Avtor: Marko

Zgodbe za božič

Napisal Marko na 21. decembra 2017. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Izšel je nekoliko prenovljen ponatis knjige, ki prinaša božične zgodbe, pripovedi in legende, prirejene za branje naglas (lahko za lahko noč)
Prvih šest je tudi adventnih, zato jih lahko beremo že v teh dneh pričakovanja.
Najprej beremo o presenečenju za Zaharija, ki mu je angel povedal, da bosta z Elizabeto dobila otroka, ki mu bo ime Janez.
Potem je tu zgodba iz Nazareta: Angel Gabrijel je obiskal mlado dekle Marijo, ki ji je Gospod namenil prav posebno nalogo … da bo postala mati Božjega otroka Jezusa …
Marija v naslednji zgodbi hiti na jug proti Jeruzalemu, k sorodnici Elizabeti, ki je ob srečanju spoznala (začutila), da Marija nosi Božjega Sina, spodbuja Marijo, naj zaupa besedam, ki jih je izrekel angel in Marija zapoje najlepšo pesem: Moja duša …
Potem so na vrsti zgodbe o tem, kako sta Elizabeta in Zaharija izbrala otroku ime … o Jožefovih sanjah in odštevanju časa do rojstva Jezusa, ki ga je nekoliko “pokvaril” cesarjev ukaz … treba bo na pot … proti Betlehemu na dolgo potovanje

Knjiga ima tri dele. V prvem so svetopisemske pripovedi, ki govorijo o dogodkih pred Jezusovim rojstvom, ob njem in kmalu po njem. Te božične zgodbe so dolga stoletja pripovedovali iz roda v rod. Tukaj so na novo povedane … prinašajo veselje, strmenje, čudenje in vzbujajo razpoloženje za praznovanje, ki je povezano z rojstvom izrednega otroka, Jezusa …

V drugem so zgodbe o božičnem izročilu iz različnih dežel. Tako bomo v zgodbi iz Nemčije spoznali, kako se je rodila navada postavljanja božičnega drevesca, v zgodbi iz Mehike bomo prebrali, zakaj rožo, ki cveti ob božiču, imenujemo božična zvezda. V avstrijski zgodbi bomo izvedeli, kako je nastala znana pesem Sveta noč, v italijanski pripovedi pa, kako je Frančišek postavil prve jaslice.

V tretjem delu so zbrane božične pripovedi in legende, ki so skozi stoletja nastale med različnimi narodi. Vse pa nam skušajo osvetliti božično skrivnost. Zelo znana je zgodba očka Martina, o štirih letnih časih, o mali jelki …

Na koncu je tudi nekaj predlogov, kako v pripovedovanje vsake zgodbe vključiti tudi poslušalce, da bo bolj zabavno.

Knjiga, ki nam bo gotovo približala božično praznovanje in ga obogatila z veseljem in dobroto. Z zgodbo Jezusovega rojstva, ki prihaja k nam po legendah z vsega sveta o izročilu in čudežih božične noči. Uživali boste ob branju naglas, očarale pa bodo tudi tistega, ki knjigo preboira sam. Božično branje po tako postalo priljubljen del božičnega praznovanja za otroke vseh starosti.

18,90 €

17,01 €

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine

Božične zgodbe iz Svetega pisma
Božične zgodbe iz Svetega pisma so dolga stoletja pripovedovali iz roda v rod. Tukaj na novo povedane vzbujajo veselje, strmenje in praznovanje, povezano z rojstvom izrednega otroka, Jezusa.
Presenečenje za Zaharija
Presenečenje za Marijo
Marijina čudovita pesem
Ime za otroka
Jožefove sanje
Odštevanje časa
Dolgo potovanje
Hrupen hlev
Množica angelov
Zvezda, ki je bliskovito vzšla
Potovanje zvezdogledov
Darila za kralja
Hudobni načrt kralja Heroda

Nekaj zgodb o božičnem izročilu:
Po vsem svetu ljudje praznujejo Božič zelo različno. Ponavadi nadaljujejo izročila, ki so se skozi stoletja prenašala iz roda v rod. Pričujoči izbor zgodb – nekaj je starejših in nekaj novejših – nam kaže, kako so se nekateri zelo znani božični običaji začeli.
Lesene figurice brata Froilana (Italija)
Ljubeznivi škof Nikolaj (Turčija)
Božična zvezda (Mehika)
Prvo božično drevo (Nemčija)
Srebrni okras za božično drevo (Ukrajina)
Frančiškova božična procesija (Italija)
Božična pesem kaplana Jožefa (Avstrija)
Božična roža (Švedska)

Božične pripovedi in legende

Od tedaj, ko se je Jezus rodil, pa vse do poznejših vsakoletnih praznovanj božiča, so nastajale vedno nove in nove zgodbe. Tukaj imate nekaj najbolj priljubljenih zgodb, ki so se prenašale iz roda v rod.

Krokar (zgodba iz Francije)
Jagenjčka (zgodba iz Arabije)
Otrok v testu (srednjeveška legenda)
Lakomna žena (zgodba iz Italije)
Božični kralj (zgodba Boba Hartmana)
Božič brata Comgalla (zgodba iz Irske)
Obiski očka Martina (zgodba iz Rusije)
Kristinin božični vrt (zgodba iz Skandinavije)
Mala jelka (zgodba iz Danske)
Štirje letni časi (zgodba iz Češke)
Čevljarjevi sinovi (zgodba iz Avstrije)
Mali žongler (zgodba iz Francije)

Božična pesem kaplana Jožefa

Naj vaša skupina gazi po snegu, otrese sneg s sebe in počasi gre skozi gozd kot kaplan Jožef. Nazadnje naj vsakdo prebere (ali zapoje) eno ali dve vrstici pesmi Sveta noč. Če te pesmi ne poznajo najbolje, jim na začetku razložite, da je ta pesem odigrala pomembno vlogo v zgodovini praznovanja Božiča. Če znate vi ali kdo v skupini igrati na kitaro, naj pojejo ob spremljavi kitare, kar bo res imenitno!

Kaplan Jožef Mohr se je s težavo prebijal skozi gost hribovski gozd. Pokrajina okrog njega je bila čudovita. Sneg je bil po vejah smrek kot sladkorni obliv. Polna luna je s svojo svetlobo pobarvala noč v zimsko senčno modrino. Mladi duhovnik, pa vsega tega ni videl. Z mislimi je bil drugje.
Orgle v cerkvi so se pokvarile. Ni bilo časa, da bi jih popravil. Najhuje pa je bilo to, da se je to zgodilo nocoj, na sveti večer!
Zelo dobro je vedel, kako razočarani bodo ljudje, ko bodo prišli v cerkev in bodo zapeli priljubljene božične pesmi, pa bodo videli, da ni orgel, ki bi spremljale njihovo petje.
Toda kaj naj stori? Posebej zdaj, pozno zvečer, ko je šel na pot, da blagoslovi rojstvo rezbarjevega prvega otroka.
Kaplan Jožef si je otresel sneg z ramen. S cepetanjem je otresel še svoje čevlje. Zaželel si je, da bi mogel tako stresti s sebe tudi skrbi, ki so ga težile.
Ko je odprl vrata rezbarjeve koče, je hipoma pozabil na vse. Pred njim je namreč bila v zlati svetlobi ognja živa slika prvega božiča: mlada mati se je sklanjala nad zibelko, njen mož je visok in vzravnan stal za njo. Novorojeno dete, zavito v robate odeje, je pravkar zaspalo.
Kaplan Jožef je blagoslovil otroka in se odpravil domov. Toda tega prizora ni mogel pozabiti. Iskal je besede, s katerimi bi opisal to tiho lepoto. In te besede so se mu same od sebe spletle v pesem.
Ko je kaplan Jožef prišel domov, je to pesem zapisal. S popisanim listom v roki se je spet odpravil ven v sneg – na dom prijatelja Franca Gruberja.
Bilo je že zelo pozno, toda ko je Franc slišal zgodbo in prebral besedilo pesmi, je začutil, da mora te besede preliti v glasbo. Vzel je v roke staro kitaro in zložil melodijo za pesem kaplana Jožefa.
Ko je prišlo božično jutro, kaplan Jožef ni bil več zaskrbljen. Orgle so bile res še pokvarjene. In tudi nekaj tistih, ki bodo prišli v cerkev, bo morda zato razočaranih. Toda bil je prepričan, da ima zanje nekaj boljšega – novo pesem, ki jo bodo zapeli in ob njej doživeli lepoto prve božične noči.
Skupaj s prijateljem Francem Gruberjem, ki ga je spremljal na kitari, je kaplan Jožef zapel svojo božično pesem. To pesem danes pojemo verni ljudje po vsem svetu. Pesem Sveta noč, blažena noč je ena najlepših božičnih pesmi in gre vsem do srca.

»Sveta noč, blažena noč!
Vse že spi, je polnoč,
le Devica z Jožefom tam
v hlevcu var’je Detece nam
Spavaj, Dete sladko,
spavaj, Dete sladko.

Sveta noč, blažena noč!
Prišla je, nam pomoč:
Dete božje v jaslih leži,
grešni zemlji radost deli;
rojen je Rešenik,
rojen je Rešenik.

Sveta noč, blažena noč.
Radostno pevajoč
angeli Gospoda slave,
mir ljudem na zemlji žele:
človek, zdaj si otet,
človek, zdaj si otet.

pripravlja: Marko Čuk

Darila

Napisal Marko na 20. decembra 2017. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Deček je povabil svojega prijatelja na zabavo ob rojstnem dnevu. Natančno mu je razložil, kako bo našel stanovanje njegovih staršev in kaj mora storiti, ko pride tja.
»V sedmem nadstropju poišči stanovanje s črko E na vratih in s komolcem pritisni na zvonec. Ko se bodo vrata odprla, jih porini z nogo.«
»Toda zakaj bi moral pritisniti s komolcem in poriniti z nogo?« je vprašal povabljeni prijatelj.
»Zato, ker boš imel roke polne daril za moj rojstni dan.«

Misliti samo na darila ob praznikih je žalostna podoba potrošniške družbe brez srca.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 102.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Veliko duš gre v pekel, ker zanje nihče ne moli

Napisal Marko na 19. decembra 2017. Objavljeno v Pisma.

Na vas se obračam s prošnjo za razlago Marijinega sporočila oz. izjave iz Fatime. Marija je med drugim rekla: “Veliko duš gre v pekel, ker nihče ne moli zanje” (navajam približno iz angleškega prevoda). Sporočilo mi ne da miru, ker v bistvu pomeni, da smo mi soodgovorni, da gredo nekateri naši bratje in sestre v pekel, čeprav bi bila za njih možnost rešitve, če bi od Boga preko naše molitve dobili dodatne milosti. Z vidika Boga kot pravičnega in tudi ljubečega sodnika je še vse nekako v redu, češ tudi brez naše molitve dobi vsak vendarle dovoljšnjo mero milosti za zveličanje, za ‘informirano odločitev’, in navsezadnje si tisti, ki gredo v pekel, to v globini tudi sami želijo. Vendar si kot oče z otroki ne morem predstavljati neskončno ljubečega Boga Očeta, ki bi dovolil, da gre v pekel njegov otrok, ker pač njegovi sorojenci niso dovolj molili zanj – če pa ve, da bi ta njegov otrok lahko spremenil odločitev in si želel ostati z njim(i), če bi le dobil še kak dodaten ‘val’ milosti.
Konkretneje: recimo, da je moja hči odšla od doma ter živi zelo grešno življenje. Vidim, da je na poti v pekel in sem jo šel že večkrat iskat, da bi jo prepričal v vrnitev in vredno življenje. Noče. Ponjo sem poslal celo svojega edinega sina, a je umrl zaradi nje in zanjo, ko ga je prosečega, da bi se vrnila, odrinila na cesto pod tovornjak. Slutim, da bo kmalu umrla. Če bi me moji drugi otroci prosili za svojo sestro, bi jo šel še enkrat prosit in iskat. Poznam jo bolje kot ona sebe in čutim, da bi naposled po toliko letih le delovalo in bi se spreobrnila, vendar tega ne bom storil, ker me nihče ne prosi, svojo ljubezen pa sem že izkazal v več kot dovoljšnji meri. Se bo pač pogubila. Svojo ženo bom pa poslal opozorit druge otroke, da naj za preostale bolje molijo, da se ne bi še kdo tako pogubil.
Sem pravičen in ljubeč oče? Da. Neskončno usmiljen in noro ljubeč? Hm. Tak, ki pusti devetindevetdeset ovc, da išče eno izgubljeno? Ki želi, da odpuščamo sedemdesetkrat sedemkrat, v popolno neskončnost, brez omejitev? Mislim, da ne.
Zbegala me je že tudi obsmrtna izkušnja Glorie Polo, ko ji Jezus pove, da je dobila še eno možnost in ne gre v pekel zgolj zato, ker je nekdo, ki je prebral novico v časopisu, molil zanjo. To sem si razložil tako, da če ne bi bilo tega človeka, bi pa nekdo drug molil zanjo; in če bi ta zatajil, spet nekdo drug, po verigi vse do Marije in naposled do Jezusa, ki je za nas umirajoč molil na križu. Ali pa do golega usmiljenja samega Boga, kot sem bral v neki drugi obsmrtni izkušnji katoliškega duhovnika, ki bi šel v pekel, če mu Jezus ne bi dal še ene možnosti, in sicer povsem iz lastne milosti, brez navajanja molivcev, ki da bi to izprosili.
Vse skupaj sem si razlagal, da je seveda še kako smiselno, da molimo za druge, čeprav bi jih Bog odrešil tudi brez nas; da se s tem zmanjšuje trpljenje in zlo na zemlji ter čas bivanja v vicah, pa tudi za tiste, ki naposled gredo oz. hočejo v pekel, vendarle pomaga molitev vsaj tako, da se zmanjša zlo in pohujšanje, ki ga delajo na zemlji; in seveda se krepi vidik skupnosti Cerkve in bratov, ki se z molitvijo podpirajo in nosijo bremena drug drugemu.
Vse torej še gre do tega sporočila Marije, ki pa jasno pravi, da se ljudje pogubijo zaradi pomanjkanja naše molitve. Se pravi Božje usmiljenje in Jezusova žrtev ter molitev na križu nista dovolj, če pač drugi bratje in sestre v primeru kakega grešnika zatajimo z molitvijo? Po internetu na katoliških forumih sem že iskal razlage tega, pa je očitno težko vprašanje tudi za druge. Dva najboljša odgovora:
1. Marija je govorila kot mati, ki si želi, da bi se otroci kar čim več podpirali z molitvijo, ne pa kot teolog, ki pripravi izjavo ali dogmo za analizo;
2. Razlaga, ki sem jo že omenil: nikakor nismo soodgovorni, če gre nekdo v pekel, smo pa bili pozvani, da bi ga dodatno podpirali z molitvijo; vsak dobi, če ni molitve od sorojencev, dovolj milosti in usmiljenja od Boga, nikogar ni v peklu, ki bi se v nekih drugih okoliščinah odločil za Boga; ta razlagalec pa žal ni razložil, zakaj je Marija potem rekla drugače? Menda ni kot dandanašnji tržniki malo priredila resnico za boljši retorični učinek? Cilj ne posvečuje sredstev v Božjem kraljestvu …
Spraševal sem se tudi, če je Marijina izjava morda slabo zapisana, razumljena ali prevedena: je morda hotela reči, da gredo mnogi ljudje proti peklu vsak dan s svojim obnašanjem in odločitvami, ker premalo molimo zanje (ne pa da tam že so zaradi tega!); da pa, če ne bomo molili zanje, to ne pomeni, da bodo res šli v pekel, saj bodo rešeni tudi preko njene priprošnje ali Božjega usmiljenja, če bo v njih le kanček želje po Bogu? Kot pri nekaterih bogataših, ki se vendarle lahko zveličajo, pa čeprav gre še kamela lažje skozi šivankino uho … ker je pri Bogu vse mogoče.
Jakob

V svojem razširjenem vprašanju že sami najdevate delne odgovore. Marijine izjave v Fatimi je treba jemati kot preroške besede, saj imajo prikazanja v Fatimi izredno močan preroški značaj, najbolj od vseh priznanih Marijinih prikazovanj. Preroške izjave pa so vedno pogojne, sicer ne bi imele pravega smisla. Morda se spominjate preroka Jona v Ninivah, kako je priredil Božje sporočilo, češ “Ninive bodo pokončane!” a v resnici niso bile, saj so se prebivalci spreobrnili. Tako Marijina izjava ne more pomeniti, da so mnogi ljudje že v peklu, saj kaj takega ni razodeto ne v Svetem pismu ne kasneje z izjavami cerkvenega učiteljstva. Zato je bolj primerna razlaga, ki ste jo omenili že vi, da so mnogi s svojim življenjem usmerjeni v to dokončno stanje brez Boga.
Odrešenje človeka po izvirnem grehu in osebnih grehih ostaja skrivnost, v katero samo malo prodiramo. Ostaja zavita v Božjo ljubezen in je nikoli ne bomo dokončno dojeli – morda šele v nebesih. Vsekakor pa je v vsakem primeru naše odrešenje zastonjski Božji dar in ne zasluženje posameznika niti skupnosti. Res pa je, da nam je Kristus s svojim načinom življenja in odrešenja pokazal, da si želi pri tem svojem delovanju naše sodelovanje. Končno nam je povedal, da smo po krstu postali udje njegovega skrivnostnega telesa in ta primera dobro nakazuje, da smo v med seboj povezani podobno kot udje telesa. In kot udje v telesu sodelujejo med seboj (v dobrem – zdravje in v slabem – bolezen) in vplivajo drug na drugega, so solidarni med seboj, tako tudi ljudje med seboj. Naše sodelovanje pri spreobračanju drugih in drugih pri našem ima svoj izvor v učlovečenju Jezusa Kristusa. Zakaj se je Jezus učlovečil? Ali nas ni mogel odrešiti brez tega? Verjetno bi lahko, saj je Bog. A brez bojazni lahko verjamemo, da je bil ta način za nas ljudi najbolj primeren, sicer bi Bog izbral primernejšega. Torej nam je želel priti naproti kot človek, da bi v človeku Jezusu prepoznali, da se nam je približal Bog na človeški način in bi ga zato lažje sprejeli, se ga oklenili in se mu izročili, da bi nam lahko podaril odrešenje. In ta princip ohranja še naprej, le da je način svoje navzočnosti in javljanja med nami spremenil. Zapustil je Cerkev kot svoje skrivnostno telo, po katerem sedaj prihaja naproti ljudem, saj Cerkev nadaljuje njegovo odrešenjsko delo na svetu vse do konca sveta. In temu služi molitev, žrtve, nagovor, oznanilo evangelija, zakramenti – skratka delovanje in pričevanje življenja kristjanov. Nobenega vpogleda pa nimamo, kako bi bilo v konkretnem primeru, če ne bi molili, se žrtvovali … A končno to tudi ni naša naloga, kajti če nam Bog nekaj naroči, nima smisla veliko razmišljati in iskati logične razloge. Ljubezen ima drugačne razloge kot razum. Če Bogu zaupamo, bomo z veseljem storili, kar želi od nas, ne da bi prej zahtevali tisoč odgovorov na naše zakaje. Če nas Bog želi vključiti v svoj proces odrešenja ljudi, je pravzaprav to za nas velika čast in bi bilo nesmiselno vnaprej zahtevati še neka dodatna zagotovila, da ni vse skupaj samo prazna potegavščina.
Iz dosedanjega razmisleka lahko sklepamo, da smo soodgovorni drug za drugega, tudi za odrešenje, a te odgovornosti ne moremo razumeti v absolutnem smislu. Božja ljubezen ima nešteto poti do človeka in če naše soudeležbe ne bo, bo iskal druge poti. A vse so lahko na neki način nezadostne, če se posameznik v svoji svobodi kljub vsemu Božjemu in našemu prizadevanju odloči zavrniti Božjo ljubezen.
Ob Marijinih izjavah in pojavah v Fatimi pa je morda dobro dodati, da so pogojene tudi s takratnim časom, takratno govorico in prakso duhovnosti, torej s takratno duhovno kulturo, ki so jo Fatimski pastirčki živeli. Zato jih je mogoče prav razumeti samo v tistem kulturnem kontekstu. Za danes pa jih je potrebno v čem tudi ‘prevesti’ v sodobno situacijo in sodobno dojemanje in življenje duhovnosti. V tem smislu ostaja sporočilo tudi za naš čas aktualno, saj v temelju poudarja, da v svetu obstoji zlo, a obstaja tudi dobro in Bog želi, da obstaja tudi z našo pomočjo. Boj proti zlu pa ni bil, ni in ne bo nikoli lahek in enostaven.
TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str 46.

Luka Sešek

Napisal Marko na 18. decembra 2017. Objavljeno v MP Glasba.

Čestitke Luki Sešku za zmago v oddaji Znan obraz ima svoj glas – preberite si, kaj je kakšen mesec prej povedal za Ognjišče:

Luka Sešek, pevec, plesalec, igralec, je slovenski javnosti postal znan s sodelovanjem v oddaji Slovenija ima talent, letošnjo jesen pa zabava gledalce z imitiranjem glasbenikov v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Deček mnogih talentov pa je tudi pravi fant od fare, ki kljub slavi in medijskemu hrupu ni pozabil na Boga – ta ima še vedno zelo pomembno mesto v njegovem vsakdanu.

Luka, glasba vam je bila položena že v zibelko. Se še spominjate svojega prvega nastopa?
Hmm, če sem čisto iskren, ne. Spominjam se svojega prvega gledališkega nastopa, pevskega pa res ne. Čudno. 🙂
Čeprav se z glasbo ukvarjate že vse življenje, ste postali slovenski javnosti bolje poznani s sodelovanjem v projektu Slovenija ima talent. Zakaj ste se odločili za sodelovanje? Menite, da bi se brez sodelovanja v šovu teže prebili na slovensko glasbeno sceno?
Sam nikoli nisem bil pristaš pevskih tekmovanj. Priznam. Zdelo se mi je, da če si dober, te bodo ljudje že nekako slišali in te našli. A kmalu sem dojel, da ni tako. Šov, kot so Talenti, je najboljši recept, da tvoj glas prodre do ljudi po Sloveniji. Meni ni niti malo žal! Pridobil sem nove izkušnje z živim nastopanjem pred kamero. Spoznal sem nove ljudi. Dobil sem več ponudb za nastope. In navsezadnje sem tudi zaradi Talentov v šovu Znan obraz ima svoj glas. Hvaležen sem za to fantastično izkušnjo. Še enkrat bi šel. 😉
Poslušalci, gledalci in mediji so vas hitro vzljubili kot »najstarejšega sina Jureta Seška«. Ste kdaj dobili občutek, da vas publika primerja z delom vašega očeta in da se morate zaradi tega še bolj izkazati?
Res je. Priznam, da me primerjava in nenehno povezovanje z očetom včasih kar malo moti. Pa ne zato, ker ne bi bil na to ponosen, ampak zato, ker hočem biti sam svoj. Luka Sešek. Ne sin znanega radijskega voditelja Jureta Seška. Veliko ljudi misli, da sem na sceni zaradi očeta. Ampak res ni tako. On me popolnoma pusti, da se razvijam in delam sam. Čisto sam.
V čem pa se po svojem mnenju razlikujete od drugih glasbenikov? Kaj vas dela izjemnega?
Hmm. Mogoče bi na prvem mestu izpostavil svoj, se mi zdi, unikaten vokal. Potem to, da tudi plešem. Znam igrati na štiri instrumente. Ukvarjam se tudi z gledališčem. Predvsem pa se borim za to, da glasba dobi pravi pomen. Vsak dan je bolj kot vsebina glasbe pomemben videz izvajalca. In to se mi zdi popolnoma zgrešeno. Že tako nas mediji in socialna omrežja pumpajo z idealnim videzom, idealno postavo. Muzika pa je čisto nekaj drugega.
Naštete lastnosti vam zagotovo pomagajo tudi v projektu Znan obraz ima svoj glas, v katerem sodelujete letošnjo jesen. Ste se z imitiranjem srečali že kdaj prej?
Ne. Nikoli. To je zame nekaj čisto novega. No, vedno sem se rad afnal s kakšnimi drugimi glasovi, a na tak način, kjer je treba združiti imitiranje, petje, ples in navsezadnje tudi igro, pa še ne.
Pa vendar v enem tednu ni lahko osvojiti glasbenika/glasbenice, v katerega se prelevite v nedeljo zvečer. Kaj vam povzroča največ težav in kaj vam gre najbolje od rok?
Najbolj zahtevna naloga zame je, glasovno se približati originalu. Če hočeš nekoga glasovno imitirati, moraš zelo dobro poznati svoj glas in njegovo obnašanje, da znaš uporabiti pravi del glasu, pravi nastavek. In mogoče me to, da sem še kar mlad, malo heca. Nisem še čisto spoznal svojega glasu.
Najbolje pa mi gre od rok kombinacija plesa in petja. Vesel sem, če mi Miha (naš koreograf) pove, da bo naslednja točka plesna.
Če bi si lahko sami izbrali katerega koli glasbenega izvajalca/izvajalko, ki bi ga lahko oponašali, kdo bi to bil?
Jan Plestenjak.
V kateri glasbeni zvrsti pa se sami počutite najbolj domačega?
V pop baladah. To je moj dom. In tako zvrst tudi poslušam. glasba 12 2017c
Na glasbeno pot ste zajadrali s svojo glasbeno skupino Proper. Koliko časa že sodelujete?
S fanti sodelujemo dobro leto. Že na prvi vaji smo se res dobro ujeli. Vsi imamo približno isti okus za glasbo, poslušamo skoraj iste izvajalce, pri nastajanju komada imamo zelo podobne ideje. Skratka, nobeden ne izstopa. Nobenega člana ni, ki bi skupino zaviral. Vsi imamo enake interese in skupaj se borimo. Res, res sem vesel, da smo se našli in upam, da bomo skupaj do konca!
V skupini vas spremljamo le kot vokalista. Bi vam igranje in petje hkrati postavljalo velik izziv?
Ne. Sem že navajen, da med brenkanjem kitare ali igranjem klavirja odpiram tudi svoj kljunček in spuščam glasove. 😉
Končajva tam, kjer sva začela. Pri družini, ki vam v zibelko ni položila le glasbe, temveč tudi vero. Kaj vam pomeni vera? Kdo je za vas Bog?
Zame vera predstavlja velik del mojega življenja. Ko mi je hudo, ko se znajdem v enosmerni ulici, ko me daje trema, ko sem utrujen in se mi ne da čisto nič več, takrat zaprem oči in zmolim. Tudi če samo en očenaš. To mi pomaga. Vzgojen sem bil v krščanski družini, kjer vera zaseda kar visoka mesta. Kdo je pa zame Bog? Izključno samo ljubezen in spoštovanje do sočloveka. V tem se skriva Bog!
Ali z glasbo tudi kdaj slavite Boga? Se mu kdaj zahvalite za vse talente, ki ste jih prejeli?
Definitivno! Včasih, ko mi je še čas dopuščal, sem pel pri mladinski skupini, v naši župniji. Sam obožujem slavljenja in ritmično-duhovno glasbo.
Pred nami je adventni čas, čas, ko se kristjani pripravljamo na rojstvo Odrešenika. Kako doživljate to pripravo?
To so zame najlepši čas v letu. Z družino ob nedeljah prižgemo svečko na adventnem venčku ter se trudimo, da se tudi med tednom zberemo za mizo, zmolimo, kakšno zapojemo in se, vsak posebej, zahvalimo Bogu za vse čudovite stvari, ki nam jih pošilja v življenje!
Bralcem revije Ognjišče sporočam, … da ostanite taki, kot ste, in širite pozitivo. Če človek samo jamra, ni nikoli nič bolje. Bodimo hvaležni za to, kar imamo!
FLISAR, Urška, Luka Sešek. (Glasba). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 92-93.

Docat

Napisal Marko na 18. decembra 2017. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Družbeni nauk katoliške Cerkve
DOCAT je poljudna predstavitev socialnega in družbenega nauka katoliške Cerkve. Razdeljen je na 12 poglavij, ki obravnavajo vsa najpomembnejša področja družbe kot celote. Pri njegovem nastanku so poleg strokovnjakov sodelovali mladi z vsega sveta s fotografijami, vprašanji in pobudami. Družbeni nauk imenuje to ‘participacija’: soudeležba. In prav zaradi tega DOCAT posebej nagovarja mlade in jih usmerja, da delujejo po načelih resnice, pravičnosti in ljubezni. V DOCAT-u predstavljeni družbeni nauk ne prihaja od tega ali onega papeža niti od tega ali onega učenjaka, prihaja, kot pravi papež Frančišek, iz srca evangelija, prihaja od Jezusa samega. Saj je Jezus Božji družbeni nauk.

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

Če vas zdaj vse vabim, da družbeni nauk Cerkve dobro spoznate, ne sanjam samo o skupinah, ki sedijo pod drevesi in o njem razpravljajo. To je seveda dobro! Delajte to! A moje sanje so večje: želim si milijon mladih kristjanov, ja, najbolje eno celo generacijo, ki bodo za svoje sodobnike »družbeni nauk na dveh nogah«. Kaj drugega ne bo spremenilo sveta kot ljudje, ki so se z Jezusom zanj zastavili, ki bodo šli z njim na obrobja in v sredino umazanije. Pojdite tudi v politiko in se borite za pravičnost in za človeško dostojanstvo prav za najbolj revne. Vsi vi ste Cerkev. Poskrbite, da se bo ta Cerkev preobražala, da bo živa, da se bo pustila izzvati kriku brezpravnih, rotenju trpečih v stiskah in tistim, za katere nihče ne skrbi. Spustite se v gibanje. Če boste mnogi skupaj delali, potem bo na svetu bolje in ljudje bodo čutili, da po vas deluje Božji Duh. In morda boste potem vi kot bakle, ki bodo tem ljudem osvetlile pot k Bogu. S tem vam izročam to sijajno knjižico, da bi v vas zanetila ogenj. Vsak dan molim za vas. Molite tudi vi zame! (papež Frančišek)

O knjigi smo pisali v Ognjišču, še preden je izšla. Marjetka Pezdir Kofol jo je predstavljala v oktobrski in novembrski številki letnika 2017 (rubrika Youcat) – in tudi v letošnjem letu bo Docat naš sopotnik.
Da bomo lažje razumeli, kaj družbeni nauk Cerkve je, ali je to kaj oprijemljivega, ali morda le eno novo cerkveno sporočilo, okrožnica … ali je koristen samo za mlade, kako ga uporabiti v mladinskih skupinah,… si preberite v dveh člankih iz Ognjišča:

Docat – navodila za uporabo vere

Uporabi DOCAT pri verouku, v birmanski ali mladinski skupini

iz vsebine

Kaj pomeni Bog za naše delovanje?
Če je Bog začetnik vsega kozmosa, potem je On tudi merilo vsega, kar naj bo. Vse delovanje naj bi bilo umerjeno po njem in njegovem načrtu. V njem moremo spoznati, kaj je dobro delovanje. Na kratko rečeno: Bog je napisal DNA našega življenja. Kar Bog za nas in z nami želi, je norma in pravilo dobrega in pravičnega življenja. Kristjani delujejo solidarno, ker je Bog že prej z njimi ljubeče deloval.

Kako prav uporabljam medije?
Medije smiselno uporabljati je izziv za vsakega posameznika. Že pri klasičnih družbenih občilih (časopis, radio, televizija) se je treba odločiti, s čem se ukvarjati. Golo pasivno konzumiranje pogosto pušča za seboj »zasvojenca«, ki se počuti žalostnega in duševno praznega. Pri tem imajo starši, učitelji ali voditelji mladih posebno odgovornost: otrokom in mladini morajo biti s svojo obvladano uporabo medijev zgled in z mediji poznavalsko tako ravnati, da se bogatijo. Pri digitalnih medijih prihaja v ospredje še nov nivo odgovornosti: posebej pri družbenih omrežjih nisi več le pasivni prejemnik, ki sprejema, kar so drugi proizvedli, tiskali ali poslali. Vsak se lahko kadarkoli prične udejstvovati kot producent, lahko kaj všečka, komentira ali sam postavi na e-pošto, blogovski zapis, video ali fotografijo. S tem ima vsakdo primerljivo odgovornost kot vsak drug medijski producent.

Koliko svobode potrebuje človek?
Svoboda je temeljna vrednota. Biti svoboden in svobodno delovati je prapravica človeka. Le kjer svobodno odločam, nosim tudi polno odgovornost za svoje delovanje. Samo svoboden človek se lahko v ljubezni obrne k Bogu in mu odgovori. Samo v svobodi lahko ljudje oblikujejo družbeno in osebno življenje. Svoboda ljudi je vedno znova omejena s političnimi, družbenimi, finančnimi, pravnimi ali tudi kulturnimi okoliščinami. Velika nepravičnost je človeku vzeti svobodo ali mu jo nepravično omejiti; to prizadene njegovo dostojanstvo in ga ovira pri razvoju njegove osebe.

Zakaj Cerkev v celoti odklanja umetno prekinitev nosečnosti?
Vsak človek ima od spočetja naprej absolutne pravice in nedotakljivo osebno dostojanstvo. Zaradi tega je vsak umor embria moralno zavržno dejanje – ne glede, v kakšnih okoliščinah je bil otrok spočet, v kateri koli razvojni fazi se ta novi človek nahaja ali v kakršnem koli bolezenskem stanju se rodi. Embrio se ne razvije v človeka, marveč se razvija kot človek. Zatorej je hoteni splav v vsakem primeru nameren umor nedolžnega človeka. Dokler kristjani ne naredijo vsega, da bi stali ob strani ženam v konfliktnih situacijah in jim odločitev za njihovega otroka olajšali, deluje njihovo prizadevanje proti hotenemu splavu in kritični zakonodaji malo kredibilno. Materina pravica do svobode ne sme biti nikoli izigrana proti otrokovi pravici do življenja.

Katera načela obstajajo v katoliškem družbenem nauku?
Katoliški družbeni nauk pozna štiri načela:
načelo skupnega dobrega
načelo dostojanstva osebe (osebnost)
načelo solidarnosti
načelo subsidiarnosti
S temi štirimi načeli je mogoče zajeti celotno resničnost ljudi in jo v resnici pravično urediti. Zakaj ti principi veljajo? Najprej veljajo, ker so razumni. In drugič zato, ker izhajajo iz s pametjo razsvetljene krščanske vere. Kdor veruje, želi slediti Božjim zapovedim, še posebej → Glavni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. Kristjani se soočajo z vsakovrstnimi družbenimi problemi. Ne glede, ali gre za odnose med posamezniki, skupinami ali ljudstvi – v vseh primerih je mogoče s pomočjo štirih načel katoliškega družbenega nauka prepoznati, kaj je človeka vredno, kaj socialno in kaj pravično.

Katere vrednote so pomembne v družbenem nauku?
Tri vrednote so temeljne: resnica, svoboda, pravičnost. Vendar da človeško skupno življenje resnično uspe, potrebuje še ljubezen in usmiljenje. Tako pravi Tomaž Akvinski: »Pravičnost brez usmiljenja je okrutnost; usmiljenje brez pravičnosti pa je mati razkroja« (O Evangeliju po Mateju 5,2).

Kaj pomeni svoboda?
Biti svoboden – to dviguje človeka nad živali in ga v nekem pomenu naredi Bogu podobnega. Samo svoboden človek lahko prevzame odgovornost. Da je človek osebno svoboden, ga naredi enkratnega. V mejah možnosti naj bi bil vsak svoboden pri izbiri poklica in poklicanosti; ljudje lahko odidejo ali ostanejo, izberejo to ali ono pustijo. Ena izmed prapravic ljudi je, da brez utemeljenega razloga niso prikrajšani v naslednjih svobodah: ljudje morajo imeti svobodo izraziti svoje lastne verske, politične in kulturne predstave. Treba je imeti možnost svobodno izraziti svoje mnenje. Da se to lahko uresniči, je treba imeti pravni red, ki ljudem to svobodo zagotavlja in obvaruje pred stremljenjem drugih po svobodi. Tudi usmerjenost v skupno dobro lastnega teženja po svobodi mora biti vodeno s pravnimi okviri, s katerimi se lahko omeji tudi kakšno uničujoče stremljenje po svobodi.

Kaj je posebnega na družini?
Brezpogojno sem ljubljen – to je nenadomestljivo izkustvo, ki ga ljudje dobimo v dobri družini. Različne generacije živijo skupaj in doživljajo naklonjenost, solidarnost, dostojanstvo, nesebično zastavljanje sebe, pomoč in pravičnost. Vsak družinski član je od drugih priznan v svojem dostojanstvu, sprejet in spoštovan, ne da bi za to moral kaj storiti. Vsaka in vsak je ljubljen, tak, kakršen je. Posamezne osebe niso material za nekaj, marveč imajo smisel v sebi. Zato obstaja v družini življenjska kultura, kjer je vse ostalo samo po sebi razumljivo. Danes gre pogosto predvsem za to, kaj kdo zmore ali kaj (npr. denar) doprinese. Pogosto izstopa osredotočenost na materialno. To je mentaliteta, ki družine izziva in pogosto celo uniči.

Kaj naredi družina za posameznega človeka?
Doživeti družino je za posameznega človeka izjemno pomembno. V družini prvič doživi skupnost ljudi, ki mu po naravi prihajajo dobrohotno naproti in ga brez vsakega pridržka ljubijo ter priznavajo. V takšnem pozitivnem ozračju more vsak družinski član razvijati svoje sposobnosti in se pripraviti na soočenje z vsem, kar ga bo v življenju doletelo, ter si nabrati dovolj moči za to. Prav to želi vzgoja, ki sloni na krščanski podobi človeka. Posamezne osebe v družini sočasno doživijo, kaj pomeni prevzeti odgovornost, kajti družinski član ne more preprosto živeti le zase. Iz vsake vloge, pa naj bo starševska, starih staršev ali otrok, izhajajo vedno tudi obveznosti do drugih družinskih članov.

Sodi k zakonu tudi želja po otrocih?
Osnovno da. Kot zakon sodi k družini, tako sodi družina k zakonu. Oboje je usmerjeno eno na drugo. Poenostavljeno bi lahko rekli: »Nobene družine brez zakona in nobenega zakona brez družine.« Zakon je naravnan na družino, to pomeni, da je naravnan na spočetje, vzgojo otrok in življenje z njimi. Pari, ki se želijo poročiti, ne smejo zatorej od začetka zakona izključevati skupnih otrok. »Sta pripravljena sprejeti otroke, ki vama jih želi podariti Bog, in jih v duhu Kristusa in Cerkve vzgajati? « Na to vprašanje, ki ga postavi duhovnik, morata mladoporočenca pri poroki pritrdilno odgovoriti, šele nato moreta med seboj skleniti zakon.

Kakšen odnos obstaja med delom in poklicnim uspehom ter pravim ciljem človeškega življenja?
Delo spada k življenju, a ni življenje človeka. Obstaja bistvena razlika. Danes je zlasti v visoko razvitih deželah mnogo ljudi, za katere je videti, da živijo samo za svoje delo. Delo je zanje kot nekakšna zasvojenost, zato jih imenujejo deloholiki. Jezus je svaril pred tem, da bi postali v tem pomenu sužnji dela. Cilj človekovega življenja ni kopičenje denarja ali prizadevanjeza čast, marveč doseči večno življenje pri Bogu po molitvi, bogoslužju in dejavni ljubezni do bližnjega. Kolikor je človekovo delo podvrženo temu cilju, sodi h krščanskemu življenju. Kjer pa delo postane samo svoj cilj in zatemni dejanski cilj našega človeškega obstajanja, se pokaže njegova napačna vloga. Vendar morajo
nekateri ljudje opravljati več poklicev in trdo delati, da zmorejo preživeti svoje družine. Opravljajo služenje družini in to opravljajo v božjem smislu. …

pripravlja: Marko Čuk

Ločitev je ena najtežjih življenjskih preizkušenj

Napisal Marko na 13. decembra 2017. Objavljeno v Pismo meseca.

Ločitev je nedvomno ena od najtežjih življenjskih preizkušenj, saj pade poslanstvo, ki je bilo z obljubo pred Bogom določeno za trajnost z besedami “dokler naju smrt ne loči”. Zlo, ki se hrani iz tega razdora, pripomore, da se družina razdvoji, premoženje gre na pol, življenjski stroški pa se podvojijo, in če se zadeve zapletajo na sodiščih, je finančna izguba še večja. Občutek sramu in krivde zaradi razveze je velik, dokler ne sprejmemo tega križa in ga nosimo z Jezusom. Mnogi razvezani tako ostanemo v Cerkvi kot tisti, ki ne moremo živeti brez osebnega odnosa z Gospodom in brez del v ljubezni, ki blažijo našo stisko, bolečino, žalost. Mogoče zgleda, da je Kristus nekakšen nadomestni mož in dobra dela klic po tem, da bi bili sprejeti in potrjeni v svoji dragocenosti. Deloma je res, je pa tudi veliko več kot to. Neželena samskost pritisne kot hudo breme na srce razvezanega, saj je duhovna potreba “podariti se nekomu” temeljno človeško hrepenenje. Na telesni ravni je intimno izražena preko spolnosti, javno pa v dobrih delih z držo videti najprej dobro drugega. Karitativno prostovoljno delo, sodelovanje pri bogoslužju in raznih župnijskih dogodkih je nedvomno način, ki osmisli zapovedano samskost poleg močne poglobitve osebne vere. V zgodovini Cerkve je sveta Fabiola Rimska zgled takega ravnanja. Po ločitvi od prvega moža, nasilneža, ki jo je tudi varal, se je ponovno poročila in povzročila veliko pohujšanje v tistih časih. V drugem zakonu je ostala vdova, povsem je spremenila svoj nekdanji način življenja in se posvetila dobrodelnosti ter s svojim velikim bogastvom pomagala cerkvam, siromašnim, bolnikom in ljudem v stiski.
V Svetem pismu beremo predvsem o vdovah in njihovem posebnem mestu v družbi, saj so bile ločitve izredno redke in obsojane kot prešuštvo, pogosto prikazane kot ženska krivda. Še vedno velja, da so vdovci deležni splošnega sočutja cerkvenega občestva, ločeni pa nemalokrat obsojani ali celo izločeni. V nekaterih župnijah kriterij pričakovane ‘popolnosti’ pri izbiri bralcev beril ločenim preprečuje sodelovanje in prav tako vsako javno izpostavljanje. S tem se zapira vrata ljudem, ki smo preko hudega trpljenja našli edino trdnost ter Ljubezen v Kristusu in s tem tudi pripravljenost konkretno odgovoriti na potrebe, ki jih sedaj kot ‘preizkušani’ z večjo mero empatije opažamo v Cerkvi.
Krista

V božičnem času veliko premišljujemo o družini. Na nedeljo po božiču obhajamo praznik svete družine. Jezus, Božji sin se je hotel roditi v zavetju človeške družine. S svojim učlovečenjem v sveti družini je tako posvetil vse človeške družine. Tudi tiste, ki so se znašle v težavah in v katerih ljudje trpijo.
V našem času pa ne moremo mimo razmišljanja o družinah, kjer sta se zakonca ločila. Zavedamo se, da je trdnost družbe in naroda odvisna od trdnosti družin in odgovorni voditelji bodo podpirali politiko, ki bo podpirala družine. Enako velja tudi za Cerkev, ki ji je Stvarnik zaupal, da hrani in varuje njegovo zamisel o družini. A hkrati se Cerkev zaveda svojega poslanstva v novih razmerah, da je treba “posebno sposobnost razlikovanja … posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih” (RL 242), kakor je zapisal papež Frančišek v posinodalni apostolski spodbudi Radost ljubezni.
Hvala Bogu za papeža Frančiška, ki pa ni prvi papež, ki je Cerkvi naročil skrb za razvezane. Je pa v svojem slogu skrbi za ljudi na robu to skrb še poudaril. V preteklosti so bili razvezani in ponovno poročeni v Cerkvi na neki način zaznamovani. Morda so nekateri predstavniki Cerkve ob skrbi za poudarjanje nerazveznosti zakona in skrbi za družine pokazali premalo sočutja za njihove skrbi in stike. Morda so bili gluhi za trpljenje, ki so ga doživeli. So zakonci, ki niso krivi za ločitev, a nosijo težke posledice ločitve. Zato je vaše pismo dragoceno, ker je izpoved žene, ki je doživela ‘izdajstvo’ sozakonca in je sama izkusila, kako težko je biti razvezan. Tudi v Cerkvi.
Tudi zaradi besed in zgleda papeža Frančiška so se razmere v Cerkvi spremenile. Z že omenjeno spodbudo Radost ljubezni je sprožil v Cerkvi in izven nje veliko govora o problematiki razvezanih. Zanimivo, da je nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal Gerhard Ludwig Müller, ki je po pisanju nekaterih medijev veljal za ‘nasprotnika’ papeža Frančiška, napisal uvod v knjigo filozofa Rocca Buttiglioneja. V njem kardinal zapiše, da pri vrednotenju krivde lahko obstajajo olajševalne okoliščine in dodatni elementi neurejenega sobivanja, podobnega zakonski zvezi, obenem pa poudari, da papež v omenjeni apostolski spodbudi nikjer ne zapiše, da je mogoče pristopiti k evharistični mizi, kakor in kadar posameznik želi. Zdi se mi, da je odločilna papeževa drža neobsojanja in sprejemanja razvezanih. Ta drža naj postane tudi drža vseh pastoralnih delavcev.
Del te drže je tudi skupnost Srce (Skupnost Razvezanih v CErkvi), ki deluje v okviru duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani. Več informacij o njej najdete na spletni strani: http://srcerazvezani.si/. Obstajajo pa tudi druge skupine razvezanih, ki se zbirajo v okviru Cerkve. V cerkvi sv. Jožefa je oktobra 2017 potekalo tudi vseslovensko srečanje ločenih z namenom, da bi nastalo več skupin za samopomoč, ki bi pomagale ločenim skozi travme ločitve in k novemu življenju. Mašo ob srečanju je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.
V svojem nagovoru se je dotaknil obhajila razvezanih in dejal, da nekateri odrekajo obhajilo vsem razvezanim, kar ne drži: »Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo … in ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo«. O neprejemanju obhajila ponovno poročenih pa je nadškof navedel besede kardinala Ouelleta, ki pravi, da ti v trenutku, ko ostanejo v klopi, lahko postanejo vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. »Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: “Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi?” Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov za zvestobo in zavzetost.«
Razvezani, samski, zakonci, skratka vsi člani Cerkve se lahko učimo drug od drugega in skušamo drug drugega razumeti in podpirati, saj nam je namenjeno “veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo, … da se je rodil Odrešenik” (Lk 2,10-11). Zato naj ne bo od tega veselja nihče izvzet!

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 6-7.

Družina

Napisal Marko na 12. decembra 2017. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Sveta Družina je odgovor vseh treh, Jožefa, Marije in Jezusa, na Očetov načrt, vsi trije pomagajo odkrivati Božji načrt, je dejal papež na praznik svete Družine v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja. Sveta Družina se je dala popolnoma na razpolago: molili so, delali in se med seboj pogovarjali. Prav pogovor je v sodobnih družinah v veliki krizi, saj so tudi pri skupni mizi vsi zazrti v svoj pametni telefon, v svoj svet … in se sploh ne pogovarjajo. Pri mizi vlada tišina, kot bi bili pri maši. Nujno je treba obnoviti dialog med očetom in materjo, otroci, starimi starši …to je zelo pomembna naloga, ki jo moramo izpolniti danes, na praznik, in tudi vse dni novega leta. Sveta Družina naj bo tudi vzor našim družinam v tem, da se starši in otroci prizadevajo za skupno rast v svetosti, s sprejemanjem evangelija, in njegovim uresničevanjem v vsakdanjem življenju …
Ob prazniku Svete Družine vam ponujamo še nekaj misli iz knjige Zakladnica modrosti

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,27-28)

Družine naj se velikodušno odprejo življenju kot daru ter vzgajajo otroke v pripravljenosti za izpolnjevanje Božje volje. (Benedikt XVI.)

Naj nam Nazaret da razumeti, kaj je družina, kaj je njeno občestvo ljubezni, njena resnobna in sijoča le pota, njena posvečenost in nedotakljivost; naj se od Nazareta naučimo, kako blagodejna in kako povsem nenadomestljiva je vzgoja v družini. (bl. Pavel VI.)

Družine so prvi kraj, v katerem se živijo in posredujejo vrednote ljubezni in bratstva, sožitja in vzajemne delitve, pozornosti in skrbi za drugega. (papež Frančišek)

Družina mora biti vir svetlobe, ki razsvetljuje temo sveta. Ko bi le bilo več družin takšnih, bi svet postal ena velika, srečna družina, polna svetlobe in upanja. (François X. Nguyen van Thuan)

Našim krščanskim družinam manjkata predvsem dve stvari, ki pa sta med seboj tesno povezani: pogovor med zakoncema in pogovor z Bogom. (Vital Vider)

Družina, v kateri ni družinske molitve, je podobna cerkvi, ki je spremenjena v muzej. (Vital Vider)

Družina je srečna, dokler se vsi njeni člani zbirajo okoli družinske mize. Ko jih skrb za zaslužek razmeče na vse strani, da nikoli ne jedo več skupaj, potem splahne tudi sreča in zadovoljstvo v družini. (Janez Oražem)

Bog bi lahko prišel na svet brez družine, brez matere, a je hotel že s prvim korakom na zemljo posvetiti celico naravnega življenja družino. Sveti večer je zato praznik Božje domačnosti. (Janez Oražem)

Človek je vedno družinsko bitje. Mora koga imeti, mora komu pripadati, biti potreben. Tudi ko je star in bolan takrat še najbolj. Hoče ostati v družini. (Miha Žužek)

Družina je tisti prostor, kjer naj bi se uresničevalo, razvijalo in izpopolnjevalo življenje. Tu naj bi bili vsi člani družine v varstvu medsebojne harmonije najbolj deležni lepot in radosti naravnega življenja. (Stanko Janežič)

V družini mora biti živa zavest Božje navzočnosti. Vsa naša dejanja in besede, vsi naši odnosi potekajo pred očmi živega Boga. (Janez Zupet)

Družina, ki se nikoli ne igra, je zelo žalostna družina. Naj se vam ne zdi škoda časa za to, kar ni neposredno koristno. (Bogdan Dolenc)

Danes je zelo moderno govoriti o odprti družini. Žal mnogi razumejo to odprtost kot svobodnjaški, neobvezujoč način medsebojnih odnosov, ki prinaša s seboj razbitost in razvaline pretresljivih razsežnosti. (Lojze Bratina)

Družinske radosti so za človeka najdragocenejše v življenju in veselje, ki ga okušajo starši ob svojih otrocih, je nasvetejše na svetu. (Johann Heinrich Pestalozzi)

Družina je velika šola, ki jo je ustanovil Bog za vzgojo človeškega rodu. (Gotthold Ephraim Lessing)

Družina smo, druži nas ista kri, / družijo iste skrivnostne vezi, / ki jih nihče ne more izničiti, / ne pretrgati, ne zatajiti. // Vsi smo eden drugemu luč. / In če le ena od njih ugasne, / ugasne cele družine luč. (Tone Kuntner)

Kakor vsem stvarem našega časa, tudi družini danes preti nestalnost, ker je zgrajena na temelju uživaštva in ne darovanja, ljubezni, čuta dolžnosti. (Carlo Sgorlon)

Noben stroj vam ne pomaga, če ni v družini ljubezni in resnične pripravljenosti za žrtve … Če ni vsak člen družinske verige kaljen in zvarjen v ognju ljubezni in žrtev, se bo hiša sesula. (Fran Saleški Finžgar)

Vsaka družina, kjer so dobri otroci in kjer sta dobra oče in mati, je sveta družina. (Karel Mauser)

Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo. (Alojz Rebula)

Za okni živi družina. Mogoče se pogovarja in to je zelo lepo. Mogoče pa ljudje gledajo v televizor namesto drug v drugega. To ni prijazno. (Berta Golob)

Kakršen je gospodar, taka je družina. (slovenski pregovor)

Osrečite svojo družino, pa bo na zemlji zavladal trajen red. (kitajski pregovor)

Ako je korenina sveta, svete so trudi veje. (slovenski pregovor)

Družina je ključ k sreči. (azerbajdžanski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

Zakladnica modrosti

Napisal Marko na 12. decembra 2017. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Zbirka Za luč in moč 2

Ko se je leta 1965 porajalo Ognjišče (sprva Farno kot glasilo župnij Postojna in Koper), je njegov ‘oče’ Franc Bole, takrat župnik v Postojni, imel stike z belgijskim študentskim duhovnikom Fernandom Lelottom. Ta je svoje mlade prijatelje duhovno hranil z drobnim, vsebinsko bogatim lističem Ognjišče naše Gospe. V vsakem je bila tudi Iskra za poživitev plamena: stavek, izrek, misel, vzeto iz Svetega pisma, spisov svetnikov ter del pesnikov in pisateljev, je z nekaj stavki pospremil s spodbudami za razmišljanje. Njegove Iskre so od vsega začetka žarele tudi v našem Ognjišču. Leta 1978 so izšle v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča. »Ta knjižica bi vam rada pomagala, da se za trenutek ustavite, premislite svoja dejanja in naredite načrt za naprej,« je v spremni besedi zapisal urednik Franc Bole. »Vzemite jo v roke zvečer, preden ležete k počitku, ali zjutraj, preden začenjate svoje delo.« Avgusta 1984 smo začeli z rubriko Zajemi vsak dan, ki je na dveh straneh nudila ‘požirke’ duhovnosti: izbrane misli iz knjig Svetega pisma, svetnikov in svetnic, religioznih mislecev, domačih in tujih pesnikov in pisateljev. Rubrika se je bralcem brž priljubila; pognala je globoke korenine in je ‘živa’ že nad trideset let. Misli so sicer oštevilčene – po dnevih meseca, vendar si lahko vsakdo poišče misel, ki ga nagovori in mu ‘polepša dan’. Leta 2001 je izbor življenjskih modrosti za vse dni v letu izšel v knjigi Misel za lepši dan, ki je v kratkem času doživela štiri ponatise. Ob tem toplem sprejemu se je že dalj časa porajala zamisel o novem izboru, ki ga imate zdaj v rokah.

V knjigi je zbranih 930 misli različnih avtorjev (280), urejene so tematsko (82 gesel od A do Ž), pri vsakem geslu je najprej misel iz Svetega pisma, sledijo misli svetnikov, blaženih in svetniških osebnosti, papežev, škofov in drugih učiteljev duhovnosti, na koncu so zlata zrna iz del domačih in tujih pesnikov in pisateljev ter ljudske modrosti v pregovorih. Želimo, da bi pogosto odpirali to malo ‘zakladnico modrosti’, da bodo vaši dnevi čim bogatejši!

Prelistajte

iz vsebine

BLAGOR: Ne vrtimo se okrog lastne popolnosti,odpravimo se na pot ljubezni do bližnjega in v odnosih, polnih zdrave skrbi za drugega zaživimo Jezusove blagre. Pustite, naj vas napolni Očetova nežnost, da jo boste lahko širili okoli sebe! (papež Frančišek)
BLAGOSLOV: Uspeh vsega našega dela je odvisen od Božjega blagoslova, ki ga moramo zaslužiti in ohraniti z dobrimi deli. (Janez Ev. Krek)
BLIŽNJI: Rečeš dobro besedo, storiš drobno uslugo, pokažeš se kot plemenit človek, kaj veš, na koga vse boš vplival! Nevede in nehote boš pomagal bližnjim, da bodo boljši. (Miha Žužek)
BOG: V vsem, kar živi, je pustil Bog sled svojeljubezni. Bog je globoka vez vsega, kar biva, vsega vesoljstva. (Phil Bosmans)
BOGASTVO:Bogastvo ne ustvarja sreče. Veselja ne najdeš v stvareh, ki nas obdajajo, najdeš ga na dnu duše. (sv. Terezija Deteta Jezusa)
CERKEV: Cerkev ne potrebuje novih reformatorjev, potrebuje novih svetnikov. (Benedikt XVI.)
ČISTOST: Če je tvoje srce brez hudobije in strasti, čisto brez madeža, si srečen, kajti tvoj pogled je jasen. (sv. Gregor iz Nise)
DAR: Pravo darilo je vselej le dobrota našega srca. (Anton Trstenjak)
DELO: Delo pridnih rok blagoslavlja Gospod. (slovenski pregovor)
DOBROTA: Dobrota je sredi srca doma. / Vse, kar je dobro, / dehteče dehti. / Dobrota ni sirota. / Dobrota ima veliko otrok. / Njihov prijatelj je Bog. (Berta Golob)
DOLŽNOST: Skušaj izpolnjevati svoje dolžnosti, pa bošvidel, koliko veljaš. (Johann Wolfgang Goethe)
DRUŽINA: Družina je srečna, dokler se vsi njeni člani zbirajo okoli družinske mize. (Janez Oražem)
EVANGELIJ: Naše življenje je prvi evangelij. (Joseph Cardijn)
EVHARISTIJA: V evharistiji je strnjeno veselo oznanilo, ki ga lahko razčlenimo v petih točkah: Bog je, Bog nas ljubi, Bog je prišel k nam, Bog nam odpušča, Bog nas čaka k sebi domov. (Jožef Smej)
GOSPOD: Gospod je, ki začne in nadaljuje, / vabeč nas, kot le On to z nami zna. / Svoboden med svobodnimi kraljuje, / Kraljestvo stavlja v živo dno srca. (Vladimir Kos)
HREPENENJE: Bodimo ljudje hrepenenja in molitve.Ničesar ne imejmo za nemogoče: Bog zmore vse. (bl. Charles de Foucauld)
HVALEŽNOST: Bodi hvaležen, da nimaš vsega, kar si želiš. Česa bi se potem še veselil? (Kahlil Gibran)
…
ISKRENOST: Toliko boš napredoval, kolikor strožji boš do samega sebe. (Tomaž Kempčan)
KREPOST: Kdor me opozarja na moje napake, je moj prijatelj; kdor poudarja moje kreposti, je moj sovražnik. (kitajski pregovor)
KRIŽ: Najlepša knjiga je križ in kdor te knjige ne zna brati, je bolj vreden usmiljenja kot tisti, ki so nepismeni. (sv. Jožef Cottolengo)
LJUBEZEN: Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, / da vgásniti jo more sreče jeza. (France Prešeren)
LUČ: Za otroke luči je svetlo tudi sredi trde noči. (sv. Ciprijan)
MATI: O mati, v učenosti ni ljubezni – ti pa si ljubezen sama, že tvoj smehljaj je paradiž, vesel in sončen, brez črnega spoznanja. (Ivan Cankar)
MILOST: Za tiste, ki jih Bog ljubi, preskušnje niso kazen, ampak milost. (sv. Janez Vianney)
MIR: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji. (Lk 2,14)
MLADOST: Bog je mlad in vsak mlad človek naj bi v svet prinašal nekaj te večne Božje mladosti, novosti. (Egon Kapellari)
MODROST: Modrost je bližje molku kot besedam.(arabski pregovor)
MOLITEV:Dajmo Bogu jutranjo in večerno molitev. Zjutraj se mu zahvalimo za preteklo noč, zvečer za vse dobrote dneva. (bl. Anton Martin Slomšek)
MOŽ: Ako mož ženo zmerja, jo otroci tolčejo.(slovenski pregovor)
NEBESA: Pot v nebesa je izpolnjevanje dolžnosti tukaj na zemlji. ( Johann Heinrich Pestalozzi)

pripravlja Marko Čuk

Sreča

Napisal Marko na 12. decembra 2017. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Na prvi dan v letu izrečemo veliko voščil, sodelavcem, prijateljem – Srečno … zdravje …Poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o sreči, …
V knjigi je zbranih 930 misli različnih avtorjev (280), urejene so tematsko (82 gesel od A do Ž), pri vsakem geslu je najprej misel iz Svetega pisma, sledijo misli svetnikov, blaženih in svetniških osebnosti, papežev, škofov in drugih učiteljev duhovnosti, na koncu so zlata zrna iz del domačih in tujih pesnikov in pisateljev ter ljudske modrosti v pregovorih. Želimo, da bi pogosto odpirali to malo ‘zakladnico modrosti’, da bodo vaši dnevi čim bogatejši!

SREČA

Ni nam treba iskati sreče. Če imamo ljubezen do drugih, nam bo dana. Je namreč Božji dar. (sv. Terezija iz Kalkute)

Srečen ni, kdor veliko ima, ampak kdor malo potrebuje. (bl. Anton Martin Slomšek)

Srečo poznajo tista dobra srca, ki žive le za druge. Taka je tudi materinska sreča, ki pozablja nase. (Cvetana Priol)

Družinska sreča je v veliki meri odvisna od medsebojne hvaležnosti. (Leon-Joseph Suenens)

Pogosto ne vidimo sreče, ki jo nosimo v rokah, ampak sanjamo o sreči, ki jo imajo drugi. Zahvali se Bogu za srečo, ki jo imaš ta trenutek! (Fernand Lelotte)

Kdor hoče biti srečen, mora plačati ceno. Cena naše sreče pa je: nič več in nič manj kot to, da podarimo sami sebe. (Phil Bosmans)

Bog nas je ustvaril iz ljubezni, da bi nas osrečil. Toda povsem podarjena in vsiljena sreča ni popolna sreča. Kako vse drugačno zadoščenje imamo, kadar smo pri svoji sreči sami sodelovali. (Janez Janžekovič)

Če hoče človek doseči srečo, mora vanjo vračunati tudi trpljenje. (Anton Trstenjak)

Potreba po srečanju prinaša v naše bivanje srečo. Ob srečanjih stalno rastemo k sreči. Rast je postopna. (Vinko Kobal)

Če pomislim nazaj na svojo preteklost, vidim, da je bila zame največja sreča – vera. Skoraj vse, kar sem doživel lepega in osrečujočega, je bilo na ta ali oni način v zvezi z mojo vero. (Ivan Dolenec)

Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Čim bolj živite zase, tem bolj živite drugim. (Jože Plečnik)

Kdor hoče uživati veselje, ga mora deliti z drugimi. Sreča je bila rojena kot dvojčica. (George Byron)

Gorje mu, kdor v nesreči biva sam! / A srečen ni, kdor srečo uživa sam … / Duh plemeniti sam bo nosil boli, / a sreče užival sam ne bo nikoli. (Simon Gregorčič)

Mnogi izgubijo majhno srečo, ker zaman iščejo veliko. (Pearl Buck)

Primerjanje pomeni konec sreče in začetek nezadovoljstva. (Sören Kierkegaard)

Če bi hoteli biti le srečni, bi to morda kmalu dosegli. Toda hočemo biti srečnejši kot drugi, to pa je zelo težko doseči, ker imamo druge za srečnejše kot dejansko so. (Charles Montesquieu)

Kadar smo srečni, smo vedno veseli; kadar smo veseli, pa nismo vselej srečni. (Talmud)

Kakšno srečo zahteva človek? Hoče srečo, ki je brezmejna po svoji vsebini, veličini, trajnosti, po vsem. Takšna sreča pa je le Bog, brezmejni vir vse sreče. (sv. Maksimilijan Kolbe)

Moli zato, da zgradiš svojo srečo, in ne zato, da porušiš srečo drugih. (japonski pregovor)

Srečen si, če ne želiš, česar imeti ne moreš.(slovenski pregovor)

ZAKLADNICA MODROSTI – Zbirka Za luč in moč 1

Prelistajte

pripravlja Marko Čuk

Če je to Tvoja volja

Napisal Marko na 11. decembra 2017. Objavljeno v zgodbe.

Vstopila sem v zobozdravstveno čakalnico. Z gospo, ki je že čakala, sva se pozdravili in izmenjali prve informacije o tem, koliko časa že čaka.
»Kar lepo se držijo ure. Sedaj je pri zobozdravniku gospod, ki je bil poklican točno ob uri, kot je bil naročen. In če bo šlo brez zapletov, bom na vrsti čez dobrih pet minut.«
»Potem pa imam čas, da počasi pripravim na to, kar me čaka. Nisem tiste vrste človek, ki ima vse rad na hitro.«
»Jaz pa sem čisto drugačna,« je odvrnila gospa. »Meni se mora zgoditi vse na hitro. Ne maram zavlačevanja in da se mi vse razlaga na dolgo in široko, kaj me čaka, kaj bodo sedaj počeli z mano. Zaupam, da bo vse dobro.«
»Saj tudi jaz zaupam v strokovnost, dobronamernost in človečnost,« sem se branila, »ampak vseeno imam rada, da mi razložijo postopek. Tudi v vodo se nikoli ne poženem. Vedno najprej stopim vanjo in grem počasi v globino.«
Iz ordinacije je stopil gospod in poklicana je bila gospa, s katero sva klepetali. Z odhodom obeh je nastala tišina in v tihoti sem še enkrat preletela pogovor ter si dala poguma, da sem lahko drugačna.
Med vožnjo semkaj sem molila za zobozdravstveno osebje, ki me bo sprejelo, zdaj pa lahko petnajst minut v tišini nadaljujem.
Nisem bila dolgo sama. Vstopil je znanec, čigar mama je bila drugič hospitalizirana na onkološkem oddelku.
»Kako pa je kaj z mamo?« sem ga boječe vprašala takoj po pozdravu.
»Nič dobrega se ne obeta. Rak naglo napreduje. Že skoraj dva tedna se ne zbudi več. Čeprav se pri njej zadržim po celo uro, jo božam, ji govorim, kaj zapojem in na koncu še molim, se le kakšen dan odzove tako, da zatrepeta z vekami, oči pa ne more več odpreti. Bolnišnično osebje dobro skrbi zanjo, vendar je kljub temu to samo še tisto zadnje počasno poslavljanje. Z eno nogo je že na drugi strani, kot rečemo …«
Sledilo je nekaj trenutkov tišine in pritajenih vzdihov bolečine, ki sem jih prekinila, govoreč bolj sebi, kot njemu: »Mogoče pa vaša mama rabi počasen prehod, tudi vi domači rabite počasno slovo in Bog vam milostno poklanja dodatne dneve, za katere mislimo, da so samo še dodatne in nepotrebne bolečine in trpljenje. Zakaj je vse to potrebno? Bog ve! Kljub vašemu trudu vam mama ne bo nič spregovorila. Mogoče pa vas ona sliši in čuti vašo prisotnost, ko ji mogoče prvikrat v življenju izrekate besede, ki ste jih v sebi držali celo življenje. Mogoče se ji šele sedaj lahko iskreno zahvalite za vse, kar je storila za vas, ker ste bili prej zadržani ali pa se vam je zdelo samoumevno. Mogoče se ji morajo nebeška vrata odpirati počasi, ker bi jo vsa tista nepopisna sreča in slepeča ljubezen, ki jo bo obsijala ob smrti, prestrašila.«
Spet je zavladala tišina.
»Če je vaše razmišljanje pravilno, potem pa tisti, ki podpirajo evtanazijo, ves ta božji načrt porušijo,« se je utrgalo iz njega.
»Duša stopi pred Boga čisto zmedena in nepripravljena, saj še ni prišel njen čas. Mogoče si ne želi tako hitrega srečanja z njim in jo je strah. Kako se bo v takem odločilnem trenutku, od katerega je odvisna vsa večnost, pravilno odločila … Na ta odločilni korak se moramo pripravljati vse življenje, dan za dnem. Ne bojmo se, Bog nam velikodušno pomaga tudi v smrti. Smrt so samo vrata, skozi katera stopamo v večnost.«
Najin pogovor je prekinil mladenič, ki je privihral v čakalnico.
»O, saj sta še dva!« se je začudil. »Sem pa mislil, da ne bo nikogar in bom mogoče na vrsti prej kot sem naročen.«
»Kam pa se ti tako mudi?«
»Izpit imam. Zadnji izpit. Če ga uspešno opravim, bo moje izobraževanje končano. Ni bilo lahko. Nekaj izpitov sem naredil odlično in z lahkoto, nekaj pa jih je bilo narejenih s težavo. En predmet sem ponavljal kar trikrat. Pa sem trmasto vztrajal. Kdor vztraja, enkrat naredi. Danes je pred mano zadnja preizkušnja, potem pa se bo odprlo novo, drugačno življenje in v bistvu bom spet na začetku nove poti. Ojej, pa še zob me boli, da moram k zobozdravniku. Še dobro, da sem dobil termin. Mi bo pa šlo na tesno s časom. Ne vem, ali naj čakam, ali naj malo potrpim in se vrnem drugič.«
»Zamenjajva vrstni red. Pojdi sedaj v ordinacijo ti, ko pa bil ti na vrsti, pojdem jaz,« sem mu predlagala.
Vrata v ordinacijo so se odprla in asistentko sem prosila za zamenjavo vrstnega reda s tem mladeničem. Nič ni imela proti, mladenič pa se mi je lepo zahvalil, ko je vstopil.
Ko sva z znancem spet ostala sama, je nadaljeval: »V teh dneh me zelo nagovarjajo Jezusove besede, ki sem jih slišal v nedeljo pri evangeliju in pridigi. Poslušali smo Matejev evangelij in Jezusove besede: Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan. V tem odlomku nam evangelist opisuje, kako je Peter branil Jezusu, da bi trpel: “Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi.” Jezus je HOTEL opraviti nalogo, ki mu jo je zaupal Oče, HOTEL je trpeti in biti umorjen, da bi premagal pekel in smrt in nas odrešil.«
»Cerkev nas želi uvesti v Jezusovo pot križa, ki jo je prehodil za nas. To je storil, da bi mogli stopiti v polnost novega življenja. V našem življenju je res velikokrat težko razumeti božje načrte in njegovo ljubezen,« sem mu pritrdila.
»Kot obliž na rano so bile zame besede duhovnika, saj sem se tudi sam večkrat spraševal – ZAKAJ? Zakaj mora mama, ki je celo življenje toliko trpela, toliko pregarala in ves časa molila, zakaj mora sedaj še vse to pretrpeti? Ampak to niso misli, ki bi prihajale od Boga. Jezus je zavrnil Petra, ki je rekel: “Bog ne daj, Gospod! To se nikakor ne sme zgoditi”.«
»Res je, Jezus svojim učencem ni prikrival, da bo njegovo trpljenje cena našega odrešenja. Tudi mi moramo sprejeti to resnico križa, saj velja za vse. Vsak dan moramo vzeti svoj križ, ki je ključ nebeških vrat, in hoditi za Jezusom,« sem se strinjala z njim.
Znanec je nadaljeval: »V teh težkih trenutkih je zame pogovor z Bogom prav odrešujoč. Včasih, ko ne vem, ali je moja želja dobra, ali je zares koristna, dodam stavek če je to Tvoja volja. Bog vse ve. Ve, kaj je dobro za nas, mi pa tega vpogleda nimamo, zatorej se mu prepustimo.«
»Ja, življenje je treba živeti, ga doživeti in na koncu dotrpeti. Takrat se človek najlepše pripravi na srečanje z Očetom …«
Najin pogovor mi je odzvanjal v ušesih še potem, ko sem iz ordinacije že slišala zvok svedra. Hvaležna sem bila mladeniču, ki je vstopil namesto mene; z znancem sva si tako lahko še marsikaj izmenjala. In pritrjujem svetemu Tomažu Akvinskemu, ki pravi: »Razdeljena bolečina se razpolovi, razdeljeno veselje se podvoji.«
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 44.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing