Avtor: marko

Ljudje smo od nekdaj govorili v narečjih, z razvojem mest in večje mobilnosti pa še v različnih mestnih, primestnih in drugih govorih. Tako govorimo že od plenic naprej še danes – in kadar govorimo tako, se nihče ne sprašuje, kaj je narobe in kaj prav.

Enostavno vemo, kako se “pri nas govori” ali “pri nas reče”. Zato nas jezikoslovce nihče ne vpraša: kako moram pa doma, v hlevu ali pri skupnem kosilu povedati to ali ono.

S pojavom knjig, najprej rokopisnih, nato tiskanih, smo številni narodi, ki govorimo isti jezik (tudi če je razčlenjen v številna narečja in govore), začutili potrebo, da bi ustvarili jezik, ki ga bomo razumeli vsi, hkrati pa bo imel neka enotna pravila in bogat besedni zaklad s popolnoma predvidljivimi pomeni.
Če popravljamo električni aparat in rabimo izvijač, je doma pač dovolj, da rečemo: “Prnes mi tistga,” na obisku stran od doma pa je že dobro, če tako mi kot naši gostitelji vemo, kako se ‘tistemu’ reče.

Tako je nastal knjižni jezik, v našem primeru slovenski knjižni jezik; Slovenci smo ga dobili v 16. stoletju. Knjižni jezik je nekakšen dogovor. Naučimo se ga šele v šoli ali ko začnemo brati knjige, gledati televizijo ter tapkati po tablici. Redko kdo se knjižnega jezika nauči doma od staršev. Ker je knjižni jezik dogovor, se moramo naučiti pravil njegove slovnice, pravopisa in seveda pomena in izgovora njegovih posameznih besed. Šele potem začne knjižni jezik živeti z nami.

Ja, živeti. Knjižni jezik je namreč nekakšen začaran stvor: vseskozi se ga nove in nove generacije učijo in v njem pišejo, jezikoslovci pa vse, kar je v takšnem jeziku napisanega, nato analizirajo in na podlagi analiz sestavljajo nove slovnice, pravopise in slovarje. Z učeno besedo rečemo, da je jezik prožno stabilen. Kaj to pomeni? To pomeni, da moramo v nekem trenutku vedeti, kaj je v določenih okoliščinah prav in kaj je narobe (to je stabilnost); da pa se hkrati takšna pravila in opisi že v nekaj desetletjih lahko spremenijo (to je prožnost).

Poglejmo dva primera:
1. Prihodnost v slovenščini danes opišemo s pomočjo glagola biti, npr. bom bral. Še v prejšnjem stoletju, je bilo povsem prav, če smo rekli bodem bral, v 16. in 17. stoletju pa so rekli skoraj izključno imam brati. Kar je danes ‘prav’, je bilo včasih ‘narobe’ – in obratno.
2. Davku od dohodkov danes rečemo dohodnina. Če bi živeli v 19. stoletju, bi mu lahko rekli dohodarina ali dohodnina. Danes bi nas, če bi rabili besedo dohodarina, na davčni upravi verjetno malo čudno gledali. Te besede namreč nihče več ne rabi, čeprav sta denimo jezikoslovca Matija Cigale in Fran Levstik menila, da je ustreznejša od besede dohodnina.

Zakaj tako dolg uvod? Zato, ker nas jezikoslovce ljudje pogosto sprašujejo, kaj je prav in kaj narobe. Pri vprašanjih s področja slovnice in pravopisa je odgovor večinoma enostaven: slovnične strukture se v jeziku spreminjajo zelo počasi, pravopis pa običajno določi skupina ljudi, ki se ji reče ‘pravopisna komisija’ in drugi jo ubogamo, ker je tako pač najbolj praktično. Tu torej lahko precej enostavno povemo, kaj je prav in kaj ni glede na trenutna pravila, ki jim pravimo norma. Pri vprašanjih s področja besedja (in skladnje) pa je odgovor običajno bolj zapleten. V slovenščini imamo namreč malo besed, ki vsaj v kakih okoliščinah ne bi bile ‘pravilne’ ali ki v določnih okoliščinah ne bi bile tudi napačne. Pri izbiri takšnih besed nam trenutno najbolj pomagajo oznake v pravkar izdanem Sinonimnem slovarju slovenskega jezika, seveda pa tudi oznake (kvalifikatorji) v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in Slovenskem pravopisu.

Je prav za vsak slučaj ali za vsak primer? Prav je oboje, samo raba nam kaže, da zvezo za vsak slučaj rabimo v bolj sproščenih besedilih, največkrat v novinarskih prispevkih, raba zveze za vsak primer pa je popolnoma nezaznamovana. Ko to vemo, se lažje odločimo.

Kako torej vedeti, kaj je res prav in kaj res narobe? Kako doseči, da bomo v svojem jeziku znali samozavestno sami presoditi, kako ravnati, kadar smo v dvomu? Tudi v jeziku velja, da je znanje moč. Če bomo vedeli, v katere priročnike lahko pogledamo, če smo v dvomu, nam ne bo treba slepo verjeti vsakemu, ki komentira naš (knjižni) jezik. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU imamo v ta namen na voljo spletni portal www.fran.si, kjer lahko dobimo vse potrebne podatke, ki jih rabimo, kadar smo v jezikovnem dvomu. Glede težjih primerov in dilem pa lahko na tem portalu za mnenje povprašamo tudi strokovnjake, jezikoslovce v Jezikovni svetovalnici.
Za jezik je zelo pomembno, da imamo ljudje, ki ga rabimo, občutek, da ga znamo; da je res ‘naš’. Da se v knjižnem jeziku počutimo enako doma kot v narečju ali govoru, v katerega se rodimo. Zato vprašanje v naslovu ni pravo. Bolje se je spraševati: Kdaj je nekaj v jeziku narobe in kdaj prav. O tem pa v eni od naslednjih številk.

AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 109.

Odgovor na to vprašanje si v vsakdanjem življenju le malokrat zastavljamo, saj se nam zdi daljna preteklost nedostopna in ovita v temo. Pa vendar je to eno temeljnih vprašanj o vsakem jeziku.
Skušajmo nanj odgovoriti! Najprej moramo vedeti, kako jezik sploh nastane. Običajno nastane tako, da na nekem področju eno od narečij nekega večjega jezika začne živeti povsem svoje življenje; začne se razvijati drugače kot vsi drugi sorodni jeziki. To se seveda ne zgodi v enem letu, enem desetletju, včasih niti v enem stoletju. Lahko bi rekli, da se jezik ne rodi, ampak se začne rojevati.
Slovenščina se je tako začela rojevati v 8. stoletju po Kr. in se je dokončno rodila nekje v 10. stoletju.
To seveda ni bil jezik, ki bi ga danes zlahka razumeli. V njem so bili napisani na primer Brižinski spomeniki (972–1039). Da so Brižinski spomeniki napisani v slovenščini, lahko rečemo zato, ker s pomočjo primerjalnega jezikoslovja v jeziku Brižinskih spomenikov opazimo jezikovne značilnosti, ki jih je v tistem času lahko imela samo najstarejša oblika današnjega slovenskega jezika.
Primerjalno jezikoslovje je namreč nekakšna jezikovna matematika s pravili, ki se morajo iziti za vse svetovne jezike. In kakor lahko pri matematiki seštevamo in odštevamo samo ulomke, ki jim prej določimo skupni imenovalec, tako tudi primerjalno jezikoslovje jezike vedno primerja šele, ko jih umesti v določen (zgodovinski) čas.
Takšna matematika nam o slovenščini pove, da se je razvila iz enega od praslovanskih narečij, ki so ga govorili Slovani, ki so v 6. stoletju najprej s severa, nato pa še z juga prišli na naš prostor. Na to narečje so seveda vplivali tudi jeziki neslovanskih staroselcev in sosednjih, neslovanskih ljudstev, a v manjši meri.

Najstarejši slovenski očenaš iz Celovškega (Rateškega) rokopisa. Zapisan je bil v 14. stoletju: Oča naš, kir si v nebesih, posvečenu bodi tvoje ime. Pridi bogastvu tvoje, bodi vola tvoja, kakor v nebesih ino na zemli. Kruh naš vsedanji daj nam dǝnǝs ino odpusti nam dǝlge naše, kakor ino mi odpušamo našǝn dǝlžnikom, ino nas ne upelaj v ednero izkusbo, le nas reši od zlega. Amen.

Včasih lahko zasledimo mnenja, da slovenščina ni slovanski jezik in da je obstajala na našem prostoru že pred prihodom Slovanov (npr. venetska teorija, teorija paleolitske kontinuitete in podobne). To so večinoma mnenja ljudi, ki o jeziku ne vedo veliko, hkrati pa imajo slovenščino zelo radi in bi ji radi na tak način dali večjo veljavo. Ko takšna mnenja preverimo z ‘jezikoslovno matematiko’ primerjalnega jezikoslovja, pa se nam račun ne izide. Zagovorniki teh teorij namreč seštevajo in odštevajo števce ulomkov, ne da bi jih prej dali na skupni imenovalec – če se izrazimo malo bolj slikovito. Dober namen pa ne sme imeti prednosti pred objektivno preverljivo resnico.
In kako je slovenščina dobila narečja? Narečji sta bili najprej dve: severozahodno in jugovzhodno (12. in 13. stoletje). Nato pa smo do 16. stoletja dobili že vse današnje narečne skupine razen rovtarske, ki se je oblikovala v 17. stoletju.
V besedah slovenskega jezika, ki so svoj pomen dobile že zelo zgodaj, najdemo tudi marsikako zanimivo informacijo: dejstvo, da je pozna slovenščina besedo ‘krščenica’ v pomenu ‘dekla, služkinja’, nam na primer priča o tem, da so bili kristjani sprva pripadniki najnižjih slojev slovensko govorečega prebivalstva. Beseda je torej dobila svoj pomen, ko so bili višji sloji naših prednikov še poganski.
Odgovor na vprašanje v našem naslovu nas lahko navdaja s ponosom. Le pomisliti moramo, kaj vse se je dogajalo s slovenščino do današnjih dni. Kaj vse je doživela – in preživela.
AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 109.