Avtor: Marko

Od 11. februarja do 16. julija 1858, se je nebeška Mati Marija v Lurdu (Lourdes) pod Pireneji v Franciji osemnajstkrat prikazala 14-letni Bernardki Soubirous (god 16. aprila). Ko je Cerkev leta 1862 priznala nadnaravni značaj teh prikazovanj, je nad votlino ob reki Gavi po Marijinem naročilu začelo rasti svetišče, ki je kmalu postalo cilj množice romarjev z vsega sveta. Privabljal jih je tudi studenec, ki je privrel na dan med desetim Marijinim prikazanjem: njegova voda je po kemični sestavi enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Čudežni dogodki v Lurdu so imeli velik odmev tudi med Slovenci. Podoba (kip) Brezmadežne iz Lurda je postala najpogostejša Marijina upodobitev po slovenskih domovih. Mnogi so romali tja.(Na sliki zgoraj so romarji s prvega narodnega slovenskega romanja v Lurd, leta 1908, ob zlatem jubileju Marijinih prikazovanj – med romarji je bil tudi rajhenburški župnik Jožef Cerjak) »Za vse, ki niso mogli na romanje v pravi Lurd, pa so bila mala romanja obiski svetišč in kapel, ki so jih častilci Lurške Matere Božje postavili po širni slovenski zemlji« (Franci Petrič). Predstavljamo jih v tej prilogi. (fotografije Matej Erjavec)

BRESTANICA – ‘SLOVENSKI LURD’
Župnijska in božjepotna cerkev
‘Slovenski Lurd’ je jubilejni dar Brezmadežni za zlato obletnico njenih prikazovanj v Lurdu v Franciji. Temeljni kamen za to mogočno cerkev je blagoslovil mariborski škof Mihael Napotnik 16. julija 1908, ob 50. obletnici zadnjega Marijinega prikazanja Bernardki. Gradnjo nove cerkve je narekovala nujna potreba, kajti stara župnijska cerkev sv. Petra in Pavla je bila premajhna za naraščajočo župnijo Rajhenburg (tako se je kraj imenoval do konca druge svetovne vojne). Sklenili so, naj stara cerkev ostane na svojem mestu, nova pa naj dobi drugo ime. Takrat je bil Lurd že svetovno znana božja pot, veliko se je govorilo in pisalo, zato je župnik Jožef Cerjak odločil: »V Rajhenburgu bomo pozidali slovenski Lurd!« Od leta 1881 so bili v tamkajšnjem gradu francoski trapisti, ki so obljubili znatno pomoč.
Cerkev je bila zgrajena z darovi vernikov iz vse Slovenije, ki so se kot člani ‘stavbnega društva’ zavezali, da bodo letno prispevali po 1,20 kron. Stavbno zemljišče na gričku nad trgom je podarila domačinka Ana Korban. Načrte za cerkev v novo romanskem slogu je zasnoval arhitekt Hans Pascher iz Gradca. Stavba je zelo velika: dolga je 51, široka 22 in visoka (glavna ladja) 16 metrov. Na zahodnem pročelju stojita kot dva mogočna stražarja dva enaka zvonika, ki svoja pozlačena križa dvigata 56 metrov visoko. Zidarska dela so bila končana leta 1910, ko so cerkev tudi ometali in vzidali barvna okna. Leta 1911 je bila notranjščina poslikana: z okrasnimi slikarijami, ki spremljajo glavne stavbarske člene, jo je obogatil mojster Osvald Bierti iz Humina v Furlaniji, zelo žive slike pa so delo slikarja Petra Markoviča iz Šentjakoba v Rožu na Koroškem. Na širokem polju med arkadami in okni glavne ladje je naslikanih petnajst skrivnosti rožnega venca. Na slavoloku prezbiterija je velika slika Marijinega kronanja. Poseben okras cerkve so barvna okna, izdelana v Innsbrucku. V glavnem oknu prezbiterija je prizor Lurške Marije z Bernardko. V naslednjih dveh letih je cerkev dobila tlak, oltarje in drugo potrebno opremo ter bila pripravljena za posvetitev. To slovesno dejanje je izvršil mariborski škof Mihael Napotnik 2. julija 1914.
Ob zlatem jubileju Marijinih prikazovanj v Lurdu so Slovenci leta 1908 priredili narodno romanje. Temu romanju se je pridružil tudi župnik Cerjak in sicer z namenom, da izbere Marijin kip za slovenski Lurd. Odločil se je za tistega v glavni baziliki. Kip iz belega marmorja so izdelali v Parizu, 26. septembra 1910 ga je škof Napotnik pred kipom Lurške Marije v masabielski dolini blagoslovil, ko je bilo svetišče v Rajhenburgu dokončano, so ga slovesno pripeljali in postavili na glavni oltar. 8. junija 1929 je bila rajhenburška/brestaniška cerkev odlikovana z naslovom ‘bazilika’, jeseni tistega leta je dobila mogočne orgle. Leta 1958 so v Brestanici obhajali dvojni jubilej: 100-letnico francoskega Lurda in 50-letnico slovenskega Lurda.

RAKOVNIK PRI ŠENTJERNEJU – ‘Dolenjski Lurd’
kapela Lurške Matere Božje
Za 50-letnico Marijinih prikazovanj v Lurdu leta 1908 je ljubljanski škof Jeglič izdal pastirsko pismo z naročilom, naj ima v tem letu vsaka župnija proslavo v čast Brezmadežni. V župniji Šentjernej na Dolenjskem je bil takrat kaplan Leopold Kolbezen. Prav na praznik Marijinih prikazovanj v Lurdu, 11. februarja 1908, je bil poklican k bolniku v vas Rakovnik pod Gorjanci. Pred vasjo ga je pot vodila mimo skalne votline, izpod katere je žuborel studenček. Prostor se mu je zdel podoben tistemu v Lurdu. Vprašal se je: “Kaj, ko bi za lurški jubilej tukaj postavili kip Brezmadežne?” To misel je razodel patru Brunu iz bližnjega kartuzijanskega samostana Pleterje in pater je za tisti Mariji posvečeni kraj podaril kip Lurške Matere Božje, ki so ga s sabo prinesli kartuzijani leta 1902, ko so bili pregani iz Francije. Ko so uredili prostor okoli tiste votline, so kip v slovesnem sprevodu 29. junija 1908 prenesli tja in ga ‘ustoličili’. Slavje je privabilo okrog 7000 vernih ljudi. Po tej veličastni slovesnosti so se pričela romanja. Leta 1912 so svet tam okoli poravnali in postavili kapelo, ki je bila isto leto blagoslovljena. Na prošnjo šentjernejskih mož je 25. avgusta 1918 škof Jeglič pri kapeli daroval slovesno mašo in od takrat se v Novem Lurdu pogosto daruje sveta maša v čast Lurški Mariji. Ljudje želijo, da bi tam postavili cerkev, Marijino svetišče.

POLŠNIK
župnijska cerkev Lurške Matere Božje
Zasavska župnija Polšnik, ki se razteza med Litijo in Zagorjem, ima župnijsko cerkev posvečeno Lurški Materi Božji. Naselbina je zelo stara in samostojno duhovnijo (kuracijo) je imela že leta 1286, še prej pa prvo cerkev. Dolga leta je na Polšniku stala cerkev Marijinega rojstva, ki pa je bila vlažna in premajhna. Za časa župnika Janeza Globelnika so leta 1904, za 50. obletnico razglasitve verske resnice Marijinega brezmadežnega spočetja, staro cerkev do tal podrli in začeli zidati sedanjo cerkev Lurške Matere Božje, ki jo je 15. avgusta 1905 posvetil ljubljanski škof Jeglič. Cerkev je 21,5 metra dolga, 17,5 metra široka in 11 metrov visoka. Od leta 1958 je romarska cerkev; glavni romarski shod je 11. februarja, na god Lurške Matere Božje.

 

GRADIŠČE pri GRIŽAH (CE)
podr. cerkev Lurške Matere Božje – župnije Griže
Cerkev je spomin na 30-letnico Marijinih prikazovanj v Lurdu. Za njeno gradnjo je griški župnik Matija Arzenšek svoje vernike prepričal tako, da je naročil sliko z župnijsko cerkvijo, na Gradišču pa je dal naslikati cerkev, ki jo je želel postaviti. Z gradnjo so pričeli spomladi 1890, 3. julija 1894 pa je škof Mihael Napotnik cerkev posvetil. Cerkev je (s stolpom) dolga 32 in široka 11 metrov. Notranjost krasijo freske mojstra Jakoba Brolla in sina. Oltar je lesen, prav tako tabernakelj z baldahinom. Nad njim je lurška votlina s kipoma Matere Božje in Bernardke. ‘Savinjski Lurd’ na Gradišču pri Grižah je od Petrovč, glavne božje poti Celjske škofije, oddaljena slabo uro, ljudje radi romajo tja. Veliko romanje je bilo 27. aprila 1946 v zahvalo za rešitev iz smrtne nevarnosti med drugo svetovno vojno.

OGEČE pri RIMSKIH TOPLICAH (CE)
podr. cerkev Lurške Matere Božje – župnija Sv. Marjeta
Prvo svetišče na slovenskih tleh, posvečeno Lurški Materi Božji, je bila podružnična cerkev nad Ogečami, znana kot Lurd nad Rimskimi Toplicami – mariborski škof Jakob Stepišnik jo je 10. oktobra 1886 blagoslovil. Župnik Edvard Janžek je bil goreč častilec Lurške Matere Božje in na njegovo pobudo so farani na vrhu Korešnika nad Ogečami po načrtih arhitekta Valentina Scagnettija zgradili cerkev Lurške Matere Božje, ki je kmalu postala priljubljena božja pot ljudi ob Savinji in okoliških krajev. Od vsega začetka so radi prihajali ljudje iz zdravilišča v Toplicah. Mladi pari se radi tukaj poročajo. Cerkev je poslikal Jakob Brollo. Na glavnem oltarju je prizor Marijinega prikazovanja Bernardki, ob straneh pa stojita sveta brata Ciril in Metod.

 

 

 

PODLOG POD BOHORJEM (CE)
podr. cerkev – župnija Sv. Vid na Planini
Manjša cerkev je neogotska stavba iz leta 1896 (1866?) s kvadratnim strešnim stolpičem in oporniki. Ima neogotski portal in oltar ter obokano notranjost.

 

 

MALA PRISTAVA (KP)
podr. cerkev – župnija Šmihel pri Pivki
Prvo kapelico so na tem kraju postavili vaščani leta 1890, posvečena je bila Sv. Družini, kipi so bili domače izdelave, kapelica je hitro začela propadati skupaj z opremo. Načrt za novo kapelo je naredil Janez Urbančič iz Stare Sušice, ki je tudi vodil delo. Neimenovani dobrotnik je podaril nov kip Lurške Matere Božje, ki ga je izdelal F. Riefeser na Tirolskem. 15. avgusta 1910 je bil blagoslov prenovljene kapele.

 

 

 

LOG POD MANGRTOM (KP)
podr. cerkev – župnija Log pod Mangrtom
Manjša pokopališka cerkev pravokotnega tlorisa, krita z eternitnimi špičniki. Nad vhodnim pročeljem se dviguje manjša zvončnica. nad portalom letnica 1890. Cerkev stoji na pokopališču, ki je med Spodnjim in Gorenjim Logom.

 

ROSALNICE (NM)
podr. cerkev – župnija Metlika (v reviji Ognjišče je napačno navedena župnija Črnomelj)
Zunaj vasi Rosalnice pri Metliki stojijo za nizkim zidom tri cerkve, sezidane v 14. in 15. stoletju, ki veljajo za znamenito belokranjsko božjo pot. Največja in najbolj obiskana je zgornja cerkev, posvečena Žalostni Materi Božji. Srednja, ki ima zvonik, je posvečena Trpečemu Kristusu. Spodnja (ali južna) cerkev pa je zdaj posvečena Lurški Materi Božji. Cerkev ima romansko ladjo in gotski prezbiterij, večkrat je bila predelana. Novogotski oltar je izdelek J. Jereba s konca 19. stoletja.

 

STRAŽIŠČE (LJ)
kapela – župnija Kranj-Šmartin
Zidana kapela Lurške Matere Božje je bila zgrajena leta 1897 v historicističnem slogu. Kvadraten tloris, križnorebrasti obok, piramidasta streha z nadstrešnim stolpičem, spredaj arkadna lopa. Oprema historicizem. Oltar in barvno okno sv. Joahim in sv. Ana z Marijo. Kapela stoji ob Škofjeloški cesti JZ od župnijske cerkve sv. Martina.

 

LJUBLJANA RAKOVNIK (LJ)
Lurška kapela – župnija Ljubljana-Rakovnik
Nedaleč od cerkve Marije Pomočnice na Rakovniku je v zavetju Golovca lurška kapela. Postavljena je bila 22. oktobra 1905 kot prošnja za srečno gradnjo cerkve Marije Pomočnice. Pri tej kapeli se začenjajo slavja vseh večjih Marijinih praznikov. Višek slavij je na predvečer praznika Marije Pomočnice (24. maja), ko se po maši razvije lurška procesija z lučkami v cerkev. Leta 1991 je bila okolica kapele prenovljena.

 

GODIČ (LJ)
Lurška kapela – župnija Mekinje
Kapela zidana v klasicističnem slogu leta 1899 je enoladijska z majhnim zvonikom v slemenu strehe. Blagoslovljena je bila 1. oktobra 1899. Pobudo za postavitev kapelice je dal Jurij Jan, župnik v Dolini pri Trstu, ki je želel v njej obhajati zlato mašo, a ga je malo pred tem prehitela smrt. Teden dni pred blagoslovitvijo so pripeljali kip Lurške Matere Božje in ga postavili v votlino, izdelano iz konglomerata iz Kamniške Bistrice. Kapela je bila večkrat obnovljena, temeljito ob stoletnici postavitve, leta 1999 po načrtih arh. Primoža Krta.

 

 

DOLENJI LAZI ((LJ)
Lurška kapela – župnija Ribnica
Dolenji Lazi so gručasto naselje ob cesti Kočevje – Ljubljana v župniji Ribnica na Dolenjskem. Vas se hitro širi. Leta 1988 je bila tam zgrajena kapela Lurške Matere Božje in sicer na mestu nekdanje kapele, porušene v drugi svetovni vojni.

 

 

 

 

SUŠJE (LJ)
Lurška kapela – župnija Ribnica
Severozahodno od Ribnice je obcestno naselje Sušje, sredi katerega je bila leta 1908 sezidana kapela Lurške Matere Božje v neogotskem slogu. V njej je Marijin kip. Na stenah visijo podobe Srca Marijinega, Svete družine ter Matere Božje z Jezusom. Kapela je bila leta 1995 temeljito obnovljena.

 

 

KAMNIŠKA BISTRICA (LJ)
Lurška kapela – župnija Stranje
Kapela Lurške Matere Božje v Kamniški Bistrici je bila postavljena leta 1897, da bi duhovniki, ki so prišli v Kamniške planine, lahko tukaj maševali. Ko so leta 1928 postavili večji planinski dom v Kamniški Bistrici, je bila v kapeli maša pogosteje. Občasno so v kapeli opravljali tudi pogrebne obrede za ponesrečene planince. Po vojni je kapela prišla pod upravo Planinske zveze Slovenije. Leta 1951 je bila oskrunjena in nekaj časa je služila za skladišče. Stranjski župnik France Gačnik je dosegel, da je bila vrnjena župniji in po temeljiti obnovi je bila 15.maja 1967 blagoslovljena. Po 40 letih je spet klicala k obnovi in po obnovitvi jo je 12. avgusta 2006 nadškof Uran blagoslovil.

 

ZAGRAD/STUDENCE (LJ)
Lurška kapela – župnija Svibno
Leta 1957 so Klanškovi v Zagradu (Studencah) v zahvalo za srečno vrnitev iz izgnanstva postavili kapelo Lurške Matere Božje, ki jo je leta 1958, ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Lurdu, blagoslovil škof Anton Vovk in takrat je bila tam tudi prva maša. Kapela ima v stranskih stenah okna, na prednjih vogalih sta stolpiča (zvonika), streha je dvokapna. V kapeli je nad pokritim studenčkom oltarna miza in pred njo lesen pod, tla so tlakovana. Kip Lurške Matere Božje in kip Bernardke stojita v niši, obloženi s kamnom lehnjakom. Leta 2005 je bila kapela v celoti obnovljena.

 

 

PODGORA (LJ)
Lurška kapela – župnija Zlato Polje
Med drugo svetovno vojno (2. avgusta 1942) so Nemci požgali cerkev, župnišče in kapelo Lurške Matere Božje, ki jo je zgradil leta 1908 tamkajšnji župnik Leopold Lotrič, da bi v njej maševal po upokojitvi. Njegov naslednik Jože Kranjec je vanjo postavil kip Lurške Matere Božje. Po drugi svetovni vojni do leta 1950 oblast v kraju ni dovolila bogoslužja, takrat je bilo izdano dovoljenje za bogoslužje v kapeli Lurške Matere Božje.

 

 

 

KANAL (KP)
Lurška votlina – župnija Kanal
Leta 1934 je g. Ravnikova (družina je v Kanalu imela trgovino) romala v Lurd. Ob vrnitvi je dekanu msgr. Beletu priporočila, da v Kanalu, na poti v Bodrež obstaja zelo podobna votlina in bi v njej lahko postavili kapelo v čast lurški Materi Božji. Kupili so kip in izdelali kamnit oltar. Kapelo (votlino) so blagoslovili 15. 8. 1934. V Kanalu temu kraju danes pravijo ‘v Lurdu’, ali ‘Lurd’

 

PODGRAJE (KP)
Lurška kapela – župnija Podgraje
Lurška kapela v Podgrajah pri Ilirski Bistrici stoji na pol poti od župnišča k farni cerkvi. Zgradil jo je leta 1935 takratni župnik Franc Rožič, da bi služila kot zimska kapela. Med vojno je bila po požigu vasi izropana. Po vojni je bila v kapeli doma izdelana oltarna miza, na njej kip Marije Pomočnice. Obnovljena je bila leta 2001. Oltar in kip Lurške Matere Božje je izdelal Leopold Strnad iz Sežane. Kovinska ograja pred oltarjem je delo domačina Antona Boštjančiča.

 

JELŠEVNIK (NM)
Lurška kapela – župnija Črnomelj
Kapelico Lurške Matere Božje je dal v letu 1874 zgraditi Janez Turk v zahvalo za rešitev ob brodolomu na Atlantiku, ko je potoval v Ameriko. Leta 2012 je bila obnovljena. Od leta 2016 jo krasi mozaik patra Marka I. Rupnika: prikazuje apostola Petra, ki se v viharnem morju z obema rokama oklepa Jezusove roke.

 

 

 

 

TUŠEV DOL (NM)
Lurška kapela – župnija Črnomelj
Kapela je bila sezidana leta 1975.

 

 

 

IVANJŠE (NM)
Lurška kapela – žup. Kostanjevica na Krki
Kapelica Lurške Matere Božje odprtega tipa je bila sezidana leta 1901, kip je bil prinesen iz Češke.

 

 

 

 

 

KAMENICA (NM)
Lurška kapela – župnija Metlika
Kapela zidana leta 1996, blagoslovljena 8. septembra 1996.

 

 

NOVO MESTO – SV. LENART
Lurška kapela, pozidana med samostanom in župnijsko cerkvijo leta 1911. Tam so se zbirali novomeški gimnazijci, člani dijaške Marijine družbe. Vsako leto je v njej slovesna devetdnevnica pred godom Lurške Matere Božje. Kapela služi tudi kot krstilnica.

 

 

 

 

MALO MRAŠEVO (NM)
Lurška kapela – župnija Sv Križ – Podbočje
Kapela sezidana leta 1907.

 

 

 

 

ZVODNO (CE)
Lurška kapela – župnija Celje – Sv. Jožef

 

 

KOPRIVNICA (CE)
Lurška kapela – župnija Koprivnica
Sredi vasi, tik pod župnijsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja, je kapela Lurške Matere Božje, ki jo je dal leta 1885 postaviti domačin Blaž Sikošek v zahvalo za srečno vrnitev iz bitke pri Novari. Leta 1974 jo je povsem obnovila njegova vnukinja Margareta Hess.

 

 

 

 

 

SVETE GORE (CE)
Lurška kapela – župnija Sv. Peter pod Svetimi gorami
Na vrhu grebena je zadnja kapela, ki je od leta 1893 posvečena Lurški Materi Božji, prej sv. Bolfenku. Takrat so tudi odstranili star oltar in postavili novega v gotskem slogu. Kipa Lurške Marije in Bernardke so naročili v Grodnu na Tirolskem. Novo streho je kapela dobila leta 1986.

 

 

 

 

 

BREBROVNIK ((MB)
Lurška kapela – župnija Sv. Miklavž pri Ormožu
Kapela, zgrajena leta 1908, ima zvonik in dvokapno streho.

 

 

 

BELTINCI (MS)
Rousova kapela, ki je dobila ime po posestniku Marku Rousu, je bila postavljena leta 1908, ob petdesetletnici Marijinih prikazovanj. Na čelni strani ima zvonik, v katerem je 120 kg težek zvon. V kapeli je tudi pevski kor s harmonijem.

 

 

 

 

BELTINCI
Sršova kapela – je bila blagoslovljena 20. septembra 1999. V njej stoji kip, ki sta ga prinesla zakonca Srša iz Lurda.

 

 

 

 

PLAČE (KP)
Lurška kapela – župnija Vipavski Križ
V vasici Plače so leta 1946 v spomin na vojne žrtve postavili kapelo Lurške Matere Božje. V umetno izdelani votlini je oltar, ob vhodu pa je Marijin kip. Blagoslovljena je bila 11. maja 1947.

 

 

 

 

 

LIPICA (KP)
Lurška kapela – župnija Lokev
Kapelo, vklesano v skalno steno, je okoli leta 1875 dal postaviti Karel Grünn, vodja cesarske kobilarne. Vanjo je postavil kip Lurške Matere Božje. Dolino je uredil s potmi in dal posaditi cvetje. Leta 1993 je bila kapela obnovljena in ob njej je občasno maša.

 

 

MIRENSKI GRAD (KP)
Park z votlino Lurške Matere Božje in velikim borom. Na levi strani poti, ki vodi na Grad, je Lurška votlina. Izklesana je bila leta 2007. Pod hišo sester usmiljenk stoji velik alepski bor, ki nudi prijetno zavetje skupinam, ki se zbirajo na duhovnih vajah.

 

 

 

JANČE (LJ)
Kapela Lurške Matere Božje na Jančah je bila postavljena leta 1897 v spomin na epicenter velikega ljubljanskega potresa, ki je v noči od 14. na 15. aprila 1895 hudo prizadel Ljubljano in okolico.

 

 

 

ZAGORJE PRI LESIČNEM (CE)
Lurška jama je ob vznožju skalnega previsa, okoli 250 metrov od Marijine cerkve. Pod podmolom je oltar iz peščenjaka, v steni niša s kipom Lurške Matere Božje. Ob oltarju je vodni izvir, katerega voda naj bi bila zdravilna za oči. Leta 2011 je bila jama v celoti obnovljena, urejena je krožna pot okoli nje, obnovljen oltar, nad katerim sta kipa Matere Božje in sv. Bernardke.

 

 

Kapela Lurške Matere Božje v novomeški bolnišnici
Za ureditev nove kapele je poskrbel arhitekt Matija Marinko, pri oltarju je sodeloval še akademski kipar Marjan Drev, sliko Lurške Matere Božje, ki je bila že v prejšnji kapeli, je naslikal akad. slikar Tomaž Perko. Kapela je bila blagoslovljena leta 2017.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lurška Mati Božja
v Domu Janka Škrbana v Beltincih

 

 

ČUK, Silvester. Lurd na Slovenskem. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str 54-61.

Pobožnost križevega pota je v jedru stara toliko kot krščanstvo, začela pa se je v Jeruzalemu, mestu, kjer je naš Gospod trpel, umrl in vstal. Verniki so pobožno stopali po poti od Pilatove sodne palače do Kalvarije, ki jo je prehodil s križem obloženi Gospod. V Evropo so jo prinesli jeruzalemski romarji; najbolj vneto pa so jo širili frančiškani, ki so okoli leta 1260 postavi varuhi Svete dežele. Pri nas se je češčenje Kristusovega trpljenja uveljavilo v času v prvi polovici 17. stoletja. Zelo ga je pospeševala rožnovenska bratovščina in takrat so postavljali križeve pote s petimi ‘postajami’ (kapelami) žalostnega dela rožnega venca. Sredi 18. stoletja pa so jih po zaslugi frančiškanov izrinili križevi poti s štirinajstimi postajami po vzoru jeruzalemskega. Cesar Jožef II. je ukazal, da smejo na križevem potu ostati samo tiste postaje, ki imajo podlago v Svetem pismu (jožefinski ali evangeljski križev pot). Na slovenskih tleh so že sredi 18. stoletja razen štirinajstih podob po cerkvah postavljali križeve pote s kapelami, Kalvarijami in Božjimi grobovi tudi v naravnem okolju in te predstavljamo na teh straneh s slikami in nekaj besedami.

ŠMARJE PRI JELŠAH – Kalvarija
Na hribu nad naseljem Šmarje stoji nad stopniščem s kapelicami križevega pota in svetimi stopnicami podružnična cerkev sv. Roka s poznobaročno opremo, bogato štukaturo in poslikavo (Anton Lerchinger). Križev pot je celoten – 14 postaj, 13. postaja je Kalvarija, 14. postaja pa Božji grob s svetimi stopnicami. Baročne kapelice križevega pota z bogatim okrasjem so bile zgrajene v letih 1743–1753 za časa znamenitega šmarskega župnika dr. Mateja Vrečarja, ki je bil znan tudi kot matematik in astronom. Cerkev sv. Roka je bila zgrajena približno sto let prej z darovi vernikov v zahvalo, da je prenehala kuga.

ŠENTRUPERT – Vesela Gora
Centralno zasnovana z dvema stranskima kapelama in mogočnima zvonikoma je bila zgrajena v letih 1723–1735. Leta 1879 so dozidali kapelo Žalostne Matere Božje z Božjim grobom na mestu prejšnje. Takrat so bile obnovljene tudi kapelice križevega pota; niše je leta 1874 poslikal Matija Bradaška. Dvanajsta postaja je Kalvarija, štirinajsta pa Božji grob. Prvi križev pot so postavili že leta 1730. Kapele so bile večkrat obnovljene, zadnjikrat leta 1992. Kapelica Božjega groba je bila zgrajena leta 1749 po vzoru Božjega groba v Jeruzalemu.

SMLEDNIK – Kalvarija
Smledniška Kalvarija ima vseh 14 postaj križevega pota. Cikcakasto postavljene kapelice, zasnovane leta 1772, so zidane, imajo polkrožne niše in so krite s skodlami. Obnovljene kapelice sta leta 2001 poslikala v Sloveniji živeča ruska slikarja Maša Bersan in Nikolaj Mašukov. Na vrhu Kalvarije stoji večje leseno razpelo.

 

 

 

IDRIJA
Podružnična cerkev sv. Antona Padovanskega, zavetnika rudarjev, je bila zgrajena leta 1678, zvonik pa je bil prizidan leta 1805. Nad njo je Kalvarija s 14 postajami križevega pota in kapelo Kristusovega vstajenja, ki je petnajsta postaja. Pred leto 1979 so bile v niše cikcakasto postavljenih kapelic postavljene nove podobe križevega pota slikarja Tomaža Perka.

KRIŽNA GORA NAD LOŽEM
Romarska cerkev sv. Križa, podružnična cerkev župnije Stari trg pri Ložu, se v starih listinah prvič omenja leta 1526. Že leta 1547 so ob poti do nje uredili križev pot s kapelicami. Sedanja cerkev je pozno baročna stavba, zgrajena leta 1750. Velika dragocenost cerkve so slike baročnega mojstra Fortunata Berganta, ki predstavljajo pretresljiv pasijonski cikel. Romarska pot iz vasi Sveta Ana na Križno goro pelje mimo 13 postaj (štacjonov) – kapelic križevega pota, za 14 postajo velja cerkev sv. Križa. Leta 1986 obnovljene kapelice je poslikala akad. slikarka Stanislava Pudobska.

MOKRONOG – Žalostna Gora
Romarska cerkev Žalostne Matere Božje, podružnica župnije Mokronog, je baročna stavba; banjasti obok prezbiterija je okoli leta 1735 poslikal Franc Jelovšek. Oltarne slike so delo Valentina Metzingerja. Križev pot ima sedem postaj Marijinih sedmerih žalosti iz leta 1844. Niše kapel so bile večkrat poslikane: 1865 (Matija Koželj), 1894 (Matija Bradaška), 1969 (Izidor Mole). Leta 1767 so bile postavljene svete stopnice in Božji grob.

JURJEVICA PRI RIBNICI
Cerkev sv. Križa v bližini vasi Jurjevica spada pod župnijo Ribnica na Dolenjskem. Iz vasi Breže vodi proti cerkvi 14 postaj križevega pota, ki so bile zgrajene v letih 1759–1761, Božji grob, ki je 15. postaja, nekaj let prej. Leta 1993 je postaje na novo poslikal Lojze Čemažar.

 

LIMBUŠ – PEKRE
Božjepotno cerkev Marije sedem žalosti imenujejo Slovenska Kalvarija. Cerkev je bila zgrajena leta 1835; nekako v tem času tudi štiri kapele križevega pota. Umetnostni zgodovinar A. Stegenšek prvo kapelo postavlja v 18, preostale tri v 17. stoletje. Leta 1664 je bila postavljena kamnita skupina Križanja.

 

VOJNIK
Od cerkve sv. Florijana do cerkve Marije sedem žalosti (ljudsko Devica Marija). Cerkev sv. Florijana ima gotski prezbiterij iz sredine 15. stol., kasneje je bila večkrat predelana. Marijina cerkev pa je v osnovi iz 17. stoletja. Med obema cerkvama se vije križev pot, ki vodi preko 240 stopnic. Na poti je 14 postaj (po starem štacjonov) križevega pota. Tam so tudi tri kapele: sv. Jožefa, Device Marije in Oljska gora. Leta 2010 so bile kapelice prenovljene.

KOJSKO V BRDIH
Poznogotska cerkev, postavljena na griču nad vasjo, je bila vklenjena v tabor, od katerega se je ohranil le obrambni stolp. Največja dragocenost cerkve je gotski krilni oltar (1515). Ob poti do cerkve so kapelice križevega pota, freske pa so iz druge polovice 17. stoletja, Sveti Križ je bil romarski kraj, ki je privabljal romarje iz Goriške, Vipavske, Furlanije in Posočja.

 

VRHNIKA
Cerkev sv. Trojice se prvič omenja leta 1636, večkrat je bila prezidana. Okoli leta 1700 so okoli nje postavili venec 13 kapelic križevega pota, ki so jih nekdaj krasile slike Leopolda Layerja. Kapelice so ohranjene, štirinajsta je kapela Božjega groba; vse so brez poslikav.

 

ŠKOFJA LOKA – Puštal
Od Puštalskega gradu se mimo 14 kapelic križevega pota molivec povzpne na Hribec cerkve Povišanja svetega Križa, zgrajene leta 1710. Tod so se nekoč vile procesije cehovskih bratovščin. V cerkev vodi zelo nizek vhod, v njej pa sta 14. postaja križevega pota, ki jo je poslikal Janez Šubic, in zvon želja. Veliki oltar je delo frančiškanske rezbarske delavnice (1850); zanj je mojster Plečnik dejal, da mu v Sloveniji ni enakega in ga je treba ohraniti izvirnega.

DEDNI DOL
Cerkev Žalostne Matere Božje, podružnična cerkev župnije Višnja Gora z gotsko osnovo, je dobila sedanjo podobo s številnimi prezidavami. Leta 1713 so prezbiteriju prizidali Božji grob in postavili 5 rožnovenskih kapel ob poti iz Višnje Gore. Ohranilo se je 10 kapelic ob robu gozda in 3 na pročelju Marijine cerkve ter kapela Božjega groba.

 

MIIRENSKI GRAD
Sedanja cerkev Žalostne Matere Božje je bil zgrajena po prvi svetovni vojni, poslikal jo je Tone Kralj (1955–1956). Postaje križevega pota ob pešpoti na Grad so prvič postavili leta 1757. Leta 1856 so na Grad speljali vozno pot in ob njej postavili nove kapelice, ki so bile v prvi svetovni vojni uničene. Po načrtih arh. Ivana Vurnika leta 1931 postavili nove s freskami Eme Galli, ki pa niso bile obstojne. Sedanje podobe v kapelicah so delo Lojzeta Čemažarja (1985). Štirinajsta postaja, dotlej v kapeli svetih stopnic, je bila zgrajena leta 1990.

RIBNICA NA POHORJU
Štirinajst postaj križevega pota iz leta 1774. Umetnostni zgodovinar A. Stegenšek domneva, da je bilo tukaj najprej 5 rožnovenskih postaj. Od župnijske cerkve sv. Jerneja vodi do cerkve sv. Lenarta 14 kapelic križevega pota, ki niso vse enako oblikovane, Pot se prične pri prvi kapelici pod župniščem in se nadaljuje po javni poti do pokopališča, kjer je cerkev sv. Lenarta.

 

 

STARI TRG PRI SLOVENJ GRADCU
Na poti od cerkve sv. Radegunde do cerkve sv. Pankracija stoji 13 baročno okrašenih kapelic; križev pot se zaključi na svetih stopnicah in božjem grobu kot 14. postaji. Kapelice kvadratnih tlorisov z dvokapnimi strešicami imajo polkrožno zaključene portale. Pročelja krasijo ob straneh pilastri z razgibanimi kapiteli in angelskimi glavicami. V notranjosti so reliefi prizorov trinajstih postaj križevega pota. Reliefi so delo slovenjgraške kiparske delavnice Janeza Jurija Mersija, poslikava pa Antona J. Lerchingerja.

ŠENTVID PRI PLANINI
Ubrano krajinsko okolje s cerkvijo sv. Križa na griču s kapelicami križevega pota na pobočju, kjer so vaščani Doropolja leta 1801 uredili pot do cerkve ter ob njej postavili 12 kapelic in kalvarijo; zadnja kapelica je iz leta 1840. 14. postaja je pod oltarjem v cerkvi sv. Križa. Kapelice, ki jih je poslikal Anton Pavlič iz Buč, so bile že večkrat predelane.

 

PRIMSKOVO NA DOLENJSKEM
Do vrha Primskove gore (592 m), kjer stoji božjepotna Marijina cerkev, vodi zelo strm klanec do prvih hiš vasi Gradišče, v kateri je 14 postaj križevega pota, zadnja je vzidana v cerkvi na vrhu. Zunanji križev pot na Primskovem se od Kopačije vije po hribu in se konča v kapelici na cerkvi. Podobe so naslikane na platno in so na soncu obledele, zato so bile že večkrat obnovljene, zadnjič jih je leta 1988 prenovil slikar Andrej Jerman.

GRADIŠČE NAD PODSREDO
Severovzhodno od Podsrede je grič Stara sveta gora, na vrhu stoji cerkev Žalostne Matere Božje (ljudsko: Stare gore nad Podsredo) s kapelo sv. Ane. Do nje vodi po jugozahodnem pobočju griča kalvarijska pot s 13 kapelicami križevega pota, 14. je kapela sv. Mohorja in Fortunata. Trinajst z nišo in volutastim čelom dekorativno poslikanih kapelic so postavili leta 1834, dve sta bili dodani kasneje. Leta 2015 so bile obnovljene.

MALEČNIK PRI MARIBORU – Gorca
Do cerkve Svete Marije na Gorci vodi 14 kapelic križevega pota, ki jih je leta 1847 dal postaviti takratni župnik Marko Glazer. Pred drugo kapelico stoji kamnit piramidast spomenik v spomin na župnika M. Breznika, ki ga je na tem mestu doletela smrt (1817). Zadnja kapelica stoji na pokopališču, ki obdaja gorsko cerkev. Ljudje dnevno prihajajo na sprehod mimo kapelic, v postnem času pa jih obiskujejo romarske skupine, ki molijo križev pot.

POLHOV GRADEC
Kalvarija ali Stari grad (460 m) je vzpetina nad vasjo Polhov Gradec. Na mestu, kjer je v srednjem veku stal grad, je baronica Antonija Blagaj dala postaviti senčnico, ki jo je kasneje spremenila v osmerokotno kapelo. Do nje vodijo kapelice križevega pota, ki jih je leta 1853 na lastne stroške postavila Ana Travn. Propadajoče kapelice so na pobudo krajanov ob koncu osemdesetih let obnovili in vanje postavili skulpture kiparja Franceta Goršeta.

 

GRADIŠČE PRI VIPAVI
Pobudo za postavitev križevega pota ob cesti, ki se vzpenja proti cerkvi sv. Križa na Gradišču, je dal vipavski dekan Jurij Grabrijan. Kapelice so začeli zidati leta 1877, dokončane so bile leta 1881. Že pred začetkom zidave je dekan naprosil slikarja Simona Ogrina, naj na platno upodobil postaje križevega pota. Slovesno so jih v kapelice namestili ob blagoslovitvi leta 1882. Po letu 1940 so se dan za dnem vrstile poškodbe podob, zato so jih umaknili iz kapelic v cerkev sv. Križa. Leta 1982 so se lotili obnove razpadajočih kapelic, ki jih je s freskami poslikal akademski slikar Krištof Zupet. Obnovljeni križev pot je bil blagoslovljen 25. marca 1990.

STARI TRG OB KOLPI
Križev pot, postavljen v 17. stoletju, je imel 14 kapelic ob cikcakasti poti do Kalvarije. Poleti 1942 so po partizanskem napadu Italijani ukazali vse kapelice podreti. V jubilejnem letu 2000 so bile ponovno postavljene. Z nove ceste je zdaj le 10 kapelic; od preostalih 4 postaj so tri na pročelju cerkve sv. Andreja, 14. je v daritvenem oltarju kot Božji grob. Podobe je likovno oblikoval kipar Denis Kraškovič, izrezal pa jih je Pavel Majerle.

TABOR V PODBREZJAH
Podružnična cerkev sv. Benedikta in Žalostne Matere Božje, grajena v gotskem slogu, je bila večkrat prezidana, zadnjič leta 1931. Ob cerkvi na severovzhodni strani stoji kapela, ena najstarejših stavb Tabora. V obzidju, ki se v polkrogu od severa bliža cerkvi, je vdelanih 11 kapelic, ki varujejo v letu 2009 na novo ustvarjene podobe križevega pota. Dvanajsta postaja je Kalvarija s korpusi v naravni velikosti, obnovljenimi v letu 2015.

ŽALOSTNA GORA PRI PRESERJU
Okoli znamenite Marijine božjepotne cerkve, postavljene leta 1728 v baročnem slogu, je obzidje s 13 postajami križevega pota, 14. je pri stranskem vhodu v cerkev. Verniki iz bližnje in daljen okolice radi prihajajo k Žalostni Materi Božji k pobožnosti križevega pota na postne nedelje, zlasti na tiho nedeljo.

 

ŽEBNIK PRI RADEČAH
Na poti do podružnične cerkve Žalostne Matere Božje (najstarejši deli iz 16. stoletja) je skupina štirinajstih kapelic križevega pota iz prve polovice 19. stoletja; začetna kapelica je odprtega tipa s piramidasto strešico, zadnja kapelica zaprtega tipa s podobo Žalostne Matere Božje, vmes 12 preprostih kapelic s pultastimi strešicami.

 

ŽEŽELJ PRI VINICI
Na hribu nad Vinico, rojstnim krajem pesnika Otona Župančiča, stoji božjepotna cerkev Matere Božje – po vsej Beli Krajini in še dlje znani Žeželj. Na poti do cerkve se dvigamo mimo kapelic križevega pota, pozidanih na kvadratni osnovi in pokritih z dvokapno streho, ki se s polkrožno nišo odpirajo proti poti. Postavljene so bile v prvi četrtini 20. stoletja.

MENGORE PRI TOLMINU
Na poti po Soški dolini proti Tolminu pri Volčah na desni strani zagledamo hrib (453 m) s cerkvijo Marijinega imena. To so Mengore, podružnica starodavne župnije Volče. Na pobudo volčanskega župnika Alojza Kodermaca so bile leta 1932 pozidane kapelice križevega pota. Leta 1954 so jih ‘znani neznanci’ porušili. Obnovljene kapelice je z mozaiki obogatil pater Marko I. Rupnik.

 

SVETA TROJICA V SLOVENSKIH GORICAH
Znamenita baročna romarska cerkev s tremi zvoniki premore tudi križev pot na prostem – od jezera do cerkve. Ob jezeru stoji na mestu, ki je bilo prvotno namenjeno gradnji nove cerkve, trioglata kapela, od nje vodi proti cerkvi na griču 186 stopnic, ob katerih so postaje križevega pota, ki ga je 25. aprila 1904 blagoslovil tedanji mariborski škof Mihael Napotnik.

 

SVETE GORE NAD SOTLO
Na Svetih Gorah stoji cerkev Marijinega rojstva, zgrajena pred letom 1257, ko se prvič omenja v listinah. Zdaj nas na hribu sprejme triladijska bazilika. V 18. stoletju je ob vznožju hriba zrasla kapela, posvečena Žalostni Materi Božji. Od tam pot do Svetih Gora spremlja 15 postaj križevega pota. Sedanje upodobitve postaj Jezusove poti na Kalvarijo so delo ak. kiparja Staneta Jarma.

 

KRIŽEVI POTI Z ROŽNOVENSKIMI POSTAJAMI

Nova Štifta pri Gornjem gradu, c. Marije zvezde (1. pol. 17. stol.); nekdaj na zunanjih stenah pet postaj; ohranjen Božji grob.

 

Laško, Šmihel, c. sv. Mihaela (1642–1648); nekdaj sedem rožnovenskih postaj; štiri ohranjene).

 

Ljubljana Štepanja vas, c. sv. Štefana (1653–1654); nekdaj 5 postaj; ohranjen križev pot (šest postaj), Božji grob (6. postaja).

 

Brežice – Šentlenart, p. c. sv. Lenarta (2. pol 17. stol.); nekdaj 5 postaj: od cerkve sv. Roka do božjega groba (kasneje reliefi); ohranjen Božji grob in dva reliefa.

Goče, c. sv. Andreja (1687); nekdaj štiri postaje in Božji grob; vse ohranjeno; Božji grob je pokopališka kapela (1668).

Maribor (Nemška Kalvarija) – c. sv. Barbare (ok. 1700); nekdaj 7 postaj, ohranjene 4 – poslikal Jakob Brollo 1880).

 

Kamnik, Kalvarija na Žalah – c. Marijine in Jožefove zaroke (1704), nekdaj šest postaj, pet ohranjenih – poslikala Metzinger in Koželj.

 

Ročinj, c. sv. Pavla (izpred 1710); ohranjena baročna kamnita skupina Križanja, zadnja postaja romarske poti.

Celje, Kalvarija na Aljaževem hribu (1718), nekdaj križev pot – 5 postaj; ohranjene 4 kapele in skupina Golgote na vrhu hriba.

Sevnica, kapela na pokopališču (1730); nekdaj pet kapel in Božji grob; ohranjena kapela.

Homec pri Slovenj Gradcu, p. c. Matere Božje (1740–50); nekoč štiri kapele in 10 lesenih križev; vse ohranjeno.

Radlje ob Dravi, dvorec Mahrenberg (1742); nekdaj pet postaj; ohranjena Kalvarija na vrhu in kamniti kipi ob poti (postaje).

Kronska gora, c. sv. Petra (18. stol.); nekdaj več kapel na poti proti Šentjanžu; ohranjene štiri kapele v bližini cerkve.

Kočevje, c. sv. Rešnjega telesa (1751); nekdaj do Božjega groba 14 postaj; ohranjena kapela Božjega groba (prenovljena 1987).

Cirkulane, p. c. sv Ane v Halozah (18. stol); ohranjena ena kapelica.

 

KRIŽEVI POTI S ŠTIRINAJSTIMI KRIŽI ali ZNAMENJI

Brinjeva gora – c. sv. Kozma in Damijana (2005); 350 m dolga pot, table iz lipovega lesa, delo Stanka Lodranta.

Sveta Gora pri Gorici – Bazilika Kraljice Svetogorske (1991); od Prevala ob asf. cesti, križi s številkami, 12. postaja Kristus na križu, ob 13. postaji nova kapela Pietá – Žalostne Matere Božje (2015).

Kurešček – romarska c. Kraljice miru (1990); leseni križi ob poti, ki jo je pokazal France Špelič, kakor jo je videl v mistični zamaknjenosti).

Hotiza (2011); ob poti, po kateri so bs. Danijela Halasa 16. marca 1945 peljali v smrt. Kamniti križi so različnih oblik, kar nakazuje vsebino. Znamenja govorijo o Jezusovem trpljenju, spominjajo na Halasovo trpljenje in na trpljenje vsakega posameznika. V križe so vdelani kamni iz Mure Okolica križev je urejena tako, da so temelji postavljeni v obliki velikih črk, ki skupaj dajo misel: Pot v življenje.

Nova Oselica, c. sv. Janeza Nepomuka (2007); od ceste Sovodenj–Cerkno do vrha Nove Oselice; preprosti križi s streho in tablico s številko in napisom postaje.

Ptujska Gora, bazilika Marije Zavetnice (2012); 14 kamnitih plošč s križi in reliefi, ki romarje vodijo po poti miru – od križa pri romarskem vodnjaku.

Kočevski Rog, križev pot Slovencev, ki stoji ob cesti proti grobišču Pod Krenom v Kočevskem Rogu in je posvečen povojnim grozotam – 15. postaj (kipar Stane Jarm).
Teharje, križi za križev pot od grobišča Bukovžlak do cerkve sv. Ane.

Še veliko je križevih potov po naši domovini (od Movraža do cerkvice sv. Kvirika, na Blečji vrh iz vasi Polica, v Filovskem Gaju, v župniji NM–Sv. Lenart, v Slavini, na Zasavski Sveti gori, na Vrsnik,   na Rožnik …), vseh nam ni uspelo odkriti, nekaterih pa zaradi omejenega prostora tudi ne omeniti …(mč)

 

ČUK, Silvester. Križevi poti na prostem. (Priloga). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str 58-63.

Središče nekdanjih slovenskih kmečkih domov je bila ‘hiša’, večja soba s krušno pečjo, kjer se je številna družina mudila zlasti pozimi. V njej so opravljali najrazličnejša dela: od pletenja do mizarjenja. Ta ‘hiša’ je bila tudi neke vrste domača cerkev, njeno srce je bil ‘bogkov kot’ nad veliko družinsko mizo. V kotu je bilo razpelo (Križani se je v božičnem času umaknil jaslicam), na njegovi desni in levi pa so visele svete podobe. Bile so barvit okras notranjščine kmečkega doma, ki so ga varovale svetniške osebe, nemalokrat z upodobljenim zavetnikom hišnega gospodarja ali gospodinje ter podobe zavetnikov v sili. Običajno so bile naslikane na steklo. Slike na steklo so se v slovenskih kmečkih domovih pojavile v prvi polovici 19. stoletja in se tam ohranile do začetka 20. stoletja. Slikanje na steklo je počasi zamiralo, veliko slik so zlasti revnejši kmetje zaradi gospodarske stiske za majhen denar prodali raznim ljubiteljem in prekupčevalcem. Po kmečkih domovih danes slik na steklo skoraj ni več, okoli 1700 primerkov hranijo v muzejskih etnografskih zbirkah in v raznih zasebnih zbirkah.

POGLED V ZGODOVINO
Slike na steklo so izdelki ljudske likovne umetnosti, izdelane po posebnem postopku. Slikarska podlaga in obenem zaščita barvne plasti je šipa (ravno steklo). Vrstni red slikanja je obrnjen kot pri navadnem slikanju. Dejansko gre za slikanje na hrbtno stran šip. Ta slikarska tehnika je bila znana že v antiki (Egipt). Do najvišje stopnje se je slikanje na steklo dvignilo v zgodnji renesansi v Benetkah, kjer so slikali v velikih množinah male, nabožne in relikvijske podobice iz stekla, kot v svojem zapisu O ljudskih slikah na steklo (Etnolog 12/1939) navaja slikar Maksim Gaspari. Ti izdelki so bili namenjeni srednjemu in višjemu sloju tedanjega prebivalstva. V drugi polovici 18. stoletja pa so se izoblikovala evropska središča, kjer so izdelovali slike na steklo za kmečko prebivalstvo. Najbolj znane delavnice slik na steklo so bile na Bavarskem, v Češkem lesu (kraj Pohoří) in v nekaj kilometrov oddaljenem kraja Sandl v Zgornji Avstriji, ki so dosegle vrh v prvi tretjini 19. stoletja. ‘Slike iz Sandla’ so ponesle sloves te vasi po vsej habsburški monarhiji. Izdelovali so jih v velikih količinah ter jih izvažali v tuje dežele, tudi v Slovenijo. Slike na steklu so k nam z Bavarskega, Avstrijskega in Moravskega prinašali krošnjarji, tedanji potujoči trgovci, Korošci in ‘Kranjci’. Kmetje so jih od njih kupovali na romanjih (kot spominke) in na žegnanjih. »Mogoče je, da so se krošnjarji pri mojstru, pri katerem so kupovali slike, naučili slikati in da so potem slikali tudi doma,« domneva Gorazd Makarovič, strokovnjak za to področje, v svoji študiji Slikanje ljudskih slik na steklo na Slovenskem (Slovenski etnograf 15/1962).

Večina slik na steklo v vseh slovenskih muzejskih in zasebnih zbirkah – skupno število je nad 1700 – sodi v prvo polovico 19. stoletja, po čemer sklepamo, da so jih v tem času imele kmetije na vsem slovenskem ozemlju, v drugi polovici 18. stoletja pa le redke kmetije na Koroškem in Kranjskem. Na območjih vzhodne in zahodne Slovenije so slike na steklo maloštevilne, kar pove, da tam niso bile običajen del hišne kmečke opreme. V nekaterih zaostalih predelih (na kmetijah med Gorjanci in Krko) še v drugi polovici 19. stoletja ni bilo nobenih slik na steklo. Po značilnostih posameznih delavnic iz dežel, od koder so krošnjarji prinašali slike na steklo, lahko določimo njihov izvor.

KAKO LOČITI TUJE SLIKE OD DOMAČIH
V tuji strokovni literaturi je omenjeno slikanje na steklo tudi pri nas. Italijanski etnograf Ranieri M. Cossar piše, da so v tribuško čepovanskih steklarnah (glažutah) izdelovali tudi slike na steklo, ki so jih potem raznašali krošnjarji. V teh krajih so poslikavali tudi kozarce in steklenice. Poznavalci sodijo, da so okoli 12 odstotkov vseh ohranjenih slik na steklo pri nas izdelali domači mojstri oziroma delavnice. Skupno število doslej znanih in ugotovljenih del slovenskih slikarjev obsega le okoli 200 primerkov. Po kakšnih merilih so to določili, razlaga Gorazd Makarovič v že omenjeni študiji iz leta 1962. Najprej so iz muzejskih zbirk izločili slike, ki po slogu in značaju pripadajo ugotovljenim tujim izvorom in delavnicam, med preostalimi pa so za domače izdelke označili tiste, ki kažejo isto izdelovalčevo roko kot nekatere panjske končnice in votivne (zaobljubljene) slike, ki imajo slovenske napise ali se kako drugače nanašajo na naše kraje. Drugi problem je določiti, kdaj so slike nastale. Pri tem so se oprli na ugotovitev (datiranje) stekla, na katerem so slike naslikane. Podlaga za najstarejše slike je bilo pihano in valjano steklo, ki je bilo polno mehurjev, brazgotin in črt. Poleg starosti stekla so si pri iskanju, kdaj so slike nastale, pomagali tudi z datiranjem slikarij istih rok na les. Tretji problem je bil lokalizacija delavnic oziroma slikarjev, se pravi, kraj ali področje, kjer so te slike na steklo nastajale. »Delavnice oziroma slikarje smo poizkusili lokalizirati v širšem smislu po zastopanosti domačih izdelkov v zbirkah lokalnih muzejev, ki so nabirali gradivo predvsem na svojem področju.« Zadnji razpoznavi znak je bila motivika, vsebina slike. Okvirno so skušali ugotoviti motive, ki so bili slikani v domačih delavnicah, in stopnjo njihove izvirnosti oziroma odvisnosti od slik, izdelanih na tujem. Po tej poti so ugotovili dela dveh domačih slikarjev in ene slikarske delavnice in jih skušali postaviti v časovni in krajevni okvir. Slikar Maksim Gaspari na vprašanje, če je pri slikah na steklo mogoča ločitev med pristnim slovenskim delom in uvoženim iz tujine, odgovarja: »Mislim, da je to mogoče, ker imajo naše podobe v obeležju nekaj intimnejšega kot tuje, so v tehničnem pogledu enostavnejše in skromnejše, ter imajo kot vidni znak često slovenske napise.«

DVA PREPOZNAVNA MOJSTRA
Po značilnih potezah njunih izdelkov so enemu dali zasilno ime Mojster okorne risbe, drugemu pa Mojster malih figur. Na slikah prvega so konture (orisi) rdečerjave barve, nohti na prstih so običajno slikani tako, da je slikar preko koncev prstov potegnil vodoravno črto. Ozadja so umazano bele barve ali oker, okrasne cvetlice so tulpastih oblik ali polovičnega četverolista, kartuša (okrasna obroba) je ovalne ali pravokotne oblike. Slike so uokvirjene v črne, plitvo žlebljene okvire. Dela, ki jih po slogovnih merilih združujemo v eno skupino, so vedno izdelek ene same roke. Po tem je mogoče sklepati, da gre za enega samega slikarja, ne delavnico. Dokaz, da so te slike na steklo, nastale pri nas, je, da je isti mojster slikal tudi panjske končnice, ki so vezane skoraj izključno na naša tla. Delovanje tega mojstra postavljamo v drugo in tretjo četrtino 19. stoletja. Naslikane so že na prešanem steklu, ki je v tistem času začelo zamenjavati valjano steklo. Njegova dela hranita v glavnem škofjeloški in kranjski muzej, po čemer sklepamo, da je deloval na Gorenjskem.
Kakšno desetletje poprej je prav tako na Gorenjskem deloval slikar na steklo, ki ga po značilnosti njegovih slik zasilno imenujemo Mojster malih figur. Tudi na njegovih slikah so konture rdečerjave barve, v primerjavi z običajno velikostjo figur na slikah na steklu so figure našega mojstra nenavadno majhne, toda velikost figure ni odvisna od formata slike, ampak je neka stalnica. Kartuša je stebrasta, stebri so ravni, ozadja na slikah so modra. Vsi napisi na njegovih slikah so slovenski. Slogovna analiza je pokazala, da je vsa dela slikal en sam slikar. Slike tega mojstra hranijo le muzeji, ki so nabirali gradivo na Gorenjskem, kar potrjuje, da je slikar deloval nekje na Gorenjskem.

SLIKARSKA DELAVNICA V SELCIH
Dobrih petdeset let (od 1840 do 1890) so slike na steklo prihajale tudi iz slikarske delavnice v Selcih, središču Selške doline. Nekateri razpoznavni znaki te delavnice: obrisi so slikani z rdečo barvo, značilni so obrazi, kartuša je sestavljena iz dveh svedrastih stebrov, ki nosita preklado, na kateri stoji zlata košarica s cvetjem. Pod kartušo je vedno slovenski napis z veliki črkami s črno barvo na belem ozadju. Slogovna analiza pove, da sta z istimi šablonami (predlogami) in barvami slikali vsaj dve roki, kar pomeni, da so slike izšle iz slikarske delavnice. ‘Gospodarica’ te delavnice je bila Marija Pavlič, po domače Blaževčeva Micka. V Slovenskem etnografu jo je leta 1939 predstavil Janez Dolenc. Rojena je bila leta 1821, bila je majhne, drobne postave, nekoliko je šepala. Živela je samo za svoj poklic – slikanje. Slikala je panjske končnice in podobe na steklo, delala je tudi bridke martre (križe) in zrcala. Na mizi in na klopeh je imela vse: tam je bilo nastavljenih mnogo lončkov za barve, čopiči itn., da ni bilo kam sesti. Na klopi je bila skladovnica neposlikanih in že poslikanih končnic. Kljub navideznemu neredu je bila vsaka stvar na svojem določenem mestu. Za mizo v kotu je bila plošča in kamen za ribanje in mletje barv. Delala je pri mizi.

V drugem kotu je sedel oče, ki ji je pomagal, navadno pa je s svinčeno pločevino vezal okenska stekla. Pri delu je Micka nosila ruto na glavi, pa naočnike na koncu nosu. Nosila je čedno in čisto obleko, še roke je imela kljub svojemu delu vedno čiste. Ko je rabila ploščo, jo je postavila na mizo in nastrgala ter zmlela potrebno barvo. Zmleto barvo je s tanko trščico dajala v posodice, dolila nekoliko lanenega olja, potem je s tankim čopičem nanesla barvo na črtež podobe na papirju. Ta papir je odtisnila na temeljno barvo, potem pa je jemala najrazličnejše čopiče in barve, katere je mešala med seboj, in izrisala podobo do konca. Na podoben način je (poleg končnic) slikala tudi podobe na steklo, saj so si nekateri motivi na obeh popolnoma podobni. V Poljanski dolini je cvetelo slikarstvo in rezbarstvo v znani Šubičevi delavnici v Poljanah. Tu je delal Štefan Šubic, oče slikarjev Janeza in Jurija, in njegov brat Janez. Iz delavnice Šubičev so prihajale panjske končnice, poslikavali pa so tudi pohištvo.

POSTOPEK SLIKANJA NA STEKLO
Slikar Maksim Gaspari (1883–1980) je zapisal: »Ni tako enostavno postati čez noč umetnik slikanja na steklo, to vem z lastne prakse, ker sem izdelal več takih podob in pri tem naletel na različne težave tehničnega značaja, predvsem zaradi krhkosti stekla, zaradi negativnih obrisov ter postopnega sušenja barvnih plasti, pri katerih je treba točno vedeti vrstni red pastoznih (gostih) in lazurnih (redkejših modrih) barv.« Na podlagi lastnih izkušenj je opisal postopek slikanja na steklo. Ljudski slikar je na omito, suho steklo narisal konture za delno modelacijo predmeta negativno po podložni predlogi ali šabloni. To je risal in slikal s čopičem iz dlak vidre ali kune, tempera barvo pa tudi z gosjim peresom. Ti obrisi so bili za podlago slike ter nadaljnje delo najvažnejši. Pri tem se je slikar držal glavnega pravila: svetle konture za svetlejše, temne konture za temnejše barvne plasti, npr. za obrise obrazov, telesa, rok, rož, za dekoracije je rabil svetlordeče, rjave ali opečnate konture, za temne obleke, lase, drevje in podobno pa je risal konture v črni, temnorjavi in modri barvi. Pri oblikovanju cvetja in svetlobe se je izjemoma poslužil tudi belih kontur. Na podlagi teh pravilnih obrisov in kontur, ki so se dobro posušile, je bilo nadaljnje slikanje lažje. Da se šipa pri slikanju ni zamazala in kontura ne zabrisala, je imel ljudski umetnik pod roko leseno podporo, imenovano most. Nadaljnje barvne plasti na suho tempera risbo je slikal navadno z oljnatimi, prstenimi barvami, ki jih je sam naribal na kamnu ter jih mešal najprej z vodo, potem pa z oljem. To je bil predpogoj za dobro in trpežno delo. Polaganje barvnih plasti je bilo treba dobro pretehtati, večkrat obrniti steklo in nastajajočo sliko pogledati od sprednje, prave strani. Ko so se posušile te manjše barvne skupine, je končno poslikal ozadje in prazne ploskve z belo, modro ali rumeno barvo. Tehnika slikanja na steklo ima precejšnjo sorodnost z načinom slikanja v keramiki.

MOTIVIKA SLIK NA STEKLO
Vsebina (motivika) slik na steklo v slovenskih zbirkah je skoraj izključno nabožna in skupno šteje nad 100 različnih motivov, a le malo je takih, ki bi bili zelo številčni. Najpogosteje so upodabljali Kristusa in Marijo v raznih ikonografskih različicah. Gorazd Makarovič ima na koncu svoje študije o ljudskih slikah na steklo na Slovenskem seznam motivov slik na steklu v slovenskih muzejskih zbirkah in ob vsakem motivu navaja število slik z enakim motivom. Na prvem mestu je Sveta Trojica (49), sledijo: Srce Jezusovo (33), Božji grob (28), Marija z Jezusom (27), sv. Barbara (24), Jezusovo rojstvo (23), Srce Marijino (23), Sveta Družina (22), Zadnja večerja (21), sv. Lenart (20), sv. Florijan (19), Prizor iz legende o sv. Genovefi (19), Jezus (17), sv. Jožef (16), Križani (15), sv. Janez Nepomuk (15), sv. Janez Krstnik (14), sv. Jurij (14), Marija Zell (13), Sv. Anton Puščavnik (13), Žalostna Mati Božja (12), Jezus pod križem (11). Od svetnic in svetnikov so ‘močneje’ zastopani še: sv. Ana z Marijo, sv. Katarina, sv. Magdalena, Marijino oznanjenje, Marijino kronanje, sv. Marjeta, sv. Trije kralji.

Posvetni motivi v slovenskih zbirkah slik na steklo so izjeme, za razliko od panjskih končnic, ki so čista slovenska narodopisna izvirnost, kjer so posvetni in šaljivi motivi zelo pogosti (Lisica brije lovca, Lovec strelja jelena, Godec in komedijant). Izjema je slika na steklo iz delavnice v Selcih, na kateri je gostilniški prizor z napisom DONS SA DNARJE JUTER TOKO. Veliko domačih slik na steklo, ki jih hranijo naše muzejske zbirke, so dela Mojstra okorne risbe, Mojstra malih figur in slikarske delavnice v Selcih. Slike na steklo so največkrat visele levo in desno ob razpelu nad mizo v kotu kmečke hiše. Izjemoma so bile del opreme vaških kapelic ali podeželskih cerkva (npr. križev pot v cerkvi na Muljavi).

RAZLIČNI TIPI SLIK NA STEKLO
Na Slovenskem so bili razširjeni razni tipi slik na steklo. Glede na tehniko izdelave ločimo samo z barvami izdelane slike, slike z barvo in pozlato, slike z brušenimi in pozlačenimi nadrobnostmi ter črnim ozadjem in slike z zrcalom za ozadje. Glede na obliko slike ločimo slike brez oblikovnih dodatkov, slike z belim napisnim poljem ter slike s kartušami (okviru podobnimi okrasi). Večina ohranjenih slik pri nas so samo z barvo naslikane slike. Redke so slike z delno pozlato, več je slik s kartušami in slik z napisi. Ugotovljeni slovenski slikarji so največkrat ustvarjali samo z barvami naslikane slike. Slovenske slike imajo dostikrat kartušo in napis. Selška delavnica je uporabljala tudi pozlato in zrcalno ozadje.
V slikarstvu na steklo se je najbolj uveljavila mešana slikarska tehnika. Obrisi (konture) so navadno slikani z vodno barvo (akvarelom), vezano z arabskim gumijem, naslednje plasti tvori tempera, končna barvna plast pa je iz oljnih barv. Slike na steklo so bile navadno slikane na majhnih, tenkih šipah iz pihanega stekla. To je bilo ceneno blago, izdelano pri nizki temperaturi. Ploskev teh stekel je bila nesimetrična in vegasta. Toda prav zaradi tega so najstarejše slike dajale nepričakovane učinke, posebno v pozlačenih in zrcalnih plasteh, gledane od strani proti luči. Take podobe so zato najlepše in imajo večjo zbirateljsko vrednost kot novejše, ki so slikane na gladko, čisto steklo tovarniškega izvora. Kakovost šip iz pihanega stekla je zelo krhka, zato je omogočala le razmeroma majhne formate, največkrat v razponu 19–39 cm, kvečjemu 19–45 cm. Večji formati slik na steklo so na Slovenskem redki. Črni užlebljeni leseni okvirji so še bolj poudarjali žive barve na slikah.
V večjih delavnicah na tujem so slike na steklo izdelovali serijsko. Delo je bilo deljeno: mojster je slikal obrise in važnejše podrobnosti, pomočniki so nanašali lazurne in zgornje neprosojne barvne plasti. Slike raznih delavnic se med seboj razlikujejo in hkrati dopolnjujejo.
Slikarstvo na steklo je na začetku 20. stoletja vedno bolj izumiralo. Spreminjala se je miselnost ljudi, ki jim duhovno bogastvo prejšnjih rodov ni veliko pomenilo, zato tudi slik na steklo niso cenili in so izginjale iz kmečkih domov. Za majhne denarje so jih kupili zbiratelji, ki jih cenijo kot dragocene zgodovinske redkosti. Maksim Gaspari, slikar slovenske kmečke duše, je leta 1939 zapisal: »Ko je naš meščanski človek pred kakimi osemdesetimi leti hodil po idrijskih hribih in Poljanski dolini, je pri vstopu v kmečki dom zagledal živopisnemu vencu podobno borduro okoli stropa – borduro znamenitih ljudskih slik na steklo. Ta meščanski človek, ki je imel še nepokvarjen in uravnovešen čut za estetsko umetnostno formo, jo sprejemal in doumeval z zdravim razumom in srečnim užitkom tudi lepote naše folklore. Sodobnemu, od dinamike, strojev, otopelemu človeku je tako uravnovešenje čuta skoraj neznano in tuje … Kdor se bo vrnil iz razbrzdanih vrtincev sodobne civilizacije v duhovno polje moralnih vrednot, iz oglušujočih velemest v samoto gorskih selišč, bo še deležen blagoslova nekdanjega srečnejšega življenja. V luči tega blagoslova bo bolje videl in lepše občutil tudi izdelke našega ljudstva, ter bo spoznal globoke duševne vrednote etnografije, ki korenini v tradicijah poštene umetnosti in obrti.«

ČUK, Silvester. Slike na steklo. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str 50-57.