Jean Vanier

Jean Vanier

Jean Vanier (* 10. september 1928 - Ženeva (Švica); + 7. maj 2019 - Pariz), kanadski filozof, teolog in človek za druge (osebe z motnjo v osebnem razvoju)

"Ljubiti ne pomeni dajati od svojega bogastva, ampak da drugim odkrijemo njihovo bogastvo."

Ob obletnici se spominjamo Jeana Vaniera, ustanovitelja skupnosti Barka, ki združuje ljudi z motnjo v duševnem razvoju in gibanja Vera in luč (prva skupina leta 1971 z Marie-Helene Mathieu) ki povezuje njihove družine. Skupnosti združuje Kristusova evangeljska ljubezen, zato so to "kraji odpuščanja in praznovanja".
"Pri Barki ter pri Veri in luči se učimo, da nimajo samo slabotni potrebe po močnih, temveč, da tudi močni, če hočejo postati zares človeški, potrebujejo slabotne, da odkrijejo svoje srce," je dejal leta 2000 za glasilo božje poti v Lurdu.
V skupnosti Vera in luč se vsak mesec srečujejo ljudje z motnjo v duševnem razvoju, njihovi starši, sorodniki, skrbniki in prijatelji. Danes obstaja več kot 1400 skupin v več kot 70 državah po svetu. Tudi pri nas je zasvetila "luč" leta 1983 v župniji Ljubljana - Dravlje in njen plamen se je naglo širil po vsej Sloveniji, tako da danes obstaja že skoraj štirideset žarišč tega gibanja. Starše in prijatelje oseb z motnjo v duševnem razvoju pri nas povezuje prisrčen mesečnik Lučka, ki je septembra 1989 »zasvetila« petdesetič. Vera in luč je mednarodno duhovno gibanje skupin oseb z motnjami v duševnem razvoju, njihovih staršev in prijateljev, zlasti mladih.

V svetu pa deluje danes tudi več kot 150 skupnost Barka (L'Arche) skupnosti z okoli 5.000 člani v 37 državah na petih celinah. Tudi pri nas imamo skupnost Barka - od leta 1997 živi v Zbiljah pri Medvodah, kjer imajo dve hiši in delavnice. Skupnost Barka v Zbiljah smo obiskali leta 2013 in v Ognjišču objavili daljšo reportažo.

Jean Vanier je že leta 1980 vodenje skupnosti prepustil drugim, veliko je potoval po svetu, predaval, vodil duhovne vaje in obiskoval skupnosti Barke ter Vere in luči. Oba ustanovitelja gibanja Vera in luč sta že bila na obisku v Sloveniji: Marie-Helene Mathieu spomladi 1987, Jean Vanier pa septembra 1988. Jean Vanier je najprej (od 12. do 18. septembra) vodil duhovne vaje za slovenske sodelavce gibanja, 17. septembra pa je pregovorit mladim iz vse Slovenije, ki so se zbrali na svojem vsakoletnem srečanju v Stični. Pogovor z Jeanom Vanierjem je za Ognjišče naredila takratna urednica Lučke Marijana Mihelčič (Ognjišče12/1989). Nanj pa smo se spomnili še leta 2000 v Pričevanju, velikokrat pa so bile objavljene tudi njegove misli v rubriki Zajemi vsak dan.

Jean Vanier se takole spominja začetkov dela:
Osebe z motnjo v duševnem razvoju sem odkril leta 1963, ko sem šel obiskat prijatelja Thomasa Philipa, dušnega pastirja v mestecu Trosly severno od Pariza. Tam je živel v skupnosti, ki je štela kakšnih trideset ljudi. Misliti mi je dajala njihova preprostost, njihova neposrednost in njihov silni klic po povezanosti. To izkustvo me je prevzelo. Obiskal sem razne zavode za prizadete ter psihiatrične bolnišnice. Bil sem globoko pretresen, ko sem na lastne oči videt nasilje nad prizadetimi, poslušal njihove klice na pomoč; hkrati pa sem v globini vsega tega čutil božjo navzočnost. Počasi sem se začet zavedati globoke ranjenosti prizadetih oseb. Tudi če so deležni dobre oskrbe, ne morejo razumeti, zakaj so porinjeni na rob družbe, zakaj ne morejo živeti kot njihovi bratje in sestre. Marsikje jih naravnost mučijo: po svetu sem videl prizadete otroke vklenjene v verige, na stotine moških in žensk, ki so se gnetli v umazaniji. Izkušnje so mi pokazale, daje njihovo nasilje, njihovo čudaštvo, njihova pobitost en sam krik po pristnem človeškem odnosu: »Ali nisem vreden, da bi se kdo brigal zame? Ali ne zaslužim ljubezni?« Edini odgovor, ki ga pričakujejo, je, da jim neko drugo srce reče: »Da, vreden si, da se ti posvetimo. Pripravljen sem zavzeti se zate, ker hočem, da živiš kot človek!« Ob spodbudi in pomoči očeta Thomasa sem začutil, da me Jezus kliče, naj sprejmem k sebi Rafaela In Filipa, dva prizadeta fanta. Začeli smo živeti skupaj v neki majhni hiši v Troslyju. Skupaj smo delali, molili, hodili okrog, se pogovarjali. Kmalu smo se drug na drugega navezali. Tako je nastala naša skupnost, ki smo jo krstili Barka (L’Arche).

Poslanstvo mladih je, da s svojo velikodušnostjo in življenjsko vedrino v te skupine prinašajo sočutno ljubezen in mir. V Jezusovih govorih, zapisanih v evangeliju, pogosto najdemo tri besede: PRIDI - BIVAJ - POJDI. Z besedo ’pridi’ nas Jezus vabi k osebnemu srečanju z njim v ubogih, k srečanju ljubezni, ki napolni naše srce. Potem pravi ’bivaj’ - ostani, ustvarjaj skupnost. Ustvarjati skupnost rji vedno lahko, kajti ko živimo skupaj, odkrivamo vso temo, ki je v nas, naše razklanosti. Odkrijemo, da smo ljubosumni, da smo otroci tega sveta, v katerem vlada tekmovalnost. Toda hkrati odkrivamo, da je skupnost prostor rasti. V veri In luči smo poklicani, da odkrivamo lepoto vsakega človeka v skupnosti, da vsakega ljubimo preprosto zato, ker je tu. Končno nas Jezus pošilja, ko pravi: »Pojdi!« To poslanstvo nas spodbuja, da sprejmemo drugega. Zlasti da sprejmemo prizadete osebe in njihove družine. Pošilja nas, da postanemo nosilci miru in dejavne ljubezni in odkrivamo Jezusa v središču človeškega trpljenja. Delo skupnosti Vera In luč vodijo prav te tri Jezusove besede: pridi - bivaj - pojdi!

»Če živimo z ljudmi, ki imajo motnjo v duševnem razvoju, ni najbolj važno, da mi nekaj naredimo za te ljudi, ampak, da jim odkrijemo, da so dobri, da so pomembni. Ljubiti ne pomeni dajati od svojega bogastva, ampak da jim odkrijemo njihovo bogastvo. En način, da nekomu pokažemo, da ga imamo radi, je v tem, da se z njim pogovarjamo na isti ravni. Otrok ve, da ga ima nekdo rad, če se z njim igra. Zanimanje, da imamo nekoga radi, je v tem, da izgubimo čas zanj. Mnogi otroci sprejemajo darila, igrače, toda njihovi očetje in matere se ne igrajo z njimi. Imajo starše, ki so naredili veliko stvari za njih, niso pa jih poslušali. Zato je včasih njihovo srce ranjeno.«

Pri nas je izšlo tudi nekaj prevodov njegovih knjig:

Ubogi : srce L'Arche (Škofijska karitas Ljubljana, 1993)
Skupnost, kraj odpuščanja in praznovanja (Župnijski urad Ljubljana - Dravlje, 1994-1996)
Vsak človek je sveta zgodba (MD Celje, 2015)
Križev pot : Bog se razodeva v šibkosti (Družina, 2015)
Izvir solza : [sledimo Jezusu na poti sočutja] (Družina, 2017)

več o Jeanu Vanierju:

ČUK, Silvester. Jean Vanier : Prehodil sem dolgo pot, da sem postal ljudem brat. (Pričevanje). Ognjišče, 2000, leto 36, št. 3, str. 58-59.
MIHELČIČ, Marjana. Jean Vanier : Ljubiti ne pomeni dajati ...(Gost meseca). Ognjišče, 1989, leto 25, št. 11, str. 6-10

več misli Jeana Vanierja:

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Ne pusti, da bi ti težave, s katerimi se srečuješ, vzele pogum. Pogosto se vprašaj: “Je to delo Božje ali moje? Ga opravlja Bog ali jaz?”

(François Xaviêr Van Thuán)
Ponedeljek, 16. September 2019
Na vrh