France Prešeren

France Prešeren - največji slovenski pesnik, * 3. december 1800, Vrba, † 8. februar 1849, Kranj.

(ob obletnici) France Prešeren se je rodil pri Ribčevih v Vrbi na Gorenjskem, in od Boga prejel izreden pesniški dar in poslanstvo, da s svojo navdihnjeno poezijo povzdigne slovenščino na raven »velikih« jezikov evropske celine. Brez pridržka ga slavimo kot največjega slovenskega pesnika. Svoje najboljše pesmi je izdal v zbirki Poezije, ki so izšle leta 1846 z letnico 1847, dve leti pred njegovo smrtjo. Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim ... On je zase, vse drugo je vrsta... Prešernovo delo je delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv. (Oton Župančič)

Tomo Zupan, duhovnik iz brezniške župnije, velik pridigar, literarni zgodovinar, pesnik, pisatelj, jezikoslovec in velik poznavalec Prešerna, je o Prešernu zapisal tudi tole:

O Vrba, srečna, draga vas domača! Kakor neki novozakonski Aron sredi domače duhovščine nam stopi tu pred oko Boštijanov stari stric Josip Prešeren. Imenoval bi ga vrbensko in narodovo drevo. Pripomogel je v šolo sorodnika dvema Ribičevima gospodoma: starejšemu župniku Francetu, ki je pokopan v Vodicah, in mlajšemu župniku Jakobu, ki počiva na Šmarni gori. Ta gospoda sta prava pesnikova strica. Segal je pod roko pesnikovemu bratu Juriju, ki je kot župnik umrl na Koroškem. Tako ima Ribičeva hiša štiri duhovnike... In Ribičev pesnik Prešeren! Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja, nego Prešeren v veličastnem Krstu pri Savici. Pogan Črtomir se bojuje v tej pesmi za svojo vero in silno sovraži krščanstvo; ki se vzbuja na Kranjskem. Na otoku Blejskega jezera biva to dobo z očetom vred Bogomila. Oba oskrbujeta tukajšnji hram boginje Žive. Bogomila postane Črtomirova nevesta. Po nesrečni bitki s kristjani ubeži edini ostal živ Črtomir ter se ob Savičinem slapu snideta z Bogomilo.
Bogomila mu pove, da je prejela krščanstvo in da so jo krstili. Zato ga roti, naj tudi on bode. »Ne branim se je vere Bogomile,« je njegov odgovor in pridevek: »Ak sklene me s teboj krst, Bogomila, kdaj bo zakona zveza me sklenila?« A šibka deklica Bogomila se ojunači. Pove, da je kristjana in več, govoreč: »Je uslišana bila molitev moja, ne smem postati jaz nevesta tvoja... Bogu sem večno čistost obljubila... O, čakaj, mi dopolni prošnjo eno, pred ko se ločiva, Bogomila pravi, se vpričo mene odpovej zmotnjavi. Dokler te posveti krst, se zamudi, voda je blizu in duhovni tudi.« Duhovnik, ki so ga imeli v družbi, Črtomira krsti.
Črtomir je postal kristjan in več: postane krščanski misijonar. »Med svoje rojake Slovence gre in daleč čez njih meje, do smrti tam preganja zmot oblake.« Tako, junaško dekle, šestnajstletna Bogomila je izvršila svoje poslanstvo. In pesnik končuje ta svoj Krst z besedo: »Domu je Bogomila šla k očeti, nič več se nista videla na sveti.«
Prav danes pred šestinšestdesetimi leti (leta 1846) je Prešeren postal samostojen advokat v Kranju in bil to ne prav dve leti in pol. Bolehati je namreč jel na vodenici, ki je v Ribičevim menda rodbinska bolezen. Kranjčani so vedeli, kaj imajo. Šli so mu bolnemu v vsem na roko. Obiskal ga je nekoč in tolažil meščan, govoreč: »Doktor, toliko morate trpeti.« Prešeren dvigne ob tem svojo slavno glavo, upre pogled vanj in pravi: »Trpim, a Kristus je več trpel.« Ta zgodba je še danes znana slednjemu Kranjcu, ki mu je mar Prešeren. Tako umira naš najimenitnejši pesnik. Veliko mu je izprosila njegova nenavadna mati. Tako so mu tekle solze kot grah.

več:
S. Čuk, Po Prešernovih poteh: Priloga, v: Ognjišče 12 (2000), 37-48.
S. Čuk, France Prešeren (1800-1849): v: Obletnica meseca 12 (2020), 92-93.

še več o Prešernu - na naši spletni strani

France Prešeren: Sonetni venec

Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
'z petnajst sonetov ti tako ga spleta,
da magistrále, pesem trikrat peta,
vseh drugih skupaj veže harmoníje. /.../

Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
glasil Slovencem se prihodnje čase,
ko mi na zgodnjem grobu mah porase,
v njem zdanje bodo bolečine spale. /.../

Iz srca svoje so kalí pognale,
ki bolečin molčati dalj ne more;
enak sem pevcu, ki je Leonóre
pel Estijánke imenitne hvale. /.../

Mokrócveteče rož'ce poezíje
očítajo to, kar se v prsih skriva.
Srcé mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zdaj ljubezen elegíje. /.../

Iz krajev niso, ki v njih sonce sije,
kjer tvoje milo se okó ozira,
kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira,
vseh bolečin se pozabljívost pije; /.../

Cel čas so blagih sapic pogreš'vále,
od tebe, drage deklice prevzetne,
prinesle niso bóžicam prijetne,
ki bi bila jih oživíla, hvale. /.../

Obdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orfejovih strun glasóve,
ki so jim ljudstva Tracije surove
krog Hema, Ródope bile se vdale. /.../

Viharjov jeznih mrzle domačije
bile pokrajine naše so, kar, Samo!
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo
pozabljeno od vnukov veter brije. /.../

Izdíhljeji, solzé so jih redile
s Parnasa mojga rožice prič'joče:
solzé 'z ljubezni so do tebe vroče,
iz domovinske so ljubezni lile. /.../

Jim moč so dale rasti neveselo,
ko zgodnja roža raste, zapeljána
od mlad'ga sonca kopnega svečána,
ak' nekaj dni se smeja ji veselo; /.../

Ur temnih so zatirale jih sile
vse pevca dni, ki té ti pesmi poje;
obup, življenja gnus začela boje,
Erín'je vse so se ga polastíle. /.../

Lej, torej je bledó njih cvetje velo
in redke so in slabe, nebogljene,
v zidéh tak podrtíje zapuščene
rasejo včasih rože neveselo, /.../

Jim iz oči ti pošlji žarke mile,
mi gledati daj lic svetlobo zorno!
Le nji teme kraljestvo je pokorno,
samo njo bógajo viharjev sile. /.../

In gnale bodo nov cvet bolj veselo,
ko rože, kadar mine zima huda
in spet pomlad razklada svoja čuda,
razsipa po drevesih cvetje belo. /.../

Magistrale

Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz srca svoje so kali pognale
Mokrócveteče rož'ce poezíje.

Iz krajev niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sapic pogreš'vále,
Obdájale so vtrjene jih skale,
Viharjev jeznih mrzle domačije.

Izdíhljaji, solzé so jih redíle,
Jim moč so dale rasti neveselo,
Ur temnih so zatirale jih sile.

Lej, torej je bledo njih cvetje velo!
Jim iz oči ti pošlji žarke mile
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.

izbira in pripravlja Marko Čuk