5. oktober

LETA 1781 ROJEN BERNARD BOLZANO

ČEŠKO-NEMŠKI MATEMATIK, TEOLOG, FILOZOF (+ 1848)

Od leta 1805 je v Pragi na Karlovi univerzi predaval filozofijo religije in teologijo in leta 1818 so ga zaradi odličnih predavanj izbrali za vodjo filozofskega oddelka. Toda svobodni um in nasprotovanje avstro-ogrski monarhiji sta ga že naslednje leto spravila ob akademsko kariero. V času svojega delovanja je naredil veliko pomembnih premikov v osnovah matematike, ki pa so sodobnikom ostala skrita ... dal je današnji pomen zveznosti funkcije, pokazal možnosti razvoja teorije množic ... Leta 1837 je objavil delo Teorija znanosti, ki je imelo štiri dele in je poleg filozofije znanosti v današnjem pomenu, vsebovalo tudi logiko, epistemologijo in znanstveno pedagogiko. Bolzano je imel tudi pionirsko vlogo pri nastanku fenomenologije in analitične filozofije.

LETA 1840 ROJEN FRAN GERBIČ

SKLADATELJ, AVTOR PRVE SLOVENSKE SIMFONIJE, PEVEC († 1917)

Simfonija je orkestralna skladba, navadno v štirih stavkih. Prva slovenska skladba te vrste je Lovska simfonija (1915) Frana Gerbiča, ki je bil ne le skladatelj, temveč tudi odličen operni pevec in glasbeni pedagog, najprej na tujem, potem pa vse do smrti (1917) v Ljubljani. Bil je organist in pevovodja cerkvenega zbora pri Sv. Jakobu. Pomemben je tudi kot cerkveni skladatelj.

več:
S. Čuk, Fran Gerbič (1840-1917): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2017), 52-53.

LETA 1864 ROJEN LOUIS LUMIERE

OČE FILMSKE UMETNOSTI († 1948)

Brata Lumière – Louis (1864-1948) in Auguste (1862-1954) sta začetnika kinematografije. Na prvo filmsko predstavo sta povabila Parižane 28. decembra 1895. Ta datum velja za rojstni dan filmske umetnosti. Louis je v prvem letu posnel okoli 40 filmov, ki pa so trajali le nekaj minut. Svojo napravo za prikazovanje 'gibljivih slik' sta predstavila že 22. marca 1895, v javnosti pa sta z njo nastopila na zgoraj omenjeni dan. Film je odigral nadvse pomembno vlogo v kulturni zgodovini.

LETA 1881 ROJEN FRAN JERAN

MATEMATIK IN ORGANIZATOR HUMANITARNEGA DELA († 1954)

Študij je končal v Gadcu, kjer je najprej učil, leta 1909 pa je bil nameščen na ljubljanski realki, in bil tam več desetletij profesor matematike in opisne geometrije. Nekaj časa je bil tudi njen ravnatelj. Veljal je za dobrega metodika, sam ali z drugimi avtorji je napisal številne srednješolske učbenike. Njegovo najbolj znano delo je priročnik Osnovni pojmi opisne geometrije (1922), pa tudi priročnik za izbiro poklicev in pregled najvažnejših šol. Bil je tudi tajnik društva Naše srce, zveze dobrotvornih in nravstvenih organizacij v Lj. in blagajnik podpornega društva Radogoj.

LETA 1891 ROJEN AVGUST PRAPROTNIK

BANKIR IN PODJETNIK († 1942)

Po končani trgovski šoli je delal pri Trgovsko-obrtni zadrugi v Ljubljani, bil bančni prokurist ... V dvajsetih letih je med vodilnimi predstavniki industrijskega podjetništva na Slovenskem, član in predsednik različnih upravnih odborov (industrijskih družb in rudnikov), vodja pomembnih gospodarskih ustanov, združenj in zvez. Bil je tudi ustanovitelj Slovenskega gledališkega konzorcija in eden od pomembnih finančnih sponzorjev Slovenske ljudske stranke (SLS).

LETA 1902 UMRL JOSIP PAVLICA

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, PISATELJ (* 1861)

Po osnovni šoli v domačem Rihemberku (povojni Branik) je šel v bližnjo Gorico, kjer je končal gimnazijo, se po maturi vpisal v bogoslovje in bil leta 1885 posvečen v duhovnika. Kot kaplan pri Sv. Roku v Gorici je 'ob delu' študiral pravo na dunajski univerzi in študij končal z doktoratom (1888). Predstojniki so mu zaupali odgovorne naloge: od 1889 do 1897 je bil spiritual (duhovni voditelj) v goriškem bogoslovju, od 1897 do 1902 profesor Nove zaveze, katehetike in pedagogike v goriškem centralnem semenišču kot naslednik dr. Antona Mahniča, ki je bil imenovan za škofa na Krku. Josip Pavlica je bil Mahničev učenec in sodelavec v prizadevanju za krščansko oblikovanje družbe. Bil je tudi eden od utemeljiteljev krščanskega socialnega gibanja 'nove struje' na Goriškem, ki se je navdihovalo ob J. E. Kreku. Skupaj z bratom Andrejem je ustanovil in vodil Slovensko katoliško delavsko društvo, Društvo katoliških učiteljic, Centralno posojilnico, si prizadeval za ustanavljanje zadrug, hranilnic in posojilnic. Zagovarjal je misel o ustanovitvi samostojne kulturnopolitične in socialno-gospodarske organizacije. Precej je tudi pisal, zlasti o socialnem vprašanju.

LETA 1903 ROJEN MAKSIMILIJAN DRŽEČNIK

DUHOVNIK, TEOLOG IN ŠKOF SLOMŠKOVEGA DUHA († 1978)

Edini slovenski škof, ki se je udeležil vseh zasedanj drugega vatikanskega koncila (1962-1965) je bil mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Prvi pastir mariborske škofije je bil devetindvajset let (1949-1978). Po značaju in pobožnosti podoben svojemu predniku Antonu Martinu Slomšku je pospešil škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Tega blagega moža je zelo lepo označil škof Vekoslav Grmič, tedanji kapitularni vikar, v zahvalnem nagovoru po pogrebnem obredu: "Z njegovo smrtjo je ugasnila posebna zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije sploh. Toda ta zvezda bo sedaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila. Pošiljala bo svoje žarke na nas in ti žarki nas bodo spodbujali, naj hodimo po poti, ki jo je hodil on... Naj tako kakor on pričujemo za Kristusa s svojo dobroto in ljubeznijo."

več
F. Bole, dr. Maksimilijan Držečnik 30 let škof: Gost meseca, v: Ognjišče 12 (1976), 7-10.
S. Čuk, Blagemu škofu v spomin, (zapis): v: Ognjišče 7 (1978), 39.
S. Čuk, škof Maksimilijan Držečnik, zvezda dobrote na nebu Slovenije: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2003),16-17.

nekaj njegovih misli:

Če vprašamo, zakaj je Sveto pismo najbolj razširjena in najbolj brana knjiga, moramo odgovoriti, da zato, ker je življenjska knjiga, ki odgovarja na vsa vprašanja človeškega življenja in to v vseh časih. Ni zbirka predpisov, temveč knjiga načel, nadvse važnih.
Svojo neizčrpno in večno veljavno življenjsko modrost ima Sveto pismo odtod, ker je to božja knjiga, pisana po navdihnjenju Svetega Duha. Zato je njena vsebina vedno sodobna, pred tisoč leti enako kakor pred sto leti ali danes.
Sveta brata Ciril in Metod nas spominjata tistih časov, ko smo bili še vsi kristjani združeni v eni Cerkvi. Spomin na sveta brata nam bodi opomin, da molimo in delamo, da se edinost med kristjani obnovi.
K molitvi za cerkveno edinost vabim tudi drage brate evangeličane. Mi smo bratje po krvi, a še bolj bratje v Kristusu... Verujemo, da smo bili vsi v zakramentu svetega krsta prerojeni v božje otroke, da smo resnično bratje v Kristusu.
Slovenci smo se radi ponašali, da smo krščanski narod, medtem pa je vera v celih slojih naroda pešala, namesto nje pa je nastopila nova "vera" - brezboštvo. Gotovo ne brez krivde kristjanov.
Mladi ljudje so pripravljeni sprejeti avtoriteto, toda treba jo je pravilno izvajati. Ravnati avtoritativno, to je, zgolj v moči pokorščine, bi moralo biti (tudi v samostanu) nekaj izjemnega, saj gre za svobodne in razumne ljudi in moraš vedno spoštovati njihovo svobodo, njihovo mnenje.
Reči moram, da sem dobil na koncilu nove poglede pa veliko notranjo sproščenost. Razpravljanje na koncilu je bilo zame nekaj osvobajajočega.
Nekateri pesimisti pravijo, da vse reforme nič ne koristijo, jaz pa sem prepričan, da imajo v sebi klico Svetega Duha.
Vedno me je spremljala Slomškova misel, da je treba sprejeti nove čase, nove razmere, in jih obrniti v prid Cerkvi. Tudi novi časi so delo božje previdnosti. To moramo upoštevati.

LETA 1905 UMRL FRANJO MARN

PISATELJ, JEZIKOSLOVEC IN PUBLICIST (* 1846)

Rojen v Dragovškem, župniji Štangi nad Litijo, študiral jezikoslovje v Pragi in Gradcu in služboval kot gimnazijski profesor v Zagrebu. Najprej je pisal ljubezenske pesmi, in novelo Moč ljubezni, sodeloval v Liri Sionski, kasneje pa je sestavil več učbenikov (Slovnica češkega jezika, Hrvatska slovnica za Slovence ...). Veljal je za odličnega šolnika, ki je videl v staroklasični literaturi temelj vse izobrazbe.

LETA 1912 ROJENA MILA KAČIČ

GLEDALIŠKA IGRALKA IN PESNICA († 2000)

Rojena v Ljubljani je po osnovni šoli hodila v meščansko šolo in s počitniškim delom služila za knjige, da je lahko študirala solo petje in dramsko igro. Z igranjem na gledaliških odrih je začela že s šestnajstimi leti, bila je tudi članica opernega zbora v ljubljanski operi, po vojni pa je bila članica Drame SNG Ljubljana, v kateri je dala življenje številnim likom (več kot 120). Veljala je za komedijantko, vendar je dobila le malo vlog, ki si jih je res želela. Igrala je tudi v številnih naših filmih. Bila pa je tudi pesnica ljubezenske lirike, ki je »odsev njenega notranjega doživljanja, izpovedanega na čist in iskren način«.

več:
P. Krečič, Mila Kačičeva, Slovenka leta: Iz našega sveta, v: Ognjišče 3 (1995), 44-45.

nekaj njenih misli in verzov:

Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje. Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga poklanja.
Če je še tako hudo, poskušam jemati vse s humorjem, to je edini način, da se izkoplješ iz težav in odpreš v upanje. Humor je zelo velik dar in blagor tistemu, ki ga ima.
Za vsako moško kariero stoji še bolj sposobna ženska. Ženske so navadno tisti svedri, ki dajejo moškemu potrebno samozavest, pogum.
Moje pesmi so zrasle iz mojega čustvovanja ... zdelo se mi je "za malo", da se za ženska čustva zavzemajo moški, zakaj tega ne napiše ženska. Pa se takrat nobena ni lotila ljubezni in erosa, ki je z njo povezan.
Če se mi čez dan kaj lepega zgodi, se zvečer, ko grem v posteljo, pogovarjam z Bogom in mu rečem, da je dober, ... povem mu, kar mislim in se mu zahvalim, saj on ne potrebuje časti in hvale, vedno si ga predstavljam kot dobrega človeka, ki posluša ... in če je dobro zame ... me tudi usliši ...
Trdno sem prepričana, da mora po smrti nekaj biti in da bom ljudi, ki sem jih v življenju ljubila, tam ponovno srečala. Da bom imela z njimi novo življenje.
Kaj puščaš za sabo? / / Je brazda v rodovitni njivi / ali le izginula sled roke, / ki je skušala zadržati / nemirno reko? / Je plamen, / izpuhteli v dim? / Bela črta, / ki za nekaj trenutkov / ukradenih večnosti / preseka nebo? / / Kaj daš, / ko vstopaš v njihova življenja? / Kaj vzameš?/ (Skozi življenje mnogih ljudi greš)
Šla bom gola skozi pomladni dež. / Naj izpere z mene vso navlako / prešlih dni. / / Pajčevino že v zametku trhlih / in izprijenih vezi. / Željâ upepeljenih saje / in ugaslih bolečin, / prah razočaranj in spoznanj, / vso rjo dvomov / in sumničenj bednih, / obljub gnilobo, / iz strahopetnosti zlaganih, / in vse blato premišljenih prevar. / / Šla bom bosa skoz pomladni dež. / Da mi izmije nôge, / utrujene od blódenja / in od iskanj brezplodnih. / / Skoz pomladni dež bom šla. / Morda me prav na koncu póti / le kdo čaka. / / Stopiti hočem predenj čista, / s srcem dekletca, / ki še véruje v bajke. (Prebujenje)

LETA 1936 ROJEN VACLAV HAVEL

ČEŠKI POLITIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 2011)

deveti (zadnji) predsednik Češkoslovaške ter prvi predsednik Češke.

Iz premožne podjetniške družine, ki je bila intelektualno močna in zelo povezana s kulturnimi in političnimi dogodki na Češkoslovaškem od 1920 do 1940. Zato komunisti Havlu niso dovolili humanističnega študija. Vpisal se je na Ekonomsko fakulteto Češke tehnične univerze.Toda kmalu je ta študij opustil, kajti tradicija njegove družine ga je vabila, da je stremel k človekovim pravicam češke kulture, ki so bile grobo zatrte v 50. letih 20. stoletja. Po končani vojaščini (dve leti) je delal kot odrski delavec in kot dopisni študent študiral dramo na fakuleteti za gledališče akademije za glasbe ... Začel je pisati gledališke igre (18), je tudi avtor številnih člankov, razprav ... knjig.
Med praško pomladjo leta 1968 je bil eden vodilnih razumnikov v državi. Kmalu po ruski zasedbi Češkoslovaške, avgusta 1968, njegovih del niso smeli uprizarjati. Leta 1977 je bil prvi podpisnik listine 77, s katero so češkoslovaški oporečniki zahtevali spoštovanje temeljnih človeških in državljanskih pravic. Leta 1979 je bil zaradi subverzivnega delovanja obsojen na več let zapora, zaradi slabega zdravstvenega stanja je bil med prestajanjem kazni premeščen v bolnišnico. V komunističnih zaporih je preživel več kot pet let ... znana so njegova pisma iz zapora ženi Olgi - eno njegovih najbolj znanih literarnih del.
Ko je novembra 1989 padel berlinski zid, je Havel ustanovil civilni forum, ki je odigral odločilno vlogo v "žametni revoluciji" na Češkoslovaškem - nenasilnem prehodu iz komunizma v demokracijo. Konec novembra 1989 je komunistični parlament nekdanjega desidenta izvolil za prvega predsednika (spet) demokratične države. "Pan presedent" je 21. aprila 1990 na praškem letališču pozdravil papeža Poljaka, ki je prišel s Čehi in Slovaki proslavljat vstajenje po več kot štiridesetih letih komunističnega jarma. Od novega leta 1993 je bil Vaclav Havel predsednik samo Češke, kajti Slovaška se je odločila za samostojno pot. Sredi novembra 1993 je bil tudi na obisku v Sloveniji.
Večkrat je bil nominiran za Nobelovo nagrado za mir ... ni je prejel, bil pa je za svoja prizadevanja za mir in svobodo v svetu odlikovan s številnimi drugimi pomembnimi priznanji (nagrada Olofa Palmeja) ... ostaja simbol boja proti komunizmu, za človekove pravice in svobodo govora, bil je tudi navdih za slovensko pomlad..

nekaj njegovih misli:

Mnogim ljudem se toži po komunizmu iz preprostega razloga: komunističniu sistem se je bvrigal za človeka od zibelke do groba. Posamezniku je jemal z ramen veliko breme odločanja. Življenje v komunizmu je bilo v nekem pogledu zelo brezskrbno! Kakor more biti življenje zapornika. Ni mu treba skrbeti za nobeno stvar, ni se mu treba odločati ...
Pod komunizmom sta bila pojma resnice in svobode za nas povezana s pojmom idejnega pluralizma. Zdaj, ko je ta pluralizem zaživel, ko lahko vsak človek svobodno išče svojo resnico ali lahko vsaj na ves glas zagovarja tisto, ki se mu zdi najbolj verodostojna, zdaj je treba priznati, da je postalo iskanje resnice veliko bolj težavno opravilo.
Že od nekdaj svarim pred vabo potrošništva in pred vsemi pojavi, ki potrošništvo spremljajo. To je velika nevarnost, ki preti naši civilizaciji.

LETA 1938 UMRLA SV. FAVSTINA KOWALSKA

POLJSKA REDOVNICA IN MISTIKINJA (* 1905)

"Gospod Jezus, vsak svetnik odseva eno od tvojih lastnosti: jaz hočem biti odsev tvojega usmiljenega Srca, proslaviti hočem tvoje usmiljenje." Tako je v svoj duhovni dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega spovednika, zapisala mlada poljska redovnica s. Favstina Kowalska. Ko beremo njene zapise, nas prevzame neverjetna globina misli, ki potrjujejo Jezusove besede, da je Bog skrivnosti božjega kraljestva "razodel malim". Sestra Favstina je imela le dva razreda osnovne šole in nikoli ni imela časa za branje, pa ji je bila dana najvišja modrost duhovnega življenja. Jezus jo je izbral za glasnico svojega usmiljenja in kot tako jo je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico. To se je zgodilo 30. aprila 2000, na belo nedeljo, ki bo poslej "nedelja božjega usmiljenja". Papež je v svojem nagovoru dejal: "Po Božji previdnosti je bilo življenje te ponižne poljske hčerke tesno povezano z zgodovino dvajsetega stoletja, ki smo ga pravkar pustili za seboj. Kristus ji je svoje sporočilo usmiljenja zaupal prav med prvo in drugo svetovno vojno. Tisti, ki se spominjajo in so bili priče ter soudeleženci dogodkov teh let in strašnega trpljenja milijonov ljudi, dobro vedo, kako potrebno je bilo sporočilo usmiljenja."

več:
S. Čuk, Marija Favstina Kowalska (1905-1938): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2012), 27.
S. Čuk, sv. Favstina Kowalska: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2001), 27.

nekaj njenih misli:

Delovni dnevi, sivi dnevi, kakšne zaklade skrivate! Nobena ura ni podobna drugi. Vsak dolgčas izgine, ko vas zrem z očmi vere. Milost, ki pripada tej uri, se naslednjo ne bo vrnila, saj tista, ki mi bo podeljena tedaj, ne bo ista. Ta čas, ki gre mimo, se nikoli več ne vrne.
Trpljenje je milost, trpljenje nas izenači z Odrešenikom, trpljenje dovrši ljubezen; bolj ko trpimo, čistejša je ljubezen.
Čista ljubezen je zmožna velikih stvari in ne podleže niti oviram niti nasprotovanjem... Čista ljubezen ne zgreši poti, v sebi ima veliko svetlobe in ničesar ne stori, kar ne bi ugajalo Bogu.
Vsakokrat, ko prejmem Jezusa v svetem obhajilu, ga ponižno prosim, naj ozdravi moj jezik, da bi nikoli ne prizadela ne Boga ne bližnjih!
Ne bojim se satanovih udarcev, kajti Bog je moj ščit. Satan je tisti, ki se nas mora bati, ne smemo o tem podvomiti! Premaga samo bojazljivce in prevzetneže, kajti ponižni so močni...
O moj Jezus, skrij nas v svoje rane, da bi nas spravil na varno pred pravičnostjo svojega Očeta. Usmiljenje je največja med božjimi lastnostmi. Vse, kar me obdaja, to razglaša. Usmiljenje je življenje moje duše...
Velika ljubezen more spremeniti majhne stvari. Samo ljubezen daje celo našim dejanjem. Čistejša bo naša ljubezen, manj bo trpljenje imelo oblast nad našimi dušami.
Gospod Jezus, daj, da bodo moje oči usmiljene, da ne bi nikoli sodila po videzu in nikogar sumničila, temveč da bi v vseh dušah videla tisto, kar imajo lepega in da bi bila vsem pripravljena pomagati.
Nobena duša naj ne obupa, dokler živi! Tudi najbednejša lahko postane velika svetnica. Kajti moč milosti je brezmejna. Kar zadeva nas, naj ji nikoli ne postavljamo ovir.
več:

LETA 1938 UMRL JOŽE DEBEVEC

TEOLOG, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK IN LITERARNI ZGODOVINAR (* 1867)

Iz rodnih Begunj pri Cerknici je odšel v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo in študij bogoslovja, zatem je na Dunaju dosegel doktorat iz teologije. Na Dunaju in v Gradcu je študiral klasične jezike. Večji del svojega življenja je bil profesor v Kranju in Ljubljani. Veliko je tudi pisal, zlasti za mladino, in v mladinskih vzgojnih povestih Ljubezen do mamice (1893) ter Vzori in boji opisuje v obliki pisem dogodke in ljudi iz gimnazijskih let v Ljubljani. Njegovo največje delo je prvi popolni slovenski prevod Dantejeve pesnitve Divina commedia (Božanska komedija, 1915–1925), ki ji je napisal tudi uvodno študijo.

več:
S. Čuk, Jože Debevec (1867-1938): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2018), 42-43.

o njem:

Živo čuteč, estetsko izobražen človek, ki mu je umetnost, zlasti literarna, vir neprecenljivih duhovnih užitkov; nikoli si ne domišlja, da je prodrl v skrivnosti te umetnosti, ... neugnano hrepeni po razodetju vse lepote v umetnosti, tako je hrepenel vse svoje življenje, in to mu je bila ena najpomembnejših osebnih zaslug: stotinam je pobudil in vzgojil čut za slovstveno in literarno delo. ... Iz te želje, da bi nam Slovencem posredoval kar se da veliko literarnih vrednot, torej v osnovi vzgojne želje, je zraslo tudi največje in najtežje Debevčevo delo: prevod Dantejeve Divine comedie. Tudi ta prevod nam kaže pravega ljubitelja velike umetnine, tiste in take, ki se ji moraš približati s sveto spoštljivostjo, veliko izobrazbo in resno voljo do dela. (Jakob Šolar)

iskalec in zbiralec Marko Čuk