Odkar je pred dobrim letom na Hribarjevi kmetiji zagospodaril najmlajši sin, je šlo s Hribarjem, prejšnjim gospodarjem, vidno navzdol.
Stari Hribar, nekdaj krepak in postaven mož, danes prezgodaj ostareli preužitkar pri petinšestdesetih, si je pridržal pravico z nasveti usmerjati sina pri njegovem gospodarjenju, predvsem pri pomembnejših odločitvah in večjih kmečkih delih, v podrobnosti pa se ni vtikal. Žena mu je pred dvanajstimi leti umrla za hudo boleznijo, ki so jo zdravniki pravilno ugotovili šele po njeni smrti. Izguba žene, s katero sta se imela zelo rada, ga je silno prizadela. Na ponovno ženitev niti pomislil ni. Gospodinjstvo je vodila snaha, preprosta in pridna ženska, ki se je k hiši primožila pred desetimi leti. Vnukinja, radoživo dekletce pri desetih, je že marsikaj postorila v hiši, kadar je bila gospodinja v hlevu ali na polju, in mu je bila v največje veselje sedaj, na stara leta, predvsem zato, ker si je vedno želel hčerko. Vendar se je potem, ko se jima je rodil že tretji sin, sedanji gospodar, z ženo moral sprijazniti s tem, da hčerke pač ne bodo imeli. Hribar je še vedno vsak dan poprijel za razna dela, resda lažja in z vedno daljšimi vmesnimi počitki. Sam se je dobro zavedal, da mu telesne moči iz dneva v dan pešajo, bližnji pa so opazili tudi njegovo vedno večjo zagrenjenost. Bil je kakor mogočen hrast, ki se zaradi notranje trhlosti vedno bolj pogreza sam vase in počasi, a nezadržno propada.
zgodba1 04 2007Življenje na kmetiji se je tudi potem, ko je začel gospodariti sin, nadaljevalo po enakem ustaljenem redu, zelo delovno, pogosto celo garaško, a mirno in v slogi z vsemi. To mirno vsakdanjost je nenadoma skalila nesreča: mladi gospodar se je pri spravilu otave na hribovskem travniku iz nepojasnjenega razloga s traktorjem prevrnil po strmini. Utrpel je kompliciran zlom desne noge in le malo je manjkalo, da mu je niso odrezali. Kmalu zatem se je pripetila nova nesreča in sicer sinovi hčerki. Ko se je na začetku šolskega leta vračala iz šole in je pravilno hodila po levi ob robu ceste, je vanjo trčil voznik osebnega avtomobila, ki je zaradi prevelike hitrosti izgubil oblast nad vozilom. Po opravljeni preiskavi v bolnišnici so zdravniki zaskrbljeno mamo pomirili, da so rane le površinske in da notranjih poškodb ni utrpela. Ko je čez nekaj časa, proti koncu jeseni, poginila krava z nerojenima teličkoma, so vaščani začeli šušljati, ali morda Hribarjeve kaj tepe. Sredi najhujše zime pa je do tal pogorela lesena lopa za shranjevanje lahkega kmečkega orodja. Tedaj so o nesrečah Hribarjevih govorili že glasno, o njih je začel razmišljati tudi stari Hribar sam. Sicer se ne bi preveč vznemirjal, toda slutil je, da zaradi svoje bolezni, o kateri se ni hotel z nikomer pogovarjati, naslednje pomladi najbrž ne bo več dočakal, toda zelo ga je skrbela usoda sinove družine.
Nekaj dni pred veliko nočjo se je Hribar po svoji ustaljeni navadi, ki ji je ostal zvest iz časa, ko je bil še gospodar, odpravil na ogled domačih njiv. Pot do tja ga je vodila po cesti skozi vas, na koncu vasi pa je moral skozi gozd. Kjer se je gozd končal, je začelo Hribarjevo polje. Skozi vas je šel hitro, saj ni želel, da bi ga kdo ustavil in z njim začel pogovor, dasi je bil priljuden mož in so ga ljudje imeli radi. Nikogar od znancev ni srečal in bi si bil takrat, ko je zavil na gozdno pot, že skoraj oddahnil, toda zgodilo se je nekaj nepredvidenega: zagledal je starega župnika, kako stoji pred križem in tiho moli. Ob gozdni stezi je namreč stal velik lesen križ, zavarovan s pločevinasto streho in obdan z nizko ograjo. Hribarju tokrat ni bilo do srečanja, čeprav sta bila z župnikom dobra prijatelja. Župnik, ki je bil v fari že dolgo časa, je svoje farane poznal v dno duš, česar so se ti dobro zavedali, in zato so se mu tisti, najbolj obteženi z grehi, raje izognili s poti. Sedaj bi se mu rad izognil tudi Hribar, a se ni imel kam. Presenečenega in prestrašenega Hribarja je prvi pozdravil župnik, Hribar je komaj slišno odzdravil in v zadregi celo pozabil sneti klobuk z glave. Podala sta si roke. Župnik je namreč imel navado, da se je z vsemi, ki jih je srečal, pa naj jih je poznal ali ne, prisrčno rokoval.
»Hribar, vedno sva bila prijatelja,« je župnik sočutno začel pogovor. »Pojdi in izpolni, kar si nekoč obljubil svoji materi, in kar si pred kratkim obljubil tudi meni,« je bil neposreden.
Besede so skrušenega Hribarja zadele kakor oster nož in zarezale v njegovo staro rano. »Slutim, da ne bom več dolgo. Zelo sem bolan, poleg tega pa je tudi že pozno,« je Hribar jecljaje iskal pravih besede, ki bi vsaj malo izzvenele kot opravičilo. »Kmalu bom vsega rešen!« je bil skoraj srečen ob taki ugotovitvi.
»Toda tvoji ne bodo rešeni!« je povzdignil glas župnik in ga prijateljsko potrepljal po rami. »Vem, da imaš zelo rad svojega sina. Izpolni svojo obvezo, da tvoj sin ne bo nekoč polagal pretežkega računa! Mislim, da prvi opomini za plačilo že prihajajo...«
Ko je Hribar, ki se je zaradi slabosti komaj še držal na nogah, slišal te besede, se je s poslednjimi močmi zbral: »Da, zaradi sina, zaradi njega...«
Naslednja noč je bila za Hribarja najtežja v njegovem življenju. Brez spanja, kakor v nekakšni vročični blodnji, se je vso noč premetaval po postelji in si očital, ker je tako dolgo odlagal, ter v goreči molitvi prosil za moč, da bi zmogel pot, na katero se je nameraval podati zjutraj.
Zgodaj zjutraj naslednjega dne, bil je veliki petek, se je peš odpravil v dve uri hoda oddaljeno mesto. Hodil je počasi in je komaj zmagoval pot. Ves čas ga je skrbelo, ali ga bo sploh hotela sprejeti. Sam sebi se je zdel podoben Kristusu, ki nosi težki križ...
S tresočo roko je dolgo trkal na vrata skromnega stanovanja, preden so se odprla.
»Angela?!« je bolj vprašal kakor zaklical proti svoji osem let starejši sestri, ki jo je komaj prepoznal.
»Jakob!« je od začudenja skoraj omedlela sestra.
Bil je presenečen, s kolikšno toplino mu je podala roko in ga prijazno povabila, naj vstopi. Ob skromnem prigrizku in krepkem požirku žganega si je toliko opomogel, da je lahko spregovoril o namenu svojega obiska. »Angela, vseh teh dvajset let, kot te nisem hotel poznati... moral bi bil že zdavnaj izpolniti, kar sem nekoč obljubil najini materi... a sem odlagal, pozneje pa nisem imel več namena izpolniti...« Glas se mu je nenadoma zlomil. »Angela, tu je - tu je tvoj dedni delež!« V roke ji je položil dolgovano vsoto.
»Morala sem shajati tudi brez tega...« je komaj izrekla, nadaljnje besede pa so se zadušila v solzah.
Zazrla se je v skrušenega brata. Skozi kopreno solz je videla mladega, sposobnega gospodarja urejenega Hribarjevega posestva, poštenega in spoštovanega človeka, vzornega moža in družinskega očeta. Ponosna je bila na takega brata. Nikoli ni mogla doumeti, kako je mogel zavreči svojo svobodo in se pustiti zasužnjiti šelestenju denarja. Kljub vsemu ga je imela še vedno rada.
Ni vedela, kaj naj reče, da bi potolažila nebogljenega starega moža...
»Nič ne de, Jakob, če je pozno. Stara sem in bolehna in težko živim. Sedaj potrebujem še najbolj. Zahvaljen!«
Hribar je počasi prihajal k sebi. Ko se je, pomirjen in okrepljen, z novimi močmi poslavljal od svoje sestre, jo je povabil domov: »Pridi spet domov. Pridi v nedeljo zjutraj k velikonočnemu zajtrku!«
Obljubila je. Srce ji je zaigralo od neizmernega veselja.
Ko sta si s sestro ob slovesu podala roke, je začutil, da mu je s svojo odpuščajočo ljubeznijo razbila suženjski oklep mamona in da iz odpadajočih razbitin vstaja spremenjen človek, ki bo lahko z mirom in radostjo v srcu pričakal vstajenjsko jutro.
Nives Sitar, Ognjišče (2007) 04, str. 52

Počasi so se spuščali po bregu. Pot se je vila med drevjem in po robu travnika, da se je od časa do časa odprl pogled na spodaj ležeče naselje in ravnino za njim vse do mesta. Toliko so počakali, da so se ljudje razšli, oni pa so pregledali, če je za njimi ostalo kaj smeti.
»Ste se vi spomnili postaviti ta križev pot?« je Žiga vprašal Simona, ko sta Gašper in Vasja odšla nekoliko naprej.
»Predlagal sem župniku, ki je bil takoj navdušen,« je bil Simon bolj skromen, kot bi lahko bili, saj je vse, od zamisli do izvedbe, naredil pravzaprav sam. Zato je bil toliko bolj vesel, ker je prišlo toliko ljudi, da se je vila dolga procesija od postaje do postaje.
»Zakaj pa ima petnajst postaj?« je vprašal Žiga.
Simon je bil presenečen. Ni si mislil, da mu bo trinajstletnik postavil takšno vprašanje.
»Pot Božjega Sina se ne more končati v grobu,« je po kratkem premisleku s trdnostjo v glasu odgovoril Simon.
»Ampak povsod ima križev pot štirinajst postaj!« je ugovarjal Žiga.
Dohitela sta Gašperja in Vasja, ki sta ravno še ujela zadnji del odgovora.
»Običajno jih je res štirinajst. Mene pa je to že nekaj časa motilo. Célo svojo pot s križem je Jezus pretrpel zaradi vstajenja, mi pa se ustavljamo ob grobu.«
»Meni to ni všeč. Vstajenje je … vstajenje je težko razumeti. Zakaj … nihče drug ni vstal od mrtvih,« je s težavo oblikoval svoje misli Žiga. Gašper in Vasja sta bolj ali manj odločno prikimavala.
»Stvar postaja zanimiva,« je dejal Simon z vedrim glasom. »Rad imam odkrit pogovor!« Fantje so bili presenečeni nad Simonovo zavzetostjo. »Če vas prav razumem, sprašujete, česa Bog ne more storiti,« je povzel njihove pomisleke Simon
zgodba3 04 2012Malo začudeno so se spogledali. »Ne ravno to,« so bili odločni.
»Saj je vseeno, kako postavim vprašanje. Pa vam ne bom odgovoril na vprašanje, ki sem vam ga pravkar postavil, ampak vas bom vprašal: Ali lahko karkoli nastane iz nič?«
»Ne,« so se strinjali vsi trije
»Čisto nič?« je vztrajal Simon.
»Čisto nič,« so zatrdili vsi trije.
»Se je torej lahko zgodil veliki pok pred milijoni leti, ne da bi prej obstajala neka energija ali materija?«
Odkimali so.
»Torej je nekdo ustvaril energijo ali naredil materijo. Materijo, ki zdaj obsega celo vesolje. Kakšna mora biti ta neskončna sila, ideja, energija … ki je sposobna to narediti?«
»Neskončna,« je dejal Žiga.
»Neskončna, vsemogočna, popolna, enkratna, večna … To so samo druge besede, s katerimi poimenujemo Boga. Me razumete?«
»Razen pri verouku nam vsi drugi govorijo le o velikem poku,« je dejal Gašper.
»Veliko resnih znanstvenikov se zadnje čase ukvarja s tem in pojavlja se vedno več vprašanj. Ne znajo pa odgovoriti, odkod ta silna energija in kdo je zapisal v materijo neverjeten red in zakonitosti.«
Žiga je napeto poslušal, Gašper in Vasja malo manj.
»Preskočili bomo milijone let,« je nadaljeval Simon. »Ali ste se v šoli učili, da je že pračlovek iskal stike z njemu neznanimi silami, rekli bi, božanstvi, častil ogenj in grom, da je daroval bogovom in da o tem pričajo najdbe in tudi slike, ohranjene po votlinah?«
»Smo. In da so se predvsem vsega bali,« je Vasja potegnil na dan nekaj svojega znanja.
»Bojimo se tistega, česar ne poznamo. Za nas je pomembno dejstvo, da so ljudje vseskozi čutili, da je nekaj nad njimi. Prave predstave o tem, kakšna so ta božanstva ali eno samo božanstvo, pa niso imeli nikoli. Potem pa se je Bog približal izraelskemu narodu. Postopoma se mu je razodeval. Kako močna je postala ta vez med Bogom in človekom, pričuje deset božjih zapovedi. Mojzes jih je zapisal kot ustavo za vse človeštvo. Te ustave do danes še ni bilo treba spreminjati, ker je zapisana v srca ljudi.« Kar presenečen je bil, da so ga fantje tako zavzeto poslušali. »Po dolgih stoletjih pričakovanja in priprav je Bog prišel med ljudi kot Dete v betlehemskem hlevu. Bog je postal človeški otrok, da bi človek postal božji otrok. Ali je Bog to lahko storil?«
»Lahko. Saj se je Jezus rodil kot Bog in človek,« je hitel Žiga.
»Ko je Jezus odrasel, je začel okoli sebe zbirati učence ter nje in vse ljudi učiti, kako naj živijo, da bo njihovo življenje polno in smiselno. Da bi dokazal, da njegov nauk ni človeško modrovanje, ampak božja resnica, je delal čudeže. Kje je naredil prvega?«
»V Kani,« so vedeli vsi trije. »Vodo je spremenil v vino.«
»In zakaj jo je lahko spremenil?«
»Saj je vendar Bog!« je bil Vasja skoraj ogorčen.
»Je potem lahko tudi obudil Lazarja?«
Malo so pomislili. »Seveda!«
»Kaj mislite: zakaj je Bog posegel v zgodovino človeštva? Predstavljajte si najsodobnejši avtomobil z vsemi mogočimi in nemogočimi elektronskimi dodatki. Pa se voznik zaleti in je motor skoraj uničen. Kdo ga lahko popravi?«
»Mehanik,« so vedeli vsi trije.
»Vsak mehanik?«
»To pa ne. Samo tisti, ki se na to spozna.«
»Torej avto lahko popravi samo tisti, ki je motor naredil ali tisti, kogar je o njegovem delovanju poučil. Nekaj temu podobnega je bilo Jezusovo poslanstvo. Ko je s svojim trpljenjem in vstajenjem premagal greh in smrt, je 'popravil' človeka in mu vrnil prvotno lepoto in čast.«
Prišli so do prvih hiš. »Hvala za prijetno družbo in pogovor,« se je Simon poslovil od fantov. Ti so pohiteli vsak proti svojemu domu, sam pa je malo počakal, nato pa se napotil nazaj. Ko je počasi hodil od postaje do postaje, je mislil na fante, na svoje in na njihove izrečene, posebno pa še na neizrečene misli in besede. Pri nekaterih postajah je postal in molil. Najdlje pri petnajsti postaji. Obšla ga je misel, ki jo je v svojih razmišljanjih ob križevem potu izpovedal Branko Bohinc: »Zadnja postaja je prva: Kristus je vstal in z njim rod poveličanih.«
Janko Jarc Smiljan

Ognjišče (2012) 04, str. 36

Veliki petek je. S počasnimi koraki hodim ob reki. Sonce blešči na vodi in pomladni veter nemirno ziblje veje vrbe žalujke. Namenjen sem v cerkev k popoldanski pobožnosti križevega pota.
Tam pod mostom zagledam veliko gručo mladine. Konec pouka je in pred vrati so prazniki. Kakor običajno stojijo in sedijo v gručah s steklenicami alkohola v rokah. Obstanem in jih gledam. Na teh lepih, mladih obrazih je strašna praznina, odtujenost, izgubljenost. Sploh ne vedo, kaj hočejo – brez idealov, brez resnične sreče? Zdaj se jih ne bojim več. Moje usmiljenje je nekakšna vdanost. Božam jih s pogledi – polnimi sočutja in resničnega razumevanja. Ne vedo, kateri dan je danes! Čas odteka v gluho praznino človeške nemoči in bede. In koliko jih je! Nenavadno. Gledajo me in zazdi se mi, da jih je v resnici sram. Bruhajo v kalno vodo reke, ki teče dalje v neskončnost. V obraz me boža veter davnih, sladkih spominov.
zgodba1 04 2012Poženem se po ozki ulici proti starodavni cerkvi. Odrinem težka vrata in vstopim. Enaka tišina, a drugačne. Enak prostor sveta, a drugačen. Sveče gorijo z ognjem nekega težkega upanja. Začenja se križev pot – velikega petka. Sklenem roki. Z enkratnim pogledom preštejem ljudi. Kakih dvajset. Niti enega mladega človeka. Spomnim se prizora ob reki. Ki je za nas težki križ nesel! … Kam gre ta rod? Kam odhajamo prazni, odtujeni? Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil!
Slišim, da se za mano počasi odpro cerkvena vrata. Nekdo je vstopil. Ustavi se tik ob meni. Nehote se obrnem in začuden ostrmim. Ob meni stoji mlada srednješolka. Najina pogleda se nekam ponižno srečata in čudovito dotakneta. Mlado dekle. Na hrbtu ima šolsko torbo. Takšna je, kot vsi drugi, njej podobni. Preprosto oblečena, skromna, a neskončno živa in lepa. Moj občutek je nezgrešljiv. Doma je nekje tam daleč iz vasi pod hribi. Stoji ob meni in moli. Ena sama in edina, ki je začutila neustavljivo nujo, da to popoldne pride v cerkev. To je vera njene babice, njene mame, ki jo ima neizmerno rada. Začutila je čudno sveto dolžnost, da izpriča svojo vero v Odrešenika sveta. Začutim potrebo, da bi jo nežno pobožal. Nenadoma je polno tudi moje upanje. Prevzame me lahkotnost in sreča, ki se je ne da opisati. Skozi misli se vrstijo vprašanja in odgovori. Ena od vseh tam pod mostom, ki hočejo pozabiti, da so ljudje! Pokleknem. Ki je padel prvič pod križem … O Gospod, na kako strašni preizkušnji smo! Pomagaj nam.
Nenadoma dekle nemirno pogleda na uro. Vem, mudi se ji na vlak. Svojo dolžnost je opravila. Obrne se in obzirno odide. Tam nekje v domači vasi jo čaka dom, njeni dragi domači. Čakajo jo prazniki Vstajenja – novega, dokončnega Upanja in Ljubezni. Ko bo starejša in bo v tem mestu morda zdravnica, morda profesorica – bo za praznike še vedno hvaležno potovala tja, kjer so ji podarili največji dar človeškega življenja – smisel in človeško dostojanstvo. Tako je podobna meni, srečnežu … Pokleknem. Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil …
Stanislav

Ognjišče (2012) 04, str. 24

Devetletna Katja je kot furija privihrala v kuhinjo. »Zakaj me nisi zbudil? Še pouk bom zamudila!«
»Pravkar sem ti mislil pozvoniti, pa si me prehitela,« je mirno odvrnil štirinajstletni Miha.
Katja je pogledala na uro in se prestrašila. »Kako da si še doma?«
»Zamudil sem avtobus, a se bom že znašel. Ti pa le pohiti, da bo vsaj eden od naju pravočasno v šoli. Ker imam čas, te bom pospremil.«
»Boš šel zdaj kar peš v šolo?« je vprašala, ko se je na vso moč trudila, da bi ga dohajala.
»Da bi eno uro pešačil? To pa že ne! Raje bom štopal.«
»Štopal?« ni mogla verjeti Katja.
»To je zdaj edina možnost.«
»Ampak mami …«
»Vem, mami tega ne dovoli,« je dokončal njeno misel.
»Toda, Miha, kaj bo rekla, ko bo izvedela, da si kljub temu štopal?« je zaskrbljeno vprašala.
zgodba4 04 2012Miha se je sunkovito ustavil, počepnil k njej in strogo rekel: »Ne bo izvedela!«
»Kako to misliš?« je bila začudena Katja in skoraj pozabila, da mora pohiteti.
»Ne bom ji povedal in tudi ti ji ne boš.«
»Ampak lagati se ne sme!«
»Vsak se kdaj pa kdaj zlaže, Katja. Zaradi tega, ker doma ne bom povedal, da sem štopal, še ne bo konec sveta.«
»Jaz ne lažem!« je užaljeno rekla, ki sta se bližala avtobusni postaji.
»O, pa še kako lažeš,« je mirno povedal in jo od zadaj pocukal za lase.
»Sem se ti že kdaj zlagala?« je užaljeno vprašala.
»Nisi se zlagala meni. Mami si se zlagala. Vsak dan, ko ji obljubiš, da si boš naredila čop, se zlažeš. Tudi danes ni nič drugače.«
»Ni res!« se je ujezila. »Le nočem, da bi bila mami huda zaradi teh neumnih las. To ni laž.«
»O, pa je! In s teboj vred lažem tudi jaz, ker ji ne povem po pravici,« je resno pripomnil in jo od strani opazoval.
»To ni isto kot iti na štop v šolo,« je skoraj zakričala Katja.
»Pa je. Laž je laž. Ampak nič ne skrbi. Mami ne bom povedal za tvoje razpuščene lase, ti pa ji ne boš nič povedala o tem, da sem zamudil avtobus in sem štopal v šolo. Velja?« Negotovo je prikimala. »Zdaj pa le teci, avtobus je že na postaji.«
Na avtobusu je Katja, kot ponavadi, sedla k Emi. Pogledala je skozi šipo in pomahala Mihu. Odmahal ji je nazaj, potem pa položil kazalec na usta.
»Komu si pomahala?« je zanimalo Emo, ko so odpeljali s postaje.
»Mojemu bratu. Zamudil je šolski avtobus, zato me je pospremil.«
»Se pravi, da danes ne bo šel v šolo.« je ugotovila Ema.
»Seveda bo šel in to na avtostop.«
»Si pa upa. Se nič ne boji, da bi ga ugrabili?«
»Le zakaj bi kdo ugrabil našega Miha?«
»Danes je vse mogoče. Tako pravi naš oče,« je resno dejala Ema.
»Pa menda ne boš zdaj jokala,« se je začudila, ko je v Katjinih očeh opazila solze.
»Ali se ti doma kdaj zlažeš?« je šepetaje vprašala Katja in si brisala solze.
»Seveda se zlažem,« je Ema odgovorila glasno. »Največkrat zaradi slabih ocen. Pa ti?«
»Ne vem. Do danes sem mislila, da ne lažem. Malo prej pa …«
»Vedve danes ne gresta v šolo?« je vprašal Janez, ko se je z gručo drugih otrok prerival proti izhodu.
»Kaj pa ti je? Mogoče že kdaj nisva šli?« ga je Ema osorno zavrnila. Toda Janez je ni več slišal, saj je med prvimi skočil z avtobusa.
Katja je le s težavo sledila pouku. Skrbelo jo je za Miha. Mama in oče sta tolikokrat poudarjala, kako nevaren je avtostop, ker se nikoli ne ve, na kakšnega voznika naletiš. A to ni bil edini vzrok Katjinega nemira. Bolelo jo je, da jo je Miha imel za lažnivko. Ne, lažnivka pa že noče biti! Laž je laž, so odmevale v njej bratove besede. Po licih so ji pričele teči solze.
»Kaj je narobe, Katja?« Katja je še glasneje zajokala. »Mi lahko zaupaš vzrok tolikšne žalosti?« je blago vprašala učiteljica, ko sta kmalu zatem sedeli sami na klopi pred razredom.
»Miha je odšel v šolo na avtostop,« je planilo iz Katje. »Kaj če ga ugrabijo? Morala sem obljubiti, da bom doma o tem molčala. A ne bom. Nočem biti lažnivka!«
»Ima Miha telefon s seboj?« je mirno vprašala učiteljica in stisnila k sebi jokajočo deklico.
Katja je pokimala in glasno pihnila v robček.
»Najbrž imaš tudi ti svojega. Pokliči svojega brata in se prepričaj, če je z njim vse v redu.«
Katja je kot blisk planila kvišku. Seveda! Le kako se tega ni sama domislila. Stekla je v razred, poiskala v torbi telefon in se vrnila na hodnik. Nestrpno je vtipkala bratovo ime.
»Je z njim vse v redu?« je vprašala učiteljica, ko je Katja odložila telefon na klop.
»Da ima ravno uro angleščine je rekel. Ampak meni se je zdelo, da sem slišala brnenje avtomobilov,« je bila zaskrbljena Katja.
»No, kaj lahko bi bilo slišati avtomobile skozi okno učilnice,« se je brž znašla učiteljica in dodala: »Je pa živ in zdrav, kajne? In nihče ga ni ugrabil. To je sedaj najbolj pomembno … Slišiš, kakšen direndaj je v razredu? Ne bo dolgo. Samo še nekam skočim, nato pa se bomo pri pouku posvetili prav posebni temi.«
»Mami, nekaj ti moram povedati,« je tiho začela Katja, ko je odložila šolsko torbo in sedla k mizi.
»Po tvojem glasu sodeč gre za nekaj pomembnega. Imam prav?«
»V šoli smo se pogovarjali o laži.«
»No, in?« je bilo vse, kar je rekla mama. Snela je predpasnik in prisedla.
»Mami, vse se je začelo zjutraj, ko je Miha zamudil avtobus. Rekel mi je lažnivka in … Vsega sem jaz kriva,« je s težavo spravila iz sebe in planila v jok.
»Zlati moj otrok, ničesar nisi kriva!«
»Ampak, mami, ti ne veš …«
»Vse vem, Katja. Učiteljica me je poklicala v službo. Vse mi je povedala. Nisem klicala Miha, poklicala sem v šolo, kjer ga, seveda, ni bilo! Šele nato sem poklicala njega. Zdaj je v svoji sobi in razmišlja o svojem nespametnem ravnanju. Ne le da se je zlagal, tvojo majhno slabost je hotel izrabiti v svoj prid, ko je zahteval, da skupaj z njim lažeš tudi ti. Tega ne bi smel storiti. Ko pride oči iz službe, se bova morala z njim temeljito pogovoriti. Vse kaže, da ima fant težave. Tudi v šoli je popustil.«
»Se je zlagal, ker se je bal iti v šolo?« je zanimalo Katjo.
»Vse tako kaže. Toda laž je nekaj grdega. Z lažjo prizadenemo ljudi, še posebno najbližje, in tako ranimo njihovo zaupanje. Z lažjo nič ne pridobimo, le v vedno večje težave zabredemo.«
»Mami, vsak dan sem ti rekla, da sem imela v šoli spete lase, čeprav to ni bilo vedno res. Je to velika laž?« je plaho vprašala deklica.
»Ni majhnih ali velikih laži, Katja. Laž je laž. Obljubi mi, da boš vedno govorila po resnici.«
Katja je samo prikimala. Čez nekaj časa je z veliko zadrego vprašala: »Me imaš še vedno rada, mami?«
Lea je vzela hčerko v naročje in jo močno stisnila k sebi. »Otrok moj, na širnem svetu ni nikogar, ki bi te imel bolj rad kot jaz!«
»Tudi kadar nisem najbolj pridna?«
»Takrat še stokrat bolj, ljuba Katja. Takrat si najbolj potrebna moje ljubezni.«
Palmira Melihen Korenčan

Ognjišče (2012) 04, str. 52

S polnim nakupovalnim vozičkom v prodajalni velikega trgovskega centra sem se skoraj zaletela. Poln voziček, ki je kar sam silil naprej med police, sem komaj zadržala, da se ni zaletel v drugega, prav tako že do vrha napolnjenega. V hipu se mi je obraz raztegnil v širok nasmeh, saj je bila lastnica drugega vozička moja bivša sodelavka. Razveselili sva se druga druge, saj se že nekaj let nisva videli.
Obe že pri koncu nakupovanja sva se v nekaj trenutkih uskladili – vzelo si bova čas, in ko bo blago zloženo v prtljažnik, se bova dobili na kavi nadstropje višje.
Z Nado se nisva videli že toliko časa, da sva si imeli res veliko povedati in povprašati druga drugo. Ves čas, ko sva delali skupaj, sva se res dobro razumeli in si zaupali še kaj več kot to, kaj bo katera skuhala za kosilo.
»Vsega mi je že zmanjkalo in morala sem na malo večji nakup. Prihodnji teden sem čisto zasedena, prazniki pa so tik pred vrati. Pred kratkim sem se vpisala na tečaj tujega jezika, dvakrat na teden pa sem si dobila dodatno delo, da tako izboljšam svoj mesečni dohodek. Najstarejši že študira v Ljubljani, mlajša pa obiskuje zadnji razred osnovne šole in je že zelo samostojna. V veliko pomoč mi je tudi v gospodinjstvu. Zdaj me ne rabijo več toliko doma, bolj rabijo denar, da dobijo vse, kar potrebujejo in si želijo.«
»Kot vidiš, je bil tudi moj voziček čisto poln. Prihodnji teden bodo prazniki, pa ne maram delati gneče v trgovini. Saj lahko kupim tudi na zalogo, kot včasih. Pred prazniki imam rada mir in zbrano pripravljanje na praznike.«
»Nič se nisi spremenila,« se mi je nasmehnila.
»Upam, da sem se spremenila na boljše!«
Najin klepet je zmotil glas deklice, ki je pritekla do mamice pri sosednji mizi. Že med pogovorom sva opazovali dečka in deklico, ki sta bila v igralnem kotičku in se lepo igrala. Nenadoma pa se je deček skril za hišico in ni več hotel na mali tobogan. Deklica se je še nekajkrat spustila, potem pa je pritekla k mamici, saj igra brez bratca ni bila več zanimiva – tako sva predvidevali medve.
Mamica je odšla v igralni kotiček in nežno klicala svojega sinka, ki pa se ni hotel oglasiti. Le žalostno je pogledal skozi okno hišice in se spet skril. Nekaj časa sta dečka pustili pri miru, kmalu pa ga je mami vzela v naročje in mu nekaj nežno prigovarjala.
»Ja, če obljubiš, da pridemo potem nazaj,« je deček glasno zajokal.
Mami mu je obljubila in skupaj s hčerko ob sebi in sinom v naročju odšla po stopnicah.
zgodba3 04 2007Kmalu so se vrnili. Deček, vesel in razigran kot na začetku, se je s svojo sestrico spet spuščal po toboganu.
»Ste pa čarodejka, kako hitro in ljubeče znate potolažiti otroka,« je mamici pri sosednji mizi izrekla priznanje Nada.
»Saj ni bilo nič težkega. Le plenice sva zamenjala, pa je že ves nov. Hčerka je brez plenic že več kot pol leta, njen bratec dvojček pa še kar ne more brez njih. In ko ima polne, se skrije. Sram ga je, pa gre kam v kot ali pod mizo. Ampak jaz ga imam ravno tako rada kot hčerko, saj me ne moti, da ga moram očistiti in umiti. Saj zato pa smo mamice, da poskrbimo tudi za te stvari.«
Obe sva se strinjali z njo in bili mnenja, da je to res najlepši čas v življenju mame.
»Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi,« je z vzdihom izrekla znani pregovor Nada in nadaljevala: »Moji mami, ki je bila zaradi bolezni tako nebogljena, da smo ji morali dajati jesti in jo imeti v plenicah, je bilo najtežje sprejeti dejstvo, da ne more sama na stranišče. da jo moramo negovati in umivati. Včasih se je kar jokala, ker ni mogla zadržati v sebi, da bi mi ne imeli dela. Če bi mi kdo kdaj prej povedal, kako je to obdobje lahko tudi lepo, bi mu to težko verjela. Na začetku je bilo za obe težko, ko pa mi je mama lahko zaupala, so bili to posebno lepi trenutki. Trenutki, ki so naju povezali in zbližali. Z ljubeznijo sem jo uredila vsaki in neizmerna hvaležnost, ki mi jo je pokazala mama, je bilo zame največje plačilo.«
Sledilo je nekaj trenutkov tišine …
Poznala sem Nadine male skrivnosti, zato je takrat kar prišlo iz mene: »Si bila v tem času, ko se nisva videli, kdaj pri spovedi?«
»Ne, nisem mogla iti. Vedno sem prišla le do temnega kota v ozadju cerkve.«
»Škoda. Tako lepo je takrat, ko ti Bog po duhovniku reče odvežem te tvojih grehov …Ko po iskreni, dobri spovedi začutiš, kako te ima zdaj, si predenj položil vso svojo umazanijo in jo je nežno očistil. tvoj nebeški Oče še rajši, si še bolj njegov …«
Nada je žalostno zavzdihnila: »Zavedam se, da Bog pozna vse moje grehe, zato tako težko prihajam predenj. V cerkvi se najraje skrijem v kakšen kot nekam zadaj.«
»Toda Bog nam je dal milost kesanja, da bi nam dal možnost, da se mu znova približamo in ozdravimo. Takrat smo na novo rojeni.«
»To je zame tako težko. Že sedaj vem, da bom spet grešila …«
»Glej, Nada, tudi tvoja mama je vedela, da jo boš morala naslednji dan zopet umiti, in tisti deček tudi – pa sta bila oba zadovoljna, saj je bilo potem spet vse lepo, čisto in prijetno. Tako se boš počutila tudi ti, če iskreno priznaš svoje napake in slabosti, se jih kesaš in nebeškega Očeta prosiš odpuščanja. Tvoje srce bo očiščeno in bo veselo zaživelo.«
Nada se je zamislila in čez nekaj časa rekla: »Ti boš pred prazniki gotovo šla k spovedi … jaz pa se ne morem odločiti …«
»Najinega Očeta bom prosila, da tudi tebi nakloni milost, ki te bo pripeljala k zakramentu sprave. Želim ti, da se imaš lepo in da si srečna, zato bom molila zate, da bi se ti za letošnje praznike odprla nebesa!«
»Za tebe je vse tako enostavno …«
»Tudi zate bo, boš videla. Zaupaj Očetu, ki te ima rad, zaupaj mu kot zaupa svoji mami tisti deček, ki sva ga opazovali. Si videla, kako je bil potem vesel. Tudi ti boš, sem prepričana.«
»Bom poskusila. Šla bom v cerkev. Za velike praznike grem vedno, letos pa se ne bom skrivala v kakšnem kotu … Mogoče se bom tudi postavila v vrsto pred spovednico …«
»Le postavi se, Nada. Ko boš odprla vrata v spovednico, ti bo Bog odprl vrata v nebesa, tista, ki so skrita v našem čistem srcu.«
Hvaležni za to nepričakovano srečanje in za odkrit pogovor sva se v slovo prisrčno objeli.
Katarina

Ognjišče (2017) 04, str. 56

Ob gradnji plinovoda so nam prekopali vrt.
Trava še ni ozelenela, tudi malinovje ne, suhi štrclji so moleli kvišku in čakali pomladnega sonca, da postanejo muževni. Le nekaj prvih zvončkov je pokukalo na plan.
Dih pomladi v zraku in neutrudljivo kosovo žvižganje me je navdajalo z dobrim počutjem in svežo močjo. Lotila sem se peke.
zgodba1 04 2007Delavci so bili trije – eden z rovokopačem, dva z lopatama. Niso govorili slovensko, slišala sem jih. Na sebi so imeli modre delovne obleke, čeznje so si nadeli debele sive brezrokavnike, podložene z jagnječjo kožo. Skuhala sem jim kavo in ponudila zraven še kos jabolčnega zavitka, ki sem ga pravkar spekla. Vidno presenečeni so si vzeli nenačrtovan odmor, se naslonili na rovokopač in srkali vročo kavo. Zvedela sem, da sta dva iz Bosne, tretji pa s Kosova. Smilili so se mi, ko sem videla njihove od mraza pordele in od dela razpokane roke, njihove zgarane in prezgodaj postarane obraze. Morali so si poiskati kruh daleč od doma, a urežejo si ga lahko le tanke rezine. Kdove kakšne načrte so imeli, kaj vse bi lahko postali, če bi imeli možnost in priložnost …
Vrnila sem se k svojemu delu, oni pa na vrtu k svojemu. Čez nekaj časa me je zmotilo trkanje. Odprla sem vrata in pred menoj je stal najmlajši med njimi. S plašnim, negotovim pogledom je lovil moje oči in mi molel pred obraz dlani. V njih je grude prsti pokončno stal zvonček z dvema tankima suličastima listoma. Da ni bilo namerno, da je trasa pač začrtana čez vrt in rovokopač gre pač naravnost … in zvonček se je pač znašel na tej poti … Z lopato ga je izkopal in mi ga prinesel, da ga posadim kam drugam.
Sama nisem vedela, zakaj me je to drobno dejanje tako ganilo, Kdove kakšne skrbi vse ima, zebe ga in ne ve, če bo dobil konec meseca plačo, doma pa obupno težko čakajo njegovo pomoč. On pa se je znal pobrigati za en sam samcati zvonček, čeprav jih bo čez štirinajst dni na vrtu vse belo! Zaskelelo me je v duši, saj smo vedno vajeni skrbeti le zase, srce pa imamo mrzlo in v njem ni prostora za druge, kaj šele za en sam samcat zvonček!
Zajel me je topel občutek hvaležnosti. Za dobre ljudi, Za pozornost. Za zavedanje drobnih, a dragocenih svetlih trenutkov. Tako radi sodimo ljudi po njihovem videzu, imetje po vrednosti, dan po vremenu … Velikokrat bi se morali Bogu opravičiti za vse priložnosti in za ljudi, ki nam jih pošilja na pot, pa jih ne znamo videti v pravi luči.
Zahvalila sem se mu, vzela zvonček iz njegovih rok, šla po motiko v vrtno lopo in ga posadila na okroglo gredo pod japonsko češnjo, ki se že sili z drobnimi svilnatimi listki.
Plinovod je položen in trava bo kmalu prekrila prsteno rano na našem vrtu. Zvonček pa stoji pokončno in rahlo podrhteva v vetriču, ki obljublja pomlad.
Ivanka Korošec

Ognjišče (2017) 4, str. 19

»Nikamor ne hodi nocoj, Majda,« je stopila pred njo mati in v očeh so se ji nabirale solze, ko je druščina njenih prijateljic nestrpno čakala pred vrati, da gredo skupaj v dolino na pustovanje.
»Ja kdaj pa naj, če ne zdaj!« se ji je uprla hči, ki je pred kratkim dopolnila osemnajst let. Res je bila pridna v šoli in je le malo zahajala v družbo; odkar pa sta pred pol leta izgubili moža in očeta, se je še bolj držala doma. Nocoj pa, kot da jo je nekaj obsedlo, je hotela ven in pika.
»Glej, noči se že, sneg pada, ti pa z avtom. Tam je alkohol, ceste so nevarne, pa, veš, opolnoči se prične post, v družbi čas hitro mine, pozabila boš na uro. Pa še drugo je: Noč ima svojo moč,« jo je mati rotila in se žalostna sesedla za mizo, ko se je družba razigranih mladih odpeljala.
Bučna glasba, razgreta telesa, ki so se pozibavala v njenih ritmih, so potegnila medse tudi Majdo. In prve kaplje alkohola, ki je nevajenemu dekletu hitro stopil v glavo. Janja, njena najboljša prijateljica, ni mogla verjeti svojim očem, ko je praznila že tretji kozarec ob šanku. Obe sta bili bolj mirne narave, Majda še bolj kot ona, le da je ona večkrat kam šla in vedela iz pogovorov sošolk za marsikatero past take družbe in je bila vedno previdna. Majda pa ni imela nobenih izkušenj in poštena, kot je bila, je bila prepričana, da je ves svet pošten in nepokvarjen. »Moram ji vzeti ključe od avta,« je prešinilo Janjo in takoj je pobrskala po njeni torbici in jih dala v svojo.
»Moj Bog, saj je že pijana!« je zgroženo opazovala, ko se je vse bolj stiskala k fantu, s katerim je plesala. »Tega trezna ne bi nikoli storila,« je pomislila.
Res, Majda se je po prvem kozarcu počutila, kot da so izginili vsi predsodki, izginil je strah pred jutrišnjo kontrolno nalogo, na katero ni bila – prvič, odkar je hodila v šolo – čisto nič pripravljena. Njene misli so bile že nekaj dni na nocojšnjem plesu, kjer je bil tudi Igor, v katerega je bila prvič resno zaljubljena. Slepa in gluha za Janjine besede, da Igor menja dekleta kot majice, da lovi dekleta, za katera ve, da so še nedolžna, potem jih pa še pogleda ne več. In Majda je še bila, zato se je nocoj vrtel le okoli nje. Vsa blažena mu je naslanjala glavo na ramo in vpijala vase sladke besede, ki jih ji je šepetal na uho. Zanjo v tem trenutku ni obstajal nihče: ne mati, ki jo je čakala doma, ne Janja, ki jo je zaskrbljena opazovala od mize, ne šola, nič in nihče – bil je le Igor, postaven črnolasec iz razbite družine, polne alkohola in denarja, brez vere in brez vzgoje.
zgodba1 03 2012Prijel jo je za roko in jo vodil ven. Kot omamljena mu je sledila, ne da bi pomislila, kam jo pelje. Odprl je vrata svojega avtomobila in jo posadil na zadnji sedež. Šele ko ji je pričel odpenjati gumbe na bluzi, se je zavedla, kaj namerava.
»Ne, Igor, ne!« je zavpila.
»Pa saj to hočeš, mar ne,« se je zasmejal.
»Moj Bog, tega nočem! Pusti me!« Z nadčloveško močjo ga je udarila v obraz in planila iz avta. Pričela je teči po poti, ki je vodila iz vasi. Nekaj časa je tekel za njo, potem pa je zamahnil z roko in se vrnil v družbo. Ona pa je tekla, tekla, ni si upala ozreti, samo bežala je. V sami jopici, saj plašča ni oblekla, brez kape, v nizkih čevljih, vendar ni čutila ne mraza, ne snega, ki je padal, ne premočenih čevljev. Bolj ko se je vzpenjala v hrib, več snega je bilo. Bilo je temno in čeprav je dobro poznala pot, je večkrat skoraj zgrešila cesto. »Moj Bog, kaj sem storila, kaj sem storila,« je šepetala. Solze so ji močile obraz in počutila se je umazano in ponižano. Ni več čutila popitega alkohola, streznila se je v trenutku, ko je spoznala, kako pokvarjen je lahko človek.
Vsa omagana je končno le zagledala domačo hišo. V dnevni sobi je še gorela luč. Stopila je k oknu in skozi napol odgrnjeno zaveso je zagledala mamo, ki je sedela za mizo in skozi prste so ji drsele jagode rožnega venca. Molila je zanjo, za hčerko edinko in edino, za katero je, odkar je umrl mož, še živela. Polna sramu je potrkala in ko ji je mati odprla, se ji je ihte vrgla v naročje. Jokala je in šepetala: »Moj Bog, mati, kaj sem storila.« Kot dete jo je stisnila v naročje in pustila, da izjoče vso bolečino, ki se je nakopičila v njeni mladi duši. Božala je njen lepi, skoraj otroški obraz, srce pa ji je trgala bolečina, kaj se je zgodilo nocoj njeni deklici, in šele ko ji je povedala vso zgodbo, si je oddahnila.
»Veš, Majda, nocoj te je vodil sam angel varuh, da nisi podlegla, ko te je preizkušal sam satan. Ni vsak tak, kot si ti, svet je tudi pokvarjen, kar si nocoj izkusila sama. Vsaka stvar pa se zgodi z nekim določenim namenom. To je zate velika šola. Ko si odhajala, nisi videla moje bolečine, čutiš je tudi sedaj ne. To boš občutila šele takrat, ko bo čez leta tudi k tebi pritekla hčerka, če ti jo bo Bog dal. Šele takrat, ko boš sama mati, me boš razumela, tako kot jaz svojo mater razumem šele sedaj. Tudi njo je večkrat skrbelo zame in vedno me je sprejela in potolažila. Pri njej sem vedno našla toplo zavetje, dom, ki je bil poln topline in vere. Tudi ona je, kot jaz nocoj, molila zame, da me je angel varuh vodil skozi vse nevarne čeri življenja.«
Majda je molče stisnila materino žuljavo dlan in je naslonila glavo na njene prsi, vsa sreča da jo ima. In še nikoli ni občutila tolike hvaležnosti do nje kot nocojšnjo tako preizkušano noč.
Ana Kumer

Ognjišče (2012) 3, str. 24

Orala sva na rebri, na naših težkih, ilovnatih njivah. Konj je bil utrujen. Vso zimo je vozil les z Jelovice. Oče je bil utrujen še bolj. Vsak dan, navsezgodaj že, je stopal za težkimi, okovanimi sanmi - »posmojkami« v Jelovico, po strmi, koritasti poti. Ledeni veter in sneg, ki se je usipal s smrek, je očetu zresnil pogled in mu še bolj poglobil gube v rjavem, kakor usnje trdem obrazu.
Stopala sem ob konju, držala sem ga za uzdo in se v visokih gumijastih škornjih opotekala sem ter tja. Dan, ki se je rodil, je bil lep. Zarja, ki je prilezla od Jamnika sem, je rdeče obarvala smreke v Pustem gradu. Tudi macesen pod njimi je postajal rdeč. Prav tako tudi rjavo zelene trave, ki so rasle okoli njiv.
Zavzdihnila sem, konj je bil nemiren in nepredvidljiv. Šele pred kratkim smo ga zamenjali. Prejšnjega sem bila vajena. Vedno je, kadar sva ob tako težkem delu počila, obstal in počakal. Zahrzal je, jaz pa sem naslonila glavo na njegov močni vrat in podrgnila nos v toplo, od potu premočeno dlako.
zgodba4 03 2007Tokrat tega še nisem poskusila. Nisem mu še povsem zaupala.
»Poženi! Daj, potegni za came!« je rekel oče, če sva se le malo ustavila. Ustavila pa sva se velikokrat! Oranje teh njiv je bilo najtežje. Bile so široke in dolge. Ležale so v strmem hribu. Rob pred mojimi očmi je bil tako visok, da se iz doline, kjer sva obračala, ni videlo na drugo stran. Šele po dolgih, težkih korakih in kratkimi počitki med tistim mučnim vzpenjanjem se je videlo čez. Od tam pa do konca ni bilo več daleč.
Konj je imel came ali žvale - del uzde, ki je v gobcu, kmalu vse slinaste. Tudi po roki se mi je cedila njegova topla slina. Ko sem spet poprijela za vajeti in ga potegnila k sebi, da sva se odpočila, je stresel z glavo in zakopal.
Pogledala sem nazaj po njivi. Brazda za plugom in očetom se je svetila, zemlja se še ni povsem odtajala. Tudi zato je bila tako trda in težka.
Oče se je vzravnal. Obrisal si je pot s čela. Pogledal je po meni in konju in se spet sklonil k brazdi. Vzel je v roke otko in natančno odrezal prst s pluga.
»Letos je pa hudo s to zemljo,« je zamrmral. Bolj sebi kot meni. »Kakor bi oral beton...«
Tlesknil je z bičem in šli smo spet dalje. Konj je zahrzal, napel mišice, da je v preozkem komatu kar zahreščalo. Zakopal je s kopiti in vlekel, vlekel...
»Še malo, pa bomo čez rob! Še nekaj metrov!« sem pomislila in odskočila na stran. V tistem silnem naletu bi me lahko pohodil. Vendar me ni! Prišli smo čez rob in spet počili. Od tam naprej je šlo malo lažje. Svet je bil bolj položen in videlo se je že na konec njive.
Pogledala sem v rob pod domačo hišo. Cvetele so že trobentice. Staro drevje je napenjalo popje. V kozolcu je med latami vlekel veter in odpihnil na tla še zadnja suha stebla fižola. Tam smo ga še vedno hranili, če bi slučajno zmanjkalo krme. Vendar je je bilo tisto zimo dovolj.
Na njivo so priletele vrane. Spustile so se v svežo prst za nami in se drle. Vendar pa se mi je zdelo, da so vesele. Da so tisti kriki le pozdrav soncu in življenju! Premagale so zimo in napovedovale zelenje in cvetje in takoj za tistim tudi praznično cvetno nedeljo.
»Ne bo več dolgo, ko bodo pod našo hišo zacvetele tudi rabele,« sem pomislila. To sadje je prvo zacvetelo. Za njimi so zacvetele divje češnje pod gradom. Takoj za njimi pa vse sadno drevje, od kraja. Sonce je vedno topleje grelo in vrnile so se lastovke...
Z očmi sem šla za vrano, ki se je dvignila iznad razora, in si popravila lase s čela. »V razor glej, ne pa okrog!« je rekel oče za mano. »Kakor boš vodila konja, tako nama bo šlo!«
Oče je bil zelo redkobeseden človek. Zato sem vzela za dobro vse tisto, kar je sploh povedal. Tega sem se počasi navadila. Tudi doma, pri mizi, je bil tak. Vendar so bili tisti naši skupni obredi za mizo vseeno lepi. Kot praznični. Z mamo sta se razumela, tudi takrat, ko sta malo govorila. In jaz sem razumela njiju. Nič takega se ni zgodilo, da bi zmotilo naše mirno, vsakdanje družinsko življenje. Delo in jelo in nobenega hitenja. Trde njive, oranje, setev in žetev in veliko zadovoljstva. Ob vsaki, še teko borni letini...
Ko smo se spet obrnili, sem nastavila svoj obraz soncu in zamrmrala: »Še malo, pa bo! Samo še malo...«
Oranje je bilo zame od vseh del pri hiši najtežje. »Ata, morali bomo kupiti traktor. Za vse bo lažje,« sem rekla, ko sva bila že nekje na sredi.
»Dokler bom jaz pri hiši, bo tudi konj!« je zaključil in nobene besede več v tej smeri ni bilo. . . Mama je čez čas prinesla malico. Kruh, zaseko in mošt. Naslonila sem se na konjev vrat in malo počakala. Ni se premaknil! To je pomenilo, da bo med nama počasi še vse v redu.
Ugriznila sem v svojo malico in spila kozarec mošta. Tudi konju sem dala nekaj kruha in hvaležno se je podrgnil obme.
»Mogoče bova celo prijatelja!« sem pomislila in ga potrepljala po prepotenem vratu.
»Daleč ste že s tem oranjem,« je rekla mama, ko je pogledala po brazdi za nami. »Vseeno pa mislim, da bi moral pripreči. Ja, k sosedu bi moral po konja. Z dvema bi šlo laže...«
»Saj sem mu rekla. . . Ali pa s traktorjem! Traktor bi morali imeti. To!« »Traktor?« je rekla mama in pogledala vame. »Kje pa bomo dobili denar za traktor! Ali ne vidiš, kako gara? Kako trpi pozimi z lesom! Le ta zaslužek je pri hiši. Še to težko zmore... Kar poglej ga!« Dala sem konju preostanek kruha in pogledala nazaj. Oče je sedel na plugu. Njegov koščeni hrbet je bil zdaj še bolj upognjen. Zelen klobuk, zelen pulover in visoki gumijasti škornji... Jelovica in njive... Dan za dnem isto...
Počasi je prijel kruh v roke, ga razlomil in začel jesti. Nekaj grenkega se mi je nabralo v grlu,. Pogoltnila sem tisto in utihnila.
Oče in mama sta še nekaj časa govorila, kaj bomo posejali. Kaj bo na tej in oni njivi zraslo. Gledala sta po njivi na strmi rebri in modrovala. Kako bi kljub skopi zemlji le nekaj pridelali. Nobenemu se ni zdelo delo pretežko. Samo da bi seme vzklilo, da kasneje ne bi bilo pozebe in suše in... Vsega tistega, česar se kmečki človek že stoletja boji.
In tudi tisto leto nam ni v vsem prizaneslo! Bila je pozeba, veliko žita je šlo. Tudi cvetje rabel je oparilo. Vročine in nevihte so oklestile kar precej klasja. Vendar...
Nekaj je ostalo! Nekaj vedno ostane! Vedno, po neki božji volji, narava toliko pusti človeku, da preživi. Preživi, se pobere in gre naprej.
Polja danes niso zorana. Tudi na naši rebri ne! Pravijo, da se ne da toliko trpeti in da ne zmorejo vsega skupaj. Službe in njiv! Da je to preveč. In da tudi treba ni!
Upam, da imajo prav...
Polona Škrinjar

Ognjišče (2007) 3, str. 56

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh