10. maj

LETA 1228 USTANOVLJENA

LAVANTINSKA/MARIBORSKA ŠKOFIJA

Slovensko ozemlje severno od Drave je od leta 811 spadalo pod nadškofijo Salzburg. Nadškof Eberhard je 10. maja 1228 izdal listino o ustanovitvi škofije v Št. Andražu v Labotski dolini, nemško Lavanttal, zato je dobila ime lavantinska. Škofija je bila zelo majhna. Njene meje so se razširile na slovensko ozemlje za časa jožefinskih reform (1787–1789). To je bila njena druga ustanovitev. Za tretjo je poskrbel škof bl. Anton Martin Slomšek, ki je leta 1859 prenesel sedež škofije v Maribor in takrat so bile preurejene tudi meje.

LETA 1876 ROJEN IVAN CANKAR

PISATELJ, DRAMATIK IN PESNIK († 1918)

Med najbolj žlahtne spise Ivana Cankarja, največjega slovenskega pisatelja, spadajo njegove črtice, posvečene materi-trpinki (Ob svetem grobu). V njih se "spoveduje" svojih grehov, ki jih je v mladih letih zagrešil v odnosu do nje, ki se je vsa žrtvovala za svoje otroke. Te njegove črtice so najlepši spomenik slovenski materi.

več:
A. Napotnik, Ivan Cankar: Mojstri besede, v: Ognjišče 4 (2009), 78-79.
S. Čuk, Ivan Cankar (1876-1918): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2016), 52-53.
S. Čuk, Ivan Cankar in njegove poti: Priloga, v: Ognjišče 12 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Srce ni katekizem, ki bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi ... Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik - dolga in strašna bi bila spoved.
  
• Ne pokaži ljudem, da si drugačen od njih, ne povej jim nikdar, da je zunaj, daleč za hribom, drugačen in svetlejši svet! Komaj bomo spoznali, da nisi iz njih testa, pa te bodo kamenjali.
  
• Stvar je taka, da pridejo pametni ljudje zmerom prezgodaj; zakaj če bi prezgodaj ne prišli, bi ne bili več tako pametni.
  
• Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso... Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse - mati, domovina, Bog.
  
• Veliko prenese človek (...), a da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdeset.
  
• Vse božje in cerkvene zapovedi sem združil v eno samo: Ne stori sočloveku zla!
  
• Napiši po vesti in veri, kako si živel, kaj si videl, kaj si mislil in govoril en sam dan. Če hočeš biti tako odkritosrčen, da bi ne povesil oči pred samim Bogom, boš pisal do groba zgodovino tistega dne.
  
• Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja.
  
• Posebna je bila naša vera, nikjer priučena, od nikogar zaukazana ... Ne da se razložiti z besedami te resnične vere, ker vsaka vera je nedopovedljiva, brez glasu in brez telesa, kakor luč in kakor ljubezen.
  
• Tudi ko bi človek imel tisto moč in tisti pogum, da bi sam posegel v globočino svojega bitja – do dna ne bi segel, ker dna ni. Prepad se odpira do prepada, brez kraja.
  
• Paradiž ni moj dom, pot je moj dom ... Če bi hrepenenja ne bilo v mojem srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo.
  
• Kadar ti pogledam v oko, ljuba moja mati, pretrese mi srce in vsi dobri sklepi mi polnijo dušo, katere pa mi malokdaj izpolni v poznejših dneh lahkomiselna glava.
  več:

LETA 1886 ROJEN KARL BARTH

ŠVICARSKI PROTESTANTSKI TEOLOG († 1968)

Najbolj znani švicarski kalvinistični teolog, je bil najprej pastor v Safenwilu (kanton Aargau), potem pa je kot profesor deloval v Gottingenu, v Munstru, ter v Bonnu. Ker je nasprotoval nemškemu nacionalsocializmu (Hitler) je leta 1935 izgubil profesuro v Bonnu in od tedaj deloval v Baslu (do leta 1962). Bil je ustanovitelj dialektične teologije po kateri lahko Boga razume samo človek, ki ima globoko vero v razodetega Jezusa Kristusa. V njegovi teološko filozofska smeri (bartizem), je v središču misel o presežnem, nedoumljivem in nedostopnem Bogu in Božjem humanizmu, ki je krščansko oznanilo. V središču ni več človek s svojo religiozno zavestjo, ampak Božja beseda ... Njegovo najpomembnejše delo je Pismo Rimljanom, napisal pa je še Protestantsko teologijo 19. stol. in Cerkveno dogmatiko

nekaj njegovih misli:

• Gospod Bog, ne dopusti, da bi bili otopeli in bili brezbrižni ob veličastni slavi velike noči, marveč daj, da svetloba vstalega Gospoda doseže vsak kotiček naših brezčutnih src.
  
• Človeku, ki sliši svetopisemsko oznanilo in si ga vzame k srcu, ni dovoljeno biti nevesel človek, temveč mu je to odločno prepovedano.
  
• Človek v Svetem pismu išče in najde to, kar sam hoče. Če pa ne bo hotel nič iskati, tudi ne bo ničesar našel.

LETA 1928 UMRL IVAN MERZ

PROFESOR, PISATELJ IN PRIČEVALEC EVANGELIJA, BLAŽENI (* 1896)

"Kristusova luč sije v enem od sinov te banjaluške škofije - v Ivanu Merzu, ki bo med današnjim slavjem razglašen za blaženega... Želim vam ga dati kot Kristusovega pričevalca in priprošnjika, obenem pa kot spremljevalca na poti v vaši zgodovini v ponovni izgradnji tistega, kar je porušilo nasilje, v spravi med posamezniki in družinami... Od danes bo vzornik mladim in zgled vernim laikom." Tako je med bogoslužnim slavjem v Banja Luki 20. junija 2003, med katerim je razglasil za blaženega dr. Ivana Merza, prvega hrvaškega laika, dejal papež Janez Pavel II.

več:
S. Čuk, Blaženi dr. Ivan Merz. Božji orel, ki kaže pot k Soncu: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2003), 16-17.

nekaj njegovih misli:

• Mati večna, ki si utelešenje Poezije, vsega lepega in neminljivega, daj, da bom še naprej sposoben sprejemati darove lepote!
  
• Ni dovolj samo verovati. Naša vera mora biti kažipot življenja, da ne delamo proti načelu pravičnosti in večnosti.
  
• Prepričan sem, da ima vse svoj namen: to delo, te moje male bolečine. Skozi bolečino človek vse drugače in bolj globoko razume bridko besedo življenje.
  
• Za nas kristjane je tudi ta svet nekakšna mala domovina, ker je Bog navzoč v njem in deluje v njem, le da se tega ne zavedamo popolnoma. Toda bolj ko bo božje kraljestvo v naših srcih raslo, globlje bomo doumeli, da se mora uresničiti tudi v naravi.
  
• Narod brez vere spada v zoologijo. Ne misli na smrt, ropa in je. Kadar ga zadene trpljenje, ga zajame malodušje in preti Bogu.
  
• Skrb za zdravje in telesno lepoto je pomembna. Nova generacija mora biti zdrava, vesela in lepa. Kar je grdo, je posledica greha. Zato se mora človek obvladovati in skrb za zdravje in lepoto imeti za sredstvo, da postane gospodar samega sebe in da si okrepi voljo.
  
• Svetnike pogosto prikazujejo kot mrke ljudi koščenih obrazov, kot ljudi, ki se bičajo. Dejansko pa so svetniki svetla bitja, polna notranjega veselja in sreče, katerih lepota se odraža tudi na zunaj. To so idealna bitja, nadljudje v pravem pomenu besede, oni so luči in stebri Cerkve.
  
• Katoliška vera je moj življenjski poklic in mora biti vsakemu verniku brez izjeme. Če se zavedamo, da je to življenje samo kratka priprava na večnost, je naravno, da gredo vsa naša prizadevanja v to smer.
  
• Največja stvar, ki obstaja na svetu je sveta Cerkev; največja stvar v Cerkvi je maša, v maši pa spremenjenje. In kot je Kristus v svojem zemeljskem življenju vse svoje misli usmerjal proti KaIvariji, tako
• Kristusove zaročenka Cerkev upira svoj pogled proti oltarju.
  
• Človek vsak trenutek vidi, kako je majhen, in kako velik je On, ki je umrl za nas; ki daje samega sebe kot božji Kruh. Ni mogoče povedati, kaj čutimo, ko se On združi z nami.

LETA 1979 UMRLA IDA KRAVANJA

FILMSKA IGRALKA ITA RINA (* 1907)

Ida Kravanja, hči železničarja iz gornjega Posočja, službujočega v Divači, je bila prva Slovenka, ki je kot filmska igralka svetovno uspela. Kot druga na tekmovanju za miss Jugoslavije leta 1929 je bila zanimiva za nemško filmsko industrijo. Nastopila je v 17 nemških in čeških filmih. Največji uspeh je doživela v filmu Erotikon.

LETA 1991 UMRL JOŽE KRIVEC

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK in KRITIK (* 1916)

Pisatelj Jože Krivec, ki mu je zibelka tekla v Varejah (Videm pri Ptuju), se je po drugi svetovni vojni pred ‘rdečim’ nasiljem zatekel v Argentino, kjer je vse do svoje smrti (10. maja 1991) aktivno sodeloval pri kulturnem življenju žilave slovenske skupnosti. Vedno je v srcu nosil spomine na svoje domače kraje, ki jih je opeval v idiličnih črticah v knjigi Dom med goricami (1942), za katero je tedaj prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane.

iskalec in zbiralec Marko Čuk