29. april

LETA 1388 UMRLA sv. KATARINA SIENSKA

ITALIJANSKA DOMINIKANKA, TEOLOGINJA, MISTIKINJA, FILOZOFINJA IN CERKVENA UČITELJICA (* 1347)

Rodila se je leta 1347 kot predzadnja od petindvajsetih otrok barvarja kož Jakoba Benincasa iz mesta Siena. Z dvanajstimi leti je prišla v spor z domačimi, ker je hotela v samostan, ostrigla si je lase in tako pokazala svojo trdno namero, da se posveti Bogu. S šestnajstimi leti je vstopila v tretji red sv. Dominika. Pri dvajsetih se ji je prikazal Jezus in ji napovedal, da ji bo zaupana posebna naloga: da je pomagala prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim. Leta 1376 je to res storil: ko se je papež vračal v Petrovo mesto, se je Katarina ponižno umaknila v rodno Sieno, potem ko je svojo nalogo izpolnila. Pozneje si je še veliko prizadevala, da bi prinesla mir v Cerkev in v srca ljudi. Njena številna pisma (ohranilo se jih je 380) pričajo o njeni dejavnosti za Cerkev in o njeni veliki ljubezni do Jezusa; dragocena so tudi zato, ker nam omogočajo vpogled v tisto mučno obdobje zgodovine Cerkve, ko je ta žena povzdignila svoj glas.

... več o njej: pričevalec evangelija, v: Ognjišče (2010) 4

nekaj njenih misli:

• Kristus je most in sicer edini most, ki povezuje zemljo z nebesi. In na levo in na desno je prepad.
  
• Na ljubezen je mogoče odgovoriti samo z ljubeznijo. Jezusovo prebodeno srce nam razodeva skrivnost njegove ljubezni. Ljubezen bi morala navdihovati in voditi vsa naša dejanja.
  
• Marija je knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo.
  
• Nobena krepost ne more sama od sebe imeti življenja; življenje zajema iz kreposti ljubezni. Dojilja in rednica ljubezni pa je ponižnost.
  
• Življenje je sestavljeno iz majhnih dejanj in krepost iz majhnih zmag.
  
• Bližnji nam je bil dan, da lahko pokažemo ljubezen, ki jo imamo do Boga.
  
• Čas za dobro delo je takoj.

LETA 1847 UMRL VALENTIN STANIČ

DUHOVNIK, ALPINIST, PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, UČITELJ, VZGOJITELJ IN KULTURNI DELAVEC (* 1774)

"Bil je 'gospod', bil je zdravnik, bil je kmet, zidar in mizar; za vsak nauk je bil, pa je bil tudi šaljiv; bil je oster pa tudi otročji, dober pa tudi hud, potrpežljiv pa tudi nagle jeze gospod. Nikoli ni bil pri miru, vse je delal, vse skušal, vse uganjal; nobeno delo ni bilo preveliko, da ga ne bi zmogel, nobeno premajhno, da se ga ne bi poprijel." Tako so se stari Banjškarji spominjali Valentina Staniča, ki je bil v letih 1802-1809 njihov kaplan. Upravičeno mu gre naslov 'prvi slovenski alpinist', saj spada tudi med začetnike modernega evropskega alpinizma. Knjige so bile zanj najpomembnejše sredstvo za širjenje izobrazbe med ljudmi, zato je okrog leta 1840 ustanovil knjigarno: naročal in kupoval je knjige ter jih delil ljudem Na prostem je učil mlade ljudi brati, pisati, računati, telovaditi, spoznavati naravo in zvezde. Otroke je po pouku vodil k Soči in jih učil plavati. Literarni zgodovinar Fran Levec sodi, da je ta mož "brez ugovora pričetnik narodnega življenja in gibanja na Goriškem".

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1997) 4

njegov verz ...

Devica! Hči si svojega Sina! / Telo je Tvoje v svetstvom b'lo izbrano, / v njem bivati dopadlo je Bogu // Z življenjem Tvojim je Življenje dano; / zveličanje prikaže se sveto / Tvoj sin nam je ozdravil smrtno rano.

LETA 1865 ROJEN MAKS FABIANI

ARHITEKT († 1962)

»Poleg Jožeta Plečnika je Maks Fabiani gotovo najpomembnejši slovenski arhitekt. O Ljubljani med obema svetovnima vojnama govorimo kot o Plečnikovi Ljubljani, Fabiani pa je vtisnil mestu svetovljanski videz v obdobju po potresu 1895 pa vse do prve svetovne vojne. Vendar ko Plečniku pripisujemo večjo ustvarjalno moč, ne smemo pozabiti, da je v dobi monarhije Fabiani dosegel najvišja družbena priznanja in ugled. Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika, sodelavec Otta Wagnerja, profesor na Dunaju so nazivi, s katerimi so se lahko pohvalili le redki,« nam v uvodu razkošne monografije Maks Fabiani (Cankarjeva založba, Ljubljana 2010) sporočata njena pisca, arhitekta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Podnaslov knjige, ki jo bogatijo fotografije Mirana Kambiča, je Dunaj – Ljubljana – Trst. Ta tri mesta so glavne postaja Fabianijeve ustvarjalne poti. Čeprav je bil svetovljan, je ostal zvest svojim kraškim koreninam; v drugi polovici svojega življenja je trideset let preživel v rojstnem kraju, zadnjih petnajst let pa v Gorici, kjer je 12. avgusta 1962 umrl v častitljivi starosti 97 let.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 8

LETA 1896 ROJEN JAKOB ŠOLAR

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC, UREDNIK († 1968)

"Znanost je iskanje resnice, znanstvenik pa njen služabnik. Kdor bo iskal sebe, svoje slave, svojega priznanja, bo izginil brez sledu; le tisti, kdor bo samega sebe žrtvoval resnici, bo z resnico živel tudi sam." Tako je zapisal profesor Jakob Šolar, neutrudni garač, ki ga je pred sto leti rodila Selška dolina. Bil je raziskovalec slovenskega jezika, skrbel je za izdajo dobrih slovenskih učnih knjig, sodeloval je pri novejših izdajah naše slovnice in pravopisa, bil je urednik, prevajalec, vzgojitelj mladih v šoli in izven nje. Ob stoletnici rojstva se je Jakoba Šolarja z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo spomnil njegov učenec Stane Gabrovec v Koledarju celjske Mohorjeve 1996. "Reči moramo," je zapisal, "da je imel en sam poklic in ta je bil služiti slovenstvu. Služil mu je kot duhovnik in v vseh svojih številnih poklicih: ko je hodil vsako soboto na Brezje spovedovat, ko je pisal zakone slovenščini, ko je učil vse nas ne samo slovenščine, temveč celotnega življenja. To je delal kot profesor na Škofijski gimnaziji, pa tudi kot jetnik v zaporu."

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 4

nekaj njegovih misli ...

• Kako prazno mora biti v hiši, kjer je časopisnega papirja na kupe, a lepe knjige manjka!
  Kdor hoče res realno živeti, živeti iz duha in mesa, živeti iz vseh svojih življenjskih korenin, naj seže brezpogojno po lepi in modri knjigi, da mu živi duh prezgodaj ne ohromi.

LETA 1913 ROJENA KSENIJA VIDALI

OPERNA PEVKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA († 2004)

Ksenija Vidali, rojena v Škednju pri Trstu, je po očetovi smrti odraščala pri babici v Kubedu v Slovenski Istri. Od mladih nog je sodelovala pri raznih zborih. Poklicno pot operne pevke je nastopila leta 1937 v ljubljanski Operi, kjer je bil dirigent Demetrij Žebre, ki je kmalu postal njen soprog. Kot prva zvezda liričnega repertoarja je Ksenija gostovala na številnih evropskih opernih odrih. Po upokojitvi je bila vzgojiteljica številnih mladih pevcev.

LETA 1945 OSVOBOJENO KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE DACHAU

45. ameriška pehotna divizija je na današnji dan ob 17.15 osvobodila taborišče Dachau, ki so ga Nemci hoteli v noči na 29. april razstreliti, da bi zakrili sledove svojega nečloveškega ravnanja v njem. Jetniški odbor je izvedel za to namero in uspel obvestiti ameriško vojaško poveljstvo ... Dachau je prvo nacistično taborišče, postavljeno že leta 1933 na pobudo Himmlerja, ki je načelnik policije v Münchnu. V taborišču naj bi prevzgajali politične nasprotnike, pozneje pa so sem vozili vedno več Judov. Leta 1937 je bilo postavljeno novo taborišče (30 barak, vsaka dolga 100 in široka 7 m – v njih je bilo prostora za 20.000 jetnikov, ki pa so spali tudi po trije v eni postelji v dveh nadstropjih ...) V dvanajstih letih je bilo v Dachau zaprtih okrog 200.000 ljudi iz tridesetih držav. V kartoteki je zabeleženo, da jih je umrlo okrog 30.000, toda veliko umrlih ni zabeleženo, saj so številni umrli že na poti sem ali za posledicami v drugih taboriščih. Mrtve so najprej sežigali v Munchnu, potem pa so zgradili dva krematorija. V taborišču je bilo tudi veliko Slovencev (okoli 6000, umrlo naj bi jih 1600) ob osvoboditvi jih je svobodo dočakalo 1746, ki so zapustili taborišče v začetku junija 1945. V taborišču je bilo zaprtih tudi 2794 duhovnikov različnih veroizpovedi iz dvajsetih narodov in med njimi je bilo 2652 katoliških (kar 1773 Poljakov, od katerih jih 868 ni preživelo). V Dachauu je umrlo 1106 katoliških duhovnikov. V taborišču je bilo tudi 29 slovenskih duhovnikov, nekaj pričevanj je bilo objavljenih tudi v Ognjišču (Slovenski duhovniki pod nacističnim bičem v Dachau;  06_1975 in 07_1975), kjer so svoje spomine iz taborišča uredniku Francu Boletu zaupali: Franc Hrastelj, Matija Munda, Maks Ledinek in Franc Puncer.

misel:

Dvanajst let trajajoča grozodejstva nad človekom v Dachauu ne smejo nikoli izginiti iz spomina vseh generacij. Kardinal je označil slepoto za Boga za enega od vzrokov za nehumanost nacionalsocializma. Ker so bili odgovorni ljudje slepi za Boga in njegove zapovedi, so postali vse bolj zaslepljeni tudi za čast in spoštovanje človeka. Ta kraj tolikšnega trpljenja in poniževanja človeka nam postavlja jasno zahtevo: ne smemo postati slepi za Boga in njegove zapovedi. S tem ne bomo nikoli izgubili izpred oči prave podobe bližnjega in bomo znali zavračati nečlovečnost. Svet je odrešil Križani, in ne tisti, ki so ga križal... (kardinal Wetter ob spominski slovesnosti 2005)

LETA 1980 UMRL ALFRED JOSEPH HITCHCOCK

BRITANSKI FILMSKI REŽISER (* 1899)

Alfred Hitchcok, eden najbolj znanih filmskih ustvarjalcev 20. stoletja, je svoj prvi film posnel že pri trinajstih (Številka 13). Čeprav se je sprva ukvarjal z reklamami, se je kmalu navdušil nad srhljivkami in se z njimi zapisal v filmsko zgodovino. Njegovi filmi so nekaj posebnega tudi v tehničnem pogledu, saj je znal izkoristiti vse možnosti, ki mu jih je ponujalo prizorišče, sledil pa je tudi razvoju in uporabil številne novosti. Najbolj je znan po filmih: 39 stopnic, Pokliči M za umor, Ptiči, Psiho ...

LETA 1999 UMRL LOJZE KOZAR

BOŽJI SLUŽABNIK, DUHOVNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1910)

"Prvič sem držal v rokah onega, ki je večji kakor vesoljstvo, mogočnejši od vseh vladarjev, lepši od vse zemeljske lepote; njega, ki ima več ljubezni kakor vse matere sveta in časa skupaj; njega, ki me je zapuščenega in nevrednega sredi samote pobral in mi vžgal svojo neizmerno ljubezen. Zato ga prosim zdaj vsak dan, da me tako pritegne k sebi, da se ne bom mogel več ločiti, ker vem, da je moja sreča edino pri njem, ki je moja mladost in vsa moja ljubezen." Tako je 26. julija 1936, na dan svoje nove maše pri cerkvi sv. Ane v Boreči, zapisal Lojze Kozar, kasnejši odranski župnik in pisatelj. Njegovo človeško in duhovniško podobo je v prekmurskem koledarju Stopinje ob stoletnici njegovega rojstva (za župnijo Odranci je leto 2010 Kozarjevo leto) prikazal njegov nečak Lojze Kozar, sedanji odranski župnik, pod naslovom "Vsa moja ljubezen", ki so mu ga narekovali stričevi dnevniški zapiski, ki jih je pisal občasno, od nove maše do 8. maja 1947. Iz teh zapisov, pričevanj in osebnih srečanj "se zarisuje njegova duhovna podoba - podoba duhovnika, ki zasluži nebesa".
Kongregacija za zadeve svetnikov je z odlokom 24. novembra 2015 potrdila, da se postopek za beatifikacijo duhovnika Alojzija Kozarja (1910-1999) lahko opravlja. S tem dnem se nekdanji odranski župnik in pisatelj imenuje Božji služabnik. V torek, 5. januarja 2016, je škof dr. Peter Štumpf podpisal cerkveno dovoljenje, da se lahko javno moli molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja. Vabljeni smo, da to molitev pogosto molimo, tudi doma, osebno ali skupaj v družini. Ob koncu molitve lahko dodamo namen, ko prosimo Boga, naj nam na priprošnjo Božjega služabnika Alojzija Kozarja podeli določeno milost (zdravje, pravo odločitev, uspeh v šoli ali službi ...). Primerno je tudi, da uslišano prošnjo sporočimo na postulaturo (Škofija Murska Sobota, Postulatura, Gregorčičeva 4, 9000 Murska Sobota). Več bo takih uslišanj, več bo možnosti, da postopek napreduje in se tudi uspešno konča.

več:
S. Čuk, Lojze Kozar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2010), 84-85.

nekaj njegovih misli:

• Rad bi vam povedal, da je najvažnejše biti dober. Da je v vsakem človeku nekaj dobrega in da je to potrebno obuditi, da se tega zave.
  
• Koliko velja v božjih očeh kakšen človek, spoznamo samo na ta način, če vemo, koliko je v tistem človeku ljubezni.
  
• Veliko bolje je biti skromen in zadovoljen, kakor veliko imeti pa še več želeti.
  
• Kar začneš, tudi dokončaj, pa če si ti bo zdelo še tako težko ali nemogoče. Ne popusti, tudi če se ti bo zdelo, da nisi sposoben, kajti to je samo skušnjava. Kar človek hoče, tudi more.
  
• Pobožnost ne more biti nikoli pretirana, kakor tudi dobrota ne more biti pretirano velika. Oboje bi lahko bilo samo nepristno, narejeno.
  
• Če bi se kdaj poglobil v to, kakšna vrednota je Bog, kakšna brezmejna ljubezen in dobrohotnost, ti srce ne bi dalo, da bi se odvrnil od njega.
  
• Božjo sled odkrijemo v hrepenenju po lepoti in resnici. Seveda, dokler sami sebe ne uravnamo v to smer, hodimo mimo sledov kot slepci.
  
• Urediti si hočeš srečo po svoje, pa se šele potem izkaže, da si zašel na slepo stezo, ki ne vodi nikamor drugam kakor v razklanost, nemir, obsojanje samega sebe.
  
• Hiša je kakor človek: brez ljubezni ne more obstati.
  
• Posluha za glasbo si ni mogoče pridobiti, če ga kdo nima, posluh za pogovor pa si je mogoče pridobiti.
  več ...

LETA 1987 UMRL RADO NAKRST

GLEDALIŠKI IN FILM. IGRALEC (* 1906)

Rado Nakrst je bil rojen v stavbi Narodnega doma v Trstu in tam je kot otrok stopil na odrske deske. Šolal se je najprej v Trstu, nato pa v Ljubljani, v Mariboru je končal trgovsko šolo. Kot skladiščnik na železnici je nastopal na amaterskih odrih. V sezoni 1929/30 je postal poklicni igralec mariborskega gledališča, kjer se je hitro uveljavil kot najbolj nadarjen igralec. Po vojni je bil steber SNG v Trstu. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim Borštnikov prstan (1976) in Prešernovo nagrado (1979) za življenjsko delo.

LETA 1987 UMRL SLAVKO JAN

GLED. REŽISER, IGRALEC, PEDAGOG (* 1904)

Doma iz Zagorja ob Savi; od leta 1923 je bil igralec, po 1945 pa režiser in nekaj časa tudi ravnatelj ljubljanske Drame. Na AGRTF je bil predavatelj za govorno tehniko, od leta 1952 profesor za režijo. Kot igralec je bil zlasti v mlajših letih zelo uspešen in priljubljen. Odigral je 276 gledaliških vlog. Kot režiser je postavil na oder 65 del v Ljubljani in Mariboru pa tudi drugje. Uveljavil se je predvsem z uprizoritvami slovenskih dramskih del, še posebej Cankarja; zgodovinska je bila njegova uprizoritev Cankarjevih Hlapcev (1948).

iskalec in zbiralec Marko Čuk