Avtor: marko

K maši hodimo zaradi Boga, ne zaradi zapovedi

Napisal marko na 21. marca 2018. Objavljeno v Pisma.

Ob branju odgovora na pismo meseca v lanski septembrski številki Za nedeljsko mašo med počitnicami sem se spomnila domačega župnika pred približno petdesetimi leti. Sama sem stara malo nad 60 let. Župnik je zelo vabil župljane, naj redno prihajamo k nedeljski maši predvsem zaradi Boga, da se srečamo z njim, in ne zaradi zapovedi.
Priporočal je, naj pri maši sedijo otroci ob starših, da se od njih naučijo sodelovati pri maši.
Tudi v zvezi z molitvijo je naročal, naj starši z otroki skupaj molijo in ne da starši samo učijo otroke besedila posameznih molitev. Torej otroci naj se naučijo moliti ob skupni molitvi.
Ob tem zadnjem naročilu se seveda lahko vprašamo, koliko časa si danes odrasli vzamemo za molitev? Ali dovolj, da se otroci naučijo moliti?
Branka

S svojim pismom ste opozorili na pomembnost verske vzgoje v družini. Lahko vidimo, kako ‘preroški’ je bil vaš župnik, ki je že pred 50 leti opozarjal na to, čeprav je bila takrat verska vzgoja v družini skoraj samoumevna. Starši so otroke učili moliti, se z njimi udeleževali maše itd. Poleg tega so se do takrat ohranili nekateri ljudski običaji, ki so bili povezani tudi z vero in versko vzgojo. Od takrat se je marsikaj spremenilo, besede vašega župnika pa so še bolj aktualne. Zakaj?
Branko Cestnik poudarja, da smo danes priče novi generaciji imenovani ‘milenijci’ (imenovane tudi ‘generacija Y’). S tem izrazom označujejo mlade in mlade odrasle, rojene med letoma 1980 in 2000 (nekateri sociologi pa rojene med 1983, ko je nataliteta v ZDA spet začela rasti, in 2001, ko so teroristi sesuli newyorški stolpnici). Za slovenske milenijce bi po njegovem mnenju označili tiste, ki so bili rojeni med 1989 (padec Berlinskega zidu) in 2008 (gospodarska kriza). V Cerkvi smo se za milenijce začeli bolj zanimati v zadnjih letih, saj je to generacija, ki je izrazito nereligiozna, morda najbolj nereligiozna v zgodovini Zahoda.
In ker raste najbrž najbolj neverna generacija v zgodovini Zahoda, je verska vzgoja v družini toliko bolj pomembna. Te namreč ne more nihče nadomestiti. 7. januarja, na praznik Jezusovega krsta, je papež Frančišek krstil 24 otrok. V pridigi je staršem in botrom naložil, naj otrokom prenesejo vero, kar se lahko po njegovih besedah zgodi samo znotraj družine: “Če v družini ni narečja ljubezni, če doma med starši ni jezika ljubezni, takrat posredovanje vere ni preprosta naloga.”
V družbi je vera vse manj navzoča. Pomislimo samo na medije. Kako malo poročajo o veri in Cerkvi. Če pa poročajo, poročajo o slabih stvareh. Zanimivo, da namesto o krščanski veri in Cerkvi več govorijo o praznoverju in novem poganstvu. Če boste dejali, da boste molili za nekoga, boste nestrpni in s tem žalili neverne, če boste pa rekli, da boste zanj držali pesti (popolno praznoverje), boste izpadli dobrohoten in prijazen človek. Če bi v jutranjem programu predstavili svetnika, ki goduje, bi bilo to nasilje nad drugače verujočimi, če pa vam povedo, kaj vam za tisti dan napoveduje horoskop (znanstveno neosnovano praznoverje), vam s tem pomagajo.
Kako pomanjkljiva je verska vzgoja v družini, potrjuje dejstvo, da večina otrok, ki prihaja k verouku, ne zna osnovnih molitev. Ne zna jih pa, ker jih niso starši naučili, oziroma, ker starši sami ne molijo in ne molijo z otroki. Tudi k maši ti starši hodijo zelo malo. Večina družin je odpovedala pri verski vzgoji otrok. Verouk tega ne more nadomestiti. Zato imajo nekateri pastoralni delavci pripravo na obhajilo skupaj s starši. Ti se namreč počutijo popolnoma nemočne pri verski vzgoji. Morda je prav njihova nemoč izziv časa, da jim bomo pastoralni delavci in drugi verniki stali ob strani in jim pomagali, da bi najprej sami rastli v veri, nato pa v tej rasti pomagali še otrokom. Nekaterim otrokom pomagajo pri verski rasti stari starši. Papež Frančišek je že večkrat poudaril pomen starih staršev pri verski vzgoji. Morda tudi zato, ker je nanj zelo vplivala babica. V svojem duhovniškem molitveniku ima pismo, ki mu ga je napisala in je zanj čudovita duhovna oporoka.
Nekatere ljudi danes do vere privede stiska, trpljenje ali nemoč. V vašem slogu bi se lahko vprašal, če mi kristjani znamo stati ob strani ljudem v kakršnikoli preizkušnji in jih v teh trenutkih usmeriti na Boga.
Zaradi popolnoma spremenjenih razmer, v katerih smo se znašli, bodo zato še kako veljale besede vašega župnika, da k maši ne hodimo zaradi zapovedi, ampak zaradi Boga. To tudi pomeni, da se bo danes moral vsakdo svobodno odločiti za Boga in vero. Tradicija in okolje sta odpovedala. Ne posredujeta več vere. Vsakdo se bo moral, tudi za ceno trpljenja, dokopati do osebne vere. Naj naše sodobnike na tej poti do Boga spremljajo naša molitev, naš zgled krščanskega življenja in naše prijazne besede.

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 3, str 40-41.

Michelangelo, kaj delaš?

Napisal marko na 21. marca 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Slavni kipar Michelangelo je klesal veliko kamnito gmoto. Nekdo, ki je prišel mimo, ga je vprašal, kaj dela. »Iščem angela v tem kosu kamna!« In res je iz brezobličnega kamna izklesal čudovit kip angela.

Iščimo tudi mi v sočloveku angela, poskušajmo odkriti, kar je v njem dobrega. Podobno ravnajmo tudi v odnosu do Cerkve. Iščimo najprej dobro v njej.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 67.
knjiga Zgodbe kažejo novo pot, Ognjišče, Koper, 2018, 62.

Sončni žarek na očetov grob

Napisal marko na 19. marca 2018. Objavljeno v zgodbe.

Pri sv. Tereziji Deteta Jezusa se mi je v srce posebej vtisnila njena močna navezanost na očeta. Pravila mu je ‘moj kralj’ in se ob njem počutila kot mala kraljična, kot jo je njen očka ljubeče klical. Bila je njegova ljubljenka in zaklad njegovega srca. Lahko sem si predstavljala to močno vez med očetom in njegovo najmlajšo hčerko in se vanjo vživela.
Tudi sama sem se namreč ob svojem očetu tako lepo počutila: ljubljena, varna, ponosna, morda celo nekoliko vzvišena nad starejšimi brati in sestrami – kot kraljična.
Bil je delavec. Po vzoru svojega zavetnika sv. Jožefa je s trdim in poštenim delom služil kruh za svojo družino. Delo v gozdu in pozneje na železnici ni bilo lahko. Dan za dnem je v vsakem vremenu prehodil petnajst kilometrov po progi. Domov je prihajal utrujen, pa ga je pogosto čakal kateri od vaščanov. Zdaj ta, da je odslužil za košček zemlje, kjer smo imeli krompir, zelje, fižol in drugo, zdaj drugi, da je odslužil oranje ali konja, s katerim je pripeljal drva. Včasih pa ga je čakal kdo, ki je potreboval pomoč pridnih rok.
Ko je prišel domov še iz te dodatne službe, je bil čisto izžet. Vendar pa ni bilo večera, da se me bi spustil na kolena in skupaj z družino molil rožni venec.
Izšel je iz velike družine. Bil je navezan na svoje brate in sestre. Dva mlajša brata je vzela vojna. Kadar je pogovor nanesel nanju, se mu je ob pogledu na sliki v okvirju na steni oko orosilo in glas se mu je zatresel.
Kako hrepeneče je mislil na svojo družino, ko je bil vojni ujetnik v daljni Nemčiji. Ponoči je spal v barakah, podnevi je delal pri kmetih. Vsaj jesti je dobil, ponekod več, drugod bolj malo. Delal je rad in je užival pri delu, ki ga je od doma dobro poznal.
Kot vojak je doživel številne grozote, ki so ga globoko zaznamovale. Šele čez leta, ko je čas počasi celil rane, so se nočne more umikale v pozabo.
Pri štiridesetih letih sem resno zbolela. Takrat je bil naš oče že star in onemogel. Nič več ni šel iz hiše. Dolgo se nisva videla. Kadar sem se počutila malo bolje, sem ga poklicala po telefonu. Ko sem končno zapustila bolnišnico, sem se najprej ustavila pri njem. Odkar smo v naši družini odrasli, smo nekako sramežljivo pozabili na izraze nežnosti, tedaj pa me je oče močno stisnil v objem. Počutila sem se kot takrat, ko sem ga kot majhna punčka čakala pri vaški kapelici, ko se je vračal z dela. Vedno me je objel, me vzel na kolo in me varno pripeljal domov.
Kadar sem le mogla, sem ga obiskala. Nekoč, ko sem že sedela v avtomobilu, mi je nekaj prišepnilo: “Vzemi s seboj rožni venec!” Ko sem prišla k očetu, mi je potožil, da je izgubil rožni venec. Dala sem mu svojega. Prepričana sem, da je na tem rožnem vencu prebiral jagode za moje zdravje in za vse svoje otroke. Držal se je svetopisemske modrosti: “Izlivaj svoje srce pred Gospodom! Svoje roke dvigaj k njemu za življenje svojih otrok.”
Bil je očetov pogreb. Srce se mi je trgalo v bolečini, ko so krsto spustili v grob poleg naše mame. Tedaj si je med temnimi oblaki utrgal pot svetel sončni žarek in posijal prav tja, v sveži grob. Se je sonce prišlo poslovit od pravičnega?
Potolažil me je ta žarek, dal mi je novo upanje, utrdil je mojo vero. Oče, spet se bova srečala, ko se bo tudi moje romanje končalo.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 92.

Čudežni svet gozda

Napisal marko na 18. marca 2018. Objavljeno v Znanost in vera.

V Sloveniji gozd prekriva kar 58 % njene površine in lahko smo srečni, da ga imamo, je prepričana moja tokratna sogovornica, dr. Marjana Westergren iz Gozdarskega inštituta Slovenije, ki preučuje genetsko pestrost dreves.

»Gozdovi čistijo zrak, so vir pitne vode in življenjski prostor številnim živalim,« začne pojasnjevati neprecenljivi pomen gozda dr. Marjana Westergren, s katero se pogovarjam preko Skypa, saj z družino začasno živi na Švedskem. »Drevesa nam dajejo les za pohištvo in ogrevanje. V gozdu nabiramo kostanj, borovnice in gobe. Poleg tega je gozd mesto, kamor hodimo na sprehode.« Ali ste kdaj pomislili, kako bi bilo, če gozdov sploh ne bi imeli?

DREVESA LAHKO ŽIVIJO TUDI 500 LET IN VEČ
Drevesa, ki jih vidimo v gozdu danes, bodo živela še v času naših otrok, vnukov, pravnukov in še dlje, saj lahko dočakajo tudi več kot 500 let. A dolgoživost ima lahko tudi skrite pasti. »Drevesa rastejo na mestu, kjer vzklije seme, okolje se spremeni, ona pa morajo še vedno stati tam. Deloma se lahko novemu okolju prilagodijo s plastičnostjo, drugače pa s selekcijo (to pomeni, da se genetska zasnova prilagodi okolju), ki poteka le preko menjave generacij.«

KAKO HITRO RASTEJO DREVESA?
Nenadoma me prešine vprašanje: kako hitro sploh rastejo drevesa? »To je odvisno od okolja, v katerem živijo, in njihove genetske zasnove,« mi pojasni sogovornica. »Pred dvema letoma smo v okviru genetskega monitoringa požagali nekaj malih jelk, ki so bile visoke približno 30 cm. Mislili bi si, da so vse stare približno enako, a ko smo pod mikroskopom prešteli letnice, smo ugotovili, da so bile nekatere stare 7 let, druge pa kar 35!« Marjana mi pove, da lahko mlade jelke tudi 100 let preživijo v senci starejših dreves, kjer potrpežljivo čakajo na svojo priložnost. »Šele ko odraslo drevo pade (zaradi sečnje ali naravnega vzroka), mlado drevo dobi dovolj svetlobe in takrat hitro zraste.«

DNK LAHKO IZOLIRAMO CELO IZ LESENEGA POHIŠTVA!
Marjana Westergren se ukvarja z genetskimi analizami drevesnih vrst, zato jo povprašam, kateri del dreves uporabijo za izolacijo DNK. »Za genetske analize uporabimo popke, ki jih naberemo zgodaj spomladi, ali pa liste. Lahko bi uporabili tudi kambij, iz ostalih tkiv pa je izolacija DNK bolj težavna.« Les iglavcev vsebuje smolo in eterična olja, kar oteži pridobitev DNK, a to vseeno ni nemogoče. Ali ste vedeli, da lahko DNK izoliramo celo iz lesenega pohištva?
DNK nato uporabijo za različne nadaljnje molekularne analize, s katerimi preučujejo razlike med populacijami dreves in spremljajo genetsko pestrost gozda. »Varovanje genetske pestrosti je zelo pomemben preventivni ukrep. Nikoli ne vemo, kako se bo okolje spremenilo … Naše okolje postaja vedno bolj toplo. Ker ne vemo, katera drevesa bodo te spremembe preživela, je dobro, da imamo čim večjo genetsko pestrost, saj to pomeni večjo možnost, da so v gozdu drevesa, ki bodo spremembe prenesla in imela na nove razmere bolj prilagojene potomce.«

KAKO POTEKAJO POSKUSI V GOZDU?
Veliko znanstvenikov dela poskuse v laboratoriju, a za preučevanje dinamike gozda so pomembni tudi poskusi v naravi. Nekateri izmed teh poskusov se imenujejo provenienčni poskusi. »Provenience so populacije dreves,« mi pove Marjana in razloži, kako taki poskusi potekajo. »Po celi Evropi naberemo semena različnih populacij določene drevesne vrste. Iz semen vzgojimo sadike in jih nato posadimo na isto lokacijo, kjer jih opazujemo in merimo, katera preživijo, katera najhitreje olistajo, katera najhitreje rastejo …« Od leta 1998 je tudi v Sloveniji vzpostavljen tak poskus za bukev in v tem času so se pripetile številne zanimive stvari. »Leta 2012 smo imeli v Sloveniji že oktobra sneg. Opazili smo, da je določene provenience bukve sneg popolnoma polomil, predvsem tiste, ki so bile iz južne Francije. Zdaj si pa predstavljajte, da bi seme iz te populacije brez predhodne raziskave posadili v slovenske gozdove …« V trenutku mi postane jasno, kako pomembne so take raziskave za dobro gospodarjenje z gozdovi. Enake poskuse delajo tudi drugod po Evropi. Tako lahko strokovnjaki primerjajo, kako se določena vrsta prilagaja razmeram po Evropi. Ali veste, da lahko taki poskusi trajajo tudi 100 let in več?

– Kako je potekala vaša znanstvena pot? Zakaj ravno gozdarstvo?
Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani sem študirala gozdarstvo. Ker sem bila zlata maturantka, starši niso bili najbolj zadovoljni z izbiro, a sama sem bila prepričana, da tudi gozd potrebuje ljudi, ki ga bodo znali zaščititi in ohraniti za nadaljnje rodove. Po koncu študija sem na Gozdarskem inštitutu opravljala diplomsko nalogo v laboratoriju za fiziologijo in genetiko pri prof. dr. Hojki Kraigher. Pod njenim mentorstvom sem opravila tudi doktorat. Od leta 2003 sem zaposlena na Gozdarskem inštitutu.
– Kakšne so vaše izkušnje z delom v tujini?
Krajši čas sem se izobraževala v Švici in Avstriji, kjer sem se učila laboratorijskih metod, trenutno pa z družino živimo na Švedskem. Ljudje mislijo, da je v tujini bolje, a v resnici ni velikih razlik. Slovenija je zelo lepa in ima dobro ohranjene gozdove. Mislim, da so pogoji dela na Gozdarskem inštitutu zelo dobri, saj imamo moderno opremljene laboratorije, poleg tega so ljudje vedno pripravljeni pomagati.
– Kako usklajujete življenje znanstvenice in mame?
Veliko imam dela in službenih potovanj, a ko pridejo otroci iz šole, mislim, da je prav, da si vzamem čas zanje. Z otroki se veliko pogovarjamo o gozdu in naravi. Moja otroka, ki sta stara 6 in 9 let, poznata imena dreves in jih znata prepoznati tudi v naravi.
– Kaj je tisto, kar vas pri vašem delu najbolj navdihuje?
Želim videti, da bodo gozdovi obstali in da bodo ljudem tudi v prihodnosti zagotavljali vse, kar jim dajejo danes. Jaz sem rada v gozdu in mislim, da bi bilo brez gozdov zelo žalostno.
– Kako vidite povezavo med znanostjo in vero?
Kaj je vera? Jaz verujem v naravo, v naše okolje. Mislim, da nam znanost pomaga razumeti vse skrivnosti, ki jih je narava skovala, da je preživela. Narava je čudež: Zemlja je edini planet, za katerega je znano, da ima življenje. To je nekaj, kar je vredno razumeti.

KAJ JE GENETSKI MONITORING?
»Genetski monitoring je redno spremljanje genetske pestrosti gozda,« mi pove dr. Marjana Westergren in opiše, kako na Gozdarskem inštitutu izvajajo genetski monitoring za bukev in jelko. »Predlani smo v dveh gozdnih genskih rezervatih vzorčili 250 odraslih dreves, 200 mladih dreves in semena iz 20 odraslih drevesih. To so tri generacije dreves. Tako smo dobili vpogled, kako se spreminjajo genetski zapisi od odraslih dreves preko mladik in semen.« Kmalu bodo mlada drevesa iz zadnjega semenskega leta vzorčili še enkrat, nato pa postopek čez desetletje ponovili. Tako bodo lahko spremljali, kako sečnja in spremembe v naravi vplivajo na genetsko sestavo gozdov pri nas..

K. Šoln, Znanost in vera, v: Ognjišče 3 (2018), 64-65.

sv. Jožef (19. marec)

Napisal marko na 18. marca 2018. Objavljeno v Svetniški domovi.

Sveti Jožef se je v javnem bogoslužju Cerkve pojavil razmeroma pozno – njegov praznik so namreč začeli obhajati šele v 14. stoletju. Češčenje moža Device Marije in poglavarja svete Družine pa se je vedno bolj širilo, zato je papež Gregor XV. leta 1621 ukazal, naj se god sv. Jožefa obhaja v vsej katoliški Cerkvi 19. marca kot zapovedan praznik, papež bl. Pij IX. pa je leta 1870 sv. Jožefa razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, velja pa tudi za zavetnika ‘slovenskih dežel’ – naše domovine, ki je posejana s številnimi cerkvami, zgrajenimi njemu v čast. V Svetem pismu tega Božjega izbranca pri uresničevanju skrivnosti odrešenja omenjata evangelista Matej (1,18-25; 2,13-15.19-23) in Luka (1,27; 2,4.16.33.48-52). Zaradi vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil, je bil od vsega začetka utrjen v milosti. K sv. Jožefu, poglavarju svete nazareške Družine, se verni ljudje radi zatekajo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi v gospodarskih stiskah. Osebno (krstno) ime Jožef (“naj /Bog/ doda /potomstvo/”) je bilo med najbolj pogostimi pri nas, zadnje čase pa, žal, vse bolj izginja. (Silvester Čuk)
Na sliki: Valentin Metzinger, Sveta Družina, 1744, olje na platnu, stranski oltar. Breznica, ž. c. Žalostne Matere Božje.

Zavetniku ‘slovenskih dežel’ je pri nas posvečenih 27 cerkva (narodno svetišče, devet župnijskih, 17 podružničnih) in 15 kapel. V LJ nadškofiji sta mu posvečeni dve ž. c.: na Velikih Poljanah (1) in na Viru pri Domžalah (2) ter narodno svetišče Sv. Jožefa v Ljubljani; (spodaj) imajo pa tudi pet p. c.: Hočevje (Dobrepolje – Videm), Čevice (Dol. Logatec), (10) Huje (Kranj), Mlečnik (Preserje) in v Tržiču (nad mestom). (11) – V KP škofiji imajo ž. c. sv. Jožefa na Vojskem (5) in v Soči (3); p. c. pa v Novokračinah (Jelšane), na Starodu (Podgrad),(13) v Kuteževem (Podgraje) in v Hruševici (Štanjel). – V NM škofiji sta sv. Jožefu posvečeni ž. c. v Starem trgu ob Kolpi (4) in na Suhorju v Beli krajini; (9) imajo še pet p. c.: Ribnik (Črmošnjice), Trška Gora (Krško),(17) Gorenci (Semič), Veliki Vinji Vrh (Šmarjeta) (12) in Podklanec (Vinica). – MB nadškofija ima sv. Jožefu posvečeno ž. c. v Mariboru (kapucini) (7) in p. c. v Slovenski Bistrici (nad mestom). (16) – V CE škofiji je možu Device Marije posvečena dobro znana cerkev nad knežjim mestom (lazaristi), (6) najdemo pa še dve p. c.: Škale (Velenje – Sv. Martin) (14) in Marija Resa (Videm – Krško). (15) V MS škofiji je sv. Jožefu posvečena ž.c. v Cankovi. (8)
Na Slovenskem pa imamo tudi sedem cerkva (šest ž. c. in ena p. c.) in tri kapele, ki so posvečene sv. Jožefu delavcu (goduje 1. maja). Župnijske cerkve so v Ivančni Gorici (LJ), Idriji (KP), Pesnici in Račah (MB) ter na Frankolovem in na Ljubečni (CE), p. c. pa v Josipdolu (Ribnica na Pohorju); kapele so v MS škofiji (Strehovci, Prosenjakovci in Brezovica). (Marko Čuk)

Sveti Jožef, Ljubljana, narodno svetišče.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 03, str. 115.

sv. Jurij (23. aprila)

Napisal marko na 18. marca 2018. Objavljeno v Svetniški domovi.

Izredno veliko število cerkva na slovenskih tleh, posvečenih sv. Juriju, priča o njegovi priljubljenosti. Upodabljajo ga na konju kot zmagovalca nad zmajem, ki pomeni nevero ali poganstvo. Podobno velja za vse zmagovalce nad Božjimi sovražniki od nadangela Mihaela dalje. Njegov življenjepis je prepleten s slikovitimi legendami, iz katerih je težko izluščiti zgodovinsko jedro. Kaj je zanesljivo znanega o sv. Juriju? Njegov grob je v palestinskem mestu Lida, kjer napis že iz leta 368 poveličuje svetega in zmagoslavnega mučenca Jurija. Rodil se je krščanskim staršem v maloazijski pokrajini Kapadokiji. Izbral si je vojaški poklic in je naglo napredoval. Ko se je leta 303 pod cesarjem Dioklecijanom začelo preganjanje kristjanov, je Jurij pogumno izjavil, da je kristjan in daroval svoje življenje za Kristusa. Cesar Konstantin je dal njegovo telo prenesti v Lido in nad njegovim grobom so sezidali lepo baziliko. Po ljudskem koledarju je god sv. Jurija pravi začetek pomladi in s tem je bil povezan običaj jurjevanja. (sč)
Na sliki: F. Jelovšek, sv. Jurij, freska, 1737, glavni oltar, ž. c. Nevlje

Sv. Juriju je pri nas posvečenih 80 cerkva (37 žup. in 43 podr.). – V LJ nadškofiji imajo 10 ž. c.: Gorje, Ihan, Izlake, Motnik, Nevlje, Stara Loka, Stari trg/Ložu, Šenčur (1), Šentjurij – Podkum,(2) Šentjurij/Grosupljem; in 14 p. c.: Brezje (Cerknica), Hruševo (Dobrova), Studenec (Ig), Podšentjur (Litija), LJ-Stožice, Praproče (Polhov Gradec), Volča (Poljane nad Šk. Loko), Glinjek (Polšnik), Cajnarji (Sv. Vid nad Cerknico), Tacen (Šmartno pod Šmar. goro), Tržič-Bistrica, Ortneški grad (Vel. Poljane), Sela (Višnja Gora), Vel. Ligojna (Vrhnika). – V KP škofiji je 12 ž. c. sv Jurija: Deskle, Dutovlje, Gradno, Kal nad Kanalom, Komen, Kožbana, Miren, Piran (ovitek), Pomjan, Šebrelje, Šturje (4) in Vatovlje; in 9 p. c.: Pri Tabru (Brezovica), Šmihel (Hrenovice), Il. Bistrica, Lazec (Otalež), Kneža (Podmelec), Rožar (Predloka), Potoče (Senožeče), Žeje (Slavina), Jurišče (Trnje). – NM škofija ima dve ž. c. sv. Jurija: Čatež ob Savi in Dobrnič; ima pa še 14 p. c.: Močvirje (Bučka), Rožanec (Črnomelj), Sela (Hinje), Nove Laze (Koč. Reka), M. Korinje (Krka), Šentjurij (Mirna Peč), (7) Dol/Predgradu (St. Trg ob Kolpi), Orehovica (Šentjernej), Grmovlje (Škocjan/NM), Grčevje (Št. Peter – Otočec, Lukovek (Trebnje), Tržišče, Šentjur (Vel. Gaber) in Dvor (Žužemberk). – V MB nadškofiji je sv. Juriju posvečenih 6 cerkva: Hoče, Ptuj – Sv. Jurij, Remšnik, Slov. Konjice, Sv. Jurij ob Pesnici (6) in Sv. Jurij v Slov. g.; (3) p. c. pa je v Šmartnem/Sl. Gradcu. – V CE škofiji ima sv. Jurij pet ž. c.: Gotovlje, Mozirje, Sv. Jurij ob Taboru, (8) Šentjur/CE (5) in Zdole; prav toliko pa je tudi p. c.: Gore (Dol/Hrastniku), Polje (Loka/Zid. mostu), Sv. Jurij (Rogatec), Sv. Gore (Sv. Peter pod Sv. Gorami) in Trnovec (Zabukovje). – Dve ž. c. cerkvi sv. Jurija sta tudi v MS škofiji: Sv. Jurij ob Ščavnici (9) in Sv. Jurij V Prekmurju. (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 04, str. 131.

Zgodbe kažejo novo pot

Napisal marko na 16. marca 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Trinajsta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo
Pri Ognjišču vam že petindvajset let ponujamo zgodbe. Take, ki govorijo o odpuščanju, dobroti, molitvi, o govorjenju in poslušanju. Take, ki nam odpirajo oči, da ne bi bili slepi za svoje napake, in one druge, ki v nas budijo dobrotljivost in ljubezen. To so naše zgodbe, ‘Zgodbe za dušo’. Tudi trinajsta knjiga prinaša kratke zapise, ki na sodoben način prinašajo vsebine, o katerih govori krščanstvo.
Poglavja v knjigi: Usmiljeni, Iskati nebo, Govoriti in poslušati, Dobro seme, Slepi za svoje napake, Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti
Posebna poglavja z zgodbami o dobroti (Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti), namenjena predvsem tistim, ki z dobroto širijo krščanstvo in služijo drugim ljudem in jih razveseljujejo.
Barvne fotografije in molitev ali razmišljanje ob koncu vsakega poglavja.
Vzemite jih v roke in jih berite z odprtim srcem. Naj tudi vam kažejo (novo) pot.

Kako nam Zgodbe kažejo novo pot? • začnimo v svetlobi Božjega usmiljenja: Bog je usmiljeni oče, ki nam vedno odpušča … le zaupati moramo vanj in spoznali bomo, kako dober je …on vedno spoštuje človeka in njegovo svobodo … a človek se mora tudi zavedati svoje odgovornosti za dobro in slabo … največ lahko naredi z molitvijo, s pravo molitvijo, ki ni samo dobivanje, ampak tudi izgubljanje … • zgodbe nas v nadaljevanju vabijio, da se ozremo v nebo … iščimo pa zvezde, ki jih nosimo v svoji notranjosti, Boga, ki živi med nami, v naših mestih … v njegovem načrtu so vtkane tudi vse naše napake … odkrivajmo ga, spoznavajmo in se zaradi tega, kar izvemo – tudi spremenimo – če ne gre drugače, se povzpnimo na drevo, za nekaj minut – in začrtajmo smeri svojih poti tako, kakor jih želi Bog … • beseda je najdragocenejši dar, ki nam ga je zaupal Bog … je most, ki najbolje poveže duše … kako, kaj, kdaj govorimo, … ali raje molčimo, sodimo, … znamo poslušati, … kako govorijo naša dejanja … nimamo pravice obsojati … sejati je treba, vreči seme in verjeti, da bo nekaj lepega zraslo … to drugo prepustimo Bogu … in ne zakopljimo talentov, ki bi jih lahko uporabili za dobro sebe in drugih … učimo se pri sveči … kdor postaja drugim svetloba, se mu svetloba podvoji … kdor misli sam nase, kmalu ostane sam … življenje nam je podarjeno, mi pa se moramo odločiti, kaj bomo naredili iz njega … pa še nekaj je: Bog nas postavlja v življenja drugih, da drug drugega podpiramo, drugim pomagamo … • veste, kakšna je razlika med Svetim pismom in mobilnim telefonom? … • brali smo že zgodbe o obsojanju drugih … v naslednjem poglavju se postavijo pred nas naše napake in ob njih spoznanje, da smo večkrat slepi zanje … “glavne” osebe so tisti, ki obrekujejo, se hvalijo, si želijo slave, se razkazujejo … nastopi tudi hudič, … • kaj lahko zgodbe povedo o ljubezni? … da se podvoji, če jo podarimo … ne moremo misliti samo nase … samo na darila, biti samo potrošniki, brez srca, samo za trebuh in užitke … tudi samo razum ni dovolj, tudi tehnika ne … potrebna so tudi čustva, nežnosti … • odkrijemo, da moramo Boga iskati v mirnih trenutkih, da bo lahko z nami v težavnih … takrat je molitev naš rešilni jopič … kako je ljubezen povezana z dobrotljivostjo? … krščanska ljubezen je hoja za Kristusom – pri njem se učimo, kako postati dobri in krepostni …z Bogom se srečujemo po človeku … in če ljubezen, ki smo jo prejeli po Kristusu prenesemo na druge … potem vidimo bogastvo, ki ga ima ljubljena oseba … če pomagamo človeku, mu približamo Boga in še zanesljiv recept za srečo: Najsrečnejši je tisti, ki osrečuje druge.

7,90 €

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine

DOBRO SE SPOVEJ
Neko dekle je nesrečno zabredlo v grehe, ki se jih ljudje najbolj sramujemo spovedati.
Postajala je žalostna in nemirna. Minilo je več mesecev, toda nobena njenih prijateljic ni zmogla zvedeti vzroka njene žalosti. Kmalu zatem je umrla njena najboljša prijateljica, ki je bila zelo verna in poštena. Nekaj dni po pogrebu je tisto nesrečno dekle v spanju zaslišala, da jo nekdo kliče po imenu in spoznala je glas pokojne prijateljice. Glas je ponavljal: “Dobro se spovej … O, ko bi vedela, kako dober je Jezus!” Ta glas je sprejela kot sporočilo z neba.
Opogumila se je in se spovedala tudi tistega greha, zaradi katerega je že toliko pretrpela.
Ko je to storila, se je počutila tako olajšano, da je o svoji sreči vsem govorila. Ponavljala je: »Poskusite tudi vi in videli boste, kako dober je Jezus! Poskusite in videli boste, kako dober je Jezus!«

RAD BI BIL TVOJ TELEFON
Ker me potem ne bi nikoli izpustil iz rok.
Ker bi se nasmejal vsakič, ko bi me pogledal.
Ker bi me povsod nosil s seboj.
Ker bi vedno skrbel, da ne padem na tla.
Ker bi redno preverjal, ali
imam zadosti energije.
Ker bi bil prva stvar, ki jo pogledaš, ko zjutraj
odpreš oči, in zadnja, ko greš spat.

ZAKAJ SEM TAKO REVEN?
Učenec je vprašal učitelja:
Zakaj sem tako reven?
Učitelj: Nisi se naučil dajati.
Revež: Kako bi lahko dajal, ko pa nimam nič?
Učitelj: Imaš toliko stvari:
Obraz, s katerim lahko podariš nasmeh.
Usta, s katerimi moreš pokloniti
modrost in tolažbo drugim,
Srce, ko ga lahko odpreš za druge.
Oči, s katerimi lahko opaziš dobro v drugih.
Ti nikakor nisi reven!

zgodbe prebira in ob njih razmišlja: Marko Čuk

Za spomin na prvo sveto obhajilo

Napisal marko na 16. marca 2018. Objavljeno v Posebne ponudbe.

V predstavitvi knjig založbe Ognjišča lahko poiščete knjige in druge primerna darila za obdarovanje ob zakramentu prvega svetega obhajila. Ponudba je tudi del velikonočne številke Ognjišča in si jo lahko ogledate tudi takole:

redna cena: 22,00 €
s kartico zvestobe: 19,80 €

darilna izdaja

redna cena: 27,00 €
s kartico zvestobe: 24,30 €

Naročite knjigo

SP v zgodbah 3D

• Sveto pismo v zgodbah bo otrokom, njihovim staršem in vzgojiteljem na zanimiv in poučen način približalo bogato sporočilo ‘knjige vseh knjig’.

redna cena: 12,90 €
s kartico zvestobe: 11,61 €

Naročite knjigo

Prvoobhajilno SP

• Knjiga je ilustrirano Sveto pismo, primerna za starost, ko gredo otroci k prvemu svetemu obhajilu. Izbrane ilustrirane svetopisemske zgodbe so prirejene zanje. Poučile jih bodo o dogodkih v SP in o veri, ki ji pripadajo. Na poseben način pa jo bodo doživeli pri prvem obhajilu in poznejšem prejemanju svete evharistije.

redna cena: 7,90 €
s kartico zvestobe: 7,11 €

Naročite knjigo

Kruh in vino smo prinesli 3D

• V knjigi je razlaga bogoslužnih dejanj (poklek, stoja, sedenje, tišina.) (1. poglavje) in znamenj (kruh, vino, olje, ogenj, luč, sveča, pepel) (2. poglavje) besedila znanih molitev, oris njihovega nastanka in kratka misel ob njih (3. poglavje) ter odgovori na pogostejša vprašanja, ki si jih postavljamo v zvezi z bogoslužjem (kaj pomenijo besede amen, hozana ali aleluja, simbolika adventnega venca ….) (4. poglavje). Priročna knjiga za vse, ki bi radi bolje razumeli krščansko bogoslužje, pa tudi simboliko in besedila, s katerimi se pogosto srečujemo. Dragocen in uporaben pripomoček, ki ga bomo lahko večkrat vzeli v roke.

cena: 9,90 €

predstavitev knjige

Naročite knjigo

Dolgcas pri masi 3D

• Da bi otroci bolje razumeli mašo in jo globlje doživljali, nam pisec naproti pošilja prijaznega župnika Mirana. Ta z veliko mero potrpežljivosti in jasnosti, korak za korakom razloži, kje imajo mašni deli svoje mesto in zakaj prav tam, kaj pomenijo določeni simboli ter opravila in kaj izrečene besede naučenih obrazcev. In to opravi na način, da z zanimanjem prisluhnejo tudi starejši! Tukaj sta še Špelca in Zala, ki poskrbita, da je vse skupaj še bolj stvarno in zanimivo. “Dolgčas pri maši? – Mašna knjiga za otroke” ni suhoparni priročnik z razlago reda svete maše, ampak čudovita ura verouka, ki je zdaj lahko vedno pri roki.

redna cena: 6,90 €
s kartico zvestobe: 6,21 €

Naročite knjigo

Moje prvo obhajilo

• V albumu so poleg prostora za lepljenje fotografij s slovesnosti in za pisanje spominov, tudi Jezusove besede o maši, nekatere osnovne molitve in spodbude za krščansko življenje. Z izvirnimi ilustracijami ga je opremil Peter Škerl.

cena: 19,00 €

Naročite komplet

komplet za prvo sv obhajilo

• Sveto pismo v zgodbah – darilna izdaja, križ spomin na prvo sv. obhajilo s posvetilom, obesek za ključe – angelček in darilna škatla v kompletu

cena 10,90 €

Naročite knjigo

Angel varuh

• Največkrat starši naučijo svoje otroke Sveti angel, varuh moj kot prvo molitev. Knjiga Angel varuh razlaga to priljubljeno otroško molitev in otrokom ter njihovim staršem in vzgojiteljem predstavi odlomke Svetega pisma, kjer nastopajo angeli. Na prvih straneh pa predstavi Božje delovanje v zgodovini in spregovori o pomenu ljubezni v življenju. Knjiga sporoča otrokom: Angeli varuh je od Boga prejel nalogo, da te spremlja kot prijatelj.

redna cena: 7,95 €
s kartico zvestobe: 7,16 €

Naročite knjigo

Lenart pri prvem svetem obhajilu

• Razgibana knjiga ob zgodbi glavnega junaka Lenarta prinaša prvoobhajancem priložnost za vpisovanje spominov, lepljenje fotografij, risanje … Namenjena je vsem, ki se pripravljajo na sprejem zakramenta prvega svetega obhajila. Da bi ta dogodek ostal v dobrem spominu, je Lenartova zgodba kot nalašč za to.

redna cena: 12,50 €
s kartico zvestobe: 11,26 €

Naročite knjigo

Jezus njegovo zivljenje in nauk

• Privlačna knjiga z zgodbo bralca popelje skozi Sveto pismo Nove zaveze ter razloži razmere, v katerih je živel in deloval Jezus. To je nekakšna enciklopedija o Jezusovi osebi in delu, ki bo razveselila mladostnike in otroke, obogatila pa tudi odraslega bralca.

cena: 39,90 €

Naročite križ

kriz kelih

redna cena: 4,90 €

s kartico zvestobe: 4,42 €

Naročite križ

kriz posvetilo

pripravlja: Marko Čuk

Peta Jezusova misel na križu

Napisal marko na 15. marca 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

»Žejen sem.« (Jn 19,28)
V Jezusovem trpljenju se izpolni Pismo. Njegova smrt zato za Janeza ni poraz, ampak izpolnitev. In smrt na križu je izpolnitev ljubezni, po kateri žeja človeka. Jezusova žeja pa ima še druge pomene:

V žeji postane Jezus solidaren s človeštvom.
Jezus se počuti eno s Samarijanko, ki ji je za njeno žejo obljubil, da ji bo dal vodo, ki jo bo za vedno potešila: » Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« {Jn 4,14). Na križu izpolni žejni Jezus človeško žejo po ljubezni, ki ne mine.
In še en pomen ima Jezusova žeja. Žeja ga po človeku. Hrepeni po tem, da bi se človek odprl njegovi ljubezni, da bi prenehal svojo žejo tolažiti z nadomestki, ki ne morejo potešiti njegovega hrepenenja.
Jezusova žeja pa ima še tretji pomen. Na križu mu dajo piti kis, s katerim izpije grenkobo življenja do dna. In prav s tem osvobodi človeštvo strupa njegovih zagrenjenih občutkov.
Cerkveni očetje so to sceno primerjali z zgodbo, ko je Mojzes s svojo palico spremenil grenko vodo. Po njihovem mnenju nam je Jezus na križu grenko vodo naše jeze, razočaranja, strahu in resignacije spremenil v zdravo vodo, ki nas lahko odžeja.
Gobo s kisom mu ponudijo na hizopovi veji: sinoptiki tega ne omenjajo, Janez pa s tem nakazuje pashalni obred, kamor sodi tudi hizop.
V Jezusu se izpolnjuje to, kar pasha pomeni za Jude, to je ‘transitus; prehod.

Na križu se zgodi pravi prehod k Bogu: od zemeljske žeje k hrepenenju po Bogu, od odtujenosti v domovino, iz ujetništva v svobodo, od nebistvenega k bistvenemu, iz grenkobe našega življenja v Božjo ljubezen.
Na križu (in ob njem) izgubi svet s svojimi merili za nas svojo moč. Tu izgubi svojo moč poželenje, saj ga še s toliko pitja ne moremo potešiti. Prestopimo v Božje okolje, v svet ljubezni, ki v nas vse spremeni.
Peta Jezusova misel na križu rešuje naš strah pred tem, da bi lahko umrli od žeje, da bi bili v življenju prikrajšani:

Mnogo ljudi je strah, da njihova ‘žeja’ nikoli ne bo potešena in bodo s tem morali umreti.
To je za mnoge strah, da v življenju ne bodo dobili tega, kar bi radi imeli, da jih bodo spregledali ljudje in Bog. V sebi nosijo otroka, ki je bil za marsikaj prikrajšan; in sedaj se vedno znova oglasi, če ga ne upoštevajo dovolj.

Jezus se s svojimi besedami ‘žejen sem’ sklanja k nam, da bi nam povedal: »Moja ljubezen ti zadostuje.
“Tvoje razočaranje, tvojo bolečino, da si neupoštevan ali da ne bi bil upoštevan, tvojo zagrenjenost zaradi vseh udarcev življenja bom spremenil v radost.
Jezus pa govori te besede tudi tistim, ki se bojijo, da bi pregoreli. Mnogi ljudje veliko delajo, toda nič jim ne izda. Občutek imajo, da njihovo življenje ne rodi sadov, da se ne morejo razcveteti. Vse je prazno, brez življenja, samo gola rutina. Sicer so vedno zaposleni, toda za vsemi aktivnostmi zija neskončna praznina, ki jih napolnjuje s strahom. Ta njihov strah lahko Jezus prežene s svojimi besedami, ko jih napolnjuje s svojo ljubeznijo. Njegova ljubezen želi napolniti našo izpraznjeno dušo. Jezus na križu izpolni, kar nam je obljubil prerok Izaija: »Kajti razlil bom vodo po žejni deželi, potoke po izsušeni zemlji.« (Iz 44,3 ).

Osebne vaje:
Poglej vase in se vprašaj:

Kakšne občutke imam, kaj mi leži na duši?
Kako me nagovarja življenje?
Čutim v sebi zagrenjenost?
Kdaj se v mojih besedah čuti grenkoba – mogoče takrat, ko govorim o ljudeh, ki me ne upoštevajo dovolj, ki so me ranili, ki me nočejo opaziti?
Se me loteva zagrenjenost, če sem razočaran, če me spregledajo ali me ne upoštevajo?
Podrži svojo zagrenjenost pred Jezusom in si predstavljaj: Jezus je izpil s kisom na gobi tvojo zagrenjenost, da bi jo spremenil v radost ljubezni. Dopusti, da se te dotakne ta Jezusova ljubezen in prežene iz tebe vso grenkobo.
Poznaš v sebi strah pred tem, da bi se iztrošil, da bi pregorel, da bi te spregledali?
Te preganja strah, da ne boš dobil tega, kar potrebuješ, da se ti ne bo uresničila ljubezen, po kateri tako hrepeniš?
Potem si predstavljaj, kako se Jezus s križa nagne k tebi in s temi besedami prežene tvoj strah: »Žejen sem. Žeja me po tebi. Močno si želim, da bi te napolnil z ljubeznijo, ki bo prepojila tvojo dušo, da boš resnično zaživel Naj te moja ljubezen vsega prežame, da se boš razcvetel in postal blagoslov tudi za druge.«

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

pripravlja Marko Čuk

Sedma Jezusova misel na križu

Napisal marko na 15. marca 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

»V tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46)

Luka nam poroča kot zadnjo Jezusovo misel na križu njegov zaupni vzdih: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46). To so besede iz Psalma 31, ki so ga pobožni Judje molili kot večerno molitev. Ob istem času, ko so Izraelci v templju izgovarjali ta psalm, ga je Jezus molil kot večerno molitev svojega življenja. Luka doda besedam psalma še besedo »Oče«. »Aba, ljubi očka«, to je nežni nagovor Očeta, ki je značilen za Jezusa, k temu pa nagovarja tudi nas. Občudovanja vredno je že to, da je Jezus v tem bolečem trenutku umiranja Očeta nagovoril s to zaupno in obenem tako nežno besedo. To je usmiljeni, ljubeči Oče, ki izgubljenega sina stisne v svoje naročje, ki sinu podarja samo dobro, če ga za to prosi. V umiranju se izpolni Jezusov odnos do Očeta, saj se prepusti njegovim ljubečim rokam. Popolnoma zaupa, da ga bodo objele dobre Božje roke.
Jezus nameni to sedmo misel vsem, ki se bojijo umiranja, ko bodo morali vse spustiti, ko bodo izgubili kontrolo nad seboj in vsem, in predvsem tega, da bo njihova smrt kot padec v nekaj nepoznanega in temačnega. Ko mi ljudje pripovedujejo o svojih strahovih pred umiranjem, jih vedno podrobno sprašujem, česa se resnično bojijo.

Mnoge je strah bolečin.
Drugi se bojijo tega, da bodo odvisni od pomoči bližnjih.
Spet nekateri so prestrašeni, da jih morda začne zapuščati razum in tako se lahko med umiranjem razkrije kaj takega, kar so doslej skrivali.
Bojijo se, da se bodo morda pred bližnjimi izkazali kot prestrašeni, ker se še močno oklepajo življenja, ali pa bodo govorili o stvareh, o katerih nikoli niso govorili.

Ljudi je strah, da bi se pred drugimi pokazali šibki, nekontrolirani, kot slabiči, nepopolni in nemirni. Do konca bi radi imeli vse v rokah. Spustiti iz rok in se prepustiti, zaupati se drugemu – to ljudem povzroča blazen strah. Razumljivo je, da je mnoge strah neznanega, kamor bodo padli: človeka spremlja prastrah, da bo padel v temno grozo.
Proti temu strahu nam pokaže Luka podobo očetovskega in materinskega naročja, ki nas bo ujelo. Smemo se zaupati dobrim Božjim rokam. Krščanska tradicija je ustvarila podobo pieta, da bi premagali ta strah pred padcem v prazno. Marija drži mrtvega Jezusa v svojem naročju: ta podoba nam govori, da nas v smrti pričakujejo materinske roke. Smrt ni nikakršna groza, ampak pristanek v dobrih in usmiljenih rokah. Luka razlaga smrt z večerno molitvijo: v večerni molitvi se vadimo, da se ponoči izročamo v dobre Božje roke, da bi nas nosile in čuvale njegove očetovske in materinske roke. V čemer se urimo vsak večer, to se bo zgodilo tudi ob smrti. Tudi takrat se zaupamo dobrim Božjim rokam. To zaupanje pa lahko premaga naš strah.
Kar nam govorita pieta in evangelist Luka o zaupnem pristanku v Božje materinske roke, to je pesnik Rainer Maria Rilke izrazil v lepi podobi znane Jesenske pesmi. Naše življenje primerja s padanjem jesenskega listja. »Vsi padamo. /…/ A Eden je, ki neizmerno nežno to večno padanje v rokah drži.« (prev. K. Kovič).
Ob tej sedmi Jezusovi misli je zame pomemben še en pogled: njegove besede so molitev. Jezus umira z molitvijo. Noben evangelist ne govori toliko o Jezusovi molitvi kot Luka. Zanj je Jezus veliki molivec:

moli pri svojem krstu in vidi nebo odprto;
moli, preden pokliče svoje učence;
moli na gori poveličanja;
moli na Oljski gori –
in svoje življenje na zemlji zaključi z molitvijo na križu. Njegova poslednja beseda je molitev.

Tako nam Luka kaže pot, kako lahko spremenimo svoje življenje in umiranje. To je pot molitve, ko smo povezani z Jezusovim duhom:

Samo z molitvijo bomo dojemali, kdo je bil Jezus.
In v molitvi se vedno bolj poglabljamo v Jezusovo držo življenja in umiranja.
Dojemamo pa tudi sami sebe.
V molitvi postajamo podobni Jezusu; urimo se v tem, da bi nas prežemal Duh njegovega zaupanja in pristnega odnosa do Boga.

Če je duhovnost pristna in človeka resnično spreminja, se pokaže v našem odnosu do umiranja. Jezus je umiranje spremenil v molitev. Zanj postane smrt vrhunec molitve: z molitvijo pristane v ljubečih Očetovih rokah. Jezus je izgovarjal judovsko večerno molitev kot molitev za smrt. Tako se lahko vsak večer urimo v zaupanju Jezusu, ki je močnejši od smrti, ko pred spanjem molimo: »V tvoje roke, ljubi Oče, izročam svojega duha.« Tako postane spanje vaja za umiranje, ko se bomo za vedno prepustili Božjim očetovskim in materinskim rokam, da bi bili v njih za vselej varni.

Osebne vaje
Med večerno molitvijo oblikuj svoje roke pred seboj v obliko skodele. Tvoje roke so podoba dobrih Božjih rok, ki te bodo to noč sprejele in nosile in ti podarile varnost. Predstavljaj si, da smrt ni nič drugega kot to, kar se bo zgodilo nocoj, ko se boš počutil varno spravljen v dobrih Božjih rokah.
Poslušaj sedmi stavek Haydnove glasbe na sedem Jezusovih misli na križu. To je nežna glasba. V njej lahko slišiš, kako se Jezus poln zaupanja prepusti ljubečim rokam svojega Očeta. Morda med poslušanjem tudi začutiš, da Božje roke tudi tvoje padanje nežno prestrežejo. Lahko se prepustiš, ker ne boš padel v nekaj temnega in trdega, ampak v blage in nežne roke Boga, ki te bo očetovsko in materinsko stisnil nase. Prepusti se nežnim tonom glasbe, ki ti podarja slutnjo te varnosti. »Poslušanje nas vodi v varnost,« pravi Martin Heidegger.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing