škof Maksimilijan Držečnik

* 5. oktober 1903, † 13. maj 1978
(*ob obletnici*) Nekaj tednov pred svojim odhodom v večnost je mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik z lastno roko, izmučeno od težke bolezni, našemu uredniku napisal pismo, v katerem se zahvaljuje za poslano knjigo Pisma
uredniku ter vsem pri uredništvu in upravi vošči blagoslovljeno veliko noč. .,Vsa leta z zanimanjem spremljam Ognjišče," je zapisal med drugim. Res nam je ob raznih stikih in ko smo si za praznike izmenjavali voščila vedno znova dal čutiti, da je naš prijatelj. Tega blagega in dobrohotnega moža, ki je umrl na binkoštno soboto, 13. maja 1978, smo našim bralcem predstavili od 30-letnici njegove škofovske službe (Ognjišče, december 1976). V pogovoru z urednikom se je spominjal svojega otroštva v Ribnici na Pohorju, kjer se je rodil 5. oktobra 1903 kmečkim staršem. Povedal je, kako je duhovniški poklic "podedoval" po svojem starejšem bratu Jožefu, ki je kot bogoslovec utonil v Dravi. Govoril je o svojih študijskih letih doma in v Rimu, kjer je bil leta 1932 posvečen v duhovnika in kjer je doktoriral iz filozofije in teologije. Potem je pripovedoval o svojih kaplanskih službah: najprej v domači župniji, potem v Celju in na Svetinjah, ko je
bil obenem prefekt v dijaškem semenišču v Mariboru.
Že takrat je bogoslovcem predaval moralno filozofijo, kmalu nato pa jim je začel odpirati pota v razumevanje svetega pisma stare zaveze. Postal je tudi podravnatelj mariborskega bogoslovja. V mirno življenje je udaril vihar druge svetovne vojne. Pod nemško okupacijo je bil z drugimi 300 mariborskimi duhovniki interniran na Hrvaško, kjer je lepo deloval med Zagorci. Po vojni je sprejel vabilo ljubljanske teološke fakultete in prišel je predavat staro zavezo, a le
za malo časa, kajti že decembra 1946 ga je "doletelo" imenovanje za škofa.
Okleval je, kajti časi so bili težki. Ravno tedaj je bogoslovcem razlagal preroka Izaija in njegovo napoved Odrešenika - Emanuela, kar pomeni "Bog z nami". Zato si je za škofovsko geslo izbral stavek: "Z nami Bog in njegova Mati!" Najprej je bil pomočnik škofu Tomažiču, po njegovi smrti (1949) je postal apostolski administrator, leta 1960 pa redni mariborski škof. S svojo modrostjo in umirjenostjo je premagoval težave in pridobil si je naklonjenost vseh, tudi drugače mislečih. Utrujajočega napora ob birmovanjih skorajda ni čutil, saj ga je poživljal stik z verniki. Trudil se je za vzgojo dobrih duhovnikov, zato je v Mariboru obnovil Slomškovo dijaško semernsce in tudi bogoslovno semenišče z oddelkom ljubljanske teološke fakultete. Pri srcu mu je bila zadeva za beatifikacijo škofa Slomška. Vztrajno je zaupal v njegovo pomoč in deloval je v duhu tega svojega svetniškega prednika. Z njegovo smrtjo je sicer, kot je v svojem
govoru ob pogrebu dejal škof Grmič, "ugasnila zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije nasploh, a ta zvezda bo zdaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila" .

ČUK, Silvester, Blagemu škofu v spomin, (zapis) Ognjišče. 1978. leto 14., št. 7, str. 39.

več
BOLE, Franc. dr. Maksimilijan Držečnik 30 let škof. (Gost meseca). Ognjišče, 1976, leto 12, št. 12, str. 7-10.
ČUK, Silvester. škof Maksimilijan Držečnik, zvezda dobrote na nebu Slovenije. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 5, str.16-17.
in na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk