10. marec

LETA 1738 UMRL JERNEJ BASAR

DUHOVNIK, PRIDIGAR in PISATELJ (* 1683)

Škofjeločan Jernej Basar, ki je bil najprej škofijski duhovnik, potem jezuit, je deloval kot pridigar v Ljubljani in nekaj časa na Koroškem. Leta 1734 je objavil zbirko 52 slovenskih pridig po predlogi Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega. To je bil pridigarski pripomoček. Njegovi govori so bolj razumski, brez baročne bujnosti, pisal jih je, kakor jih je govoril, ne oziraje se na tedaj zapisana jezikovna pravila. Jezik je mešanica pisne dolenjščine in pisateljevega gorenjskega narečja.

LETA 1805 UMRL BLAŽ KUMERDEJ

ŠOLNIK, JEZIKOSLOVEC IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1738)

Avstrijska cesarica Marija Terezija je leta 1772 izdala odlok za izboljšanje šolstva v vseh njenih deželah. Šolske razmere v svoji kranjski deželi je želel izboljšati Blaž Kumerdej, ki je leta 173 v svoji poslanici dunajski vladi poslanico, v kateri je izrazil potrebo, da se osnuje osnovnošolski pouk na podlagi materinščine. Po njegovi zaslugi je bila istega leta v Ljubljani ustanovljena normalka, za njenega ravnatelja je bil imenovan Kumerdej. Kot jezikoslovec je sodeloval pri prevajanju Japljevega Svetega pisma (1784–1802). "Kranjska ima jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa zelo siromašno. Kriva temu je nevednost, ker zna na kmetih komaj sto ljudi pisati in brati. Treba je učiti ljudi brati in pisati v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje krščanske dolžnosti." Tako je zapisal v svoji spomenici o šolskem vprašanju, poslani dunajski vladi leta 1773, Blaž Kumerdej.

več:
S. Čuk, Blaž Kumerdej: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1995), 28-29.

LETA 1853 ROJEN GREGOR EINSPIELER

DUHOVNIK, POLITIK, IZGNANEC IZ RODNE KOROŠKE († 1942)

Izšel je iz rodbine Einspieler iz Sveč pri Bistrici v Rožu, ki je v 19. stol. dala šest zavednih slovenskih duhovnikov. Najbolj znan je Andrej (1813–1888), soustanovitelj Mohorjeve družbe. Njegov nečak Gregor je kot duhovnik služboval v različnih koroških farah. Od leta 1906 do 1919 je bil prošt v Tinjah, od koder se je moral umakniti pred napadi nemškutarjev. Po smrti strica Andreja je nadaljeval njegovo delo. Po plebiscitu je bil iz Koroške izgnan, in prevzel je župnijo Sv. Jurij v Slovenskih goricah.

LETA 1856 ROJEN FERDO SEIDL

SLOVENSKI NARAVOSLOVEC († 1942)

Po šolanju v Novem mestu in Gradcu je postal učitelj v Krškem, potem pa po smrti Frana Erjavca 1887 v Gorici. Leta 1915 se je vrnil v Novo mesto, učil na gimnaziji, bil član JAZU. Ukvarjal se je z meteorologijo, klimatologijo in geologijo. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice.

LETA 1861 UMRL TARAS ŠEVČENKO

UKRAJINSKI PESNIK, SLIKAR IN HUMANIST (* 1814)

Taras Ševčenko je največji ukrajinski pesnik in ena osrednjih osebnosti ukrajinske književnosti. Sprva je bil izrazit romantik, pozneje pa se je približal realizmu. Slovenci smo ga spoznali leta 1907 po njegovi knjigi balad z naslovom Kobzar v prevodu primorskega duhovnika Jožeta Abrama. Izbor njegovih prevedenih pesmi je izšel v knjigi Ševčenko v zbirki Lirika leta 1976.

nekaj njegovih verzov:

Mineva dan za njim noči. / Mineva leto. Šeleste / usehli listi. - Ugašajo oči/ zaspale misli, čustva spe, / zaspalo vse je... Sam ne vem, / Kaj životarim, kam naj grem, / Kaj prav za prav na svetu hočem. / Ko se ne smejem več, ne jočem.
Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
Ne dopusti da bi upalo, / živo srce spalo, / da bi kakor gnila klada / v prsih mi ležalo. / Daj živeti srcu, peti/ tvojo moč slaviti / ter tvoj čudoviti svet / in ljudi ljubiti.
Težko je trohneti v ječi / in v okovih mreti, / a še huje spati, spati / brez sadu živeti, / dokler ne zaspiš za vedno / brez sledu izgineš, / kot bi ne bilo vseeno, / če takoj pogineš.
Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
Kaj mi bojo črne obrvi, / temni lesk v očeh. / Kaj mi bojo mlada leta In dekliški smeh, / sreča mojih mladih let / je zamrla v kali / in obrvi, črne obrvi / stepni veter pali. / Srce vene na samoti / kakor ptiček v ječi, / kaj pomaga mi lepota / v žalosti, nesreči. / Težko, težko je siroti / med ljudmi živeti, / če med svojci kakor tuja, / sama je na sveti. / Nihče je ne izprašuje, / Kaj ponoči joče, / nihče ne poizveduje, / Kaj srce ji hoče; / kaj srce kot golobica / noč in dan vzdihuje. / Nihče ga nikdar ne vpraša, / nihče ga ne čuje. / Tujci ne izprašujejo, / kaj mladost greni. / Naj izjoče se sirota / naj se pogubi! / Le izplakajte oči / kar srce žaluje, / še glasneje, žalostneje, / da vas veter čuje / in odnese sporočilo / do sinjega morja, / črnemu nezvestemu. / naj se on kesa?

LETA 1877 UMRL IVAN TUŠEK

PEDAGOG, NARAVOSLOVEC, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC (* 1835)

V šolskem letu 1854/55 je bila na ljubljanski gimnaziji skupina nadarjenih osmošolcev. Vaclav Bril, Fran Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik so skupno prebirali in ocenjevali svoje spise ter tiste, ki so jih odobrili, objavili v svojem rokopisnem listu Vaje. Ivan Tušek, ki je po maturi študiral fiziko in prirodopis na Dunaju, je v Vajah objavil nekaj krajših spisov. Kasneje je, v podobnem slogu kot Fran Erjavec, napisal več prirodopisnih črtic.

LETA 1899 ROJEN JOKA ŽIGON

LIT. ZGODOVINAR, DRAMATIK, ARHIVAR († 1983)

Škofjeločan Joka (Jožef) Žigon je po gimnaziji v Kranju in tirolski fronti študiral slavistiko v Zagrebu in Ljubljani. Precej let je bil v raznih priložnostnih službah, od leta 1940 do 1964 je bil knjižničar v Narodnem muzeju v Ljubljani. Javnosti se je najprej predstavil kot pesnik, napisal je tudi nekaj dramskih del. Posvečal se je raziskovanju literarnih in kulturno zgodovinskih vprašanj. Pomembno je dopolnil številne podatke o Prešernu in njegovem delu in tudi o slovstvu iz Trubarjevih časov.

LETA 1907 ROJEN FRANCE DOBROVOLJC

BIBLIOGRAF IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1995)

Bibliograf in literarni zgodovinar France Dobrovoljc je bil po diplomi iz romanistike in slavistike gimnazijski profesor, zatem pa ravnatelj Slovanske knjižnice in tajnik Slovenske matice. Temeljito je raziskoval življenje in delo Ivana Cankarja, sodeloval pri izdaji njegovih Zbranih spisov in uredil Cankarjev album (1972).

LETA 1910 ROJEN MAVRICIJ ZGONIK

GEOGRAF IN ZGODOVINAR († 2002)

Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz geografije in zgodovine s sociologijo. Oba predmeta je poučeval na raznih srednjih šolah, nazadnje je predaval metodiko geografije na FF v Ljubljani in Pedagoški akademiji v Mariboru. Kot pisec osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov ter didaktičnih pripomočkov za regionalno geografijo je odločilno vplival na modernizacijo pouka geografije v šoli. Proučeval je tudi novejšo zgodovino slovenske Štajerske.

LETA 1940 UMRL MIHAIL AFANASJEVIČ BULGAKOV

RUSKI PISATELJ, DRAMATIK (* 1891)

Rojen v Kijevu ruskim staršem, delal je kot zdravnik in novinar na Kavkazu. Kmalu je začel pisati in njegov prvi pomemben roman je Bela garda (1924), realistični opis ruske državljanske vojne. Tudi v satirični povesti Vražji ples je bil kritičen do sovjetske stvarnosti, zato ga je ta kot pisatelja povsem onemogočila ... Za časa življenja je bil Bulgakov najbolj znan po svojih igrah, ki jih je pisal za moskovsko Umetniško gledališče Konstantina Stanislavskega. V tridesetih pa je nastala mojstrovina Mojster in Margareta, roman, ki ga je pisal do smrti in je groteskna freska o dobrem in zlu v človeku, z očitnimi namigi na rusko stvarnost, zato je v celoti izšel šele leta 1974. Bulgakov velja za enega največjih satirikov ruske književnosti.

nekaj njegovih misli:

Žalitev je navadno nagrada za dobroto.
Dejstva so najtrdovratnejše stvari na svetu.
Človek kot tak ni zanimiv, če v svoji notranji skrinjici ne skriva presenečenja.
Pametni ljudje so zato pametni, da bi se znašli v zapletenih rečeh.
Če ni dokumenta, ni človeka.
Česar ne vemo, tudi ne moremo povedati.

LETA 1943 USTRELJEN IZIDOR ZAVRŠNIK

DUHOVNIK, SLOVENSKI MAKSIMILIJAN KOLBE (* 1917)

Rodil se je 4. aprila 1917 v župniji Sv. Jurij ob Taboru, mladost je preživel na Gomilskem. V Mariboru je končal klasično gimnazijo in že kot dijak je kazal izredno nadarjenost. V njegovih risbah in slikah so slutili bodočega umetnika (za časopise je ilustriral Jurčičevega Jurija Kozjaka in Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem). Uspešen je bil tudi kot študent teologije na Visoki teološki šoli v Mariboru (1936-1941). Zaradi bližajoče se vojne so bili diakoni leta 1941 posvečeni predčasno, na cvetno nedeljo 6. aprila 1941, Izidor pa je bil operiran na slepiču in je bil posvečen sam 11. maja, novo mašo je imel brez zunanje slovesnosti. Deloval je v domači in okolioških župnijah, saj so bili duhovniki izgnani. Izidor je v tem času mnogim pomagal, da so pravočasno pobegnili pred Nemci v od Italijanov zasedeno Ljubljansko pokrajino. Spretno je ponarejal dovolilnice, da so bile kar »veljavne«. Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1942, pa so ga gestapovci po maši aretirali in zanj in domače se je začel križev pot. V celjskem starem piskru so ga mučili, po nekaj mesecih pa nenadoma izpustili (pogojno, če bo "priden" in »prihajal poročat« = ovajat). Ker na to ni pristal, so ga spet zaprli in vsak dan mučili, visel je obešen za roke, trske so mu zabijali pod nohte, toda nič jim ni uspelo izvleči iz njega. Po končanem zasliševanju so ga zaprli v mariborskih zaporih. Le mladost je zmagala, da si je po tako strahotnem mučenju in ubijanju opomogel. 9. marca 1943 sta ga v mariborski jetnišnici lahko obiskala oče in sestra Anica. Prosil je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, 10. marca 1943, ko je bila pepelnična sreda, pa so v Mariboru ustrelili 25 talcev. Na mesto Franca Žvana, ki je bil med izbranimi za streljanje, je stopil Izidor na njegovo mesto in dal življenje za človeka, ki ga ni niti poznal - kot sv. Maksimilijan Kolbe v Auschwitzu dve leti prej (14. avgusta 1941).

več:
S. Čuk, Izidor Završnik: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2017), 52-53.
knjiga: K. Gržan, Zmagovita ljubezen: Ognjišče, Koper, 2017.

Ob 100-letnici rojstva našega mladega duhovnika in pričevalca Izidorja Završnika smo veseli, da smo dobili »Zmagovito ljubezen«, še eno biografijo tega znamenitega duhovnika, tokrat izpod peresa našega znanega duhovnega pisatelja in zgodovinarja duhovnika dr. Karla Gržana. Nova biografija se ne odlikuje le po živahnem slogu in bogati duhovni vsebini, ampak nas je avtor obogatil tudi z mnogimi novimi dokumentiranimi dogodki in preverjenimi okoliščinami iz življenja Izidorja Završnika, kar bo še močneje približalo in osvetlilo njegovo življenjsko daritev in njegovo svetniško podobo.
V hvalospevu pri mašah v čast svetnikom se zahvaljujemo Gospodu, “da nam je njihovo življenje zgled, občestvo z njimi vir upanja, njihova priprošnja pomoč”. Zato vzemimo v roke Zmagovito ljubezen in hvalimo Gospoda za našega Izidorja Završnika, da nam bo v še večji meri zgled, vir upanja, pomoč, tolažba in rešitev. (škof dr. Stanislav Lipovšek v Spremni besedi)

njegova misel:

Če je Bog naredil prvo potezo, ker je začetnik vsega, ali je lahko na koncu kaj drugega, kot da je zmaga njegova? Četudi je zlo še tako močno in se zdi, da je zmagovito, bo v igri z dobrim izgubilo .

LETA 1944 USTRELJEN STANKO VUK

PESNIK, PISATELJ (* 1912)

Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem, če njegova življenjska pot ne bi bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

več:
S. Čuk, Stanko Vuk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1992), 24-25.

nekaj njegovih verzov:

Vlažna svetloba / trpko lega v vrbovje. // V ravnini breze, / srebrne vode. // Veter skozi borovje / mornarske pesmi gode. // Od jarkov dehti, / od pomladanskega snega. // Po grapah /prva trava zeleni. // Pastirčki z bosimi nogami / se igrajo z ovčicami. (Pomlad)
Hiša modrosti prazna stoji / Na trdem kolu pred njo / z žeblji prebodeno, ranjeno / je Kristusovo telo. // O kristjan, ne pljuni nikar! / Nocoj je žalostna vsaka stvar. (Sveti križev pot - uvodna)
Srečal je lastno mater: / ves v ranah, ves bled, ves krvav - / da bi tudi nas po robu močvirja / z laterno nekoč poiskal! // Nekdo za bori tih večer brede, / Jezus Kristus med bratovščino sede. (Sveti križev pot - Četrta postaja)
Stopi, uporni Gost / v stan naš tako preprost! // Žebljev, jermenov in kisa / ni več nocoj: Dver ti odpremo, okna zastremo. / Prišel bo žegen tvoj. // Žegen nam zdravja da, / milost - ljubav srca. (Sveti križev pot - Sklep)

LETA 1951 UMRL IVAN VOUK

PISATELJ, PREVAJALEC, GLEDALIŠČNIK (* 1886)

Šolnik, pisatelj in prevajalec Ivan Vouk je v rojstnem Kopru obiskoval osnovno šolo in učiteljišče. V letih 1907–1911 je poučeval na vadnici v Kopru. Ustanovil je dramsko društvo Istra, ki je z zložljivim odrom gostovalo po istrskih krajih. Kasneje je v Trstu sodeloval pri obnovi kulturnega življenja: Ljudski oder, Slovensko gledališče, ki mu je bil zadnji intendant pred fašističnim požigom Narodnega doma (13. julija 1920). Ivan Vouk je tudi veliko prevajal, predvsem iz ruščine.

LETA 1970 UMRL PAVEL PERKO

SLIKAR ŽIVLJENJA KMEČKIH LJUDI (* 1877)

Pavel Perko je bil sin Poljanske doline. Kot duhovnik je deloval v raznih župnijah, od leta 1936 pa do smrti (v 94. letu starosti) je živel na Jurčičevi Muljavi. Bil je nadarjen pripovednik in pisati je začel že kot bogoslovec. V svojih povestih in črticah je slikal življenje kmečkih ljudi, njihovo skrito trpljenje in premagovanje. S posebno ljubeznijo je opisoval izjemne like, posebneže in bolnike, ki so bili telesno ali duševno prizadeti. Leta 1961 je Mohorjeva družba v Celju izdala izbor njegovih Novel in črtic.

iskalec in zbiralec Marko Čuk