Chiara Lubich
(*ob obletnici*) Trento na severu Italije je njeno rojstno mesto. Rodila se je 22. januarja 1920 kot druga od štirih otrok. Pri krstu je dobila ime Silvia. Ko je pri osemnajstih letih z odliko končala srednjo šolo, je želela iti študirat na katoliško univerzo v Milanu, a ni bilo denarja. Zaposlila se je kot učiteljica. Njeno življenje je preoblikovalo romanje v Loreto leta 1939. Istega leta je vstopila v tretji red sv. Frančiška in si privzela ime Chiara (Klara), s katerim bo zaslovela po vsem svetu. Prelomen datum njenega življenja je bil 7. december 1943, ko je odgovorila na Božji klic: “Daruj se vsa meni!” Po njenih stopinjah je šlo nekaj prijateljic. Med bombnimi napadi na Trento so v zaklonišču ob sije sveč prebirale evangelij in jih je, kot smo že zvedeli, prevzela Jezusova oporoka. Nekoč jih je neki duhovnik vprašal: “Ali veste, kdaj je Jezus najbolj trpel?” Odgovorile so, da takrat, ko je Oljski gori krvavi pot potil, on pa je dejal: “Ne, Jezus je najbolj trpel takrat, ko je na križu zaklical: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'” Chiara je prijateljicam rekla: Če je bila Jezusova največja bolečina tedaj, ko se je čutil zapuščenega od svojega Očeta, mu bomo sledile takemu: zapuščenemu Jezusu.”
To bo ena od stalnic duhovnosti porajajočega se gibanja fokolarov. Njihovo sobivanje ob Jezusu je posnetek nazareške hišice, imenuje pa se “fokolar” (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Ta ljubezen ustvarja in ohranja edinost. Druga stanlnica Gibanja fokolarov je “beseda življenja”. Chiara razlaga: “Izbrale smo stavek iz evangelija, ga meditirale, napravile smo razlago (to nam je moral potrditi nekdo, ki je predstavljal Cerkev), nato smo ga živele.”
(…)
več o Chiari Lubich na spletni strani Ognjišča:
pripravlja: Marko Čuk
(*ob obletnici) KAREL MAUSER, zamolčani pisatelj in pesnik (najzrelejše delo roman Kaplan Klemen, trilogija Ljudje pod bičem – upodobitev vojne in revolucije na Slovenskem) je bil po drugi svetovni vojni izgnan iz domovine. Vse knjige, ki jih je izdal v zamejstvu in zdomstvu, so bile do osamosvojitve (1991) pri nas na indeksu. V domovini se je prvič ‘oglasil’ septembra 1989, ko je Ognjišče začelo v nadaljevanjih objavljati njegov roman Kaplan Klemen. Bralce Ognjišča je poldrugo leto nagovarjal s svojo povestjo Razdrto gnezdo, v avgustovski številki, 2017 pa smo začeli objavljati njegov roman Le eno je potrebno, v katerem pripoveduje življenjsko zgodbo našega velikega misijonarja, svetniškega kandidata škofa Friderika Baraga. Ob stoletnici smrti škofa Friderika Baraga (1968) je ta roman začel izhajati v listu Duhovno življenje v Argentini. Pisatelj je pred pisanjem in med njim prepotoval vse Baragove misijonske postaje in zbiral gradivo. Zaradi bolezni in prezgodnje smrti (1977) romana ni dokončal. To je storil p. Bertrand Kotnik, ki je Mauserjevo delo dopolnil z gradivom o Baragovem zadnjem življenjskem obdobju – Po končanem podlistku v Ognjišču smo roman izdali v prenovljeni obliki tudi v knjigi 
Portugalski nogometaš Cristiano Ronaldo je letos že petič v karieri (drugič zapored) osvojil prestižno priznanje zlato žogo za najboljšega nogometaša leta. Po mnenju večine popolnoma zasluženo, saj je napadalec madridskega Reala in portugalske reprezentance v minuli sezoni z Realom osvojil ligo prvakov, bil tudi najboljši strelec te lige hkrati še državni prvak z Realom, ki je naslov osvojil prvič v zadnjih petih letih. Danes je Cristiano vzornik številnim, pa vendar le malokdo ve, da je bil ta veliki zvezdnik … nezaželen otrok, ker je bila mati prepričana, da nimajo dovolj sredstev za življenje. Imeli so že tri otroke in Ronaldov oče je v tistem času precej pil. Zato je bila mama odločena, da naredi splav. Toda takrat, leta 1985, je bil splav na Portugalskem z zakonom prepovedan. Mama je hodila po bolnišnicah in klinikah in prosila, naj ji naredijo splav, vendar zdravniki tega niso hoteli storiti. Poskušala je celo z domačim ‘pripravkom’, toda Bog je hotel drugače. Ronaldo je napitek preživel. Zaradi zakona, ki ni dovoljeval splava, je Cristiano Ronaldo danes živ. Ali nam ta primer ne govori, kako je življenje nekaj velikega in kako se zdi, da bo nemogoče preživeti še enega otroka, pa se ta otrok v življenju izredno uveljavi? Kdo ve, koliko je bilo umorjenih nogometašev, drugih športnikov, pevcev, slikarjev, znanstvenikov itd., ker je splav dovoljen in v naši družbi celo velikokrat svetovan? (br)
ISKRENOST JE KOT LEPILO – Odnosi so kot je sestavljanka, ki ji z vsako odločitvijo dodamo nov košček. Če ga postavimo na pravo mesto, gradimo mojstrovino. Ko smo v ljubezenskem odnosu iskreni, smo mirni in sproščeni – takrat lahko fantje zares pokažejo svojo prvinsko moč, punce pa svojo žensko lepoto in privlačnost.
Vitez se je po zmagovitem križarskem pohodu v Sveto deželo zaobljubil, da bo svečo, prižgano ob svetem ognju na Kristusovem grobu, prinesel prižgano v svoje rodno mesto.
V drevesni votlini je živela veveričja družina. Njihova hrana je bila preprosta, njihovo gnezdo revno, vendar so se razumeli med seboj in bili srečni.
»Glejte, trije kralji v lepi zlati halji na kamelah jezdijo.« Na drugi sveti večer, 5. januarja, pred praznikom Gospodovega razglašenja ali svetih Treh kraljev, se na naših jaslicah pojavijo nove figure: trije imenitno oblečeni možje s krono na glavi in z darili v rokah. To so sveti trije kralji. Matej, ki edini od evangelistov poroča o njihovem obisku, pravi samo, da so “prišli modri z Vzhoda” (2,1), ne govori o tem, koliko jih je bilo, niti jih ne imenuje kralje. Njihovo število in naziv je določilo pobožno izročilo, ki se je opiralo na besedila Svetega pisma. Število tri je povezano s tremi darovi, ki so jih modri prinesli Jezusu. »Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire« (Mt 2,11). V teh darovih so že stari cerkveni pisatelji videli bogato simboliko: zlato so mu darovali kot kralju, kadilo kot Bogu, miro (dišavo) kot umrljivemu človeku. Počastili so ga kot zastopniki poganskih narodov. Apokrifni spis Evangelij otroštva navaja njihova imena: Gašper, Miha (Melhior), Boltežar. Na jaslicah je eden starec, drugi mož, tretji črnec. (sč)
Na slovenskem ozemlju je 12 cerkva, ki so posvečene sv. Trem kraljem: 2 župnijski in 10 podružničnih. V LJ nadškofiji imajo tri cerkve sv. Treh kraljev: župnijsko na Vrhu Sv. Treh Kraljev (Rovte),(spodaj) in dve podružnični: v Brišah (Polhov Gradec) (3) in na Brunku (Radeče).(4) V KP škofiji sta sv. Trem kraljem posvečeni dve podružnični cerkvi: Obloke (Podbrdo) (5) in Sužid (Kobarid) (6). Prav tako dve p. c. imajo v novomeški škofiji: Kostel (Fara pri Kočevju) (7) in Črni potok (Kočevje) (8). V MB nadškofiji je največ cerkva sv. Treh kraljev (5): župnijska je v Studenicah, (1) imajo pa štiri p. c.: Ješovec (Črešnjevec (9)), Radelj (Radlje ob Dravi) (10), Sv. Benedikt v Slov Goricah (sv. Trije kralji) (2) in Sv. Trije kralji na Pohorju (Tinje) (11). V celjski in murskosoboški škofiji ni nobene cerkve posvečene sv. Trem kraljem. (mč)
