11. februar

LETA 1650 UMRL RENE DESCARTES

FRANCOSKI FILOZOF, MATEMATIK IN FIZIK (* 1596)

Rene Descartes (lat. Renatus Cartesius) velja za enega od začetnikov novoveške filozofije, zlasti njenega racionalizma. Izhodišče svoje filozofije je izrazil s stavkom: 'Cogito, ergo sum' (Mislim, torej sem). Po njegovi sodbi pridemo do resnice le z umom, v njem je kriterij resnice. Bil je tudi eden najvidnejšim matematikov in fizikov svoje dobe.

njegove misli:

• Skoraj nikoli se ne zanesem na prve misli, ki se jih domislim.
  
• Ni dovolj samo imeti zdravo pamet, treba jo je znati tudi uporabljati.
  
• Nič ni na svetu tako dobro razporejeno kot pamet: vsak misli, da je ima dovolj.

LETA 1824 ROJEN SIMON ROBIČ

DUHOVNIK, PRIRODOSLOVEC († 1897)

Doma iz Kranjske Gore, leta 1850 je bil posvečen v duhovnika in služboval v različnih krajih, nazadnje je bil župnik v Šenturški gori, kjer je tudi umrl. Med šolanjem na ljubljanski gimnaziji ga je botanik Franc Hladnik navdušil za prirodopis. Zbiral in opisoval je rastline, žuželke in druge členonožce, polže ter kamnine, ki jih je pošiljal tudi drugim raziskovalcem in objavljal svoja odkritja v različnih strokovnih publikacijah.

o njem:

• Bil je mož posebne sorte. (...) Vse ga je zanimalo: cvetlice, živalce tudi najmanjše in najneznatnejše, dejal bi, najbolj skrite. In nabiral je razne, posebno redkejše vrste, celo po strmih gorah in nevarnih prepadih in jamah svoje domovine. Imel je velike zbirke: največjo je oddal deželnemu muzeju kranjskemu ... (Frančišek Lampe v Domu in svetu)

LETA 1847 ROJEN THOMAS A. EDISON

AMERIŠKI ELEKTROTEHNIK IN IZUMITELJ († 1931)

Izumitelj nad tisoč patentov je leta 1879 odkril električno žarnico z ogljeno nitko, ki je postala svetilka, brez katere si skoraj ne moremo predstavljati življenja. Med prvimi je zgradil električno centralo, izpopolnil je telefon. Svojo poklicno pot je začel kot telegrafist, povzpel se je ne le z nadarjenostjo, ampak tudi s pridnostjo. Zgradil je tudi prvi filmski atelje na svetu.

njegova misel:

• Nemir je znamenje nezadovoljstva, nezadovoljstvo pa je prvi korak k napredku. Pokažite mi povsem zadovoljnega človeka in pokazal vam bom neuspeh.

LETA 1858 SE MARIJA V LURDU PRVIČ PRIKAŽE BERNARDKI

Ko je šla s sestro in prijateljico nabirat suhljad na obrežje reke Gave, se ji je prikazala čudovito lepa in ljubezniva Gospa. Bog, ki se razodeva malim, prevzetnim pa se skriva, se je poslužil Bernardke, da je poživil češčenje Matere božje v naših časih. Gospa, ki se ji je prikazala, se ji je predstavila z imenom 'Brezmadežno spočetje«. Štirinajstletni Bernardki je obljubila, da jo bo naredila srečno ne na tem, ampak na onem svetu. Prosila jo je, naj moli za grešnike in dela pokoro zanje. Pri enem od prikazovanj ji je naročila: »Pojdi in povej duhovnikom, da hočem, naj sezidajo na tem kraju kapelo!«

Na kraju prikazovanj ob bregu reke Gave je počasi zrasla cerkev, tam je privrel na dan znameniti studenec lurške vode, ki je po kemični sestavi povsem enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Med romarji, ki hite v Lurd, je letno nad 40.000 bolnikov. Stroge zdravniške komisije so vsako leto priče 3035 primerom ozdravljenj, ki jih medicinska znanost ne more razložiti. Takih ozdravljenj je bilo doslej v Lurdu nad 5.000, Cerkev pa jih je kot čudeže priznala le kakšnih 60. Največji 'lurški čudež' je nedvomno to, da mnogi težki bolniki na tem svetem kraju najdejo življenjsko vedrino in odkrijejo smisel svojega trpljenja.Praznik Lurške Matere Božje je papež Janez Pavel II. leta 1992 razglasil za svetovni dan bolnikov. Za današnji 23. svetovni dan bolnikov, je papež Frančišek napisal poslanico, ki nosi naslov »Slepemu sem bil oko in hromemu noga« (Job 29,15). Papež se obrača na vse, ki nosijo breme bolezni in so na različne načine pridruženi trpečemu Kristusu. Prav tako tudi na tiste, ki poklicno ali prostovoljno delajo na zdravstvenem področju.

več o Bernardki v knjigi Bernardka, glasnica Brezmadežne, ki jo je izdalo Ognjišče, ... več tudi: pričevalec evangelija v: Ognjišče (2013) 4

Bernardkine misli:

• Zakaj je treba trpeti? Zato, ker tukaj spodaj čista ljubezen ne živi brez trpljenja. O Jezus, Jezus. kadar mislim na tvoj križ, ne čutim več svojega.
  
• Otrok, vdan Mariji, ne bo mogel nikoli propasti; moja dobra Mati, usmili se me; vsa se ti izročam, da me boš dala svojem ljubemu Sinu, ki ga hočem ljubiti z vsem srcem.
  
• Krščansko življenje niso samo boji in preizkušnje, ampak tudi tolažba. In če je treba iti s Tabora na Kalvarijo, se s Kalvarije vračaš na Tabor z Jezusom.
  
• Vse bom naredila za nebesa, to je moja domovina, tam bom našla svojo Mater, v vsem blišču njene slave in z njo bomo popolnoma varno uživala srečo samega Jezusa.
  
• Jezus v Marijinem naročju. Marijino srce je kot oltar in tam se darujejo zadoščenje, poklonitve, prošnje, milosti.
  
• O Jezus, varuj me pod praporom svojega križa! Naj mi razpelo ne bo samo pred očmi, na prsih, ampak v mojem srcu; živo v meni.
  
• Bog je vedno pričujoč. Vse se zgodi samo z njegovim dovoljenjem, po njegovi volji. Vse, kar storim bližnjemu, je za Boga tako, kakor da sem storila njemu.
  
• Hočem vse žrtvovati in trpeti, ne da bi se pritoževala, saj mi Jezus preprečuje, da bi se česa bala.
  
• Za večjo slavo božjo ni potrebno, da delaš veliko. ampak da delaš dobro.
  
• Čim bolj gledam svojega Boga, tem bolj tudi moj Bog gleda mene; čim bolj molim, tem bolj tudi on misli name.
  
• Jezus je prišel na zemljo, da bi bil moj vzornik. Hoditi hočem za njim in nesebično slediti njegovim stopinjam.

LETA 1887 ROJEN ZORKO PRELOVEC

SKLADATELJ, ZBOROVODJA, UREDNIK († 1939)

Skladatelj in zborovodja Zorko Prelovec je bil v glasbi praktično samouk. V rodni Idriji ga je učil violino organist Ivan Pogačnik. Poklicno je bil uradnik v Ljubljani, kjer je vodil razne zbore in urejal glasbeni list Zvon. Gmotne razmere mu niso dopuščale glasbenega študija v Pragi ali na Dunaju. Kot skladatelj je bil izrazit melodik, preprost in ljudsko občuten. Med njegove najbolj znane skladbe spada pesem ‘Oj Doberdob’, ki spominja na krvave boje prve svetovne vojne.

LETA 1890 ROJEN STANKO BLOUDEK

LETALSKI KONSTRUKTOR, ŠPORTNIK, NAČRTOVALEC ŠPORTNIH OBJEKTOV († 1959)

"Razvoju športa in telesne kulture sploh je posvečal vse svoje življenjske sile; s svojo skromnostjo, temeljitostjo, požrtvovalnostjo ter mecenstvom brez primere, predvsem pa z izredno delavnostjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture." Tako je na koncu svoje knjige o inženirju Stanku Bloudku (DZS, Ljubljana 1971) zapisal Drago Stepišnik. Ta genialni mož se je odpovedal družini, da je lahko ves svoj čas in vse svoje moči posvetil tistemu, kar je čutil kot svoj življenjski poklic in poslanstvo: posvetiti svoje izredne tehnične in druge darove za načrtovanje naprav in pobud, ki bodo v pomoč ljudem, da ohranjajo in utrjujejo svoje zdravje. Ob njegovem imenu se najprej spomnimo na smučarske skakalnice, zlasti velikanko, v Planici. Pa to je le delček tega, kar je ustvaril Stanko Bloudek, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 11

LETA 1902 ROJENA MILKA HARTMAN

PESNICA, UČITELJICA, VZGOJITELJICA IN POSREDOVALKA LJUBEZNI DO SLOVENSTVA (u 1997)

»Kadar ljudstvo, narod proslavlja človeka-umetnika, velikega, svetovno znanega, ali malega, komaj poznanega, ne slavi zgolj njegove osebe, marveč predvsem njegovo delo. Delo, ki je bilo posvečeno, darovano ljudstvu. Pravim: delo, ker umetnost je sad njegovega truda. Kajti na podlagi svojega talenta se umetnik trudi in žrtvuje, da ustvari umetnino. Talent pa je dar božji. Bog – večni umetnik – je človeku dal talent zato, da ga izkoristi. Če bi človek iz lenobe ali malomarnosti svoj talent zapravil, zakopal, bi grešil proti dobroti božji, bi grešil nad seboj in nad narodom. Saj smo vsi poklicani, da vsak s svojim talentom, s svojim delom in trudom dajemo čast Bogu in služimo narodu.« Tako je koroška pesnica Milka Hartman nagovorila dijake slovenske gimnazije v Celovcu, ki so pripravili proslavo njej na čast. Njene besede je potrjevalo njeno življenje: s svojim pesniškim darom in z vzgojnim delom je v zavesti odgovornosti pred Bogom neutrudno služila slovenskemu občestvu na Koroškem. Častitljivo dolgo življenje Milke Hartman, ki se je spominjamo ob obletnici smrti, je bilo zares polno dobrih del.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 2

nekaj njenih verzov:

• Vzel, Gospod, si zemlje mrtvo glino, / jo pomešal s svojo božjo slino / in naredil si iz nje piščal / s svojim dihom glas ji dal. // In zdaj poje ta piščal / pesmi teh domačih tal; / pela bo, dokler je ne bo strla / roka tvoja, Bog, ko bom – umrla.
  
• Zemlja / kaj utripa srce / plaho v grudih tvojih? / Veš, da vsa in z vsem / v rokah si mojih?! // Vi / mogočneži, / ki strašite z atomi - / veste li, / da roka moja / vašo silo zlomi?! (Božja beseda)
  
• Duh moj vpije, prosi: / Pridi orel lahkokrili, / dvigni me v višavo / večnega Poeta, / kjer nešteta / čuda so / v nebeški himni peta! (Nemirni duh)
  
• Oče, daj mi ognja, prave luči! / Nerazsodnosti tema me muči, / ko vrtim se v protislovni zmedi, / ko ne vidim več poti po sredi. // Srednja pot je zlata, k tebi vodi - / taka moja sodba je – a ti razsodi! / Smer mi pravo – v zmedi – razodeni / in me z mirom svojih rok odeni. (Molitev)
  
• Misel mi kot jezero je tiha; / divji ves nemir je v njej zaspal, / v težo vseh prevar spokojnost diha. / Le čolniček še spominov niha, / ki ga ziblje davnih srečanj val. (Mir na jezeru)
  
• Ah, moja kitara, / družica mi stara - / sladkost, hrepenenja mi v srcu budiš. / Vse lepe spomine, / radost in bolečine, / tegobo samote ti z mano deliš. (Moja kitara)
  
• Vdano hodi težko pot, / ki se navkreber oži; navzgor upri oči, ne toži / z veseljem stori, kar ti stan nalaga, / saj veš, da dobra volja vedno zmaga. (Nasvet)
  
• Kakor jerbas sem, ki čaka, /da nesó ga iz dneva v noč - / sleherno minuto vezan / le na tujo je pomoč. // Ali – hvaljen Bog! – ne bode / prazen stari jerbas moj: / v njem so zbrane vse kreposti, / dobra dela, trud in boj. (Starost)

LETA 1905 ROJEN BRATKO KREFT

PISATELJ, DRAMATIK IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1996)

Prlekija, deželica na severovzhodu Slovenije, ki obsega del Slovenskih goric, Mursko in Ptujsko polje, katere središče je Ljutomer, je rodila lepo število znanih Slovencev. Med njimi je tudi pisatelj, dramatik in literarni zgodovinar Bratko Kreft. Veliko se je ukvarjal z gledališčem. Med njegovimi najuspešnejšimi deli je igra Kranjski komedijanti (o uprizoritvi Linhartove Županove Micke leta 1789).

LETA 1916 ROJEN TINE LOGAR

RAZISKOVALEC SLO. NAREČIJ (DIALEKTOLOG), JEZIKOSLOVEC († 2002)

Študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani je Tine Logar leta 1940 kronal z disertacijo o svojem domačem, horjulskem govoru. Po vojni je vse do upokojitve leta 1978 predaval zgodovino slovenskega jezika in dialektologijo. Bil je predsednik glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Po Franu Ramovšu je Tine Logar najpomembnejši slovenski dialektolog: za slovenski lingvistični atlas je zapisal nad 300 govorov. Skupaj z Jakobom Riglerjem je izdal Karto slovenskih narečij (1983).

LETA 1922 ROJENA ELA PEROCI

PISATELJICA, ČASNIKARKA, PEDAGOGINJA († 2001)

Doma v Svetem križu pri Rogaški Slatini, študirala v Ljubljani, kjer je končala učiteljišče. Po vojni je začela učiti na osnovnih šolah, kasneje je študirala ob delu, diplomirala iz pedagogike in bila časnikarka pri Pionirju, Cicibanu ... Zaposlila se je na RTV Ljubljana v mladinskem izobraževalnem programu, do upokojitve je urejala oddajo Radijska šola. Veliko je pisala, predvsem kratke pravljice (izhajale v slikanicah), med katerimi so najbolj znane: Muca copatarica, Moj dežnik je lahko balon, Hiša iz kock ... Navdih zanje je dobivala pri svojih dveh hčerkah, bile so tudi prevedene v več tujih jezikov. Zanje je značilna preprostost, velja za prvo, ki je snov zajemala iz sveta mestnega otroka, dotlej se je otroška literatura pretežno napajala iz doživetij kmečkega sveta. Vedno se je postavljala na stran otrok, razumela je njihove stiske, potrebo po igri, željo po druženju z živalmi, utesnjenost mesta ... Pisala je tudi prozo in poezijo, radijske igre ... "Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam," to je bilo geslo njenega pisanja

LETA 1939 UMRL FRAN ŽGUR

PESNIK, “VIPAVSKI SLAVČEK” (* 1866)

Zaradi težav z matematiko je zapustil šolo, zaradi domotožja se ni izučil za slikarja in je nasledil očeta v trgovini v rojstni Podragi. Pod fašizmom je bil pogosto zaprt zaradi slovenstva. Od leta 1893 je svoje pesmi objavljal v raznih listih in koledarjih. Leta 1923 je izšla njegova edina samostojna pesniška zbirka Pomladančki. “Vipavski slavček” je pisal pesmi za otroke, ki so igrive in sveže ter so prišle v izbore otroške poezije. Njegove pesmi kažejo večje ali manjše vplive Otona Župančiča in Josipa Murna.

LETA 1948 UMRL SERGEJ M. EJZENŠTEJN

OČE RUSKEGA FILMA (* 1898)

Med najpomembnejša dela v zgodovini filmske umetnosti spada film Oklepnica Potjomkin (1925) ruskega režiserja Sergeja Mihajloviča Ejzenštejna, ki je bil po poklicu arhitekt. Pri filmu je začel delati kot montažer, kmalu pa je postal režiser in s svojimi številnimi odličnimi filmi postavil temelje filmski umetnosti v tedanji Sovjetski zvezi.

LETA 1952 UMRL MATIJA MURKO

JEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN ETNOLOG (* 1861)

Leta 1951 so pri založbi Slovenska matica v Ljubljani izšli Spomini literarnega zgodovinarja in etnologa Matija Murka. Napisal jih je v češčini, jeziku, v katerem je dolga leta poučeval kot vseučiliški profesor v Pragi. V slovenščino jih je prevedel njegov najstarejši sin Vladimir. V uvodu je Matija Murko, znanstvenik svetovnega slovesa in mednarodnega ugleda, zapisal: "Pogosto so me opominjali, da naj bi napisal spomine o svojem bogatem življenju in o svojem delovanju v raznih krajih. Tudi sam sem premišljeval o tem, toda zaradi nujnega znanstvenega in drugega dela se tega nikdar nisem utegnil lotiti; razen tega sem sploh živel ne toliko za preteklost, kolikor za sedanjost in prihodnost." Vseskozi je živel in deloval na tujem, vendar je ostal zvest sin svojega slovenskega naroda in vnet zagovornik naših načrtov. Rad je prihajal domov na počitnice. Hvaležno se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2011) 2

LETA 1963 UMRL FRAN ALBREHT

PESNIK, PRIPOVEDNIK, PREVAJALEC IN PUBLICIST (* 1889)

Kamničan Fran Albreht,pesnik, pripovednik, prevajalec in publicist, je izdal dve samostojni pesniški zbirki (Mysteria dolorosa, Pesmi življenja), ki razodevata, da je bil 'očaran' od Župančiča. V socialni poeziji se je najbolj približal ekspresionizmu. Njegove poglavitne slovstvene zasluge so bile od leta 1920 urejanje Ljubljanskega zvona in raznih zbornikov ter v knjižnih in gledaliških kritikah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk