10. februar

LETA 1630 JE UMRL TOMAŽ HREN

ŠKOF, PO KRIVICI OŽIGOSAN KOT POŽIGALEC KNJIG (* 1560)

Ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu je dajalo zgodovino­pisje zelo različne ocene. Po sodbi enih je bil verski junak, "apo­stol Kranjske", drugi pa so ga imeli za "velikega inkvizitorja, po­žigalca slovenskih knjig". Naš zgodovinar Vasilij Melik je na Hrenovem simpoziju v Rimu septembra 1997 dejal: "Večine negativnih o­cen je bilo krivo načelno nerazpoloženje do katoliške strani." Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po na­čelih tridentinskega koncila (1545-1563). Pošteni preučevalci njegovega življenja in dela mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoliča­nom dal v roke potrebne knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: "Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli bra­ti protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki." Nameraval je izdati prevod Velike­ga in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija ... Izdal je Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem bre­virju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen na­slov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustano­viti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. S sodelovanjem jezuita Janeza Čande­ka je škof Hren izdal Evangelije inu lis­te (1613).

"Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato... Glavno pa je - in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po na­svetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, če­tudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini" (Ivan Grafenauer).

več:
S. Čuk, Tomaž Hren: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2000), 20-21.

LETA 1755 UMRL BARON DE LA BREDE ET DE MONTESQUIEU

FRANCOSKI FILOZOF, PRAVNIK, POLITIK, PISATELJ (* 1689)

Bil je izjemno pomemben družbeni in politični komentator v dobi razsvetljenstva Poznana je njegova ideja o ločitvi oblasti na izvršno, zakonodajno in sodno, ki naj bi zagotavljala ravnotežje moči. Danes je ta ideja v praksi uresničena v večini evropskih demokracij. V slovenskem prevodu imamo njegova Perzijska pisma, v katerih se posmehuje ustaljenim političnim vzorcem ...

nekaj njegovih misli:

• Običaji delajo vedno boljše državljane kot zakoni.
  
• Svoboda je pravica delati vse kar zakoni dovoljujejo.
  
• Če hoče človek uspeti, mora izgledati neumen, in biti moder.
  
• Če bi človek hotel biti samo srečen, bi to hitro dosegel. Človek pa hoče biti bolj srečen, kot so drugi; to je pa skoraj vedno težko, ker vedno mislimo, da so drugi srečnejši, kar pa niso.
  
• Ne iščemo sveženj zakonov, temveč njihovo dušo.

LETA 1837 UMRL ALEKSANDER S. PUŠKIN

RUSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1799)

Plemiškega rodu, svobodomislec, eden največjih ruskih pesnikov, utemeljitelj modernega ruskega jezika in predstavnik romantike. Zapustil je bogato literarno dediščino. V svojem literarnem ustvarjanju je združeval francoske in angleške vplive, rusko folkloro, orientalske motive ... Njegovo najbolj znano delo je roman v verzih Jevgenij Onjegin, ki pomeni enega vrhov evropskega romantičnega pesništva, hkrati pa velja tudi za začetek ruskega družbeno psihološkega romana. Še nekaj najbolj znanih naslovov njegovih del: drama Boris Godunov, novela Pikova dama, roman Stotnikova hči ... Umrl je kot žrtev nesmiselnega plemiškega obračuna, star manj kot 38 let.

njegovo razmišljanje:

• Denar je vselej starosti vsaki dobrodošla stvar. Mladenič naglega v njem išče sluga, starec pa zvestega v njem išče druga.
  
• Le v bodočnosti živimo, / a sedanjost nas mori; / vse premine, vse zbeži; / drago nam je, ko je mimo.

LETA 1861 ROJEN MATIJA MURKO

JEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN ETNOLOG († 1952)

Leta 1951 so pri založbi Slovenska matica v Ljubljani izšli Spomini literarnega zgodovinarja in etnologa Matija Murka. Napisal jih je v češčini, jeziku, v katerem je dolga leta poučeval kot vseučiliški profesor v Pragi. V slovenščino jih je prevedel njegov najstarejši sin Vladimir. V uvodu je Matija Murko, znanstvenik svetovnega slovesa in mednarodnega ugleda, zapisal: "Pogosto so me opominjali, da naj bi napisal spomine o svojem bogatem življenju in o svojem delovanju v raznih krajih. Tudi sam sem premišljeval o tem, toda zaradi nujnega znanstvenega in drugega dela se tega nikdar nisem utegnil lotiti; razen tega sem sploh živel ne toliko za preteklost, kolikor za sedanjost in prihodnost." Vseskozi je živel in deloval na tujem, vendar je ostal zvest sin svojega slovenskega naroda in vnet zagovornik naših načrtov. Rad je prihajal domov na počitnice. Hvaležno se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, Matija Murko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2011), 48-49.

LETA 1867 ROJENA MARICA NADLIŠEK BARTOL

PISATELJICA, PREVAJALKA, UREDNICA († 1940)

Mati pisatelja Vladimirja Bartola je maturirala v Gorici in učila na šolah v okolici Trsta. Urejala je tudi prvi slovenski ženski časopis Slovenka (1897-1900) in s članki o ženskih vprašanjih sodelovala tudi v drugih časopisih. Kljub temu, da ni imela univerzitetne izobrazbe, je z velikim prizadevanjem in željo ter ljubeznijo do leposlovja prišla do velike razgledanosti, želela je biti napredna ženska na vseh področjih, zato se je udeleževala tudi sokolskih shodov, kupila si je kolo in se učila kolesarjenja ... bila je članica Splošnega slovenskega ženskega društva. ... Leta 1889 je objavila novelo Moja prijateljica, leta 1898 še roman Fata morgana, ki je izšel po njeni smrti, prav tako zbirka novel Na obali.

LETA 1880 ROJEN JOSIP UJČIĆ

MORALNI TEOLOG, BEOGRAJSKI NADŠKOF († 1964)

Zibelka mu je tekla v Starem Pazinu (Istra). Bogoslovje je študiral v centralnem semenišču v Gorici skupaj z Italijani, Furlani in Slovenci, njegov sošolec je bil Jakob Ukmar. Študij je nadaljeval na Dunaju, bil profesor moralne teologije najprej v Gorici, zatem pa petnajst let (1921–1936) na teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in bil dvakrat tudi njen dekan. Novembra 1936 je bil imenovan za nadškofa v Beogradu kjer je bil med njegovimi sodelavci dr. Janez Jenko, kasnejši koprski škof.

LETA 1887 ROJEN JANKO LAVRIN

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK († 1986)

Rojen v Krupi pri Semiču, velja za enega najboljših poznavalcev ruske književnosti na svetu, ki jo je predaval na univerzi v Nottinghamu v Angliji (1918-1953). Pisal je večinoma v angleščini, mnoga njegova dela pa so prevedena v slovenščino in v razne svetovne jezike.

LETA 1890 ROJEN BORIS PASTERNAK

RUSKI PESNIK IN PISATELJ, NOBELOVEC 1958 († 1960)

Boris Leonidovič Pasternak je leta 1958 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Zaslovel je s svojim romanom Doktor Živago, ki je izšel najprej v Italiji. S tem se je zameril tedanjim sovjetskim oblastnikom, ki so ga prisilili, da je nagrado "prostovoljno" odklonil, medtem ko je ob novici, da mu je bila podeljena, zapisal, da je "neizmerno hvaležen, ginjen, ponosen, osupel, zmeden".

nekaj njegovih misli:

• Tek dejanj pretehtan je do kraja, / konec je poti neizprosno dan. / Jaz sem sam, vse v farizejstvu vztraja. / Ne, življenje ni sprehod čez plan.
  
• Vsi smo postali ljudje le toliko, kolikor smo druge ljubili ali smo jih imeli priložnost ljubiti.
  
• V knjigi življenja je odprta tista stran, ki je svetejša ko druge. Kar stoji pisano, se mora spolniti. Bodi. Amen.

LETA 1890 ROJEN JOSIP RIJAVEC

tenorist, GLASBENI PEDAGOG, KONCERTNI PEVEC († 1959)

Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju vzporedno s študijem prava. V vseh študijskih letih je nastopal na koncertih. Leta 1916 je prvič nastopil v zagrebški operi, kjer je pel do leta 1921, zatem pa v Beogradu. V letih 1927–1933 je bil angažiran v berlinski državni operi, v tem času je imel tudi številne koncerte po raznih mestih, od leta 1936 je stalno nastopal v operi Narodnega gledališča v Beogradu, kjer je od leta 1945 kot profesor glasbene akademije vzgojil generacije mladih pevcev.

LETA 1893 ROJEN FRAN ERJAVEC

UČITELJ, ČASNIKAR, PUBLICISAT († 1960)

Po končanem učiteljišču v Ljubljani je eno leto pred prvo svetovno vojno poučeval na Primorskem, po vojni pa je bil v raznih uradniških službah, ob tem pa študiral pravo na ljubljanski univerzi. Ukvarjal se je s politiko in se uveljavil kot publicist. Pisateljsko delo je pričel kot učiteljiščnik z leposlovnimi črticami in pesmimi, ki jih je objavljal v Zvončku, pozneje v drugih listih. Njegovo glavno delo je knjižna zbirka Slovenski pesniki in pisatelji (za mladino), ki jo je pripravljal skupaj s Pavlom Fleretom.

LETA 1898 ROJEN BERTOLT BRECHT

NEMŠKI DRAMATIK († 1956)

Eden najpomembnejših nemških dramatikov in reformatorjev gledališča 20. stoletja je začel pisati pesmi že v mladosti, v šoli je bil velik upornik proti takratnemu šolskemu sistemu. Vojna, med katero je bil bolničar, ga je zelo zaznamovala in kmalu po njej je napisal prve igre, zapustil medicino in se posvetil pisanju. Prvi uspeh je doživel s komedijo Bobni v noči, postal je dramaturg, najprej v Munchnu, potem v Berlinu, se lotil študija marksizma in bil nekaj časa na seznamu nevarnih ljudi, potem pa je vendarle našel izziv v Operi za tri groše, ki velja za začetek Brechtovega epskega gledališča. Kljub uspehu pa ni bil zadovoljen, ker občinstvoi ni razumelo njegove ostre satire, pač pa se je ob gledanju zabavalo. Brecht je skoraj štirideset let ustvarjal in reformiral gledališče, mu začrtal novo pot (dialektično) na kateri igralec prikazuje vlogo, gledalec pa jo kritično spremlja. Ni hotel samo reči: Takšno je življenje (Čehov), ampak ga je hotel spreminjati, urediti ...

njegovo razmišljanje:

• Rodil sem se kot sin premožnih staršev. Moji starši so mi zavezali kravato in me vzgojili v navadi biti ustrežen ter me naučili umetnosti ukazovanja. Toda ko sem ozdravel in se razgledal, mi ljudje mojega razreda niso bili všeč, niti ukazovanje niti navada biti postrežen. Zapustil sem svoj razred in se pridružil majhnim ljudem.
  
• Nihče od smrtnikov ni tako velik, da bi ga ne mogli vključiti v svojo molitev.
  
• Veliko je že doseženo, če samo eden vstane in odločno reče: ne.
  
• Neki človek, ki gospoda K. že dolgo ni videl, ga je pozdravil z besedami: "Prav nič se niste spremenili!" "Res?" je dejal gospod K. in prebledel.
  

LETA 1905 ROJEN VILKO UKMAR

SLOVENSKI SKLADATELJ († 1991)

Po rojstvu Postojnčan, po izobrazbi pravnik, je svoje življenje posvetil glasbi, ki jo je študiral v Ljubljani, na Dunaju in v Zagrebu. Deloval je v raznih slovenskih glasbenih ustanovah (opera, akademija za glasbo) in se uveljavil kot pomemben slovenski skladatelj 20. stoletja. Znano je njegovo delo Zgodovina glasbe.

LETA 1919 ROJEN JANEZ BELEJ

TEOLOG, PROTONOTAR, PRAVNIK, 36 LET V SLUŽBI MISIJONOV († 1992)

Rodil se je na Trojnem (žup. Laško) in po klasični gimnaziji v Mariboru (1940) vstopil v MB bogoslovje, ki ga je zapustil pred začetkom 2. svetovne vojne.. Odšel je v Rim, na mednarodni zavod "de Propaganda Fide", kjer je na njihovi univerzi končal študij teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1946 in dve leti zatem obranil doktorsko tezo iz teologije, potem pa še tezo o pravu. Leta 1953 je začel delati na Kongregaciji za širjenje vere. V dolgih letih delovanja je skrbel za dežele J. Afrike. Zadnjih trinajst let je bil odgovoren za pripravljanje semeniških statutov. Leta 1989 je po 36 letih skrbi za misijone stopil v pokoj - papež Janez Pavel II. ga je imenoval za apostolskega protonotarja. Nikoli ni deloval v misijonih, toda zanje je naredil ogromno. Pomemben je tudi njegov prispevek pri ustanavljanju papeškega zavoda Slovenik.

več:
F. Bole, Apostolski protonotar dr. Janez Belej, 36 let v službi misijonov na Kongregaciji za evangelizacijo narodov v Vartikanu: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (1989), 6-10.

LETA 1937 UMRL WILHELM CONRAD ROENTGEN

NEMŠKI FIZIK (* 1845)

Röntgen je raziskoval sevanje elektronk in po naključju odkril nov tip elektromagnetnega valovanja, ki ga je imenoval »žarki X«, navadno pa jih po njem imenujemo rentgenski žarki. Prav tako je odkril tudi zaslon, s katerim je mogoče to valovanje zaznati, in dejstvo, da je z njim možno opazovati trdne strukture v človeškem telesu. Tako je postal začetnik uporabe slik v medicini in za svoje odkritje je prejel tudi (prvo) Nobelovo nagrado za fiziko leta 1901.

LETA 1942 UMRL JOSIP GOSTINČAR

KRŠČANSKO SOCIALNI DELAVEC, ORGANIZATOR (* 1860)

Po končani obrtni šoli se je sitarski mojster pridružil socialno-demokratičnemu gibanju in prestopil h katoliški stranki. Z Janezom Evangelistom Krekom je bil med organizatorji krščansko-socialnega delavstva, bil je v odboru za pripravo ustanovitve Slovenskega katoliškega delavskega društva ... v državnem zboru je imel številne pobude za izboljšanje gmotnega položaja delavstva in nižjega uradništva, za starostno zavarovanje in invalidno zavarovanje malih in srednjih kmetovalcev ter malih obrtnikov, za melioracijo notranjskih kraških dolin, preiskavo njihovih voda, načrtoval je železniško povezavo z Idrijo ...

LETA 1960 UMRL KARDINAL ALOJZIJ STEPINAC

BLAŽENI NADŠKOF IN KARDINAL, POGUME­N PASTIR BOŽJEGA LJUDSTVA (* 1898)

Med svojim drugim pastirskim obiskom na Hrvaškem je papež Janez Pavel II. v soboto, 3. oktobra 1998 v hrvaškem narodnem svetišču Marija Bi­strica razglasil za blaženega kardinala Alojzija Stepinca, ki je bil nadškof v Zagrebu (1934-1960). Pogumnega pastirja, ki se je boril za temeljne človeške pravice, so komunistične oblasti na insceniranem sodnem procesu obsodile kot "vojnega zločinca", on pa je svojim sod­nikom z dostojanstvenim mirom dejal: "Moja vest je čista!"

več:
S. Čuk, Kardinal Alojzij Stepinac: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (1998), 62-63.

njegova misel (na sodišču):

• Moja krivda je v tem, da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samo trpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.

o njem

• Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanja predvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje je imel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Ni se bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija. (Janez Pavel II.)
• Bil je pastir božje črede v posebno težavnih časih zgodovine hrvaškega naroda, ko so protikrščanske ideologije pustošile po vsej Evropi, sejale sovraštvo med rasami in borbo med razredi. Kardinal Stepinac je v odnosu do njih zavzel jasno stališče, brez človeških ozirov in političnih računic, v absolutni zvestobi evangeliju, cerkvenemu nauku in svoji vesti kot katoliški škof. Za kardinala Stepinca je bilo oznanjevanje evangelija in biti njegova priča osebna obveza, notranja zahteva, ki jo je v polnosti sprejel, sad neomejenega podarjanja sebe Bogu, Cerkvi in svojemu narodu. (kardinal Rode)

LETA 1971 UMRL IVAN DOLENEC

PROFESOR IN RAVNATELJ, MOŽ SVETNIŠKEGA DUHA (* 1884)

Škofjeloški rojak Ivan Dolenec je svoje življenje uradnega stenografa, gimnazijskega profesorja in ravnatelja, medvojnega in povojnega zapornika, opisal v knjigi, ki ji je dal naslov Moja rast. Hotel je povedati, kako mu je vse, kar je doživel in prestal, pomagalo rasti v zaupanju v Boga in v veselju nad življenjem. Ta ‘zlata’ knjiga je prvič izšla leta 1973 pri Slovenski kulturni akciji v Argentini in je bila pri nas na seznamu prepovedanih knjig, leta 1991 pa jo je v svobodni domovini izdala celjska Mohorjeva. »Če pomislim nazaj na svojo preteklost, vidim, da je bila zame največja sreča - vera. Skoraj vse, kar sem doživel lepega in osrečujočega, je bilo na ta ali oni način v zvezi z mojo vero,« je zapisal v spominih, ki jih je začel pisati leta 1945 v novomeških zaporih, kamor je prišel zaradi svoje iskrene besede o komunizmu ... V njih ne zasledimo niti trohice zagrenjenosti, saj je bil trdno prepričan, da usodo vsakega človeka vodi Bog.

več:
S. Čuk, Ivan Dolenec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2001), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Vedno sem bil mnenja, da je brezpogojna resnica edina stvar, ki more ljudi pomiriti in zadovoljiti, ker smo pač po naravi vsi ustvarjeni tako, da moramo iskati resnico in pravico.
  
• Rad sem vas imel, ker je bilo pri vas dvakrat dve štiri. Danes je toliko ljudi, pri katerih dvakrat dve ni vsak dan štiri.
  
• Drama pravilna je naše življenje. / Nič ne zgodi se kot goli slučaj, / zadnje dejanje pove ti, zakaj / biló potrebno je tudi trpljenje. // Ko svoje vloge v svetu igramo, / ena nas misel nad vse osrečuje: / tudi takrat, ko je v srcu najhuje, / vemo: ljubezen pisala je dramo.
  
• Vsak izmed nas nosi svoj križ, nobeno olepševanje ne spravi tega dejstva s sveta ... Toda če križ voljno zgrabimo, nam postane lahek, ker nam ga pomaga nositi Tisti, ki je izrekel resnične besede, da je njegov jarem sladak in njegovo breme lahko.
  
• Če pomislim nazaj na svojo preteklost, vidim, da je bila zame največja sreča – vera. Skoraj vse, kar sem doživel lepega in osrečujočega, je bilo na ta ali oni način v zvezi z mojo vero.
  
• Vsak izmed nas nosi svoj križ, nobeno olepšavanje ne spravi tega dejstva s sveta ... Meni so najtežji križ naložili prav tisti, ki so na vsa usta trobili, da bodo prinesli lepše čase.
  
• Bog mi je dal tako srce: po cele dneve sem lahko rekel ne samo, da žal besede v ustih ni, ampak tudi, da žale misli v srcu ni.
  
• Ljudje, ki imajo v sebi težnjo, da bi bili dobri in modri, se ne morejo zadovoljiti z življenjem brez smisla in brez smeri, brez vere in brez ideala.
  
• Nikdar mi ni bilo žal, če sem v nevarnosti pokazal pogum, še vedno pa, če sem zlezel pod klop.

LETA 1975 UMRL ALOJZIJ MIHELČIČ

SKLADATELJ, MOJSTER CERKVENIH IN SVETNIH SKLADB (* 1880)

Iz Harij, kjer se je rodil, je hodil v šolo v bližnjo Ilirsko Bistrico, kjer je vstopil v svet glasbe. Po orglarski šoli v Ljubljani je služboval kot organist in pomožni učitelj v Štangi pri Litiji. Ko je odslužil vojaški rok, se je naselil v Metliki, bil tam organist in župan, nato je imel v Celju veletrgovino z vinom. Povsod je ustanavljal in vodil odlične pevske zbore. Že v zgodnji mladosti je začel pisati predvsem cerkvene skladbe, med njegovimi svetnimi skladbami je najbolj znana Nebo žari, kjer slika prizore iz prve svetovne vojne.

LETA 2014 UMRL TOMAŽ PENGOV

GLASBENIK IN KANTAVTOR (* 1949)

Po končani primerjalni književnosti je ustvarjal kot svobodni umetnik, igral je na 12-strunsko akustično kitaro in lutnjo, pel in pisal pesmi. Nastopati je začel leta 1968, izdal je štiri plošče avtorskih pesmi: Odpotovanja, Pripovedi, Rimska cesta in Biti tu. Leta 1997 je za svoje pesniško ustvarjanje prejel Ježkovo nagrado, 1999 pa so o njem posneli film Dih besede, v katerem je večina njegovih najboljših pesmi ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk