Sveti Ani se priporočajo naše sestre, ko iščejo poštenega moža, matere se zatekajo k njej v dneh pričakovanja in nato ji izročajo svoje otroke v varstvo. Ljubimo jo kakor drugo nebeško mater, kakor nebeško babico, ki nam je rodila Najčistejšo med ženami - Mater samega Boga.
Prav na njen praznik je umirala mlada mati v naši vasi. Tako lepo so peli zvonovi iz daljave, romarji so hiteli mimo nas in nihče ni vedel, da preži smrt nekje za oknom ene izmed hiš, da se že bliža njenemu pragu, da že odpira vrata izbe, da steza roke proti postelji... Le mlada mati jo je videla in smrtni pot ji je stopil na čelo, otrok v zibelki, star komaj dva dni, pa je v sanjah zajokal.
zgodba5 07 2008Smrt se je bližala med pesmijo zvonov.
»O, sveta Ana, ne zapusti me, ne daj, da bi postal otrok sirota...«
Počasi je stezala smrt suhljato roko. Nič strašnega ni bilo v njenem obrazu, bila je le božja poslanka.
Toda zakaj ji je roka obstala, zakaj se ji je sloko telo sklonilo?
Sama smrt je pokleknila sredi izbe na tla.
Svetla žena je stala ob bolničinem vzglavju in roka ji je počivala na čelu mlade matere. »Pojdi v miru, božja smrt,« je rekla. »Tvoja ura še ni prišla.«
Bolnica je slišala njene besede in čutila njeno tolažečo dlan.
»Kdo si, ki si mi prihitela na pomoč?«
»Sveta Ana sem, zavetnica mater...«
In ni bilo več smrti v ubogi izbi, le nebeška svetloba in velik mir in daljno zvonjenje od romarske cerkve.
Otrok je odprl oči in ni zajokal.
Mati je bila rešena.
Če ne verjamete, poglejte v cerkvi svete Ane spominsko podobo, ki visi za velikim oltarjem. Tam je vse to naslikano.
In stari ljudje vam bodo to potrdili, če vas vera sama ne bo prepričala.
O, Marijina mati je velika priprošnjica pri Bogu!

Emilijan Cevc, zgodbe, v: Ognjišče (2008) 07, str. 60.

Noč se je prevesila v drugo polovico. Bila je še trda tema, prepojena s tišino. Kljub zunanji tišini in miru ni mogel zaspati. V njegovi notranjosti je močno vrelo, na dušo so trkale besede maminega pisma. Utrujen se je obračal v postelji, na silo zapiral oči, prešteval do deset in nazaj ter si v mislih prepeval priljubljeno staro uspavanko, a spanja od nikoder. Noč se je vlekla in vlekla. Zdelo se mu je, da ji ne bo konca. Vsega nemirnega je neka skrivnostna sila dvignila z ležišča. Prižgal je nočno svetilko in segel pod vzglavnik po mamino pismo. S tresočimi rokami ga je razgrnil pred seboj. Čeprav ga je znal že skoraj na pamet, je znova bral vrstico za vrstico.

    Dragi sin!
    Pol leta je že minilo od tvojega nenadnega odhoda od doma, meni pa se zdi, da te ni že celo večnost. Ves ta čas sem upala, da se boš vrnil ali vsaj prišel kaj pogledat svoje starše. Od tebe pa ni nobenega glasu. Naju z očetom z vsakim novim dnem vse močneje boli srce, naš dom je vedno bolj mračen in prazen. Dragi sin, bliža se tvoj osemindvajseti rojstni dan. V pričakovanju tega dne tvoj oče in tvoja mati še težje občutiva osamljenost in zapuščenost.
    Dragi Lovro, ali je bilo res potrebno, da sta se tistega nesrečnega dne z očetom tako hudo sprla in da si, do kraja prizadet in užaljen, odšel od doma? Priznam, da si imel prav ti in ne tvoj oče. Mlad in napreden kmetijski strokovnjak si in veš, da bi bilo nujno na našem posestvu nekatere stvari posodobiti, oče pa hoče delati vse po starem. Toda, dragi sin, moral bi upoštevati, da je oče takrat že bolehal in se ni mogel obvladovati, da je v pogovoru s teboj tako vzkipel. Njegova bolezen se počasi, a nezadržno slabša. Zdravniki mu ne dajejo nobenega upanja. Zadnje čase povečini poležava, pridejo trenutki, ko ne ve več sam zase. Moj dragi sin, prosim te, pridi k očetu, da bo on odpustil tebi, ti pa njemu. Pa tudi meni odpusti, ker takrat nisem potegnila s tabo. Mislila sem, da bomo zvečer pri mizi zgladili spor, toda tebe ni bilo več doma.
    Včasih me prešine misel, da tvoja jeza na očeta ni edini razlog, da si vse te mesece tičal v mestu in se nisi hotel pokazati v domačem kraju. Prepričana sem, da je posredi ljubezenska zveza, iz katere si izšel kot poraženec. Verjemi mi, dragi sin, take stvari se prebolijo in se pozabijo. Nikoli pa ne boš mogel pozabiti, kako dobro dekle si imel. Takšne, kot je Lucija, ne boš našel nikoli več!
    Dragi sin, prosim in rotim te, vrni se domov! Če ne prej, pridi vsaj naslednjo nedeljo, da bomo za tvoj rojstni dan spet skupaj, kot smo bili vedno do zdaj. Z očetom te hrepeneče pričakujeva... In še nekdo te pričakuje; kdo je to, naj zaenkrat ostane skrivnost. Toda če ti je ostalo še kaj zdrave pameti, boš zaslutil, za kaj gre. Mislim, da je tvoja sveta dolžnost, da se vrneš domov!
    Pozdravlja in pričakuje te tvoja mama.

Položil je pismo na svoje prsi in ga z obema rokama trdno priklenil nase. Pomislil je na očeta in mamo. Močno ga je zabolelo pri srcu. Dobro je poznal njuno zgodbo o tem, kako dolgo sta ga pričakovala. Mama je prvega otroka izgubila kmalu potem, ko je zanosila. Potem sta z očetom dolgo čakala in upala. V vseh tistih letih sta spoznavala, kako prazen je dom brez otroškega smeha in joka in prestajala sta vso kalvarijo bojazni, da morda ostaneta za vedno sama. Šele po desetih letih se jima je nasmehnila sreča. Rojstvo sina je bil največji blagoslov, ki jima ga je podaril Gospodar življenja. Skrbno sta ga vzgajala v delovnega in poštenega človeka. Brezmejno sta ga ljubila.
Ko je pomislil na Lucijo, ga je še huje zabolelo pri srcu. Iz sosednjega kraja je bila. Na videz sta se poznala že kot otroka. Ko sta odrasla, je njuno poznanstvo preraslo v iskreno prijateljstvo, nato pa je vzklila ljubezen. Čutila sta, da drug brez drugega ne bosta mogla živeti. Začela sta se pogovarjati o poroki. Gotovo bi bil zdaj že skrben gospodar lepega hribovskega posestva s čudovito ženo ob sebi, s katero bi morda vzneseno pričakovala novega družinskega člana, če se tok načrtovanih dogodkov ne bi zasukal v drugo smer. Na praznovanju sodelavčevega rojstnega dne je spoznal Rosano. Mlada lepotica ga je tako dolgo vztrajno obletavala, da je naposled izgubil glavo. Iz mesta je bila, gosposka, vzvišena in izredno lepa. Začela sta se sestajati. Kmalu zatem se je doma hudo sprl z očetom, kar je bil povod za odhod od doma. V mestu si je poiskal skromno stanovanje, da sta lahko bila z Rosano čim več skupaj. Po začetni slepi zaljubljenosti je začel vse bolj spoznavati, da dekle ni zanj. Preveč različna sta bila po naravi, premalo podobnih interesov sta imela za skupno življenje. Med njima so se začeli majhni prepiri, ki so postajali vse hujši, dokler niso izzveneli v klavrnem koncu njune zveze.
Ta vihrava ljubezenska zveza, spor z očetom, beg od doma so bili kruti dogodki, ki so ga hudo prizadeli. V svoji takratni značajski šibkosti se jim ni znal izogniti. Zavedal se je, da jih bo prebolel šele čez daljši čas, pozabiti pa jih ne bo mogel nikoli. Trudil pa se bo, da zopet postane dobri stari Lovro, kakršen je bil prej: pošten, pokončen in močan.
V trenutku se je odločil. V potovalko je zmetal nekaj najnujnejših stvari, se praznično oblekel, zaklenil za seboj vrata stanovanja in odhitel na prostor, kjer je imel parkiran svoj avtomobil. Bilo je zgodnje nedeljsko jutro. Na jasnem nebu se je na vzhodu risalo zlato sonce in obetalo čudovit dan.
Počasi je vozil skozi mesto, šele ko je zavil na podeželsko cesto, je pospešil vožnjo. Čez dobre pol ure je bil že doma. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta, kakor da bi starši slutili, da pride. V veži se je srečal z mamo. Brez besed ga je prisrčno objela in komaj zadrževala solze sreče. Očeta je našel v dnevni sobi. Ležal je na kavču in zrl v strop. Sedel je k njemu. Poiskal je njegovo roko in jo stisnil v svojo. Prestrašil se je, tako brez življenja je bila. Počasi in premišljeno, tehtajoč vsako besedo posebej, je izrekel: »Oče, naj bo pozabljeno in odpuščeno, kar je bilo med nama... Ne vem, kaj me je prijelo, da sem vaju zapustil. Žal mi je. Glej, zdaj sem se vrnil, vrnil za vedno!«
Povedal je, kar mu je ležalo na srcu. Globoko se je oddahnil. Tedaj je začutil, da mu je oče stisnil roko in se zazrl vanj. Nič obsojajočega ni bilo v očetovih očeh, le tiho veselje je sijalo iz njih. Sina je to pomirilo. Vlilo mu je pogum in moč. Kot bi imel krila, je poletel iz hiše in se naglo odpeljal.
Vozil je po vijugasti hribovski cesti mimo njiv, sadovnjakov in redkih hiš. Odkar je pred šestimi meseci jezen zbežal od doma, se ni več vozil tod. Pri srcu ga je stiskalo od bolečine. Negotovost ga je grizla in hromila. Pred gozdom je zavil na ozko pot, ki je vodila do skromne hiše. Izstopil je in skrušen ostal ob avtomobilu. Dolgo je čakal. Potem jo je zagledal: prišla je iz hiše in obstala na pragu. Bila je utrujena in bleda, toda iz njenih oči je sijal neki poseben žar. Ogrnjena je bila s širokim, lepo izvezenim modrim pledom. Pod njim so se razločno videli obrisi skrivnosti, ki je utripala pod njenim srcem.
Skoraj bi se zgrudil od presenečenja. »Lucija, spoznal sem, da te brezmejno ljubim. Brez tebe zame ni sreče v življenju. Odpusti mi, če moreš!« je skoraj kriknil. Potem pa ni mogel spraviti iz sebe nobene besede več.
zgodba2 07 2009Dolgo je upala, da se bo to zgodilo. Vrnil se je k njej. »Vse hudo zakopljiva globoko, sčasoma bo strohnelo,« je rekla odločno. Po licih so ji polzele solze veselja in sreče. Stopil je k njej in jo nežno prijel za roko: »Pridi, Lucija, greva k meni... greva k nam domov,« je rekel mehko in ji pomagal sesti v avto.
V kuhinji je bilo tiho in mirno. Sedeli so za mizo po prazničnem kosilu. Skozi odprto okno je sijalo opoldansko sonce. Mir je preplavljal štiri duše, tiha radost je sijala iz njihovih oči. Srca so poskakovala v veselem pričakovanju novega člana družine, ki se jim bo kmalu pridružil.
Lovro je pogledal po očetu in mami in z očmi obstal na svojem ljubljenem dekletu. Mnogo skrbi in žalosti jim je povzročil, a iz njihovih ust ni slišal niti besedice obsodbe. Hvaležen jim je bil za to. Tudi sam je molčal. V svojem srcu pa se je iskreno pokesal in se zaobljubil, da bo poslej vzoren sin, predvsem pa ljubeč in zvest mož ter skrben oče.
Nives Sitar, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 07, str. 53.

Ko so dozorele trave in se je začela košnja, so se začele tudi počitnice. Kljub delu, ki ga je bilo takrat veliko, je bil to zame najlepši čas. O počitnicah smo se pogovarjali že v šoli, vse zadnje dni pouka. Veliko je bilo želja in pričakovanj, ki pa se niso mogla vsem uresničiti. »Kdo gre letos na morje?« so vpili okoli mene. Prerekali so se: tisti, ki so lahko šli, in še bolj tisti, ki niso mogli iti.
Seveda sem bila ob strani in tiho! Kdo pa bi razumel, da moram v poletnih mesecih pomagati doma? Nisem rada govorila o delu na kmetiji. Nekateri so se temu posmehovali.
Ko se je zares začelo in smo zmetali šolske torbe v kot za dva meseca, smo bili pri nas že sredi košnje. Pokošeni so bili travniki okoli doma, čakalo je le še Bukovle ali Bukovje, močviren travnik ob Savi, ki smo ga kosili enkrat na leto. Verjetno je bolj pravilno, da ta nesrečni - ali srečni - kraj imenujem Bukovje, čeprav smo mu vsi domačini, ki smo tam imeli travnike, pravili Bukovle. Tudi danes se kraju še tako reče, čeprav skoraj nihče več ne zaide tja.
Včasih sem spomladi tja hodila po zvončke, poleti pa po močvirni munec, po tanka stebelca z lasastimi cveti, podobnim vati. Poleti smo tam nabirali tudi strupene zelene voliče. Semena teh rastlin so odkupovale zadruge, za izdelavo zdravil.
zgodba1 07 2007Bukovje je sestavljalo več travnikov. Skoraj ni bilo hiše v naši ali sosednji vasi, ki bi ne imela tam svoje seče. Travniki so bili ozki, dolgi, med njimi so tekli v Savo leni potočki. Tudi skozi naše Bukovje je tekel potok. Zgornja meja travnika je bila visoka bukev vrh hriba, spodnja pa reka Sava.
Pisani travniki so bili v zgornjem, suhem delu, posejani z živorumeno kozjo brado, bledovijoličastim grabljiščem, rdečimi turškimi nageljčki, rasle so pokalice, kukavičniki, ivanjščice, mnogobarvne kadulje, šentjanževke, primožek, zlatice - vse kot v rajskem vrtu!
V spodnjem, močvirnem delu, pa so poleg munca cvetele na obeh straneh potoka tudi kalužnice, bele bohkove srajčke in jetrnik. Iz močvirnih trav se je dvigal svišč, na močnih, kratkih steblih, pa še prelepe košate rože s temnomodrimi cvetovi, podobne spominčicam. Kljub vsemu temu razkošju pa Bukovje ni bil kraj, kamor bi si kdo želel na izlet! Od tam ni bilo nobenega lepega razgleda. Samo Sava je šumela, kakor šumi še danes, med drevjem: v suši prijazno, ob nalivih pa strašljivo nevarno. Krog in krog se razraščata leščevje in jelša. Temna, gladka grmovja jelše so se zarasla tudi v travnike. Med njimi še vedno cveti rumeni nagnoj pa glog in divje češnje. Češnje drobnice, ki jih radi obirajo drozgi. Na tistem kraju je poleg obadov tudi veliko klopov. Te drobne, danes hudobne in nevarne živalice, ki smo jih včasih ob večerih, po delu, tam obirali kot borovnice, so bile takrat samo nadležne. Ne spomnim se, da bi kdo zaradi njih zbolel.
Tudi živalim, volom in konjem, v Bukovju ni bilo všeč. Obadi, nadležne muhe, kače in gosto vejevje. Pa hrib! Hrib in spet hrib. Spravilo sena od tam je bilo težko. Pot je bila ozka, kamnita, široka le za kolesa voza. Človek, ki je hodil ob živali, vpreženi v voz, je moral spretno poskakovati, da se je izognil kopitom in kamenju in da ni zdrsnil čez rob.
Vendar so bili takrat v Bukovju pokošeni vsi travniki! Lepo pospravljeni so bili; kdor je imel svisli, je lahko veliko spravil kar tam. Tisti, ki jih nismo imeli, pa smo napol suho travo vozili domov in jo spravljali v kozolec. Ponavadi je bilo za silo posušene mrve za dva voza. Stlačili smo jo v žakljevinaste rjuhe, ker bi drugače ob premetavanju koles po kamenju vse ali skoraj vse med potjo izgubili. Šest majhnih, okroglih, na štiri vogale zavezanih rjuh je šlo naenkrat na voz. Nič več!
Oče je v Bukovju ponavadi začel s košnjo že ob svitu. Kmalu potem mu je bilo treba nesti zajtrk, treba je bilo raztrositi redove, zvleči težke zalogaje trave iz sence na sonce in jo tam prečesati in obrniti.
Kadar so v Bukovju kosili tudi sosedovi, je bilo malo lažje. V gostem, razraščenem grmovju je bilo živo. Prisluškovala sem na drugo stran in se opirala na grablje.
»So že vsi tam!« sem nazadnje vzkliknila, ko sem razločila posamezne glasove. Med njimi sem razločila Marico, bili sva prijateljici. Tako glasna je bila zaradi njihovega vola, ki je bil privezan v grmovju in je klestil okrog, ker so ga pikali obadi. Prisluhnila sem ji, takoj mi je bilo malo lažje.
»Ne glej tja čez, trava bo ostala mokra, če je ne boš izvlekla iz grmovja ven! Mudi se,« je opozarjal oče in z enakomernimi sunki zamahoval še v zadnjem delu travnika. Pokosil je skoraj polovico.
Sklonila sem se h grabljam in spet potegnila. Bilo je peklensko vroče, okoli mlake na sredi naše trave so letali obadi, pikali so me po nogah in po ramenih tudi. Zoprno to delo v Bukovju, zares!
Verjetno so tako mislili tudi sosedovi tam, kar naenkrat sem zaslišala prerekanje, potem pa je vse potihnilo.
Ko se je sonce premaknilo že v drugi del dneva, je mama prinesla kosilo - južino. Sedli smo na široko žakljevinasto rjuho, ki jo je razgrnila po tleh, in molče zajemali.
»Tako peče, da se bojim, da bo zagrmelo,« je rekel oče. Podržal je žlico v rokah in poškilil proti nebu.
»Trava je šele en dan pokošena, ne bo ji škodilo,« je pripomnila mama. »Le večkrat jo bo treba obrniti.«
Stisnila sem zobe in se zagledala nekam čez Savo. Tam je pravkar drdral vlak. Videla sem lokomotivo in vagone, ki so se trkljali skozi zelenje. Verjetno je bil vlak poln lepo oblečenih ljudi in vsi so se peljali na lepše, na počitnice. »Kaj bi dala, ko bi bila zdaj na tistem vlaku!« sem pomislila. »Sedela bi ob oknu in nastavila obraz vetru. Ne bi mi bilo vroče! Ne tako, kot tukaj, v tem pregretem, zagatnem travniku, med umazano močvirno travo in obadi...«
»Rada bi šla kam na počitnice,« sem rekla. Kar naenkrat. Starša sta pogledala drug v drugega, nato pa vame. Oče je odložil žlico, mama pa se je obrnila nazaj in začela pospravljati, kar smo pustili na rjuhi, nazaj v košaro.
»To ne bo šlo,« je rekla vmes mirno. »Zdaj, ko je seča, pa sploh ne! Zdaj je največ dela!«
»Ampak moji sošolci pa gredo! Tudi na morje gredo, da veš! Vsi tisti, ki nimajo kmetije!« sem zakričala jezno in skočila pokonci. »Zakaj je pri nas drugače?«
»Zato, ker tako mora biti!« je hitro rekel oče. »Če imaš zemljo, jo obdeluj! Če imaš živino, moraš skrbeti zanjo, ali pa pustiti vse skupaj!« je dodal jezno in se utrujen spravil na kolena. Najprej na kolena, potem je počenil, se odrinil z obema rokama in s težavo vstal. Utrujen je bil, že ves teden je bil od jutra do noči na nogah.
»Pa pusti vse skupaj,« sem rekla. »Kdo pa pravi, da moraš...«
»Pustim da naj?« je rekel in pogledal name od strani. »Kako bomo pa živeli? Od česa pa, če ne od dela?«
Skomignila sem z rameni in se sklonila. Pobrala sem rušo, ki jo je oče malo prej odbil s koso, in jo vrgla v mlako. Mlaka se je odprla, na plano so poskakale prestrašene žabe, kačji pastirji, ki so krožili nad njo, so odleteli.
Mogoče mu tega ne bi smela reči... Seveda mu ne bi smela... Kaj pa je ta seča, nič, saj bo hitro minila in drugo delo bo na vrsti. Mogoče še težje in manj prijazno od tega.
Obrnila sem se, da bi jima kaj rekla, kar obema, vsakemu kakšno lepo besedo, pa sta že odšla: oče naprej kosit, mama pa grabit. Tudi sama sem šla nazaj v grmovje. Vlaki so še vozili na drugi strani Save. Slišala sem jih še vse popoldne. Lokomotiva je žvižgala tudi potem, ko smo mi sparjeno travo že odpeljali domov h kozolcu. V kozolec smo jo tlačili do trde teme.
Ko sem šla spat, so me pekla ramena, opečena od sonca, pekle so me noge, opraskane in utrujene, da sem vmes morala vstati. Šla sem k oknu in pogledala h kozolcu.
Oče in mama sta bila še zmerom tam. Sijala je luna, toliko, da se je videlo. Do pozne, pozne ure sta tlačila travo v kozolec.
Sedla sem nazaj v posteljo, pa nisem mogla zaspati. Premetavala sem se in gledala v strop. In razmišljala: ali bom res šla po isti poti? Zaspala sem, še preden sem našla odgovor.
Naslednji dan je začelo deževati.
Pred nekaj dnevi - spet so počitnice pred vrati - sem premišljevala o tistem kraju tam, o Bukovju. Razmišljala sem o rožah, o pticah in o mlaki, ki se je že kdaj izsušila. Verjetno so se zaradi tega tudi kačji pastirji preselili drugam.
»Kakšne rože so tam cvetele!« sem govorila svojim vnukom. »Nebeško modre! Bolj modre od spominčic in od poletnega neba! Takih po moje ni v nobenem kraju na zemlji. So enkratno Stvarnikovo delo! Modri, nakodrani cvetovi med zelenjem - in kako so dišali! A ne vem, kako bi se jim reklo. Nikoli nisem vedela drugega kot to, da so tam...«
»Bom jaz pogledala na internet,« je rekla najstarejša. »Tam je vse: rože, ptice, človek... čisto vse! Vsa čuda sveta! Verjetno so tudi tvoje rože!«
»Verjamem, da je tam čisto vse, vendar je mrtvo,« sem ji odgovorila zamišljeno. »Tiste rože tam so mrtve, kakor človek brez duše...«
Začudeno me je pogledala, malo postala, nekajkrat zmajala z glavo in odšla.
Kaj pa naj bi drugega? Saj me tako ni mogla
razumeti.
Polona Škrinjar, zgodbe, v: Ognjišče (2007) 07, str. 52.

»Prihodnji teden bomo šli na božjo pot na Trsat,« je nekega dne naznanila mama vsej zbrani družini.
»Mama, bom šla lahko tudi jaz?« sem vprašala in moje vprašanje je bilo upravičeno: bila sem še majhna in večkrat so me pustili doma, če je bila pot naporna in je bilo treba veliko hoditi.
»Da, letos boš šla tudi ti.«
zgodba1 07 2017Potem so se usula vprašanja: »Kje je Trsat? Bomo šli peš? Kako veliko je morje? Je večje od našega Močila? Bomo videli ladje? Kakšna je Marijina nazareška hišica?« Ponavljala sem jih ves teden. Mama mi je potrpežljivo odgovarjala: da je za peš predaleč in se bomo peljali z vlakom, da je morje zelo veliko in mu ni videti konca, v primeri z njim je naše Močilo čisto majhna lužica, da je na Reki pristanišče in so tam velike ladje, ki plujejo po vseh morjih sveta, da nazareške hišice ni več na Trsatu, ker so jo angeli, ki so veliko močnejši kot ljudje, na božje naročilo prenesli drugam ...
»Mama, boš vprašala Marijo, kam so jo odnesli?« nisem odnehala.
***
Na prste sem štela, kolikokrat bomo še šli spat, preden gremo na Trsat. Podnevi in ponoči so se mi prikazovale čudovite slike: morja z ladjami, cerkve na Trsatu, predvsem pa hišice, ki jo angeli prenašajo po svetu. V tisti hišici je angel Gabrijel oznanil Mariji, da bo postala Jezusova mati. V njej je stanovala sveta družina: Jezus, Marija in Jožef. V njej je Jezus živel do svojega tridesetega leta.
Dočakala sem tisto zgodnje jutro, ki me je pozdravilo še vso zaspano, a vznemirjeno. Dolga je bila pot do vlaka – malo po nogah, malo po rokah, ki so me nosile – smo prišli na postajo. Z nami so šle tudi sosedove tete in veselje je bilo popolno. Na vlaku do Ljubljane in nato do Reke, sem občudovala iskre, ki so letele mimo oken, kadar je vlak vozil z vso paro, in so v temi tako lepo žarele.
Vožnja je bila kar dolga, zato sem – čeravno ne rada – vmes tudi zaspala. Ko me je spet popadel spanec, so me zbudili: »Heli, glej, Reka se že vidi!« Bil je čaroben pogled na morje luči v mestu, saj je bila še tema. Nečesa tako lepega še nisem videla.
Ko smo na Reki izstopili, se je že danilo. Čarobne lučke so počasi ugašale, pokazalo se je morje: do koder je segel pogled – voda. V vseh mojih sanjah ni bilo tako lepe slike! In ladje – kako velike so bile in koliko jih je bilo!
Potem smo šli proti Trsatu. Nasproti sta nam prišla dva črnca, temna kot čokolada, z bleščeče belimi zobmi. Če me ata ne bi nosil na rokah, bi se ju ustrašila – takih ljudi še nisem videla.
Prišli smo do stopnic in se začeli vzpenjati. Pravijo, da jih nikoli niso točno prešteli, a da jih je okoli petsto! Hodili smo in hodili, dišalo je po morju, po oleandrih, lovoru, in ne vem, po vsem čem še. Bilo je tako lepo, da bi kar naprej hodila po teh stopnicah. Toda namenjeni smo bili k Mariji, v njeno cerkev.
Cerkev je bila polna ljudi, tiščala sem se k mami in atu, da ju ne bi izgubila v množici. Spomnim se vonja kadila in zatohlega zraka, petja, procesije, ki se je z nami vred po kolenih vila okrog Marijinega oltarja. Z očmi sem iskala hišico, pa je ni bilo nikjer. Dolgo smo bili v cerkvi, a mi ni bilo težko, saj je bilo toliko lepih slik, kipov in drugih predmetov, ki sem jih občudovala. Počutila sem se tako lepo, varno, sproščeno ko doma.
Vrniti se je bilo treba v mesto. Bilo je vroče, sonce je pripekalo, ko smo sedeli na klopi na nekem trgu in gledali morje in ladje. Še danes v meni veselo zaigra, kako lepo nam je bilo na tisti klopi pod velikimi črnimi senčniki in smo jedli dobrote iz naših torb. Mimoidoči so nas gledali in se nam smejali, mi pa smo se smejali z njimi. Danes bi to slikala, takrat pa sem si sliko lahko le vtisnila globoko v spomin.
Na poti domov sem mamo spraševala, kaj ji je rekla Marija, kje je njena hišica. Mama mi je odgovorila: »V vsakem srcu, tudi v tvojem, je Marijina hišica in v njej bivata Marija in Jezus, če ju imaš rad, če je srce čisto, brez greha, in če se rad pogovarjaš z njima v molitvi. Če se pa srce umaže z grehi, to hišico zapustita in ostane prazna. Ko boš dovolj velika, boš šla k spovedi, grehi ti bodo odpuščeni in Jezus se z Marijo vrne v to hišico v srcu.« Takrat sem sklenila, da se moram truditi, da bo moje srce vedno lepo pospravljeno in čisto, da ga Jezus in Marija ne bosta nikoli zapustila.
Lepi spomini me vežejo na Trsat. Želim si, da bi spet šla tja na romanje. Morda mi bo uspelo. Vem, da bo vse drugače, da bom vse doživljala z drugimi očmi, saj je od prvega romanja preteklo že več kot pol stoletja.
Papež sv. Janez Pavel II. je na Trsatu rekel: »Družina je prihodnost Cerkve in naroda!« Zato bi Mariji izročila v varstvo svojo družino, svoj dom, pa tudi širšo družino – našo župnijsko skupnost, saj je trsatsko svetišče spominski kraj Svete družine, hrvaški Nazaret. Ko si na Trsatu, si na svetem kraju. Božja Previdnost ga ni izbrala za stalo prebivališče Marijinega doma, vendar je Marija na tem kraju večkrat na čudežen način uslišala verne romarje. O tem govorijo številne podobe in predmeti, ki so jih darovali častilci trsatske Matere Božje v zahvalo za uslišane molitve.
Božja in naša Mati Marija, prosim te, bogato poplačaj v nebesih mojim staršem, ki so mi vsadili v srce ljubezen do tebe in tvojega Sina Jezusa.
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 44.

zgodba3 07 2017Naposled sem si le vzela čas, da izpolnim tetino željo. Že dolgo si je želela iti na hribček Svetega Petra nad Begunjami. Pa je vedno prišlo kaj vmes. Enkrat sem varovala bolnega vnuka, drugič smo popravljali hišo, tretjič sem imela kakšne druge obveznosti.
Nazadnje mi je rekla: »Če se boš še dolgo obotavljala, ne bom dočakala tega svetega Petra ...«
Tako sva jo sredi tedna z mojim malim vnučkom Aljažem presenetila, jo tako rekoč iztrgala iz gospodinjskih opravkov, ki jih je še vedno lahko sama zmogla, in jo odpeljala v Krpin, na začetek vzpona.
Sicer pa teta sploh ni bila prava teta, ampak sorodnica v bogve katerem kolenu. Vse prezgodaj je izgubila moža in ker nista imela otrok, je svojo ljubezen razdajala vsem v svoji okolici. Neštetokrat smo dobili njene kot papir tanke rezance pa vložene gobice, ki je bila sama nabrala, sadike paradižnikov, rdeče pese in zgodnje solate. Rada je s seboj na ‘romanje’, kot je temu rekla ona, vzela otroke, zdaj te, zdaj druge nečake, nečakov otroke in vnuke. Vse dokler je mogla ...
Cerkev sv. Petra je vidna že od daleč. Poimenovali so jo tudi Cerkev na Gori. Na 839 metrov visokem hribu nad Begunjami ima izredno lego na travnatem pomolu, od koder je čudovit razgled na celotno radovljiško kotlino in vso okolico. Človek vajen hoje se vzpne do cerkvice v tri četrt ure ali celo pol ure. Mi smo porabili veliko več časa, saj smo hodili počasi in se pogosto ustavljali. »A ti si tista teta, ki je mojega atija nesla v naročju od doma na Brezje?« se je pozanimal Aljaž. »Ja, ampak tedaj ni bil tak hrust kot je zdaj. Bil je majhen in čeveljci so ga ožulili, ubožčka ...«
zgodba3b 07 2017Aljaž je tekel naprej, lovil metulje, pa se spet vračal k nama, tako da je naredil vsaj še dvakrat toliko korakov kot medve. Bil je eden tistih čudovitih pomladnih dni, kakršne je teta imela tako rada. Prepričana je bila, da se takrat, ko so gore sveže zarisane na sinjini neba, tudi človekova misel zbistri in se delo hitreje opravi.
Prisopihali smo do klopce ob cerkvici. Aljaž je že plezal po stopnicah. Teta je globoko zadihana sedla. »Oh, te moje kosti ... Vse dni me bolijo,« je zavzdihnila. Aleš je naslonil nanjo in jo vprašal: »Če te tako boli ves dan, kako se lahko ves čas smeješ?« Teta se je nad njegovo glavo spogledala z mano, jaz pa sem v zadregi odvrnila: »Če misliš, da sem mu jaz naročila, naj te to vpraša ...«
»Nikakor,« me je pomirljivo potrepljala po roki. »Samo otrok lahko vpraša tako naravnost in iskreno.« Aljažu pa je rekla: »Veš, fantič, moja bolečina se smeha boji. Če sem dobre volje, je bolečina pol manjša.«
»Potem te bom pa večkrat požgečkal, da se boš smejala,« je obljubil Aljaž in kot čmrlj odbrenčal na travnik med cvetje.
Molče sva zrli v svet pod nama. Videla sem, da teta neslišno premika ustnice kot v molitvi. Vasi so bile sredi pomladnega zelenja spete s cestami kot s trakovi, v daljavi je bilo videti leški in radovljiški zvonik, v soncu so se bleščale ravne streh novih velikih trgovin.
Stopila sem do bližnje kmetije po ključ cerkve. Ko sem se vrnila, je teta Aljažu pripovedovala, kako so v času turških vpadov opozarjali na bližajočo se nevarnost s kresovi po vseh okoliških gričih.
Vstopili smo v cerkvico. Skozi okno je padal sončni žarek in razsvetljeval prostor. Teta se je vsa zamaknjena sprehodila vzdolž čudovitih fresk iz šestnajstega stoletja s prizori iz življenja apostola Petra. Freske so najobsežnejše delo Jerneja iz Loke.
»Gremo, gremo!« je priganjal Aljaž in me vlekel proti vratom. »Počakaj še malo, da se poslovim. Bogve, če nisem danes zadnjikrat tukaj!« je rekla teta in se počasi še enkrat sprehodila po svetem prostoru in z očmi božala poslikane stene. »V duši mi je tako lepo ... Ali lahko počakata še malo?« je zaprosila.
Seveda sva jo počakala, dokler ni z globokim vzdihom zapustila cerkev. Zunaj je še enkrat s pogledom šla po svojem najljubšem svetu, čez polja, travnike, vse do gozdnate Jelovice. V tem poslavljanju je bil tihi zbogom in njene oči so postale žalostne. Aljaž je ujel murenčka in ji ga prinesel stisnjenega v pesti: »Na, da boš spet vesela!« »Saj sem,« ga je pobožala po laseh. »Še bolj pa bom, ko ga boš spustil nazaj v travo.«
Še tisto jesen je umrla. Dogovorili smo se, da bomo na praznik svetega Petra in Pavla, ko bo maša na prostem, z vso družino šli gor in se hvaležno spominjali naše ljube tete.
Ivanka Korošec, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 56.

Lepo nedeljsko popoldne je bilo in z možem sva se odpravila na sprehod, da se naužijeva lepot stvarstva. Na svoji poti sva srečala moža iz našega kraja, ki je za razliko od naju, ki sva počasi in mirno, brez naglice merila svoje korake, s svojim psom že skoraj tekel.
Mož, še zelo delaven, čeprav že pred upokojitvijo, samski, ki veliko dobrega naredi za našo župnijo, se je ob srečanju z nama ustavil. Pes je nemirno skakal okoli in priganjal svojega gospodarja naprej, da je le ta moral močno poprijeti za vrvico, na katero je bil pripet, gospodarju pa se ni nič mudilo.
Po kratkem pozdravu in nekaj izmenjanih stavkih naju je povabil na sveže pečeni jabolčni zavitek.
Sprejela sva njegovo povabilo in kmalu smo sedeli za njegovo kuhinjsko mizo ob čaju in zavitku. Čaj se je zelo prilegel in zavitek je bil odličen, čeprav je bil posladkan le z rozinami in žlico medu. Kar topil se je v ustih in uživali smo v prvinskem okusu sestavin, ki niso bile uničene s sladkorjem. Uživali smo ob hrani in klepetu.
zgodba2 07 2017V koritu je čakala nepomita posoda od kosila in priprav za peko tega odličnega jabolčnega zavitka.
»V zahvalo bi vam pa pomila posodo, če dovolite.«
»O, seveda dovolim,« je bil takoj za to. »Kuham zelo rad, pomivanju pa bi se najraje izognil, če bi se dalo.«
»No, pri meni je pa ravno obratno.«
Med klepetom je bila posoda hitro pomita.
Še nekajkrat so se naša srečanja končala ob odlični hrani za njegovo mizo in vedno bi nam jo zavidali najboljši kuharji. Na koncu sem vedno pomila posodo.
Nekoč je, bolj v šali kot zares, bil izrečen predlog: »Bi lahko tudi kdaj med tednom prišli in malo pospravili?«
Dobila sem ključ od hiše in nekajkrat na teden, ko imam čas, pogledam, kolikšen kup posode me čaka, in jo pomijem.
Ko sem danes prišla, da pospravim, me je na vhodnih vratih pozdravil vonj dišečih belih narcis, ki so v šopih rasle in razširjale čudovit vonj, ki se ga spomnim še iz otroških let.
Po opravljenem delu, ko je prezračena in pomita hiša že dišala po svežem in sem še skozi odprto okno vonjala narcise, mi je bilo kar malo hudo, ker se bo ta vonj takoj, ko bom vse pozaprla, izgubil. Odšla sem v rožno gredico pred hišo in odtrgala nekaj dišečih cvetov in pušpanovo vejico ter vse skupaj v vazi postavila na kuhinjsko mizo. Pod vazo sem položila listek z napisom: ROŽE Z DOMAČEGA VRTA.
Ob tem sem pomislila na izraz na obrazu, ki ga ne bom videla, in mi je bilo žal. V spomin pa sem si s tem priklicala dogodek izpred štiridesetih let.
Najmlajša sestra, ki je takrat imela tri ali štiri leta, je pritekla v kuhinjo in ročici skrivala za hrbtom.
»Mama, zate!« Proti njej je pomolila komaj odprt tulipan. Stebelce je bilo le tolikšno, da ga je lahko držala. Mama se je razveselila rdečega tulipana in ga takoj dala v vodo, ki jo je nalila v najmanjši kozarček, kar jih je imela. Vesela je bila rože, čeprav je bila odtrgana na njenem vrtu.
Kasneje sem sestro odpeljala do gredice pred hišo in ji razložila, da je voluhar pojedel veliko čebulic in teh nekaj tulipanov naj pusti čisto pri miru. Ti so za okras pred hišo, ne za trganje. Ker nisem bila prepričana, da me razume, sem ji še zagrozila, da ji bom prihodnjič, če se to še kdaj ponovi, navila ušesa.
»Lej, takole in še bolj,« sem jo prijela za uhelj in ga močno stresla, da se je kar pordečil.
Pa ni nič pomagalo. Čez nekaj dni je bil v kozarčku že nov, rumen tulipan.
»Ne bodi tako stroga z njo. Ko bo večja, bo že razumela. Sicer pa imamo rože za okras in tudi sama jih naberem za v vazo.«
»To že! Ampak ti odtrgaš tako, kot je prav, in gredo v pravo, veliko vazo.«
»Kljub temu me je razveselila. Pri teh letih ne more še znati drugače. Imej malo razumevanja in potrpljenja z njo. Tudi ti si počela enako, ko si bila toliko stara, samo spominjaš se ne vsega. Jaz pa sem vesela vsakega cveta, saj imam zelo rada rože.«
»Ko bo velika, bo imela svojo gredico. Takrat naj trga svoje rože in ti jih prinese, ne pa tvojih, s tvoje gredice,« sem se jezila in trmarila naprej.
»Do takrat je še daleč. Veš, koliko rožic mi lahko do takrat prinese, kolikokrat me razveseli. Zakaj bi čakala, da bo dovolj stara? Že sedaj je za nabiranje rožic dovolj stara.«
Mama se mi je potrpežljivo in prizanesljivo smehljala. Vedela je, da tudi jaz še ne razumem vsega, da bi rada ukazovala ...

Ali nisem tej svoji mali sestrici podobna še zdaj?
Ali ne prinašam svojih ‘rožic’, svojih dobrih del pred Očeta, ki mi je podaril življenje, dobre starše, ljubeče brate in sestre, z mislijo, da mu podarjam nekaj svojega? Vse, kar sem in kar imam, je njegovo. In to, kar položim predenj kot ‘svoj dar’, tudi to je njegovo. Takrat sem kot majhen otrok, ko trgam rože v njegovem vrtu in mu jih prinesem, misleč, da sem mu podarila nekaj svojega ... Dan za dnem moram predenj prinašati svoj dar: hvaležnosti in zahvale, češčenja in prošnje. Res čisto moj ‘dar’ so moji grehi. Svojega greha mu ne prinesem kot rože z dolgim pecljem, ne, prinesem mu ga kot rožo, odtrgano čisto pri cvetu, ki jo v sramu in strahu skrivam v roki za hrbtom. Kot kratko odtrgani tulipan, ki ga je moja sestra prinesla mami. Mama je bila tega ubogega cveta, podarjenega iz otroške ljubezni, zelo vesela, zato verjamem, da je Bog vesel, ko z iskrenim obžalovanjem predenj prinesem svoj greh.

Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 55.

Rok je lahkotno stekel po pločniku. Šolska torba, ki mu je napol prazna poskakovala na hrbtu, ga ni motila. Veselil se je bližajočih se počitnic in z mislimi je bil že na nogometnem igrišču, ko mu je korak nenadoma zastal. Nekaj metrov pred njim se je pot težo gromozanskega cekarja opotekala starejša gospa. Roku so kar sami od sebe spolzeli skozi glavo nešteti mamini napotki: odstopi sedež, pridrži vrata, pomagaj starejšim. Večkrat je bil zraven, ko je pomagala starejši gospe iz njihovega bloka, pa tudi sam je bil že deležen hvaležnih pogledov in odobravajočih besed, kadar je na avtobusu vstal in dal prostor starejšim. Tako je tudi zdaj brez obotavljanja pristopil h gospe.
»Vam pomagam?« je vljudno vprašal in z roko pomignil proti težkemu cekarju. Starka je nepričakovano hitro odskočila in oklenila cekar z obema rokama. »Ne, ne, ni potrebno, res ne,« je pohitela. Rok jo je začudeno pogledal. »Saj sem hotel samo pomagati, gospa... Ker grem ravno v isto smer in ker vidim, da težko nesete...« »Nič ni težko, ne,« je zatrjevala in še vedno prestrašeno oklepala svoj cekar.  Pospešila je korak, čeprav jo je od napora kar zanašalo. Rok je osuplo gledal za njo. Zavedal se je, da je starko prestrašil. Mislila je, da jo hoče okrasti. Pa je želel samo pomagati. Bilo mu je žal, ker je njegov poskus, da bi naredil dobro delo, tako klavrno propadel. Zakaj je bila ženica tako nezaupljiva do njega? So bile krive kavbojke in ponošeni športni copati? Ne, pa saj je izgledal čisto tako kot večina otrok njegove starosti. Je imela ona za sabo kakšno slabo izkušnjo?zgodba5 06 2009
Nekoliko slabe volje je prišel domov. Šele ko se je preoblekel v telovadke in izpod postelje izbezal žogo, je postal spet boljše volje. Že je nameraval v klet po kolo, ko se je spomnil, da se preljubi starejši brat še ni pripravil do tega, da bi mu zamenjal zračnico. Tako mu ni preostalo drugega, kot da je iz predala vzel avtobusno vozovnico in pohitel na postajališče.
S cvilečim vzdihom je avtobus obstal na postaji in potniki so se zdrenjali vanj. Rok se sploh ni ozrl za sedežem, saj je vedel, da je avtobus ob tej uri bolj poln kot prazen in da se vedno najde kdo, ki potrebuje sedež. Tako se je razkoračil ob oknu, se oprijel ograje in začel opazovati promet na cesti.
Na sedežih tik pred stojiščem sta sedeli dve gospe srednjih let. Rok je, ne da bi se posebej trudil, razločno razumel, kaj govorita. »Ja, ja, mi smo bili čisto drugačni,« je rekla sivolasa gospa. Njena soseda, najbrž prav tako sivolasa, samo prebarvana na rdečkasto, je vneto prikimala. »Prav imaš. Današnja mladina je prav nemogoča. Samo droge jim gredo po glavi.« »In sploh se ne zgodi več, da bi kdo pozdravil,« je spet vzdihnila sivolasa. »Ne, to sploh ne,« ji je pritrdila rdečelasa. »Ali pa, da bi odstopil sedež.« V potrditev svojih besed se je ozrla po avtobusu in se srečala z Rokovim neodobravajočim pogledom. »In tako se držijo, kot da je ves svet proti njim. Glavo pa imajo tako ali tako samo za računalnike in mobitele in cel kup tistih napravic...« je dodala, ker ni našla nobenega sedečega najstnika, da bi ga pokazala svoji sosedi. »V našem bloku je neki smrkavec, ti povem, česa takega zlepa ne srečaš. Strgane hlače, razvlečena majica, ves čas žveči in pljuva, cigarete prižiga kar eno za drugo... Pa Bog ne daj, da bi kdaj pozdravil, kaj šele pridržal vrata ali pomagal...« »Ah, saj ni samo ta. Vsi so taki,« je zaključila rdečelasa. Nekaj časa sta obe modro kimali, potem sta se začeli pogovarjati o štrikanju.
Rok je strmel skozi okno in pri duši mu je bilo težko. Najraje bi se vmešal v njun pogovor, zaklical, da on ni tak, da on pozdravi, pridrži vrata, odstopi sedež in pomaga. Da spoštuje starejše, ker so ga njegovi starši tako naučili... Toda ženski bi takšno vedenje imeli za predrzno in nesramno. Kako nenavadni so odrasli, si je mislil, ko je z avtobusa skočil na pločnik in se napotil proti igrišču. Po eni strani godrnjajo, kakšni smo mladi - če hočemo pomagati, nas pa zavrnejo.
Spet se je spomnil prestrašene ženice s cekarjem. Če bi šel gladko mimo, bi ga ti dve gospe imeli za kaj opravljati. Ampak on je želel pomagati, želel je biti dober - pa mu starka ni zaupala.
Je čas, v katerem živimo, res že tako pokvarjen, da ne upamo sprejeti pomoči, ker se bojimo, kaj se skriva v ozadju? Saj ne more biti nekdo preprosto prijazen in pomagati. Gotovo ima nekaj za bregom. In po drugi strani se jezimo, ker v trenutku, ko bi potrebovali pomoč, ljudje gredo mimo nas, saj se bojijo naše zavrnitve, bojijo se, česa jih bomo obtožili, če se ustavijo in ponudijo pomoč.
Rok se je zastrmel čez igrišče. Na tribunah je zagledal nekaj vrstnikov, ki niso prišli igrat nogometa, ampak so se tam zbirali, ker so se lahko neopaženo nacejali s pivom in kadili. »Odrasli pravijo, da je mladina pokvarjena,« je pomislil. »Ampak kdo nas je pokvaril? Sami se menda nismo?« Brcnil je žogo in stekel za njo. Ne, on sam že ne spada med pokvarjeno mladino. In prvič, ko bo imel priložnost pomagati, ko mu bo nekdo dovolil pomagati, bo to tudi dokazal.

Eva Sllivka, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 06, str. 56.

Že s stopnišča sem skozi zastekleno steno videl, da je pred laboratorijem množica čakajočih. Mimo njih sem bolj s težavo prišel do avtomata s številkami, ki določajo vrstni red. Potegnil sem listek, s pogledom pa že iskal prazen sedež. Ne samo sedeža, še prostih sten, na katere bi se lahko naslonil, ni bilo veliko. Za menoj so ljudje še kar prihajali. Res sem imel srečo, da nisem prišel nekaj minut kasneje.
Na to, da bom moral dolgo čakati, še pomislil nisem, zato nisem vzel s seboj nobenega branja. Začel sem prebirati oglasne plakate po stenah: z zdravo prehrano in gibanjem do zdravja, napotki za usklajeno vadbo, zaščita pred klopi ... Kmalu sem znal že vse na pamet.
Poleg mene se je spraznil sedež. Tako se lažje čaka. Misli so se spremenile v načrte za prihodnje dni.
Po hodniku je prihitela mamica z morda dveletnim sinkom. Ko je potegnila listek iz avtomata, se ji je otrok iztrgal iz rok in stekel med čakajočimi. Pohitela je za njim in ga ujela na koncu hodnika. Upiral se je, ko ga je vodila nazaj. Začel je kričati in na koncu še ihtavo jokati. Skušal se ji je iztrgati iz rok, a ga je trdno držala. Mamici je bilo nerodno, čakajoči pa smo imeli nekako izpolnjen čas.
Pogledal sem na ekran s premikajočimi se številkami. Čez kakšnih pet minut bom verjetno na vrsti. Ob pogledu na nemirnega otroka sem se odločil. »Gospa, zamenjajva listka s številko,« sem stopil do nje. »Bom šel jaz v laboratorij, ko bi bili na vrsti vi.«
Malo začudeno me je pogledala, nato pa vzela listek. »Hvala.«
Kmalu se je na ekranu izpisala njuna številka in drsna vrata so se zaprla za njima.
Čez slabih pet minut so se ponovno odprla. Mamica je držala sinka za roko, naglo odšla med čakajočimi in gledala nekam predse. Ko sta šla mimo mene, je začel otrok stegovati roko proti meni, a ga je samo povlekla k sebi, ne da bi spremenila pogled in odhitela proti stopnišču.
Brez misli sem obsedel. Neki čuden, nelagoden občutek me je prevzel. Nisem dobro razumel, kaj se je pravzaprav zgodilo, le še pogosteje sem pogledoval proti ekranu. Zdelo se mi je, da se številke še počasneje obračajo.

zgodba2 06 2017Tim me je že čakal pred šolo in pritekel k avtu. Zadnjič je pri ortodontu dobil napotnico, da mu morajo izpuliti štirici. »Si med odmorom umil zobe?« sem ga vprašal, ko sem speljal s parkirišča. »Imaš robček?« sem hotel vedeti.
Z obema rokama je segel v žepe. »Nimam.«
»Nič hudega. V sprednjem predalu so, ampak zdaj jih ne dosežem. Jih bova vzela, ko ustavim.«
Še nikoli nisem bil v tistem zdravstvenem domu, zato sem vozil naokoli po enosmernih ulicah, dokler Tim ni prepoznal glavnega vhoda. S težavo sem našel prosto parkirno mesto. Pogledam na uro. »Ne bova veliko zamudila,« si oddahnem, ko hitiva in se zgubljava po hodnikih, dokler naju ni rešila prijazna sestra: »Po stopnicah, potem pa levo in desno.« Hodniki so ozki. Tudi čakalnica ni prav velika. Po sredini je klop s sedeži na obe strani. Kar štiri vrata vodijo vsaka v svojo ordinacijo. Ljudi ni bilo veliko. »Ne bova dolgo čakala.«
Timu je bilo dolgčas. Niti sekundo ni bil pri miru. »Kdaj bom že na vrsti?« je venomer spraševal. Iz ordinacije najine zobozdravnice je prišla mamica s hčerko, kmalu za njo pa zdravnica. Pomolil sem ji napotnico in zdravstveno kartico. »Takoj se vrnem, samo malo počakajta,« je rekla, mi vrnila papirje in pohitela po hodniku.
»Da se boš lepo obnašal,« sem dajal Timu zadnja navodila, »robček pa drži v roki.« utihnem sredi stavka. V naglici sem ga pozabil vzeti.
»Bom pa brez,« se Tim ni vznemirjal.
»Ne moreš brez robčka. Dva zobka ti bodo izpulili.« Tim me je negotovo gledal. »Stekel bom v avto, ti pa, če pride zdravnica, pojdi z njo v ordinacijo. Hitro bom prišel za teboj!«
»Rajši ne bi šel sam,« me je Tim žalostno pogledal.
»Saj bom pohitel,« sem ga prepričeval. Tim se je stisnil k meni. Nisem vedel, kaj naj naredim.
Nekdo se je lahno dotaknil moje rame. Pogledal sem nazaj. Zagledal sem dobrohotne oči starejše gospe in roko, v kateri je bil zavojček papirnatih robčkov.
»Saj ni potrebno ...« sem dejal, roka pa se mi je že z vso hvaležnostjo stegnila po robčkih.
»Kar dva vzemite,« je rekla, ko sem nespretno skušal potegniti iz ovoja samo en robček.
»Hvala, res hvala,« sem hitel, gospa pa je samo prikimala in se še enkrat dobrohotno nasmehnila. Tim je spravil v vsak žep po en robček in mirno čakal. Zdaj sva bila pripravljena na vse.
Kmalu se na koncu hodnika prikaže bela halja. Vstopila sva. Da bo izpulila samo enega, je povedala zobozdravnica, sestra pa je določila datum za odstranitev drugega. V škrbino je Tim dobil gazo. Robčka še potreboval ni.
Ko sva stopila iz ordinacije, sem najprej pogledal po sedežu, kjer je sedela gospa. Bil je prazen. Bilo mi je žal, resnično žal.

Opazujem okoli sebe. Čakalnica je prijetno urejena. Sedeži so nameščeni med vrati v ordinaciji in ob leseni steni, ki jo ločuje od hodnika. Na sredini sta dve klubski mizici in na njih zložene revije in časopisi.
Nihče ne spregovori. Večina čakajočih zamišljeno strmi predse. Kdo ve, kaj vse meljejo naše misli, ko čakamo na pregled, ki lahko spremeni naše življenje. Tišino sem pa tja zmoti sestra, ko odpre vrata ordinacije in monotono reče: »Naslednji, prosim!« Samo spogledamo se in nekdo od nas stopi za sestro.
»Kdo je zadnji?« vpraša gospa, ko vstopi v čakalnico. Mlajši gospod nasproti mene dvigne roko.
»Zdaj bom pa na vrsti jaz!« odločno reče skrbno urejena dama, ki jo je očitno spodbudila spregovorjena beseda.
»Mislim, da ste prišli za menoj,« ji ugovarja gospod, ki sedi ob vratih ordinacije.
»Niste se javili, ko sestra vprašala, kdo je zadnji za doktorja Korena!«
»Pozabil sem, kako se doktor piše.«
»Zaradi vaše pozabljivosti ne morem zapravljati časa s čakanjem!« odrezavo odvrne. Nastane mučna tišina.
»Veste kaj,« se kar utrga iz gospe, ki je do tedaj molče spremljala njun pogovor. »Ko se zaveš, da ti je čas kratko odmerjen, ga ne zapravljaš s prepirom! Me razumete!«
Gospa ostane brez besed in spet zavlada tišina. V ordinacijo pa prvi vstopi gospod, ki je pozabil, kako se doktor piše. Tišina me utruja. Rad bi segel po revijah, a jih nihče ni vzel v roke, zato kar obsedim. Stisne me, ko vstopim v ordinacijo. Zdravnik si vzame čas za pregled, nato vstane in za mizo pregleda stare izvide. Napeto čakam. Ko dvigne pogled, zadržim dih. »Vaše težave so prehodnega značaja, nič posebnega.« Njegov glas ni samo uradniški. »Za vsak slučaj boste prišli čez dve leti ponovno na pregled.«
»O moj Bog, hvala ti!« spregovori vse v meni, iz mene pa se iztrga le: »Hvala!«
Ko stopim v čakalnico, začutim, da skušajo pogledi čakajočih razbrati, kako sem opravil. Nikogar do sedaj nisem poznal, pa se je v tej tišini med nami spletla neka povezanost. Čutim, da vsi ne vidijo svetlih trenutkov pred seboj, zato si nadenem resen izraz, da jih ne bi prizadel. Mislim, da moram tako narediti, a ne vem, če mi je uspelo.
Pozdravimo se, med vrati pa že stoji sestra, ki ponovi svoj stavek: »Naslednji, prosim.«

Preskakujem stopnice. Zunaj globoko zadiham, nato brez pravega cilja hitim po ulicah, čeprav se mi nikamor ne mudi. Četudi ne sije sonce, je vse tako svetlo, sončno. Opazujem svet okoli sebe, misli pa se sprehajajo po vseh teh naših čakalnicah.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 06, str. 44.

Zajemi vsak dan

Budni bodite! Stojte trdni v veri, možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse dela iz ljubezni.

(apostol Pavel)
Sreda, 21. Februar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh