27. maj

LETA 1564 UMRL JEAN CALVIN

FRANCOSKI TEOLOG IN REFORMATOR, OZNANJEVALEC STROGEGA BOGA (* 1509)

Med pobudniki reformacije ima ob Martinu Luthru pomembno mesto Jean Calvin (Kalvin). Rodil se je v Franciji, deloval pa je v Švici, največ v Ženevi, kjer je ustanovil "po Božji besedi reformirano Cerkev". Njegovo glavno teološko delo je Nauk krščanske vere. Naslonil se je na Luthrovo teologijo, le da je pri njem v središču Bog, ki je predvsem strogi sodnik. Kalvin je učil, da je Bog ljudi že vnaprej določil ali za zveličanje ali za pogubljenje (predestinacija).

LETA 1821 UMRL MIHAEL ANDREAŠ

KOROŠKI LJUDSKI PEVEC, BUKOVNIK IN TKALEC (* 1762)

Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami. Koroške pesmi so izpod peresa Mihaela Andreaša, ki je bil po poklicu tkalec. Sam se je naučil brati in pisati slovensko in nemško. Bil je cerkveni pevec, a ni poznal not. Med njegovimi pesmimi, objavljenimi v omenjeni zbirki, je zelo zanimiva pesem Razvujzdan svet.

LETA 1924 ROJEN JANEZ ŠKOF

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 2009)

Ljubljančan po rodu se je na očetovo željo najprej zaposlil na železnici, toda srce ga je že kot otroka vleklo na oder. Leta 1951 je po opravljenem igralskem tečaju postal član novoustanovljenega gledališča v Celju, leta 1965 pa je za stalno prišel v Mestno gledališče ljubljansko, kjer je kmalu postal mojster in poosebljenje odrskega razvedrila. Do leta 1983, ko je bil upokojen, je ustvaril okoli 50 karakternih in humornih vlog. Nastopal je tudi v številnih filmih in TV-nadaljevankah (Krajevna skupnost, Mali oglasi).

LETA 1926 UMRL SREČKO KOSOVEL

PESNIK NAŠEGA KRASA (* 1904)

V pomladi življenja - dopolnil je komaj dvaindvajset let - v Tomaju umrl Srečko Kosovel, "pesnik našega Krasa". Umetniško je bil pa že zrel in njegove pesmi razodevajo duhovno globino tega mladega moža, ki je študiral romanistiko, slavistiko in filozofijo. Čeprav je umrl mlad, je pa v teh kratkih letih ogromno napisal. "Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut," je dejala o njem njegova sestra Tončka, "nekaj njegove lirike je prav religiozne."

več:
S. Čuk, Srečko Kosovel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1996), 28-29.

o družini Kosovel:
B. Rustja, Raziskovalka primorske zgodovine - dr. Mira Cencič. Narodni voditelji bi morali skrbeti, da bi bilo čim manj žrtev, ne pa izzivati: Gostja meseca, v: Ognjišče 7 (2015), 10-15.

Tomajski župnik Albin Kjuder je popisal vse družine, ki so spadale v župnijo Tomaj. Realno je zapisal stvari. Šel pa je tudi kronološko nazaj: izvor družine, kako so se spreminjali priimki na posamezni domačiji ... Tako je opisal tudi Kosovelovo družino. Opisal je stike, ki jih je imel z njimi, zabeležil pa je tudi odnos Srečka do njega in do Cerkve. Mamo je opisal kot blago, prijetno ženo, očeta kot energičnega, odločnega in strogega tudi do lastnih otrok ... Piše tudi o Srečkovi smrti in kako se je komaj dvaindvajsetleten pripravil nanjo. Opisal je, da je umrl, poln vere, kar je tudi na župnika naredilo globok vtis. Veliko razmišljam o tem, kako je tako mlad človek, poln energije, poln prihodnosti, toliko razmišljal o smrti. Je šlo za slutnjo? V pesmih večkrat govori o smrti. Gospod Kjuder je napisal, da je obiskal bolnega Srečka. Ta ga je prosil, da bi ga spovedal. To je storil, ker pa ni imel s seboj svete popotnice, ga je župnik pozneje še enkrat obiskal in takrat ga je prosil, da bi se še enkrat spovedal. Prejel je obhajilo, se umiril in kmalu umrl.

nekaj njegovih verzov:

Trpeči ljudje čutijo, kaj je bitja svetost / in čutijo, kaj je greha / razbeljena ost – / in ljubijo Krista, / ker vedo: / edino On je pravičen.
Velika je pot med tem, / kar Sem in kar sem, / kar Je in kar je – / o, čudne so moje poti.
Naš pogum je trpeti, / preboleti temo, / z novo silo živeti, / z novo lučjo.
Sobice večnosti vse so odprte, / duše naše več niso potrte, / zlati odsevi sijejo k nam, / čutiš, da nisi več sam.
Rad bi le vedel, kaj je življenje, / ko čutimo v sebi nesmrtni vzgon, / ko pride pomlad, sokov kipenje, / rad raseš in misliš, da ni vse zastonj.
Daj, da stopim vstran od ljudi, / daj, da stopim in se ne vrnem, / daj mi milost: temo, ki teši, / da se v bolečini s Tabo strnem, / daj, da odidem od teh ljudi, / daj, da odidem in se ne vrnem.
Sonce naj prisveti na zelena polja. / Svetlo, jasno sonce, v soncu zlata volja, / naj razžubori se v večnosti daljino, / delo naj premaga trpko bolečino.
Čudni so, čudni hrami srca, / ko bi rad zapri jih pred svetom, / ko rad bi odmrl drhtenjem, trepetom, / ustvaril novo obliko sveta, / pa zatrepeče bolna perot, / skloniš se in poklekneš na pot...

in razmišljanj:

Do resnice in pravičnosti se bomo priborili, naj tudi kraljuje laž, kajti ako bi bilo življenje nesmisel, bi mi ne živeli.
Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor naša.
Pišete s srcem? Ne, s peresom. A kar ne pride iz duše, ne gre do duše in nima cene.
Če nismo sonce, hočemo biti lučka ob cesti. Bomo pa bolj topli in prijazni zato.
Oh, koliko laže je potovati, če moli v daljavi zate mati, popotnik.
več:

LETA 1927 ROJEN ALOJZIJ GROZDE

PESNIK, MUČENEC IN BLAŽENI († 1943)

"Nov, boljši red zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna beseda. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe... Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov." Te modre besede je izrekel na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, v ljubljanskem zavodu Marijanišče devetnajstletni dijak Lojze Grozde. Za njimi je stal sam; to potrjujejo vsi, ki so ga poznali in so z njim živeli. Jemal jih je tako zelo zares, da jih je zapečatil z lastno krvjo: 1. januarja 1943, na novega leta dan, ko so ga komunisti na Mirni na Dolenjskem mučili in umorili. Njegova edina 'krivda' je bila njegova apostolska gorečnost, izvirajoča iz njegove globoke vere in neomajne zvestobe katoliškim načelom. 27. septembra 1992 je slovenski metropolit, ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar v Šentrupertu, kjer je bil pokopan, slovesno razglasil odlok o začetku uradnega postopka za priznanje njegovega mučeništva. Čez sedem let (30. avgusta 1999) se je zaključil škofijski postopek za beatifikacijo in takrat je Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in metropolit, v ljubljanski stolnici dejal: "Prepričan sem, da Sveti Duh prižiga po osebi božjega služabnika Lojzeta Grozdeta v naši krajevni Cerkvi tri nove zvezde: zvezdo svete mladosti, zvezdo pristne laiškosti in zvezdo junaškega mučeništva.« 13. junija 2010, med evharističnim kongresom v Celju, je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. »Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. »Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije." S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca.

več:
S. Čuk, Lojze Grozde: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1993), 52-53.
S. Čuk, Lojze Grozde. Divjaj življenje, jaz se ne podam, za temelj samega Boga imam...: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2009), 18-19.
S. Čuk, Blaženi Alojzij Grozde. Proč mračne misli, nov se dan rodi ...: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2011), 20-21.

... v pričevanje, v: Ognjišče (2009) 2

... v pričevanje, v; Ognjišče (2011) 7

nekaj njegovih misli in verzov:

Ne smemo iti s svetom v pogubo, ampak mora svet iti z nami v – rešenje!
Tišine spev, najlepši spev, / lepote božje je odsev / in v duši najde svoj odmev. / Nič nimam, vendar vse imam.
Divjaj, življenje, jaz se ne podam, / ne klone mi pred tabo moč duha, / za temelj samega Boga imam.
Sem mislil, da sem sam / sredi življenja valov, / sredi besnečih vetrov / in nisem vedel kam. // In vendar Ti si bil, / mogočni moj Gospod, / z menoj prav vsepovsod, / kjerkoli jaz boje sem bíl.
Sveta si zemlja, ti blagoslovljena / si od Najvišjega, Kralja neba; / ti z mojih dedov krvjo napojena, / tebi vsa moja ljubezen velja.

LETA 1964 UMRL DŽAVAHARLAL NEHRU

UČENJAK ALI UČITELJ, INDIJSKI POLITIK, OČE SAMOSTOJNE INDIJE (* 1889)

Mohandas Karamčand Gandhi, imenovan Mahatma ("velika duša") je duhovni oče sodobne Indije. Kakor je bil on predvsem verski voditelj in je snoval boj proti Angležem na moralnih in etičnih načelih (nenasilje), tako je ta boj na političnem področju vodil Pandit Džavaharlal Nehru, ki je po letu 1947, ko je bila Anglija prisiljena dati Indiji neodvisnost vodil to ogromno deželo kot ministrski predsednik vse do svoje smrti.

LETA 1973 UMRL VITAL VODUŠEK

DUHOVNIK, PESNIK, LITURGIČNI PISEC (* 1906)

Rojen v Ljubljani, brat pesnika Boža Voduška, po končani gimnaziji je odšel v bogoslovje in bil posvečen leta 1929. Bil je kaplan v Zagorju, župnik v Lokah, leta 1936 je odšel med slovenske izseljence v ZDA (župnija sv. Lovrenca – Cleveland, Ohio), prevzel tudi slov.-hrvaško župnijo v San Franciscu. Prve pesmi je objavljal v Križu na gori, edina pesniška zbirka je izšla leta 1928 (samozaložba). Prevladujejo religiozne pesmi, pa tudi utrinki iz narave, nekaj pesmi iz obdobja, ko je živel med rudarskimi in delavskimi družinami v Zagorju, je tudi socialnih ... Sicer pa je prevajal, prirejal in urejal liturgična besedila za ljudsko sodelovanje, prevedel je Guardinijev Sveti križev pot našega Gospoda in Zveličarja (1929).