Avtor: marko

Druga Jezusova misel na križu

Napisal marko na 2. marca 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Druga Jezusova misel na križu je iz Lukovega evangelija.

»Še danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43)

Tudi ta misel je vzeta iz Lukovega evangelija. To je beseda tolažbe, ki jo spregovori Jezus, da bi pregnal naš strah pred pogubljenjem in obsodbo. Mnogo ljudi svoj strah pred smrtjo povezuje z večnim pogubljenjem. Bojijo se, da za Boga niso dovolj dobri, da na ‘Božjo tehtnico’ ne bodo mogli postaviti dovolj dobrih del, da ne bodo zadoščala, saj bodo težje napake in grehi. Strah jih je, da ne bodo prestali Božje sodbe. Obsodba bo gotovo negativna. Mnogim ljudem so ta strah že v otroštvu tako močno vcepile pridige o peklu, da se ga še kot odrasli ne morejo znebiti. Strah so ustvarile podobe, da bodo vsa naša dela stehtana na Božji tehtnici in da bodo slaba dejanja imela veliko večjo težo kot dobra dela. Strah jih je obsodbe in pogubljenja, zato živijo v strahu pred smrtjo.
Nekateri ljudje pa se na svojo krivdo odzovejo s samoobsodbo. Starec, ki je služil v vojni, se je nenadoma začel spominjati vseh grozljivih dejanj, pri katerih je bil udeležen. Svojo pripoved je zaključil z mislijo: »Če bi ljudje vedeli, kaj sem storil v vojni, bi me vsi obsodili. Bog ve za mojo krivdo in me obsoja. Pa tudi sam se obsojam, svoje življenje lahko kar zavržem.« Proti temu strahu govori Jezus svoje besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Če bi si ta starec dovolj dolgo govoril te besede, bi se njegov strah lahko počasi spreminjal v zaupanje. Če si človek, ki ga je strah poslednje sodbe, govori to Jezusovo misel, počasi raste v njem zaupanje, da tudi zanj velja obljuba večnega življenja, četudi bo Boga srečal s praznimi rokami.
Natančneje si poglejmo to sceno: levi razbojnik obtožuje Jezusa kot veliki duhovniki in farizeji. Desni razbojnik pa ga zavrne, saj sluti, da je ta Jezus križan po krivici, in se obrne nanj: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). Desni razbojnik nima česa pokazati, svoje življenje je zapravil in sam prizna, da je križan po pravici. Toda v poslednjih trenutkih pusti, da se ga dotakneta Jezusova pravičnost in dobrota, ter prosi Križanega, naj se ga spomni. Na to precej skromno prošnjo mu Jezus odgovori: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43). Tu se v Lukovem evangeliju že sedmič pojavi beseda ‘danes’. V tem odlomku ima dva pomena:

Še danes, takoj po smrti bo razbojnik z Jezusom v raju, v čudovitem ‘nebeškem vrtu’, ki ga človeštvo že od nekdaj imenuje paradiž. Torej ne bo treba dolgo čakati; v smrti se zgodi preobrazba in izpolnitev. To je podoba, polna tolažbe za to, kar nas čaka po smrti.
Drugi pomen besede ‘danes’ se nanaša na naše trenutno življenje. Če zaupamo Božji besedi, če ji pustimo, da prežene naše strahove, potem lahko izkusimo, da smo že danes z Jezusom v raju.

V svoji besedi je Jezus vedno z menoj – in če je sedaj pri meni in z menoj, že okušam raj, to je mir, lepoto in ljubezen. Tako se izgubi tudi moj strah, da nisem dovolj dober in ne zadoščam zahtevam Boga, svojih staršev ali družbe, pa tudi svojim lastnim zahtevam. Že danes se v meni naseli globok mir, ni se mi treba Bogu dokazovati, ni mi treba kupovati njegove ljubezni. Potrebno je samo zaupanje razbojnika, ki se je v svoji brezizhodnosti obrnil na Jezusa, ki mu je podaril to čudovito obljubo.
Po tradiciji imajo Luko za slikarja, saj je znal tako opisovati, da je nastala podoba. Tudi sceno z desnim razbojnikom nam naniza tako, da se nam ob poslušanju nariše slika. Ko jo opazujemo, se nam lahko vtisne v dušo, v nas pa raste zaupanje, da Jezus tudi nam govori te tolažilne besede. Ob tej podobi se moj strah pred obsodbo spreminja v zaupanje, da me Bog brezpogojno sprejema in ljubi. In ob tem pogledu in poslušanju Jezusovih besed preneham z neprestanimi očitki, preneham se obsojati in obtoževati. Preneham z nenehnim iskanjem napak v svoji preteklosti in ne sprašujem se več, če sem dovolj dober. Raje večkrat pogledam na Jezusa, ki mi s križa nežno govori: »Še danes boš z menoj v raju.«

Osebne vaje

Sedi v svoj molilni kotiček ali na prostor, kjer se dobro počutiš. Znova in znova ponavljaj Jezusove besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Tako se boš nehal spraševati, če si dovolj dober. Premagal boš obsedenost, da bi se ves čas ocenjeval in obsojal. Če tem besedam zaupaš, si ves pri sebi, povezan si z Jezusom. In če si predstavljaš, da je on ob tebi, se boš počutil kot v raju, vzvišen v ljubezni, ki je močnejša kot vsi tvoji predsodki. Sredi sveta, ki neprestano presoja in obsoja, se boš znašel v svetem okolju. Božja beseda ustvari v tebi tak prostor, kjer se počutiš udobno, skrito, varno pred vsemi sodbami in obsodbami.
Govori si te besede, da premagaš strah pred smrtjo in obsodbo. Predstavljaj si, da imaš le še nekaj ur življenja. In potem si neprenehoma ponavljaj te Jezusove besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Morda se poleže ves tvoj strah in v sebi začutiš globok notranji mir in veselje nad tem, kar te čaka. Izginile bodo vse negativne podobe, ki si jih nosil v sebi, tudi podoba tehtnice, ki se nagne v tvoje slabo, ali pa podoba Boga – knjigovodje, ki vsa tvoja slaba dejanja zapisuje v veliko knjigo in knjiži po načelu “v breme – v dobro”.
Če poslušaš še Haydnovo uglasbitev teh Jezusovih misli in pustiš, da se te glasba dotakne, se boš še danes počutil v raju. Slišal boš čudovito melodijo, ki jo ob spremljavi drugih inštrumentov igra prva violina. Ta nežna melodija nas popelje v raj miru, vrt ljubezni.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Prva Jezusova misel na križu

Napisal marko na 2. marca 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Prva Jezusova misel na križu je iz Lukovega evangelija.

»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34)

Zamislimo si, da Jezus te besede govori tudi meni, da prežene moj strah pred lastno krivdo. Prav ta strah muči številne depresivne ljudi, ki se čutijo krivi za vse.
• Če je kdo ob njih žalosten, takoj iščejo krivdo pri sebi. Morda tega človeka niso prijazno nagovorili ali so ga spregledali in je zato žalosten.
• V skupnosti ne prenesejo nobene napetosti. Takoj iščejo krivdo pri sebi in se za vse opravičujejo.
• Negotovi so v svoji drži, sami se delajo majhne in se razvrednotijo.
• Trpinčijo se s predsodki in občutki krivde. Ves čas živijo kot spokorniki, ki se drugim opravičujejo, da sploh živijo.
• Neprestano jih spremlja občutek, da niso dorasli zahtevam življenja, zato se odzovejo z občutkom krivde na vse, kar se jim zdi, da bi morali storiti, pa ne morejo.
• Občutek imajo, da drugemu ne morejo dati tega, kar potrebuje: mater je strah, da bo kriva pred otroki, ker jim ne more nuditi prave ljubezni; in otroci se čutijo krive, da staršem ne vračajo dovolj ljubezni …

Luka poroča, da je Jezus na križu molil za svoje morilce. Na ta način nam sporoča, da lahko s križem dosežemo odpuščanje svojih grehov. … Bog odpušča, ker je usmiljeni Bog. Križ nam govori o odpuščajoči Božji ljubezni. Pomaga nam, da verujemo v Božje odpuščanje: ko pogledamo Križanega, ki na križu odpusti celo svojim morilcem, lahko zaupamo, da bo tudi nam vse odpuščeno. Potem tudi v nas ni ničesar, kar ne bi moglo biti odpuščeno. Tako Luka gleda na križ kot kraj, na katerem se je najjasneje izkazala odpuščajoča Božja ljubezen. Pogled na Jezusa, ki še na križu moli, nam prinaša upanje, da nas nič ne more ločiti od Božje ljubezni.
(…) Ko gledam Jezusa, ki na križu odpusti svojim morilcem, se izgubi moj strah, da sem kriv za vse in verujem lahko, da me Bog brezpogojno sprejema. V nas so pogosto podzavestne ovire proti odpuščanju. Če nam kdo samo reče, da nam je Bog odpustil, tega ne moremo verjeti, saj se to dotakne samo našega razuma, notranjih ovir proti odpuščanju pa beseda ne more premagati. Krivda nas je ločila od drugih, počutimo se izključeni iz človeške družbe. Te samoizolacije zaradi krivde ne moremo sami razrešiti. Tu pomaga pogled na križ, s katerega se Jezus skloni k meni in mi govori besede odpuščanja, ki jim moram natančno prisluhniti, poslušati jih moram s srcem. Besede morajo prodreti do srca, da lahko verujem, da sem brezpogojno sprejet.

Podoba Križanega nas poveže z lastno pravičnostjo. Dela nas pravičnega. Stotnik pri Luku ne reče “To je bil resnično Božji Sin”, ampak “Zares, ta človek je bil pravičen” (Lk 23,47). Ne počutimo se več krivi, ampak pravični v Bogu.
Prva misel, ki jo Jezus izgovori na križu, nam da tudi moč, da drugim odpuščamo. Namesto da bi si govorili, kako moramo odpuščati, preprosto poskušam ljudem, ki so me ranili, govoriti to Jezusovo misel. Mogoče se v meni kaj upira, ko skušam človeku, ki me je javno prizadel, govoriti Jezusove besede: »Oče, odpusti mu, saj se ni zavedal, kaj počenja.« In v meni se oglasi: »Natančno je vedel, kaj dela. To je storil čisto namerno, saj je poznal mojo šibko točko. Zavestno mi je hotel škodovati.« Vse to lahko drži, toda v globini svoje duše se ni zavedal, kaj v resnici dela, preprosto ga je obvladala potreba po moči. Vodil ga je njegov pohlep. Ni bil v pravem stiku s seboj in z menoj, pustil je, da ga je vodilo sovraštvo. Če nekaj časa govorim temu človeku to Jezusovo misel, se razblinijo moja ranjena čustva in občutim notranji mir. In človeka, ki me je tako ranil, lahko pogledam z novimi očmi. Molim zanj, da se zbudi iz svoje nevednosti:
In tako bom nekega dne sposoben, da mu odpustim. Dokler mu ne morem odpustiti, me to še veže in določa. Z odpuščanjem se rešim negativne energije, ki me zaradi te ranjenosti še razžira. Tako lahko ima ta prva Jezusova misel name zdravilni učinek.
Mnogi ljudje pa ne morejo odpustiti sebi. Neka žena si ni mogla odpustiti, da se ni prav poslovila od svoje umirajoče matere. Materi je zamolčala težo njene bolezni in ji ni dala priložnosti, da bi se poslovila od družine. Dobro je mislila, saj ji je želela prihraniti bolečine. Mislila je, da bi mati obupala, če bi se zavedala svojega stanja. Toda sedaj si nenehno očita, da ji ob slovesu ni povedala, kako zelo ji je hvaležna za vse, kar jim je podarila. Tej ženi sem dal za meditacijo Jezusovo misel: »Oče, odpusti mi, saj nisem vedela, kaj sem storila.« Seveda se je zavedala, kaj je delala, saj je zavestno želela materi prihraniti bolečino slovesa. Šele po smrti ji je bilo jasno, da je s tem ranila sebe in mater. Toda namesto nenehnih očitkov zaradi opuščenega slovesa so ji pomagale te besede: »Oče, odpusti mi, saj nisem vedela, kaj sem storila. Ni mi bilo jasno, kaj sem s tem storila sebi in svoji materi.« In ko si je ta žena vedno znova ponavljala te besede, so se njeni očitki izgubili in lahko si je odpustila.

Osebne vaje
• Glej na križ in dopusti, da vedno globlje prodre vate podoba Jezusa, ki se sklanja k tebi in ti govori besede odpuščanja – dokler končno ne verjameš v svojem srcu: »Da, ničesar ni v meni, česar ne bi mogel odpustiti. Bog mi je vse odpustil.«
• Ob gledanju je pomembno tudi poslušanje: vedno znova si glasno izgovori to Jezusovo misel in jo poglobi v svoj strah, da si za vse kriv. Izgovarjaj jo v svoje občutke krivde, dokler ti ne prodre do srca.
• Če ti pomaga, si izberi primerno glasbo, da ti bo Jezusova beseda prišla do srca. Lahko poslušaš uglasbitev Heinricha Schütza ali instrumentalno glasbo, ki jo je na to misel uglasbil Joseph Haydn. Lahko zaslutiš ljubezen, ki veje iz te melodije. Ko glasba prodira do tvojega srca, ti ni treba misliti na odpuščanje; med poslušanjem se rojeva vera. Naenkrat se čutiš sprejetega in vsi občutki krivde se razblinijo.
Premisli, s kom si trenutno v konfliktu, kdo te je ranil, s kom ti je težko. Nato poskusi za tega človeka petnajst minut govoriti te besede: »Oče, odpusti mu, saj ni vedel, kaj mi je storil. – Oče, odpusti ji, saj ni vedela, kaj mi je storila.« In po teh minutah se poslušaj, kako čutiš do tega človeka. Je molitev spremenila tvoj odnos do njega, so se tvoja občutja spremenila?
In če ne moreš odpustiti sebi, si vedno znova govori: »Oče, odpusti mi, nisem vedel, kaj počnem. Nisem se zavedal, kaj bom s svojo držo sprožil. Nisem se zavedal, da sem odpiral stare rane, da sem drugega za to kaznoval, da v otroštvu niso bile izpolnjene moje potrebe po ljubezni …« Morda boš sčasoma bolj usmiljen do sebe in se bodo umirili tvoji predsodki in tvoj strah zaradi občutka krivde se bo razblinil.

Zakaj sedem Jezusovih misli na križu?
V srednjem veku so združili sedem Jezusovih misli in ob njih meditirali. Sedem je število preobrazbe. Sedem zakramentov spreminja naše življenje, s tem ko nas v sedmih življenjskih obdobjih napolni z Božjim življenjem.
Teh sedem Jezusovih misli bi lahko razumeli tudi kot povzetek njegovega poslanstva, kot dediščino njegove ljubezni.
Lahko pa jih razumemo tudi kot preobrazbo bolečih besed, ki jih nenehno nosimo v glavi. Sam jih razumem kot ozdravitev sedmerih človeških prastrahov.
Jezus nam na križu spregovori tudi zato, da bi premagali naše strahove, da bi našli pogum in se jih rešili. Kajti samo če se v svoj strah ozremo in se z njim soočimo, ga lahko premagamo.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja in izbira Marko Čuk

Sv. Terezija iz Kalkute o družinski molitvi

Napisal marko na 2. marca 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Drane, mati sv. Terezije iz Kalkute, je bila izredna žena. Sveta Terezija je o njej dejala: »Ko pomislim na mojo mamo in očeta, se vedno spomnim večerov, ko smo bili zbrani skupaj in smo molili. Vam lahko nekaj svetujem? Poživite družinsko molitev, kajti družina, ki ne moli skupaj, ne obstane. Prepričana sem, da še nikoli ni bila tako velika potreba po skupni molitvi kot danes. Mislim, da je vir vseh težav na svetu dejstvo, da posvečamo premalo časa otrokom, molitvi, življenju v skupnosti. Starši so tako predani delu, da nimajo časa za otroke, nimajo časa, da bi se drug drugemu nasmehnili.«
Mati Drane je rada molila rožni venec. To je bilo njeno orožje, njena moč in njena tolažba. Po njenem zgledu je tudi Mati Terezija rada molila rožni venec. Rožni venec je bil vedno v njenih rokah. Bil ji je vez med njeno in mamino vero.
Govorila je: »Če družina moli, jo molitev vedno bolj povezuje. Zberite se k skupni molitvi, čeprav samo za pet minut. Iz nje boste prejemali moč in poživljala bo vašo ljubezen.«

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 41.

Izgubljeni sin

Napisal marko na 1. marca 2018. Objavljeno v Za začetek.

Neki človek je imel dva sina. Imel je tudi ženo, a to zdaj ni važno … Čeprav … Žena je umrla že pred leti, v prometni nesreči. S fantoma se je v nedeljo popoldne vračala z izleta. Z izleta, za katerega si on, oče, ni utegnil vzeti časa, saj je vodil malo gradbeno firmo in se je kot podizvajalec udinjal mnogim večjim gradbenim firmam. Za naročnika se je včasih delalo noč in dan, tudi v nedeljo, če je bilo treba. “Saj delam za vas,” je večkrat rekel, “da boste oblečeni in siti!” Tisto nedeljo je gradbišče zapustil predčasno. Sredi avtoceste je, v soju policijskih in gasilskih luči, identificiral ženino truplo, preden so jo pokrili s temno plahto, nato pa fanta, ki sta bila stara štiri in šest let, le rahlo opraskana in v šoku, vzel v naročje in odpeljal domov.
Fanta sta rasla. Oče je skrbel za njiju po svojih najboljših močeh, nič jima ni manjkalo. Nič. Razen mame, kdaj pa kdaj. Neprestano, pravzaprav.

Starejši je bil priden v šoli. Vpisal se je na arhitekturo. Mlajši pa je v srednji šoli našel družbo sebi podobnih luzerjev in začel raziskovati spolnost, alkohol in mehke droge. Ne vedno in ne nujno v tem vrstnem redu. Doma je še komaj kaj spregovoril. Besede imajo svojo težo. Težje ko so, manj se jih izreče. Oče je začel moliti, fant pa je klel in na dan, ko je dopolnil osemnajst, je vlomil blagajno v očetovi firmi in z mesečno plačo vseh zaposlenih pobegnil od doma.
Najprej nekaj dni pri prijateljih, potem pa naprej, proti morju: Koper, nato nekaj mesecev Trst. Očetov denar je kopnel. Precej ga je preprosto razdal med prijatelje, večino ga je šlo za drogo. Tu v Trstu je prvič poizkusil heroin. Poskus je bil uspešen – navadil se je. Ko je denarja zmanjkalo, spet naprej – v Milano. Prijatelj naj bi poznal neko bratrančevo bivšo, ki naj bi jih brez dvoma sprejela … In tako so spali na prostem, na železniških postajah, v parkih, vežah, za smetnjaki … Nato Genova, Piacenza, Padova, Livorno … mehke droge je že kdaj zamenjal za trde, telo je zahtevalo odmerek, in ker denarja ni bilo je tudi kradel, če je bilo treba. In treba je bilo. Namišljena svoboda se je spremenila v resnično suženjstvo. Prijatelji so odšli ali pa so bili zaprti … in kar na lepem je ostal sam. Telo pa je hotelo svoj odmerek. Zato se je tudi prostituiral, če je bilo treba. In treba je bilo.
Včasih je pomislil na dom, na mamo, na brata, na očeta … Mislil je: En odmerek stane toliko kot 15 opek, kvadratni meter tlakovcev, žakelj cementa … Mislil je na delavce, ki jim je ukradel plačo in jim je en odmerek pomenil par kil kruha, riža, nove čevlje … telo pa je zahtevalo nov žakelj cementa.
Tako je obležal, v neki ulici, ob smetnjakih, s prevelikim odmerkom v krvi … in našli so ga smetarji: dva Sirijca in Turek. Poklicali so policijo in rešilni avto …
Ko se je zbudil v bolnišnici, ki se je, morda res zgolj po naključju, imenovala Bolnišnica Božjega usmiljenja, so ga vprašali : Chi delle persone a voi vicine possiamo avvisare o chiamare? Koga lahko obvestimo? Od vaših bližnjih? Koga naj pokličemo?
In rekel je: Očeta
Come? Chi?
Chiamate il padre.
Bilo je v petek, pozno ponoči, ko je zazvonil telefon. Oče je sedel v avto in vozil kot nor do Livorna. Dobrih pet ur. Divjih pet ur. Norih pet ur. Po prstih, previdno je stopal k postelji, kot bi se bal, da bo spet pobegnil. V shujšanem telesu, v upadlem obrazu je le s težavo prepoznal svojega sina. Minilo je deset let, minila je mladost, minil je strah … Prijel ga je za roko. Sin je odprl oči in ko ga je zagledal, jih je hitro spet zaprl.
»Oprosti, oče. Odpusti!«
»Sin moj! Samo da si živ. Samo, da si živ!«
V soboto dopoldne je spet zazvonil telefon. Bil je starejši sin:
»Dobro, pa kje si ti?«
»V Livornu!«
»Kje? A si nor?«
»Sem! Od sreče! Tvoj brat je živ! Našel sem ga! Tu zraven mene je, ga boš pozdravil? Ti ga dam na telefon?«
»Pa ti veš kateri dan je danes? Se zavedaš, da je danes moj poročni dan! Tule stojimo, pred cerkvijo, vsi te čakamo, ti si pa v … ! Ko te je on pred desetimi leti oropal in si skoraj šel v stečaj, sem te jaz reševal s svojo štipendijo. Vsa ta leta sem bil ob tebi in ti pomagal, medtem ko se je on potikal bogvekje. Danes, ko te jaz potrebujem, ko želim, prvič v življenju, da nekaj želim od tebe, da si z mano, se pa on pojavi in ti že tečeš. Če te ni klical deset let, bi lahko počakal še en dan.!
»Sin moj. Veš, da te imam rad. Vse moje, je tudi tvoje. Ampak tvoj brat … je živ. Oprosti mi. Poljubi nevesto v mojem imenu. Sin moj … Ko boš imel otroke me boš morda razumel!«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Zakaj sem padel?

Napisal marko na 1. marca 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Starejši duhovnik je pri pokleku ob koncu maše padel in si zlomil kolk. V prvem trenutku je poočital Gospodu: »Poglej, prav tu, pred tabernakljem sem se poškodoval!« Odpeljali so ga v bolnišnico in po operaciji se je znašel v sobi z moškim, starim devetdeset let, ki je imel nesrečo pri delu s traktorjem. Ponoči je bil nemiren in pogosto je v spanju govoril: »Pištola. Kje je pištola? Še enega moramo.« Po nekaj dneh je duhovnik v pogovoru z njim zvedel, da je bil mož miličnik in je najbrž po vojni sodeloval v likvidacijah.
Duhovniku je vsak dan prinašal bolniški kurat sveto obhajilo in to je vzbudilo pozornost tistega moža, a je zatrjeval, da Bog, če bi bil, njega gotovo ne bi maral. Duhovnik pa mu je odgovoril, da je Bog usmiljeni Oče. Za tisti dan je bilo pogovora konec.
Naslednje dni sta se še pogovarjala in čez nekaj dni je mož prosil, naj ga spove. Kar tri ure je trajala spoved. Ko je prišel bolniški kurat, mu je duhovnik rekel: »Danes lahko obhajaš tudi mojega sostanovalca. Njegovo srce je pripravljeno!«
Od tiste spovedi je bil nekdanji miličnik ponoči miren.
Duhovnik se je vrnil domov in čez dva dni ga je poklical kurat in mu povedal, da je tisti mož, ki je ležal z njim v sobi, umrl.
Tedaj je bilo duhovniku jasno, zakaj je padel pred tabernakljem in si zlomil kolk.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2018), 85.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 66.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Svetova nista dva, svet je eden (2)

Napisal marko na 28. februarja 2018. Objavljeno v MP Ucinki IKT.

Mlajši moški v službi med odmorom zatopljeno strmi v zaslon svojega telefona in v enakomernem ritmu s palcem podrsava v levo. Na drugi strani mesta dekle njegovih let med predavanji počne popolnoma isto. Čez nekaj ur, na poti iz službe proti domu, fant zopet vzame v roke telefon, odpre aplikacijo Tinder in nadaljuje z ogledovanjem fotografij uporabnic. Njegov palec se še kar pomika v levo. Naenkrat se dotedanji ritem podrsavanja prekine, palec na zaslonu obmiruje za trenutek dlje. Čez fantov obraz se raztegne komaj opazen nezavedni nasmeh, nato palec živahno in odločno podrsa. Tokrat v desno. Telefon smer podrsa pozdravi z radostnim tonom in na ekranu se poleg študentkine pokaže tudi njegova fotografija, nad njima pa se pojavi napis: »Ujemata se!« Veselemu oznanilu aplikacije sledi hitra izmenjava kratkih in neposrednih sporočil v smislu: »Hej, si za pijačo?«, »Seveda!«, »Kdaj & kje?« … Še isti večer se dobita, ugotovita, da se dejansko ujemata, in sedaj sta srečno poročena.
Takšne romantične zgodbe so v sodobnih medijih močno prisotne, ob njihovem prebiranju pa se mi poleg dvoma v resničnost napisanega postavi vsaj še eno vprašanje: ali je res mogoče na tako preprost in hiter način najti ljubezen svojega življenja?

SPLETNA TRGOVINA Z LJUBEZNIMI NAŠEGA ŽIVLJENJA
Aplikacije, namenjene iskanju zakonskih partnerjev, posnemajo spletne trgovine, saj morajo na majhnem prostoru na enostaven in pregleden način ponuditi veliko ključnih informacij o posameznikih. Takšna programska zasnova uporabnikom omogoča nakupovanje potencialnih partnerjev in prodajo samih sebe. Uspešnost tega početja je v največji meri odvisna od procesa selekcije, v katerem uporabnik po svojih merilih izloča profile drugih, hkrati pa v skladu z določenimi merili oblikuje, vzdržuje ter nenazadnje prilagaja lastno predstavitev. Izbor potencialnega zakonskega partnerja torej poteka izključno na osnovi (spletne) podobe, ki si jo uporabnik ustvari na profilu aplikacije.
V praksi postopek poteka tako, da z nekaj kliki določimo želene lastnosti bodočega zakonskega partnerja, nato aplikaciji prepustimo preverjanje ponudbe, sledi izpis zadetkov, ki bolj ali manj ustrezajo povpraševanju, na koncu pa se sami odločimo, s kom bomo stopili v stik in ga povabili na zmenek.

V primerjavi s tradicionalnim načinom spoznavanja zakonskih partnerjev so prednosti aplikacij naslednje: lažja vzpostavitev prvega stika, nižja stopnja ranljivosti ob zavrnitvi, udobje zasebnosti, nižji učinek vizualne privlačnosti, časovna fleksibilnost, manjša poraba časa in nenazadnje nižji stroški v smislu, da odpadejo srečanja v barih, na koncertih, prireditvah in restavracijah.

ZASLONČEK, ZASLONČEK NA TELEFONU POVEJ …
Tako v tujini kot tudi v Sloveniji je bilo izvedenih precej raziskav, ki obravnavajo spletne servise za iskanje zakonskih partnerjev. Morda zveni presenetljivo, vendar kljub dokaj velikemu številu uporabnikov rezultati kažejo, da med njimi prevladuje visoka stopnja razočaranja nad tovrstnimi spletnimi stranmi in aplikacijami. Vzrok za takšno stanje je predvsem v naravi komunikacije, ki poteka preko IKT, saj ne nudi podrobnih informacij o osebah na drugi strani. Ko pride do srečanja, pa se prav manjkajoče informacije izkažejo kot pomembne. Ob tem je potrebno upoštevati tudi popolnoma človeško naravo, da v procesu komunikacije pomanjkljive informacije o drugi osebi (toliko bolj, če gre za romantični odnos) zapolnjuje z lastnimi pričakovanji in podobami. Česar o osebi, s katero komuniciramo, ne vemo, dopolnimo z želenimi predstavami in si tako ustvarimo izmišljeno in idealizirano podobo, ki se ob srečanju z izvirnikom razblini. Ko govorimo o razočaranjih, do katerih pride ob takšnih srečanjih, je potrebno omeniti še en dejavnik: na tovrstnih aplikacijah se večina uporabnikov predstavlja v družbeno zaželenih podobah in s prikrivanjem lastnih pomanjkljivosti, kar nikakor ni v skladu z realnostjo. Moški se na primer večinoma predstavljajo kot športniki, nekadilci, dobro izobraženi ter premožni, ženske pa kot navdušene športnice, ljubiteljice živali in pozitivno razmišljujoče. Kombinacija lastnih idealiziranih predstav in samopredstavitve, ki prikazujejo uporabnike na način, kot si želijo biti videni sami, se v večini primerov izkaže za početje, ki je že vnaprej obsojeno na razočaranje.

Podobno kot posameznikov, ki so za iskanje zakonskih partnerjev uporabljali male oglase in ženitne posredovalnice, se je do nedavnega tudi uporabnikov spletnih strani in aplikacij za tovrstne namene držala stigma. Še ne tako dolgo nazaj so namreč pari, ki so se spoznali preko interneta, veljali za čudake, obupance, nedružabne ipd. – obravnavani so bili kot posamezniki s socialnimi primanjkljaji. V zadnjih dvajsetih letih pa so bili s širitvijo uporabe interneta in s pomočjo popularne kulture (npr. filmi Čaka te pošta, Rad mora imeti pse in Zato, ker jaz tako pravim), ki je predstavljala spletne romance v pozitivni luči, predsodki do tovrstnega spoznavanja odpravljeni in takšen način spoznavanja zakonskih partnerjev je postal družbeno sprejemljiv in celo zaželen.

NESKONČNE MOŽNOSTI IZBIRE
Na prvi pogled so možnosti spoznavanja potencialnih zakonskih partnerjev preko aplikacij navdušujoče, saj je njihovo število neomejeno. Vendar se ta prednost izkaže kot ena izmed večjih slabosti, ker prinaša daljšo in težjo selekcijo. Uporabniki se namreč znajdejo v primežu t. i. problema izbire, ki je ena izmed ključnih značilnosti današnje družbe. Zelo enostavno povedano: ta problem pravi, da možnost velike izbire ni nujno dobra stvar, saj se ljudje nikakor ne morejo odločiti in se zato znajdejo v stiski. Kot se na primer ne morejo odločiti, katero izmed številnih vrst kruha ponujenih na trgovinskih policah izbrati, tako se ne morejo odločiti, katerega izmed kandidatov, ki jim ga je ponudila aplikacija, povabiti na zmenek. Ko končno sprejmejo odločitev, občutijo nezadovoljstvo z izbiro, saj v njih nenehno vrta črv dvoma, ali se ne bi morda katera izmed drugih vrst kruha oziroma kateri drugi ponujeni kandidat aplikacije izkazal za boljšo izbiro.

STAR POJAV V NOVI PREOBLEKI
Glede na doslej napisano se kar samo postavlja vprašanje, ali so aplikacije za iskanje zakonskih partnerjev spremenile človeško občutenje ljubezni. Prepričan sem, da tehnologija gotovo (še) ni vstopila na področje nam najsvetejšega čustva. V nasprotju z morebitnim prepričanjem te aplikacije in spletne strani nikakor niso avtomatizirale procesa zaljubljanja v drugo osebo ali ga kako drugače oskrunile. So zgolj zadnje v vrsti pripomočkov za to, kar ljudje že od nekdaj počnemo – iščemo stike s posamezniki, v katere bi se sčasoma lahko zaljubili ter v njih prepoznali ljubezen svojega življenja. Tovrstne spletne aktivnosti so stare toliko kot internet, torej nas spremljajo že od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Slednje niti ni presenetljivo, saj so množične medije ljudje že od začetka uporabljali za iskanje sorodnih duš. Moderni časopisi, ki so se razvili okrog leta 1690, so čez nekaj let že objavljali ženitne oglase. Preko takšnega oglasa v časopisu sta se leta 1920 spoznala tudi starša papeža Benedikta XVI. Podobno kot od časopisnih ženitnih oglasov tudi od aplikacij ne moremo pričakovati, da bodo namesto nas ugotovile, kaj od bodočega zakonskega partnerja želimo, da bodo presodile, ali je določena oseba primerna, da z njo stopimo v (ljubezenski) odnos itd. Ne pozabimo, da so to zgolj programi, delujoči na osnovi algoritmov, sprogramirali pa so jih ljudje, ki ne poznajo naših želja, navad in pričakovanj. Poleg tega nas tovrstne aplikacije niti ne morejo naučiti umetnosti zmenkarstva, niti tega ne opravijo namesto nas. Njihov ključni doprinos je v tem, da nam nudijo (učinkovito) sredstvo vzpostavljanja prvih stikov v kontekstu sodobnega načina življenja, katerega bistvo lahko skrčim v sintagmo nimam časa.

HITRA HRANA, HITRI AVTOMOBILI IN HITRO ŽIVLJENJE, PA ŠE VEDNO NIMAM ČASA
Danes, ko (po podatkih World Internet Users Statistics) 51 % svetovnega prebivalstva uporablja internet, so aplikacije za spoznavanje zakonskih partnerjev splošno razširjene med posamezniki vseh demografskih, družbeno-kulturnih in ekonomskih okolij. Ampak tako kot to velja za druga področja vsakdanjega življenja, smo ljudje tudi na področju zmenkov ustvarili iluzijo, da je to veliko lažje početi s pomočjo tehnologije kot brez nje. Ob nenehnem občutku pomanjkanja časa za udejstvovanje v družabnih aktivnostih v fizičnem prostoru, kar je že neštetokrat preverjen ključ do uspešnega zakonskega partnerja, smo se sodobni ljudje ujeli v past obljube, da bo z minimalnim vložkom lastnega napora vse ostalo opravila tehnologija. Veselo oznanilo aplikacije, da se z določeno osebo ujemava, še ne pomeni, da bova skupaj živela srečno do konca svojih dni.

Od leta 2015 tudi v Sloveniji deluje različica portala za polnoletne samske katoličane, ki iščejo zakonskega partnerja (www.katstik.si). Trenutno je na portalu katStik 1.200 registriranih profilov, med katerimi prevladuje (59 %) delež moških. Večina (66 %) uporabnikov je starih med 30 in 49 let, polovica (51 %) uporabnikov je zaključila univerzitetno in skoraj tretjina (31 %) srednješolsko izobraževanje. Ob zaprtju profila uporabnik označi razlog zakaj zapušča portal, do sedaj jih je 11 % zapustilo katStik, ker so tu našli zakonskega partnerja, 42 % jih je našlo partnerja drugje, ostali (47 %) pa niso navedli razloga ukinitve profila.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 80-81.

Bogoslužje prvih kristjanov

Napisal marko na 28. februarja 2018. Objavljeno v Kratki odgovori.

V Apostolskih delih, knjigi Svetega pisma Nove zaveze, ki je v bistvu zgodovina Cerkve po prvih binkoštih, beremo, da so bili verniki “stanovitni v nauku apostolov, lomljenju kruha in molitvah”. Danes je sestavni del katoliškega bogoslužja branje Božje besede. Kaj so brali prvi kristjani, ko evangeliji še niso bili napisani? (Gregor)
Pri bogoslužju prve Cerkve so redno brali Staro zavezo, kot je v navadi še danes. Naravno je bilo, da so prebrali tudi kakšen odlomek iz kakega pristnega poročila o življenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Sprva so apostoli sami poskrbeli za ustno pričevanje, po njihovi smrti pa je Cerkev potrebovala zapise o tem, kar so oni govorili. Tako so nastali evangeliji; prvega je med letoma 65–70 napisal sveti Marko, učenec apostola Petra in občasno sodelavec apostola Pavla. Sledila sta Matejev in Lukov evangelij ter nazadnje Janezov. Knjigo Apostolskih del je Cerkev sprejela kot nadaljevanje Lukovega evangelija, Janezovo razodetje pa je imelo veliko vlogo v dobi preganjanja.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 15.

Ognjišče marec 2018

Napisal marko na 28. februarja 2018. Objavljeno v Novo Ognjišče.

Izšlo je novo Ognjišče, za mesec marec, ki prinaša veliko zanimivega, tudi nekaj novosti … prelistajte ga pokušino … in naj vas spomnimo, da je naročnina na versko revijo lahko tudi odlično darilo. Tako ‘darilo’ bo razveselilo vašega obdarovanca kar dvanajst krat v letu! Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite tudi drugim.

OGNJIŠČE

marec 2018

Leto LIV – številka 622

Prelistajte:

Naročite se na revijo Ognjišče

og 03 2018 3D

iz vsebine marčne številke OGNJIŠČA:

odgovornost za ohranitev življenja ne moremo prevaliti samo na mater ... – Božo Rustja v odgovoru na pismo meseca
mladi z idejami morajo dobiti svojo priložnost v znanosti! – dr. Edvard Kobal
ljubezen potrebuje dodatek: spoštljivost, pravičnost, iskrenost, odgovornost, zvestobo – Karel Gržan
društvo Družina in življenje si prizadeva, da bi prenesli vrednoto poročenosti tudi na mlajše generacije – Aleš in Marinka Čerin
zakaj je pomembno, kako se pokrižamo? – s križem se ovijemo z Jezusom – kot s šalom
poučen izlet z otroki v krajinskem parku Ljubljansko barje – ki je vse prej kot enolično
za nepoštenje in laž ni bilo v njenem srcu nikoli prostora – Blaženka Štimec
negovanje starostnika z obolenji sečil – okužbe sečil, kronična ledvična bolezen, težave s prostato
rojstvo prizadetega otroka pretrese starše – toda če se mu posvetimo v zgodnji dobi, je lahko v veselje vsej družini – Dejan Likar
tri stvari so bistvene za vzgojo: odlaganje svojih potreb, postavljanje meja in fizični napor – s. Rebeka Kenda
začuti in objemi me v resničnosti mojih doživljanj – Karel Gržan
mladi človek tudi danes spoznava, da mu materialno, …uživanje ne daje dokončnih odgovorov – Branko Cestnik
o spovedi in občutku, da nas duhovnik ne posluša … ali hodimo k maši zaradi Boga ali zaradi zapovedi – odgovori na pisma bralcev
mariborske šolske sestre marca hvaležno prostavljajo 200-letnico rojstva svoje ustanoviteljice matere Margarete Puhar – obletnica
ob odprtju Centra montessori … o zasebnem šolstvu, pedagogiki mentessori in šolskem sistemu – zakonca Demšar
“se boste že morali navaditi, da je papež normalen človek” – pravi papež Frančišek, ki s svojo toplo človečnostjo že pet let privlači tudi mnoge oddaljene – priloga
skrb za vzgojo semen slovenskih avtohtonih vrst je pomembno poslanstvo – semenarna Ljubljana
gozdovi čistijo zrak, so vir pitne vode in življenjski prostor številnim živalim – skratka: svet gozda je čudežen
o izdajalcih, katalonski neodvisnosti in nagrajenih umetnikih – komentar
denar in gospodarstvo, smisel podjetništva, stavke in minimalne plače – kaj pa Cerkev, kako gleda na kapital, revščino – odgovore ponuja Docat
kako reagirati na izzivanja sošolcev na temo vere … če nimamo znanja, poguma – kaj pravijo o tem mladi vrstniki in kaj Robert Friškovec
vprašanja ki razjedajo sodobne Eve in Adame: sem lepa, ti je všeč, kar vidiš na meni – imam vse, kar je potrebno in sem pravi moški …
živahnost, živost, življenje s Cerkvijo … opremljanje z znanjem, srčnostjo – za pot življenjskega poklica … dijaški dom Škofijske gimnazijer v Vipavi
ali je že čas za otrokov mobilni telefon? – kdo resnično potrebuje telefon – starši ali otroci? – svetova nista dva, svet je eden (3)
od spirituala do gospela – 50 let zasedbe New Swing Quartet
Stična mladih diha ikn živi z nami 365 dni – pogovor z Emanuelo Eduard
zadnji ledeni lovci film o vsakdanjiku vzhodnogrenlandskih lovcev, ki lovijo tjulnje – o novih filmih z versko tematiko (Marijina zemlja, Samson …
disharmonija? ne, kdor bere evangelij ne more pripadati ne eni ne drugi strani – pripada Človeku, ne more biti tiho, tuhta, išče – ne dela tega, kar piše, ampak, kar je prav … Marko Rijavec
katere so skupne značilnosti stoletnikov in kako lahko na dolgost življenja vplivamo s svojim življenjskim slogom – narava in zdravje
bi v nedeljo za kosilo radi pripravili govejo juho z domačimi ravioli in korenčkovo kremo… poglejte, kako to pripravlja šef Valerio Lutman
kaj pa rekreacija – tudi tokrat na Obali – nadaljevanje po Poti gradov – na Socerb, Tinjan, Rožar — po razglede in številne zanimivosti, ko se celina “kopa” v snegu
simbol krščanstva je nekatere kraje po svetu prav posebno zaznamoval: gora križev v Litvi (Šiauliai) in poljska gora križev (Grabarka)…
slovenščina se je od nekdaj dobro držala na področju slovničarstva – prebiranje slovnic je lahko tudi sila zabavno – Kozma Ahačič
Cankarjeve Podobe iz Sanj, Tisoč darov in Gospodična Evforbija – tri knjige na ocenjevalni mizi literarnega urednika Silvestra Čuka
ali morda veste, koliko je pri nas cerkva, posvečenih sv. Jožefu … Jezusovemu redniku … in koliko Jožefu delavcu? kje so najbolj znane?
indijanček, humor, križanke in še marsikaj

pripravlja Marko Čuk

Skupina Gloria

Napisal marko na 28. februarja 2018. Objavljeno v MP Glasba.

glasba 02 2018a Skupina Gloria je februarja praznovala 35-letnico svojega delovanja. Se še spomnite, kaj se je dogajalo tistega usodnega 12. februarja 1983? Kako je prišlo do prvih pevskih vaj, na čigavo pobudo?
Nastanek skupine je bila logična posledica vsega takratnega dogajanja v slovenski Cerkvi pa tudi v domači viški župniji. Mladi smo v njej iskali svoj prostor, krila pa nam je dajalo postkoncilsko prizadevanje duhovnikov, da bi na široko odprli vrata vsemu mladostnemu iskanju, ki bi mu le tako lahko ponudili tudi prave odgovore. Jeans, kitara in velika vedoželjnost so bile stalnice takratne generacije. Ja, seveda se spomnim prve vaje, na katero sem se temeljito pripravil z lastnimi triglasnimi vokalnimi priredbami nekaterih cerkvenih popevk (prva pesem je bila Vlij mi olja v srce). Bil sem vznemirjen in imel sem tremo pred sovrstniki. To se danes sliši smešno, takrat pa ni bilo ne znanja ne virov, da o notnem gradivu ali posnetkih sploh ne govorim. Bila pa je velika zagnanost in bile so sanje … S petjem ob kitari smo v priložnostnih skupinah že prej popestrili mladinske maše ali srečanja, celo neko inštrumentalno zasedbo smo že imeli, viški župnik p. Zdravko Jakop pa me je po božiču prosil, naj zberem čim več mladih iz mladinskih veroučnih skupin in sestavim stalni zborček. Tako nas je bilo na prvi vaji 15.

Na meni je skupina Gloria pustila pečat zgolj z dejstvom, da sem del nje. Ne gre samo za splošno znani glorijski stil petja, ki odraža glorijski način življenja. Gre za razširjeno družino. Sem nadnavdušena mama in babica in Gloria je seveda del življenja mojih otrok. Kaže pa, da ji bo uspelo vsaj malo oblikovati tudi svet mojih vnukov. Gloria je prijateljstvo. Brezpogojno prijateljstvo pa je milost. (Breda)

– Kakšen čas je bil to za mlade v Cerkvi?
Po eni strani je bil neprijazen, saj je bil izrazito nenaklonjen Cerkvi in smo jih tisti bolj aktivni ali izpostavljeni dostikrat na različne načine dobili po nosu. Take fante (ministrante, bralce, pevce) so denimo na podlagi informatorjev iz krajevnih skupnosti (to sem od njih samih izvedel precej kasneje) pošiljali služit vojsko na skrajni drugi konec takratne Jugoslavije (sam sem služil v Prizrenu na Kosovu in tam, na vojaški pisti, je tudi nastala prva avtorska pesem Hej, brat, kmalu za njo pa še Daj mi roko, brat). Po drugi strani pa je bilo ravno s tem izzvano mladostno uporništvo in vse, tudi duhovnost, je potekalo na bolj zavedni ravni. Biti kristjan ni bilo trendovsko. Pri sebi si moral temeljito razčistiti, zakaj se izpostavljaš in za koga. Ko pa si to naredil, je bilo pred teboj nešteto možnosti, da se spoznaš, se najdeš in potrdiš. Pogovori v mladinskih veroučnih skupinah, duhovne vaje in druženja so bili vznemirljivi izleti v neznano vesolje. Morda bi jih lahko primerjal s sedanjim skokom v virtualni svet – z eno bistveno razliko: vedno so bili povezani s tkanjem osebnih vezi in prijateljstev. Koliko ljudi sem takrat spoznal! Zdi se mi, da se je današnjim mladim veliko teže zaljubiti, saj imajo manj priložnosti pristnega druženja in spoznavanja vrstnikov.

Jaz in skupina Gloria sva … kot svetloba, kot jasnina, kot sanje, kot duša, kot upanje, kot lepota, kot naša prijateljstva, kot neskončnost, ki nima meja v prostoru in času. (Beti)

– Glede na to, da takrat še ni bilo toliko duhovne glasbe in je niti iz tujine ni prišlo toliko do vas, je bila verjetno odločitev za pripravo avtorske pesmi zelo naravna odločitev.
Hja, spomnim se LP plošče skupine Living Sound, pa kasneje kaset mednarodnih zasedb Gen Verde in Gen Rosso, to je pa tudi vse, kar je takrat prišlo do nas iz tujine (preko skrivnih kanalov). Pesmarica Vsi zapojmo Gospodu je denimo ponujala predvsem prevode italijanskih, francoskih in ameriških cerkvenih popevk ter t. i. črnsko duhovno glasbo, pa tudi precej domačega ustvarjanja. Pesmi, ki niso bile namenjene bogoslužju, ampak druženju. Radi smo jih peli, a to je bilo le poustvarjanje. Sicer smo že od začetka iskali nek svoj slog, svoj način interpretacije, svoj podpis, a našli smo ga šele v svojih lastnih pesmih.
Ne vem natančno, kaj je zanetilo zelo močno željo po pripovedovanju. Dogajalo se nam je življenje, vezi prijateljstva so se razrasle v ljubezenske, začeli smo se poročati, prihajali so otroci, življenje je prinašalo in odnašalo, nas kalilo in učilo, pili smo ga in pluli po njegovih brzicah ter čutili Njegovo močno roko, ki je vedno vodila in dajala oporo … Čutili smo veselje, hvaležnost, spoštovanje, občudovanje, pa tudi dvom, strah, žalost, bolečino … In o vsem tem smo pripovedovali. Iskreno, dostikrat zelo intimno. Na tak način, kot smo takrat pač znali.

Če ne bi sodelovala v skupini Gloria, bi mojemu življenju manjkala pomembna dimenzija, v kateri se prepletajo sproščenost, pozornost, čustvenost, ustvarjalnost in najbolj pomembno – Prijateljstvo. (Polona)

– Danes je že kar težko našteti vse vaše velike hite duhovne glasbe, ob katerih so odraščale generacije, pa še danes so nepogrešljivi v repertoarju cerkvenih pesmaric. Že na samem začetku se vam je zdelo fejst, če ste slišali druge prepevati svoje pesmi – kaj pa danes? Lahko bi rekli, da je moderni čas šel naprej, a vaše pesmi ostajajo … Verjetno je poseben občutek ustvariti nekaj, kar ostane, kar še po več kot tridesetih letih nove in nove generacije mladih odkrivajo in vzamejo za svoje …
Lagal bi, če bi rekel, da ni lep občutek, ko poslušaš nekoga, kako je neka pesem v določenem trenutku usodno segla v njegovo življenje, ali pa ko vidiš mlade prepevati tvoje besede. Ko se pesem rodi, je njena največja izpolnitev, da jo pojejo. Če se koga dotakne, jo bo pel – na nek svoj način, s svojim občutenjem tega, kar mu je prinesla, tudi s svojim posluhom. A pel jo bo in ji bo tako vdahnil novo življenje. Pesmi, ki se dotaknejo, preživijo. Z današnjega vidika, ko imamo toliko glasbenega znanja in tehničnih možnosti, se zdijo mnoge glorijske pesmi glasbeno naivne, nedodelane, nepopolne, a težko jim očitate neiskrenost ali neizpovednost. Nobena ni nastala zato, da bi se posnela, da bi jo vrteli, da bi bila hit … Nastale so, da bi pripovedovale. Vedno znova smo veseli, kadar najdejo srce, ki jim prisluhne.

Če bi še enkrat imela priložnost se odločati za sodelovanje v skupini Gloria, bi si ne želela zamuditi tolikih priložnosti, ko smo skupaj s pesmimi slavili vse, kar je Božjega v tem svetu; skupnih druženj, počitnic in prijateljev za vse življenje. (Mojca)

– Ko sam pomislim na skupino Gloria, se mi zdi, da ste živi dokaz, da zmore svet spreminjati tudi posameznik ali peščica povezanih ljudi. Kdaj ste se prvič zavedali, da ste in še vedno pomembno prispevate k slovenski duhovni in kulturno-glasbeni podobi?
Hvala za tako lepo misel. No, najbrž vsakdo, ki na nekem področju vztraja 35 let, pusti neko sled. Mi si lahko le želimo in upamo, da je naša sled prijazna in pozitivna, da komu tudi koristi. Naj povem, da smo bili zaradi svoje vztrajnosti le bolj vidni vrh velike ledene gore, namreč v naših mladih letih je bilo podobnih skupin in kantavtorjev sodobne krščanske glasbe zelo veliko. Srečevali smo se in povezovali. Morda jih je manj ustvarjalo avtorsko glasbo, a vendarle so puščali sledi in kadar v teh dneh dobimo kak tak kompliment, kot ste ga ravnokar izrekli, pravzaprav velja vsem pionirjem, ki so gradili to podobo. Vesel sem, da ste uporabili izraz podoba, saj me ob izrazu scena kar spreleti. Prepevanje za Gospoda je daleč od kakršne koli glasbene scene. Tu so v ospredju drugačni motivi, drugačne so okoliščine in popolnoma drugačna naj bi bila tudi pričakovanja. Malce smo pokukali tudi na glasbeno sceno (sodelovali na Slovenski popevki, v televizijskih oddajah …), a je bogastvo doživljanja duhovne glasbe nezamenljivo. Le nečesa bi se pa sodobna krščanska glasba morala nalesti od glasbene scene: za Gospoda je dobro le najboljše. Ne le veselje, ampak tudi znanje, profesionalnost in trud. glasba 02 2018b

– Po vseh teh letih, ko ste bili včasih bolj včasih malce manj aktivni, vstopate sedaj v 36. leto svojega delovanja. Letošnja pomlad bo za vas še posebej pestra, saj pripravljate veliki koncert v Cankarjevem domu. Kako potekajo priprave?
Priprav na koncert v dvorani, kot je Gallusova, je kar veliko in so zelo zahtevne. Treba je bilo poseči na veliko področij in uporabiti vse razpoložljive nove tehnologije za reklamiranje koncerta. Še dobro, da imamo naše mlade, ki odlično obvladajo vse to, česar mi ne. Nekaj naših skladb potrebuje aranžmaje, prilagojene solistom, ki jih bodo zapeli; priredbe morajo biti narejene tudi za simfonični orkester in bend in seveda moramo mi veliko vaditi, da bomo v dobri pevski kondiciji.
– Je napolniti Cankarjev dom za vas tudi tista skrita, še ne osvojena trdnjava?
Ves čas delovanja smo skušali premikati letvico kakovosti navzgor, k svojemu delu smo pritegnili mnogo vrhunskih glasbenikov. Takšno držo smo hoteli ohraniti tudi za zadnji veliki koncert in močno upamo, da je v Sloveniji veliko ljudi, ki so prepevali in še prepevajo naše pesmi in si jih morda želijo slišati v originalni izvedbi ter v izvedbi odličnih slovenskih pevcev ob izvrstnem orkestru in bendu.

Skupina Gloria je pustila svoj pečat na slovenski duhovni glasbeni sceni s tem, da je čisto spontano dopolnila zakladnico duhovnih popevk, ki jih mladi navdušeno prepevajo in tako ohranjajo njihovo poslanstvo. (Polona)

– Kaj bi s svojo prisotnostjo, glasbo … želeli sporočiti poslušalcem in obiskovalcem koncerta v Cankarjevem domu?
Življenje je neprecenljivo bogastvo, o katerem je vredno vedno znova pripovedovati. Globoko smo hvaležni Gospodu za vse možnosti, priložnosti, talente in za prijazna srca ter ušesa poslušalcev, ki z nami čutijo in delijo naše zgodbe.

ERJAVEC, Matej, Skupina Gloria. (Glasba). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 2, str. 82-83.

Ognjišče april 2018

Napisal marko na 28. februarja 2018. Objavljeno v Novo Ognjišče.

Izšlo je novo Ognjišče, za mesec april, velikonočna številka, ki je debelejša za osem strani … prelistajte ga pokušino … in naj vas spomnimo, da je naročnina na versko revijo lahko tudi odlično darilo. Tako ‘darilo’ bo razveselilo vašega obdarovanca kar dvanajst krat v letu! Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite tudi drugim.

V tej številki najdete tudi posebne ponudbe knjig ob svetem krstu, ob prvem svetem obhajilu in ob sveti birmi.

OGNJIŠČE

april 2018

Leto LIV – številka 623

Prelistajte:

Naročite se na revijo Ognjišče

og 04 2018 3D

iz vsebine aprilske številke OGNJIŠČA:

kakšno bi bilo praznovanje velike noči brez petja? kako pomembni so sodelavci pri bogoslužju ... – Božo Rustja v odgovoru na pismo meseca
mediji morajo podajati pravi ključ za branje resničnosti – msgr. Dario Edoardo Vigano
o vlogi duhovnega spremljevalca zakonskih skupin, kako pomembna je tudi za mlade pare, ki so na poti v zakonsko zvezo …
Strunjan v podobah morja
želim si, da bi otroci začutili Božjo vseprisotnost v življenju … družina Kmet
negovanje starostnika z obolenji srca in ožilja … obolenja ven …
potrpežljivo Božje usmiljenje – papež Frančišek spodbuja
Bog pomaga tistim, ki si sami pomagajo in ga prosijo za pomoč … Tugomir Penuš, Kranj
zlato romanje bolnikov in invalidov na Brezje
indijanček, humor, križanke in še marsikaj

pripravlja Marko Čuk

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing