Avtor: Marko

Olimpijski utrip

Napisal Marko na 1. februarja 2018. Objavljeno v Na obisku.

V daljni Južni Koreji, natančneje v Pjongčangu, se bodo danes (točno opoldne po našem času) začele zimske olimpijske igre (ZOI). Pri nekaterih bivših olimpijcih smo preverili, kakšen je olimpijski utrip pri nas in kaj nam še danes, v letu 2018, sporočajo olimpijske igre. Duh olimpizma pa lahko začutimo v Slovenskem olimpijskem izobraževalnem centru, kjer je zbrana vsa zgodovina slovenskega udejstvovanja na največjih igrah na svetu.

Športniki se vsaka štiri leta odpravijo na olimpijske igre (OI), kjer se med sabo pomerijo za medalje. Zgodovina slovenskih olimpijskih medalj sega zelo daleč – v daljno leto 1912, ko je na poletnih olimpijskih igrah v sabljanju Rudolf Cvetko zasedel drugo mesto.
Zimske olimpijske igre so bile izvedene kasneje – prvič šele leta 1924. Po seriji uspešnih poletnih iger, kjer so Slovenci pridno nabirali medalje, je bilo na prvo medaljo na zimskih igrah treba počakati do leta 1984, ko jo je (bronasto) v veleslalomu osvojil Jure Franko. Do danes se je nabralo lepo število medalj – na ZOI vsega skupaj 19, samo na zadnjih igrah v Sočiju so jih slovenski športniki osvojili osem.

ZOI PJONGČANG 2018 – JIH RES PRIČAKUJEMO?
V času nasičenosti z vsemi dogodki so tudi OI izgubile nekaj svoje privlačnosti. K temu so prispevali razni škandali, ki se odvijajo pri izbiri mest prireditelja, pa tudi zgodbe o izključitvi športnikov in celo reprezentanc zaradi uporabe nedovoljenih poživil. Tudi v Sloveniji je zanimanje za OI v letošnji zimski sezoni v bolj spečem stanju; vajeni smo prvih mest in bojev za stopničke, kar pa v letošnji sezoni med zimskimi športniki le redko vidimo.
Zato so se pri Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS) odločili, da bodo v znak podpore OI in vzpodbude Slovencem pri navijanju za naše športnike pripravili prižig slovenske olimpijske bakle, ki je v zadnjih dneh potovala po Sloveniji. Baklo je na pot ponesel Tomaž Razingar, prav tako olimpijec in nekdanji kapetan slovenske hokejske reprezentance. Bakla je obiskala tista mesta, kjer je doma bogata olimpijska tradicija. Tako so se recimo v Mojstrani spomnili, da je ta kraj dal že 21 olimpijcev, v Tržiču so jih našteli 26. Glede na obiskanost teh dogodkov bi lahko rekli, da ljudem igre veliko pomenijo, pravi olimpijski utrip pa se bo gotovo ustvaril med samimi igrami, ko bo treba zaradi časovne razlike za ogled kakšnih tekem precej zgodaj vstati, če bomo hoteli navijati za naše športnike.

NE SAMO IGRE, POMEMBNE SO TUDI VREDNOTE IN SIMBOLI
Na dogodkih, ki so spremljali potovanje slovenske bakle po slovenskih krajih, je bilo vseskozi poleg športa in športnikov veliko govora o olimpijskih vrednotah. Pogosto se pozablja, da je olimpizem gibanje, ki povezuje cel svet. Če nas ustroj današnjega sveta pelje k vsesplošni tekmovalnosti za vsako ceno, tudi na račun drugega, je v športu še zmeraj v ospredju pošteno tekmovanje, ohranjanje spoštljivih odnosov; med športniki se pletejo prijateljstva, temelječa na spoštovanju, športnike odlikuje trdo delo, vztrajnost, predanost, odličnost. Gre torej za gibanje, ki je večje, kot so same olimpijske igre, marketing ali število prodanih vstopnic. Kot je na prižigu slovenske bakle v Ljubljani poudaril olimpionik in predsednik Slovenske olimpijske akademije Miro Cerar, je olimpijski duh od začetka modernih iger povezoval narode, šport, kulturo, umetnost. »Rad bi spomnil, da olimpizem spremljajo tudi pomembni simboli – zastave, grb, himna, pomemben je skupen prihod na prizorišče iger, nošenje bakel in izrekanje zaprisege. Ob olimpijskih igrah je pomembno, da damo prostor tudi olimpijskim vrednotam, ki bi morale biti del vsakdana.«

ENKRAT OLIMPIJEC – VEDNO OLIMPIJEC
Ob prižigu slovenske bakle in na njeni poti po Sloveniji se je na posameznih krajih zbralo kar precej bivših olimpijcev, zato je bilo najpogostejše vprašanje novinarjev, kaj oni želijo letošnji olimpijski odpravi. Poleg izrečenih želja so se vsi sogovorniki strinjali, da gre za izjemno izkušnjo, ki si jo zapomnijo za celo življenje, hkrati pa jih tudi naziv olimpijca spremlja za vedno.

IVO ČARMAN
Ivo Čarman je tekmoval na olimpijskih igrah leta 1984 v Sarajevu. Takrat je imel nalogo, da je na otvoritveni slovesnosti na stadion prinesel olimpijski ogenj in ga predal Sandri Dubravčić, ki ga je potem v Zetri prižgala. Tekmoval je v smučarskih tekih na 15 in 30 km. Na vprašanje, kaj bi zaželel slovenskim športnikom, je odgovoril: »Želje so gotovo velike za vsakega, ki se uvrsti v reprezentanco. Želel bi jim, da se borijo po svojih najboljših močeh in da se jim uresničijo tudi kakšne skrite želje. Hkrati bi jim zaželel, da bi se vsi zdravi vrnili nazaj v prečudovito Slovenijo, kjer bomo ponosni na njih, tako kot smo že zdaj.«

PETRA MAJDIČ
Gotovo je Petra Majdič ena od športnic, ki se je bomo spominjali po tem, da naj nikoli ne odnehamo. Mnogi v njej še danes vidijo navdih za svojo motivacijo. Petra Majdič kljub padcu, polomljenim rebrom in predrtemu pljučnemu krilu ni odnehala, ampak se je iz tekme v tekmo borila za finale, kjer je navsezadnje dosegla tretje mesto.
– Kako ste doživeli svoj odhod na OI?
Sama sem imela močno željo, in to sem pred svojim odhodom na olimpijske igre tudi povedala, da bi rada naredila nekaj, kar bo težko ponoviti. V mislih sem imela seveda osvojitev dveh zlatih medalj, zgodilo pa se je to, kar se je zgodilo. In verjetno bo to res težko ponoviti.
– Vaše sporočilo slovenskim športnikom bi bilo?
Da naj raje osvojijo dve zlati medalji kot eno bronasto s poškodbo. Bo laže. Zavedati pa se moramo, da se na OI vedno zgodijo presenečenja in želim jim, da se kakšno zgodi tudi našim športnikom.
– Lahko na samozavest slovenskih športnikov vplivajo tudi pozitivne zgodbe uspešnih košarkarjev, rokometašev, tudi športnikov na zadnjih olimpijskih igrah, ko so osvojili 8 medalj? Ali bomo s takšnimi uspehi počasi nehali govoriti, daSlovenci nimamo zmagovalne miselnosti?
Zagotovo. Bi pa trdila, da vsi slovenski športniki že dolgo verjamemo, da imamo predanost, talent, sposobnosti, mogoče je mnogim zmanjkalo ravno malo športne sreče. Na pravem kraju, ob pravem času in s pravo ekipo se da poseči tudi po najvišjih mestih.

PETRA ROBNIK
Petra je bila del slovenske olimpijske reprezentance leta 2006, ko so igre potekale v Torinu. Trenutno je zaposlena na Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez, kjer skrbi za izobraževanje športnikov in njihovo drugo kariero.
Tudi ona je izrazila svojo podporo slovenskim športnikom. »Želim jim, da bi bili v svojih nastopih čim boljši, naj jih spremlja športna sreča. Želim jim, da se že zdaj zavedajo svojega dosežka, saj so se uvrstili v olimpijsko reprezentanco in bodo lahko zastopali Slovenijo na najvišjem športnem tekmovanju na svetu.« Ko je vprašanje naneslo na njeno zaposlitev, je dejala, da ji je to delo v veselje in ga rada ter s srcem opravlja. »Predvsem zato, ker je Dvojna kariera podpora športnikom pri njihovem izobraževanju in kasneje tudi njihovem zaposlovanju po končani karieri. Skupaj z njimi po končani karieri iščemo priložnosti, saj ostanejo športniki, posebej olimpijci, vse življenje prepoznavni in so lahko tudi kasneje izjemno uspešni. Pri tem jim želi biti Olimpijski komite Slovenije v podporo. Zelo je pomembno, da te programe izvajamo v korist športnikom.«

Pred OI je svojo vlogo in pomen iger opisal tudi vodja slovenske olimpijske odprave Franci Petek.
Kako ste sprejeli vlogo vodje odprave slovenske olimpijske ekipe in kje ji boste lahko dali največ?
Najprej sem bil počaščen, da so me izbrali za vodjo odprave – to si štejem v čast. Kot vodja zastopam celotno reprezentanco v vseh pogledih; predvsem protokolarno, če gre kaj narobe, pa sem prvi, ki mora zadeve reševati. Z mano je cela operativna ekipa ljudi, ki že dve leti pripravlja vse potrebno. Oni so moji sodelavci ter svetovalci.
Dodal pa bi, da smo vsi tam zaradi športnikov in ekip in upam, da jim bomo na prizorišču lahko pomagali, da se bodo oni osredotočili res samo na svoje nastope.
Olimpijske igre so dogodek posebne vrste. Kdaj ste kot športnik ozavestili dejstvo, da ste na olimpijskih igrah in da ne gre samo za običajno tekmo v svetovnem pokalu?
Prednost je gotovo v tem, da sem tudi sam kot športnik doživel OI in globoko v sebi vem, kako se športnik počuti na njih. OI so sanje vsakega mladega športnika in ne glede na to, da je lahko konkurenca enaka kot na tekmah svetovnega pokala, se zavedaš, da je marsikaj drugače. Ena tekma na štiri leta in na to se pripravljaš štiri leta. Ravno to, da so OI tako poredko, daje dosežku še posebno vrednost.
Moje reakcije in moja posredovanja so lahko ravno v tem, da s športniki odmislimo vse moteče elemente, da jim bom na voljo za kakšen nasvet, pogovor.
Se vam zdi, da se je duh olimpijskih iger kaj spremenil od Albertvilla iz leta 1992 pa do danes? Kaj za vas predstavlja jedrni del olimpijskih iger danes?
Mislim, da je osnovno sporočilo iger še vedno enako. Športniki se srečajo in pomerijo v disciplini in dajo od sebe največ, kar lahko. Tekmujejo tudi taki športniki, ki niso v dometu medalj, vendar se vseeno trudijo in za mnoge je velika čast, da lahko sodelujejo, hkrati pa so na teh igrah dobrodošli in spoštovani. Na OI lahko vidimo, kako šport povezuje in kako je navsezadnje pomemben za zdravje družbe na vseh nivojih.
Športniki bodo uspeh olimpijskih iger merili po športnih rezultatih, osvojenih mestih – kaj bo za vas pomenil uspeh na igrah oz. po katerih kriterijih boste ocenjevali uspešnost letošnjih zimskih olimpijskih iger?
Zavedam se, da je zimska reprezentanca pred štirimi leti osvojila neverjetnih 8 medalj. Moj pogled je tak, da bo vsak športnik dal od sebe največ, kar bo v tistem trenutku zmogel. Poudaril bi, da bomo morali biti izjemno veseli vsake medalje, ki bi jo dosegli. Ne glede na vloge favoritov se morata na igrah nastop in medalja še zgoditi. Na tisti dan, v tisti uri, se mora vse prav izteči in to med kopico tekmovalcev, ki so ravno tako dobro pripravljeni in bodo nastopili z željo po medalji.
Če pa medalje ne bi bilo, tega ne smemo jemati kot katastrofo ali dvomiti v naše športnike, ker to vseeno niso stvari, ki bi se zgodile samoumevno.

SLOVENSKI OLIMPIJSKI IZOBRAŽEVALNI CENTER
Slovenci imamo v Ljubljani svoj, če ga lahko tako imenujemo, muzej olimpizma. Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez je v pritličju upravne stolpnice BTC odprl Slovenski olimpijski izobraževalni center. Tako ime nosi, ker v njem poteka kopica dejavnosti in aktivnosti, kjer se lahko marsikaj naučimo o OI, olimpijskih vrednotah in športu nasploh.
Predstavitev je za obiskovalca zelo zanimiva, saj ga ponese od antičnih iger do ustanovitve Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je potekala 23. 6. 1894 v Parizu, in pregleda iger moderne dobe.
V centru lahko slovenske športnike, olimpizem in olimpijske igre še bolj spoznamo s pomočjo fotografij in video vsebin. Pobliže si lahko ogledamo razstavljeno različno originalno športno opremo in rekvizite, ki so jih uporabljali slovenski športniki.
Posebnost je tudi stena slavnih športnikov – olimpijskih junakov, ki so osvojili olimpijske medalje. Na njej so predstavljeni vsi Slovenci, ki so od leta 1912 do 2016 osvojili olimpijsko medaljo. V centru si lahko ogledamo tudi virtualne športne aktivnosti in sicer zaenkrat smučarske skoke in alpsko smučanje – smuk.
V Slovenskem olimpijskem izobraževalnem centru si posebej prizadevajo, da bi vse zbrane vsebine predstavili tudi šolarjem, za katere imajo pripravljen poseben program. Šolarji tako lahko držijo olimpijsko baklo, izvedejo olimpijski protokol, si ogledajo film o vzponih in padcih športnikov in kot se za športno ustanovo spodobi, jih v olimpijski urici tudi izzovejo na tekmovanje.
Slovenski olimpijski izobraževalni center je odprt tudi za različne javnosti, posameznike, naključne obiskovalce ter vse, ki jih zanima olimpizem, šport ali pa bi si morda želeli kupiti kakšen artikel iz uradne olimpijske navijaške kolekcije.
Na ogled se lahko odpravite: pon.: 10.00–16.00, tor.: 10.00–16.00, sre.: 10.00–19.00, čet.: 10.00–16.00, pet.: 10.00–19.00.

Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2018) 2, str. 61-63.

sv. Katarina de Ricci

Napisal Marko na 1. februarja 2018. Objavljeno v Svetnik za vsak dan.

† 1590, dominikanka iz mesta Prato v Italiji
god: 1. februar

Znano je, da je dobil sveti Frančišek Asiški dobri dve leti pred svojo smrtjo znamenja Kristusovih ran na svojem telesu, ki so mu ostala do smrti. On ni bil edini, ki bi ga Kristus tako zaznamoval. Današnja svetnica Katarina Ricci, redovnica dominikanka, ki je živela v 16. stoletju, je s tolikšno ljubeznijo premišljevala Kristusovo trpljenje, da je dobila odtis njegovih ran na rokah in nogah in na glavi rane kot od trnjeve krone. Cerkvena oblast je to večkrat najstrožje preiskala, a je vsaka preiskava potrdila, da ni sledu o kaki prevari. To je v samostan privabljalo množice ljudi pobožnih pa tudi praznih radovednežev. Zato je sveta redovnica prosila druge sestre, naj prosijo Boga, da bi ji odvzel znamenja teh ran, da bi se v samostan povrnil mir. Prošnja je bila uslišana.
Krstno ime svete Katarine je bilo Aleksandra. Rodila se je 23. aprila 1522 v plemiški družini Ricci v Firencah. Zgodaj je izgubila mater in vzgajala jo je teta, ki je bila benediktinska redovnica. Aleksandra se je zgodaj navdušila za samostan, oče ji je iskal ženina in le s težavo ga je pregovorila, da je šla za Božjim klicem.

Več let je sv. Katarina de Ricci vsak teden od četrtka opoldne do petka popoldne v zamaknjenju videla trpečega Kristusa in na sebi doživljala njegovo trpljenje. Na rokah in nogah je dobila sledi Kristusovih ran, za katere je kasneje izprosila, da so izginile, rane na glavi (kakor od trnjeve krone), pa so ji ostale vse življenje. Imela je sposobnost bilokacije (da je bila hkrati na dveh mestih), napovedovala je tudi prihodnje dogodke.

Kmalu po vstopu v samostan dominikank v Pratu je zbolela in bolehala je več let. V mislih na Jezusovo trpljenje je svoje bolečine čudovito pogumno prenašala. Že takrat ji je Bog izkazoval izredne milosti, zaradi katerih ni mogla izpolnjevati skupnih samostanskih vaj in molitev. Sestre, ki za te čudeže Božje milosti niso vedele, so jo sodile, da je lena in zaspanka in predstojnica ji je zagrozila, da jo bo odslovila, če se ne poboljša.Z nadčloveško potrpežljivostjo je prenašala dve hudi bolezni. Ko pa je drugič nenadoma ozdravela, so tudi redovnice spoznale izredne kreposti mlade sestre in njen visoki poklic. Kmalu je postala voditeljica novink in namestnica predstojnice. Ko ji je bilo trideset let, je postala predstojnica in ostala vse do svoje smrti.

Kako veliko čast bi ti lahko izkazal Gospodu, ko bi se videli na tebi sadovi hostije miru, ki si jo prejel na velikonočno jutro!

Mnogi ljudje, tudi cerkveni odličniki, so prihajali k njej po nasvet. Z mnogimi si je dopisovala. Tudi z domačimi. Očeta, ki se je spri z bratom, je v pismu prosila, naj se obnaša kot pravi kristjan in naj bratu odpusti. »Kako veliko čast bi ti lahko izkazal Gospodu, ko bi se videli na tebi sadovi hostije miru, ki si jo prejel na velikonočno jutro!« Posebno sočutje je imela do duš, ki trpijo v vicah. Globoka združitev z Bogom je ni ovirala pri spolnjevanju svojih zemeljskih dolžnosti, celo spodbujala jo je pri tem. Katarina je umrla 1. februarja 1590, stara oseminšestdeset let.

IME in GOD: V našem seznamu svetnikov je devet svetnic in šest blaženih z imenom Katarina. Najbolj znani sta sv. Katarina Aleksandrijska (Sinajska) (25. 11.) in sv. Katarina Sienska (29. 4. – tam več o imenu), Katarine lahko godujejo še 9. in 24. 3. K imenu Katarina se uvršča tudi skrajšano ime Kaja (goduje lahko tudi pri spominu sv. Gaja – 4. 1. in 22. 4.)

ZAVETNICA: Sv. Katarina de Ricci je zavetnica bolnikov, izdelovalcev pip in trgovcev s tobakom; priprošnjica v bolezni.

Sv. Katarino je med svetnice prištel papež Benedikt XIV. leta 1746 in določil za dan njenega godu 13. 2. V dominikanskem koledarju je njen god 4. 2., v novem rimskem martirologiju (2004) goduje 2. 2., v našem pa 1. 2.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – Marko Čuk, Koper: Ognjišče, 2016, str. 69-70.

Skušnjave(c)

Napisal Marko na 1. februarja 2018. Objavljeno v Za začetek.

Pridejo dnevi, ko sem popolnoma izgubljen.
Čas, življenje, smisel … vse je kot pesek v dlani: bolj ko stiskam, manj držim! Grabim v prazno in če se česarkoli dotaknem, se preprosto razblini.
Nobene poti pred mano, ali vsaj nobene prave. Tla se spodmikajo, korak je negotov in če se že premaknem, se noga spotakne ali pa se pogreznem do kolen.
Temno je. In lučke, ki vsake toliko zasvetijo, niso zvezde: kresnice so. In njihov ples je varljiv kot jezik kače v raju.

Prestrašen občemim. Na mestu. Stiska me. Duši me. Premetava me. Plitvo diham. Še to komajda. Mižim. In če odprem oči, je kot bi jih ne! Trepetajoč čakam, da se zbudim.
Upam. Upam, da so le sanje … a dolgo trajajo in jutra ni.
Skušam moliti. Pa se zalotim, da le žebram. Blebetam.
Prošnje besede letijo iz mojih ust in se zaletavajo v zid.
Prošnje besede se na kamnitem zidu razbijejo v manjše koščke: v črke in zloge. V stoke in vzdihe.
Stojim v prahu prošnjih besed, zibljem se – objokan – pred velikim kamnitim zidom zrušenega templja! Še kamen bi se me usmilil! Še kamen bi spregovoril! Bog pa molči!
Izgubljen sem. A nisem se želel izgubiti. Izgubljen sem, a ne po svoji želji in ne po svoji krivdi.
Ne. Ne … Nisem izgubljeni sin. Skrbno sem ravnal z dediščino: Zavil sem jo v prtič in zakopal. Globoko. Da bi kdo ne zbiral, kjer ni raztrosil, in ne žel, kjer ni sejal!
Ne, nisem izgubljena ovca. Nobene zapovedi nisem hoté prekršil, nobene ograje nisem vedé preplezal in čez plot nisem skakal. Trava na oni strani se mi ni zdela bolj zelena in nisem je poželel. Skozi nobeno luknjo se nisem izmuznil, pa vendar sem se znašel osamljen, zapuščen in prestrašen zapleten v trnje … v nekem čudnem brezpotju med Oljsko goro in Golgoto.
In nisem izgubljena drahma! O, ne! Nisem nepomemben drobiž, ki je nekomu padel iz mošnjička med preštevanjem velikih denarjev in se zakotalil pod mizo. Zaklad sem! Morda celo neprecenljiv, ko vendar tolikokrat čutim, da me nihče ne ceni!
Ko vprašam modre in izkušene: Kje je Bog? Zakaj molči? … mi odgovarjajo: Puščava!

Opazil ga je že od daleč in se razveselil, saj ni bil videti nič posebnega.
In ker ni bil videti nič posebnega, je ugibal: “Ali je sploh ta, ki mora priti, ali naj drugega čakam?”
Narisal je črto v pesek, a On jo je prestopil.
Skušal ga je ujeti v ris, pa ga ni zadržal.
Dvoma ni bilo več: Vedel je, da je pravi.
Veselje je uplahnilo, začel se je boj!
Sledil mu je nekaj dni, ga opazoval od daleč, poskusil znova … a črte in risi v pesku niso imeli moči nad Njim.
Potem se je umaknil … se skril … in čakal. Ko je videl, da ga je načela lakota, je spet pristopil. Izzval ga je, naj si pričara kruh iz kamnov, pa se ni pustil izzvati. Res je bil lačen kruha, a nasičen z Besedo!
Odnesel ga je v višave, in ga izzval naj izzove Boga. Pa se ni odzval na izzive. Saj ni večjega izziva kot biti eno z Očetom.
Izzval ga je, naj se mu pokloni, a ni klonil pred izzivom. Zakaj naj bi klečal On, ki mu je vse podvrženo?!
Prestopil je črto v pesku, skušnjavec pa je ostal ujet v lasten ris!

Ko mine lakota …
ko mine strah …
ko koleno vzdrži in ne klecne, ko se ne upogne in ne poklekne …,
spoznam, da sem v Božji dlani, kjer ni več časa in kjer sta življenje ter smisel spletena v večnost.
In Božja dlan je mehka: Zato se korak pogreza. Črte v Božji dlani so stezice, ki me vedno znova privedejo nazaj v sredo dlani … v najmehkejše … v najsvetejše.
In tema je, ker me je Bog skril v dlan, da bi skušnjavec ne mogel do mene.
Nisem izgubljen. Nikoli nisem bil. Bog me je kot neprecenljiv zaklad, kot svojo najljubšo drahmo spravil v svoj žep … kjer res ni prav zračno in me duši … in me premetava med Božjo hojo …
A sem, kjer moram biti. Doma. Pri Bogu.

Skušnjave so resna zadeva in s skušnjavcem ni šale. Ne gre za čokolado, za kavico in cigarete, za izbruhe jezice, telovadbo ali lenobo in podobno …
Gre za dušo. Za primat in prevlado!
Za prvo mesto v moji duši! “Predme padi in me moli!”
Gre za življenje! “Vrzi se dol!”
Gre za polnost življenja! “Naj kamni postanejo kruh!”
In skušnjavec vedno pride, ko sem lačen. Česa?

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 3.

Filip Terčelj

Napisal Marko na 31. januarja 2018. Objavljeno v V spomin.

(* ob obletnici) “Delal si za Delodajalca, ki zmore poraze in neuspehe uporabiti kot vogelne kamne pri doseganju svojih načrtov. Gospodar, ki si mu služil, te je odrešil s svojim ‘porazom’ na križu in ti si šel po njegovi poti. Prišel si do cilja, ki si ga vse življenje gledal v daljavi.« Tako Ivan Albreht nagovarja Filipa Terčelja na začetku svoje knjige (Filip Terčelj, Družina. Ljubljana 2017) o tem vsestransko delavnem primorskem duhovniku, ki je pričevanje svojega življenja zapečatil z mučeniško smrtjo. »Odgovore na vprašanja, ki se mi porajajo ob raziskovanju tvojega življenja, bom iskal v tvojih spisih … Želim raziskati, kaj ti je dajalo moč, da si kot hrast na siloviti burji zgodovinskih viharjev ostal pokončen, zvest Bogu, vedno pripravljen za pomoč bližnjim. Rad bi ugotovil, ali si zaslužiš, da te imamo tudi za mučenca in svetniško osebnost.« Pisatelj Alojz Rebula, ki je Terčelja upodobil v glavnem junaku svojega romana Nokturno za Primorsko (2004), je o njem zapisal, da je ‘dvojni mučenec’. Aprila 2010 so duhovniki iz Vipavskega sprožili pobudo, da koprska škofija začne postopek za Terčeljevo beatifikacijo.

Molitev za poveličanje Božjega služabnika, mučenca Filipa Terčelja
Vsemogočni Bog, zahvaljujemo se ti za življenje Filipa Terčelja, ki si je kot duhovnik v moči vere prizadeval za krščansko vzgojo, socialno zavest in narodno kulturo. Poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet med svetnike. Na priprošnjo Filipa Terčelja nam pomagaj, da si bomo na vseh področjih življenja zavzeto prizadevali za skupno dobro in bomo po njegovem zgledu tudi v težkih trenutkih zvesti evangeliju. Prosimo te za pravičnost, odpuščanje, spravo in mir v našem narodu. Naš odnos do pripadnikov drugih narodov, kultur in verstev naj temelji na spoštovanju in ljubezni. Poživi nam vero, nebeški Gospod, obvaruj nas greha, obvaruj zablod. Naj bomo narod Jezusov. Vodi nas v nebeški raj, kjer bomo srečni vekomaj.

več o Filipu Terčelju

pripravlja Marko Čuk

Častitljivi Božji služabnik Janez Gnidovec

Napisal Marko na 31. januarja 2018. Objavljeno v V spomin.

(* ob obletnici) Janez Gnidovec se je rodil leta 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec kot tretji otrok Jožefa Gnidovca in Jožefe Pust. Mati je bila žena, ki je vero uresničevala v dejavni ljubezni: za vsakega berača je imela prijazno besedo, dobil je za pod zob in ležišče, če je želel tam prenočiti. Janez je večkrat povedal: “Kar imam, imam od nje.” Po materini smrti se je oče drugič poročil. Janez je s sedmim letom začel hoditi v domačo enorazrednico, potem je šole nadaljeval pri frančiškanih v Novem mestu, kjer je končal tudi gimnazijo. Vseskozi je bil odličen dijak. Bil je zelo nadarjen zlasti za jezike, po maturi se je brez oklevanja odločil za ljubljansko bogoslovje. Leta 1896 je bil posvečen v duhovnika. Triindvajsetletnega novomašnika je škof Missia poslal za kaplana v Idrijo. Zatem je bil dve leti (1897–1899) kaplan v Vipavi.
Na željo škofa Jegliča, ki je ustanavljal gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu, je šel leta 1899 na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Študij je končal leta 1904 z doktoratom. Škof Jeglič ga je leta 1905 imenoval za prvega ravnatelja v šentviških zavodih. To službo je opravljal 14 let. Leta 1919 je prosil škofa, naj ga razreši ravnateljstva, ker je želel vstopiti v misijonsko družbo lazaristov. Škof je njegovo željo uslišal in Gnidovec je 6. decembra 1919 postal član misijonske družbe. Leta 1924 je bil imenovan za škofa v Skopju, kjer je bil škofijski sedež že štiri leta prazen. Škofovsko posvečenje je prejel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: “Vsem postati vse”, za svojega vzornika pa sv. Frančiška Saleškega in poslej se je vedno podpisoval ‘Janez Frančišek’. Sedež skopske škofije, ki je obsegala vso Makedonijo, Kosovo, Metohijo in del Črne gore, je bil tedaj Prizren. Na ozemlju škofije je živelo okoli 30.000 katoličanov. Svojo prostrano škofijo je večkrat prepotoval, največkrat peš. Dal je zgraditi 11 novih cerkva, da so po vseh krajih, kjer je bilo kaj katoličanov, imeli božje hiše. Leta 1934 se je preselil v Skopje. O božiču 1938 je hudo zbolel in v začetku januarja 1939 so ga prepeljali v Ljubljano. Tam je 3. februarja 1939 umrl. Ob njegovi smrti je neki muslimanski uradnik v Skoplju, ki je škofa poznal, dejal: “Če ta ni v nebesih, ne bo nihče!” Do sebe je bil izredno strog, do ljudi pa blag. Kdor ga je poznal, ga je spoštoval kot ‘živega svetnika’. Molimo, da bo ta svetniški mož, sin Suhe Krajine, ki je zajemal vodo milosti iz Božjih studencev, čast svetništva kmalu tudi uradno dosegel.

Molitev za beatifikacijo

Gospod Bog,
Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec
se je iz ljubezni do Tebe
nesebično ves žrtvoval za uboge.
Poveličaj ga s čudeži
da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja
in nam bo močneje zasvetil njegov zgled.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Svetniški škof Janez Gnidovec: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (1999), 58-59.
S. Čuk, Škof Janez Frančišek Gnidovec: Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Janez Frančišek Gnidovec: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 2 (2023), 99.
G. Čušin, Bogdaj, Janez: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 98.
spletna stran Ognjišča: Janez Frančišek Gnidovec

pripravlja Marko Čuk

Ostani z nami, Gospod

Napisal Marko na 30. januarja 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

MOLITVENIK ZA BOLNIKE IN STAREJŠE

Molitvenik Ostani z nami, Gospod je namenjen predvsem bolnikom in vsem starejšim. Pripravil ga je bolniški duhovnik Miro Šlibar, ki že skoraj četrt stoletja deluje na področju duhovne oskrbe v bolnišnicah. Naslov Ostani z nami, Gospod je vzet iz evangeljskega odlomka (Lk 24, 29), ki govori o učencih na poti v Emavs. Po poti sta premišljevala, kaj se je zgodilo z Jezusom na veliki petek. Močno sta bila razočarana in nista videla nobenega smisla. Med potjo se jima je pridružil Jezus, onadva pa ga nista spoznala. Razložil jima je, da se je to moralo zgoditi in da ima trpljenje smisel v našem življenju. Božja beseda ju je usmerila v prošnjo in molitev: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre …!« Res je ostal z njima.
»Pričujoči molitvenik že s svojim naslovom izraža prošnjo vseh preskušanih ljudi. Kolikokrat se prav v trpljenju čutimo nemočne in osamljene. Takrat je molitev izvir moči, ki priteka iz Božjega Srca. Človek je najmočnejši takrat, kadar moli,« je zapisal ljubljanski nadškof Alojz Uran v spremni besedi k tretji, dopolnjeni izdaji molitvenika.

spletni knjigarni Ognjišča

Ostani z nami 3D

Kaj vsebuje molitvenik za bolnike?

Poleg osnovnih krščanskih molitev (jutranjih, večernih, mašnih …), so v molitveniku tudi molitve in misli, ki skušajo posebej bolnikom in trpečim pomagati do osrečujočega odnosa z Bogom (molitev k Mariji, sv. Jožefu, v različnih preizkušnjah…). V molitvi naj bolniki iščejo odgovor na svoje trpljenje in ga združujejo s Kristusovim odrešilnim trpljenjem. Prosijo pomoči, naj jim Gospod stoji v težkih trenutkih ob strani, zato so v molitveniku tudi križev pot, rožni venec in nekatere litanije (Matere Božje, svetnikov, angelov, sv. Jožefa … ). Molitvenik še posebej ovrednoti in razloži pomen zakramentov, ki so bolnikom bližji (bolniško maziljenje, spoved, obhajilo na domu ali v bolnišnici) in jih pripravlja nanje. Na koncu pa je tudi nekaj spodbudnih misli, ki so bolnim vedno dragocene.
Molitvenik, želi pomagati tistim, ki so jim molitve že znane, pa tudi tistim, ki prej niso imeli priložnosti, da bi se v osebni molitvi obračali na Boga ali pa so pozabili na molitve iz svoje mladosti. S pomočjo te drobne knjižice bomo odkrili dragoceni zaklad. Naj postane molitvenik zvest spremljevalec slovenskih bolnikov. Ob obisku ga podarimo bolniku, da mu bo lajšal dolge ure samote in bolezni.

Molitev je možnost brez primere. Kajti z molitvijo moremo spremeniti vse ljudi, stvari, potrebe, odnose. Molitev ima neskončno moč

Za moč v bolezni
Dobri Bog, poslal si svojega Sina na svet;
nosil je naše slabosti in prestajal naše bolečine.
V imenu vseh bolnikov te prosimo:
podeli nam potrpežljivost,
poživi nam upanje
ter nam pomagaj, da se bomo veselili zdravja.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

pripravlja Marko Čuk

Postavljajmo meje – in jih spoštujmo

Napisal Marko na 30. januarja 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Duhovni impulzi za uspešne odnose

Živeti–namesto životariti, zato gre. Kdor namreč ne zna reči ‘ne’, zboli. Kdor hoče uresničiti vsa pričakovanja, bo kaj kmalu boleče občutil svoje lastne meje. Ne glede na to, ali gre za partnerstvo, službo, vzgojo – za vse odnose velja: pomembno je znati postaviti meje. Mnogi živijo preko svojih moči ali zmožnosti. V nekem trenutku opazijo, da niso več osrediščeni. Ampak le tisti, ki ima svojo sredino, lahko prerase svoje meje.

Anselm Grün in Ramona Robben pri spremljanju vedno znova ugotavljata in tudi dokazujeta z zgodbami modrosti iz Svetega pisma in pravljic: da je srečanje lahko uspešno, morata biti vedno uravnotežena zaščita sebe in odpiranje navzven, postavljanje meja in razdajanje. Le tisti, ki pozna svoje meje, jih lahko vedno znova prestopi, da se približa drugemu in se z njim zares sreča.

14,95 €

13,46 €

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine

Veliko ljudi išče nasvet zato, ker ne znajo postaviti meja. Ves čas so pod notranjim pritiskom, ker ne znajo reči ‘ne’ in mislijo, da morajo izpolniti prav vse želje, ki jim jih kdo naprti. Menijo, da morajo uresničiti vsa mogoča pričakovanja drugih ljudi. Bojijo se reči ‘ne’, saj se bojijo, da bodo potem izgubili občutek pripadnosti, ali pa zato ker menijo, da jih bodo ljudje zavrnili, če česa ne bodo hoteli storiti. Spet drugi se neomejeno prenajedajo: ne zaznavajo svoje lastne meje. In trpijo zato, ker si ne znajo postaviti meja.

Nekateri ne znajo postaviti meja do ljudi, ki jih obkrožajo. Meje izginjajo. Takoj zaznajo občutke drugih ljudi. Vendar to nikakor ni zgolj pozitivno. Njihova čustva se namreč ves čas mešajo s čustvi drugih. Dovzetni so za razpoloženje drugih in padejo pod njihov vpliv. Včasih imajo celo občutek, da izginjajo. Tako živijo brez zaščite. Vsakdo, ki proučuje življenjske zgodbe takšnih ljudi, kaj kmalu opazi, da vse to izhaja iz daljne preteklosti. Ljudje, ki nimajo meja, so običajno v otroštvu utrpeli nespoštovanje svojih meja. Za prizadete so takšne kršitve boleče. Tovrstne izkušnje ne samo da bolijo, pogosto imajo tudi za posledico probleme, ki se kažejo še dolgo potem: vsak potrebuje svoje zatočišče. Poglejmo: mati vstopi v hčerkino sobo, ne da bi prej potrkala, in ko hčerke ni, brska po njenih predalih ali bere njen dnevnik. Vedno znova se pokaže: ljudje, katerih meje so kršili v otroštvu, imajo neredko celo življenje težave v odnosih. Primerov je nešteto. Vsi pa kažejo, da lahko v življenju uspemo le, če živimo znotraj določenih meja.

Kako le naj bo človeško življenje uspešno, saj smo vendar vedno v nekem odnosu? Sebe ne moreš zaznati niti razviti svoje osebnosti, če nisi v stanju postavljati meje. Nato kaže že beseda sama: »persona« (oseba) izvirno pomeni »maska«; torej lastna podoba samega sebe. Preko maske lahko vzpostavljaš stike z drugimi. Latinska beseda »personare« pomeni »razlegati se«. S svojim glasom, z govorjenjem dosežem drugega, tako se srečava. Srečanje je lahko uspešno le, če je vzpostavljeno ustrezno ravnovesje med mejami in prekoračitvami meja, med zaščito in odpiranjem, med postavljanjem meja in med predajanjem. Poznati moram svoje meje. Šele takrat jih lahko prekoračim, kadarkoli se želim približati drugemu, zato da se z njim srečam, se ga v srečanju dotaknem in tako, če se le da, občutim trenutek enosti.

Do medsebojnega srečanja pride, če tako gledamo na stvari, vedno na mejni točki. Jaz moram iti do svoje meje, vse do najbolj zunanjega roba, kolikor še zmorem, da bom pri drugem dobro sprejet. Če je srečanje uspešno, meje niso niti toge niti ne ločujejo. Takrat postanejo gibljive, takrat na meji in še preko nje pride do enosti. Vendar srečanje ni nekaj statičnega, ampak nekaj, kar se vedno dogaja v živo. Po srečanju se vsi ljudje spet vrnejo vsak v svoj prostor, ki je obogaten z izkušnjo na meji.

Francoski pisatelj Romain Rolland celo meni, da je odločilni ključ do sreče pravilen odnos do meja. Pravi namreč: »Sreča pomeni poznati svoje meje in jih ljubiti.« Torej po njegovem mnenju ne gre le za umetnost postavljanja lastnih ločnic ali pa za njihovo poznavanje. Meje bi morali tudi ljubiti. To ne pomeni ničesar drugega kot to: morali bi sprejeti svojo omejenost, hvaležni za meje, ki jih izkušamo pri sebi in drugih. Ključnega pomena za srečo je, da se imamo radi v svoji omejenosti, in tudi, da imamo radi druge ljudi in njihove meje. To ni vedno preprosto, saj pri sebi raje razvijamo videz neomejenosti. Vendar za Romaina Rollanda velja: kdor se spravi s svojimi mejami in je do njih ljubeč, bo uspešen v življenju. Tak človek bo srečen.

Vse preveč nas je danes preobremenjenih. To je lahko posledica marsičesa. Skoraj po pravilu preobremenjeni in pregoreli ljudje niso upoštevali svojih meja. Živijo preko svojih zmožnosti in v nekem trenutku se zavedo, da so zgubili notranjo mero. V življenju pa ne m oremu uspeti brez prave mere. Obstajajo pa tudi ljudje, za katere velja nekaj drugega: ker se tako zelo omejujejo, svojih moči sploh ne odkrijejo in nikoli ne presežejo svojih lastnih omejitev. Ravno nasprotno, obtičijo v svoji ozkosti. Za takšne ljudi pravimo, da so zelo omejeni. Ne vidijo dlje kot do svojega nosa. Komaj kaj lahko dosežejo. Niso sposobni razširiti niti svojih meja niti meja svoje skupine. Ne dopustijo novega življenja.

Kdor govori o »mejah«,vedno znova naleti na aktualna vprašanja. V zadnjem času se vse bolj razpravlja o spolnih zlorabah, kar je bila zelo dolgo tabu tema. Tudi pri tem gre vedno za nespoštovanje meja. Tudi naše lastno telo je neka meja in telesna distanca je del življenja v družbi, prav tako kakor bližina. Bližina je vedno tudi izraz zaupanja. Zaupanje pa lahko izrabimo in zlorabimo. Naš jezik pozna formulacijo, da nekdo nekomu »pride preblizu«, kadar se prekoračijo meje. Za zlorabo bi lahko rekli, da je predvsem skušnjava tistih, ki so v močnejšem položaju: očetov, stricev, starejših bratov, dušnih pastirjev, terapevtov, zdravnikov in učiteljev. Ne zaznavajo svojih meja niti meja tistih, ki so jim zaupani. Zlorabijo bližino in zaupanje.

pripravlja: Marko Čuk

Grem k maši

Napisal Marko na 30. januarja 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

KARTONKA Z ZAVIHKI

Knjiga Grem k maši bo pomagala majhnim otrokom razumeti, kaj se dogaja pri maši, in sodelovati pri njej. Otroške ročice bodo odpirale zavihke in odkrivale, kaj se bo zgodilo pri maši. Starši jim bodo lahko prebrali kratke spodbude: zapoj, … prisluhni, … pokrižaj se, … daj svoj dar, … skleni roke, … podaj roko …
Kartonko bodo lahko gledali doma ali v cerkvi. Grem k maši bo osvojila predšolske otroke z barvitimi ilustracijami in preprostim jezikom.

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine

Otrok gre k maši – skozi vrata lahko pogleda zbrane ljudi v cerkvi
Prihaja duhovnik – pripravljeni smo, da začnemo
Slišiš petje – zapoj tudi ti
Čas je za poslušanje – pazljivo prisluhni Božji besedi
Cerkovnik pobira darove za cerkev – prispevaj tudi ti svoj dar
Zbrano spremljaj mašo med povzdigovanjem
Mir z vami – podaj roko najbližjim
Bog naj te blagoslovi
Spoštljivo pozdravi Jezusa, ko odhajaš iz cerkve

pripravlja Marko Čuk

Urednikova beležnica februar 2018

Napisal Marko na 30. januarja 2018. Objavljeno v Beležnica.

Februarja praznujemo slovenski kulturni praznik. Morda prevečkrat na ta dan predstavljamo le ‘visoko kulturo’, umetnost, pozabljamo pa na srčno kulturo in kulturo na splošno. Morda ne želimo toliko govoriti o kulturi na splošno, saj je slovensko kulturo v najširšem in ožjem pomenu zaznamovalo krščanstvo, kar pa mnogi danes ne želijo slišati. Zato vam v prilogi predstavljamo posebno zvrst kulture – ljudske slike na steklo.

Umetnosti, predvsem glasbene, se dotikamo tudi v drugih rubrikah. Predstavljamo s. Diano Novak, uršulinko, ki poučuje glasbo in komponira. Prav tako v rubriki glasba predstavljamo zakonca Kosem (Franc in Nina Šenk Kosem). Zanimivo, ker sta kot zakonca zavezana glasbi. Kulture se na poseben način dotika tudi Žiga Gombač, ki med drugim želi v stripu približati mladim delo pisatelja Ivana Cankarja, katerega 100-letnico smrti obhajamo letos.

Sredi februarja začenjamo postni čas. Za ta čas poglobljenega duhovnega življenja smo vam zbrali nekaj knjig primernih za postno branje in premišljevanje. Predstavljamo jih na str. 27. V postnem času je priljubljena ljudska pobožnost križev pot. Pri Ognjišču je izšlo več križevih potov. Njihovo bogato ponudbo si lahko ogledate na str. 27. Tu bi vas opozorili na križeva pota za otroke: lepo ilustriran križev pot Srce, ki ljubi vse ljudi (Berta Golob, Karmen Smodiš). Pobarvaj sveti križev pot (Berta Golob, Silva Karim) je zasnovan tako, da otrok sodeluje z barvanjem postaj križevega pota. Prijetni verzi bodo otrokom približali skrivnost Jezusovega trpljenja in smrti.

Z veseljem lahko napišem, da oddajamo v tiskarno že 13. knjigo v zbirki Zgodbe za dušo – Zgodbe kažejo novo pot. Knjiga je ‘klasično’ zasnovana. V posameznih poglavjih so zbrane zgodbe na določene teme. Več o knjigi si lahko preberete na str. 13. Knjiga bo lepa ‘počastitev’ skromnega jubileja 20-letnice zbirke Zgodbe za dušo, ki smo ga obhajali lani konec decembra, torej pred dobrim mesecem.

Ob tem jubileju smo veseli, da smo dali v ponatis knjigo Dragoceno darilo zgodb. To je že drugi ponatis te knjige, kar priča o priljubljenosti, ki jo je knjiga pa tudi zbirka doživela med bralci. Več o zbirki si lahko preberete v rubriki Gost meseca na str. 8.

Ko govorim o ponatisih, naj omenim še dva: prvi je knjiga Karla Gržana Jaz, Čarli Čeplin, zbirka humoresk našega dolgoletnega sodelavca. V dobrem mesecu je bila skoraj razprodana prva izdaja v 1.300 izvodih. Naj nam knjiga pomaga odkrivati pravi pomen krščanskega veselja. Morda jo bomo v dneh okoli pusta radi vzeli v roke.

Drugi veliki knjigotrški uspeh naše založbe pa je ponatis knjige Silvestra Čuka Svetnik za vsak dan. Najprej je knjiga (v dveh delih), ki je izšla že leta 1999, doživela ponatis (2004). Konec leta 2016 je Silvester posodobil glavno besedilo, urednik Marko Čuk pa je dodal številne nove vsebine (godove, priprošnjike, razloge za spremembe in ukinitve svetnikov …) Ta izdaja je v dobrem letu pošla, prav kmalu pa bo izšla dopolnjena izdaja s številnimi novimi podatki (novi podatki Statističnega urada RS o pogostnosti imen pri nas…) in dopolnitvami (svetniki in vremenski pregovori, svetniki – zavetniki naših cerkva …).

Vsem, ki ste obnovili naročnino na Ognjišče, se prisrčno zahvaljujemo. V času, ki nikakor ni prijazen do tiskane besede, nam vaša zvestoba veliko pomeni. Ostanite še naprej zvesti naročniki in bralci Ognjišča in ga priporočite tudi svojim prijateljem in znancem. Konec januarja boste naročniki po pošti prejeli položnice, s katerimi boste poravnali naročnino.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 4.

Ukradli ste mi srce

Napisal Marko na 30. januarja 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Prenovljena izdaja knjige Ukradli ste mi srce je izšla v letu 2015, ko so salezijanci praznovali 200-letnico rojstva svojega redovnega ustanovitelja, sv. Janeza Boska. Knjiga je pri Ognjišču prvič izšla maja leta 1974 kot dvanajsta v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča. Don Bosko še vedno živi, bolj kot kdajkoli in temu življenjepisu, se je posrečilo don Boska predstaviti živega, kot v resnici je. Z vsake strani, iz vsakega dogodka vstaja lik svetnika kot nekaj silno razgibanega, radostnega ali globoko trpečega. Don Bosko je pesem milosti – milost ga je oblikovala od otroštva do smrti. Njegova svetniška mati je bila prva Božja milost; mati ki si je upala svojemu velikemu sinu reči: »Če boš obogatel, ne bom nikoli prišla k tebi.« Uboštvo, nerazumevanje, trpljenje – vse to je bilo druga milost. Bilo je kot brazda, ki zagrne seme, da umre, da iz njega lahko vzklije klas. Pa še duhovni darovi, dolgi pogovori v preroških sanjah, dar čudežev. Nadnaravno je v njem postalo naravno.
Nekega dne je dejal Materi božji: »No, bova začela?«, potem je blagoslovil hromega otroka in otrok je ozdravel. V zadnjih letih življenja je z neizmerno otožnostjo priznal: »Gospod je tu med nami delal toliko čudežev, toda koliko več čudovitih del bi lahko storil, če bi jaz imel več vere!«
Sv. Janez XIII. imenuje don Boska ‘pesem milosti in apostolata’. V stikih z ljudmi vseh starosti, predvsem pa z mladimi, je znal don Bosko storiti kaj odrešujočega in najti učinkovito besedo. Fantom je govoril: rad vas imam le zato, ker ste mladi. Svojim salezijancem: iščite duše, ne denarja in časti. Svojim redovnicam: vaše vedenje naj bo vedno skromno, oči povešene, glava pa ne. Bogatim: rešitev socialnih problemov je v vaših žepih. Nekemu generalu: še eno bitko morate izbojevati, zadnjo. Nekemu roparju: denarja zate nimam, življenje pa mi je dal Bog in samo on mi ga lahko vzame.
Ta ‘pesem’, kar je don Bosko bil in je, se jasno in ubrano oglaša od prve do zadnje strani te posrečene knjige, ki jo človek prebere na dušek. S to knjigo, pisano v zdravem ljudskem duhu, ki ga je don Bosko imel tako rad,
– naj don Bosko še naprej deli svoje dobrote …
“Ukradli ste mi srce,” so besede ljubezni, ki jih je don Bosko namenil mladim in jih izpričal z resnično predanim delom zanje. V času, ko se mnogi sprašujejo, kakšna je prava vzgoja, bo pri razmisleku v pomoč življenjepis učitelja mladih, ki je v vsakem mladem, še tako zanemarjenem, znal najti zrnce dobrote in ga voditi skozi življenje tako, da je postal dober kristjan in pošten državljan.

9,90 €

8,91 €

Prelistajte

iz vsebine

DON BOSKOV SLOVARČEK
A
ANGEL. V skušnjavah kliči na pomoč svojega angela varuha. Želi ti pomagati, bolj kot si to sam želiš.
B
BOG, Bog je naš dobri Oče, zaupajmo vanj. Vsakdo naj opravlja svoje dolžnosti, zavedajoč se božje pričujočnosti. Ne morejo se vsi postiti in ne morejo se vsi podati na dolga romanja v božjo slavo. Tudi ne morejo vsi dajati bogate miloščine, vsi pa lahko ljubijo Boga. Samo hoteti je treba. Vse za Gospoda in za njegovo slavo. Kar koli delaš, imej za cilj božjo slavo!
BOGASTVO. Bogastvo je težko doseči, težko ohranjati in težko uživati.
BOGATAŠ. Ne delajo dobro samo bogataši nam, ko nam dajejo miloščino; tudi mi delamo dobro njim, ko jim dajemo priložnost za dobra dela.
BREZDELJE. Brezdelje je hud sovražnik, proti
kateremu se moramo neprestano boriti.
BRIDKOST. Bog hoče, da pridemo v nebesa, toda
po poti bridkosti.
C
CERKEV. Vsak napor je majhen, kadar gre za Cerkev!
Č
ČAS. Ura, pridobljena zjutraj, je zaklad za večer. Vsaka minuta je dragocen zaklad, ki ima neskončno vrednost – kakor Bog sam.
ČASTIHLEPNOST. Pohvale naredijo človeka samo častihlepnega in prevzetnega.
ČISTOST. Čistost je najbolj čudovita, obenem pa najbolj ranljiva krepost. Bodite pozorni že ob prvem dihu skušnjave.
Kako ohraniti čistost? Sveti Filip Neri je svetoval petero sredstev: varuj se slabe družbe, varuj se brezdelja, ne posvečuj pretirane skrbi svojemu telesu, moli, pogosto prejemaj zakramente.
D
DEJANJE. Samo dobra dela so pravo bogastvo, ki nam pripravlja prostor v nebesih. Treba je moliti (in nikoli nehati), treba pa je tudi delati, delati z vsemi močmi, Sicer gremo pogubi naproti.
DELO. Prepričan bodi, da je vsako delo, ki se ga lotiš, zelo pomembno. Delaj danes tako, da ti jutri ne bo treba zardevati.
Delo je mogočno orožje zoper sovražnike duše.
Delaj za Gospoda; v nebesih boš prejel plačo za vse.
Moja draga mladina, ne priporočam vam toliko pokorščine in discipline, temveč delo, delo, delo.
DENAR. Z denarjem se doseže vse; smrti pa z njim ne moreš podkupiti. Reveži naj bodo vaša hranilnica in vaša banka in Marija vam bo pri teh naložbah zagotovila obresti.
Zaupajte svoje denarne zadeve banki nebeške Matere in deležni boste velikega dobička.
DISCIPLINA. Kdor je mlad lenuh in nepokornež, bo postal kmalu mlad nesrečnež.
DOBROTA. Če hočemo delati dobro, moramo biti zelo pogumni; znati moramo prenesti kakršnokoli ponižanje, pri tem pa nikogar poniževati; biti moramo vedno ljubeznivi.
Delajte dobro vsem, slabega nikomur. Ob koncu življenja bomo obrali sadove svoje dobrote.
DOMIŠLJIJA. Jalovo je misliti na nepotrebne stvari.
DRUŽBA. Bežite pred slabo družbo, bolj kot pred strupenimi kačami. Kateri so slabi tovariši? Tisti, ki govorijo ali počno nespodobnosti ali se pregrešijo proti zmernosti; tisti, ki s prezirom govorijo o veri; tisti, ki vas speljujejo, da ne hodite k božji službi, ali vas nagovarjajo k nezvestobi vašim dolžnostim.
DRUŽINA. Kadar sin zapusti svoje starše in se posveti duhovniškemu poklicu, zasede Jezus njegovo mesto v družini.
DVOM. Pri mladih tudi začetek dvoma stori veliko slabega.
DUHOVNE VAJE. Duhovne vaje niso nič drugega kot vrsta napotkov in premišljevanj o tem, kako bi človeka spodbudili za prijateljstvo z Bogom.
DUHOVNIK. Duhovnik mora goreče živeti notranje življenje, da lahko razsvetljuje ljudi v svoji okolici.

pripravlja: Marko Čuk

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing