Avtor: Marko

“Vera ni izmišljotina. Izmišljotina ne more narediti takšnega čudeža.”

Žena, mati, pedagoginja, pisateljica … Morda sem še kaj pozabil, a sem naštel dovolj, da zaslutite široko dejavnost tokratne gostje meseca. Njena ustvarjalnost je res raznovrstna in z njo bogati ljudi na različnih področjih. Upam, da bo nagovorila tudi vas.

Kako se, pisateljica za otroke, spominjate svojega otroštva v decembru? Miklavža, adventa?
Nisem bila versko vzgajana in sem spadala med tiste otroke, ki jim Miklavž ni nič prinesel in niso vedeli niti tega, kdo je to. Bilo je skrivnostno in sem se spraševala, kaj skrivajo sošolci, ki so si za debelo zaveso pripovedovali o Miklavžu in si kazali darila. Mi, ki nismo hodili v cerkev, nismo smeli nič vedeti o tem in to me je zelo vznemirjalo. Vedela sem, da hodi Miklavž s parklji po vasi, ampak nisem točno vedela, kaj se dogaja. Tudi božiča nismo praznovali, samo novo leto.
Kako pa ste spoznali krščansko vero?
Moja mama je bila krščansko vzgojena, a je šele kot zrela ženska začela ugotavljati, da so jo v šoli načrtno prevzgojili. Šola jo je poslala na obisk k Titu v Beograd. Je na skupinski fotografiji s Titom, objavljeni v eni izmed velikih barvnih knjig o njem, ki so množično izhajale v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Napolnili so ji glavo z idejo najboljše ureditve na svetu in počasi je začela opuščati vero svojih staršev, ki sta bila res preprosta, nepismena, čevljar in tkalka iz Tržiča. Leta 1989 je mojim staršem v prometni nesreči umrl sin, moj mlajši brat. Takrat je imela dve možnosti: da umre od žalosti ali pa se vrne v življenje. Izgubo je odžalovala do konca, oba sta jo. Dovolila sta si biti na smrt žalostna. Mama je prva našla pot do svojega duhovnega sveta. Oče ji je sledil. Mlajšemu bratu je bilo vse to precej samoumevno, ker je bil kot otrok bolj odprt, meni pa ne, saj sem bila stara že čez dvajset let. Mislila sem, da sta zblaznela. Vse, kar sta mi začela pripovedovati, se mi je zdela osladna pravljica, ki si jo Cerkev izmišlja zato, da vleče ljudi za nos. Verjela sem temu, kar družba misli še danes – morda še bolj zagreto kot takrat – da je Cerkev predvsem pokvarjena. Toda starša sta me pretresla s svojim prebujenjem. To pa ne more biti osladna pravljica potem, ko ti umre otrok.
Torej vas je prepričal zgled njunega življenja.
Moja starša sta tudi prej vsak dan vstala, šla v službo, vse naredila za najmlajšega otroka, ki jima je ostal, tudi na počitnice sta ga peljala, ampak bila sta mrtva, potem pa sta oživela. To me je prepričalo. Izmišljotina ne bi mogla narediti takšnega čudeža. Seveda imam še vedno kdaj dvome in me na trenutke prešine, da je vse skupaj prevara. Ob tem pa se vedno spomnim na besede zaslužnega papeža Benedikta XVI.: Verni in neverni se srečujemo v dvomu. Ampak da me ne boste narobe razumeli. Tudi če me kdaj vznemirjajo dvomi o dogmah, nikoli ne podvomim v Kristusov nauk o svetosti življenja ter ljubezni do bližnjega in stvarstva. Modno vrtenje okrog sebe in svojih čutenj se mi globoko upira.
Kako pa se spominjate adventa v svoji družini? Imate namreč pet otrok. Kako ste si kot sodobna družina, ki je razpeta med številne obveznosti, od šole, krožkov, športa, glasbene šole in raznih nastopov, vzeli čas za pripravo na praznovanje in praznovanje samo? Najbrž ni vedno lahko?
Ne, ni lahko, pravzaprav je nemogoče, prav nič si ne delam utvar. Na božič se lahko začnem pripravljati šele na dan pred božičem. Moj drugi sin hodi na škofijsko gimnazijo, vsaj on je tisti dan doma in se loti postavljanja jaslic. Jaz pa sem takrat, če je delavnik, do poldneva še v službi. Vsako leto režiram proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti.
Kaj pa adventna priprava? Najbrž vam tudi pri njej številne obveznosti otežujejo pripravo na božič.
Zelo. Seveda se v sebi zavedaš, da je advent, čas pričakovanja. Ni pa to čas miru. Ko so bili otroci majhni, adventni venec in prižiganje sveč ni bila nobena romantika. Prepirali so se, kdo bo upihnil sveče. Namesto, da bi se umirili, so prežali na ‘amen’ in potem vsi naenkrat pihali. Zagotovo je navsezadnje kdo jokal, ker ni pihnil pravi čas. Ko smo določili vrstni red pihanja, pa se je ta komu zdel nepravičen in spet smo poslušali pritožbe in jok. Enkrat mi je bilo tega dovolj in sem adventni venec nesla proč. Danes se smejem ob tem spominu, takrat se pa nisem.
‘Veseli december’ je ves okinčan in razkričan. Vsi hočejo imeti sklepne nastope in ‘čarobne’ prireditve: šola, glasbena šola … Če imaš toliko otrok in ima vsak svoje prireditve, nisi v decembru skoraj nikoli zvečer doma.
Omenili ste, da poučujete, ste pedagoginja in mama. Ste pa tudi pisateljica. Človek se vpraša – kdaj zmorete vse obveznosti? Včasih mi kdo reče, ko predstavljate velike družine v Ognjišču (in vi imate otrok za danes že veliko družino) jih vprašajte, kako zmorejo opraviti vsa gospodinjska opravila? Torej kako? Z ozirom, da ste Gorenjka, poročena na Primorsko in imate starše, ki običajno pomagajo, daleč od sebe.
Mož je pred desetimi leti izgubil službo. Takrat sva se odločila, da je ne bo niti iskal. Zavarovan je za nego in varstvo otrok, dokler najmlajša hčerka ne bo dopolnila deset let. Med tednom on gospodinji, lika, kuha, prevaža otroke, poleg tega vrtnari in gospodari. Jaz pa kuham in pospravim ob koncu tedna.
Kdaj pa pišete?
Zdaj se že zelo poznam in vem, kako se moram disciplinirati, da lahko pišem. No, včasih se discipliniram do take mere, da se ne morem več sprostiti. Če zgodaj vstanem in sem ob šestih že pri delu, potem lahko kaj napišem, preden grem v službo. Če začnem ob desetih (tudi kadar imam pouk kasneje), pa vem, da ne bom dosti naredila. Za pisanje mi je dovolj dve, tri ure, v tem času lahko ogromno naredim. Ne bi mogla sedeti sedem ur. Tudi kadar sem v službi prosta in lahko pišem, grem po dveh ali treh urah dela ven.
Prebral sem, da od otrok zahtevate pomoč pri hišnih opravilih. Niste jih razvajali v slogu, oh, ubogi, so še majhni, mladi, saj je življenje pred njimi in bodo še morali delati.
Moja želja in težnja je bila vedno, da bi vsi skupaj imeli skrb za dom. Ampak to je utopija. Otrokom se zdi čisto v redu, če ni pospravljeno. Včasih se mi enostavno ne da več dopovedovati in raje sama naredim. Zlasti od najstnikov (po katerih se zgleduje tudi najmlajša hčerka, ki še zdaleč ni najstnica) skoraj na vsako prošnjo dobim odgovor: “Zakaj pa ravno jaz? Zakaj ne rečeš komu drugemu?” No, ob sobotah je jasno, kaj kdo naredi, ni več treba razlagati in se pogajati. Vsaj to. Je pa treba za vsako dodatno zadolžitev navesti kup argumentov, ki ne prepričajo vedno. Lepo je imeti bistre otroke, je pa to zelo naporno.
Ko včasih poslušam ‘sodobne ženske’ imam občutek, da so izpolnjene v vsem, samo v materinstvu ne. Kako gledate vi na to?
Izjavi ženske, da je materinstvo ne izpolnjuje, se čudim. Ne bi rada izrekala sodb, kajti vsaka, ki to reče, ima svoje razloge, jaz pa verjamem, da je ženska v vsakem primeru materinska, tudi če nima svojih otrok. Ne predstavljam si namreč, da ne bi imela v sebi težnje po skrbi za drugega. Če nima svojih otrok, skrbi za nečake, redovnica skrbi za uboge, se ukvarja z drugimi otroki, s sirotami … Res pa je, da sem v obdobju, ko so moji otroci nekoliko zrasli, začutila, da so me začeli izkoriščati, ker sem bila ves čas doma. Takrat sem tudi jaz spoznala, da me samo materinstvo ne izpolnjuje. Dokler sem bila vpeta v dnevni ritem z malčki, sem bila zadovoljna, potem pa ne več povsem … Potrebovala sem ustvarjalno delo in potrditve od zunaj. Vendar si ne predstavljam, kaj bi počela v življenju, če ne bi imela otrok. Saj ne bi imela ne navdiha ne discipline, se mi zdi.
Govorila sva že o tem, da ste pisateljica. Svojo pisateljsko kariero ste začeli kot izrazito otroška pisateljica. Kje je vzrok za to?
To je bilo v obdobju, ko sem zapustila gledališče in sem čakala drugega otroka. Takrat sem potegnila črto pod svojo igralsko kariero. Nisem se več nameravala zaposliti v gledališki ustanovi. V tistem trenutku mi je bilo to v veliko olajšanje, ker sem se utrudila od prisilne kolektivne miselnosti, v kateri moraš verjeti v tuje koncepte in estetiko, ki ni vedno tvoja lastna … Takrat, ko sem ostala doma, sem bila zelo zaposlena, saj sem kmalu po drugem imela še tretjega otroka. Prvi trije so rojeni v obdobju petih let, med drugim in tretjim je samo šestnajst mesecev razlike. Kmalu mi ni bilo dovolj, da bi samo prala (prala sem tudi plenice, saj sem zavračala tiste za enkratno uporabo, ki obremenjujejo okolje) in kuhala. Želela sem si, da bi lahko ob tem tudi kaj ustvarjala. Takrat sem začela z zgodnjim vstajanjem in pisanjem. S tem se nisem oddaljevala od otrok. Danes mislim, da je bilo to dobro. Vesela sem, da sem se odločila biti doma. Najprej sem pisala za svoje otroke, šele kasneje je to delo preraslo v poklic. Zdaj pišem za vse otroke.
Tako je izšla vaša prva knjiga šmarnic za otroke Pod Marijinim plaščem, leta 2004.
To je bila moja prva izdana knjiga, ni pa bila prva stvar, ki sem jo napisala. Zgodbe za slikanice so nastale prej, ampak izid ilustrirane knjige terja precej časa. Šmarnice pa so bila izbrane na natečaju, zato so tako hitro izšle.
Ko ste imeli zagovor magistrske naloge, so vam dejali, da od vas po kratkih zgodbah pričakujejo roman. Je bila to spodbuda, da ste ga res napisali?
Da, to je bila ena izmed spodbud. Za magistrski nastop na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer umetniška beseda, sem pripravila govorno interpretacijo svoje kratke proze, ki je takrat izšla pri Mohorjevi družbi v zbirki z naslovom Jezik molka. Nastopila sem v Mali drami. V pisnem delu naloge pa sem iz teorije romana izpeljala teorijo kratke proze. (naslov: Plasti ustvarjene besede v pisni in govorni podobi avtorske proze). Na zagovoru so me vprašali, kdaj bom napisala roman. Odgovorila sem jim, da nikoli, ker si tega ne upam in kot pisateljica nimam dovolj sape za tak podvig. Nato mi lastna izjava ni dala miru. Prav jezna sem bila nase, da sem to rekla. Brez dvoma je bilo to ena izmed notranjih spodbud za roman. Čez kakih deset dni sem ga že začela pisati.
Kaj pa vas je spodbudilo, da ste od pisanja za otroke prešli na pisanje za odrasle?
Mogoče je nekaj na tem, da od sebe veliko zahtevam in sem zadovoljna, kadar naredim nekaj, česar si dolgo nisem upala, ker sem mislila, da ne zmorem.
Lahko bi rekli, da ste pisateljica za nagrade. Veliko vaših knjig in zgodb je bilo nagrajenih: od kratke zgodbe pri Mladiki do prvega romana za odrasle Kava pri dišečem jasminu pa do svetlobnice pri Družini, pa na začetku šmarnice za otroke …
Ne pišem za nagrade, ampak za natečaje. To je velika razlika. Pri šmarnicah ni bilo hude konkurence, medtem ko je pri Modri ptici bila, saj je bilo tam nominiranih kar nekaj uveljavljenih pisateljev. Moja prva velika nagrada, kot izid natečaja, je bila Svetlobnica. Natečaj je krasna spodbuda. Če nekaj pišeš, recimo roman, nimaš toliko motivacije, če veš, da bo potem tvoje besedilo dolgo ležalo na uredniški mizi. Pri natečaju pa veš, da bodo rokopis (tipkopis) morali prebrati. Imaš določeno dolžino in seveda rok. Natečaj je za pisatelja kakor tekmovanje za glasbenika. Takrat najbolj zbrano delaš in hitro napreduješ.
V svojem prvem romanu za odrasle Kava pri dišečem jasminu ste se lotili težke teme zasvojenosti, konkretno odvisnosti od iger na srečo. Zakaj ste se lotili te teme? Ali zato, ker ste z Goriškega, kjer je bilo teh primerov več? Kaj se vas je pri igrah na srečo tako dotaknilo, da ste temo uporabili za roman?
Morda tudi to, da sem se zelo zavzela, ko je Goriški grozilo, da se bo spremenila v mali Las Vegas; da bodo na zaščitenih mokriščih, kjer gnezdijo in prezimujejo ptice, zgradili ogromno igralniško središče. Z vso silo sem se zaganjala v igralniško pošast. Mislim, da je civilna iniciativa veliko pripomogla k ohranitvi tega neokrnjenega okolja.
Kaj bi danes bilo, če bi začeli graditi?
Morda bi imeli tam zaposlene tujce. Mogoče bi bili na zaščitenem naravnem območju postavljeni samo temelji, ker zaradi gospodarske krize ne bi mogli graditi naprej. Ptice selivke se tam ne bi več ustavljale in prezimovale. To območje so namreč nameravali izsušiti. Mogoče bi mi celo mi ostali brez pitne vode, če bi tam zgradili velike bazene in uporabili naše vodne vire. To bi bila industrija nesreče.
Poznam kar nekaj družin, ki so razpadle zaradi iger na srečo. Poznam žene, ki so se jim možje obesili, a o vsem tem se ne govori. Igralništvo na Goriškem je svet zase. Živi ponoči, ko mi spimo.
In to je bila ena od spodbud.
Tudi to.
V enem izmed pogovorov ste omenili, da je bil z igrami na srečo zasvojen tudi veliki ruski pisatelj Dostojevski.
Zasvojenost ni povezana z izobrazbo in inteligenco. Tudi velik um lahko zboli in si ne more sam pomagati. Ko si zasvojen, potrebuješ pomoč.
Kako gledate na današnje zasvojenosti med mlado generacijo: pametni telefoni, računalniki, igrice? Kako se soočate s tem v družini? Ste postavili omejitve otrokom?
Trenutno me nobena stvar ne skrbi bolj kot to. Ne skrbi me toliko globalno segrevanje kot moralni in umski razkroj, ki se odvija pred mojimi očmi. Zadnjič sem opazovala otroka, starega kakih deset let, ki se je vračal iz šole. Bil je tako zatopljen v svoj telefon, da bi ga lahko avto povozil, pa tega ne bi opazil. Ni isto kot podoba otroka, zatopljenega v igro ali v branje, kar je ena najlepših podob na svetu. Ne, tu gre za otroka, zatopljenega v omamo. Meni se to zdi skoraj tako, kot da gledam Hirošimo po eksploziji atomske bombe. To, kar sem povedala v knjigi Kava pri dišečem jasminu, se danes dogaja dvanajstletnikom, šestnajstletnikom, dvajsetletnikom. Vem za otroke, ki so šli študirat v Ljubljano, pa starši sploh niso slutili, da se celo leto niso premaknili iz študentske sobe. Vem za mlade, ki nikamor več ne grejo, se ne odzivajo, ko dobijo novega sostanovalca, so cele dneve v postelji in sploh ne vstanejo, ker visijo na računalnikih in pametnih telefonih … To me res zelo skrbi. Vem, da ne bom rešila sveta, lahko pa rešujem svoj mali svet. V družini se z možem trudiva držati otroke čim bolj stran od vseh teh nevarnosti. Ampak jih je težko pripraviti do tega, da so drugačni, da med vrstniki izstopajo. Nakoplješ si njihovo jezo. Seveda so prepričani, da sva midva paranoična in da je vse skupaj najin problem, ki ga morava rešiti pri sebi.
Najbrž je vpliv okolice izredno močan.
Brez dvoma, ampak vseeno menim, da je manj škode, če se otrok počuti malo drugačnega od svojih vrstnikov, ker ni opremljen z vrhunsko tehnologijo, kot da postane zasvojen. Kajti zasvojenost je huda bolezen, pri kateri potrebuješ pomoč in tudi po zdravljenju nisi več nikoli tak kot prej.
Kot pisateljica ste tudi vključeni v program za odvisnike.
V tem letu sem mentorica za literarno dejavnost v skupnosti Pelikan, ki deluje pod okriljem Karitas, v Sostrem. Javna agencija za knjigo namreč izvaja projekt Vključujemo in aktiviramo, ki ga gmotno krije Evropski socialni sklad. Gre pa za delo s pripadniki ranljivih skupin. Mentorji v teh skupinah smo slovenski književniki. Nekaj ur je namenjenih tudi likovnemu ustvarjanju, kar izvajajo uveljavljeni ilustratorji. Mi pa z uporabniki beremo, pišemo, se pogovarjamo. Lahko povabimo tudi goste, ki nam obravnavane teme osvetlijo na različne načine. Lani sem bila mentorica skupini odraslih oseb z motnjami v duševnem razvoju v Dragi pri Igu, letos skupini odvisnikov s pridruženimi motnjami v duševnem zdravju, drugo leto pa bom projekt izvajala v ženskem zaporu na Igu. Hotela pa sem povedati nekaj drugega. Globoko spoštujem tiste, ki so se podali na pot odvajanja od kakršnihkoli drog, ker vem, da so to ljudje, ki so se že iz oči v oči srečali s smrtjo. To ni kar tako. Odvisnik se za zdravljenje odloči šele, ko nima več izbire, če hoče preživeti. Veliko se jih uniči. Tisti, ki preživijo, morajo sprejeti pomoč in se naučiti vsega od začetka: delati, živeti z drugimi, brati, se pogovarjati, graditi nekaj, kar so sami podrli … Zasvojenost je res bolje preprečevati kot zdraviti, pa če se sliši še tako zguljeno.
Ena vaših novejših knjig Bližina daljave, ki je dobila nagrado svetlobnica 2016, je menda napisana po resnični pripovedi. Seveda ste zgodbo predelali. O tem pišete tudi v uvodu v knjigo. Ste se želeli s tem nekako zavarovati, da vam ne bi kdo očital, da ste po svoje pisali, čeprav je jasno, da ima pisatelj umetniško svobodo, da obdela snov.
V tem je srž moje ljubezni do pisanja, da se lahko gibljem po meji med resničnim in izmišljenim. Ne gre za laž, ampak za ustvarjalno svobodo. Važno je, da se držiš notranje resnice.
V omenjeni knjigi opisujete čas pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Gre za občutljivo obdobje, ki z lahkoto skrega Slovence. Naj dodam, da je to ena redkih knjig, ki tako verodostojno in realistično ter brez olepšav opisuje tisti čas. Ste imeli kakšno težavo zaradi tega?
Ne, nihče mi ni ničesar rekel. Odzivi so dobri, uradnih recenzij pa ni. Morda zato, ker je roman izdala Družina, kajti nekateri kritiški krogi imajo predsodek pred to založbo. Molk me ne vznemirja, ker verjamem v zgodbo, saj sem jo napisala brez namenov in sodb. Na to sem bila pozorna od prve do zadnje besede, pa tudi še potem, pri vseh pregledovanjih.
Po osnovni izobrazbi ste dramska igralka. Zanima me, zakaj ne pišete iger, radijskih iger ali iger za otroke?
Saj jih pišem, ampak jih ne objavljam drugje kot v šoli, kjer delam. Vsako leto z dijaki postavim na oder eno svoje avtorsko mladinsko delo. Ne pišem pa za odrasle. Eno dramo sem napisala in poslala na neki natečaj, ampak očitno ni bila dobra in je zato ostala neopažena. Letos sem dramatizirala maturitetni roman Ubežni delci kanadske pisateljice Anne Michaels, ki jo zdaj z maturanti dramsko–gledališke smeri umetniške gimnazije postavljam na oder. Res pa je, da me pisanje dram ne tako pritegne tako kot pisanje proze.
Igralskega poklica praktično ne opravljate več. Še vedno pa poučujete gledališke predmete.
Poučevanje je najlepši izvleček tega, kar je ostalo od moje izobrazbe in izvleček vsega veselja, ki sem ga imela in ga še vedno imam do gledališke umetnosti in ki bi najbrž v neki ustanovi počasi zamrlo.
Če sva natančna, ste v zadnjem času spet postali igralka in sicer filmska igralka. Letos ste igrali v filmu o materi Leopoldini Brandis, ki pa še ni zmontiran. Kako je prišlo do tega? Še to, ste že kdaj prej igrali v filmu?
Sem, ampak manjše vloge. Pri omenjenem filmu pa gre za amatersko produkcijo, zato me precej skrbi, kaj bo iz tega nastalo. Videla sem prve materiale, ki jih bo treba še zelo obdelati. Pri snemanju mi je bilo lepo, lepše kot na snemanju s profesionalci. Vzdušje je bilo drugačno. Zraven smo bile štiri profesionalne igralke, tudi Milada Kalezić. Film naj bi občestvu približal svetniško kandidaturo graške grofične Jožefe Marije Brandis, kasneje matere Leopoldine, ki je bila predstojnica usmiljenk in ustanoviteljica Marijinih sester čudodelne svetinje.

Nataša Konc Lorenzutti (1970) je doma iz Kranja. V Ljubljani je študirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer dramska igra in umetniška beseda. V tretjem letniku (1992) je prejela fakultetno Prešernovo nagrado za vlogo Ofelije. Najprej je delala v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, potem pa v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici. Leta 1999 je prenehala službovati v tem gledališču in si pridobila status samostojne ustvarjalke. Sodeluje z Zavodom za šolstvo kot soavtorica učnega načrta za umetniško gimnazijo dramsko–gledališke smeri. Leta 2008 je zaključila pedagoško–andragoško izobraževanje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani ter opravila strokovni izpit v vzgoji in izobraževanju. Leta 2011 je zagovarjala magistrsko delo z naslovom Plasti ustvarjene besede v pisni in govorni podobi avtorske proze na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, smer umetniška beseda.
Sedaj poučuje na novogoriški gimnaziji, na programu umetniške gimnazije dramsko–gledališke smeri, ki se je lani preoblikovala v filmsko–gledališko. Z možem in petimi otroki živi v Oseku pri Gorici. Zelo se je angažirala v civilni pobudi proti zgraditvi ogromnega igralniškega centra na Goriškem. Svoje pisateljsko pot je začela kot mladinska pisateljica, pozneje pa je napisala tudi več del za odrasle. Več njenih del je bilo nagrajenih.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 8-13.