Avtor: Marko

“Zgodovina je dala prav krščanskosocialni usmeritvi, ne pa marksistični” 

Papež Frančišek bo 7. julija letos obiskal Trst. Ob sklepu 50. jubilejnih socialnih tednov italijanskih katoličanov bo maševal na Velikem trgu. Kaj so to socialni tedni in kakšen pomen ima družbeni nauk Cerkve ter papežev obisk za tržaške Slovence in Slovence v domovini, smo se pogovarjali s prof. Tomažem Simčičem. Spregovoril je tudi o tem, da smo Slovenci že imeli podobne prireditve, kot so socialni tedni.

– Papež prihaja v Trst ob sklepu 50. socialnega tedna. Kaj so to sploh socialni tedni?
Socialni tedni so nastali v okviru širokega ljudskega gibanja, ki ga je med katoličani sprožila objava znamenite socialne enciklike papeža Leona XIII. Rerum novarum leta 1891. Prizorišče prvega socialnega tedna italijanskih katoličanov je bila leta 1907 Pistoia, mesto v Toskani. Na njem je bil v ospredju seveda zlasti položaj delavstva, beseda pa je tekla tudi o šoli, družini in – zanimivo – družbenem statusu žensk. Pobudnik tedna je bil ekonomist in sociolog Giuseppe Toniolo (1845–1918), začetnik italijanskega krščanskosocialnega gibanja, za Italijane nekako to, kar je bil za nas Slovence Janez Evangelist Krek.

– Kakšen je pomen teh tednov in kakšna je njihova zgodovina?
Letošnji socialni teden je petdeseti po vrsti. To pomeni, da se je pobuda z večjimi ali manjšimi presledki nadaljevala od leta 1907 do danes. Prekinitvi so na primer v desetletju 1935–1945 botrovali fašistični pritiski in vojna, med leti 1970 in 1991 pa kriza pokoncilskega samorazumevanja italijanske Cerkve v odnosu do družbenopolitičnega dogajanja.

– Socialni dnevi so potekali v Italiji, vendar še prej v Avstro-Ogrski, kamor je spadal tudi slovenski prostor. Slovenci in socialni dnevi?
Dnevi, podobni italijanskim socialnim tednom, so pod raznimi nazivi potekali marsikje, zlasti pa v nemškem in avstrijskem prostoru. In to še veliko pred okrožnico Rerum novarum. Na Slovenskem so to bili »katoliški shodi«, pa čeprav so zlasti na začetku imeli bolj značaj verske kot družbene ali politične manifestacije. Prvi katoliški shod je bil v Ljubljani leta 1892, se pravi že eno leto po Leonovi okrožnici. Udeležile so se ga delegacije iz vseh slovenskih pokrajin, tudi tistih, ki so danes zunaj meja Republike Slovenije. Do prve svetovne vojne so sledili še trije shodi, zadnji pa je bil leta 1923. Pomembni so bili zlasti prvi, saj se je na njih oblikoval »katoliški« kulturni, socialni, ekonomski in politični program, ki je pomembno vplival na slovensko družbo, ki je v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno na gospodarskem in kulturnem področju doživela velik razvoj. Po drugi vojni so se katoliški shodi v omejenem obsegu nadaljevali med Slovenci v Argentini. »Socialni dan« pa smo marca 1992 v valu navdušenja organizirali tudi Slovenci v Trstu. Žal pobude kasneje nismo več ponovili.

– Zakaj je Avstro-Ogrska prehitela Italijo? Je temu botrovala proticerkvena politika, ki je prevladovala v Italiji od njene združitve? So še kakšni drugi vzroki?
Škof Wilhelm Freiherr von Ketteler. – Blaženi Adolph Kolping. – Karl Freiherr von Vogelsang. – Andrej Gosar.
Domovina krščanskosocialnega gibanja je bila Nemčija s škofom Kettelerjem (1811–1877) in duhovnikom ter socialnim delavcem Kolpingom (1813–1865), za njo pa seveda Avstrija z Vogelsangom (1818–1890) in njegovimi socialnimi reformami. Nemški primat na tem področju je morda povezan tudi s trdoživostjo nemškega spomina na srednjeveško stanovsko družbo, kar je prišlo do izraza že pri nemških romantičnih pesnikih in mislecih. Italijanskemu poznemu odzivu je deloma res botrovala ostra italijanska proticerkvena politika, ki pa je po drugi strani izzvala ravno tako oster odgovor Cerkve. Spomnimo se na znameniti papežev non expedit (ni dovoljeno), ki je vse do leta 1919 italijanskim katoličanom celo prepovedoval sodelovanje v državnem političnem življenju. Ampak še pomembnejša je bila kulturna zaostalost, kateri je botroval zlasti slabo razvit šolski sistem. Zgovoren je podatek, da je leta 1900, ko je bila v Avstriji (in na Slovenskem) nepismenost v bistvu že premagana, v Italiji stopnja nepismenosti še vedno presegala 50 %. Brez široke kulturne ozaveščenosti pa seveda ni ljudskega gibanja. Krščanskosocialnemu gibanju je namreč v času, ko se je družba demokratizirala in je na politično prizorišče vstopalo ljudstvo, uspelo to, kar liberalcem ni, namreč da je zajelo široke ljudske mase, zlasti kmete, ki so tvorile jedro krščansko usmerjenih strank. Ni bilo naključje, da so se le-te skoraj povsod po Evropi imenovale »ljudske stranke«.

– Geslo letošnjega tedna je V srcu demokracije, sodelovanje med zgodovino in prihodnostjo. Kakšna je aktualnost tega gesla? Morda bolj kakor si mislimo?
Tema letošnjega tedna je demokracija. Ta je nadvse aktualna, ker vse kaže, da je demokracija, ta po znameniti Churchillovi definiciji »najslabši od vseh možnih sistemov z izjemo vseh ostalih«, po vsem svetu, vključno s t. i. razvitim svetom, v večji ali manjši krizi. Sporočilo, ki ga dajemo državljani z volilno neudeležbo, pa tudi s tem, da izkazujemo zaupanje različnim vrstam populizma, demagogije in neodgovornosti, je: »nas ne briga, naveličani smo, pustite nas pri miru, panem et circenses (kruha in iger) …« Gre za proces, ki vodi v krhanje skupnosti, v skrajni individualizem in ga ni lahko preusmeriti. Zato ni naključje, da bo glavni poudarek socialnega tedna na aktivni in osebni soudeleženosti pri procesih odločanja, na participaciji, ki se seveda začne že v družini, potem v hišnem svetu, v šolskem svetu in tako naprej vse do krajevnih uprav in parlamentov.

– Zdi se mi, da v Sloveniji krščanska socialna misel in družbeni nauk Cerkve ni tako poznan. Tudi zato, ker se desetletja o njem ni govorilo? To drži?
V Sloveniji se morda beseda »socialen« včasih še vedno po krivem povezuje z nekdanjo »socialistično« družbeno ureditvijo. Spominjam se na spletni odziv nekega neimenovanega bralca na neki članek o delu Andreja Gosarja, slovenskega predvojnega krščanskosocialnega teoretika, češ da se z Gosarjem nima smisla ukvarjati, saj »smo po vojni imeli že dovolj socializma«. Zmeda nemara izhaja iz tega, da se je slovensko krščanskosocialno gibanje že pod Avstrijo in potem v stari Jugoslaviji dolga leta opredeljevalo za »krščansko socialistično«. Toda pozabili smo, da je kljub nekaterim na videz podobnim ciljem tisti prvi »krščanski socializem« izhajal iz izhodišč, ki so bila marksističnemu socializmu oz. komunizmu diametralno nasprotna. Da bi se izognila nesporazumom, je glavnina krščanskosocialnih mislecev z Gosarjem vred (ne pa Kocbek) to opredelitev v tridesetih letih opustila. Pozabili pa smo tudi, da se je v Evropi v teku 20. stoletja ob marksistično-leninističnem razvil tudi demokratični socializem, iz katerega so kasneje nastale t. i. socialnodemokratske stranke, ki so bile ob ljudski stranki eden od stebrov povojnega demokratičnega preroda Zahodne Evrope.

– Kako pa sprejema ta nauk Zahod?
Tudi na t. i. Zahodu pozabljamo, da sta ravno na osnovi sodelovanja med krščanskosocialno in socialnodemokratsko kulturo po drugi svetovni vojni v demokratični Evropi vzniknila ideja združene Evrope in koncept tržno-socialnega modela države. Poznavanje družbenega nauka Cerkve je torej tudi v t. i. zahodnem svetu danes šibko. Je pa to do neke mere tudi razumljivo. Socialnim problemom, pred katerimi se je znašel človek konec 19. stoletja, je bilo mogoče iskati rešitve v zemljepisno in kulturno ožjem in dokaj homogenem svetu, ki ga nekoliko poenostavljeno smemo definirati kot »krščanskega«. Argumenti, s katerimi sta revnejše sloje prebivalcev nagovarjala po eni strani marksizem in po drugi krščanski socializem, so bili ali so se vsaj zdeli oprijemljivi, stvarni in perspektivni. Zgodovina je krščanskosocialni platformi (ne pa marksistični) dala prav: Adenauerjeva, Schumannova in De Gasperijeva moderna socialna država je v marsičem taka, kakršno so si v 19. stoletju predstavljali razni Kettelerji, Vogelsangi, Kreki, Gosarji.

– Kaj pa danes?
V svetu, ki je postal ena sama velika vas, so problemi veliko bolj kompleksni, iskanje rešitev nanje neprimerno težje. Ne posamezne države ne posamezne celine, denimo Evropa, današnjih problemov same ne morejo rešiti. Podnebna kriza, masovne migracije, po eni strani prenaseljenost in po drugi demografska kriza … opraviti imamo s planetarnimi vprašanji, ki terjajo sodelovanje vsega sveta. Zato se spreminja tudi družbeni nauk Cerkve. Okrožnici Laudato sì in Fratelli tutti – Vsi smo bratje papeža Frančiška tako obravnavata celo vrsto vprašanj, ki se za časa Leona XIII. sploh niso postavljala. In prav zato, ker je usoda posameznih narodov in celin danes tako medsebojno prepletena, papež Frančišek vztrajno poudarja, da brez medverskega sodelovanja rešitev ne bomo našli. Zato so kljub kritikam, ki so si jih zadnji papeži s tem nakopali, tako pomembne pobude, ki vodijo v smer dialoga med svetovnimi verstvi (skupna molitev v Assisiju, deklaracija iz Abu Dhabija itd.).

– Če gledamo slovensko zgodovino, potem opazimo, da je bilo precej mislecev, ki so govorili o socialnem nauku Cerkve.
Prvi in najpomembnejši je bil brez dvoma Janez Evangelist Krek, ki je pustil neizbrisno sled ne le v družbenem in političnem življenju slovenskega naroda, ampak tudi v njegovem srcu. Pri tem je treba še posebej omeniti pomen njegovega dela na zadružniškem področju, ki je odločilno pripomoglo k zaustavitvi izseljevanja kmečkega prebivalstva. Žal je njegovo delo prekinila prva svetovna vojna, ki je bila v vseh ozirih za slovenski narod pogubna. Po njej smo se namesto v Srednji Evropi znašli na Balkanu, pa še brez ene tretjine našega etničnega ozemlja.

– Ukvarjali ste se z dvema mislecema: z Božjim služabnikom Jakobom Ukmarjem in Andrejem Gosarjem. O obeh ste napisali knjigo. Oba sta tudi pisala o socialnih temah. Drugi izrazito. Kaj je od tega še danes uporabno ali je njuno misel povozil čas? Samo še ena misel. Ko sem bral določene spise Jakoba Ukmarja o politiki in strankah ter odnosu Cerkve do njih, so se mi zdeli zelo aktualni.
Jakob Ukmar je bil predvsem duhovnik, na Tržaškem je bil politično in socialno aktiven le v svoji mladosti, v času stare Avstrije. Ni bil politik. Ker ni bil operativec, je politična in socialna vprašanja presojal v luči evangelija in cerkvenega nauka. Morda je prav to razlog, da zvenijo danes nekatere njegove ugotovitve zelo aktualno. To kaže morda tudi na to, da se sicer razmere spreminjajo, temeljne dileme pa ostajajo iste ali podobne. Gosar pa ni bil le pomemben družbeni mislec, ampak tudi aktiven politik, celo minister. Pa vendar me od vsega njegovega obširnega znanstvenega opusa najbolj nagovarjajo ravno spisi, v katerih družbena vprašanja povezuje z globoko vero in tenkočutnim sklicevanjem na moralne ter evangeljske vrednote. V tem pogledu se mi zdi njegovo najboljše in najbolj aktualno delo Eden je Gospod (Lj. 1943), ki je izšlo v težkih medvojnih časih.

– Vrniva se k socialnemu tednu v Trstu. Kako bo potekal?
Socialni teden bo v Trstu potekal od 3. julija zvečer do 7. julija opoldne. Odvijal se bo na raznih prizoriščih, in sicer v jutranjih in prvih popoldanskih urah za delegate (okoli 1200 iz vse Italije), popoldne in zvečer pa bo odprt za javnost. Popoldne bodo na vrsti razne okrogle mize, t. i. trgi demokracije, na katerih bo tekla razprava o pomembnih vprašanjih sedanjega časa (vzgoja in izobraževanje, spoštovanje zakonitosti, migracije, digitalna demokracija itd.), zvečer so predvideni koncerti in druge prireditve.

– Kakšna bo slovenska navzočnost glede na to, da na ozemlju te škofije živi tudi slovenska narodna skupnost?
Tržaško škofijo bo zastopalo 20 delegatov, med katerimi bova dva Slovenca, poleg mene še Neža Kravos kot zastopnica mlajše generacije.

– Ob socialnih dnevih boste tržaški Slovenci navzoči tudi na stojnicah. Kaj boste predstavili?
Slovenci bomo navzoči še z dvema stojnicama v mestu. Za eno bo poskrbel Svet slovenskih organizacij, za drugo Slovenska prosveta. Organizatorji stojnic naj bi na njih prikazali t. i. dobre prakse, povezane s temo socialnega tedna. Naš namen pa je tudi ta, da z njimi opozorimo na slovensko navzočnost v Trstu. Na stojnici Slovenske prosvete bomo delili informacije o naši organizaciji, kot dobro prakso pa bomo predstavili vsakoletne študijske dneve Draga, pri čemer bomo poudarili zlasti njihov doprinos k rojevanju slovenske demokracije v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zdi se nam namreč, da je to naš najizvirnejši prispevek, ki ga lahko posredujemo v zvezi z osrednjo temo letošnjega socialnega tedna, demokracijo. Za njen doprinos k slovenski demokraciji se je Dragi že leta 1991 javno zahvalil prvi demokratično izvoljeni predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, leta 2022 pa je to potrdil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

– Kako se bo papež vključil v socialni teden? Bo imel samo mašo ob koncu na Velikem trgu? Bodo k njej povabljeni tudi drugi verniki, ne samo udeleženci socialnih dnevov? Tudi sosednjih škofij?
Papež se bo vključil v dogajanje samo v sklepnem delu socialnega tedna. Pozdravil bo delegate, daroval mašo na Velikem trgu in se takoj po maši vrnil v Rim. Sveta maša bo sicer javna, vendar bo dostop na trg omejen na 10.000 vernikov. Treba si bo torej priskrbeti ustrezno vstopnico. Kolikor mi je znano, bo razen delegatom določeno število mest namenjeno tudi vernikom iz sosednjih škofij.

– Ne moremo mimo vašega osebnega angažmaja na tem srečanju. Vi boste namreč eden od dveh slovenskih delegatov. Najbrž ste tam zato, ker ste predsednik Slovenske prosvete. Lahko našim bralcem poveste, za kakšno organizacijo gre?
Ne, moje imenovanje za delegata na socialnem tednu ni povezano s predsedovanjem Slovenski prosveti. Kljub temu z veseljem povem kaj o njej. Gre namreč za organizacijo, ki je nastala leta 1948 z namenom, da bi povezovala predvsem slovenska katoliška kulturna društva na Tržaškem. Kasneje se je njeno delovanje v duhu izboljšanih odnosov v slovenski manjšini razširilo tudi na nekatera laična društva, zlasti v manjših krajih, kjer vsi Slovenci ne glede na svetovni nazor delujemo skupaj v enem samem kulturnem društvu. Sedež Slovenske prosvete je v mestnem središču v ul. Donizetti 3, imamo pa 28 včlanjenih društev, nekaterih bolj, nekaterih manj dejavnih, ki delujejo v drugih mestnih četrtih ter v tržaški okolici. Društva gojijo gledališko, glasbeno (zlasti zborovsko), rekreativno dejavnost, prirejajo srečanja, predavanja, vodijo krožke, izobraževanja, animirajo otroke in mlade, povezujejo mlade itd. Pri izpeljavi naših programov nam v gmotnemu oziru pomagata tako Republika Italija kot Republika Slovenija.

– Omenila sva že dve vaši knjigi. Uredili in za tisk ste pripravili knjigo očetovih spominov z naslovom Bili so žalostni časi, a mi smo bili polni upanja (GMD 2022). Zakaj je pomembna za slovensko zgodovino? Na videz ne gre za vrhunskega politika, a vendar za politika, ki je v času fašizma odigral svojo vlogo in v času po vojni, ko se je vzpostavljalo samostojno slovensko politično zastopstvo v Italiji.
Res smemo reči, da je moj oče Teofil Simčič kot politik deloval bolj iz druge kot iz prve vrste. O predvojnem delovanju krščanskosocialne skupine, v kateri se je prepoznaval, je bolj malo napisanega. Razen knjige očetovih spominov bi tu omenil zlasti monografijo Lučke Kralj Jerman o njenem očetu Janku Kralju, ki je bil nesporni voditelj omenjene skupine. Skupina je delovala konspirativno, v ilegali, njeni arhivi so žal večinoma izgubljeni, zato so podobni spominski zapisi nadvse dragoceni, saj je na Goriškem ta organizacija imela za sabo duhovščino in katoliško organiziranost, ki je bila vse do fašističnega zatrtja svobodnega združevanja izredno močna in razvejana. Iz očetovih zapisov je dobro razvidno, kako so tedanji voditelji tudi v skrajno nenaklonjenih okoliščinah znali združevati ljudi, jim vlivati upanje, ohranjati živo narodno zavest. Ker je govor o socialnem tednu, naj mimogrede povem, da so bili tudi v socialnem pogledu globoko ozaveščeni. V zborniku očetovih spisov je objavljen tudi govor, ki ga je imel na praznik dela 1. maja 1970.

– Omenili ste Janka Kralja. Slovenski javnosti je poznan skoraj samo po knjigi njegove hčerke Lučke Kralj.
Janko Kralj je bil svak mojega očeta, ki je bil na začetku dvajsetih let eden najplodnejših in najglobljih sodelavcev revije Socialna misel. Poleg tega je Kralj leta 1926 pri Goriški Mohorjevi družbi izdal Socialno čitanko s prispevki tedaj najvidnejših slovenskih sociologov, med drugimi tudi Gosarjevega. Kot zanimivost naj pri tem dodam, da ko je bil leta 1928 in 1929 Kralj kot antifašist konfiniran na otoku Lipari, se je tam znašel v zanimivi družbi, v kateri so bili poleg prijatelja Dorčeta Sardoča med drugimi tudi kasnejši predsednik italijanske vlade Ferruccio Parri ter prvak demokratičnih socialistov Carlo Rosselli, ki so ga kasneje skupaj z bratom Nellom fašisti ubili v atentatu v Parizu. Zanimivo je, da je Rosselli med tistimi, s katerimi je v konfinaciji vneto debatiral o socialnih in političnih vprašanjih, v enem od svojih objavljenih spisov izrecno imenoval tudi Kralja, Kraljeva žena, moja teta Anica pa je na Liparih z Rosselijem celo igrala klavir štiriročno …

– Poleg tega, da ste diplomirali na tržaški univerzi iz slovenščine in zgodovine, ste diplomirali tudi na tržaškem konservatoriju. V času študija ste na glasbenem področju dosegli več nagrad. Pripravili ste nekaj oddaj o glasbi na slovenskem tržaškem radiu … Zdi se, da danes svoj glasbeni talent uporabljate večinoma v službi slovenske cerkvene skupnosti …
Res že dolga leta (niti ne vem točno od kdaj) orglam pri slovenski nedeljski in praznični maši v cerkvi Novega svetega Antona v Trstu. Nisem pa opustil svojega prvotnega glasbila, klavirja. Skušam se držati »v formi« z vsakdanjo vadbo, tu pa tam tudi kaj nastopam, večinoma v vlogi korepetitorja … To mi je v veliko zadoščenje.

OSEBNA IZKAZNICA
Tomaž Simčič (1958)
je Tržačan. V mestu ob zalivu je maturiral na slovenski klasični gimnaziji (1977), diplomiral iz klavirja na tamkajšnjem glasbenem konservatoriju Giuseppe Tartini (1978) ter iz literarnih ved na tržaški leposlovni fakulteti (1982). Leta 1984 je postal redni profesor slovenščine, latinščine in zgodovine na slovenskih srednjih šolah na Tržaškem. Od leta 1994 do leta 2001 je bil ravnatelj Znanstvenega liceja »France Prešeren« v Trstu. Od leta 2001 do upokojitve 2020 je bil zaposlen na Deželnem šolskem ravnateljstvu. Aktiven je v kulturnem in verskem življenju slovenske manjšine v Italiji, kot organist spremlja slovensko cerkveno petje pri Novem sv. Antonu v Trstu, sodeluje pri slovenskem periodičnem tisku.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2024, str. 6-11.