Avtor: marko

To je dan tišine. Mnogi se strogo postijo, saj se ob 15. uri spomnimo na Jezusovo smrt. Na veliki petek ni svete maše, v cerkvi so samo slovesni obredi brez pridige. Liturgična besedila in obredi govorijo sami zase. Praznovanje se začne s tiho molitvijo ob skrivnosti, da je Jezus umrl za nas na križu, da se sam Bog poda v nemoč smrti, da bi jo v bistvu preobrazil. Ob vseh teoloških razlagah Jezusova smrt na križu še vedno ostaja skrivnost, pred katero lahko samo strme molčimo. Po tihi molitvi se bere Izaija (53), prav posebno besedilo, ki ga je že zgodnja Cerkev brala ob pogledu na Križanega. Zanj velja, kar je rekel Izaija: »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni … V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine.« (Iz 53,3–4).
Na veliki petek beremo pasijon po Janezu, lahko ga tudi pojemo, če je to mogoče. Tudi pri Janezu Jezusa primejo, bičajo in zaslišujejo, obsodijo in pribijejo na križ. Toda on je edini delujoči, kralj, ki se na križu zdi kot na prestolu, s katerega bo vladal. O sebi nam Jezus reče: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Jn 18,36). Zato mu Pilat končno nič ne more. Jezus gre skozi trpljenje, ne da bi ga to uničilo. Tako nam naj bo ta pasijon za oporo, da lahko tudi mi gremo skozi trpljenje življenja, ne da bi nas uničilo ali premagalo. V nas je kraljestvo, notranji prostor miru, v katerem vlada Bog. Tam bolečina nad nami nima moči, tam nas ne morejo raniti napadalci in sodniki. Tam smo suvereni, ker sam Bog prebiva v nas.
Janezov pasijon je poln simbolike. Vse zunanje dogajanje je vedno tudi podoba za globljo resničnost:

• Tako stojijo štirje vojaki za štiri strani neba, v katere nehote odnesejo sporočilo o Jezusovi smrti in vstajenju.
• Za suknjo mečejo kocko, ker “je bila brez šiva, od vrha scela stkana” (Jn 19,23b). Tkali so vedno od spodaj; toda Jezusova suknja je podoba za to, da Bog v Jezusu obnavlja svet od zgoraj, ločeno zopet celi in ves kozmos obdaja z novim oblačilom, oblačilom ljubezni.
• Ob štirih možeh stojijo pod križem štiri žene. Tu predstavljajo svet, ki Jezusa sprejema. Vzpodbujajo nas, naj iščemo stik s svojo ‘žensko notranjostjo’ (‘Anima-Seite’ je tisti del naše notranjosti, ki je veliko bolj čuteč, zato jo Grün imenuje ženska stran. Op. prev.), da se v svojem srcu odpremo Jezusovi ljubezni, ki želi s križa prepojiti našo notranjost.

Po slovesno prebranem pasijonu sledi obred češčenja križa. Križ, ki je še zakrit s prtičem, prinesejo v cerkev. Duhovnik nato odkriva križ po delih in ob tem prepeva, vedno za ton višje: »Glejte les križa, na katerem je Zveličanje sveta viselo.« In ljudstvo odpeva: »Pridite, molimo!« Vsi verniki tiho pokleknejo. Križ je bil od tihe nedelje zakrit, kajti v prvi Cerkvi niso na križu upodabljali trpečega Kristusa. Križ je bil veliko bolj znamenje zmage, zato je bil okrašen s številnimi dragimi kamni.

Sedaj, ko smo že prebrali pasijon, se križ lahko odkrije. Slavili ga bomo kot “les križa, na katerem je Zveličanje sveta viselo”.
• Križ je simbol upanja, ki lahko preobrazi vse trpljenje tega sveta, da nas nič več ne more ločiti od Kristusa.
• Vedno bolj nam postaja znamenje največje bližine Boga, kraj, ki odseva neskončno Božjo in Jezusovo ljubezen do nas.
Pred križem nato duhovnik zapoje trikratni sveti: »Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni.« In potem se zapojejo improperije, stare žalostinke, v katerih Kristus očita ljudstvu, zakaj ga je pribilo na križ, njega, ki je za svoj narod storil toliko dobrega: »Ljudstvo moje, kaj sem ti storil, ali s čim sem te užalil, daj, odgovori mi!« Nato lahko vsak vernik stopi do križa, ga počasti s tem, da poklekne in poljubi Jezusove noge. V mnogih cerkvah je to čaščenje križa skupni del obreda. Križ ni več trpeče orodje, spremenil se je v znamenje zveličanja. Tako poje stara himnična kitica: »Tvoj križ častimo, Gospod, in tvoje sveto vstajenje hvalimo in poveličujemo: zakaj, glej, zaradi križa je prišlo veselje na ves svet.« Mnogim se zdi protislovno, da bi križ poljubili. Temu se upirajo, ker križ takoj povežejo s trpljenjem ali celo z mazohizmom. Toda ko poljubimo križ, poljubimo Jezusovo ljubezen, ki se je razodela na križu, ljubezen, ki je močnejša od smrti, ljubezen, ki gre skozi trpljenje, da bi nas spremenila. Tako je čaščenje križa izraz zahvale, da je Jezus za nas umrl, da je za nas tvegal svoje življenje, da je izkazal svojo ljubezen do konca. S poljubom odgovorimo na Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13).

Osebne vaje
Izberi si križ in ga opazuj. Predstavljaj si, da se je Jezus daroval zate: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13). Ti si njegov prijatelj, zate je zastavil glavo. Če se v to poglobiš, začutiš lastno vrednost. Tako si dragocen, da je Jezus tudi zate daroval svoje življenje. Zrenje križa nima nobene povezave z mazohizmom ali obsedenostjo s trpljenjem, tudi ne s sočutjem. Nasprotno je bila meditacija križa za mistike srednjega veka opazovanje Jezusove ljubezni. Na križu lahko vidim Jezusovo ljubezen do sebe: to ljubezen začutim, ko opazujem bolečino, ki jo je prevzel nase tudi zame.
Druga vaja ti lahko pomaga, da občutiš skrivnost velikega petka:

• Pojdi sam na sprehod v gozd in si na glavo kot krono položi kamen, ki ti naj ne pade na tla.
• Kamen te prisili, da hodiš pokončno.
• Počasi hodi in si govori: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«
• Nato si predstavljaj okoliščine, kjer so te zelo ponižali.
• In potem zavestno prehodi te okoliščine šibkosti, ponižanja in ranjenosti z vodilom: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«

S tem se ne zapreš pred bolečino, kajti ta te ne more oropati tvojega kraljevskega dostojanstva. Ne more te pritisniti ob tla, saj je v tebi prostor, kamor nobena bolečina nima dostopa. Tako lahko začutiš, kaj pomeni za nas Kristusovo odrešenje: ne bo nam odvzeta vsaka bolečina, saj bomo našli pot skozi trpljenje, ne da bi nas uničilo.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

Velika sobota je dan tišine. Čez dan ni nobene liturgije, menihi pojejo samo molitve ob uri. V psalmih meditirajo o tem, kako Jezus leži v grobu, ves svet bi se naj ustavil v molitvi pred veliko skrivnostjo: Bog je mrtev. Jezus ni samo umrl, ampak je bil tri dni mrtev. V svoji smrti je sestopil v kraljestvo smrti. Na ta dan bi nas naj spremljale tri teme: tišina, grob in sestop v kraljestvo mrtvih.
Večina izkoristi veliko soboto za pripravo na veliko noč. Ampak bilo bi dobro, če bi si vsaj dopoldne vzeli čas za tišino.

• Pojdimo k Božjemu grobu in poiščimo čas tišine, ko ne bo blagoslova velikonočnih jedi.
• Lahko doma beremo ali poslušamo kaj o skrivnosti velike noči.
• Ali pa preprosto sedimo v tišini in prisluškujemo temu, kar nam ta tišina podarja – in vse to podržimo pred Boga, da njegov Duh spreminja vse naše misli in občutke.
• Lahko opravimo tudi sprehod v tišini – tudi to odgovarja razpoloženju dneva tišine.

Grob, v katerem je Jezus ležal tri dni, nas želi povabiti, da pokopljemo tisto, kar nas ovira v življenju:

• Lahko pokopljemo stare zamere in se odpovemo temu, da bi jih še naprej uporabljali kot očitke proti drugim ali kot izgovor, da nismo potrebni vstajenja.
• Prav tako lahko pokopljemo stare življenjske vzorce, ki jih vlačimo s seboj kot balast: to je lahko naš perfekcionizem ali pa obsedenost s tem, da vedno iščemo krivdo pri sebi, ali pa tendenca, da bi sebe vedno poniževali.
• Pokopljemo lahko tudi konflikte, ki jih nosimo s seboj.

Vse to lahko pokopljemo in pustimo v Jezusovem grobu. Lahko tudi napišemo, kaj bi radi pokopali. In potem listič zažgemo in pepel zakopljemo v zemljo. Lahko pa zakopljemo listič pod drevo, ki naj iz njega dobiva moč.
Podobo spusta v kraljestvo mrtvih so posebej ljubili cerkveni očetje z Vzhoda. Jezus se je tako spustil do pratemelja sveta, da bi od tam prežel ves svet s svojo odrešujočo ljubeznijo. Tako se nas je že, hočemo ali nočemo, v globini naše duše dotaknila ljubezen Jezusa Kristusa, ki je premagala smrt in spremenila pratemelj sveta, osnove našega mišljenja in čutenja. Kraljestvo senc, v katerega je Jezus sestopil na veliko soboto, lahko razumemo tudi kot senčno kraljestvo naše duše. Vsak človek ima v sebi takšno senčno kraljestvo, v katerem se skriva vse, česar sebi ne upa priznati, kar je odrinil in potlačil. Prehoditi veliko soboto tudi pomeni, da s Kristusom sestopim v lastno dušo, v njena brezna. To je nekaj povsem drugega, kot je psihološko raziskovanje moje duše. S Kristusom se spustim zavestno v globino svoje podzavesti. Predstavljam si, da postanejo svetle vse podobe, ki so skrite v globini moje duše, saj jih razsvetli Kristusova ljubezen, tako da mi ni treba imeti več strahu pred temo in kaosom v moji notranjosti. Vse, tudi globine moje duše, je prežeto z njegovo ljubeznijo.
Vzhodna cerkev ljubi podobe Jezusovega sestopa v kraljestvo mrtvih. Njihove velikonočne ikone predstavljajo Jezusa, kako se spušča k mrtvim, jih prime za roko – in se z umrlimi ponovno dvigne k luči. Tako si lahko predstavljam, da se Jezus dotakne z roko odmrlega in otrplega v meni in vse vodi v življenje in luč, da lahko po njem vse v meni živi.

Osebne vaje
Poglobi se v to podobo:

• Pri vdihu teče z Jezusovo molitvijo (»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.«) njegova ljubezen v tvoje srce in ga ogreje.
• Pri izdihu sestopi Kristus s teboj v globino tvoje duše, da bi vse temno v tebi osvetlil in vse otrplo priklical v življenje.
• Z dihanjem vedno znova ponavljaj Jezusovo molitev, dokler ne boš občutil, da je vse v tebi prežeto z Jezusovo ljubeznijo, osvetljeno in spremenjeno.

Zapiši vse, kar bi rad pokopal ali kar bi rad vrgel v velikonočni ogenj, da te po veliki noči ne bo več težilo: stare konflikte, prizadetosti, predsodke, tuhtanja, življenjske vzorce, ki te ovirajo in mrtvičijo, in stare naveze, ki ne držijo več. Nato pokoplji ta listek ali pa ga vrzi v velikonočni ogenj, ob katerem se bo prižgala velikonočna sveča.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja Marko Čuk

Postni čas je priprava na noč vseh noči, na sveto veliko noč. Sam si ne morem predstavljati velikonočnih praznikov brez praznovanja vigilije. Med velikonočnimi prazniki sem petindvajset let vodil duhovne vaje za mladino in mlade smo vedno uvedli v liturgijo te svete noči. Za vse je bil to izreden dogodek. Vem, da danes ne morem več obnoviti teh noči s takšno intenzivnostjo. Ampak vsako leto znova se takšen, kakršen pač sedaj sem, z vsem, kar me trenutno zaposluje, prepustim tej dolgi noči, saj naši liturgični obredi trajajo od 22.45 do 1.45. In globoko zaupam, da se vsako leto na nov način zgodijo v meni odrešitev, sprememba in osvoboditev.
Vigilija se začne s temo. V cerkvi je temno, verniki doživljajo zunanjo temo kot podobo za svojo notranjo temo. Zavestno doživljajo temačnost svojega srca, dokler v njem ne zagori velikonočna sveča. Šibko luč ene sveče po trikratnem petju “Lumen Christi – Deo gratias” (“Kristusova luč – Bogu hvala”) ponesejo do vseh vernikov. Nato postavijo velikonočno svečo na svečnik in jo slovesno pokadijo, duhovnik pa zapoje skrivnostni spev Exultet: to je Hvalnica velikonočni sveči, ki slavi v podobi sveče Božje odrešenje in osvobajajoče delovanje Jezusovega vstajenja. V podobah Stare zaveze je vigilija prikazana takole: »To je noč, ko si naše očete, Izraelove sinove, nekdaj iz Egipta izpeljal in jim skozi Rdeče morje dal iti kakor po suhi poti. To je torej noč, ki je s svetlobo ognjenega stebra pregnala temo grehov. To je noč, ki nocoj po vesoljnem svetu rešuje teme greha in hudobije sveta tiste, ki verujejo v Kristusa, jih posvečuje v Očetovi ljubezni in jih združuje v občestvo svetih.« Med poslušanjem te čudovite hvalnice držimo v rokah goreče sveče in luč se lahko razlije v vso temino našega srca, zasije pa tudi na ves svet, da bi prav vse razsvetlila velikonočna luč.

Nato si vzamemo čas za štiri berila iz Stare zaveze, v katerih je že napovedana velikonočna skrivnost:

• Prvo berilo je zgodba o stvarjenju. Bog je videl, da je vse zelo dobro, da je bilo vse lepo. V luči velikonočne sveče smemo občudovati lepote stvarstva, saj je bilo z Jezusovim vstajenjem ponovno vzpostavljeno to, kar je bilo zamišljeno na začetku.
• Z drugim berilom, Abrahamovo daritvijo, imajo mnogi težave. Kako lahko Bog Abrahamu ukaže, naj mu daruje sina? Toda aktualnost tega berila začutimo, če si predstavljamo: ni ukazal Bog Abrahamu, naj mu daruje sina, ampak je Abrahama k temu prignala njegova podoba Boga – naj žrtvuje sina na oltarju svoje skrajne strogosti ali na oltarju svojih malikov. Liturgija pa vidi v tej zgodbi skrivnost Jezusove smrti za nas.

Toda ne smemo si predstavljati, da je Bog svojega sina žrtvoval, podaril nam ga je iz ljubezni, prepustil ga je ljudem in s tem tudi tvegal, da ga ubijejo. V tem slutimo skrivnost ljubezni, ki ni mislila nase, ko nam je podarila življenje.

• Tretje berilo nam pripoveduje o izhodu iz Egipta in prehodu skozi Rdeče morje. V tem prehodu je že zgodnja Cerkev videla podobo Jezusovega vstajenja in našega krsta. Krščeni smo po Jezusovi smrti in njegovem vstajenju. Ta zakrament nas osvobodi vseh notranjih sovražnikov, skupaj z “vozovi in konjeniki” jih zalije morje, sami pa lahko odidemo v svobodo.
• Četrto berilo iz preroka Izaija (Iz 54,5–14) nam opisuje odrešitev po Kristusu kot izraz Božje ljubezni. Božjo ljubezen primerja z ljubeznijo moža do njegove mladostne ljubezni. Bog nas ni pozabil. Usmilil se nas je z večno zaobljubo. In ob vstajenju svojega Sina nam obljubi, da se ta zaveza miru ne bo zamajala in da nas ne bo dosegla groza stiske.

Po obredni molitvi zapojemo velikonočno kesanje (Kyrie) in z njim pozdravimo Vstalega. Ponovno zapojejo orgle ob Slavi: z veličastno melodijo in pesmijo se po dveh dneh ponovno oglasijo. Ob mogočni Slavi se prižgejo vse luči, tako da nenadoma sredi noči postane svetel dan. Po berilu iz Pisma Rimljanom, kjer nas Pavel spominja na skrivnost našega krsta, oznani duhovnik veliko veselje z velikonočno Alelujo. Po štiridesetih dneh ponovno prvič zazveni ta vzhodni napev. Plaho išče velikonočna Aleluja svoje tone: v treh spevih se vsak začenja z višjim tonom, dokler se ne konča v najvišjem veselju.

Evangelij nam oznanja prvo srečanje žena z vstalim Kristusom. Tudi nam oznanjajo žene: »Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel!« (Mt 28,6). Žene so prve srečale Vstalega. Možje s svojim racionalnim razmišljanjem težko sprejemajo skrivnost vstajenja. Potrebujejo žene, ki zaupajo svojemu srcu. In srce ve, da ob skrivnosti rojstva obstaja tudi skrivnost vstajenja, kjer življenje premaga smrt, kjer je ljubezen močnejša od smrti. Tako nam želijo žene prinesti oznanilo vstajenja in nam odpreti tisti ženski kotiček naše duše (nas povežejo z ‘animo’), ki nosi v sebi notranjo slutnjo vstajenja.

Po pridigi blagoslovi duhovnik vodo: ali kot krstno vodo, če je v tej noči tudi krst katehumenov, ali kot velikonočno vodo, ki si jo verniki odnesejo domov. V molitvi nad vodo se spomnimo vseh zdravilnih učinkov, ki jih je Izrael izkušal:

• voda, ki nam poteši žejo;
• ki nas očisti vse kalnosti;
• živa voda, ki nas poživi in obnovi;
• in končno voda, s katero je bil Jezus krščen v Jordanu in nas spominja na naš krst.

V nekaterih okoljih še srečamo navado, da se z velikonočno vodo dotaknejo oči, da bi lahko povsod videli skrivnost vstajenja: v razbohoteni naravi, v obrazu človeka, v preprostih doživetjih našega vsakdana, kot so vstajanje, umivanje in obroki ob družinski mizi.
Po obnovitvi krstne obljube sledi evharistija, ko med obhajilom zavestno sprejmemo telo vstalega Kristusa. V tej moči lahko vstanemo iz groba svojega strahu, iz groba obupa, iz groba prazne rutine – da bi si upali živeti. Grob, v katerem bi najraje kar obležali, lahko pomeni marsikaj:

• To je najprej grob, ko se umaknemo kot gledalci. Pri vsem, kar se dogaja, ostajamo gledalci. Nismo pripravljeni vstati, prevzeti odgovornosti, nastaviti glave – da drugi ne bi bili križani.
• Grob ponazarja tudi vlogo žrtve, s katero se enačimo. Vedno znova smo žrtev žalitev in ponižanj. Toda ne smemo ostati vedno žrtve, saj tako nehote postanemo storilci, kakor nas uči psihologija. Vstajenje pomeni, da vstanemo iz svoje vloge žrtve, se od nje poslovimo in se spoprimemo z življenjem.

Vstajenje, ki ga to noč praznujemo, pomeni za naš vsakdan vstajenje iz različnih grobov, v katere smo se zavlekli. Naše vstajenje se mora konkretno pokazati, tako da gremo prebujeni z budnimi očmi v svoje življenje in postanemo odkrito pravični do sebe in do ljudi okoli nas.

Jezus je vstal od mrtvih. Tako nam njegovo vstajenje podarja upanje, da tudi mi po smrti ne bomo padli v temo, ampak bomo vstali v Božji ljubezni. Jezusovo vstajenje nam odvzame strah pred lastno smrtjo. Jezus, ki je v svojem vstajenju pretrgal vse verige, ki so ga vezale na grob, nas bo rešil tudi verig naših grehov in notranjih potlačitev, da bomo z njim našli v zaupanju pot do Boga. Tako je razumel vstajenje Pavel v Pismu Hebrejcem. S smrtjo na križu je Jezus vstopil v svetišče, v presveto. »Po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso.« (Heb 10,20). Jezus je šel za nas kot “začetnik in dopolnitelj vere” (Heb 12,2) v Božje nebeško svetišče, v veličastvo nebes, da mu lahko z vsem zaupanjem sledimo. Smrt bo po vstajenju tudi za nas vstop v nebeško svetišče. Jezusovo vstajenje nam podarja upanje na večno veličastvo. V upanju imamo že sedaj “varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo, kamor je za nas kot predhodnik vstopil Jezus” (Heb 6,19–20a). Jezusovo vstajenje, ki ga praznujemo na veliko noč in vsako nedeljo znova, je za nas to sidro, ki ga imamo že sedaj v sebi in s katerim smo že sedaj zasidrani v Božjem nebeškem svetišču, ki nas v naši smrti in vstajenju pričakuje za večno.
Velika noč ni omejena le na liturgično praznovanje. Želi spremeniti tudi naše vsakdanje življenje. Tako imamo blagoslov velikonočnih jedi: mesa, jajc, hrena in kruha. Naši družinski obroki naj bi odsevali nekaj skrivnosti vstajenja.

• Jedi ponazarjajo krepčilno, zdravilno in obnavljajočo Božjo moč, ki je z vstajenjem postala občutna za vse nas.
• Naša skupnost pri mizi nadaljuje velikonočni obrok, ki ga je Jezus imel po vstajenju s svojimi učenci.
• Nekoč so veliko noč proslavljali s plesom; življenje, ki je v vstajenju strlo vse okove, naj zlomi tudi okove, ki nas tolikokrat držijo v nemoči, kot so predsodki, blokade in negotovost.

Upam, da vas je postni čas pripravil na sveti velikonočni praznik, in vam želim, da ta živost, ki jo rojeva vstajenje, v petdesetih dneh velikonočnega časa prodre vedno globlje v vas in da zajame vsa področja vašega telesa in duha. Naj velikonočni čas postane za vas rodoviten, da se bo vaše življenje vedno bolj poglabljalo.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Tretja Jezusova misel na križu:

»Žena, glej, tvoj sin!« »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,26)

Tretja Jezusova misel na križu je iz Janezovega evangelija. Namenjena je Jezusovi materi in najljubšemu učencu. Besede, ki jih govori obema, so namenjene tudi nam, da bi izgubili strah pred osamljenostjo. Ta strah danes preganja mnoge ljudi, ki ne znajo biti sami. Vedno potrebujejo koga ob sebi, nenehno morajo telefonirati ali izmenjavati misli po računalniku. Kontakt z drugo osebo je zanje edina pot, da pozabijo na strah pred osamljenostjo. Toda to ne reši njihovega strahu. Beg jih ne reši pred njim, ampak ga še poglobi. Venomer jih je strah, da bi se na tem begu morali kdaj ustaviti, zato jih preplavljajo občutki osamljenosti. In kako bi naj te preproste Jezusove besede pregnale naš strah pred osamljenostjo? Poglejmo si natančneje ta prizor.

Vsi razlagalci Svetega pisma so si edini, da ima prizor, v kateri Jezus izroči svoji materi najljubšega učenca kot sina, njemu pa Marijo za mater, simbolni pomen. Vprašanje je samo, kako to simboliko razumemo.

• Ena razlaga je, da je Marija podoba judovske skupnosti, Janez pa poganske.
• Drugi vidijo v Mariji podobo Jezusove družine, ki hodi skupno pot z apostoli.
• V tej sceni pa lahko vidimo tudi združevanje nasprotij: moški je izročen ženski, ona pa njemu. Moški naj vzame žensko v svojo hišo. V grščini je uporabljen izraz ‘eis ta idia’, kar pomeni ‘v svoje’ (Jn 19,27), v notranjost samega sebe, v svoje srce.
• Na križu se združujejo nasprotja: Bog in človek, moški in ženska, Judje in pogani.
• Ne postajajo eno le na zunaj, ampak predvsem notranje. Moško in žensko, judovsko in pogansko, pobožno in posvetno, Božje in človeško postajajo v mojem srcu eno.
  In ta enost v meni je pogoj, da premagam strah pred samoto. Če sem s samim seboj eno, se ne počutim osamljen. Pomirjen sem s seboj. Ljudje, ki čutijo osamljenost, so izgubili stik s samim seboj. Potrebujejo drugega, da se sploh začutijo.

Pri evangelistu Janezu so moški vedno v konfliktu z Jezusom, prizori z ženskami pa so vedno prizori ljubezni:

• Začne se s poroko v Kani, kjer je prisotna Marija. Prizor nam govori, da je Bog z učlovečenjem svojega Sina sklenil z nami ljudmi poroko in da našo neužitno vodo spreminja v vino. Vino v šestih velikih vrčih pomeni polnost ljubezni, ki nam priteka s Kristusom.
• Pogovor Jezusa s Samarijanko se vrti okoli ljubezni.
• Pred vhodom v Jeruzalem mazili Marija Jezusove noge z dragocenim oljem. Jezusu razsipava svojo ljubezen.
• Pod križem stojijo ob Jezusu štiri žene, ki so do križa vztrajale v svoji ljubezni. In tukaj doživijo, kako Križani iz prebodenega srca razliva na vse ljudi svojo ljubezen.

Besede, ki jih Jezus govori Mariji in Janezu, so besede ljubezni, ki v nas objamejo vsa nasprotja. V Janezovem evangeliju je Jezus prikazal križ kot gesto objema: »In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« (Jn 12,32). Jezus nas objema z našimi nasprotji, ki jih pogosto ne moremo uskladiti. Če se mu pustimo z njimi objeti, se bomo pomirili s seboj in strah pred osamljenostjo se bo izgubil. Potem zaslutimo, da smo v osamljenosti z vsem eno, z vsemi ljudmi in z Bogom. V tej enosti se izgubi strah pred osamljenostjo: nismo več sami, saj smo eno z vsem.
• Jezus izroči svoji materi najljubšega učenca kot sina in njemu Marijo za mater. Mati in sin sta osebi odnosa. Mati si vedno za druge in sin je vedno navezan na mater. Na križu je torej jasno, da smo resnično ljudje šele takrat, ko smo v odnosu z drugimi.
• Istočasno je križ, pod katerim sta združena Marija in Janez, znamenje upanja, da je po njem ozdravljeno tudi naše življenje brez odnosov; da bomo tudi sami sposobni za odnos, v katerem je treba vedno usklajevati nasprotja in tako postajati eno, če bomo pomirili nasprotja v sebi.
Trpljenje zaradi osamljenosti kaže pogosto na pomanjkanje odnosov: nismo v odnosu s samim seboj, ne z Bogom, ne z drugimi in prav zato se počutimo sami. Osamljenost pa ni več boleča, če smo tudi takrat, ko smo sami, v pravem odnosu – s seboj, z ljudmi, ki jih nosimo v srcu, s stvarstvom in z Bogom, Stvarnikom vsega bivajočega.

Osebne vaje
Predstavljaj si križ in prekrižaj roke na prsih. Nato si predstavljaj:

• Kakor me objema Jezus na križu, tako sedaj objemam svoje kreposti in svoje slabosti, zdravo in bolno v sebi, pobožno in brezbožno, svetlo in temno, popolno in razbito, moško in žensko, mlado in staro, živeto in neizživeto, zavestno in podzavestno.
• V tej drži lahko podoživljaš Jezusove besede: »Žena, glej, tvoj sin!« »Glej, tvoja mati!« Morda čutiš ob tem globoko enost. Eno si s preteklostjo – ‘tvoja mati’; in eno si z bodočnostjo, ki te čaka – ‘tvoj sin’.
• Sedaj si pomirjen, če si podoživel ta trenutek. Čas je resnično izpolnjen, zato se lahko zgodi osvoboditev in ozdravitev. Bog v tebi vse povezuje, ves si ozdravljen.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZGODBE IN PRILIKE, zbral in uredil: Božo Rustja,  236 strani, 11 x 20,5 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2018

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 9,90 €, s kartico zvestobe: 8,91 €

Horac je gledal v nebo in rekel prijateljem: »Kako čudovita zvezda! Mislim, da nam namiguje in govori, naj ji sledimo.«
Kamele so živele blizu oaze in njihovo življenje je bilo mirno, preprosto in varno. Vedno so imele veliko trave in datljev ter polno vode.
Zdelo se je, da nič ne vznemirja njihovega mirnega življenja, sedaj pa so zaznale, da je njihovega prijatelja prevzela nenavadno jasna nova zvezda. Zanje pa je bila uganka in želele so vedeti, kaj neki pomeni.
»Spominjam se nekih otroških sanj,« je nadaljeval Horac. »Zagledal sem zvezdo, ki je vzhajala na obzorju, in jasno sem videl njen namig, naj ji vsakdo sledi in poišče novo življenje, novo deželo, novo domovino … Radoveden sem, ali je to ista zvezda.«
Nekateri prijatelji so se mu sedaj začeli smejati. Tisti, ki niso videli zvezde, so mu pravili neumni videc, bedast sanjač. Tisti, ki so jo videli, pa so se iz njega norčevali.
»Kaj, slediti tej zvezdi? Doslej ni niti pomislil na to! Kje? Kako? Kako dolgo? In nazadnje, čemu slediti?«
»Kam? Kamor bo vodila,« je odgovarjal Horac »in vedno, če bo potrebno! Kajti ona nas vabi. Čutim, da me je pritegnila, ne morem si kaj. Sledil ji bom, naj stane, kar hoče. Odločil sem se in nihče me ne more ustaviti.«
Večina drugih kamel ga je pustila samega in šla spet jest, pit in spat.
Samo nekaj jih je ostalo. Prepirale so se o novi zvezdi, ki je vzšla, in o tem, kako je popolnoma prevzela njihovega prijatelja. Ena izmed njih je vprašala:
»Ali misliš iti v puščavo, Horac, in zapustiti vse udobje in varnost te čudovite oaze?«
»Da, sklenil sem vse zapustiti! Na obzorju že začenja bledeti. Pohiteti moram. Če hoče kdo z menoj, dobrodošel. Nevarno je, da zamudimo. Pridite! Še kakšna minuta in zvezda bo zašla. Lahko izgine in se nikoli več ne vrne. Sedaj ali nikoli: to je življenjska odločitev.«
Skupina kamel je bila resnično presenečena nad Horacovo vnemo in odločenostjo. Odločile so se, da mu bodo sledile.
»Šle bomo. Toda pusti nam, da pripravimo nekaj stvari za potovanje. Potrebujemo nekaj trave, veliko vode, dateljne, žito. Potrebujemo …«
»Poglejte, čas beži! Zvezda se odmika. Ne moremo čakati niti minute več! Tisti, ki nas kliče, naj mu sledimo, gotovo ne mara gledati, kako čakamo. On nas bo varoval med potjo. Jaz odhajam nemudoma. Kdor se mi hoče pridružiti, naj pride za menoj. Če ne, naj ostane zadaj in se po svoje prebija!«
Začel se je oddaljevati iz oaze v prazno, pusto in brezmejno puščavo. Njegove oči so bile uprte v majhno, sijočo zvezdo, ki je izginjala na obzorju nad oazo.
Samo dve kameli sta pohiteli za njim in se mu pridružili, preden je bilo prepozno. Vse druge so zmajevale z glavami in godrnjale:
»Nore so! Gotovo jih bo konec od lakote, žeje in žgoče vročine, ko bi vendar lahko ostale z nami tu, v oazi, ter uživale vse dobrote, ki nam jih ponuja življenje!«

Sporočila prilike

– Pomen krščanskega poklica
– Vedno moramo imeti dovolj poguma, da se odzovemo Bogu, ko nas kliče
– Božje zahteve so brezpogojne in vztrajne
– Če smo navezani na to, kar imamo, ne bomo nikoli sposobni slediti Bogu in biti deležni bogatega življenja, ki ga ponuja
– Tukaj nimamo stalnega mesta, naše življenje je romanje
– Ko gremo za Kristusom, se moramo osvoboditi vsega, kar imamo
– Rast v zaupanju v božjo previdnost

Ideje in uporabnost zgodbe

– Življenje, posebej kristjanovo, je potovanje. Stalno se moramo ‘premikati’.
– Trdno verujemo, da smo ‘nekam’ namenjeni. Kam gremo? Kako daleč smo že prišli? Kje smo sedaj? Samo verjemimo, da obstaja tisti ‘nekam’.
– Če hočemo živeti, moramo imeti ideale. Če hočemo napredovati, moramo sanjati o nemogočem, o neizrekljivem.
– Pogum, da sem pristen ‘jaz’ in da se ravnam po svoji vesti.
– Imeti pogum biti drugačen od drugih, plavati proti toku, upreti se skušnjavi, da bi sledili spremenljivi modi in nespameti sveta.
– Ne moremo si privoščiti varnega življenja. Kristjan se mora prostovoljno odreči varnosti na tem svetu.
– Notranji nagibi, ‘premiki’ milosti in Božji navdihi.
– Ko služimo Bogu, ne smemo biti preveč razumarski. Bog ni aristotelsko božanstvo.
– Modrost je nasprotje razumarstvu. Bolje naredimo, če opustimo svoje razumske namere in sredi negotovosti iščemo Boga z upanjem in ljubeznijo v srcih.
– Razumsko upravičujemo to, kar ‘želimo’, da bi bilo resnično, ne tega, kar je resnično.
– Skočiti moramo v temo, da pridemo do luči.
– Brezpogojno moramo zaupati v Boga. On nas vodi ‘nekam’.
– Da bi dosegli ‘vse’, se moramo odreči ‘našemu vsemu’.
– Medtem moramo povzdigniti oči k nebu v molitvi in tišini.
– Navezanost nas usužnjuje, ovira, ‘zamrzuje’, preprečuje našo rast.
– Če hočemo rasti, moramo nenehno umirati svojemu ‘danes’ in se rojevati za svoj ‘jutri’.

Svetopisemska besedila, ki se nanašajo na sporočilo zgodbe

1 Mz 12,1-4 – Poklic Abrahama
2 Mz 3,1-6 – Poklic Mojzesa
2 Mz 3,10-12 – Poklic Mojzesa
Jer 1,4-10 – Poklic Jeremija
Mt 2,1-11 – Trije modri
Mt 2,13-15 – Jožef na begu v Egipt
Mt 4,18-22 – Jezus pokliče svoje učence
Mt 6,24-34 – Ne skrbite. Bog bo skrbel za vas
Mt 9,9 – Poklic Mateja
Mt 16,24-26 – Vsakdo, ki hoče svoje življenje rešiti …
Mr 10,17-31 – Bogati mladenič
Lk 14,25-33 in Mt 10,37-39 – Jezusov učenec
Jn 12,22-25 – Če pšenično zrno ne umrje …
Apd 9,1-18 – Poklic Savla

Predhodnica zbirke Zgodbe za dušo – trideset zgodb v prenovljeni izdaji
Bil je čas, ko so vso modrost razlagali in posredovali v čisto razumskih kategorijah. Prizadevali so si, da bi svetopisemske prilike predstavljali kot pripomoček za boljše razumevanje življenjskih skrivnosti. Danes se zdi, da smo ponovno odkrili vrednost ‘govorjenja v prilikah’, kakor je govoril Kristus. Največji učitelj na svetu je gotovo imel utemeljen razlog za to, da je učil v prilikah in uporabljal preproste, vsakdanje stvari, ko je razlagal večne resnice.
Prilike, basni, alegorije, celo pravljice so vedno zelo priljubljene, posebno med mladimi poslušalci.
Prilike imajo daleč večjo izrazno moč kot običajen govor ali razumski dokazi s skrbno izbranimi besedami. Vsak, kdor ima duha, odprtega za simbole in prispodobe, bo v priliki našel več ‘resnice’ kot v učeni doktorski disertaciji! Ne pozabimo, da je ‘znanje’ eno in ‘resnica’ nekaj popolnoma drugega. Prvo ima opraviti s kopičenjem dejstev, druga z modrostjo.
Prilike imajo tudi moč, da vzbudijo ‘človekovo vest’ in dvignejo ljudi iz njihovega stanja otopelosti ali zadovoljstva. Prilike izostrijo ‘intuitivno’ oko duha, ki je v današnjih časih – da uporabim pesniški izraz – ‘pomazano z blatom’ pretirane logike in razumarstva.
Prilike nam pomagajo stvari videti, ne le razumeti. Z njimi se dotaknemo ‘bistva’ resničnosti, vodijo nas naravnost v ‘srce’ resnice.
Knjigo so pripravili v poklicno-izobraževalnem centru v indijskem mestu Pune, kjer so prilike uporabljali v tečajih za učitelje in študente iz semenišč in zavodov za versko vzgojo in izobraževanje. Takšne prilike so se pokazale kot uspešno sredstvo za spodbujanje aktivnih razprav in izmenjave mnenj.

Zaradi praktičnosti so prilike v knjigi razdeljene v tri skupine:
a) verske vrednote – (verske teme); b) osebne vrednote (psihološka rast, osebnost); c) družbene vrednote – (ozaveščanje, socialne teme).
Vendar večina prilik ne spada samo v eno skupino. Mnoge segajo na vsa tri področja in se zato lahko uporabljajo pri srečanjih, namenjenih na videz povsem drugačnim temam.
Vsaka prilika je vključena v poglavje, ki obsega: a) besedilo prilike; b) sporočila prilike: c) ideje in uporabnost prilike; in d) navedbe svetopisemskih besedil, ki se navezujejo na ideje prilike.
Prvotno so bile vse te prilike pripravljene kot ‘scenarij’ za avdiovizualno montažo, z igralskimi vlogami in mimiko. Toliko v pojasnilo, od kod njihova posebna oblika, slog in potek dogajanja.

pripravlja Marko Čuk

V današnjem evangeliju se srečamo s Samarijanko (dodatna maša 3. postnega tedna – leto B), ki jo sicer srečamo letu A beremo na tretjo postno nedeljo (leto A) se srečamo s Samarijanko. Nekateri berejo evangelij po Janezu 4,1–42, mnogi pa samo do verza 26, v katerem se Jezus razkrije Samarijanki kot tisti, ki ga je v svojem hrepenenju vedno iskala: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« (Jn 4,26).
Umetniki so dojeli, da so ženske scene pri Janezu vedno povezane z ljubeznijo. V odnosu, v kakršnem sta Jezus in žena, prikazujejo erotični naboj tega prizora. Jezus sede na vodnjak in se začne pogovarjati s Samarijanko. Prelomi z judovskimi predsodki proti Samarijanom in pravili, ki so določala odnos med moškim in žensko. Od judovskega moškega, predvsem od rabina, kakršen je bil Jezus, je bila zahtevana stroga zadržanost naproti ženski, on pa se teh predpisov ne drži. Z ženo govori popolnoma svobodno, pogovor začneta s konkretno temo o črpanju vode, toda hitro preideta na živo vodo, ki se nenehno pretaka po nas. Jezus v ženi prebudi zanimanje za to vodo, ki je nikoli ne zmanjka in se pretaka po nas samih, zato ga prosi: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« (Jn 4,15). Po tej prošnji pa Jezus izzove ženo: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« (Jn 4,16). Zdi se, da bo ta izziv prekinil pogovor, saj ni logične povezave z ženino prošnjo. Toda Jezus vedno bolj usmerja ženino hrepenenje na ljubezen, ki je kot izvir, ki nikoli ne presahne. Ko mu odgovori, da nima moža, ji Jezus reče: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« (Jn 4,17). Od vode preusmeri Jezus pogovor na ljubezen. Toda šest mož ni izpolnilo ženinega hrepenenja po resnični ljubezni. Šest je število nepopolnosti in vsakdana:

• Na svatbi v Kani je bilo šest vrčev vode, ki jih je Jezus spremenil v vino. Sedmi vrč pa se odpre, ko Jezus na križu odpre svoje srce in razlije svojo ljubezen na vse ljudi.
• Žena je imela šest mož, ki pa niso mogli potešiti njenega hrepenenja po ljubezni. Jezus je sedmi mož, ki ima srce in ki svoje srce odpre za nas na križu. Iz njegovega prebodenega srca tečeta kri in voda, podoba Božje ljubezni, ki izpolni naše najgloblje hrepenenje po ljubezni.

Od ljubezni do moža se njun pogovor naenkrat preusmeri na temo čaščenja. Zdi se, da je tudi zdaj prišlo do prekinitve pogovora, toda v resnici sodijo te tri teme skupaj:

• Voda, ki pogasi mojo žejo, me privede do notranjega vira ljubezni.
• Pri ljubezni najprej pomislimo na ljubezen med moškim in žensko.
• Toda naša ljubezen je popolna šele takrat, ko častimo Boga, ko v molitvi pozabimo sami nase. Čaščenje je predanost Bogu, tu je predanost v ljubezni popolna.

V človeški ljubezni doživljamo izpolnitev in razočaranje, očaranost in ranjenost. Tako tudi naša človeška ljubezen kaže pot do Božje ljubezni, ki šele izpolni naše najgloblje hrepenenje po ljubezni. Toda tudi ta Božja ljubezen potrebuje izkustvo človeške ljubezni, sicer postane bleda in brez strasti. Erotični pogovor med Jezusom in Samarijanko pripelje oba do vrhunca duhovnosti, ki je predanost v čaščenju.
Cerkev je na ta odlomek o Samarijanki vedno gledala kot na evangelij krsta:

• Krščeni smo z vodo, ki nas ne samo očisti, ampak nas še bolj poveže z notranjim virom Svetega Duha.
• Podarja nam zaupanje, da se ne bomo izsušili, da ne bomo preutrujeni, ker črpamo iz neizčrpnega Božjega vira.

Prav v našem času, ko so premnogi ljudje izčrpani, ker zajemajo iz kalnih virov, je ta odlomek zelo aktualen. Krščene ljudi bi rad spomnil, naj črpajo iz notranjega vira, iz vira Svetega Duha, ki deluje v nas: »Voda, katero mu bom dal, (bo) postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4,14). Če pijemo to vodo, se ne utrudimo. Toda krstna voda, v katero se ‘potopimo’, nam pokaže, da lahko iz tega notranjega vira črpamo le, če najprej umremo, če odvržemo svojo staro identiteto. Kaj pomeni to danes za nas? Notranjega vira ne moremo koristiti, kadar bi se nam zahotelo. Ta izvir deluje takrat, ko odmremo za svoj Jaz, ko svoj Ego potopimo in lahko izplavamo kot novi ljudje, ljudje, ki zaupajo Bogu, ne pa merilom tega sveta – uspehu in neuspehu, bogastvu in revščini, priznanju in odklonitvi.

Osebne vaje
Tiho sedi in prav počasi izdihuj. Svoje dihanje poveži z Jezusovo molitvijo:

• Pri vdihu naj se v tvoje srce izlijejo besede »Gospod Jezus Kristus«.
• Pri izdihu si predstavljaj, kako te prošnja »Usmili se me!« popelje skozi vse skrbi in strahove, skozi ves nemir in površnost na dno tvoje duše. Tam izvira notranji vir Svetega Duha.
• Predstavljaj si, da se sveža voda iz tega vira pretaka skozi tvojo dušo in tvoje telo. Tako se boš počutil osvežen in napolnjen z novo močjo. Izginil bo strah pred izčrpanostjo in za to ti ni treba nič storiti. V tebi se vse pretaka in počutiš se resnično živ.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk