22. junij

LETA 1856 ROJEN HENRY RIDER HAGGARD

ANGLEŠKI PISATELJ († 1925)

Henry Rider Haggard je zaslovel s svojimi zgodovinsko pustolovskimi romani iz Afrike (Salomonovi rudniki, Alain Quatterman). Slovenskim bralcem se je najbolj priljubim s svojim romanom Roža sveta, katerega dogajanje se odvija v Palestini v letih pred tretjo križarsko vojno (1189-1192).

LETA 1882 UMRL JURIJ GRABRIJAN

DUHOVNIK, PESNIK, ORGANIZATOR (* 1800)

Rojeni Belokranjec je po končani srednji šoli v Novem mestu na liceju v Ljubljani imel za sošolca Prešerna in Slomška, v bogoslovju pa Baraga. Kot duhovnik je služboval po raznih župnijah ljubljanske škofije, od leta 1838 do smrti (1882) je bil župnik in dekan v Vipavi. Bil je vnet delavec na versko-cerkvenem, na kulturno-prosvetnem in gospodarsko-političnem področju. Zaslovel je tudi kot organizator šolstva: v vipavski dekaniji je ustanovil osem enorazrednih šol ter jim oskrbel tudi nova šolska poslopja.

LETA 1883 UMRL FRANJO RAVNIK

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PROFESOR (* 1832)

Buditelj in preroditelj Slovencev in Hrvatov v Istri se je rodil na Gorenjskem. Kot duhovnik je deloval v Istri in od leta 1883 v Kortah. Bil je naš najpomembnejši narodni buditelj v Istri. Narodnega duha se je navzel zlasti od škofa in učitelja Juraja Dobrile. V koledarju Istran je Ravnik objavil članke z izrazito gospodarsko-vzgojno in narodnobuditeljsko tematiko. Kot župnik v Kortah je obnovil in skrbel za rast slovenske osnovne šole, v kateri je tudi poučeval. Kulturno raven kraja je dvigal s pogovori, pridiganjem in širjenjem Mohorjevih knjig. Imel je tudi bogato knjižnico in je rad posojal knjige. Ime Korte je prevedel v Dvor in v vasi, kjer je deloval, je na današnji dan tudi umrl.

LETA 1885 ROJEN MILAN VIDMAR

ELEKTROINŽENIR, ŠAHIST, FILOZOF IN PISATELJ († 1962)

"Saj mu je treba priznati, da je bil velik šahist, priznan elektroinženir ter spreten strokovni pisatelj. Nikakor pa ni bil komunist," piše v svoji knjigi Skriti spomini (Ljubljana 2005, Nova revija) Angela Vode, ki je šele ob branju Spominov Milana Vidmarja zvedela, da je bil "vseskozi socialist in komunist", med stavko v ljubljanskih Strojnih tovarnah in livarnah pa se je izkazal kot kapitalist. "Vsi Vidmarji (Milan sam in njegov mlajši brat Josip to potrjujeta) imajo izredno razvit čut za orientacijo: vedno se znajdejo na pravi liniji, in to vedno v prvih vrstah." Na tem mestu govorimo o Milanu Vidmarju ob obletnici njegovega rojstva kot o mednarodno priznanem elektrotehniku, prvem slovenskem šahovskem velemojstru in mislecu, ki se je poglabljal v uganko sveta.

... več o njem preberite v obletnici meseca 06_2005

LETA 1898 ROJEN ERICH MARIA REMARQUE

NEMŠKI PISATELJ († 1970)

Nemški pisatelj Erich Maria Remarque (pravo ime Erich Paul Kramer) je v svojih zelo branih romanih ostro obsojal nacizem in vojno, zato so bile njegove knjige v Nemčiji prepovedane. Leta 1932 je emigriral v Švico in nato v ZDA. Slavo si je pridobil s svojim prvim romanom Na Zahodu nič novega (1929), v katerem je s pristnim humanizmom prikazal neko obdobje prve svetovne vojne. Večina njegovih del je prevedena v slovenščino (Slavolok zmage, Čas življenja in čas smrti, Noč v Lizboni, Sence v raju).

nekaj njegovih misli:

• Človek je velik v svojih skrajnostih. V umetnosti, v ljubezni, v neumnosti, v sovraštvu, v samoljubju in celo v žrtvi, toda kar svetu najbolj manjka, je nekakšna sredinska dobrotljivost.
  
• Človeku je dan razum zato, da spozna, da z njim nima kaj početi.
  
• Sanje imamo zato, ker brez njih ne bi mogli prenesti resnice.
  
• V ljubezni ni nihče odrasel.

LETA 1903 ROJEN VILKO FAJDIGA

DUHOVNIK, TEOLOG IN PROFESOR OSNOVNEGA BOGOSLOVJA († 1984)

Pred drugo svetovno vojno je bilo v Cerkvi na Slovenskem ogromno verskega tiska (1 dnevnik, 9 tednikov, 43 mesečnikov). Novi oblastniki so vse to zatrli, konec leta 1945 so dovolili, da so izšle prve številke ljubljanskega cerkvenega lista Oznanilo, ki je s prekinitvami in v omejeni nakladi izhajal do junija 1952. Glavni urednik je bil dr. Vilko Fajdiga, profesor apologetike (osnovnega bogoslovja) na Teološki fakulteti v Ljubljani. Njegova predavanja so izšla v skriptih Praktična apologetika (1964, ciklostil).

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 07_1983

nekaj njegovih razmišljanj:

• Ko začenjaš novo leto, pomisli, da je oko, ki vse vidi, dobrotno, očetovsko božje oko, ki so pred njim razgrnjene vse skrivnosti, tudi skrivnost tvoje bodočnosti in tega leta, ki je pred teboj; da je močna in zvesta božja roka, ki te hoče voditi skozi to leto.
  
• Vera daje vzgoji širša obzorja, večnostni odmev in utemeljenost vseh nravnih načel.
  
• Vemo, da je Marija zraven povsod, kjer je Kristus, in da je v vseh časih veljalo: po Mariji k Jezusu.
  
• Vse oblike zapuščenosti, ki morajo človeka na zemlji zadeti, so zadele Gospoda, da bi bili mi manj zapuščeni.

LETA 1938 UMRL JOŽE ABRAM - TRENTAR

DUHOVNIK, LJUBITELJ GORA, PESNIK, PREVAJALEC (*1875)

Jože Abram, doma iz Štanjela na Krasu, je bil leta 1899 posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v Bovcu, od tam pa je odšel v Trento, kjer je ostal tri nepozabna leta. Med preprostimi ljudmi in v čudovitem gorskem svetu je postal Trentar in kot Trentar se je tudi podpisoval. Iskreno prijateljstvo ga je vezalo s slavnim tržaškim planincem Juliusom Kugyjem, poetičnim opisovalcem naših gora. Znan je tudi po tem, da je v slovenščino prevedel nekatera dela ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka.

več:
S. Čuk, Jože Abram: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1995), 28-29
knjiga: J. Kragelj, Jože Abram: Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper 2000. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Trenta! Kako naj izrazim svoja čustva ob tebi? Lepa, divje lepa, strašno lepa si! V tebi sem užil najlepše dneve svojega razburkanega življenja. V tebi počivajo moje misli, ti si magnet mojih želja. Moje srce se umiri in najde zadoščenje v tvojih globokih, ozkih dolinah in v vencu tvojih nebotičnih gora. In zopet in zopet se vračam v duhu vate ter vzletavam kot orel v tvoje vrhe. In srečnega se čutim v tvojem kraljestvu, ko da prihajam domov na svatbo in vsako leto te obiskujem ter se vzpenjam na tvoje in tvojih sosedov zračne velikane in ljubo mi je, tako milo, tako svečano, ko da bi prišel v mirno, ljubeče materino naročje, od koder si srce več ne želi ...
  
• Stal sem na vrhu Triglava, zrl sem željno okrog, da bi uzrl vsaj košček lepe naše nesrečne domovine, da bi jo vzljubil tem bolj, a zaman, - povsod sem uzrl in zrl le tebe megla in tvoje sivo valovje, in mračno čustvo mi je ovilo duha: otožen sem začel postajati s tabo, megla; nemo si mi govorila v dušo in duša mi je kot brez volje slastno pila tvojo otožnost.
  
• Pozabil sem na svet, na doline, ljudi, na vse ... Okrog mene je vse oživelo in z očmi, s katerimi nisem še nikoli gledal, sem uzrl v teh sončnih višinah nov svet, po katerem sem vedno hrepenel, ker mi je o njem ljubka pravljica govorila ko o deveti deželi in si mi ga ti zdaj odkril, ljubi planinski cvet ...
  
• Dolinec bi ne verjel, da prebivalci gora mnogo bolj ljubijo svojo domovino kot dolinci. Kakor ne zapuste planinski orli svojih gora, tako je tudi planinec navezan nanje z dušo in s telesom.

LETA 1968 UMRL JAKOB ŠOLAR

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC, UREDNIK (* 1896)

"Znanost je iskanje resnice, znanstvenik pa njen služabnik. Kdor bo iskal sebe, svoje slave, svojega priznanja, bo izginil brez sledu; le tisti, kdor bo samega sebe žrtvoval resnici, bo z resnico živel tudi sam." Tako je zapisal profesor Jakob Šolar, neutrudni garač, ki ga je rodila Selška dolina. Bil je raziskovalec slovenskega jezika, skrbel je za izdajo dobrih slovenskih učnih knjig, sodeloval je pri novejših izdajah naše slovnice in pravopisa, bil je urednik, prevajalec, vzgojitelj mladih v šoli in izven nje. Ob stoletnici rojstva se je Jakoba Šolarja z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo spomnil njegov učenec Stane Gabrovec v Koledarju celjske Mohorjeve 1996. "Reči moramo," je zapisal, "da je imel en sam poklic in ta je bil služiti slovenstvu. Služil mu je kot duhovnik in v vseh svojih številnih poklicih: ko je hodil vsako soboto na Brezje spovedovat, ko je pisal zakone slovenščini, ko je učil vse nas ne samo slovenščine, temveč celotnega življenja. To je delal kot profesor na Škofijski gimnaziji, pa tudi kot jetnik v zaporu."

... več o njem preberite v obletnici meseca 04_1996

nekaj njegovih misli:

• Kako prazno mora biti v hiši, kjer je časopisnega papirja na kupe, a lepe knjige manjka!
  
• Kdor hoče res realno živeti, živeti iz duha in mesa, živeti iz vseh svojih življenjskih korenin, naj seže brezpogojno po lepi in modri knjigi, da mu živi duh prezgodaj ne ohromi.

LETA 1989 UMRL ANTON DERMOTA

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC, PEDAGOG (* 1910)

Rojen je bil v Kropi, služil je kot hlapec pri župniku na Bledu, kjer so opazili njegovo nadarjenost in ga dali v orglarsko šolo v Ljubljano k skladatelju Stanku Premrlu. Študiral je na konservatoriju in postal član opernega zbora v Ljubljani. Leta 1934 je dobil štipendijo za nadaljevanje študija na Dunaju in leta 1936 je dobil službo v Dunajski državni operi, in prvič nastopil v Mozartovi Čarobni piščali. Sledilo je več odmevnih nastopov s slavnimi pevci in dirigenti (Toscanini, Krauss, Kleiber, von Karajan ...). Na Dunaju je pel do konca svoje pevske poti (45 let), tu je ostal tudi med vojno in po njej nastopal na začasnem odru v gledališču v Mozartovih operah Don Giovanni, Così fan tutte in številnih operah iz slovanskega repertoarja, bil je gost najuglednejših opernih gledališč in festivalov doma in po svetu. Največje uspehe je doživel z vlogami Don Ottavia, Ferranda ... Florestana, Lenskega ... najbolj pa je bil cenjen kot izvrsten interpret Mozartove glasbe. Nastopal je tudi v oratorijih in samospevih, na Dunaju so ga razglasili za komornega pevca in dobil je tudi številne nagrade ... Svoje življenje je opisal v knjigi Tisoč in en večer, ki je bila uvrščena v redno zbirko Mohorjeve družbe za leto 1986. To ni »Tisoč in ena noč« pravljic, to je Tisoč in en večer resničnih zgodb umetnika, glasbenika, ki se je iz rodne Krope povzpel v širni svet. Očetu uredniku je takrat v pogovoru odkrival najvažnejše poteze svoje mladosti: kako lahko človek, ki se je prebijal skozi revne razmere, skozi trpka leta študija, polna revščine, doseže marsikaj, osvoji svet z veliko volje in seveda tudi s talentom ...

... več o njem lahko preberete v članku, ki je nastal pred izidom slovenskega prevoda njegove knjige v rubriki gost meseca 12_1985

njegova misel:

• Vsaka preskušnja, ki pride na pot človeka, pride zato, da človek ob njej zori in izhaja iz nje močnejši, še bolj delaven in tudi srečnejši kot kdaj prej.

LETA 2006 UMRL NACE ŠUMI

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, PROFESOR IN KONSERVATOR (* 1924)

Mladost je preživel v Kranju, med drugo svetovno vojno je bil tri leta v taborišču Dachau. Leta 1950 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral, 1959 doktoriral s temo baročne arhitekture v Ljubljani. Kot eden vodilnih slovenskih konservatorjev je s svojim delom zaznamoval prenovo Ljubljane in številnih drugih mest ter uveljavil konservatorstvo kot samostojno vedo v Sloveniji. Več kot 30 let je bil profesor umetnostne zgodovine na FF v Ljubljani. Pri njem so diplomirale številne generacije slovenskih umetnostnih zgodovinarjev.

iskalec in zbiralec Marko Čuk