* 23. december 1774, Središče ob Dravi, † 8. oktober 1827, Sv. Miklavž.

Na gostijo življenja, ki pa ni potekala vselej po njegovih željah, je vstopil dva dni pred božičem - 23. decembra 1774 v Središču ob Dravi. Prvo šolsko modrost je prejel v domačih krajih, potem pa je šolanje nadaljeval med kajkavci v Varaždinu (1788-1791), zatem pa najbrž tudi v Zagrebu. Kot gimnazijec je vedno govoril, da se hoče posvetiti posvetnemu poklicu. Toda pod pritiskom razmer se je po maturi odločil za duhovništvo. Bogoslovje je študiral v Gradcu, kjer je bil 20. septembra 1800 posvečen v duhovnika. Poldrugi mesec kasneje je nastopil službo kaplana v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer je ostal manj kot pol leta. "Svoboden duh, bolj naklonjen življenjski radosti ko odpovedi, s svojim poklicem ni bil zadovoljen," je zapisal o njem Janko Glazer (Slovenski biografski leksikon). Vse kaže, da Štefan Modrinjak res ni bil duhovnik z vsem srcem. Škofija ga je pogosto premeščala in nikjer ni mogel "pognati korenin". Od Sv. Miklavža je odšel v Veliko Nedeljo, leta 1805 ga najdemo kot kaplana v Ormožu, zatem je bil provizor (upravitelj) pri Sv. Tomažu pri Ormožu, kjer je 10. julija 1806 postal župnik, 24. aprila 1814 je to župnijo (v tej župniji se je rodil pisatelj Ksaver Meško) menjal z župnijo Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer je ostal do smrti 8. oktobra 1827. Večkrat si je nakopal sitnosti pri ordinariatu (škofiji), kjer je bilo v njegovi kartoteki zapisano, da je v javnem in zasebnem življenju nereden ("demoralisiert"). Vedno pa je veljal za dobrega gospodarja; ki je tudi sam rad prijel za delo. S pohvalo se omenja, da je bilo župnišče in gospodarsko poslopje pri Sv. Miklavžu ob njegovem prihodu podobno "razbojniški jami"; pa ga je v kratkem času lepo obnovil.

Kot škrjanec se tudi pevec poganja proti nebu

Nobenih zanesljivih podatkov ni, kdaj je Modrinjak začel pisati pesmi. Verjetno kot mlad duhovnik, ko je najprej "predeloval" Volkmerjeve upesnitve (Popevka od tobaka, Kmetički stališ, Napitna). Tudi njegove prve izvirne pesnitve so v glavnem samo nadaljevanje Volkmerja, tako po prozaični vsebini, kakor tudi po pomanjkljivi izbranosti, pogosto celo banalnosti v izrazu (Mož tuži prijatelji svojo ženo, Popevka od pet pijanih bab). Pozneje pa je napredoval in je prav prijetno domač v opevanju narave, kjer poje o jugu, ki se igra po lozah, o cvetočem sadnem drevju po goricah, o škrjancu, ki pozdravlja sonce. Kakor škrjanec se tudi pesnik poganja s hrupne zemlje proti nebu, da se sprosti v božji bližini. Hrepeni po doživetju čiste sreče, a je ne more doseči, ker je le "pleva in prah". Ta pesem (vključena v veliko antologijo slovenske lirike Živi Orfej - Ljubljana 1970) se začenja: "Tam, kjer čista sapca piše, / kjer se s traki zrak zlati, / tam škrjanec zmirom više / proti nebu se vrti." Ko govori o moči ljubezenskega čustva, se Modrinjak primerja s Petrarcom in njegovo ljubeznijo do Lavre, pa še z nesrečnim Abelardom, ki mu plamenečega nagnjenja do Heloize ni moglo pogasiti tudi najbolj kruto srednjeveško preganjanje. Svoje pesmi, ki jih odlikuje tudi gladka spretnost v verzu, je Modrinjak utegnil širiti le ustno in v zapisu. Precej tega je po njegovi smrti uničil neki uradnik iz sovraštva do slovanstva. Tiskanih je bilo le nekaj njegovih stvari in sicer dolgo po pesnikovi smrti.

Buditeljska "molitva na božico slovenko"

Modrinjak je bil narodni buditelj in preporoditelj. Prvo poročilo o teh njegovih stremljenjih imamo iz leta 1803: bil je med devetimi duhovniki vzhodne Štajerske, ki so se 30. novembra tega leta sestali pri Sv. Urbanu, da organizirajo delo za prečiščevanje slovenskega jezika. Modrinjak je svetoval, naj se najprej (pred slovarjem) izdelata "narodni pravopis" in slovnica. Modrinjak je sam prevzel izdelavo pravopisa in del slovarja, ker pa se je (zaradi šolanja v Varaždinu in Zagrebu) nagibal h kajkavskim Hrvatom, je načrt propadel. Kajkavskega izvora je tudi njegov črkopis. Za to področje se je znova ogrel pod vplivom Janeza Primica, profesorja slovenščine v Gradcu. Tedaj je želel, da bi se s pomočjo Jerneja Kopitarja obnovila "svetourbanska akademija" - družba ljudi, ki jim je pri srcu slovenski knjižni jezik. Glede tega je Modrinjak svoje poglede izpovedal v pesmi Molitva na božico Slovenko, za katero mu je po vsej verjetnosti dala pobudo Vodnikova Ilirija oživljena. Modrinjak se strinja z Vodnikom, naj se namesto kulturnega zastoja, sužnosti in brezpravnosti vrnejo Slovencem (in Slovanom) časi nekdanje slave in lepote. Enako preporoditeljsko miselnost izraža tudi znamenita poslanica, ki jo je Modrinjak zapel ob novi maši prijatelja Cvetka leta 1813. V njej je ostro obsodil narodno odpadništvo. Zapisal je besede, ki jih lahko podpišemo še danes: "Zadnji človek je na sveti, / ki svoj rod za nič drži... / Med Slovence naj ne hodi, / ki je prav Slovenec ne."

obletnica meseca 12_2004

* 7. januar 1844, Hrovača pri Ribnici, † 6. oktober 1918, Ljubljana

Malokdo ve, da je bil naš največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ta učeni mož, je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Čut za lepoto jezika mu je bil najbrž dan že v zibelko: tekla mu je v tistem kotičku naše domovine, ki nam je dala Trubarja, pisca prve slovenske knjige, pa taka mojstra besede kot sta Levstik in Jurčič. Luč sveta je zagledal 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici kot prvorojenec kmečke družine. Po ljudski šoli v Ribnici in gimnaziji v Ljubljani je stopil v frančiškanski red. Krstno ime Anton je zamenjal z imenom Stanislav, ki mu je delal čast z vzornim redovniškim življenjem pa tudi s svojim znanstvenim delom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1867. Nato je nekaj let poučeval grščino, nemščino in slovenščino na ugledni frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. V letih 1870-1873 je v Gradcu študiral klasično in slovansko jezikoslovje ter leta 1876 opravil profesorski izpit. Tedaj (od leta 1873) je že poučeval na frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici pri Gorici, kjer je ostal celih 42 let - vse do leta 1915, ko se je zaradi bližine fronte med prvo svetovno vojno moral umakniti v Ljubljano.

V svoji samostanski sobici na Kostanjevici je razmišljal in pisal o jezikoslovnih vprašanjih, ki so ga zanimala že izza dijaških let. Pozornost je zbudil z razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi (Izvestje novomeške gimnazije leta 1870). Ko je prišel na Kostanjevico, je nekaj jezikoslovnih spisov objavil v goriški Soči, nato pa na platnicah mesečnika Cvetje z vertov sv. Frančiška, "časopisa za naše verno ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška". Ta skromni listič, ki je izhajal v 3.000 izvodih (od 1880 do 1915 v Gorici, nato do 1918 v Kamniku) in ga je skoro ves čas urejal p. Stanislav Škrabec, je med znanstveniki doma in po svetu zaslovel po njegovih razpravah o glasu in naglasu našega jezika, o oblikovanju, fonetiki, sintaksi, narečjih in še o marsičem. V 35 letih se je nabralo nad 1200 strani jezikoslovnih obravnav, ki so zanesle slovenska jezikoslovna vprašanja po vsem svetu - to je bila slovenska jezikoslovna zbornica (Jakob Šolar).

Ta skromni in po svoje nenavadni pater Stanislav Škrabec je svoje razprave pisal na poljuden, vsem razumljiv način. Bil je vnet zagovornik materinega jezika. O tujkah je menil, da so nepotrebne, zato jih je neusmiljeno preganjal. Prepričan je bil, da Slovenci svoj jezik in sebe premalo cenimo. Z vsem srcem je veroval: "Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu." V skladu s to vero si je prizadeval, da bi slovenščina našla svoje mesto tudi v bogoslužju. Tu je bil nekako predhodnik pokoncilskih časov. V zapisu Opombe glede obrednika tretjega reda, objavljenega v Cvetju 1884, se Škrabec sprašuje, ali se sme rabiti slovenski obrednik brez posebnega dovoljenja iz Rima; na to odgovarja, da se ne le sme, ampak se pravzaprav tudi mora, kjer je to mogoče. Pred očmi ima daljše obredne molitve za tretjerednike, ki jih preprosti ljudje v latinščini prav nič ne razumejo. "Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače." Zanimiva je tudi njegova misel, da bi se ob tisočletnici smrti sv. Metoda (1885) brala sveta maša po vsem Slovenskem v slovenskem jeziku. "To bi bil korak proti blestečemu cilju, ki sta nam ga pred tisoč leti postavila sveta brata Ciril in Metod."

Omeniti velja tudi njegov poskus svetovnega jezika, imenovanega 'evlalija' (blagoglasna). Zasnoval ga je na podlagi svojega glasoslovnega znanja in raznih stenografskih sistemov. Hotel je ustvariti jezik, ki bi ne bil babilonska mešanica, ampak pravi kulturni jezik (zdaj uveljavljeni esperanto se mu je zdel trd in zmrcvarjen).

Pater Stanislav Škrabec se je z jezikoslovjem ukvarjal 58 let. Ko je leta 1915 moral zapustiti Kostanjevico in svojo bogato knjižnico, je v Ljubljani vse do svoje smrti 6. oktobra 1918 urejal in dopolnjeval svoje jezikoslovne spise, ki so bili delno objavljeni pri Leonovi družbi v Ljubljani (1915-1921).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 1, str. 20.

* 6. oktober 1910, Ljubljana, † 21. februar 1984, Ljubljana

Že kot deček je okusil "opoj gora"

France Avčin se je rodil 6. oktobra 1910 v Ljubljani, kjer je tudi nabiral znanje od ljudske šole vse do univerze. Posebno šolo, ki ga je oblikovala za vse življenje, mu je nudil oče, ki ga je jemal s seboj, ko je v bohinjskih hribih meril gozdove in tako je že pri desetih letih okusil "opoj gora", ki ga je očaral za vse življenje. Po osnovni in srednji šoli je študiral elektrotehniko na univerzi v Ljubljani in tam leta 1935 diplomiral. Po diplomi je opravljal prakso v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani, kot asistent v elektrotehničnem inštitutu univerze je pripravljal doktorat iz tehničnih ved. Za doktorja tehniških znanosti je bil promoviran 24. junija 1939. Konec leta 1941 je bil imenovan za docenta na tehniški fakulteti univerze v Ljubljani. Leta 1944 je bil v komisiji za obnovo države po drugi svetovni vojni, leta 1945 je bila nekaj časa v trgovinski misiji v Švici in od tam se je vrnil s težkim motorjem, ki so ga vsi občudovali in mu ga zavidali. Od leta 1945 je redno predaval na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in s svojimi znanstvenimi dosežki je zaslovel po svetu. Znanstveno se je ukvarjal tudi z alpinistično opremo, predvsem s preizkušanjem plezalnih vrvi. Bil je pobudnik za ustanovitev komisije za varnost materiala pri mednarodni planinski zvezi. Kot uspešen gornik je bil leta 1946 izvoljen za prvega predsednika obnovljene Planinske zveze Slovenije (PZS). V svojem nagovoru je poudaril, da se naša planinska organizacija lahko brez zadrege meri z drugimi, celo s Švico, klasično deželo alpinizma. "Slovenske gore so med najlepšimi v Alpah," je dejal, "in planinstvo je srčna zadeva našega naroda."

Doktor tehniških ved in izumitelj

France Avčin je vso svojo službeno dobo od leta 1945 vse do upokojitve leta 1975 posvetil pedagoškemu in znanstvenemu delu na univerzi in s svojim delom vidno prispeval, da so drugod bolje poznali ime naše slovenske domovine. Njeno slavo je pel tudi kot mednarodni planinski funkcionar pri Svetovni alpinistični organizaciji, pri kateri je dolga leta vodil znanstveno preizkušanje plezalne opreme in pri tem dobil izredna priznanja uglednih tujih alpinistov. "Avčin je pravzaprav edini slovenski alpinist, ki je s svojim delom za alpinizem, za plezalsko opremo in varnost dosegel mednarodno priznanje, ugled," je ob njegovi sedemdesetletnici zapisal Tine Orel. Kot gorski reševalec si je veliko prizadeval za varnost planincev in za njihovo opremo. Izumil je nove dereze "avčinke", znane so tudi njegove "najlonke" (prve povojne plezalne vrvi). Kot znanstvenik in mednarodno priznani strokovnjak na področju elektrotehnike je patentiral izum magnetnega jedra s spremenljivo zračno režo in izoblikoval zamisel za izboljšavo elektronskega magnetoskopa. Izpopolnjeval je tudi elektromedicinske naprave. Ukvarjal se je tudi z balistiko - preučevanjem streljaštva, in izdelal je lovsko kroglo ABC, ki naj tako lahko kot težko divjad zanesljivo usmrti tako, da živali ne trpijo. Slavo Sloveniji je pridobil tudi kot planinski funkcionar. Pri svetovni alpinistični organizaciji je dolgo vodil znanstveno preizkušnjo plezalne opreme. Preplezal je vse slovenske gore in mnogo tujih vrhov, o svojih gorniških izkušnjah je znal čudovito predavati, besede je bogatil s slikami, ki jih je na svojih poteh po gorah posnel. Veliko je pisal v Planinski vestnik in izbrani sestavki so izšli v knjigi Kjer tišina šepeta, ki nedvomno pomeni svojevrsten vrh slovenske planinske literature.

Lovec s srcem in varuh narave

V mladih letih se je po očetovem zgledu hotel posvetiti gozdarstvu, pa se je odločil za elektrotehniko. Kot ljubitelja Narave (vedno je pisal to besedo z veliki začetnico) ga je omrežil tudi lov. Rad je povedal: "Najlepše od lova je samota." Lov mu je nudil priložnost za razmišljanje in tako se mu je utrnila prenekatera življenjska modrost. "Če se hočemo rešiti," je zapisal, "je le ena pot. Poleg najvišjega znanja se bo treba zopet učiti navadnih starih življenjskih modrosti, zopet prisluhniti velike vseobsegajoči Naravi. Šele ko bo človek znova sposoben dojeti lepoto jasne noči, bo spet zdrav." Kot lovec se je vedno zavzemal za "kulturen" lov, z visoko lovsko etiko in moralo. O tem je napisal številne članke v revijo Lovec. Dosledno je zagovarjal human odnos do divjadi. Še v času, ko so šibre gospodarile tudi pri lovu na srnjad in drugo veliko divjad, je vneto zagovarjal lov s kroglo. Tako je nastala tudi njegova krogla ABC.

Bil je med prvimi, ki se je zavzemal za načrtno varovanje okolja, ki ga človek brezvestno uničuje. Klic k streznitvi je njegova knjiga Človek proti naravi (1969), ki jo je posvetil »mladini, da bi ozdravila človekov bolni svet«. O resni vsebini knjige govorijo naslovi poglavij, ki povejo, kako človek postopoma uničuje Zemljo, svoje bivališče. Po upokojitvi se je Avčin umaknil v svoje trentarsko pribežališče v Vrsniku. Z ženo Lilijano sta oskrbela slovenske prevode del dr. Juliusa Kugyja. Avčin je tudi raziskal in dokazal slovensko poreklo tega »pesnika naših Julijcev«. V Trenti se je Francetu Avčinu 21. februarja 1984 iztekel zadnji dan rodovitnega življenja.

(obletnica meseca 10_2010)

* 13. julij 1883, Ljubljana, † 1. oktober 1942, Ljubljana

Zaradi revščine ni mogel študirati medicine

Hinko Smrekar je eden tistih (številnih) slovenskih umetnikov, ki je zrastel iz revščine in se je šolal v revščini. Rodil se je 13. julija 1883 postreščku (nosaču prtljage) Janezu in Marjani roj. Kern v Ljubljani. V svojem rojstnem mestu je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, ki jo je dokončal z maturo leta 1901. Že v višjih razredih gimnazije je kazal slikarski talent, vendar pa si je sprva želel študirati medicino, najbrž zato, ker bi kot zdravnik imel boljše pogoje za življenje. Zaradi pomanjkanja sredstev se je po maturi vpisal na pravno fakulteto v Innsbrucku, naslednje leto pa je študij nadaljeval na Dunaju, toda le to prvega državnega izpita. Takrat je odstopil in se posvetil umetniškemu poklicu. Najprej se je pri avstrijskem muzeju za umetnost in obrt vpisal v tečaj za učitelje risanja na srednjih šolah. Ker so bili njegovi žepi suhi, se je leta 1905 vrnil v Ljubljano, nato pa v Kranj, kamor so se preselili njegovi.

Že isto leto pa je z Maksimom Gasparijem odšel v Munchen, kjer sta skoraj dve leti študirala na zasebnih šolah. V Munchen se je pogosto vračal tudi pozneje, saj mu je sleherni obisk pomenil slogovno in motivno obogatitev. Prva svetovna vojna je bila zanj čas hudega trpljenja. Bil je vpoklican k vojakom, kot srbofil je bil aretiran in zaprt v več krajih, nazadnje v Judenburgu. Tam je tako prepričljivo simuliral duševno bolezen, da je bil po mučnih preiskavah oproščen vojaške službe. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je živel kot svobodni umetnik. Svoj odpor do vojne je izpovedal v svojih satiričnih in karikaturnih risbah.

Njegovo vodilo: "smeje povedati resnico!"

Po naravi je bil Hinko Smrekar humorist in satirik, zato se je uveljavil kot odličen karikaturist. V letih 1918 in 1919 je živahno sodeloval pri šaljivem listu Kurent (oziroma Kurentov album), risal je še za druge šaljive liste, objavljal satirične kompozicije in aktualne karikature v domačih dnevnikih in tednikih ter v zagrebških Koprivah. Poskusil je izdajati lastni litografirani šaljivi list Pikapok.

Posvetil se je zlasti upodabljanju sodobnih slovenskih umetnikov, znanstvenikov, politikov in drugih javnih delavcev. Največkrat so bili ljubeznivo karikirani Ivan Cankar, Oton Župančič, Fran Saleški Finžgar, Rihard Jakopič, Maksim Gaspari in drugi. Posebej je narisal Legijo slovenskih umetnikov, skupino literatov in in likovnih umetnikov, Obsežna je zbirka Smrekarjevih lastnih karikatur, kar kaže, da si ni prav nič prizanašal. Pozornost je posvečal družbeno satiričnim kompozicijam in kar sproti s svojim ostrim peresom komentiral politične dogodke doma in na tujem, zato so njegove karikature resničen dokument tedanjih razmer. Njegova satira je "vselej jedka in ostra, kdaj pa kdaj docela abstraktna, da prehaja v simboliko ali grotesknost. Groteska pa se mu skoraj vselej sprevrže v tragiko" (K. Dobida). Tragično se je končalo tudi njegovo življenje. Po materini smrti leta 1927 se je za stalno naselil v Ljubljani. Kot izrazito svobodoljuben in socialno čuteč narodnjak leta 1941 ni skrival svojega mišljenja. Javno je razstavljal svoje karikature in satirične risbe po izložbah in jih širil med ljudmi. 29. septembra 1942 ga je ustavila italijanska patrulja in našla pri njem ilegalni Radio vestnik OF, zato je bil dva dni zatem brez sodnega postopka ustreljen v zloglasni Gramozni jami.

Neprekosljiv knjižni ilustrator

Poznavalci zgodovine slovenske likovne umetnosti pravijo, da je Hinko Smrekar pravi začetnik slovenske umetniške grafike. Od leta 1993 se po njem imenuje nagrada za ilustratorske dosežke. Bil je med ustanovitelji društva Vesna na Dunaju (1903), katerega člani, mladi slovenski likovniki, so si prizadevali uresničevati program: ustvarjati v pristno slovenskem duhu. Preučevali so ljudsko umetnost, kmečko umetno obrt, zbirali in risali kose starega pohištva in starih oblačil... Smrekar je ilustriral besedila ljudskih pesmi, črpal motive iz pravljic in bajk. Njegovo prvo večje samostojno delo so bile risbe za Literarno pratiko 1914. Leta 1917 je obogatil Levstikovega Martina Krpana z 12 ilustracija s poudarjeno politično ostjo, "ki izražajo isti zdravi, ponosni, ironični pogled slovenskega kmečkega človeka na cesarski Dunaj, kot ga je označil Levstik v svojem književnem delu" (Mohorjev koledar 1984). Leta 1919 je izšlo njegovo delo "Hinko Smrekar - črnovojnik", ki ga je sam napisal in opremil z risbami.

Tam z veliko mero dovtipnosti in humorja, pa tudi z jedko satiro popisuje svoja doživetja v letih 1915-1916. Ilustriral in opremil je vrsto Cankarjevih knjig (Gospa Judit, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Zgodbe iz doline šentflorjanske, Hlapec Jernej, Za križem, Krpanova kobila). "Zelo značilne za njegovo res toplo socialno čustvovanje so risbe za Milčinskega povest Ptički brez gnezda (1917): prizori iz proletarskega ljubljanskega predmestja so resnična podoba bridkih razmer, ki jih je Smrekar v mladih letih sam doživljal" (K. Dobida). Ilustriral je še vrsto drugih knjig, njegovo zadnje ilustratorsko delo je knjiga mladinskih humoresk Joža Vovka Zaplankarji (Kranj 1941).

obletnica meseca 07_2003

* 14. februar 1869, Ljubljana, † 1. oktober 1922, Ljubljana

Zgodovina, njegov najljubši šolski predmet

Nekdaj so čevljarji in krojači veljali za "modrijane", ker so pri svojem umirjenem poklicnem delu imeli veliko časa za razmišljanje; v njihove delavnice je prihajalo mnogo ljudi, ki so jim lahko posredovali svoja "modrovanja". Lepo jim je bilo prisluhniti, ko so govorili o preteklosti. Te sreče je bil v otroških letih deležen tudi mož, ki vam ga predstavljamo. Josip Gruden se je rodil 14. februarja 1869 v Ljubljani (ker je bil rojen na dan sv. Valentina, so k Josipu dodali še ime tega svetnika). Njegov oče Andrej je bil čevljar, doma iz Idrije. Morda se je družina po Josipovem rojstvu vrnila v Idrijo, kajti tam je Josip hodil v ljudsko šolo. Gimnazijo pa je obiskoval v Ljubljani. Bil je dober učenec, izredno pa mu je bila srcu zgodovina, kar potrjujejo skoraj same odlične ocene iz tega predmeta.

Po maturi leta 1888 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 23. julija 1893 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval najprej na Bledu, zatem na Igu, pa spet na Bledu, v Mošnjah in na Brezjah ter v Šmartinu pri Kranju. Na vseh teh službenih mestih je pridno študiral in leta 1897 dosegel na univerzi v Gradcu doktorat iz bogoslovja. Nekaj časa je bil prefekt, nato pa ravnatelj dijaškega zavoda Alojzijevišče v Ljubljani. V letih 1904-1911 je bil profesor za zgodovino in cerkveno pravo v ljubljanskem bogoslovju. Nato je postal stolni kanonik, škofijski nadzornik za verouk na srednjih šolah. Vodil je tudi mnoge druge škofijske ustanove. Leta 1917 mu je težka bolezen vzela zmožnost za vsako delo. Božja dekla smrt ga je obiskala 1. novembra 1922, na praznik Vseh svetnikov.

Zgodovina slovenskega naroda, njegovo življenjsko delo

Seznam spisov zgodovinarja Josipa Grudna je izredno dolg. Že na začetku je razložil svoje nazore o zgodovini kot znanosti. Glavni dejavniki v zgodovini so mu: Bog, narava in človek. V zgodovini časov po Kristusu vidi s sv. Avguštinom središče zgodovine v delovanju Cerkve.

Josip Gruden se je najprej poglobil v filozofijo zgodovine, potem je šel na delo kot profesor in pisatelj zgodovine. Zato so njegove razprave, študije in zgodovinske knjige temeljite in so mnogo vplivale na slovenske izobražence pa tudi na preprosto ljudstvo. Temu je spregovoril predvsem s svojo Zgodovino slovenskega naroda, ki jo je napisal po naročilu Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe. To Grudnovo življenjsko delo je izšlo v šestih zvezkih (skupaj 1088 strani) v letih 1910-1916. Tedaj je Mohorjeva družba štela okoli 90.000 članov, zato je Grudnova poljudna zgodovina prišla v skoraj vsako hišo na Slovenskem.

Zgodovina je izhajala v snopičih. V prvem je pisatelj bralcem razložil svoj načrt: "V obliki zgodovinskih sik in povesti hočem opisati značilne dogodke in osebe iz naše preteklosti, pri tem pa upoštevati prav tako politično kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino... Vso zgodovinsko snov nameravam prilično obdelati v petih zvezkih. Prvi opisuje približno prvo polovico srednjega veka (6. do 12. stoletje), drugi bo slikal osebe in razmere, kakršne so bile proti koncu srednjega veka; tretji bo obdeloval dobo luteranstva in katoliške reformacije, četrti 17. in 18. stoletje, peti najnovejši čas." Svojega načrta zaradi bolezni ni mogel uresničiti; kasneje (1928-1934) jo je po njegovih zamislih dokončal zgodovinar dr. Josip Mal.

Zgodovinar samouk, skrben iskalec virov

Grudnovo Zgodovino slovenskega naroda so bralci hvaležno sprejeli. "Ako kedaj katero knjigo, pozdravlja slovenski narod le-to z največjim veseljem... Slovenec bo po tej knjigi šele spoznal svojo zgodovino in se bo zavedel pomena slovenske narodnosti... Iz takih spisov se bodo ljudje učili spoznavati, da imamo i mi svojo zgodovino in da se nam doslej ni povedalo, kako je ta zgodovina slavna." Josip Gruden je znal to ljudem povedati preprosto in vsem razumljivo. Priznani slovenski zgodovinar Bogo Grafenauer je o njem zapisal: "Josip Gruden je bil zgodovinar samouk, kot so bili vsi naši zgodovinarji do srede 19. stoletja. Gotovo je imel velik dar in veliko pridnost za to delo, ki ga je opravljal ob različnih duhovniških zaposlitvah, saj se tudi pouk cerkvene zgodovine in cerkvenega prava v bogoslovju, ki ga je opravljal osem let, ni posebej skladal s posebnim področjem zgodovine Slovencev."

O njegovi Zgodovini slovenskega naroda Grafenauer piše, da "prikazuje skoraj izključno 'politično kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino', medtem ko gospodarski razvoj močno zanemarja... Vendar je delo zaradi zbranega gradiva pomembno za vprašanja, ki jih je posebej obdelal... Poglavitni pomen njegovega dela je odkritje vrste novih virov za obdobje reformacije." V svoji knjigi Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije (1906) je objavil mnogo dotlej neznanih virov in zavrnil marsikatero zmoto. Ko je raziskoval vprašanje slovanskega bogoslužja pri nas, je šel iskat v furlanske arhive, v Benetke in nazadnje v vatikanske arhive, kjer je v enem tednu zbral ogromno gradiva, ki ga je potem s pridom uporabljal.

obletnica meseca 02_2009

* 12. januar 1864, Mali Korinj, † 30. september 1953, Zali Log

Mož brez žolča z razširjenim srcem

Na pogrebu mu je govoril v slovo prijatelj pisatelj Finžgar, ki je med drugim povedal, kaj je o dobrodušnem Hribarju dejal njegov prijatelj Jože Benkovič: "da mu Bog ni ustvaril žolča in mu je rajši raširil srce za ljubezen do vseh ljudi" Rodil se je 12. januarja 1864 na Malem Korinju nad Krko. Po končani ljudski šoli sta mu nadaljnje šolanje omogočila domači župnik in pa stric Martin Molek, tedaj župnik v Savi pri Litiji. Nekaj časa je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, kjer je ostal do konca drugega razreda, preostale razrede pa je naredil v Ljubljani. Bil je gojenec Alojzijevišča in je pridno sodeloval pri zavodskem glasilu Domače vaje kot pesnik in risar. Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval po raznih krajih ljubljanske škofije, pod katero so tedaj spadale tudi dekanije Idrija, Postojna in Vipava. Njegove postaje so bile: Vinica, Košana, Dobrova, Polhov Gradec, Smlednik. Potem je postal župnijski upravitelj in župnik na Gorah nad Idrijo, nato v Šentgotardu in nazadnje v Zalem Logu v Selški dolini.

Leta 1941 so ga Nemci izgnali na Hrvaško, konec vojne je reven med revnimi sorodniki dočakal v rojstni vasi, potem pa se je vrnil v svoj mirni kotiček v Zalem Logu, ki se mu je tako priljubil, da je prav tam po štiridesetletnem delavniku dočakal božjo deklo smrt. Še v grobu je za vedno ostal med ljubim ljudstvom, ki ga je z veliko ganjenostjo pospremilo k zadnjemu počitku 2. oktobra 1953. Ob dušnopastirskem delu si je krajšal čas z rezljanjem kmečkih grčavk (palic za opiranje pri hoji) in čeder. Svojim župljanom je tudi na stara leta rad zakrožil kako popevčico, ki so v mladih letih iz njega kar žuborele.

"Po novem ne znam, po starem me ne poslušajo"

Anton Hribar je začel pesnikovati že v gimnazijskih letih, ko se je družil z mlajšima prijateljema Jožefom Benkovičem (1869-1901), pesnikom in zgodovinarjem, ter pesnikom in dramatikom Antonom Medvedom (1869-1910). Med mladostnimi deli naj omenimo prvo samostojno knjižico nabožnih verzov Posvečevanje dneva s svetimi mislimi (1890). Ko je leta 1888 začel izhajati Dom in svet, je Hribar celo desetletje ostal njegov vodilni pesnik. Njegov vzornik pri pisanju epskih pesmi je bil Anton Aškerc. Rad je opisoval znane kraje iz svoje domače okolice (zato se je podpisoval Korinjski), zgodovinske dogodke in ljudske motive, ki si jih je tudi sam izmišljeval. V letih 1898 in 1899 je svoje pesmi izdal v dveh knjigah z enakim naslovom Popevčice milemu narodu. "S takim naslovom je povedal vse: niso to slovite in imenitne pesmi, le popevčice so, iz ljudstva zajete, domače, ne za učene glave, le za preprosti, mili mu narod," je dejal pisatelj Finžgar.

"Kljub temu ga mladi pesniški naraščaj ni hotel in ni mogel razumeti. Ko je zbirka Popevčic izšla, ko so jo preprosti ljudje in tudi drugi z velikim veseljem prebirali, so se oglasili mladi (najglasnejši je bil Ivan Cankar) in z visokega trona zagrmeli nanj. Ni bil pravi način, ni bila pravična taka trda beseda in obsodba. Hribar ni bil ne jezen ne žalosten. Utihnil je." Prijatelj Anton Medved ga je nekoč vprašal: "Ljubi Tone, zakaj nič več ne poješ?" Hribar se mu je ljubo nasmejal in dejal: "Po novem ne znam, po starem pa me ne poslušajo."

Hribarjev gramofon z velikansko trobento

Kot podeželski župnik je bil Anton Hribar zelo domač in družaben. Pogosto je obiskoval svoje duhovniške sosede, ki so ga zaradi njegove sončne narave odprtih rok sprejemali. Rad se je ustavljal pri pisatelju Finžgarju, s katerim sta ga vezala ne le duhovniški poklic in iskreno prijateljstvo, ampak tudi pisanje. Iz časa, ko je bil župnik v Želimljem (1902-1908) se Finžgar spominja zanimive prigode, ki lepo osvetljuje Hribarjev radoživi značaj. "Ko pripovedujem o šoli, naj ne pozabim obiska pesnika Antona Hribarja. Bil je v Ljubljani in se sešel z nekaj znanci. Dogovorili so se, da se potegnejo v Želimlje in me obiščejo. Tone Hribar, ki je ves denar sproti zapravil in je bil vedno v dolgovih, ni menda vedel za boljši zakup, kakor da si je oskrbel v Ljubljani gramofon. Takrat je bil ta inštrument še velika novost in na kmetih neznan. Privlekel je to trobento s seboj v Želimlje.

Jaz sem imel šolo za popoldanske otroke. Hribar me naprosi, naj dovolim, da otrokom nekaj zanimivega pokaže. Postavil je gramofon z velikansko trombo na kateder in ga navil. Imel je ploščo, na kateri je bil ujet smeh po notah. Otroci so plašno gledali in vstajali, da bi v trobenti zagledali smejočega se moža. Hribar pa je navijal in navijal ter se sam kleščil, dokler ni vsa šola bušila v tek smeh, da so se otroci kar v krčih zvijali od smeha. Za navrh jim je tromba zapela še pesmico in tako smo slovesno pred časom pouk končali. Otroci so drli v smehu domov in pripovedovali o čudnem možaku, skritem v trobenti" (Leta mojega popotovanja, 166).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 10, str. 42.

 "Od mame sem dobil osnove za redovno življenje"

Zgodbo svoje dolge zemeljske poti je zapisal sam, potem ko so mu predstojniki rekli: »Piši o Božjih sledeh v svojem življenju!« Najprej je predstavil svoje starše, katerim se je rodil 30. septembra 1904 v Mariboru kot prvi od štirih otrok. Oče Andrej je bil sodni pisar, ki se je zavzemal za uboge in sirote. »Od njega sem podedoval delavnost in dobroto, odprtost do vseh.« Mama Marija, rojena Šlik, je bila globoko pobožna. »Bila je moja prva katehistinja, ki me uvajala v molitev in duhovnost. Od nje sem dobil osnove za redovno življenje.« Za svoj najsrečnejši dan je štel 9. oktober 1904, ko je bil v cerkvi Matere usmiljenja (frančiškani) pri krstu prerojen za Božjega otroka. Za njim se je rodila sestra Marica, ki je dočakala več kot 102 leti, brat Zoran, ki je umrl štirileten za škrlatinko, in sestra Milka, ki je doživela 95 let. Iz Maribora se je družina preselila v Kozje, čez dve leti pa v Krško, kjer so ostali do leta 1923. Tam je Andrej končal ljudsko in meščansko (srednjo) šolo, potem pa je na očetovo željo odšel na učiteljišče v Maribor.

Mama pa je srčno želela, da bi se odločil za duhovni poklic. Bog ga je klical 'po koščkih'. Devetnajstletni učitelj je po nasvetu šolskega nadzornika zaprosil za učno mesto na salezijanski osnovni šoli za socialne otroke na Radni pri Sevnici. »Salezijanci so me takoj povabili, da bi bil navzoč pri njihovem skupnem življenju.« Po končanem prvem šolskem letu je napisal prošnjo za vstop k salezijancem. Noviciat je začel 5. septembra 1924 na Rakovniku. Po prvih zaobljubah, študiju filozofije in teologije ter večnih zaobljubah je 2. julija 1933 prejel mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici. Mama je bila presrečna ob sinu novomašniku, ki je pogrešal leta 1928 umrlega očeta.

"Srečen boš v poklicu, ki ti ga je Bog določil"

Že med študijem je Andrej Majcen opravljal razne odgovorne službe v salezijanskih ustanovah na Rakovniku: bil je predavatelj, strokovni učitelj in voditelj rokodelskih delavnic. Srce ga je vedno bolj vleklo v misijone na Kitajskem po stopinjah Jožefa Kereca. Po novi maši je bil imenovan za voditelja strokovnih šol na Rakovniku. Na praznik Marije Pomočnice, 25. maja 1935 je predstojnikom izročil prošnjo za misijone, 15. avgusta je na Rakovniku prejel misijonski križ, 18. decembra je že bil na misijonskem 'polju' v Kunmingu na Kitajskem. Takoj se je vrgel na delo. Ustanovili so šolo in zavod za revne fante. Zelo so mu prišle prav izkušnje, ki jih je pridobil kot učitelj in vzgojitelj na Rakovniku. Kot misijonar je tiste fante pripravljal zakramente. Po zmagi Maovih komunistov leta 1949 so morali vsi misijonarji zapustiti Kitajsko, on je bil iz Kunminga izgnan avgusta 1951. Nekaj mesecev je bil v portugalski koloniji Macao, nato je dve leti (1952–1954) deloval v Severnem Vietnamu (Hanoj), zatem bil dve leti (1954–1954). Najdlje, polnih dvajset let (1956–1976), je oral globoke misijonske brazde v Južnem Vietnamu (Saigon). Bil je ravnatelj različnih šol, delegat vrhovnega salezijanskega predstojnika za Vietnam.

Kot dolgoletni vzgojitelj vietnamskih novincev je postavljal temelje salezijanski Družbi, zato so ga imenovali 'vietnamski Don Bosko'. Konec aprila 1975 je v Južnem Vietnamu zavladal komunistični režim in vse tuje misijonarje so izgnali iz države. Majcen je odšel med zadnjimi, julija 1976, ko je domača salezijanska skupnost že imela močne korenine. Svoja zadnja tri misijonska leta je posvetil vernikom na Tajvanu (Formozi) kot spovednik in ravnatelj deškega mesta, marca 1979 je odpotoval v domovino.

Rad bi umrl med svojimi ljubljenimi Vietnamci

Pred njim je bilo še več kot dvajset let 'misijonarjenja' med rojaki. V Ljubljano je prišel 25. aprila 1979, eno leto je bil spovednik in duhovni voditelj v Želimljem, potem pa se je preselil na Rakovnik, kjer je deloval kot spovednik in misijonski animator 'do zadnjega diha'. Leta 1983 je obhajal petdesetletnico duhovništva – zlato mašo. Po njej, piše Tone Ciglar, je vse svoje duhovne energije usmeril vase in začel dodelovati svojo duhovno podobo; z biserno mašo leta 1993 je že ves žarel od poduhovljenosti. Ta leta lahko imenujemo njegov vzpon na goro svetosti. Vse, kar je doživljal, o čemer je premišljeval, je skrbno zapisoval in tako je zapustil več kot sedem tisoč strani svojih premišljevanj, duhovnih dnevnikov, osebne duhovnosti.

Ob voščilnici, ki jo je prejel za osemdeseti rojstni dan, je v zvezek pripisal svojo zahvalo za dar življenja, vere, duhovniškega, redovniškega in misijonskega poklica. Vsa ta leta je bil povezan s 'svojim' Vietnamom. Od sobratov v tej daljni azijski deželi, ki so ga imenovali Cha Maisen (oče Majcen), je v Ljubljano prejel nad 1700 pisem in številne voščilnice, s katerimi so izpovedovali svojo hvaležnost za vse, kar je storil med njimi, in za njega samega. »Nikdar v življenju nismo srečali človeka, ki bi bil bolj strog in zahteven, vendar tudi nobenega, ki bi bil bolj dobrohoten in razumevajoč, kakor je bil on.« Zadnji dve leti so njegove moči pojemale.

V kroniko salezijanske družine na Rakovniku so 30. septembra 1999 zapisali: »Po mirni noči in molitvi sobratov, ki so bili pri umirajočem Andreju Majcnu, je nekaj minut pred peto mirno izdihnil svojo dušo. Namesto 95. rojstnega dne za ta svet, smo tako obhajali rojstni dan za večnost in, upamo, tudi za nebesa.« Ciglar je zapisal: »Umrl je, tako se vsaj zdi, z eno samo bolečino: rad bi umrl med svojimi Vietnamci.«

obletnica meseca 09_2014

* 29. september 1907, Belca, † 28. oktober 1995, Ljubljana

Triglavski župnik - njegov prvi učitelj

Luč sveta je zagledal v Belci pri Mojstrani na dan sv. Mihaela nadangela, 29. septembra 1907, zato so mu pri krstu dali ime Miha. Tam je preživel svoja otroška leta, se seznanil z zakonitostmi gorjanskega življenja in se že kot deček zagledal v "robe" - skalne stene in vrhove. Skoraj vsak dan je srečeval "triglavskega župnika" Jakoba Aljaža, ki je prišel za dušnega pastirja na Dovje leta 1889 in je tam ostal vse do smrti leta 1927. Aljaž je čuječe nadziral in usmerjal Mihove prve korajžne korake v gore. V osnovno šolo je hodil na Dovjem med prvo svetovno vojno. Gimnazijo je obiskoval v Kranju, kjer je leta 1927 maturiral. Od leta 1924 do 1927 po bolj ali manj uhojenih stezah spoznal domala ves naš alpski svet, ponavadi s starejšim bratom Franjom. Leta 1925 se je že oglasil v Planinskem vestniku in poročal o svojih prvih vzponih. Istega leta je bil na Grossglocknerju, po vrnitvi pa je preplezal še nekaj domačih vrhov, ker ga je gnala želja po spoznavanju slovenske domovine. M

ladega študenta prava je leta 1927 Joža Čop, legenda slovenskega alpinizma, začel jemati s seboj v plezalsko visoko šolo. Miha Potočnik je bil dolga leta v vodstvu jeseniške Skale, planinske druščine, v kateri je bila utelešena misel Klementa Juga: "Na naših tleh imamo Julijske Alpe z njihovimi znamenitimi stenami in sramota je, da so vse že pred nami tujci preplezali. Mi se moramo dvigniti nadnje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo naše planine v vsakem oziru res naše." O tem obdobju je Potočnik zapisal: "Bili so to veseli in razigrani časi."

Planine so visoka šola samovzgoje

Miha Potočnik je že v mladih letih vneto prebiral Planinski vestnik, mesečno glasilo slovenskih planincev, ki je začel izhajati leta 1895. Prvič se je v njem oglasil leta 1925, po letu 1928 pa je postal eden njegovih najzvestejših sodelavcev. V svojih planinskih spisih in opisih je planinstvo predstavil kot šolo samovzgoje. Njegove vodilne misli povzema Tine Orel v uvodu knjige Srečanja z gorami (Cankarjeva založba, Ljubljana 1968), ki prinaša izbor Potočnikovih planinskih spisov, takole: "Kdor si za svoj prosti čas izbere gore, najde v njih sebi ustrezno okolje..., odkriva pa človek tudi sam sebe, uči se ceniti preprostost in užitke, ki jih civilizacija ne nudi. Etična vrednota planinstva so izkušnje in spoznanja, ki bi jih težko kje drugje dobil. Gora ne podarja ničesar, pač pa vzbuja v človeku najboljše, najbolj nesebične lastnosti." Kdor zahaja v planine, ve, da so pravi planinci ljudje odprtega srca, vedno pripravljeni pomagati.

Po končanem študiju prava leta 1933 se je Miha Potočnik posvetil odvetniškemu poklicu v pisarni dr. Aleša Stanovnika na Jesenicah. Drugo svetovno vojno je prebil v zaporih, internaciji in v partizanih. Po vojni je bil nekaj časa direktor jeseniške železarne, potem pa se je dalj časa posvetil politiki. Vseskozi pa so bile planine njegova prva ljubezen. Od leta 1927 je bil gorski reševalec, v letih 1965-1979 je bil predsednik Planinske zveze Slovenije, zatem pa častni predsednik. Bil je soustanovitelj mednarodne zveze gorskih reševalcev (IKAR) ter pobudnik uzakonjenja Triglavskega narodnega parka (1981).

Film "Triglavske strmine" in poroka vrh Triglava

Miha Potočnik je bil med ustvarjalci prvega slovenskega celovečernega igranega filma Triglavske strmine, ki ga je režiral Ferdo Delak, scenarij je napisal pisatelj Janez Jalen (po poklicu duhovnik, ki se je slovenskim bralcem priljubil s svojimi knjigami Ovčar Marko, Trop brez zvoncev, Bobri), snemala pa sta Metod Badjura in dr. Stanko Tominšek. Film so prvič predvajali 9. decembra 1932. Eden od prizorov tega filma je poroka Miha Potočnika na vrhu Triglava. O snemanju filma je "triglavski ženin" poročal v drugi številki Planinskega vestnika leta 1933. Prisluhnimo mu. "Začeli smo ob koncu julija /1932/. Pisatelj Janez Jalen, gorenjska korenina in sam navdušen turist, ki se je poskušal že v plezanju, nam je izročil rokopis s preprostim dejanjem, ki film poživi in razgiba, da ni nikjer dolgočasen in enoličen, temveč zaokrožen in v skladu z našim 'odrom' - gorenjskimi planinami...

Sedem polnih delovnih dni smo se mudili od jutra do večera po triglavski steni... Dvakrat, trikrat smo potem oblezli še Martuljkovo skupino... Mnogo svojega časa smo prebili pri prijaznih ljudeh v Srednjem vrhu, kjer smo imeli pravi 'teater'; filmali smo z vnemo in navdušenjem prizore iz kmečkega življenja ob delavnikih in praznikih... Naš namen je bil pokazati v filmu vse pristno in naravno, z domačimi ljudmi v domačem kraju, skromno in intimno..."

Hoja v gore, ki jim je ostal zvest do konca, ga je ohranjala krepkega do poznih let. Dopolnil jih je oseminosemdeset: umrl je 28. oktobra 1995 v Ljubljani.

(obletnica meseca 09_2007)