Fatima, čudež s soncem

13. oktobra 1917: zadnje prikazovanje, čudež s soncem

Trije fatimski pastirčki so Marijo prvič videli okoli poldneva 13. maja leta 1917. Lucija je bila stara deset let, Francek devet, Jacinta pa sedem: nihče od njih še ni hodil v šolo, zato so bili nepismeni. Z Gospo se pogovarja Lucija, Jacinta vse vidi in sliši, Francek pa vidi samo podobo in premikanje ustnic. Marija se jim je prikazala na kraju, kjer danes stoji fatimska bazilika. Povabila jih je k molitvi rožnega venca in jim naročila, naj se na isti kraj vrnejo na trinajsti dan naslednjega meseca. Marija se je otrokom prikazala še petkrat, nazadnje 13. oktobra 1917. Takrat se jim je predstavila kot Kraljica rožnega venca, zgodil pa se je tudi sončni čudež, ko se je sonce začelo vrteti na nebu. Dogodku je bilo poleg treh otrok priča tudi veliko število drugih ljudi. Francek in Jacinta (brat in sestra) sta umrla kmalu po prikazovanjih in sta bila leta 2000 razglašena za blažena,leta 2017 pa svetnika. Lucija pa je postala redovnica. Umrla je leta 2005, v starosti 97 let.

Sončni čudež

Marijino vabilo, naj delajo pokoro, vzamejo pastirčki zelo resno. Na razne načine ga skušajo uresničiti. Malico dajejo revežem, tolčejo se s koprivami, iz vrvi si naredijo spokorne pasove in jih nosijo podnevi in ponoči ... Tako jim Marija v prikazovanju 13. septembra med drugim naroči: »Bog je zadovoljen z vašimi žrtvami, noče pa, da spite z vrvjo. Nosite jo samo podnevi.«
Končno pride 13. oktober.
»Zdoma smo odšli precej zgodaj,« piše Lucija v četrtem Spominu, »ker smo računali, da se bomo na poti zamudili. Ljudi se je res kar trlo. Lilo je kot iz škafa. Ker se je moja mati bala, da je tisti dan zadnji v mojem življenju, me je hotela spremljati. (»Spominjam se,« piše v šestem Spominu, »da je tistega dne dejala očetu: ‘Če bo najina hči umrla, hočem umreti z njo.’« Tako sta jo spremljala oče in mati.) Ko smo prišli do hrastiča v Irijski globeli, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zaprejo dežnike, ko bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev luči in takoj nato Marijo nad hrastičem. ‘Kaj hočeš od mene, o milostljiva?’ sem vprašala kot po navadi. ‘Hočem ti povedati, naj v čast mojega imena, rožnovenske Marije, na tem kraju postavijo kapelo. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojne bo konec in vojaki se bodo kmalu vrnili domov.’ ‘Rada bi te prosila veliko stvari: da bi ozdravila nekatere bolnike in spreobrnila nekatere grešnike in še mnogo drugega ...’ ‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.’ Vsa žalostna je rekla: ‘Naj ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki so ga že toliko žalili.’ Razprostrla je roke, da so odsevale v soncu. Ko se je dvignila, se je odsev njene luči odbijal od sonca. Zato sem zaklicala, naj pogledajo v sonce. Nisem imela namena, da bi ljudi na to opozorila, saj se nisem zavedala, da so tam.
To sem storila le po notranjem nagibu, ki me je k temu spodbudil. Ko je Marija izginila za neizmernim obzorjem, smo videli ob soncu sv. Jožefa z Detetom Jezusom in Marijo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef in Dete blagoslavljata svet; z roko sta delala znamenje križa. Ko je ta prikazen izginila, smo zagledali našega Gospoda in Marijo, ki se mi je zdela naša žalostna Mati božja. Prikazen je izginila, in zopet se mi je zdelo, da vidim Marijo, podobno karmelski Materi božji.«
Ko se pred očmi vidcev odvijajo ti prizori, je velika množica – od 50 do 70 tisoč ljudi – priča ‘čudežu s soncem’. Ves čas prikazovanja dežuje. Ob koncu pogovora med Lucijo in Marijo, ko deklica zavpije ‘Glejte sonce,’ se nebo odpre in prikaže se sonce v obliki srebrnega krožnika. Sije z nikoli videno močjo, a ne slepi. Nato se začne vrteti okoli samega sebe in na vse strani metati snope raznobarvnih luči. Potem postane na robovih škrlatno, se kakor ognjeno kolo spusti z neba in sipa rdeče ognjene plamene. Ta svetloba odseva na zemlji, na rastlinah, na obrazih ljudi in na oblačilih, prevzemajoč različne iskreče se barvne odtenke. Trikrat ga razvname blazna hitrost, zazdi se, da se ognjena krogla trese, stresa in v cikcaku pada na prestrašeno množico. Prizor traja kakšnih deset minut. Končno se sonce v cikcaku vrne tja, od koder je zgrmelo, se zopet umiri in sije z enako močjo kakor navadno.
Mnogi obiskovalci opazijo, da so njihova od dežja premočena oblačila spet suha. (Čudež s soncem so opazovale številne priče, ki so bile stran od kraja prikazovanja, nekatere tudi do 40 kilometrov.) Številni opazovalci nenavadnega dogodka se skušajo po dogodku približati pastirčkom. Prvi zasluti nevarnost Francek in jo še pravočasno popiha. Jacinta plane v jok in pritegne pozornost drznega kmeta, ki jo odnese na varno. Med množico ostane le uboga Lucija. Na pomoč ji pride dober orjak, ki si jo posadi na rame in jo reši pred množico. Medtem čudežno ozdravi 47-letna sušična  Marija do Carmo s tumorjem v glavi: po sončnem plesu se počuti bolje in na vse grlo razglaša svoje veselje.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih:
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija dos Santos: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
S. Čuk, Marija, okno upanja: Priloga, v: Ognjišče 8 (2016), 58-65.
S. Čuk, Papež Frančišek, fatimski romar: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2017) 42-43.
knjigi: L. Nervi, Fatima, moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago, Ognjišče, Koper, 2016 (ponatis)
          Sestra Lucija, Klici fatimskega sporočila, Ognjišče, Koper, 2003 (RAZPRODANO)
DVD (30 minut)  Dan, ko je sonce plesalo (resnična zgodba o Fatimi). zbirka Velikani vere.
drugo o Fatimi v spletni knjigarni Ognjišča

molitev posvetitve presvetemu Srcu Jezusovemu po Brezmadežnem Srcu Marijinem:
Presveto Srce Jezusovo, / po Brezmadežnem Srcu Marijinem / ti darujem svoje misli, besede in dejanja današnjega dne. / Naj bo po priprošnji Matere Marije / vse moje življenje skladno s tvojim evangelijem / in prežeto z vero, upanjem in ljubeznijo. / Tako boš po svojem križu in vstajenju / zame pot, resnica in življenje. Amen.

Zaporedje fatimskih dogodkov

PRIKAZOVANJA

1915 prikazen angela

1916 tri prikazovanja angela, ki uči tri pastirčke moliti

1917 od maja do oktobra šest Marijinih prikazovanj

VIDCI

Lucija Jezusova, rojena 22. marca 1907, ima ob prikazovanjih deset let. Pozneje stopi k sestram dorotejkam, ki so ji bile učiteljice. Sprejme ime Marija Lucija Doloroza, pozneje v samostanu bosonogih karmeličank, kjer ostane do smrti, pa ime Marija Lucija Brezmadežnega srca. Večkrat obišče Fatimo: leta 1946, ko se vrne iz Španije; 13. maja 1967, ko se sreča s papežem Pavlom VI.; leta 1981, ko v karmelu svetuje, kako upodobiti prikazovanja; 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se sreča s papežem Janezom Pavlom II. – Umrla leta 2005.

Frančišek Marto je rojen 11. junija 1908. Ko vidi Marijo, mu je devet let. Umrje na svojem domu, 4. aprila 1919, zaradi španske gripe. Njegovi posmrtni ostanki počivajo na župnijskem pokopališču do 13. marca 1952, ko jih prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Dne 13. maja 2000 ga papež Janez Pavel II. razglasi za blaženega, papež Frančišek pa 13. 5. 2017 za svetnika.

Jacinta Marto, rojena 11. marca 1910, ima ob Marijinih prikazovanjih sedem let. Umre zaradi kostne tuberkuloze v lizbonski bolnišnici D. Estefania. 12. septembra 1935 prenesejo njegovo krsto iz družinske grobnice barona Alvaiàzerja v Ourému na fatimsko pokopališče, k posmrtnim ostankom brata Francka. Od tod ju 1. maja 1951 prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Janez Pavel II. 13. maja 2000 tudi njo razglasi za blaženo, leta 2017 pa papež Frančišek - skupaj z bratom Frančiškom - za svetnico.

pripravlja: Marko Čuk