Avtor: Marko

Zgodbe s semeni upanja

Napisal Marko na 19. januarja 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Šesti knjigi v zbirki Zgodbe za dušo je njihov zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rusja dal naslov Zgodbe s semeni upanja. Prva izdaja je izšla novembra leta 2004 in ob napovedi 40-letnice Ognjišča so bralci mehko izdajo dobili v dar s prvo številko Ognjišča 2005. Kmalu je morala spet v tiskarno (2007), leta 2015 pa je izšla še tretja izdaja.
“Prijazna beseda ali spodbudna misel nam vlijeta upanje. V zgodbah te knjige je zbranih veliko lepih misli in spodbudnih besed z željo, da v bralcih rodijo veselje in zasejejo upanje.
Misli knjige naj vas spodbudijo, da boste sejali semena upanja tudi med drugimi,” je zapisal Božo in knjigo pospremil med ljudi.

In o čem nam spregovorijo Zgodbe s semeni upanja? – Najprej upiramo pogled naprej: vrednote, za katere živimo, odločajo o tem, kaj bomo videli v življenju in bistrijo naš notranji pogled … biti moramo uglašeni, da bomo slišali Boga, Bog nam prižiga luč, da vedno vemo, kje nas čaka privez. V drugem delu so zbrane zgodbe, ki nas učijo, kako oznanjati, kako se spreminjati, prenavljati, kako izbirati novo pot, kako naj uresničujemo misli, želje, pogovore, pridige … kako naj jih udejanjimo, da bomo plemenitejši, da bomo podobni Kristusu in okrepljeni za nebesa … Seveda se moramo pri vsem svojem delu, razmišljanju hotenju … zavedati, da gre za večnost – če želiš, da si srečen, dajaj in ne glej na plačilo – vsakemu delu se moramo popolnoma posvetiti, delati z ljubeznijo, ne moremo sedeti na dveh stolih … In kaj je središče našega življenja? Zgodbe nam ponujejo nekaj odgovorov: Kar daš, to imaš … Zdaj se moramo odločiti za Boga … narediti v življenju tudi kaj takega, kar nas drago stane – a to lahko pomeni začetek našega spreobrnjenja … če smo seveda potrpežljivi. Kako služiti? Vrednost ima ne samo tisto delo, ki ga ljudje občudujejo, hvalijo … koliko skritega dela je, ki ga nihče ne opazi ..Zakon darovanja je trden kot zakon težnosti: ko nehamo dajati, na drevesu našega življenja ni več sadov … Kako do drugega? Ljubezen do bližnjega nam morda prinaša težave, toda brez njih bi bilo naše življenje prazno … ljubezen dela čudeže … zapovedi ne izpolnjujemo zato, da bi nas Bog ljubil ampak zato, ker nas Bog ljubi … V Bogu je naše upanje – molitev odpre vrata, skozi katera vstopimo v svetišče, kjer dobimo moč in občutimo varnost ter si naberemo novih moči. Zavest, da hodimo po Kristusovih stopinjah olajša breme težav. Ali nam ni v življenju v spodbudo že to, da nam stoji ob strani nekdo, ki nas ljubi? Pri Kristusu pa ne gre samo za čustveno tolažbo. Kdor hodi za Kristusom, se približuje njegovemu načinu razmišljanja in načinu življenja … začenja razumeti pomen trpljenja in prejema Božjo moč, da bo nosil svoj križ skupaj z Odrešenikom sveta,.. (Marko Čuk o knjigi)

5,84 €

5,26 €

Prelistajte

Naročite knjigo

iz vsebine

ALI JE V NEBESIH KAKŠEN ODVETNIK?
Nekega dne so bila vrata, ki so ločevala nebesa in pekel, razbita. Sveti Peter se je prikazal pri razbitih vratih in zaklical: »Poslušaj, satan! To mi boš še plačal. Tvoji so razbili vrata!«
»To pa ne!« je mirno odvrnil Lucfer. »Moje čete so mi zatrdile, da tega niso storile.«
»Dobro, dobro,« je odvrnil sveti Peter. »Bom pa vložil tožbo in potem boš moral popraviti vrata.«
»Misliš, da boš tožbo dobil?« se je zasmejal vrag. »Ali boš v nebesih sploh našel kakšnega odvetnika?«

Lucifer je napovedal nogometno tekmo svetemu Petru: pekel proti nebesom. Nebeški ključar je hitro pristal: »Z veseljem sprejmemo izziv, saj vemo, da bomo zmagali. Glej, vse najboljše nogometaše imamo mi. Ali jih nisi videl, kako pobožni so! Pred tekmo se pokrižajo, po njej pa padejo na kolena!«
»Nogometaše, nogometaše že imate,« je odvrnil Lucifer. »Sodnika pa nimate v nebesih nobenega…«

POLNA ZAPOSLITEV
Nekega poslovneža so nekoč vprašali: »Kaj ste po poklicu?«
»Kristjan sem,« je odgovoril.
»Že, že, a kakšno delo opravljate?«
»Kristjan sem,« je ponovil odgovor.
»Niste me razumeli,« je spet vprašal novinar.
»S kakšnim delom se preživljate?«
»Poslušajte! Polno sem zaposlen s tem, da sem kristjan, da se pa preživljam, imam trgovino s pohištvom.«

PRAVA PRENOVA
Sveti Frančišek se je nekega dne pogovarjal z enim od asiških plemičev, ki je tožil nad zmedo, nadlogami in nesrečami, ki pretresajo svet. »Gospod, ne vznemirjajte se zaradi teh stvari,« mu je dejal sveti mož, »kajti imamo zdravilo zoper vse to.«
»Kakšno zdravilo obstaja zoper tako zlo?« je vprašal plemič.
Sveti Frančišek je odgovoril: »Zelo preprosto. Vi in jaz morava postati to, kar sva in se resnično notranje spreobrniti. Vsak človek naj potem naredi isto in prenova bo uspela. Najslabše je, če vsi govorijo, kako bi se morali drugi spremeniti, a se ne potrudijo, da bi odpravili svoje napake.«

pripravlja: Marko Čuk

Največji sovražnik je kavč ali zakaj je gibanje pomembno

Napisal Marko na 18. januarja 2018. Objavljeno v Znanost in vera.

V današnjem svetu smo vse bolj priklenjeni na stole, časa za gibanje pa imamo vse manj ali skoraj nič. Delež debelih otrok se je v zadnjih tridesetih letih močno povečal. Mnogi za to krivijo hrano. Ali je ta res glavni krivec? Doc. dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani meni, da je največji krivec v resnici pomanjkanje telesne dejavnosti. Več gibanja lahko namreč poleg lepe postave prinese tudi zavidljive učne uspehe.

»Otroci bi se morali gibati vsaj dve uri na dan. Intenzivno gibati!« na začetku najinega pogovora poudari Gregor Starc, ki na Fakulteti za šport preučuje telesni in gibalni razvoj otrok. »V Sloveniji imamo šolski sistem, ki je z gibalnega vidika eden najboljših na svetu, saj otrokom nudi zelo veliko telesne dejavnosti. A to še vedno ni dovolj,« meni moj sogovornik, ki je prepričan, da bi lahko tudi šola z zmanjšanjem količine domačih nalog pripomogla k temu, da bi se otroci v prostem času več gibali.

VPLIV SODOBNE TEHNOLOGIJE NA UPAD GIBALNIH SPOSOBNOSTI OTROK
Danes si skoraj ne znamo predstavljati življenja brez pametnih telefonov in tablic. A čeprav nam ti elektronski pripomočki zelo olajšajo pridobivanje novih informacij, se je po drugi strani z njimi v naše življenje prikradlo precej nezaželenih gostov. Eden izmed njih je zasvojenost in s tem posledično opuščanje telesne dejavnosti. »Sodobna tehnologija je izjemno spremenila način življenja današnjih generacij. Bolj kot dekleta so to občutili fantje, kar se pozna tudi na njihovem telesnem in gibalnem razvoju,« razlaga Gregor in omeni, da podatke o gibalni sposobnosti otrok med 6. in 19. letom vsako leto pridobijo preko šolskega športnega kartona, ki že 30 let deluje v okviru sistema SLOfit.
»Fante je sodobna tehnologija dobesedno pribila na kavče in stole,« se slikovito izrazi moj sogovornik. »Obdobje od sredine 90. let do 2010 je bilo za slovenske fante najbolj katastrofalno. V tem obdobju so zelo močno upadle njihove gibalne sposobnosti, hkrati pa se je delež debelih povečal za kar 300 %!« Pri dekletih je zgodba popolnoma drugačna. Če so se še pred 50 leti vaške opravljivke zgražale, ko so videle, da dekle teče po vasi, je danes popolnoma normalno, da se dekleta udeležujejo različnih športnih dejavnosti. Sprememba odnosa družbe in bogatejša ponudba športnih dejavnosti v lokalnem okolju so pripomogli k temu, da so današnja dekleta gibalno celo bolj sposobna kot so bile v otroštvu njihove mame.

KAKO ŠPORT VPLIVA NA UČENJE?
»Iz naših raziskav so rezultati nedvoumni: otroci, ki imajo visoko raven gibalnih sposobnosti, so tudi akademsko uspešni,« je trdno prepričan Gregor, ki je preučeval tudi gibalne sposobnosti zlatih maturantov in prišel do zanimivih ugotovitev. »Ko pogledamo zlate maturantke, ugotovimo, da je njihova gibalna sposobnost v povprečju na nivoju vrhunskih športnic!« Se sliši neverjetno? Gregor Starc meni, da si znajo taki otroci predvsem zelo dobro razporediti čas. Vedo, da potrebujejo tako čas za učenje kot tudi čas za športne dejavnosti.
»Raziskave nevropediatrije kažejo, da telesna dejavnost vpliva tudi na razvoj možganov,« mi pove Gregor, ki tudi svoje otroke spodbuja, da so čim bolj telesno dejavni. »Ljudje, ki se ukvarjajo s športom, imajo več povezav med živčnimi celicami v možganih. To pomeni, da je pretok informacij bolj učinkovit.« Pri mišičnem delu naj bi se prav tako izločale snovi, ki neposredno vplivajo na povečanje spominske kapacitete. »Če bi samo sedel in se učil, bi se spomin polnil …« Z dlanjo oblikuje skodelico. »Ko je skodelica polna, se dodatna tekočina preliva čez rob. Podobno je z znanjem, ki posledično ne ostane v našem spominu.« Nakaže mi, naj pozorno prisluhnem. »Če pa učenje prekinemo s telesno dejavnostjo, se ta skodelica poveča in jo lahko še dodatno dopolnimo z znanjem.«
Torej, če bomo učenje prekinjali s športom, si bomo stvari laže in bolje zapomnili.

SLOVENIJA JE ŠPORTNI FENOMEN
»Slovenija je ena redkih držav, kjer se stvari izboljšujejo,« ob koncu pogovora izpostavi Gregor Starc in omeni, da od leta 2010 delež prekomerno prehranjenih otrok upada, njihov telesni fitnes pa narašča. Tudi uspehi slovenskih športnikov so svojevrsten fenomen. »To, da imajo slovenski športniki take uspehe na mednarodnih tekmovanjih, je gotovo tudi posledica zelo dobre športne vzgoje v šolah in dejstva, da so ljudje na splošno zelo naklonjeni športu.«

Zakaj ravno šport? Kako se je začela vaša akademska pot?
Od nekdaj me je zanimal šport, zato sem se po končani gimnaziji vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani. Nato sem se vpisal na podiplomski študij antropologije in že skoraj zaključil magisterij, ko sem na Zavodu za šport Slovenije dobil svojo prvo službo, v okviru katere sem pomagal pri koordinaciji šolskih tekmovanj. Moja takratna direktorica, dr. Marjeta Kovač, se je po preteku mandata vrnila nazaj na Fakulteto za šport in me spodbudila, da grem z njo. Danes se naša raziskovalna skupina, ki dela na gibalnem razvoju otrok, povezuje tudi z drugimi laboratoriji, saj menimo, da vsaka veja znanosti sama zase ne more več napredovati.

Predvidevam, da je šport tesno prepleten tudi z vašim prostim časom.
Drži, v naši družini se precej ukvarjamo s športom. Kot otrok sem treniral veliko športov, najdlje rokomet. Tako sem pridobil znanja iz raznovrstnih športov, kar mi pomaga še danes.

Pri športu je poleg fizične priprave zelo pomemben tudi psihološki del. Kje je v športu prostor za Božje, presežno? Kakšen je vaš pogled na to?
Vsak človek si najde neko stvar, za katero misli, da bo z njo imel večjo možnost za uspeh. Kdor verjame v Boga, se bo pred tekmo prekrižal, ker verjame, da mu bo Bog pri tem pomagal. Nekdo se pred smučarskim skokom udari po stegnih, drugi ima s seboj plišastega medvedka. S tem si poviša zaupanje vase, v svoje sposobnosti in v svoj uspeh. To kaže, da vsi verjamemo v nekaj, kar je izven nas in nas presega. Le da imajo eni bolj izoblikovano predstavo, kaj to je, drugi pa ne

IZZIV ZA DUHOVNIKE: KAJ BI LAHKO NAREDILA CERKEV?
Gregor Starc mi je zaupal dve zanimivi ideji, kako bi se lahko tudi duhovniki dejavno vključili v spodbujanje gibalne aktivnosti otrok in odraslih. »Najpomembnejše je, da so duhovniki tudi sami zgled svojim vernikom. Sam zelo spoštujem duhovnike, ki ne poskušajo biti sveti možje, ampak preprosto ljudje. To pomeni, da se tudi sami udeležujejo športnih tekmovanj, da na primer z otroki igrajo nogomet … Na ta način pokažejo ljudem, da so tudi oni iz mesa in krvi. Po drugi strani pa sem razmišljal, zakaj ne bi na primer pri spovedi kakšen duhovnik predlagal nekomu, naj za pokoro zmoli zdravamarijo na vrhu nekega hriba. Tako bi lahko vernik naredil nekaj še za svoje telo in ne le za svojo dušo.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 54, št. 1, str. 64-65.

Pripoved starega, modrega, sivega bobra

Napisal Marko na 18. januarja 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Janko Toplikar je uredil knjigo in z njo hoče izraziti “svojo hvaležnost človeku, ki ni zaznamoval le njegovega življenja, ampak od druge polovice 60. let prejšnjega stoletja tudi življenja mnogih posameznikov in skupin, ki so skupaj z njim živeli svojo ‘človeško avanturo’. Zajeti vanjo, so med seboj delili zelo različne stvari: nešteta srečanja, načrte, težave, nerazumevanje, različne (ob)sodbe, zadovoljstvo, mnogo veselja, še prav posebej pa ozračje vzajemnega spoštovanja in poslušanja. …”
Vinko Kobal je bil duhovnik, ki je imel, včasih tudi za visoko ceno osebnega preganjanja, diskriminacije, konfinacije, političnega nadzora, za eno prvih skrbi ohranjanje narodnih in krščanskih korenin zaupanega mu ljudstva in različnih posameznikov, ki jih je srečeval pri svojem delu. Bil je človek, ki je spoštoval osebno svobodo vsakega človeka, ljudje, ki je govoril razsodno in odločno, pa tudi z bogato vsebino, saj so se njegove besede vedno dotikale tistega, kar je bistveno za človekovo osebno dostojanstvo. “Vinko Kobal je bil duhovnik, ki je že zelo mlad zaslišal klic, se odločil, da mu bo sledil, in tej svoji življenjski izbiri ostal zvest do konca. Znal je biti neizmerno pozoren do materialnih in duhovnih potreb človeka. Bil je vzgojitelj mnogih generacij mladih, ki jih je znal sprejemati zelo odprto in v njihovi celoviti življenjski resničnosti, a vedno v službi Cerkve. V Cerkvi je zelo cenil vse, kar je bilo dobrega, kar pa je opazil problematičnega ali slabega, mu je postalo izziv za razmišljanja, iskanja, za soočenja z različnimi sogovorniki. Tudi njegove negativne presoje so bile izraz njegove vizije človeka, njegovega služenja Kristusu in Cerkvi, njegovega vzgojnega predloga, ki mu je pogumno, neomajno, včasih tudi trmasto sledil in ga posredoval v oblikah in na načine, ki so bili skladni z njegovim značajem. Tudi njegove človeške pomanjkljivosti in slabosti – le kdo jih nima! – niso zadosten razlog ne za to, da ne bi priznali in spoštovali vsega dobrega, kar je naredil, še manj pa za to, da ne bi z enako vnemo nadaljevali poti, ki nam jo je pokazal za našo človeško, versko in kulturno rast – osebne poti, ki pa je vključena v nepogrešljivo stvarnost – skupnost. Ko bi le čim več ljudi srečalo takega učitelja …”

Knjiga je sestavljena iz dveh različnih delov. V prvem, ki je iz petih poglavij, so Kobalova avtobiografija (tri poglavja), poglavje o metodi ter poglavje o ključnih besedah/izrazih, s pomočjo katerih je on evangeljsko oznanilo posredoval mladim. V drugem delu je Vinkov osebni dnevnik, ki se začne 20. januarja 1993 in zaključi 25.maja 1998 z zapisom predavanja, ki ga je Vinko imel za študente prav malo zatem, 1. junija. Poleg teh dveh delov pa se mi je zdelo zelo primerno v tej knjigi objaviti dodatek, v katerem so, po kratkem uvodu, dnevnik sedemnajstletnega semeniščnika Vinka, ki je bil od 10. maja do 15. julija 1945 begunec, in sicer v italijanskem kraju Fano (v deželi Marche), ter še dva druga dokumenta.

14,90 €

13,41 €

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine

Vinko Kobal, vzgojitelj mladih in glasnik novih časov (Jože Kurinčič knjigi na pot)

Vinko Kobal je bil rojen leta 1928 v Vrhpolju pri Vipavi, v času, ko je bila Primorska pod fašistično Italijo, v času vladavine skrajnega nacionalističnega režima. Ta se je predstavljal kot nadaljevalec visoke rimske civilizacije, ki se mora čim bolj razširiti in ‘odrešiti’ tuje, barbarske narode iz priključenih pokrajin. Visoka rimska civilizacija se mora v ‘odrešenih’ pokrajinah zato čim prej znebiti alogenih, ‘tujerodnih’ jezikovnih (barbarskih) in kulturnih prvin. Tako je bila že eno leto po pohodu na Rim sprejeta Gentillijeva reforma, po kateri je bilo najprej v šolah, potem pa tudi sicer v javnosti dovoljeno uporabljati samo italijanski jezik. “Qui si parla soltanto italiano!” (Tukaj se govori samo italijansko!) je postala parola ‘odrešenikov’ z ‘gorkega juga’. Temu jezikovno-kulturnemu imperializmu se je tedanji primorski človek instinktivno uprl. Npr. tako, da so duhovniki ob poučevanju verouka po župniščih učili otroke tudi slovenščino. Ko je dosegel raznarodovalni pritisk skrajne oblike, je bil tudi odgovor nanje skrajen. O enem takih dogodkov pripoveduje V. Kobal: »Pred njo (učiteljico) je (v Vrhpolju) učil učitelj Sottosanti, zagrizen fašist, ki je nekemu otroku, ki je govoril v šoli po slovensko, pljunil v usta. To je pretreslo celo vas. Nekdo, verjetno kdo od dečkovih sorodnikov, ga je nekaj tednov kasneje ubil. In to je izzvalo velike pritiske nad vso vasjo.«

V takem vzdušju je odraščal Kobal. Poleg tega pa ga je močno zaznamovala pristna in globoka pobožnost njegovih bližnjih. Prav narodno-kulturni in seveda verski vzgib sta ga vodila na pot v duhovništvo. Njegovo gimnazijsko šolanje je potekalo tik pred drugo svetovno vojno in med njo, skoraj vseskozi v italijanskem jeziku.
Po vojni se je odločil za študij v ljubljanskem bogoslovju in s tem za stalno izpostavljenost preganjanju komunističnega režima. Kakor je hotel fašizem iz ljudi izkoreniniti njihovo narodnostno jedro, tako je hotel komunizem iz njih iztrgati
vero in vsakršno duhovnost. Vinko Kobal je bil med pogumnejšimi in najbolj dejavnimi duhovniki; o takih je režim menil, da jih je treba prestrašiti in utišati. Zato je bil kar dvakrat zaprt, in sicer leta 1949 kot bogoslovec in tik pred novo mašo 1951 kot semeniški duhovnik. O svojem zaporu zapiše: »V teh trenutkih nam je bila edina uteha dejstvo, da smo vedeli, zakaj trpimo, saj nam je bilo jasno, da samo zato, ker smo si izbrali duhovniški poklic.«
Po novi maši je postal župni upravitelj v Ročinju, kasneje je župnikoval v Desklah, bil duhovni pomočnik v Novi Gorici in nazadnje župnik v Godoviču. Že na začetku duhovniškega delovanja se je začel intenzivno ukvarjati z vzgojo mladih.
Pri tem delu pa je takoj presegel župnijske meje; ob njem so se zbirali najprej mladi z Goriške, kasneje pa tudi iz širšega slovenskega prostora.

Vinko Kobal je kot duhovnik deloval v času, ko sta na slovenskega človeka in na njegovo osebnost pritiskali dve ideologiji: komunizem in potrošništvo. V boju zoper njiju je poskušal v mladih najprej vzgojiti pokončne in močne osebnosti. O svojem delu z mladimi je v nekem intervjuju izjavil: »Glavni razlog za delo z mladimi je bil: vzgojiti celovito človekovo osebnost; tako osebnost, ki bo samostojna, trdna, uravnovešena, osebnost, na katero se lahko zaneseš. Velikokrat sem namreč naletel na cele generacije ljudi, ki so bili pripravljeni spreminjati svoje mnenje, svoje trditve in mišljenje, kakor je pač naneslo, kakor je veter pihal. Želel sem vzgojiti človeka, ki bo celovita in trdna osebnost. In v krščanstvu sem videl prostor za uresničitev te možnosti, zato sem potem celotni krščanski nauk usmeril v vzgojo take celovite in trdne osebnosti. Temu sem rekel kar ‘novi človek’. Tak novi človek je res sposoben živeti, zaživeti v novi družbi, oblikovati tako skupnost. In skupnost takih ljudi ni samo masa, ampak je res skupnost zrelih, zdravih ljudi. In iz takih ljudi se seveda v novi skupnosti poraja tudi res nova kultura. Ta trinom ‘novi človek’, ‘novo občestvo’ in ‘nova kultura’ je postal nosilec vsega našega dela z mladimi.«

Vinko Kobal se je prizadeval, da bi v mladih prebudil vero v človekovo dostojanstvo. Samo tako prebujeni ljudje bodo lahko gradili tudi nove odnose, bodo kvas nove družbe. Uprl se je razčlovečenju, kakršnega je zaznal v ideološko nasilni vzgoji, ki mladega človeka ne razume kot subjekt in skrivnost z lastnim poslanstvom, ampak kot objekt osebne ali ideološke manipulacije: »To poskušajo storiti razni pedagoški sistemi, ki ne izhajajo iz vere v Stvarnika. Stvarnik je namreč v človeka odtisnil svojo podobo. Tako je oseba nosilec te vrhunske podobe. Zato sem globoko prepričan, da bo uspel samo tisti vzgojni šolski sistem, ki gradi na svetlem spoznanju o nezamenljivosti človeške osebe od otroških let naprej.«
Njegova metoda je bila predvsem zbiranje mladih na dnevih zbranosti, taborjenjih, pohodih. Značilen zanj je bil osebni nagovor. »Mladih ljudi ne moremo nagovarjati na splošno, neosebno tudi ne zgolj z razumskimi oziroma iz knjig pobranimi predlogi. Mlad človek se odzove, ko je osebno nagovorjen, ko sliši, da nekdo njegovo ime izgovarja z resnobo in spoštovanjem do njegove skrivnosti, ki jo je Bog vanj položil.«
Osebno je poznal in znal poklicati po imenu na tisoče mladih. To svojo držo je zavestno gojil in jo takole utemeljil: »Vsakdo je v zadregi, če ga dolgo časa nihče ne pokliče po imenu. Zdi se mu, kakor da nikomur nič ne pomeni ali ni nikomur potreben.
Vsak človek, posebno pa mlad, si želi, da ga kdo opazi, pokliče in povabi v dogajanje. Pripravljen se je odzvati vsakemu povabilu, ki upošteva njegovo dostojanstvo.«
V. Kobal je bil izredno razgledan po sodobni teološki literaturi, prav tako pa je bral tudi druge strokovne knjige in leposlovje. Bil je človek silne kulturne širine, a kulture ni razumel elitniško, v smislu neke dejavnosti, ki je namenjena samo posvečenim sladokuscem. Zanj je bila kultura celota človekove duhovne dejavnosti in način življenja. Enega osnovnih sredstev za gradnjo kulture oziroma kultiviranja je videl v odprtem pogovoru. »Pogovor (…) gre za poslušanje vsega, kar se dogaja. Za držo poslušanja: tako ostaja človek odprt za Skrivnost; skrivnost pa je dejansko vse, kar se dogaja okrog nas, vsi ljudje, ki jih srečujemo, vse neznano, toda zaželeno. Tudi šola mora biti zgrajena predvsem na poslušanju, drugače bodo zrasle generacije mladih, ki bodo vse znali, toda ostali bodo zaprti za vse, kar bi lahko še sami odkrili.«
In vedel je, kakšne vzgojitelje potrebujejo mladi. Ne toliko naučenih pedagogov, doktorjev znanosti, ne psihologov in gurujev. »Predvsem pa mladim manjka mojstrov resnične človečnosti, okrog katerih bi se zbirali.« Za take pedagoge je značilno tudi to, da živijo tako in tisto, kar govorijo in to, da morajo učenci, če hočejo res usvojiti posredovano znanje, tega tudi sami preizkusiti in ga poglabljati s pomočjo izkušenj oz. doživetij, v katere jih popelje pravi pedagog. »Počasi sem prišel do spoznanja, da kar govorim, ne more poslušalec izkusiti, ne more postati njegova osebna izkušnja, dokler mu ne ponudim pogojev za skupno doživljanje. Če molim in me otrok le gleda, ne more priti do osebne molitvene izkušnje, ko pa začne z menoj odpirati ustnice, postaja molitev njegova izkušnja. Krščanstvo je v celoti zaživelo, ko je postalo ob Kristusu izkušnja vseh njegovih prijateljev apostolov. Vse, kar so drugim povedali, so povedali kot osebno izkušnjo. Janez je to najbolj živo zapisal: “Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja” (1 Jn, 1,1).«

Vinko Kobal je bil izredno čustvena osebnost. Pogosto je bil zelo prizadet, ko je videl, da njegove besede ne padejo na plodna tla. Zelo ga je jezila apatičnost, predvsem pa nezaupanje, previdnost, ‘ziheraštvo’, neodločnost, capljanje na mestu, to, da poslušalci niso razumeli njegovih besed kot predloga, ampak le kot zanimivo misel, ki pa nima praktičnih posledic. »Do vseh smo silno nezaupljivi ali pa tavamo od enega do drugega predloga, nobenega pa ne sprejmemo dovolj zavzeto in z neko dokončno resnobo. Sam sem že 32 let vsak teden med letom na poti, da bi ponudil tisto, kar me je prevzelo, pa se moram vedno znova sprijazniti s tišino, ki zavlada ob koncu mojih besed, ali pa z nezaupljivostjo, ki se pokaže na obrazih, ali s praznino, ki nastaja od tedna do tedna. Vem sicer, da bo nekdo drug zapolnil prazen prostor, da bo stopil na mesto poslušalcev, ki so odšli, nekdo drug. A kaj ko bodo tudi ti spet izginili in pustili prostor novim in tako naprej. Nič bolje se ne godi v drugih skupinah, posebno tistih, ki slovenskega študenta ali dijaka ne želijo pridobiti v cerkveno skupnost zgolj s cenenimi ponudbami, tam, kjer se zahteva od njih osebno zavzetost oziroma se pričakuje celovito duhovno pripadnost.«
Ni maral intelektualizma. Hotel je, da poslušalci presežejo zgolj debatiranje, da jim postane spoznanje navodilo za dejanje in za zavzeto delo v skupnosti. Govoril je o tem, da nič velikega ne nastane brez zaveze in zvestobe.
»Ko sem v otroških letih prebiral Zgodbe Svetega pisma, sem izraz Stara in Nova zaveza dojel bolj površno. Šele kasneje, ko sem prebiral zgodbe Karla Maya o zavezništvu med Winnetoujem in Old Shatterhandom, sem razumel pojem zaveze nekoliko globlje. Posebno me je nagovoril prizor, ko sta moja junaka ob ognju sredi gozda s prerezanima zapestjema, ki sta ju položila drugega nad drugo, kadila pipo miru in nato slovesno izgovorila besedilo krvne zaveze: Odslej bom jaz branil tebe zato, ker se moja kri pretaka v tvojih žilah. To je bila krvna zaveza. Polagoma sem pričenjal razumevati tudi Staro in Novo zavezo kot dogodek, ko je Bog po Jezusu Kristusu sklepal s človeštvom zavezo v svoji krvi. Zavezo sem razumel kot ponudbo Boga človeku, ki ni sposoben ostati zvest in držati obljube.«
Kobal se ni nikoli zadovoljil z naivnim humanizmom, z ideologijo ‘dobrega človeka’. Dobro je vedel, kaj vse je v človeku in da se ne moremo popolnoma zanesti nanj, da je Bog zadnja garancija, da na koncu lahko le vanj brezpogojno zaupamo.
Posebno proti koncu življenja se je v njegovih govorih vse pogosteje pojavljala govorica o ‘dogodku Kristus’, o središčnosti tega dogodka za človeka posameznika in za človeško zgodovino. »Kristus, kje se nam boš pokazal, da nas boš resnično povezal? Kaj naj storimo, da bomo tebe resnično razodevali ljudem, h katerim nas vsak dan pošiljaš? Rad bi več naredil, kot lahko naredim v tej moji majhni župniji, rad bi tudi več naredil z vsemi mladinskimi skupinami, s študenti, z duhovniki, s katerimi se srečujemo.«
Z naivnim in intimističnim humanizmom, ki se zapira v svet lepe duše, dobrega človeka, lepe narave in ga ne zanimajo globalna verska in družbena vprašanja, je zavračal tudi vase zaprti nacionalizem. Kljub boleči izkušnji fašistične raznarodovalne politike je ohranjal in gojil tesne stike z italijanskimi prijatelji, predvsem v gibanju Comunione e Liberazione, se bogatil ob italijanski teološki misli in sploh ob italijanski kulturi.
Ob koncu tega zapisa lahko z gotovostjo zapišem, da je bil Vinko Kobal eden tistih mož, ki so najodločilneje oblikovali slovenskega človeka v drugi polovici 20.stoletja. S svojim pedagoškim delom je pripravljal slovenske katoličane, da smo bili dovolj zreli, da v času velikih družbenih sprememb nismo bili nepripravljeni. Še več, da smo bili njihovi akterji. Pa ne toliko navzven, na političnem področju, ampak tam, kjer se rojevajo vzgibi za dejanja, v duhovni in kulturni podstati, na kateri v resnici temelji vse, kar se velikega zgodi med ljudmi. Pa ne gre le za pripravljenost na čase demokratične družbene spremembe, pač pa tudi za odpornost zoper skušnjavepotrošniške družbe.
Pričujoča knjiga njegovih spominov in dnevnikov ter drugih spisov nam daje možnost vpogleda v Kobalovo intelektualno in duhovno delavnico in kot taka predstavlja dragoceno duhovno dediščino ne le za tiste, ki nam je bilo dano, da smo
skupaj z njim hodili po Poti, ampak tudi za druge, ki jih zanima duhovna podoba slovenstva v 2. polovici 20. stoletja. Seveda ta vpogled v njegovo delo ni popoln. Že zato ne, ker se Vinko Kobal, ta veliki garač, ni mogel odtegniti svojemu osnovnemu poslanstvu, vzgoji mladih, in si za pisanje vzeti več časa, tako da je marsikaj zapisanega ostalo fragmentarno in nedorečeno. Vsekakor pa objavljeni teksti pričujejo o neki silni prizadevnosti, energičnosti in ljubezni. (Jože Kurinčič)

pripravlja: Marko Čuk

Sv. Trojica na Pivškem (1106 m)

Napisal Marko na 18. januarja 2018. Objavljeno v Razgibajmo se.

Sv. Trojica je vrh na Pivškem – med Postojno in Pivko, na levi strani – kot ogromna kopica sena ali ‘lonica’, kot jim pravijo domačini … se ponosno vzpenja nad Pivškim podoljem – zadnja leta spet s cerkvijo na vrhu. Z vrga je čudovit razgled na Postojnsko kotlino in po širnem Pivškem podolju – vse tja do morja … pa na okoliške vrhove: Vremščico, Nanos, na slemena Javornikov, Snežnik, Učko … Julijce, Dolomite …

Nadaljuj z branjem

Nasvet: Ohranite družinsko molitev!

Napisal Marko na 18. januarja 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Člani neke družine so se zbrali na srečanju. Z njimi je bil tudi stari oče. Otroci so bili že odrasli in so si ustvarili svoje lepe družine. Sorodniki so ga vprašali, kaj bi svetoval tistim, ki bi radi vzgojili svoje otroke tako, kakor jih je on. Njegov nasvet je bil kratek: »Ohranite družinsko molitev!« Poudaril je, da si je njegova družina vedno vzela čas za skupno molitev. »V trenutkih, ki smo jih namenili molitvi, smo čutili, da je Bog z nami, kakor je zagotovil Jezus. Z molitvijo smo krepili vero v njegovo bližino. Družine, ki molijo, prejemajo moč, katere tisti, ki ne molijo, ne poznajo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2017), 85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Blagoslov in dvojna merila

Napisal Marko na 16. januarja 2018. Objavljeno v Pisma.

Ob razpravah o blagoslovu ene od slovenskih osnovnih šol sem se spet spomnila besed našega pokojnega župnika. Mislim, da je dejal takole: “Božji blagoslov je Božja pomoč‌ ali “Prošnja za Božji blagoslov je prošnja za Božjo pomoč”.
Če drži to, kar imam v spominu, potem lahko rečemo, da blagoslavljanje predmetov in stavb, pomeni prošnjo, da bi Bog pomagal, da bi nam ti predmeti in stavbe koristili. In ob tem se mi zastavlja vprašanje: Zakaj neverne moti blagoslavljanje stavb, molitev očenaša (v očenašu med drugim prosimo, za vsakdanji kruh in da bi nas Oče rešil hudega)?
Ali jih moti to, da se s prošnjami obračamo na Boga – na osebo, za katero neverni trdijo, da ne obstaja? Ali jih moti to, da verni izražamo dobre želje?
Bi morali v javnosti molčati ali od nas pričakujejo kaj drugega? To razmišljanje bi najbrž morala poslati komu, ki blagoslovu nasprotuje. A komu?
Morda je ob tem na mestu tudi samokritično vprašanje: Ali se verni v vsakdanjem življenju dovolj zavzemamo za to, za kar v molitvi prosimo? Mladi, zlasti doraščajoči, odraslim radi očitajo, da nismo dosledni. Da delamo drugače kot govorimo, in da imamo dvojna merila: da izjave, delovanje somišljenikov in prijateljev odobravamo, enake ali podobne izjave ali delovanje pa kritiziramo, če jih opazimo pri ljudeh, ki niso naši prijatelji in somišljeniki. Komentar v zvezi z dvojnimi merili sem večkrat slišala od svojih odraščajočih otrok v zvezi s politiko.
Anita

Neverjetno, koliko prahu zmore dvigniti v Sloveniji en navaden blagoslov. Koliko slabih in skritih namenov v tem preprostem pobožnem dejanju zmorejo videti nekateri ljudje! Zanje res velja slovenski pregovor, da ima strah velike oči. Komaj morem verjeti, da se nekateri tako bojijo enega preprostega blagoslova. Zelo majav mora biti njihov ateizem, če ga iztiri navaden blagoslov. Če je do sedaj kdo trdil, da blagoslov nič ne velja, odslej tega ne bo mogel več trditi. Blagoslov zmore vreči pokonci pol Slovenije!
In vendar gre za izredno dobronamerno dejanje kristjanov. Cerkev, ki blagoslavlja, s tem dejanjem nikoli nikomur ne želi nič slabega. Pravilno ste napisali: »Božji blagoslov je Božja pomoč«, je klicanje božje naklonjenosti na stvari, predvsem pa na osebe. Spominjam se pripovedi nekega duhovnika o človeku, ki ga je sosed zasmehoval in zmerjal. Moža je to izredno mučilo, dokler ni začel po nasvetu duhovnika soseda blagoslavljati. Vedno, ko ga je začel sosed zmerjati, ga ja v srcu blagoslavljal, klical nanj Božjo pomoč in naklonjenost. In čez nekaj časa ga je sosed nehal zmerjati.
Prav tako se je vredno ustaviti tudi ob zadnjem delu vašega pisma, v katerem opisujete kritičnost vaših najstniških otrok. Žal imajo v marsičem prav, da kristjani ne živimo dosledno svojega krščanstva. Upam, da ga bodo oni živeli bolj dosledno. Imajo prav, da je to še posebej pereče v politiki. Tudi ob blagoslovu. Eden od kandidatov za predsednika republike, ki se je uvrstil v drugi krog, je javno govoril, da je kristjan in da celo bere berilo pri maši. Najprej sem spoštoval to njegovo držo, pozneje pa sem začel sumiti, da je to delal zgolj zato, da bi pridobil glasove (naivnih?) vernikov. Kajti očitno je zelo slabo bral berila, ali se ga njihovo sporočilo ni dotaknilo. Kajti ko so ga vprašali, kaj meni o blagoslovu šole, je bil poleg ene kandidatke edini proti temu blagoslovu. Kako prav imajo vaši najstniški otroci o dvojnih merilih kristjanov v politiki! Drugi primer je predsednik Vlade R Slovenije. Tudi on je javno govoril, da je katoličan. Sam sem slišal nekatere duhovnike, ki so to potrjevali. Pa isti človek, ki se javno izraža za kristjana – ali tudi on zato, da pridobi glasove vernih ljudi? – v času svojega vladanja da v parlament zakon, ki hoče uničiti družino in božjo zamisel o tej osnovni celici človeške družbe! Prav tako javno obljubi ob obisku Zavoda sv. Stanislava (že 19. aprila 2016), da bo vse naredil, da se bo uresničila sodba Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol (smemo tudi vodstvu tega katoliškega zavoda pripisati naivnost, da ga je povabilo medse?), pa koalicija, ki jo vodi, predlaga ustavno spremembo samo zato, da ne bi uresničila sodbe Ustavnega sodišča. Pa ta dva politika nista edina. Dvojna merila, ki jih vaši otroci utemeljeno obsojajo. Raje kot da se politiki razglašajo za kristjane, naj ljudje iz njihovih dejanj spoznajo, da so Jezusovi učenci. Seveda to načelo ne velja samo za politike, ampak za vse nas. Nedosledna dejanja politikov so vredna večje obsodbe zato, ker imajo oni večjo moč in oblast in lahko s to močjo naredijo veliko več dobrega kot mi, žal pa tud veliko več slabega. Jezus nas v evangeliju večkrat opozarja na to. Na nedeljo Kristusa kralja smo slišali evangeljski odlomek, kako bomo sojeni po svojih dejanjih, zlasti po dejanjih ljubezni do bližnjega (prim Mt 25, 31-46). Naj samo še spomnim na jasne Jezusove besede: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ‘Gospod, Gospod,’ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta« (Mt 7, 21).
Naj se vrnem k blagoslavljanju. Lepo je bilo prebrati besede vašega najbrž že pokojnega župnika o pomenu blagoslova. Zapomnili ste si jih! Zato je prav, da v božičnih dneh, na tri svete večere (pred božičem, novim letom in praznikom sv. treh kraljev) blagoslovimo naša bivališča. To tradicijo smo prejeli od naših prednikov in prav je, da jo ohranimo. Blagoslov ima moč, če ga z zaupanjem prejemamo. Pri Ognjišču smo izdali nekaj prepognjenk in knjižic z družinskimi bogoslužji, ki jih lahko družina uporabi za molitev na svete večere, V knjigi Družinsko bogoslužje za adventni in božični čas je več družinskih bogoslužij, nekaj jih je tudi na prepognjenkah in letos smo na zadnjo stran voščilnic, s katerimi boste voščili božič in novo leto, dali kratek predlog molitve za sveti večer. Tudi knjiga Zgodbe za advent in božič ima nekaj molitev in družinskih bogoslužij. Naj nam te in druge izdaje pomagajo globlje doživeti božični čas in v tem svetem času klicati božji blagoslov nase, na naše bližnje in na vse ljudi.

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str 38.

Zaklad

Napisal Marko na 16. januarja 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Jurij je bil sedemdesetleten mož. Večji del svojega življenja je kot mornar preživel na širnih morjih. Zaradi tega si ni ustvaril lastnega doma. Nečak Robert ga je imel rad, zato ga je povabil, da bi starost preživel z njegovo družino: z ženo in petimi otroki. Tako je Jurij dobil dom, Robertova družina je v zameno dobila ‘domišljijska’ potovanja, ko je prisluhnila stričevemu pripovedovanju o njegovih zanimivih dogodivščinah.
Včasih je Roberta družinsko življenje utesnjevalo in je pomislil, kako bi bilo lepo brezskrbno potovati po svetu. To je povedal stricu Juriju.
Nekoč je stric Jurij pripovedoval o nekem oddaljenem kraju in omenil zemljevid z vrisanim mestom zakopanega zaklada. To je Robertu še bolj razvnelo domišljijo. Ko je čez nekaj let stric umrl, je Robert pregledal njegove stvari. Med njimi je bilo tudi pismo, naslovljeno nanj. V njem je bil tudi zemljevid. Nečaku je močno bilo srce in roke so se mu tresle, ko je odpiral pismo, prepričan, da bo odkril, kje leži tisti zaklad. Končno je odkril kraj: to je bil njegov dom, kjer živi sedaj! Stric Jurij mu je res zapustil zaklad: Robert je spoznal, da je ta zaklad njegov dom, njegova družina.

Dom ustvarjamo z medsebojno pozornostjo in predanostjo. Koliko se trudimo, da bi naša družina postala zaklad?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2017), 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Božji služabnik Anton Strle

Napisal Marko na 15. januarja 2018. Objavljeno v V spomin.

duhovnik, teolog, profesor, prevajalec, Božji služabnik – * 21. januar 1915, Osredek, † 20. oktober 2003, Ljubljana

(ob obletnici) Duhovnik, profesor, teolog in svetniški kandidat Božji služabnik ANTON STRLE je bil doma iz Osredka v župniji Sv. Vid nad Cerknico.
Ker je napisal knjigo Mladec Kristusa Kralja, življenjepis mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, je bil po vojni razglašen za ‘sovražnika ljudstva’. Šel je skozi trpko izkušnjo zaporov, ki so hudo prizadeli njegovo zdravje. Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študija in vestnega dela, ‘odsedel’ je pet let in na to obdobje svojega življenja gledal kot na čas notranjega prečiščenja.
Po zaporu je bil do leta 1959 župnik v Planini pri Rakeku, z vsem srcem se je posvetil dušnemu pastirstvu, ob tem pa je našel čas tudi za bogoslovno znanost ter je študiral in pisal in tudi hodil predavat dogmatiko na teološko fakulteto v Ljubljani
Leta 1959 pa je prišel v Ljubljano in se naselil v svoji ‘puščavniški’ sobi nekdanjega Alojzijevišča, pod katerega streho je bila teološka fakulteta, in tam je ostal do smrti. Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956–1984). Pri predavanjih se je pogosto tako razvnel, da je krilil z rokami in ga je Božji ogenj kar dvigal.
Profesor Strle je tudi ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Načelo “Nikogar ne sodim po svojih zamislih, ker mi je že dolgo jasno, da se mora človek ravnati po Božjih zamislih,” je bilo vodilo njegovega svetniškega življenja.
V skoraj 89 letih življenja in 52 letih duhovniške službe, se je vedno in povsod ravnal po svojem novomašnem geslu “Povsod Boga”. Sam je bil globoko zakoreninjen v njem, zato ga je lahko drugim prinašal. O njem ni le prepričljivo govoril – zanj je pričeval!

Zanj je marca 2014 stekel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega. Uradni škofijski postopek za beatifikacijo Božjega služabnika Antona Strleta se je končal 21. januarja 2021.

več:
F. Bole, prof. dr. Anton Strle. Ob 75-letnici življenja: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1990), 6-10.
S. Čuk, dr. Anton Strle, Človek se mora ravnati po Božjih zamislih: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2004), 38-39.
S. Čuk, Anton Strle: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2015), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Anton Strle: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 10 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani gospod Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

njegove misli:

Srce je kraj osebnostnega stika in srečevanja z Bogom. Kar prihaja iz “srca”, se tiče duha in razuma, vesti in volje, svobode in zvestobe. Zato pa človek velja pred Bogom in pred samim seboj toliko, kolikor velja njegovo srce.
Zaradi delovanja Svetega Duha v našem srcu božja beseda ne udarja le ob naša ušesa, ampak se obrača na naš razum in naše srce.
Nebeškega kraljestva ne bodo deležni zaspanci, marveč taki, ki bedijo in si prizadevajo Božje zapovedi spolnjevati.
Vsebina krščanskega evangelija se glasi: Bogu se zdi človek tako pomemben, da je on sam trpel zanj.
več:

molitev za beatifikacijo

Sveti troedini Bog,
svojega služabnika Antona Strleta si poklical,
da ti je kot duhovnik, spovednik in bogoslovni učitelj
zvesto služil v veri, upanju in ljubezni.

Z globokim molitvenim življenjem
in obhajanjem evharistije
je spolnjeval svoje vsakodnevne dolžnosti.

V luči svojega vodila “Povsod Boga”
se je popolnoma izročil
Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Daj, da bo pred vesoljno Cerkvijo
prištet med blažene.

pripravlja Marko Čuk

Zgodbe za srečo v družini

Napisal Marko na 14. januarja 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

V začetku leta 2003 je zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rustja.pripravil za tisk peto knjigo iz zbirke Zgodbe za dušo, ki je izšla meseca marca.
“Ljudje si želimo živeti v urejeni družini. Za mlade je to celo ena največjih vrednot. Žal pa je resničnost pogosto drugačna. Številne družine so razbite, ločitve pogoste. Družinski člani so vse manj skupaj in potrošniška miselnost jih vodi k temu, da iščejo predvsem materialne dobrine tudi za celo zapostavljanja medsebojnih odnosov in urejenega družinskega jedra, ki bi lahko v času življenjskih viharjev postalo najboljše zavetje družinskim članom. Zgodbe iz te knjige želijo bralce spodbuditi, kako obnoviti vero, utrditi upanje in osvežiti duha ljubezni, razumevanja in medsebojnega spoštovanja ter darovanja v družini,” je zapisal Božo v prvi predstavitvi februarja 2003.

Tudi ta knjiga je šla hitro med bralce, v dobrem letu je bilo prodanih 6.000 izvodov in v naslednjih treh letih sta izšli še dve izdaji. Julija leta 2012 je izšla prenovljena izdaja (1.500 izvodov), ki smo jo čez dve leti morali ponatisniti.

Kaj nam prinašajo Zgodbe za srečo v družini? – Najprej spregovorijo o odnosu mož – žena in takoj na začetku ponujajo formule (majhne in preproste stvari), pravila (nikoli jeze, sebičnosti, kričanja, iskanja napak, pripomb…), dragocenosti … in prošnjo: naj se poti moža in žene vijeta tako, da se bosta združili … da bo veter vedno na njuni strani, sonce naj jima sije v obraz, naj pada dež na njuno polje, luč prijateljstva naj vodi njune skupne korake … usmiljeni Gospod naj ju nosi na dlaneh in Duh ljubezni naj poišče bivališče v njunih srcih. …Potem pridejo otroci: in zgodbe v tem poglavju prinašajo veliko nasvetov staršev otrokom na pot … pa tudi zapovedi za odrasle, kaj pomeni biti oče, mati, kaj lahko oba skupaj in vsak posebej otroku ponudita za pot življenja … Kaj je potrebno, da sta dva lahko oče in mati? … kako si lahko mož in žena pri tem pomagata, kako pomembna je materina ljubezen do otrok … Zgodbe pripovedujejo tudi o tem, kako naj otroci kot bratje in sestre živijo v družini, si medsebojno pomagajo, se žrtvujejo drug za drugega in ne prinašajo v družino sebičnosti … Kako pomembno je v družini upanje? … dajati je treba upanje, da lahko govorimo o družinski sreči, biti moramo ljudje blagrov: najti svoje veselje v sreči drugih, videti dobro za druge, se obnašati do vseh naokoli spoštljivo in dostojno, posvečati svoje življenje iskanju Božje pravičnosti in odpuščanja vsem, si prizadevati za mir, narediti prvi korak na poti odpuščanja in sprave … Kako pomembno je odpuščanje v družini …kako pomembno spoznanje, da je tvoja sreča v sreči drugih? Tudi o tem govorijo zgodbe, pa o pravilni in napačni vzgoji (deset zapovedi, če hočeš otroke slabo vzgojiti), sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če bi prišel v tvojo hišo Jezus, za en dan? … kako lahko malenkosti ustvarijo odličnost … v družini seveda ne sme biti prostora za zavist, veliko se je treba pogovarjati, iskati (in najti), postaviti Boga v središče, usmerjati, spraševati … pripraviti pa se moramo tudi na osamljenost … in sklep za srečo v družini: vsi člani družine morajo biti predvsem zvesti samemu sebi, razumeti, da življenje izgubi pomen brez ljubezni in služenja drugim …kdor ni sposoben odpovedi in žrtve, nikoli ne bo zaživel svojega življenja … … tudi ko našega dela in prizadevanja nihče ne vidi, ko našega truda ne opazi in našega napora nihče ne pohvali … ga Bog vidi in opazi. Če svoje napore v ljubezni združujemo s Kristusovo ljubeznijo, je to že zapisano v Božji ljubezni, tudi takrat in morda predvsem takrat, ko nam nihče ne da priznanja za to. (Marko Čuk o knjigi)

6,90 €

6,21 €

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine

BOŽIČNI PAJEK
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija.
Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino
obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna.
Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom.
Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje.
Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer
bi bila mreža pretrgana.
Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje.
Tako je pajek rešil sveto družino.
Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa
nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino.

Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi.
Le mi smo izgubili vero v to Božje varstvo. Ne verujemo več, da Bog z vsakimi lačnimi usti, ki jih da družini, pokloni tudi dvoje marljivih rok, in da njegov angel v hišo, kjer so nova lačna usta, prinese tudi novo žlico.

OTROKOV NASVET STARŠEM
Moje roke so majhne. Prosim, ne pričakujte, da bom vedno čisto pravilno pospravil posteljo, narisal sliko ali vrgel žogo.
Moje oči še niso videle toliko sveta kot vajine.
Prosim, dopustita mi, da si ga ogledam na svoj način brez nepotrebnih omejitev.
Domače naloge bodo vedno, toda jaz bom majhen le nekaj časa. Prosim, vzemita si čas, ko mi jih bosta pomagala delati.
Moja čustva so nežna. Prosim, bodita občutljiva za moje potrebe. Bodita do mene tankočutna, kot bi rada videla, da so drugi do vaju.
Sem poseben Božji dar. Cenita me, kot Bog želi. Vodita me, da bom živel, in vzgajajta me na ljubezniv način.
Vajine spodbude potrebujem, da bom zrasel, zato me ne grajajta preveč ostro. Poskušajta popraviti moje obnašanje, ne da bi me zapostavljala kot osebo.
Pustita mi svobodo, da se bom odločal. Pusti mi, da se bom zmotil in lahko učil iz napak.
Tako bom pripravljen, da se bom kot odrasel človek odločal modro in preudarno.
Ne popravljajta del, ki sem jih jaz naredil. S tem mi dasta vedeti, da moji napori niso po vajini zamisli. Vem, da vama je to težko, a ne primerjajta me z mojim bratom ali sestro.
Ne bojta se me za kakšen konec tedna dati na počitnice.
Otroci potrebujemo kakšen teden bivanja od doma, kakor tudi starši potrebujete, da preživite kakšen konec tedna skupaj. S tem mi pokažeta, da je vajin zakon nekaj posebnega in da posebej negujeta vajin odnos.
Prosim, dajta mi dober zgled in me redno jemljita s seboj k maši. Rada me peljita k verouku.
Lepo mi je in koristilo mi bo, če se bom čim več naučil o Božji ljubezni.

VSTANI, SIN!

Oče je trkal na vrata sinove spalnice.
»Robi, Robi!« je poklical, »zbudi se!«
Robi je odgovoril: »Ne bom vstal, oči.«
Oče je tokrat povzdignil: »Vstani! Sobota je in moraš na trening.«
Robi je odgovoril: »Nočem na trening.«
»Zakaj ne?« je vprašal oče.
»Zaradi treh reči,« je odgovoril Robi. »Trening je tako ‘brezvezen’, otroci me zafrkavajo in sovražim treninge. Se posebej ob sobotah.«
Oče se je jezen naslonil na vrata. »Sedaj pa ti bom jaz navedel tri razloge, zaradi katerih moraš na trening. Prvič, ker je to tvoja dolžnost, ker si član moštva, drugič, ker imaš štirideset let in tretjič, ker si trener moštva!«
V naši dobi je polno odraslih, ki se ne osamosvojijo, ampak ostanejo doma kot nekakšni mamini sinčki in starši jih razvajajo. Ne ustvarjajo si svoje družine in ne zaživijo samostojnega življenja, ker jim je ‘ob mami’ najprijetneje. Nikoli
niso sposobni stopiti v odpoved in žrtev, a tudi nikoli ne bodo zaživeli svojega življenja.

izbira in pripravlja: Marko Čuk

dr. Marijan Smolik

Napisal Marko na 11. januarja 2018. Objavljeno v V spomin.

* 3. september 1928, Dob pri Domžalah, † 15. januar 2017, Ljubljana

(ob obletnici) Duhovnik dr. Marijan Smolik je bil teolog, liturgik, prevajalec, urednik, kulturni delavec, trideset let profesor na Teološki fakulteti, tudi njen dekan (ko je bila Teološka fakulteta izključena iz Univerze), številni ga poznamo tudi kot knjižničarja Semeniške knjižnice. »Združeval je dvoje poslanstev: duhovništvo in znanstveništvo. Služba znanosti je pri njem zelo stroga, trdno zasidrana v dejstvih in v jasnih izrazih. Gre za najlepšo znanost v pravem pomenu besede,« so zapisali v zborniku Liturgia – theologia prima, kjer je na skoraj petsto straneh objavljena Smolikova biografija in bibliografija ter teološke, liturgične, literarne in zgodovinske razprave. Za liturgično gibanje se je Smolik navdušil že med študijem (duhovniško posvečenje je prejel po diplomi leta 1955, doktoriral pa je leta 1963), njegovo poslanstvo kot profesorja liturgike se pričenja ob izteku drugega vatikanskega koncila (1962–1965). Njegov prvi sad je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963). Smolik jo je še med študijem v Parizu prevedel in napisal k njej pripombe. Skupaj z Janezom Oražmom je skrbel za prevod vseh koncilskih odlokov v slovenščino. Kot profesor liturgike je bil ‘po službeni dolžnosti’ član novoustanovljenega medškofijskega liturgičnega sveta. Sam je prevajal ali vodil prevajanje številnih bogoslužnih knjig in njihovo tiskanje. Zanje je (brez podpisa) pisal uvode in razlage. Bogoslužje zanj ni bilo ‘papirnato’, temveč živo, zato je z veseljem ob nedeljah hodil pomagat na župnije.

Pomembno je tudi njegovo delo pri Mohorjevi družbi, kjer je bil deset let tajnik, nato odbornik. Za novo izdajo Leta svetnikov, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v petih zajetnih knjigah (1999–2001), je bil Marijan Smolik ne samo urednik, temveč tudi avtor mnogih življenjepisov novejših svetnikov. Sodeloval je tudi z Družino in tudi pri našem Ognjišču, saj je sam napisal nekaj člankov in pri mnogih tudi pomagal s podatki in literaturo. Z veliko vnemo se je posvečal raziskovanju življenja in dela znanih in manj znanih ljudi, ki so se zapisali v slovensko kulturno zgodovino, o njih je pisal za domače in tuje znanstvene revije, enciklopedije, leksikone, zbornike. Imel sem srečo, da sem lahko pet let preživel z njim in se bogatil ob njegovih spodbudah, namigih in kratkih razmišljanjih, ki sem jih “ujel” ob srečavanju z njim v semeniški duhovni in literarni knjižnici … Ves je bil usmerjen v delo, skromen in ponižen, zavedal se je, da dela za prihodnost, da je tega dela ogromno in da vsega sam ne bo zmogel nikoli opraviti. Zato je zelo umirjeno spodbujal, svetoval, navduševal za knjige, za zbiranje verskih tiskov … tudi opozarjal na stvari, ki jih pogosto pri takem delu spregledamo, predvsem na natančnost …. Poleg enciklopedičnega znanja je imel poseben čut, da je hitro našel, kar je iskal. Hkrati pa je bil tako zelo duhoven mož, zasidran v duhovnosti … iz katere je živel in delal.

Za obsežno delo in več kot 60-letno skrb za Semeniško knjižnico je leta 2010 prejel Trubarjevo priznanje, Slovenska škofovska konferenca pa mu je podelila Ciril Metodovo odličje..

nekaj njegovih misli:
V bogoslužju smo v stiku z Bogom, ki se nam daje in razodeva na naši naravi primeren način: v čutno zaznavnih znamenjih, ki so besede, osebe in dejanja. Tudi mi ne moremo svojih bogoslužnih čustev izražati v skupnosti drugače kot z znamenji, besedami, kretnjami, telesa in s petjem … Učlovečenje Božjega Sina, ki je kot človek postal nam popolnoma enak, je tudi osnova, da naše bogoslužje sprejema vse tisto, kar je človekovi telesni naravi potrebno in primerno. Zato bogoslužja ne more biti brez izrazov naše telesnosti,« razlaga v svoji knjigi Liturgika (Pregled krščanskega bogoslužja)

»Zdaj sem tudi jaz mali Čopek in kar zadovoljen sem, da mi tako pravijo prijatelji, kajti res sem vesel tega svojega poslanstva in življenja s svojimi prijateljicami knjigami.«

o njem:
Več kot trideset let je bil profesor na fakulteti, kjer je tudi ustvarjalno in konstruktivno deloval v vodstvu fakultete, v zahtevnih časih pa je tudi »dodobra okusil« dekansko službo. Čeprav je bil to čas izključenosti naše fakultete iz Univerze (študentje in profesorji smo bili brez zdravstvenega zavarovanja, v dokumentih je prenekateremu profesorju pisalo, da ima dokončano le osnovno šolo), je iskal stike s članicami Univerze, zlasti s Filozofsko fakulteto. Ne nazadnje gre prav njemu zasluga, da imamo danes na fakulteti primerne učne prostore, saj je potekala gradnja t. i. prizidka pod njegovim mentorstvom,« (dr. Stanko Gerjolj )

»Ob njegovem imenu se pred našimi očmi zariše podoba enciklopedično izobraženega znanstvenika, ki se je zapisal v zgodovino slovenske znanstvene misli s svojim neutrudnim delom, ki ne pozna počitka, predvsem pa podoba človeka, ki ga odlikujejo mnoge človeške vrline: delavnost, resnicoljubnost, vztrajnost, zvestoba, nesebičnost in skromnost. Čeprav zaradi razmer in drugih človeških zakonitosti ni mogel v enaki meri razviti vseh prejetih talentov, med drugim tudi za matematiko in glasbo, je prispeval nemajhen delež v zakladnico slovenske misli in spoznanj,« (prof. Rafko Valenčič)

še več o dr. Smoliku na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing