13.junij

LETA 1231 UMRL SV. ANTON PADOVANSKI

PORTUGALSKI FRANČIŠKANSKI REDOVNIK, TEOLOG, CERKVENI UČITELJ IN SVETNIK (* 1195)

Umrl je frančiškanski menih sveti Anton Padovanski, eden najbolj priljubljenih krščanskih svetnikov in zaščitnik revnih. Ali ima danes smisel pisati o življenju sv. Antona Padovanskega, svetnika, ki se je rodil in je živel pred več kot 800 leti, torej svetnika, ki je živel v zelo oddaljenem obdobju, v popolnoma drugačnih razmerah, poleg tega pa še čisto kratek čas - samo 36 let (1195-1231)? Ali nam lahko pomaga bolje razumeti sebe in svet okoli nas, da živimo bolje, smo bolj človeški in bolj krščanski, da se s svojim življenjem in delom zavzemamo za boljši svet?

Kaj lahko pove in da takšen svetnik nam, ki živimo in delamo z "astronomsko" hitrostjo, imamo ogromno obveznosti in težav? Skoraj vedno hitimo, nikoli nimamo časa zase, še manj za druge. In vendar živimo v razvitem času in prostoru, vse nam je na dosegu roke: radio, televizija, telefon, internet, avtomobili, vlaki, ladje, narodni in mednarodni poleti...

Zakaj sv. Antona vsi in povsod tako poznajo, častijo in ljubijo? Kaj je naredil Fernando Bulione, poznejši sv. Anton Padovanski, da je tako velik, da si zasluži celo naziv "svetnik vsega sveta"? Mnogi, predvsem v Italiji, mu pravijo kar "Svetnik" (II Santo), tudi "Svetnik za prvo pomoč". "Svetnik čudežev", "Svetnih vseh časov", "Svetnik vsega sveta", "Svetnik vseh".

Sv. Anton je za Marijo morda svetnik vseh in za vse. Razloge za to lahko odkrivate tudi v knjižici, ki jo je izdalo Ognjišče Sveti Anton - svetnik vsega sveta

več:
S. Čuk, Sv. Anton Padovanski (1190/95-1231). (Pričevalec evangelija), v: Ognjišče 6 (2013), 27.

nekaj njegovih misli:

• Živa je govorica, kadar govorijo dela. Umolknejo naj, prosim, besede, govorijo naj dela. Polni smo besed, smo pa brez del, zato nas zadene Gospodovo prekletstvo: preklel je namreč smokvino drevo, na katerem ni našel sadu, ampak le listje.
• Nebeški Kralj ne plačuje svojih služabnikov po imenitnosti službe, ki jo opravljajo, temveč po ljubezni in ponižnosti, s katero jo opravljajo.
• Življenje dobrega kristjana se obarva z različnimi krepostmi, ki se nežno zlivajo, a nad vsemi izstopata rdeči plamen Božje ljubezni in modra mehkobe bratske ljubezni.
• Molitev je izkušnja ljubezni človeka do Boga... Kdor ljubi, vedno moli.
• Ni dovolj, da znamo dobro govoriti o Jezusu, moramo ga ljubiti in pričevati zanj s svojim življenjem, to pomeni, da po nas živi in govori današnjemu svetu.
• "Kdor ne pozna Svetega pisma, je neuk... Sveto pismo je ogledalo življenja... Kdor oznanja resnico, pričuje za Kristusa. Kdor zamolči resnico, zataji Kristusa.
• "Pravični je vedno pripravljen vrniti se v Očetovo hišo, 'vrniti ' svojo dušo Stvarniku tedaj, kadar je njegova volja. Kdor živi in dela z Božjim mirom v srcu, bo gotovo umrl v Gospodovem miru. . . Kakor otrok jokajoč steče v materino naročje in mu mama obriše solze, tako sveti ljudje hitijo, da ubežijo pred zemeljskimi solzami in objamejo Boga, ki bo obrisal vsako solzo z naših oči. . .

o njem:

"Sveti Anton je namreč na odličen način učil, kako naj Kristus in njegov evangelij postaneta neprestano vodilo v vsakdanjem življenju, pri moralni izbirah zasebne in javne narave ter vsem kazal, naj pri tem viru hranijo svoj pogum za dosledno in privlačno oznanjevanje odrešenja" (Janez Pavel II. 13. junija 1994).

"Potrebno je, da vsi, pastirji in verniki, z iskreno pobožnostjo znova odkrijejo osebnost svetega Antona, preučujejo njegovo pot, znajo razumeti njegove kreposti, učljivo prisluhnejo sporočilu, ki izhaja iz njegovega življenja. . . Tudi danes kot takrat, je nujno potrebna nova kateheza, sloneča na božji besedi, posebej na evangelijih, da bi krščanskemu svetu znova dali razumet. vrednost razodete vere (Janez Pavel II. ob 800-letnici rojstva svetega Antona Padovanskega)

LETA 1831 ROJEN JAMES CLERK MAXWELL

ŠKOTSKI FIZIK, MATEMATIK († 1879)

Rojen v znani škotski družini je že kmalu kazal nadarjenost za matematiko. Že s petnajstimi leti je reševal probleme ovalnih krivulj, diplomiral je na Cambridgu in 1871 začel tam predavati eksperimentalno fiziko (brez posebnih uspehov), ukvarjal pa se je s teorijo treh barv in s kinetiko plinov. Znan je predvsem po tem, da je odkril zakone elektrodinamike in jih zapisal v Maxwellovih enačbah. Dokazal je, da je svetloba elektromagnetno valovanje in po njem se imenuje merska enota za magnetni pretok (Maxwell – M)

LETA 1852 ROJEN ANTON LEVEC

PRAVNIK in PUBLICIST († 1936)

Zibelka mu je tekla v Radomljah, šolsko modrost je zajemal v Ljubljani, zatem pa je študiral pravo na Dunaju. Kot sodnik je služboval najprej v Ljubljani, potem v Sevnici, Novem mestu in drugih krajih, nazadnje v Cerknici. Povsod je ustanavljal in vodil ljubiteljska gledališča. Izdal je zbirko iger za ljubiteljske odre, kjer je objavil samo eno svoje besedilo (Lokavi snubač). Zavzemal se je slovenski jezik na državnih uradih in sestavil je Zbirko obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih (1889).

LETA 1865 ROJEN WILLIAM BUTLER YEATS

IRSKI PESNIK IN DRAMATIK, EDEN NAJPOMEMBNEJŠIH LITERATOV 20. STOLETJA († 1939)

Največji irski pesnik, družil se je z imenitnimi literati tistega časa, tudi z Oscarjem Wildom. Je predstavnik magičnega simbolizma. Zanimala ga je tudi drama, zato je leta 1899 ustanovil gledališče Abbey Theatre in velja za obnovitelja poetične drame. Med pesniškimi zbirkami so najbolj znane Oisinova potovanja, Veter v trsju, V sedmih gozdovih ... Izbor njegove lirike je izšel tudi pri nas (1993), v prevodu Vena Tauferja.

njegovi verzi:

• Ko v vse širših krogih se obrača / sokol, več ne sliši sokolarja; / vse razpada; središče več ne drži; / svet preplavlja popolna anarhija, / krvavo kalna plima preplavlja in povsod / obred nedolžnosti se utaplja. (pesem Drugi prihod /The second coming/, prevod: Veno Taufer)

LETA 1889 ROJEN ANTON TROST

PIANIST IN GLASBENI PEDAGOG († 1973)

Doma v Vodicah pri Ljubljani, študiral je klavir (Ljubljana, Dunaj) in poučeval na ljubljanski Glasbeni matici in na Dunaju. Leta 1940 je postal prvi rektor Akademije za glasbo v Ljubljani. Veliko je nastopal tudi v tujini in prejel številna priznanja, leta 1949 je tudi Prešernovo nagrado.

LETA 1898 ROJEN ANTON PODBEVŠEK

PESNIK IN ESEJIST († 1981)

Novomeščan Anton Podbevšek po sodbi literarnih zgodovinarjev kot pesnik spada med najradikalnejše avantgardiste, ki so v slovenski poeziji uveljavili poetiko futurizma. Glavne teme njegovih likovno oblikovanih pesmi so: vojna, razklanost povojnega človeka, grožnja nečloveške tehnike. Leta 1925 je izšla njegova pesniška zbirka Človek z bombami.

LETA 1899 ROJEN ANTON SLODNJAK

LITERARNI ZGODOVINAR, KRITIK, PISATELJ IN PREŠERNOSLOVEC († 1983)

Danes, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Antona Padovanskega, bi praznoval svoj rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovinarjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo. "Od zemlje in kmetov je prejel krepko zdravje, zravnano držo in odločen korak, naturnost v značaju in izražanju, nepodkupljivo poštenje in žilavno delavnost," ga je kleno označil Joža Mahnič. Slodnjakovo življenjsko delo zavzema številna področja: uveljavil se je kot odličen pedagog in učitelj, urednik in pisatelj monografij, kot kritik in ocenjevalec, kot leksikograf in jezikoslovec. Glavno področje bilo raziskovanje zgodovine slovenskega slovstva od Brižinskih spomenikov do sodobnosti s težiščem na 19. in prvi polovici 20. stol. Njegov učenec Jože Pogačnik, ugleden slavist, je o svojem učitelju zapisal: "Slodnjakova zunanja podoba razodeva lastnosti njegove duševnosti... Za vnanjo podobo je videti odtis človeške dobrote in topline. Kakor mu je v literarni zgodovini jedro in smisel vsega človek, tako mu je človek merilo v življenju. To pa potrjuje, da med njegovim življenjem in vrednotami, ki jih ugotavlja v književnosti, ni prepada.«

več:
S. Čuk, Anton Slodnjak. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1999), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Kaj izločajo človeške duše, da se kopiči med nami sovraštvo, zavist in želja po trpljenju sočloveka kakor neprodoren dim, ki nam zastira pogled na krvaveča srca?
• Ali ni lepota sorodna ali celo istovetna s tisto močjo, ki vabi človeka najsilneje k Bogu?

LETA 1897 ROJEN PAAVO NURMI

FINSKI ATLET († 1973)

Paavo Nurmi je v svoji bogati športni karieri na poletnih olimpijskih igrah leta 1920, 1924 in 1928 osvojil 9 zlatih in 3 srebrne kolajne. Postavil je kar 18 svetovnih rekordov.

LETA 1902 ROJEN ALOJZIJ ODAR

DUHOVNIK, KANONIST, PUBLICIST PREVAJALEC CERKVENEGA ZAKONIKA († 1953)

Po ljudski šoli v Bohinjski Bistrici je drsal gimnazijske klopi v Škofovih zavodih v Šentvidu. Študij teologije na univerzi v Ljubljani je zaključil z doktoratom, nato pa je v Rimu študiral cerkveno (kanonsko) pravo. Med leti 1931–1945 je bil docent za kanonsko pravo na Teološki fakulteti v Ljubljani. V maju 1945 je odšel v izgnanstvo najprej v Italijo, nato v Argentino kot dekan Teološke fakultete v izgnanstvu. Po njegovi zaslugi smo Slovenci med prvimi dobili prevod Zakonika cerkvenega prava (1944).

LETA 1913 ROJEN LOJZE OPEKA

OČE MISIJONARJA PEDRA († 2006)

Slovenski misijonar Pedro Opeka, ki je zaslovel po vsem svetu s svojim "malgaškim čudežem" - z vzornimi naselji, katera je gradil skupaj z najrevnejšimi domačini, v svoji avtobiografiji Bojevnik upanja, pripoveduje tudi o svojih starših. Bila sta med tistimi številnimi vernimi Slovenci, ki so morali po vojni zapustiti domovino, da so ostali pri življenju, po katerem so jim stregli krvoločni "rdeči" zmagovalci. Opekovi so našli zavetje v Argentini. Peter/Pedro je drugi od osmih otrok (rojen 29. junija 1948). Kot deček je pomagal očetu Lojzetu zidati. To delo mu je bilo všeč in nekega dne je pred očetom izgovoril "preroške" besede: "Tudi jaz bom nekoč gradil hiše." Kako se je ta napoved uresničila, smo v Ognjišču že večkrat pisali. Tokrat se spominjamo njegovega očeta, ki se je rodil na današnji dan.

več:
S. Čuk, Pedro Opeka. Tudi jaz bom nekoč gradil hiše. (Pričevanje), v: Ognjišče 8 (2006), 22-23.

nekaj misli njegovega sina, misijonarja Pedra...

• Globoko v sebi čutim, da je dobro, če se znaš čuditi tistemu, kar prihaja, se navdušiti nad lepoto, ki se ti ponuja. Če hočeš bolje razumeti skrivnost življenja, moraš iskati nepričakovano, pognati se moraš v neznano.
• Otroke učimo matematiko, tuje jezike in računalništvo. Ne sprašujemo jih, ali to želijo: to znanje je nujno. Isto velja za moralne smernice, zlasti za družinske vrednote.
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za to sporočilo, za to, da ga bom prenašal vsem, ki jih bom srečeval.
• Bog nam je dal razum. Noben ateistični učenjak ne more dokazati, da Boga ni, in noben duhovnik ne more dokazati, da Bog je, razen s svojim življenjem in z brezmejno ljubeznijo.
• Biti moraš sredi resničnega življenja, da lahko začutiš pravo srečo ob nasmehu, zadovoljstvo ob zasledovanju prave smeri, v imenu cilja, ki je vreden tega imena.
• Če hočeš biti verodostojen in pravičen, moraš biti najprej skromen. Priznati moraš, da ne veš nič. In deliti življenje z ljudmi ter zaupati v tisto, kar se bo porodilo iz stkanih vezi ljubezni.
• Bog nam je dal razum in svobodo. Mi sami pa moramo misliti in izbirati. Svet je nepopoln prav zato, ker nekateri svobodo izkoriščajo v slab namen.
• Trdno verujem, da Božji duh, ki je ljubezen in usmiljenje, veje v srcu slehernega človeka.
• Zmeraj sem verjel, da je človek v svoji notranjosti dober. Ali ni vsakemu odraslemu človeku neznosen pogled na obraz otroka, katerega dostojanstvo je bilo izigrano in poteptano?

LETA 1965 UMRL MARTIN BUBER

JUDOVSKI FILOZOF RELIGIJE (* 1878)

Rojen na Dunaju razvijal je filozofijo antropologije (vpliv Kierkegaarda in Feuerbacha). Preroški lik, modrec, soustvarjalcj duhovnega življenja 20. stoletja kot filozof, vzgojitelj, avtor, prevajalec hebrejskega Svetega pisma, izdajatelj hasidskih pripovedi, kot prenovitelj zahodnega judovstva in pomemben sogovornik v krščansko-judovskem dialogu. Bil je človek, ki je znal dati težo besedam, celo tistim najkrajšim kakor sta jaz in ti, in pri tem predvsem besedici "in". Dialoška ni bila zgolj njegova filozofija, dialoško je bilo tudi njegovo življenje. Vedno govori kot človek, ki si upa pričevati za resničnost, ki se upira temu, da bi jo na hitro izrazili z govorico. Martin Buber si je skušal »prislužiti kompetentno besedo«. Če beremo njegove misli in skušamo prodreti vanje, potem začenjamo slutiti, kaj je "resnično življenje"«.

nekaj njegovih misli:

• Brez "ti" je "jaz" nemogoč. Jaz sem jaz, ko rečem "ti".
• Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost.
• Obstaja neka stvar, ki jo lahko najdemo samo na enem kraju na svetu. To je velik zaklad, ki bi ga lahko imenovali izpolnitev bivanja. Kraj, kjer je ta zaklad mogoče najti, je prav tisti, v katerem živimo.
• Resnično novo nikoli ni sprememba; novo je večno, ki se razodene.
• V vsakem človeku je nekaj dragocenega, česar ni v nikomer drugem.
• Če pride k tebi nekdo in te prosi pomoči, tedaj mu ne smeš s pobožnim jezikom odvrniti: »Zaupaj in prepusti svojo skrb Bogu!« Takrat moraš ukrepati, kot da Boga ne bi bilo, temveč je na vsem svetu en sam, ki more temu človeku pomagati – prav ti.
• Vsakdo je poklican, da kakšno stvar na tem svetu izpopolni in dovrši.
• Največja krivda človeka niso grehi, ki jih stori – skušnjava je močna, on je pa slaboten. Največja krivda človeka je, da bi se sleherni trenutek lahko spreobrnil, pa tega ne stori.
• Kolikor starejši je človek, toliko bolj raste v njem potreba po hvaležnosti. Predvsem do Boga. - - Življenje doživiš v starosti, bolj kot kdaj prej, kot nepoplačljivi dar in celo vsako uro sprejmeš z obema rokama kot presenetljivi dar.
• Bog prebiva tam, kamor ga pustimo. Pustimo pa ga lahko samo tja, kjer resnično smo, tja, kjer živimo, kjer živimo resnično življenje.
• Z vsakim človekom prihaja na svet nekaj novega, česar še nikoli ni bilo, nekaj prvega in edinstvenega.
• Ljubezen je v tem, da se čutimo odgovorni drug za drugega.
• Čim starejši je človek, tem bolj se nagiba k hvaležnosti.

LETA 1967 UMRL JANEZ FABIJAN

duhovnik, teolog, voditelj visokošolske mladine (*1889)

Doma iz Besnice pri Kranju, po gimnaziji v Ljubljani je študiral filozofijo in teologijo v Rimu in Innsbrucku. Od leta 1920 do 1964 je na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani predaval dogmatiko (temelje verskega nauka). Veliko je deloval med študentsko mladino in bil med svetovnima vojnama duhovni vodja katoliškega akademskega društva Zarja. Bil je urednik osrednje katoliške revije Čas ter v njej in v Bogoslovnem vestniku objavljal svoje znanstvene razprave.

LETA 1984 UMRL PAVEL BLAZNIK

ZGODOVINAR ( * 1903)

Zgodovino in geografijo je študiral v Ljubljani, kjer je doktoriral (1928). Nekaj časa je poučeval v Celju, pozneje pa je bil znanstveni sodelavec SAZU. Ukvarjal se je predvsem z zgodovino Škofje Loke, s sistemom podložništva na Slovenskem. Najpomembnejša dela: Srednjeveški urbarji za Slovenijo freisinške škofije, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Leta 1937 je ustanovil Muzejsko društvo Škofja Loka in ga dolgo vodil.

LETA 1999 UMRL KAREL CEGLAR

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, BIBLIOGRAF (*1912)

Zibelka mu je tekla v Stični. Bil je najstarejši od treh sinov, ki vsi postali duhovniki (Stanko – 1915, Ludovik – 1917). Po končani osnovni šoli se je na Radni pri Sevnici pripravljal na vstop v salezijansko družbo. Po duhovniškem posvečenju leta 1939 je opravljal različne službe v salezijanskih ustanovah. Po vojni je odšel v ZDA, od tam v Kanado, kjer se je posvetil zbiranju gradiva o škofu Baragi, ustanovil je založbo Baraga Publishing s sedežem v Hamiltonu in začel izdajati zbirko Baragiana.

Pripravlja Marko Čuk