5. marec

LETA 1696 ROJEN GIOVANNI BATTISTA TIEPOLO

05 03 1696 Giovanni Battista TiepoloSLIKAR, ZADNJI MOJSTER BENEŠKE UMETNOSTI († 1770)

Najmlajši iz premožne družine šestih otrok je bil v mladosti vajenec v steklarski delavnici. V njegovem času Benetke doživljajo politični in ekonomski padec (po stoletjih izobilja), znašle so se na obrobju dogajanja, krepil se je srednji sloj ljudi in čutiti je bilo propad plemstva, ki je bilo daleč od realnosti, vzore so iskali v klasični Grčiji ... Tiepolo je bil slikar neba, oblakov, angelov in sestavljenih skupin ljudi, rad je imel zgodovinske in mitološke podobe, s katerimi je skušal pobegniti od vzvišenosti ... . Njegove freske so dramatično razgibane polne svetlih barv (Tiepolova modra barva). Slikal je v nadškofijski palači v Vidmu, rezidenci v Würzbrugu in kraljevi palači v Madridu.

 

LETA 1825 ROJEN DR. IVAN NAVRATIL

05 03 1825 Ivan NavratilSLOVENSKI JEZIKOSLOVEC, NARODOPISEC IN UREDNIK († 1896)

Po očetu je bil češkega rodu, mati je bila Belokranjka iz Rosalnic. V Ljubljani je ustanovil in urejal mladinski poučni in leposlovni tednik Vedež (1848-1850), na Dunaju je sodeloval s M. Cigaletom in F. Miklošičem pri prevajanju pravne terminologije, Miklošiču je pomagal tudi pri sestavljanju slovenskih beril za višje razrede gimnazije. Nabiral je jezikovno in etnološko gradivo, posebej iz Bele krajine ter svoja spoznanja primerjal in razlagal s pojavi od drugod. Pisal je o šegah in navadah Belokranjcev ter Srbov in Črnogorce. Sad dolgoletnega zbiranja je bila monografija Slovenske narodne vraže in prazne vere 1885–88). Bil je tudi urednik in izdajatelj prvega slovenskega mladinskega časopisa Vedež (1848–1850). Posebno znan pa je njegov spis o življenju in delu J. Kopitarja. Ves čas pa si je tudi prizadeval za uveljavitev slovenskega knjižnega jezika v 2. polovici 19. stoletja.

 

LETA 1827 UMRL ALESSANDRO VOLTA

05 03 1827 Alessandro VoltaITALIJANSKI PLEMIČ IN FIZIK (* 1745)

Profesor fizike v Paviji (kjer je ostal 20 let) je bil eden prvih pionirjev raziskovanja električnih pojavov. Napoleon ga je zaradi njegovih dosežkov povzdignil v grofa. Ta bistri mož je tudi izumitelj električne baterije (galvanskega člena). Izdelal je tudi prvi kondenzator. Po njem se imenuje fizikalna enota za merjenje napetosti električnega toka (V) in instrument za merjenje električne napetosti (voltmeter).

 

LETA 1887 ROJEN JOSIP KRIŽAJ

05 03 1887 Josip KrizajOPERNI PEVEC, BASIST († 1968)

Petje je študiral pri Mateju Hubadu in v Münchnu, leta 1907 pa je začel peti na odru ljubljanske Opere. Drugo polovico svoje kariere (od leta 1932) je preživel v Zagrebu, kjer je postal prvi basist. Nastopal je tudi na drugih odrih: v Osijeku, Beogradu in Ljubljani, Dresdenu, Bratislavi, Frankfurtu, Benetkah, Firencah, Rimu in na Dunaju ... Odlikoval se je v basovskih vlogah Wagnerjevih oper. Skladatelj Richard Strauss ga je označil za enega najboljših interpretov vloge barona Ochsa v njegovi operi Kavalir z rožo. V svoji pevski karieri je upodobil 125 likov in leta 1964 prejel nagrado Vladimir Nazor za življenjsko delo.

 

LETA 1893 ROJEN JOŽE ČAMPA

05 03 1893 Joze Campapisatelj, poštni uradnik, bloški Valvasor († 1989)

Doma na Blokah (iz Strmice – Benete), gimnazijo končal v Novem mestu, med prvo vojno na fronti, po razpadu A-O pa je bil poštni uradnik na ljubljanski pošti, urejal je tudi njihovo glasilo. Že v mladosti pa je rad opisoval preproste kmečke ljudi, simboliko njihovih običajev in njihovo navezanosti na domačo zemljo. Revnega kmeta opisuje realistično, kot človeka, ki je nagnjen k materialnim dobrinam in mu vera pomeni tradicijo, pribeželišče pred udarci življenja in nadomestilo za višje duhovne vrednote, ki jih kmečki človek ni mogel uresničiti. Pogosto je uporabljal folklorne prvine (narečne besede, pregovore , reke, verske praznike, maše, procesije itd.) in opisoval naravo. Tako je nastalo obširno delo Na mrtvi straži (prvotni naslov Ljudje in zemlja), roman Bloške planote, ki ni v celoti izdan (v treh knjigah je izšel pri založbi Math v letih 2012-13 (tudi e-knjiga), v knjižni obliki je tudi izbor besedil Osu ni, kozu ni, kakšna brna si pa ti?), je pa pomemben vir za kulturno dediščino Notranjske in njenega kmeta v začetku 20. stol.

 

LETA 1900 ROJEN JOSIP GOSTIČ

05 03 1900 Josip GosticSLOVENSKI OPERNI PEVEC († 1963)

"Josip Gostič je bil velik umetnik in velik človek, dober kolega in sodelavec ter vzor in voditelj mladih. Bil je pojem opernega pevca najvišjih umetniških kvalitet," piše Marija Barbieri v veliki monografiji o Josipu Gostiču, ki je izšla leta 2000 ob stoletnici umetnikovega rojstva. "Krščen je bil kot Jožef Gostič, vendar se v vseh nadaljnjih dokumentih navaja kot Josip Gostič in tega sem se držala." V zadnjem delu knjige so objavljeni spomini nekaterih glasbenikov, ki so z Gostičem delali ali ga poznali. Znani slovenski dirigent Samo Hubad je zapisal: "Kot človek je bil Gostič silno prijeten, skromen, duhovit, dobrohoten, kot pač večina velikih umetnikov. Samohvale ni poznal." Mirko Cuderman, dolgoletni dirigent in ravnatelj stolnega kora v Ljubljani, pričuje, da je Gostič "hodil enkrat na leto pet v stolnico k majniški ljudski pobožnosti - šmarnicam. Vedno je zapel pesem za tenor solo in zbor ... Bil je srčno dober, prijazen in neskončno preprost."

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2010

 

LETA 1903 ROJEN FRANCE VODNIK

05 03 1903 France VodnikPESNIK, ESEJIST, GLEDALIŠKI IN LITERARNI KRITIK TER PREVAJALEC († 1986)

Na današnji dan je bil rojen publicist in prevajalec France Vodnik. Njegova knjiga Od obzorja do obzorja je izšla v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe za leto 1972. Ta knjiga je prva v zbirki Mladinska knjižnica, katere urednik je bil njen pisec. Ta izredno razgledani mož, ki so ga zaradi njegove duhovne širine vsi spoštovali, je to, kar je zapisal mladim, sam živel. Vsak dan ga je pot vodila v cerkev, kjer je pred Najsvetejšim krepil in vedril svoje "duhovno vesolje".Prvo Vodnikovo knjižno delo je bila antologija Slovenska religiozna lirika, ki je izšla leta 1928, v dopolnjeni in razširjeni izdaji (spet pod njegovim uredništvom) pa leta 1980 pri Mohorjevi družbi v Celju. Izšlo je tudi več knjig njegovih esejev in ocen. Knjiga njegovega življenja se je nepričakovano zaprla 14. avgusta 1986, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Prizor tega svojega zadnjega zemeljskega dejanja je opisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2003

... nekaj njegovih razmišljanj:

◊ Umrl bom nocoj, ako ne srečam Jezusa. / O, sestre in bratje, pridite vsi, pridite vsi, / jokajmo, molimo, odpustimo si! / Saj ne živi, kdor nima v srcu Jezusa.

◊ To je prvo znamenje mladosti: biti v srcu lep in svetál. Kdor tega globoko ne občuti, kdor tega močno ne doživlja sam, ta ni resnično mlad.

◊ Duhovno vesolje? To je svet vere in milosti, to je življenje po veri iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto - božje kraljestvo.

◊ Drug drugemu sva muka lahko, / drug drugemu sva radost lahko.

◊ Biti človek je več kakor biti samo umetnik, izumitelj, znanstvenik ali imperator. Biti človek se pravi, biti zvezda na ščitu Večnega, cvet v Njegovih dlaneh, pesem v srcu Nevidnega.

◊ Kolikor več je v knjigi misli, s katerimi se moremo strinjati, in lepot, ki ogrejejo in oplemenitijo naše srce, toliko ljubša, toliko bližja, toliko dražja nam je.

◊ Materin jezik nam odkriva svet v nas samih in zunaj nas, lahko bi rekli, da je posrednik med človekom in človekom, pa tudi med človekom in svetom.

◊ Knjige nam ne smejo biti samo pot do izobrazbe v smislu bogve kakšne "učenosti", marveč je važnejše, da se ob njih poglabljamo vase, da duhovno rastemo in da postajamo boljši ljudje.

◊ Knjige nam razodevajo to, kar je v človeku najbolj bistvenega, vsem prirojenega, vsem skupnega, in zato vsak izmed nas pravzaprav išče in najde v njih vedno tudi samega sebe.

◊ Žal je veliko takih, ki je v njih že skoraj popolnoma zamrl čut za vrednote, za človeka, za naravo, za lepoto, za kulturo.

◊ Če boš v sebi resničen, boš tudi prost; če pa boš prost, boš svoji mladosti tudi zvest, boš veren njenim razodetjem.

◊ Kaj bi bila Evropa, kaj bi bil svet, če bi noben narod ne ostal sebi zvest? Le kdor veruje vase, le kdor ohrani sebe, more koristiti tudi celotni skupnosti.

◊ Vsak zaveden človek spoštuje in ljubi svoj jezik in ga je, ako je v nevarnosti, pripravljen braniti.

◊ Duhovno vesolje: to je svet vere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.

 

LETA 1904 ROJEN KARL RAHNER

05 03 1904 Karl RahnerNEMŠKI KATOLIŠKI TEOLOG († 1984)

Ko mu je bilo osemnajst let je vstopil v Družbo Jezusovo. Predaval je dogmatiko na Dunaju, v Pullachu pri Münchnu in v Münstru. Bil je eden najplodovitejših sodobnih bogoslovnih pisateljev: izdaj je nad 30 zajetnih knjig s področja katoliške dogmatike, po raznih bogoslovnih revijah je posejanih okoli 4000 njegovih člankov in razprav. Sodeloval je tudi na drugem vatikanskem cerkvenem zboru in sicer kot teološki strokovnjak dunajskega kardinala Königa. Od leta 1969 je bil član papeške teološke komisije. Za svoje delo je prejel številne mednarodna mednarodna priznanja - kar 14 častnih doktoratov raznih univerz v Evropi in Ameriki.

... nekaj njegovih razmišljanj:

* Drugim ljudem moremo na poti k Bogu pomagati samo tako, če jim pomagamo na poteh sveta, kajti po teh pelje pot v večno življenje.

* Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.

* Vsakdanjost naj nam bo molitev! Prosimo za to veliko umetnost krščanskega življenja, ki je zaradi tega tako težka, ker je tako preprosta.

* Molitev je nekaj vzvišenega. Beseda iz srca je. In kaj je na svetu bolj vzvišeno od preprostega, vernega, ljubečega srca?

* Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.

* Vera Cerkve ne pozna nobenega človeškega življenja, ki ne bi bilo vredno, da postane dokončno vredno.

* Tisto neskončno oddaljeno, po katerem resnična ljubezen nemo kliče, je mogoče označiti samo z enim imenom: Bog. On je porok večne ljubezni. On je varuh dostojanstva osebe, ki se v ljubezni daruje in predaja drugemu človeku, zmotljivemu in omejenemu.

* Pred križem padejo na tla tisti, ki ljubijo. Kajti pri njem je vsa moč ljubezni – in vsa moč, ki razočaranje ljubezni spreminja v tisto ljubezen, ki je močnejša kakor smrt, v tisto edino Kristusovo ljubezen, ki se more hraniti od lastnega ognja in ki ostane.

* Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.

... še več misli Karla Rahnerja

 

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Dostojanstvo vsakega človeka in njemu ustrezna poklicanost najdeta svoje odločilno merilo v povezanosti z Bogom. Marija je najpopolnejši izraz tega dostojanstva in te poklicanosti.

(sv. Janez Pavel II.)
Sobota, 15. Maj 2021
Na vrh