Avtor: Marko

»Klara, ali ne boš pogledala pod smrekico, kaj ti je letos prinesel Božiček?« je vprašala Jasna svojo petletno hčerko, ki se je sklanjala nad zibelko in ljubeče božala svojega malega bratca, ki jo je ves zamaknjen gledal in krilil z ročicami.
»Čisto sem pozabila,« se deklica ni niti ozrla in božala dete dalje, ne meneč se za darila pod drevescem. Ko je Jasna to videla, je majaje z glavo odšla v kuhinjo. Danes je pričakovala obiske in je imela polne roke dela. Vsako leto so se na božič pri njih zbrali njeni in moževi starši ter njegovih pet bratov in sester. Letos bo z njimi eden več – mali Simon, s katerim se je igrala Klara.
Spomin ji je šel nazaj na lanski božični večer. Po polnočnici, katero je prespala, se je Klara zbudila in jokajoč vprašala, zakaj ji Božiček ni prinesel dojenčka, saj mu je vendar pisala. Daril se ni niti dotaknila. »Ne maram igrač, na kupe jih že imam, hočem bratca ali sestrico, da se bom imela s kom igrati. V vrtcu jih imajo vsi, le jaz sem sama,« ni odnehala.
»Saj res ni prav, da je sama,« je rekla možu, ko je Klara zaspala.
Pričakovala je, da bo spet vzrojil, kot vedno, ko je načela pogovor o še vsaj enem otroku, a jo je zamišljeno pogledal in dejal: »Imaš prav, morda bi se pa le morala odločiti še za enega otroka. Ampak ne razumi me napak,« je pohitel, da mu ne bi vpadla v besedo, »otroke imam rad, zelo rad, samo želel sem, da bi Klari lahko nudila vse.«
»Ja, saj vem, ampak ona ima že davno vse, nima pa tistega, kar najbolj pogreša, brata ali sestro. To sva ji dolžna dati, zdaj je še čas, da ne bo sama, kot sem bila jaz,« je rekla potiho in v očeh so se ji nabrale solze. Saj ga je po svoje razumela: odraščal je v številni družini, zaslužil je samo oče in z veliko težavo so se prebijali iz meseca v mesec. V skromnem stanovanju si jih je vseh šest delilo eno sobo, starša pa sta se stiskala v eni majhni. Vsem sta hotela omogočiti šolanje, zato so ob študiju vsi tudi delali. Čeprav je bilo pri hiši vsega zelo malo, je bilo pri njih veliko ljubezni, smeha in petja. Spominja se, kako so po večerji posedali v kuhinji za veliko mizo, in najprej skupaj molili, po molitvi pa so ponavadi zapeli. Oba starša sta bila cerkvena pevca in sta ljubezen do petja prenašala na otroke. Kadar je bil oče posebej dobre volje, je vzel v roke staro harmoniko in zraven zaigral. Teh večerov se je najraje spominjal in govoril je, da jih nikoli ne bo pozabil. Toda tudi na pomanjkanje in stisko ni pozabil. Bolj ko se je službi vzpenjal, bolj je vse lepe spomine potiskal v ozadje in se pehal za zaslužkom. Zgradil je lepo, prostorno hišo, da se ne bodo stiskali v kakšnih vlažnih prostorih, in da bo njegova edinka imela vse, česar on ni imel. Jasna ga včasih kar ni več prepoznala in se z žalostjo spraševala, kako to, da se je njen nekdaj nasmejani mož spremenil v zaprtega, vase pogreznjenega človeka.
Medtem ko je on odraščal v številni družini, je bila ona edinka, hči zelo premožne družine. Starši so imeli gostilno. Kmalu po njenem rojstvu je mati zbolela in ni mogla imeti več otrok, zato je ostala sama. Kako zelo je pogrešala brata ali se sestro, da bi se imela s kom igrati ali se pogovoriti. Sama je spala v veliki sobi z lepimi zavesami na oknih in umetniškimi slikami na stenah. V veliki hiši s številnimi sobami se je dolgem hodniku kar izgubljal njen glas, kadar je klicala mater, ki se je mudila spodaj v gostilni ali v kuhinji. Imela je vse, razen pozornosti in ljubezni. Ob vseh opravilih v gostilni mati in oče nista imela časa zanjo. Zelo redki so bili trenutki, ko so vsi trije skupaj sedli za mizo. Pa še takrat je beseda tekla o poslih, malokdaj jo je mati, ko je bila še majhna, stisnila k sebi ali jo je oče posadil na kolena. V teh trenutkih so ji tekle solze sreče in prosila je Boga, da bi ti trenutki trajali čim dlje. Ničesar ni potrebovala, vsega je imela preveč, premalo pa ljubezni in te je bila lačna.
Pogrešala je skupno pot v cerkev in molitev pri mizi, kot je to doživljala v družini svojega moža. V njihov skromni dom je pogosto zahajala, ker je bila Matejeva sestra njena sošolka. Tako prijetno in toplo se je počutila med njimi in vzljubila je Mateja, takrat tako nasmejanega fanta …
In kot da bi bral njene misli, jo je mož ljubeče pogledal in jo stisnil k sebi: »Janja, zdaj si tudi jaz resnično želim, da dobimo še enega otroka, da Klara ne do tako sama, kot si bila ti,« je rekel mehko in po dolgem času je spet videla tiste njegove tople in prijazne oči in njegov sproščeni nasmeh, ki ga je bilo zadnje čase tako malo.
In prve dni oktobra je njihov dom napolnil otroški jok. Rodila je Simona, ki se veselo smeje, ker se sestrica Klara ljubeče pogovarja z njim. Ko pride iz šole, najprej pohiti k njemu. On je njena sreča in veselje.
Janja potiho odpre vrata v dnevno sobo in vidi, da se deklica še vedno poigrava z njegovimi prstki in mali se ji smeje. Daril pod drevescem se še vedno ni dotaknila, saj je pred njo najlepše in najbolj zaželeno darilo, njen mali bratec.
»Hvala, dragi Božiček, za ta dragoceni dar,« je zašepetala, tiho zaprla vrata in vsa srečna vrnila v kuhinjo.
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 45.

Hvala ti, Gospod, da si me stkal v materinem telesu in mi dal dihati, gledati, živeti v svojem čudovitem svetu.
Hvala ti, Gospod, za ljubeče starše, ki so me obdali z ljubeznijo, ki so mi podarili vero v Tebe, ki so nas vzgajali z modro besedo.
Hvala ti, Gospod, za moje brate in sestre, da sem z njimi odraščala in ob njih brusila svoj značaj in še vedno dobim pomoč pri njih. Hvala ti za spoznanje, da noben dar ni tako majhen, da bi se ga ne dalo deliti z drugimi.
Hvala ti, Gospod, za dobrega moža, ki je moj zvesti sopotnik, prijatelj, svetovalec, moje zavetje in rama, na katero se naslonim in jočem od veselja ali žalosti in se odpočijem. Uslišal si moje dekliške molitve, ga varoval zame in združil najini življenjski poti. Hvala ti za vsako uro, ki jo pod tvojim dobrotnim varstvom preživiva skupaj.
Hvala ti, Gospod, za prvi jok najinega prvega otroka, za njegov prvi pogled, prvi nasmeh, prvi korak, prvo besedo …
Hvala ti, Gospod, za sina, tvoj dragoceni dar je nama, njegova bližina me navdaja z nežnostjo, je sonce moje sreče. Hvala ti, da to sonce v mračnem dnevu ni ugasnilo, ker si mu ponovno podaril življenje.
Hvala ti, Gospod, za hčerko, prelep dar je iz tvojih rok, luč, ki me ožarja s svetlobo, ki mi s svojim nasmehom okrepi dušo in srce.
Hvala ti, Gospod, za naš topli dom, za našo družino, za varno zavetje in počitek, ko se na zemljo spusti noč.
Hvala ti, Gospod, da si mi dal spoznati toliko dobrih ljudi, ki me prijateljsko spremljajo na življenjski poti.
Hvala ti, Gospod, da živim prav zdaj in tukaj; verujem, da si določil najboljši kraj in čas za moje življenje.
Hvala ti, Gospod, za vse, kar mi daješ, ker ti najbolj veš, kaj je res dobro zame.
Hvala ti, Gospod, da si nas naučil moliti, da te lahko hvalim in slavim, pred teboj odprem svoje srce, tebi zaupam svojo srečo, svoje skrbi, svoje trpljenje, svojo zahvalo in svoje prošnje.
Hvala ti, Gospod, za križe, ki mi jih pošiljaš, s tvojim blagoslovom njihova teža ne presega mojih moči.
Hvala ti, Gospod, da odpuščaš moje padce in mi vedno znova pomagaš vstati in nadaljevati pot za teboj. Hvala ti za preizkušnje, učijo me, naj se te še tesneje oklenem.
Hvala ti, Gospod, za veseli smeh, ki poživi mojo dušo, in za solze, ki me so šola sočutja s trpečim.
Hvala ti, Gospod, za vsako jutro, ko zaupno stopam v nov dan, ki ga začenjam z mislijo nate.
Hvala ti, Gospod, za vse velike in male radosti, ki lepšajo moje dni: za pisano cvetje, za žar sonca in sij lune, za dež, ki napaja zemljo in vsemu živemu daje rast.
Hvala ti, Gospod, da sem in da me imaš rad takšno, kot sem.
Hvala ti, Gospod, da sem dragocena v tvojih očeh.
Hvala ti, Gospod, da smem biti Božji otrok.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 93.

1953
Bližali so se božični prazniki in toplo nam je postajalo pri srcu. Majhna skupina smo bili, zato pa je bila beseda bolj živa in prisrčna. V takem razpoloženju smo se spomnili, da so tu notri nekateri sobratje pred časom prepisovali iz župnijskih matičnih knjig za državne matične urade. Začeli smo stikati okrog in nenadoma sem zagledal v kotu na polici stekleničko. Je črnilo ali ni? Je že suho, posodica prazna? Nekaj kapljic je še bilo na dnu. Primešal sem malo vode in stresal stekleničko, da je voda počrnela. Gostiša mi je ponudil zobotrebec, p. Lederhas pa dal papir od ovoja neke revije.
Narisal sem sveto Družino z oslekom in volekom , pastirčka in rajajoče angelce. Z rezilom iz okovice za čevlje sem risbo izrezal in za sveti večer smo imeli v škatli za kruh jaslice.
Prepevali smo in molili, kakor bi bili doma, spet otroci. Po končani pobožnosti smo škatlo obrnili, da se je božična skrivnost skrila pred strogimi pogledi paznikov. Pred temi jaslicami smo opravili molitve tudi na sveti večer pred novim letom. Toda na novega leta dan smo pozabili škatlo obrniti in paznik je kakor Herodež sveto Družino zaplenil, potem pa hotel zvedeti od nas, s čim smo si drznili narediti jaslice v kazensko-poboljševalnem domu. Ko smo mu razložili, se je potolažil, sveta Družina z angelci in pastirčkom pa je le šla z njim. Od takrat smo ga imenovali Herodež.

1954
Če je bil božič 1954 v usnjarni na Igu pristno zaporniško doživetje, je bilo božičevanje v sobi št. 7 naravnost pretresljivo zaradi skromnosti zunanjega okvira, a toliko bolj bogatega notranjega praznovanja, ki more predreti skozi vse zidove, mimo bodeče žice, psov in paznikov, nadzornikov in zunanje straže …
Doma v sobi št. 7 smo za sveti večer opravili tri rožne vence in po stari navadi pokadili, da je prijetno dišalo. Profesorju Jegliču je namreč sestra skrito v paketu poslala kadila. Nenadoma zaškrta ključ v vratih in se pojavi nadzornik Kretič: »Kaj pa tako čudno diši, kaj pa cvrete na peči?« Jeglič stopi naprej in mu pomoli pod nos odprto ribjo konzervo rekoč: »Gospod nadzornik, to sem hotel malo pogreti, pa diši.«
Že nekaj tednov prej mi je Darko skrivaj pokazal kemični svinčnik in iz prevajalnice je dobil nekaj kosov lepenke. Tako sem spet narisal jaslice: dva angela sta nad hlevčkom razpenjala napis Slava Bogu – Mir ljudem, v sredini so kukale tri angelske glavice; sveta Družina je bila od hoje trudna in nekoliko toga, osel in volek pa sta gledala oba v isto smer, da je bilo kar nerodno sestaviti skupino v hlevčku. Še nekaj pastirčkov in ovčk.
Jaslice so bile na sveti večer postavljene na zasilno polico med dva pograda. Ko smo med kajenjem opravljali – okrog mize hodeč – rožne vence, se je vsak s srcem, polnem domotožja, oziral nanje. Ker je prof. Jeglič vtihotapil tudi vino in hostije, smo imeli polnočnico. Maševal je p. Ledergas na jetniškem kovčku s konzervno posodo za kelih. Še nikdar nisem doživel takšne polnočnice!
»Detece na slamici, nocoj smo tudi mi s teboj na slamici …« Kakor Detetu hlevček ni odvzel božanstva, tako tudi nam ječa, slama, trdo delo in poniževanje ni vzelo ne duhovniškega ne slovenskega dostojanstva, pa tudi človeškega ne! Hvala Bogu za vse to!
Ljubo Marc, Črepinje. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 92.