»Kako bi zdaj z užitkom pojedel eno hruško, veš, eno tisto, ki tako pozno dozorijo, saj se več ne spomnim, kako se jim reče,« je vzdihnil Jakob in žalostno zrl proti hribu, kjer je čisto ob robu rasla samotna hruška. Ob misli na sočen, rumen sadež so se mu pocedile sline in zdelo se mu je, da čuti v ustih prijeten, sladek okus. Tako dobra ni bila nobena hruška, čeprav je bilo v sadovnjaku ob hiši veliko dreves. Ta, ki je čisto sama stala na sončnem obronku, je bila prava vaba in veselje; ko so bile druge že obrane, je ta dozorela šele v drugi polovici oktobra. Bila je visoka in odkar je pomnil skoraj enaka. Le da je imela včasih lepe, močne veje, sedaj pa je že trohnela in se, tako kot on, počasi, a nezadržno starala. Nihče si ni upal več splezati nanjo, včasih pa je on kot veverica kar z nje trgal sladke sadeže, saj so hruške zelo nerade padale na tla same.
zgodba1 10 2012»Grem ti ponje,« je rekla žena Franca in hotela vstati. Sedela sta na klopi pred hišo in lovila zadnje tople žarke in vsrkavala vonj jeseni. Odkar so jima začele pešati moči, sta večkrat tako posedala in se pogovarjala. Posebno on ni imel več moči, ona se je še kar zavrtela v kuhinji, posebno kadar so prišli na obisk otroci in vnuki, kot da ji je mladež vlila novih moči in volje.
Na sicer bolj majhni kmetiji, na kateri se je dalo preživeti, če je eden hodil še v službo, nista več kmetovala. Travnike je pokosil sosed, vrt in sadovnjak pa so pomagali oskrbeti otroci, ki so ju redno obiskovali in lepo skrbeli zanju. Tako so jima ob skromni pokojnini mirno tekla leta. Počasi so jima pojemale moči, lepo sta se razumela. Včasih sta se tudi spričkala, a brez zamere, skratka, imela sta se rada. Franca mu je rada to tudi povedala, on je bil bolj zadržan. Vsa leta je ona ‘nosila hlače’, vse opravke v dolini je uredile ona, kaj bi brez nje!
»Ja, pa ti grem po hruške,« je bila trmasta. »Prosim te, Franca, ne hodi. Na tleh ni nobene, vse sproti pojedo srne, Bog ne daj da bi nanjo plezala, veje so krhke, lahko se ti odlomijo in se polomiš,« jo je prepričeval in svaril. »Kaj misliš, da jaz ničesar več ne zmorem?« se je postavljala. »Še kake mlade se ne ustrašim,« je rekla v šali in že hitela navkreber, on pa je nemočno vil roke in vzdihoval.
Nemirno se je presedal na klopci in pogledoval proti hribu, France pa od nikoder. »Usmiljeni Jezus, menda se ji ni kaj zgodilo,« ga je zgrabil strah, saj bi že zdavnaj morala biti nazaj.
Držeč se zidu je počasi stopil v vežo, vzel palico, da jo pojde iskat. Počasi, korak za korakom, je sopihal v hrib. Kolikokrat je – ne prehodil, pretekel to pot – danes pa mu je bila vsaka stopinja muka. Znoj mu je lil po obrazu, nekaj od napora, nekaj od strahu. Končno je prišel do vrha in zagledal hruško, več ni videl, očala je pustil doma. Kje je bila Franca, ni mogel ugotoviti. Šele ko je prišel pod hruško, je zagledal veliko odlomljeno vejo, nedaleč proč pa je ležala žena. Kolikor so mu dale moči je planil k njej in se zgrudil na kolena. Bila je tam – oči so zrle v prazno, na ustnicah je opazil boleč nasmeh, v roki pa je še v smrti trdo stiskala rumeno, dišečo hruško ...
Niti glasu ni mogel spraviti iz sebe. Vzel je v naročje njeno glavo ter z okorno roko božal njen zgubani, a še vedno lepi obraz. Franca, njegova Franca, njegovo življenje ...
V tem trenutku so ga preplavili spomini, kako je hodil k njej na skrivaj vasovat. Bila je gruntarska hči z mogočne domačije, on pa ubožen kmetič. Zanjo so se potegovali fantje z velikih kmetij, a ona se je odločila zanj, ki ni premogel več kot nekaj krav v hlevu, imel pa je pošteno srce in pridne roke. Vsem navkljub sta se vzela. Bilo je nekaj let po vojni, ko je bilo zelo hudo, a onadva sta imela drug drugega. Več nista želela. Bila sta mlada, polna vere v boljši jutri. Prihajali so otroci. On je na železnici kar lepo zaslužil, nekaj pa so pridelali doma in nikoli niso bili lačni. Sicer so živeli skromno, vendar je šlo. Bili so družina, prava krščanska družina, ki ji tudi veri sovražne sile niso mogle do živega.
Franca, njegova Franca, tista skrbna, pridna, odločna žena. Kolikokrat sta šla po opravljenem delu, še večkrat pa ob nedeljah popoldne sedet prav pod to hruško in gledala svojo domačijo, ki se je stiskala na majhni ravnici pod hribom.
Njuna mala, prijazna domačija – na levi hlev, na desni hiša, za njo pa čebelnjak, spodaj ob cesti pa kapelica svete Družine. Njuna domačija, njun dom, poln otroškega joka in smeha, njive, prepojene z njunim znojem. Češnje, ki so se spomladi kot bele neveste nasmihale soncu, pa jablane, hruške, slive, ob vrtni ograji cvetoče vrtnice, na oknih nageljni in rožmarin. Vse posajeno in vzgojeno z eno samo ljubeznijo, vse rože, katere je zalivala roka njegove ljubljene žene, ki zdaj leži tu in v dlani stiska hruško, ki si jo je danes zaželel, ona pa mu je vedno hotela v vsem ustreči. Tudi danes, s to hruško, zaradi katere je omahnila v smrt. Ker je bila takšna vse življenje, ki je bilo ena sama daritev.
»Franca!« je zavpil v bolečini, kot da bi se šele sedaj ovedel, da je resnično ni več. »Franca,« je odgovoril odmev, on pa je sklonil glavo in s solzami močil njen obraz, kot da bi jo hotel priklicati nazaj v življenje.
KUMER, Ana. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str. 24-25.

Varovanci bližnjega doma za ostarele so poromali na Brezje. Skupaj z Marico so bile še tri, ki so se oblikovale v skupinico, ki bo bolj pozorna druga na drugo, da se katera ne izgubi. Marica, ki tudi v gneči ne izgubi orientacije, si je zadala nalogo, da bo pozorna na druge tri in da jih bo na koncu varno pripeljala na avtobus.
Dve sta po sveti maši zaradi zdravstvenih težav morali ven na sveži zrak in nista mogli ostati še pri litanijah. Dogovorili so se, da bosta po končani pobožnosti pred glavnimi vrati.
Marica ni dolgo zbrano sodelovala. Silva, ki je še bila ob njej, si je namreč kar iznenada zaželela k Marijinemu oltarju. Bila je gneča, zato ji je Marica svetovala, naj malo počaka, da bosta potem odšli skupaj. Prigovarjanje ni zaleglo in Marica je že videla, kako si Silva utira pot naprej. Kmalu jo je izgubila izpred oči.
Pete litanije so se ji vlekle kot večnost, ker je ves čas z očmi iskala Silvo. Ni mogla biti zbrana. V strahu, da se ne bosta našli, je dočakala konec slavljenja. Ljudje so se začeli razhajati. Ko pa je stopila iz klopi, je dve vrsti pred sabo zagledala Silvo.
zgodba3 10 2014Zaradi prevelike gneče Silva ni mogla do Marijinega oltarja, zato se je usedla na prvo prosto mesto, ki ga je videla. Ves čas je sedela samo malo pred Marico, ki jo je, vsa zaskrbljena, s pogledi iskala po vsej cerkvi, pa je ni videla, saj je pogled usmerila veliko bolj naprej, prav do oltarja Marijine kapele.
Vsa srečna, da je ni izgubila, jo je prijela pod roko in skupaj sta odšli proti izhodu. Tedaj pa je zaslišala glas enega od patrov, ki je prosil vse, ki so sedeli na pomožnih stolih, naj te stole odnesejo na prvotno mesto, k obzidju za cerkvijo. Marica je nemudoma pograbila dva stola , čeprav ni sedela na njih, in z njima odšla ven.
Njenih dveh varovank, ki sta predčasno odšli iz cerkve, ni bilo pred vhodom. Zajel jo je val skrbi in iz srca je zaprosila: “O Marija, pomagaj!” Otovorjena s stoloma in počasnih korakov, da jo je Silva lahko dohajala, je odšla proti prostoru, kjer bi lahko odložila stola.
Takrat pa ju je zagledala. Kako se ju je razveselila! Le kje vse bi ju iskala – tukaj za obzidjem zagotovo ne. Le kako sta odšli na ta nenavadni kraj? Še dobro, da je upoštevala patrovo prošnjo. Vse štiri so se odpravile k avtobusu in šele sedaj se je Marica lahko neobremenjeno in z veselim, odprtim srcem začela zahvaljevati Mariji. Bila je tako srečna in vesela, da je to razpoloženje ostalo v njej in v njeni pripovedi še nekaj tednov po tem dogodku.
Zamislila sem se... Ali nisem tudi jaz podobna iščoči Marici? Želim si srečati Boga, želim ga videti; iščem ga v daljavi in prihodnosti pa tudi v preteklosti – On pa je tu. Tukaj in sedaj je ob meni. Kot je Marica zagledala Silvo takoj, ko se je gneča razredčila in je svoj pogled usmerila samo dve klopi naprej. Večkrat mi je že bilo dano opaziti, da Bog ni nekje daleč v preteklosti ali prihodnost. Tukaj je, ob meni, samo prostor mu moram dati v svojem srcu, rešiti se gneče vseh nepotrebnih stvari, vsega, kar me pri tem ovira.
V miru in tihoti srca, v odprtosti duha mi Bog šepeta in slišim ga, če se mu dam na razpolago ... in takrat mi je Bog vedno blizu ...
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 10, str. 55.

S sinom v naročju sedim v garderobi vrtca in mu pomagam pri zavezovanju vezalk na čevljih. Ne hitim. Izkoristim čas, ko sina lahko za nekaj minut podržim v naročju. Vezalke, ki so ušle iz zakovic in sponk, počasi vlečem v pravi položaj. Sin je nestrpen. Matic, njegov prijatelj, je že v čevljih. Seveda, saj se mu čevlji zapenjajo na ježke in si jih lahko že sam zapne.
Tudi vzgojiteljice se navdušujejo za zapenjanje na ježke. Saj jih razumem. Tako je skupinica prej pripravljena, ko se odpravijo ven. Zato sem že večkrat slišala, kako in zakaj je naš vedno zadnji. Pa kar preslišim. Čevlje, ki jih nosi, je dobil od starejšega brata tako dobro ohranjene, da se mi jih zdi škoda zavreči. Ker je starejšemu noga zelo hitro rasla, jih ni niti dobro uhodil. Le zakaj bi zapravljala za nove, ko pa je še toliko potreb, kjer bolj koristno porabimo denar.
Sin mi pomaga. Njegovi prstki so vsak dan spretnejši. To vedo povedati tudi vzgojiteljice. Veselim se napredka v njegovem razvoju. Spotoma ga zamotim z razlaganjem, kako bo že kmalu znal plezati po vrvi, kot je to videl alpiniste; pa kako bo znal dobro zavezovati razne vozle, če bo kdaj mornar, gasilec ali skavt. On bi tako rad bil vse to in sicer takoj zdaj!
Odpraviva se na sprehod. Prelep, sončen jesenski dan je in eno uro bova imela čisto za sebe. Sestrica se bo medtem naspala. Vrnila se bova ponjo v vrtec in skupaj bomo odšli domov. Tam nas bo že čakal naš šolar, in časa, ki bi bil samo najin, ne bo več. Ravno zato so mi tako dragocene minute, ko lahko z njim poklepetam, saj je eden tistih otrok, ki potrebujejo veliko pozornosti staršev samo zase. Pa tako radoveden je, vse ga zanima in vsak moj odgovor se spremeni v nov zakaj.
zgodba3 10 2013Zavijeva na pokopališče. Rad bi mi pokazal, kam so šli z vrtcem pozdravit očka od prijatelja Marka. Pred kratkim je umrl zaradi raka. Hvaležna sem vzgojiteljicam, da so se lotile tudi te zahtevne teme.
Med potjo mu razlagam, da se po vozlih pride tudi v nebesa. Spomni se tete Minke.
»A potem je teta Minka znala plezati, da je sedaj v nebesih?« me začuden vpraša. Težko si namreč predstavlja, kako osemdesetletna ženica, ki ni mogla niti hoditi, lahko pleza po vozlih na vrvi.
»Ne. Veš, za nebesa pa rabiš drugačno vrvico in vozle. Se spominjaš, kako smo teto Minko obiskali v domu za starejše?«
»Ja, spominjam se. Ampak ona je samo ležala. Če je hotela ven, smo jo peljali z vozičkom,« je zamišljeno dejal in razmišljal, kakšna bi bila vrvica za plezanje v nebesa.
»Vidiš, ko je teta ležala in čakala naše obiske, je ponavadi molila rožni venec. Se spominjaš?«
»Ja, spominjam se,« me je vprašujoče motril.
»Tisti rožni venec je bil iz vrvice in poln vozličkov, ki so predstavljale jagode za vse zdravamarije in očenaše.«
»In zakaj je imela takega iz vrvice? Nikjer drugje nisem videl takega. Jaz imam najraje tistega velikega iz lesa, ki mi ga je prinesel sveti Miklavž. Zakaj ga je ona imela iz vrvice? A se lahko samo po takšnem pripleza v nebesa?«
»To pa ne. Seveda ne. Takega je imela zato, da ni motila sostanovalke v sobi. Gospo na sosednji postelji je rožljanje rožnega venca motilo, teta Minka pa je tako rešila zadevo, da sta bili obe zadovoljni.«
»A tista gospa ni vedela, da se tako pleza v nebesa?«
»Mogoče res ne.«
»Škoda, da ji nismo povedali. Mogoče se pa potem ne bi jezila ne teto Minko,« mu je bilo malo hudo.
Ravno takrat sva prišla mimo groba, s katerega me je pritegnila fotografija. Prebrala sem napis. Nobenega dvoma ni bilo. Letnice so se ujemale. Tukaj je pokopan moj sošolec iz srednje šole. Slišala sem za njegovo smrt.
»Kdo je to na sliki?« me je pocukal za rokav.
»Moj sošolec.«
»Je tudi on plezal v nebesa?«
»Ne, on je uporabil močnejšo vrv, ki mu je, še ne tridesetletnemu, pomagala v smrt,« sem mu odgovorila v mislih, saj nisem vedela, kako naj štiriletnemu otroku razložim, da nekateri ne zmorejo teže življenja.
»Kaj pa če bi sedaj kar skupaj zmolila zanj, ker ne veva tega, ali je plezal ali ne,« sem se poskušala hitro izvleči iz zadrege. Vneto je pokimal.
Potem sva šla do groba Markovega očeta. Tudi zanj sva zmolila. »Zdi se mi, da je Markov oči vedel, da se po vrvici pride v nebesa. Marka je naučil moliti. In vedno, ko ga pridemo pozdravit, mu na grob naredi križ in potem potiho pomoli. In takrat smo vsi tiho. Takrat morata Marko in njegov oči imeti mir ...«
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2013) 10, str. 44

Za Veroniko je bilo vse poletje eno samo pričakovanje in želja, da vendarle nastopi jesen. Zame, njeno mamo, pa je bilo drugače. Skrbelo me je.
V zadnjih razredih osnovne šole je bila prisotna samo ena želja: kje nadaljevati šolanje. Škofijska klasična gimnazija in bivanje v Jegličevem dijaškem domu!!!
Brez dodatnih variant in vedno nespremenjena.
Dnevi odprtih vrat in informativni dnevi, ki sva jih obiskovali že dve leti prej, odločitve niso spremenili. Tudi na prijavnici za srednjo šolo je bila napisana samo ena želja. Res me je skrbelo. Če ji ne uspe, se ji bo podrl svet. Kaj če, kaj če?
Vse je podredila svojemu cilju. V šoli so bile vse zaključene ocene odlične. Glasbena šola in skavti so prinesli še dodatne točke.
In res: Veroniki je uspelo.
zgodba4 10 2017Ko je prišlo po pošti potrdilo o vpisu in s tem dokaz, da je resnično dijakinja ŠKG, je bila njena sreča neizmerna.
In seveda veselje v vsej družini.
Jaz pa sem se kot mama morala končno sprijazniti, da bo prva ptička odletela iz gnezda in se bo vanj vračala samo ob vikendih. Bližje ko je bil september, bolj me je tiščalo v prsih.
Kupili sva kovček in posteljnino s pikapolonicami “za srečno in mirno spanje”. Zvezki so bili že zdavnaj v ovitkih, plišasti medo opran, Marijin kipec je bil varno zavit v brisačo, skavtska rutka je čakala na mizi.
Vse je bilo pripravljeno.
Kako natančno je potekal tisti dan, se ne spominjam več dobro. V spominu pa mi je ostal križec na njenem čelu ob odhodu od doma, njeno neizmerno veselje, skupna maša in moja vožnja zvečer domov. Čeprav sem VEDELA, da jo puščam v dobrih rokah, so med vožnjo solze tekle kar same. Noč je bila popolnoma jasna in svetila je polna luna. Vožnja proti domu je bila ena sama bolečina, molitev in solze. Moj angel varuh je imel res veliko dela, da me je takrat varno pripeljal domov.
Mlajši sestri sta jo zelo pogrešali, vendar je ritem ponovnih obveznosti omilil praznino. Včasih so vikendi kar spolzelo mimo nas, sedaj pa so že postali bolj izpolnjeni in praznični. Kako veliko smo si imeli povedati, obiskati sorodnike, iti k maši s starimi prijatelji ...
Od tega je minilo že nekaj let. Odhod v dijaški dom je bil zame vsako leto malo lažji, saj sta kmalu sledili tudi sestri; ena za drugo.
Ko se z Veroniko danes pogovarjava o tem, se obema na obrazu riše nasmeh. Sama sem neskončno hvaležna vsem profesorjem in vzgojiteljem, ki so bili ta štiri leta ob njej. Dali so ji varnost, spodbudo in dom.
Veronika pa vedno reče, da je bil to najlepši del njenega življenja.
Mame in očetje, zaupajte otrokom, učiteljem, vzgojiteljem, predvsem pa Bogu.
Vse bo dobro.
Dora. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 125.

Ko zažarijo listi vinske trte, ko se sonce odpravi spat malo prej, ko je vse bolj tiho, ker otroci sedijo doma in pišejo naloge, takrat je september. Otroci niso več razposajeni kot takrat, ko so jahali morske valove in se igrali v vročem pesku. Sedaj je drugače. Začela se je šola, začel se je verouk. Otrokom se odpirajo vsak dan nova obzorja. Ne samo v šoli. V zlatih vinogradih bo kmalu zazvenela pesem trgačev in otroci jim bodo priskočili na pomoč. Nosili jim bodo prazne gajbice in jih razvrščali ob brajde ...
zgodba3 10 2012Osemletni Tomaž vsako jutro nabaše torbo in jo oprta na šibka ramena, pozdravi babico, ki je še edina doma, se skoraj spotakne ob muca Mikija in že zdirja skozi vrata. Pokliče Polono, ki živi v sosednji hiši, in sošolko Meto, ki že zaklepa vhodna vrata. In že hitijo proti šoli. Pod težo nahrbtnikov se sprašujejo: Si naredil matko, si spisala slovko. Polona seže v žep in razdeli čokoladne bombone. Pohvali se, da ima rojstni dan, a praznovali da bodo v nedeljo, in hiti naštevat, koga vse bo povabila. Seveda tudi Tomaža in Meto, in pove, da se najbolj veseli očkovega darila. Upa, da bo tudi on prišel, ker ne živijo več skupaj, in v nedeljo ni dežuren v bolnišnici. To je v Celju in ima dolgo vožnjo.
Tomaž pove, da bo popoldne šel k babici številka dve, ne tisti, s katero živi, ker je to mamina mati, ampak k tisti, ki živi na vasi in ji reče nona. Danes imajo trgatev. Kako lepo je trgati sladko grozdje, kako lepo se je srečati z vsemi sorodniki, zlasti z bratrancem Borutom, s katerim je imel že veliko zanimivih dogodivščin.
»Ja, kako misliš iti danes v trgatev, ko pa imamo ob štirih popoldne verouk?« nenadoma vpraša Meta. Presenetila ga je. Joj, na verouk je popolnoma pozabil. Nalogo je napisal že v soboto. Kaj sedaj? Kako naj se odpove trgatvi? Kako naj danes ne vidi tega svojega razposajenega bratranca? Kako bodo shajali v vinogradu brez njega, saj že veliko pomaga. In vreme je tako lepo! Toliko zanimivih reči ga čaka v trgatvi. Sedaj pa verouk!
Meta mu reče: »Boš pa šel k babici jutri.« Jutri, jutri – se zdi Tomažu predaleč. Danes je prvi dan trgatve, najlepši dan. Vsi ga čakajo. Oče je že zjutraj pripravil rokavice in škarje za mamo, zase in tudi zanj. In zdaj naj bi ne šel?
Ves dopoldan je bil Tomaž v šoli zelo nemiren. Učiteljica je to brž opazila. Vprašala ga je, kaj ga teži, da se kar naprej vrti. Ves navdušen ji je povedal, da gre popoldne k babici v trgatev. »Lepo,« je rekla, »boš jutri povedal, kako je bilo, da bodo sošolci slišali, kako je v vinogradu.« Obljubil ji je. Ko pa je oprtal nahrbtnik in se napotil domov, je začutil črva, ki je vrtal v njegovi notranjosti. »Kaj naj naredim? se je spraševal. »Naj vseeno grem k verouku?« Verouk, trgatev, trgatev, nona, Borut verouk, katehistinja Maja, trgatev ... V mislih so se prehitevali. Celo pot do doma.
Ko je stopil skozi vrata, je odložil težko torbo. Mama ga je slišala: »O Tomaž, si že doma! Hitro nekaj pojej, brž ko pride tata, gremo k noni v trgatev.« Požrl je slino in odgovoril: »Mama, danes imam verouk ... Šel bom k verouku.« »Saj res!« se je mama udarila po čelu. »Pa saj ... če te enkrat ni ... bom napisala opravičilo.« »Ne, mama, odločil sem se! Bom pa šel jutri k noni.« »Tako si se odločil?« mama ni mogla verjeti svojim ušesom. »Vidva s tatom kar pojdita. Pomagal bom babici pospraviti posodo, potem bom naredil nalogo in šel k verouku. Čakal vaju bom. Radoveden sem, kako bo. Zvečer mi bosta vse povedala.« Mama se je nasmehnila. Ko je prišel oče, sta se brž odpravila.
Ob treh popoldne je Tomaž ponovil vse, kakor zjutraj. Vzele je torbo, poklical Polono in Meto in odšli so proti župnišču. Kar nekam tihi so bili. Tomaževe misli so dirjale med trtami in veselimi trgači ...
Katehistinja Maja jih je čakala. Ko so za začetek srečanja odmolili, Tomaž ni mogel več biti tiho. Katehistinji je povedal, da bi moral biti v vinogradu pri noni in pri svojih sorodnikih. O, kako ga bodo pogrešali! On pa se je odločil, da gre k verouku. Katehistinja je razumela to iskreno otroško dušo in vedela je, da je to za Tomaža velika žrtev. Potem je otrokom začela pripovedovati o Jezusu, ki je dejal, da je vinska trta, mi pa smo njegove mladike. Na tablo je narisala močno trto, polno mladik, in na vsako od njih so otroci napisali svoje ime. Mladike so obrodile zdravo grozdje. »Gospod vabi v svoj vinograd,« je rekla otrokom. Sama pri sebi pa je prosila: »Gospod, pokliči veliko delavcev v svoj vinograd! Naj bodo delavni, odločni in vztrajni.«
Z očmi je božala svoje otroke. Deset jih ima v skupini in vsak je svet zase. Vsak ji znova in znova prinaša dragocena spoznanja. »Hvala ti, Gospod, ker me z odprtimi očmi vodiš po svojem vinogradu. Pomagaj mi, da bodo tudi ti otroci, ki si mi jih zaupal, rodoviten vinograd v njihovo veselje in v tvojo slavo.«
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 10, str. 52

V letošnjem pastirskem pismu za postni čas so nas slovenski škofje spodbujali, naj bi vsak krščanski dom imel na vidnem mestu kakšen nabožni predmet: križ, Marijin kip ali podobo, rožni venec, sliko svetnika-zavetnika, Sveto pismo ... V spominu mi je oživel dogodek izpred skoraj štirih desetletij.

zgodba1 10 2017Zaposlena sem bila v majhnem kolektivu, kjer smo se lepo razumeli – bili smo kot malo večja družina. Nekega leta smo za kolektivni izlet izbrali Barcelono, drugo največje mesto v Španiji.
»To bo pa nekaj lepega! Pa še z letalom potujemo!« nisem mogla skriti navdušenja pred sodelavkami, ki so name gledale s pravim materinskim pogledom in se nasmihale mojemu mladostnemu navdušenju. Bila sem iste starosti kot otroci večine od njih in ob njihovem razvajanju pa tudi vzgajanju sem se prav dobro počutila. Ljubkovalno so mi pravile naš benjamin.
Srečno smo pristali. Uživala sem v ogledu lepega mesta: Ramblas – pisana tržnica, Kolumbova ladja v pristanišču Sredozemskega morja, nedokončana Gaudijeva Sagrada Familia in še in še. Z ozkotirno železnico smo se odpeljali tudi ven iz mesta, po Kataloniji. Tudi ta vožnja je bila posebno doživetje. Podali smo se tudi na njihovo slavno božjo pot k črni Materi Božji na Montserrat. Spotoma smo se na kratko poučili o njeni zgodovini.
Ko o Španijo zasedli muslimanski Arabci in so uničevali krščanska znamenja, so Španci Marijin kip prenesli na to nazobčano-spiljeno goro (kar pomen montserrat) in ga tam skrili v votlino. Ko so Arabci odšli in je napočil čas, da bi kip lahko prinesli iz skrivališča, ga niso mogli spraviti iz votline. Marija je hotela ostati tam. Najprej so postavili majhno cerkev in votlina s kipom je oltarni prostor. Napisali so: »Tukaj se ni dala premakniti sveta podoba.« Pozneje pa so zaradi naraščajočega števila romarjev zgradili veliko cerkev z dvanajstimi stranskimi oltarji in ob njej samostan.
Kar strah me je bilo, ko nas je vzpenjača vlekla skoraj navpično navzgor na vrh. “Le kako jim je uspelo tam gori postaviti cerkev, saj mora biti kot orlovsko gnezdo?” sem se spraševala pri vzpenjanju.
Na vrhu je bila pred nami velika cerkev in nad vrati nas je pozdravil napis: “Tvoji sinovi bodo od daleč prišli.” Med temi sinovi nebeške Matere smo bili tudi mi, ki smo jo od daleč prišli obiskat na to goro Katalonije, ki si jo je sama izbrala.
Na moje veliko začudenje je bilo tam precej avtomobilov in avtobusov. »Na goro se pride tudi po zložnejši poti, z druge strani,« sem ugotovila. Cerkev je bila polna vernikov, da smo se komaj prerinili v njeno notranjost. Do solz me je ganilo petje množice, ki je ubrano pela pesem o Montserratu – od vsega besedila sem razumela samo to besedo. “Kako pobožni ljudje so tukaj!” sem se čudila. “Kot pri nas pri Mariji Pomagaj na Brezjah vneto častijo isto nebeško Mater Marijo. Semkaj prihajajo iz nebes neštete milosti in uslišanja, to je svet kraj.”
“Z romanja je treba prinesti domov odpustke,” so me vedno učili, Kupila sem nekaj malenkosti, ki so mi padle v oči, za moje prijatelje. Potem pa sem zagledala velike lesene rožne vence. Bili so tako lepi v svoji preprostosti, narejeni iz lesenih jagod, nanizanih na vrvici, in velikega lesenega križa. Prav zagledala sem se vanje. Najraje bi kar vse pobrala in nesla domov, a to bi bil zame prevelik zalogaj. Izbrala sem dva: “Enega bom dala svojemu fantu (zdaj je že dolgo moj mož), drugega pa bom obdržala zase za spomin na to čudovito romarsko pot,” sem se odločila.
Doma sem ponosno pripovedovala, kaj vse smo videli in doživeli v teh nekaj dneh, ki smo jih preživeli v Španiji. Razdelila sem tiste ‘male odpustke’, ki sem jih namenila svojim domačim. Ko sem pokazala rožni venec, pa je moja svakinja od navdušenja kar zaploskala: »Kako lep rožni venec! Daj ga nam, da bo krasil našo novo hišo!« me je prosila. Hiša je bila res nova in komaj nekaj mesecev prej se je bratova družina veselo vselila v novi dom.
Bila sem malo v zadregi: “Če ga dam, sama ne bom imela ničesar za spomin. Pa vendar ji ga moram dati, saj bo to edini sveti predmet v tej lepi hiši – če ga bodo sploh kam obesili.”
Pogledala sem mamo in videla njene vprašujoče oči, polne pričakovanja.
“Da, seveda ga moram dati. Že zaradi mame, ki jo tako boli, ker bratova družina ne hodi več v cerkev.”
Čez nekaj tednov sem se oglasila pri njih in glej: na steni v kuhinji je vise tisti lepi, preprosti rožni venec. Srce mi je zaigralo od zadovoljstva nad samo seboj, da sem vendar storila nekaj lepega.
Kmalu sem se poročila in tako prišla do onega drugega rožnega venca, ki zdaj krasi moj dom in me spominja na to romanje v moji mladosti, na moje čudovite soromarje, s katerimi sem preživela toliko lepih, duhovno bogatih ur. Večina od njih je že odšla po večno plačilo k Bogu.
Toliko vsega je bilo: gradili smo hišo, prihajali so otroci, dogajale so se nam nesreče, prišla je bolezen in imeli smo nepokretnega bolnika. Na koncu je bila bolezen močnejša, prišla je tudi smrt. Stiki z brati in sestrami so bili zelo redki, kar ni bilo pravega časa, telefon je nadomeščal osebne obiske.
Pred kratkim pa je moj brat hudo zbolel. Staršev nimamo več, odšli so že v večnost, zato smo se po njihovi smrti bolj navezali drug na drugega. Takoj, ko mi je bilo mogoče, sem šla brata obiskat. Prvo, kar mi je padlo v oči in jih od prekipevajočih čustev in spominov orosilo, je bil tisti leseni rožni venec. Vsa ta dolga desetletja visi na najbolj vidnem mestu v hiši. Utrnila se mi je misel: “Saj ne more biti pri nebeški Materi pozabljen nekdo, ki ima spoštljivo na očeh najmočnejše orožje njenih otrok – rožni venec.”
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 44

Zbrani smo bili pri molitveni skupini. S petjem in molitvijo smo slavili našega Gospoda. Ena od molivk je na slepo odprla Sveto pismo in prebrala odlomek iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom, njegov hvalospev ljubezni. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale ... Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva ..., ne da se razdražiti, ne misli hudega« (1 Kor 13,1-8).
Prebrani odlomek me je močno nagovoril. Ne samo zato, ker je hvalnica ljubezni, ampak tudi zato, ker je poleg mene sedela sestra Andreja. V tistem trenutku me je zajel val hvaležnosti in rada bi se ji zahvalila za ljubezen, ki jo pri svojem delu medicinske sestre razdaja varovancem v bližnjem domu za ostarele. Morala sem počakati, da pridem na vrsto, zato sem potlačila svojo nestrpnost.
zgodba2 09 2014V mislih sem imela svojo pokojno teto Minko in v strahu, da bodo namesto besed zahvale privrele le solze, sem raje utihnila.
Pa ni bilo prav, da sem to storila. Še zdaj mi je žal, da se ji nisem takrat javno zahvalila, saj bi si Andreja to res zaslužila.
Teta Minka je štela že več kot osemdeset let, ko je neke nedelje nerodno padla. Zlomila si je kolk. Nekaj časa je preživela v bolnišnici, potem še v rehabilitacijskem centru Soča, kjer so ji pomagali z nasveti in s terapevtskimi pripomočki. Ker doma ne bi mogla več biti, jo je pot vodila v dom za ostarele. Bil je v bližini njenega rojstnega kraja, zato je vdano sprejela dejstvo, da bodo odslej tam skrbeli zanjo.
Ko je bila še doma, sva se večkrat pogovarjali o tej možnosti, ki jo verjetno čaka. Sprva se kar ni mogla sprijazniti s tem, ko pa je postala popolnoma odvisna od drugih, se ji možnost, da bi jesen svojega življenja preživela v domu, ni več zdela tako zastrašujoča.
In sedaj je bila tu, v domu za starejše, komaj še gibljiva. Vesela je bila, da lahko še gre, seveda ob pomoči negovalnega osebja, vsaj na stranišče še sama. Prav kmalu je tudi za to rabila pomoč. Počutila se je zelo nemočno in bilo ji je neugodno, ko so ji nadeli plenice.
Ampak teta Minka je v vsaki stvari iskala dobro in pozitivno. Ko sem jo strahoma vprašala, kako se počuti, mi je odgovorila: »Ni prijetno, ko si tako nebogljen. Po drugi strani pa imam sedaj eno priložnost več, da to svojo stisko in nemoč lahko darujem za duše v vicah.«
»In kaj ti je pri tem najhuje? To, da si tako nemočna in odvisna od drugih?«
»To niti ni najhuje. Najbolj me bolijo grde opazke in slaba volja osebja, ki me mora umiti. To me najbolj boli, da so zaradi mene slabe volje, pa si ne morem nič pomagati.«
Nekoč sem prišla k njej na obisk ravno v času, ko so jo urejali in ji menjali plenice. Počakala sem pred priprtimi vrati sobe in takrat nehote slišala tudi nestrpne in žaljive besede, ki so ji bile namenjene. Negovalka, ki je zapuščala sobo je takoj uganila, da sem preveč slišala, se je hitela opravičevat.
Teta pa, ki je mirno obležala v postelji, me je pričakala z molitvijo. »Sedaj pa skupaj zmoliva za to negovalko in za vse druge, ki jih danes čaka tako težko in umazano delo.«
In že sva molili. Oskrbovanka na drugi postelji, za katero sva mislili, da spi, se je obrnila in globoko zavzdihnila: »A pri vas res vedno cele dneve samo molite? Kaj nimate drugega dela!«
Samo nasmehnili sva se ji.
Ko sem jo dober mesec po tem dogodku spet obiskala, je bila tako srečna, da tega preprosto ni mogla skriti.
»Le kaj se ti je danes pripetilo tako lepega, da vsa žariš?« sem takoj hotela potešiti svojo radovednost.
»Danes, po dobrih dveh mesecih odkar sem v plenicah, sem bila prvič umita kot človek; brez opazk, godrnjanja in nestrpnosti. Danes je na tem oddelku delala sestra Andreja, ki je že dolgo ni bilo tu, in me je tako ljubeče uredila, da še sedaj ne morem verjeti, da je bilo moje nemočno telo deležno tolike nežnosti in ljubeče oskrbe. Že zjutraj je bila pri meni, pa se še sedaj Bogu zahvaljujem, da mi je poslal tega angela, to osebo, ki me je tako nežno in ljubeče sprejela in mi izkazala dostojanstvo in spoštovanje, sestro Andrejo, preko katere sem zaznala božji dotik. Da mi je pokazal, da so na svetu še dobre in ljubeče in plemenite sestre po bolnišnicah in domovih za starejše, ki so predane svojemu poklicu, katerim bolniki in varovanci niso le številke. Ves dan že molim zanjo in Boga prosim, naj blagoslavlja njo, njeno družino in njeno življenje.«
Že dva tedna po tem do­god­ku je teta Minka umrla. Jaz pa sem še sedaj hvaležna sestri Andreji, da s svojo ljubeznijo in dobrohotno naklonjenostjo teti Minki polepšala njene zadnje dneve zemeljskega življenja.
Zato, sestra Andreja, bi se takrat morala zahvaliti – za tvojo ljubezen do onemoglih, ki je po svoji najgloblji naravi služenje, in ker to ljubezen znaš in zmoreš razlivati na ljudi in v svet. Bog na ti povrne tvojo dobroto in srčno kulturo. Zaradi takšnih ljudi, kot je sestra Andreja, je svet lepši!
Hvala, Andreja!
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2014) 09, str. 38

Stala je na pragu domače hiše s težkim kovčkom v rokah in ni imela toliko moči, da bi naredila še nekaj korakov do avta, v katerem jo je čakala mama, da jo odpelje.
Kot da bi prirasla k tlom, kot da se z vsakim korakom, ki ga bo naredila, bolj oddaljuje od doma – nekaj korakov do avta in odpeljali se bosta na letališče. Tam pa jo bo bela ptica ponesla daleč, v tuji svet. Bog ve, kaj jo čaka tam, v megleni Angliji, kamor odhaja. Pomežiknila je, ko se je zazrla v sonce, ki je prijazno pošiljalo tople jesenske žarke. »Kdo ve, koliko ga bom videla tam gori in ali me bo tudi tako prijazno grelo?« je pomislila. S pogledom je obšla dvorišče, hlev, ki je bil prazen, živina se je pasla, pa vrt, kjer so se vzpenjale vrtnice ...
»Tak pohiti že no, Marta, zamudila boš letalo!« jo je pokarala mama, da se je le prestopila in sedla v avto. Odprla je okno in pogledala kvišku. »Mama, glej, lastovke,« je rekla in se branila solz, ki so ji silile v oči. »Kmalu bodo odletele, se že zbirajo.«
zgodba2 09 2013Mama ji je sledila s pogledom: »Saj se bodo spomladi vrnile,« je rekla, tudi ona ganjena do solz.
»Počutim se kot te lastovke,« je zašepetala. »Grem v širni svet ... one se bodo na pomlad vrnile, jaz pa – kdo ve?«
»Pokonci glavo, dekle, tudi ti se boš vrnila,« se je delala mama pogumno, čeprav je tudi njo ganilo slovo, le da tega ni hotela pokazati, in pritisnila na plin.
Molče sta se odpeljali, zatopljeni vsaka v svoje misli. Saj je težko odhajala od doma že vsako jesen, ko je v Ljubljani študirala jezike, a to je bilo blizu in skoraj vsak vikend je bila doma. Zdaj pa ...
»Če se želiš izpopolniti v angleščini, se ti ponuja čudovita priložnost,« ji je predlagal profesor angleščine. »V manjšem kraju blizu Londona išče družina za svojo hčerko družabnico, da bi jo kak mesec ali še dlje učila slovenščine, ona pa tebe angleščino. Vse boš imela zastonj, še lep honorar te čaka. Pojdi, ne bo ti žal. Kaj zato, če na faksu pavziraš eno leto, tam boš veliko več pridobila.«
Tako je sprejela ponudbo, čeprav se je zavedala, kako težka bo zanjo pot v neznani svet.
»Ne pozabi na Boga,« ji je zašepetala mama ob slovesu in ji v dan stisnila rožni venec. »Ko ti bo hudo, ga pritisni na srce, pa ti bo odleglo.«
Že prvi vtis ob prihodu v novo družino je bil dober. Malce okrogla prijazna gospa jo je potegnila k sebi in jo glasno poljubila na lice, njena roka pa se je kar izgubila v veliki dlani prijaznega moža. Tudi dekle, s katero bosta veliko časa preživeli skupaj, jo je objela čez rame in jo peljala v njeno sobo. Obstala je na sredi velikega, svetlega in z okusom opremljenega prostora. Predstavila se ji je: »Ime mi je Evelin in sem v tretjem letniku na univerzi.« Marta svojim očem ni mogla verjeti: nad njeno posteljo je visela podoba Brezjanske Marije!
Kot da bi dekle brala njene misli, je rekla: »Pred tremi leti smo bili vsi trije v Sloveniji in obiskali smo tudi Brezje. Marijo Pomagaj smo prosili za moje, takrat zelo slabo zdravje. In res se je zgodil čudež, začela sem prihajati k sebi in danes kar kipim od zdravja,« je dejala smeje. »Podobo imam obešeno v svoji sobi, pa sva z mamo sklenili, da jo obesimo nad tvojo posteljo, da te bo spominjala na dom. Sem se pa zaobljubila, da se naučim vašega jezika, da se ji, ko spet poromamo k njej, v slovenščini zahvalim za Njeno neskončno dobroto,« je rekla preprosto.
Izpoved dekleta jo je ganila do solz in hvaležno ji je stisnila roko.
Tako so pričeli teči njeni dnevi v daljni Angliji. Ko je bila Evelin na faksu, je ona pridno študirala, zraven pa še pomagala njeni dobri mami. Dekleti sta se v medsebojnem pogovoru izpopolnjevali v obeh jezikih. Za domotožje skoraj ni bilo časa, ko pa jo je včasih le obšlo, je vzela v roke rožni venec in se zazrla v podobo Marije Pomagaj na steni.
»Vrnem se, ko se bodo vrnile lastovke,« je sredi zime pisala domov. »Res sem v tujini, toda pri teh prijaznih ljudeh sem našla drugi dom. Prijazna gospa me večkrat poboža, kot ti mene, mami. V Evelin sem našla sestro, ki je kot edinka doma nimam. Čeprav je sonca bolj malo, vedno sije v tej hiši, v kateri je tudi trdna vera. Kjer je vera, je tudi svetloba. V srcih nas vseh. Prišla bom z lastovkami. Pa bom vedno znova odhajala in se vračala, dokler se ne bom nekoč za zmeraj vrnila v varno zavetje doma.«
Anica Kumer, zgodbe, v: Ognjišče (2013) 09, str. 32.

Zajemi vsak dan

Vzdržuj v nas, o Marija, vero, nadnaravno vero, preprosto vero, polno in močno, iskreno vero, ki črpa iz vodnjaka resnice, iz Božje besede.

(sv. Pavel VI.)
Četrtek, 18. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh