Josip Gruden
* 14. februar 1869, Ljubljana, † 1. oktober 1922, Ljubljana
Zgodovina, njegov najljubši šolski predmet
Nekdaj so čevljarji in krojači veljali za “modrijane”, ker so pri svojem umirjenem poklicnem delu imeli veliko časa za razmišljanje; v njihove delavnice je prihajalo mnogo ljudi, ki so jim lahko posredovali svoja “modrovanja”. Lepo jim je bilo prisluhniti, ko so govorili o preteklosti. Te sreče je bil v otroških letih deležen tudi mož, ki vam ga predstavljamo. Josip Gruden se je rodil 14. februarja 1869 v Ljubljani (ker je bil rojen na dan sv. Valentina, so k Josipu dodali še ime tega svetnika). Njegov oče Andrej je bil čevljar, doma iz Idrije. Morda se je družina po Josipovem rojstvu vrnila v Idrijo, kajti tam je Josip hodil v ljudsko šolo. Gimnazijo pa je obiskoval v Ljubljani. Bil je dober učenec, izredno pa mu je bila srcu zgodovina, kar potrjujejo skoraj same odlične ocene iz tega predmeta.
Po maturi leta 1888 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 23. julija 1893 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval najprej na Bledu, zatem na Igu, pa spet na Bledu, v Mošnjah in na Brezjah ter v Šmartinu pri Kranju. Na vseh teh službenih mestih je pridno študiral in leta 1897 dosegel na univerzi v Gradcu doktorat iz bogoslovja. Nekaj časa je bil prefekt, nato pa ravnatelj dijaškega zavoda Alojzijevišče v Ljubljani. V letih 1904-1911 je bil profesor za zgodovino in cerkveno pravo v ljubljanskem bogoslovju. Nato je postal stolni kanonik, škofijski nadzornik za verouk na srednjih šolah. Vodil je tudi mnoge druge škofijske ustanove. Leta 1917 mu je težka bolezen vzela zmožnost za vsako delo. Božja dekla smrt ga je obiskala 1. novembra 1922, na praznik Vseh svetnikov.
Zgodovina slovenskega naroda, njegovo življenjsko delo
Seznam spisov zgodovinarja Josipa Grudna je izredno dolg. Že na začetku je razložil svoje nazore o zgodovini kot znanosti. Glavni dejavniki v zgodovini so mu: Bog, narava in človek. V zgodovini časov po Kristusu vidi s sv. Avguštinom središče zgodovine v delovanju Cerkve.
Josip Gruden se je najprej poglobil v filozofijo zgodovine, potem je šel na delo kot profesor in pisatelj zgodovine. Zato so njegove razprave, študije in zgodovinske knjige temeljite in so mnogo vplivale na slovenske izobražence pa tudi na preprosto ljudstvo. Temu je spregovoril predvsem s svojo Zgodovino slovenskega naroda, ki jo je napisal po naročilu Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe. To Grudnovo življenjsko delo je izšlo v šestih zvezkih (skupaj 1088 strani) v letih 1910-1916. Tedaj je Mohorjeva družba štela okoli 90.000 članov, zato je Grudnova poljudna zgodovina prišla v skoraj vsako hišo na Slovenskem.
Zgodovina je izhajala v snopičih. V prvem je pisatelj bralcem razložil svoj načrt: “V obliki zgodovinskih sik in povesti hočem opisati značilne dogodke in osebe iz naše preteklosti, pri tem pa upoštevati prav tako politično kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino… Vso zgodovinsko snov nameravam prilično obdelati v petih zvezkih. Prvi opisuje približno prvo polovico srednjega veka (6. do 12. stoletje), drugi bo slikal osebe in razmere, kakršne so bile proti koncu srednjega veka; tretji bo obdeloval dobo luteranstva in katoliške reformacije, četrti 17. in 18. stoletje, peti najnovejši čas.” Svojega načrta zaradi bolezni ni mogel uresničiti; kasneje (1928-1934) jo je po njegovih zamislih dokončal zgodovinar dr. Josip Mal.
Zgodovinar samouk, skrben iskalec virov
Grudnovo Zgodovino slovenskega naroda so bralci hvaležno sprejeli. “Ako kedaj katero knjigo, pozdravlja slovenski narod le-to z največjim veseljem… Slovenec bo po tej knjigi šele spoznal svojo zgodovino in se bo zavedel pomena slovenske narodnosti… Iz takih spisov se bodo ljudje učili spoznavati, da imamo i mi svojo zgodovino in da se nam doslej ni povedalo, kako je ta zgodovina slavna.” Josip Gruden je znal to ljudem povedati preprosto in vsem razumljivo. Priznani slovenski zgodovinar Bogo Grafenauer je o njem zapisal: “Josip Gruden je bil zgodovinar samouk, kot so bili vsi naši zgodovinarji do srede 19. stoletja. Gotovo je imel velik dar in veliko pridnost za to delo, ki ga je opravljal ob različnih duhovniških zaposlitvah, saj se tudi pouk cerkvene zgodovine in cerkvenega prava v bogoslovju, ki ga je opravljal osem let, ni posebej skladal s posebnim področjem zgodovine Slovencev.”
O njegovi Zgodovini slovenskega naroda Grafenauer piše, da “prikazuje skoraj izključno ‘politično kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino’, medtem ko gospodarski razvoj močno zanemarja… Vendar je delo zaradi zbranega gradiva pomembno za vprašanja, ki jih je posebej obdelal… Poglavitni pomen njegovega dela je odkritje vrste novih virov za obdobje reformacije.” V svoji knjigi Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije (1906) je objavil mnogo dotlej neznanih virov in zavrnil marsikatero zmoto. Ko je raziskoval vprašanje slovanskega bogoslužja pri nas, je šel iskat v furlanske arhive, v Benetke in nazadnje v vatikanske arhive, kjer je v enem tednu zbral ogromno gradiva, ki ga je potem s pridom uporabljal.
obletnica meseca 02_2009
“Vsa zemlja je že sita krvi: od severa do juga, od vzhoda do zahoda teče kri – kri človeška. Grozna mora je legla na vso zemljo, v najnižje doline, na najvišje gore in vrhe, ki tlači nas, uboge zemljane, uboge zemljane do tal, do zemlje in – pod zemljo. Ves mir je izginil iz človeških src…” Tako je 29. avgusta 1917, v tretjem letu prve svetovne vojne, v spominsko knjigo svojemu prijatelju in rojaku Francetu Planini (kasnejšemu priznanemu slovenskemu geografu) zapisal tretješolec Tine Debeljak, ki mu je bilo tedaj dobrih štirinajst let. Njegove misli o krvavi moriji vojne razodevajo presenetljivo zrelost za dečka te starosti. Morebiti pa so slutnja še hujše morije – druge svetovne vojne, ki je usodno vplivala na njegovo življenje. Bil je profesor in priznan kulturni delavec, toda po zmagi “rdečih” je moral zaradi “napačne barve” zapustiti ljubljeno domovino. Novo domovino je našel v Argentini, kjer je bil glavni ohranjevalec slovenske besede in slovenskega duha. Spominjamo se ga ob dvajseti obletnici smrti.
V svojem zapisu ob stoletnici rojstva dr. Tineta Debeljaka v slovenski reviji Duhovno življenje, ki izhaja v Argentini, Metka Mizerit pove, kaj ji je rekel, ko se je srečala z njim po svojem prvem obisku v Sloveniji. “Pa ste bili v Škofji Loki?” Ko mu je povedala, da ni bila, je dejal: “No, potem niste bili v Sloveniji.” Škofja Loka je namreč njegovo rojstno mesto, kjer se je rodil 27. aprila 1903 v starodavni mestni hiši. Sin Tine (1936) je na simpoziju o očetu, ki so ga pripravili oktobra 1990 (pod komunističnim režimom je bil “izbrisan”) v Škofji Loki, pričeval: “Moj oče je bil ves navezan na svojo rojstno Loko. Ni je pozabil, čeprav je že kot mlad fant odšel iz nje v šole, dalje v službo, še dalje kot begunec, na drugo celino.
Petdeset let je ni gledal s telesnimi očmi, a videl jo je jasno z duhovnimi, s tretjim očesom spomina in ljubezni.” Oče, kmečki sin, se je s pridnostjo povzpel do trgovca z živili. V družini, ki je bila globoko verna, se je rodilo štirinajst otrok, doraslo jih je deset in vsi so študirali. Tine je obiskoval klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, Po maturi z odliko se je vpisal na slavistiko v Ljubljani, kjer je končal dva semestra, potem pa je študij nadaljeval in končal (1927) v Pragi. Po odsluženju vojaškega roka je v Krakovu študiral poljsko in slovansko književnost. Po vrnitvi je bil nekaj let profesor v Nikšiču. Leta 1934 se je poročil, dve leti zatem je doktoriral. Tega leta je sprejel tudi uredništvo revije Dom in svet in ga urejal do konca leta 1944. Med vojno ni poslušal ukaza partije o kulturnem molku in zato je padel v nemilost. Maja 1945 se je z množico beguncev umaknil v Avstrijo, od tam je odšel v Italijo, potem pa v Argentino, kamor je prišel 10. marca 1948.
Ob imenu dr. Tineta Debeljaka je poleg teh oznak naštetih še vrsta drugih. “O vsaki bi lahko napisali posebno razpravo, saj je povsod zapustil pomembne sledove svoje izjemne ustvarjalnosti” (Jože Dolenc). Pesniti je začel že v gimnaziji. Svoje pesmi je objavljal v dijaškem listu Mentor, v revijah Križ na gori in Mladika, predvsem pa v Domu in svetu. Kot pesnik je “spregovoril” predvsem kasneje, kot begunec. Leta 1946 je v Rimu nastalo njegovo najpomembnejše pesniško delo – ep “Velika črna maša za pobite Slovence”; navdih zanj je dobil, ko je v velikem tednu obiskoval rimske bazilike. Po sodbi Tarasa Kermavnerja sodi Maša med besedila, ki so najbolj pristno izrazila strašen čas in človekovo izgubljenost, ranjenost in veličino v njem. Pesnitev je kot prva leposlovna knjiga v Argentini izšla leta 1949 pri založbi Svobodne Slovenije pod psevdonimom Jernej Kalin.
S tem naslovom je dr. Tineta Debeljaka “odlikoval” pisatelj Alojz Rebula. Po prihodu v Argentino, ko si je služil kruh najprej kot pomivalec steklenic v farmacevtskem laboratoriju, potem pa kot uradnik v cementni tovarni, je Tine Debeljak kmalu postal tajnik pri Društvu Slovencev, kasnejši Zedinjeni Sloveniji. Bil je tudi med ustanovitelji Slovenskega planinskega društva. Najpomembnejše pa je bilo njegovo organizacijsko delo pri Slovenski kulturni akciji. Dolga leta je bil njen predsednik in v tej vlogi je uredil vrsto knjig in napisal o njih temeljite študije. Vse svoje življenje je bil Tine Debeljak pokončen demokrat. Svoje kulturne in politično-ideološke članke (vseh je bilo nad 900) je objavljal v Svobodni Sloveniji in v Zbornikih (pod komunističnim režimom je bilo to pri nas “strupen” in “smrtno nevaren” tisk). Veliko je pisal tudi v versko revijo Duhovno življenje, zlasti članke kulturne in verske vsebine, predvsem ob obletnicah rojstva ali smrti znanih književnikov. Bil je tudi profesor. Na podružnici Katoliške ukrajinske univerze je za Ukrajince v španščini predaval slovanske književnosti, za Slovence pa zgodovino, slovensko in primerjalno književnost. “Za nas Slovence je bil srce in duša te ustanove. Odličen profesor, ki je obvladal svojo snov tako, da je kar kipelo iz njega. Študentje smo občudovali njegovo znanje, še bolj pa ljubezen do slovenskega jezika in slovenstva sploh” (Metka Mizerit). Ko se je njegova življenjska pot 20. januarja 1989 končala, je med našimi rojaki v Argentini zazevala velika praznina.
(ob obletnici) Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. V preteklem letu smo se spominjali že 55-letnice Avsenikovega ustvarjanja, Vilko Avsenik je dopolnil osemdeset letnico, letos pa bo ta častitljivi življenjski jubilej praznoval tudi Slavko, ki je še vedno glasbeno precej aktiven. Ko sem ga med najinim pogovorom o glasbi in družini, dveh stvareh, ki ju ima Slavko najraje, vprašal, če ga morda moti, ko mu ljudje rečejo, da je legenda, mi je hudomušno odvrnil: »Ko nekomu rečeš, da je legenda, s tem hočeš reči ‘ste pa že veliko stari’ (smeh). Legenda se pač reče za take letnike kot smo mi.«
– Dobili pa ste tudi veliko polen pod noge. Zakaj nekateri na tovrstno glasbo gledajo s prezirom?
Toda sodobne raziskave takšno gledanje v veliki meri spreminjajo. Sodobna nemška psihologinja, psihoterapevtka Elizabeth Lukas je s svojimi raziskavami potrdila, dokazala obstoj »potrebe po smislu« kot prvobitne, izvirne potrebe, ki se pri človeku pojavlja neodvisno od kulturnega, socialnega okolja – torej neodvisno od vzgoje. Mogli bi torej reči, da je tudi potreba po smislu na neki način človeku prirojena, zapisana v genih! Pa, saj to spoznamo lahko tudi brez znanstvenih raziskav, Dovolj je, da spremljamo otrokov razvoj, da ga opazujemo. In zelo jasno bomo ugotovili, da otrok zelo zgodaj začne postavljati vprašanja »Kako sem prišel na svet?«, »Zakaj sem se rodil?«…, pa tudi »Zakaj je treba umreti?« in tako naprej. Ta vprašanja se otroku porajajo neodvisno od vzgojnega okolja. Še več, opažamo lahko celo nasprotno. Zlasti v novejšem času. Ta vprašanja se otroku porajajo, spontano – okolje pa jih s svojo neodzivnostjo, ko jih zavrača, ko jih ne sprejema, ko jih otroku ne dovoljuje – pač zavre, zatre! 
Potrebe so torej tista gibala, ki težijo k zadovoljitvi, ki človeka silijo k izpolnitvi, potešitvi. Potreba se pojavi, kadar se poruši neko ravnotežje, harmonija v človeku – pa naj gre za biološko ravnotežje ali za ravnotežje, povezano z življenjem v socialnem okolju, ali za duhovno ravnotežje. Potreba se torej pojavi neodvisno od posameznikove volje, od njegove zavestne odločitve. Šele zadovoljevanje potrebe je povezano s človekovo voljo, s svobodno izbiro. Seveda je pri tem človekovo odzivanje zelo različno ob različnih potrebah. Pri nekih potrebah lahko človek ravna zelo avtomatično, rekli bi »nagonsko«, torej je tudi zadovoljevanje potrebe zelo prvobitno. Pri drugih potrebah pa je njegovo vedenje zelo zavestno uravnavano. Tu prihaja do izjemno velikih razlik, tako od posameznika do posameznika, kot tudi od situacije do situacije. Tudi posameznik se v različnih okoliščinah na svoje potrebe odziva zelo različno. 
Zelijo Guerin in Ludvika Martin je Bog združil po svojem skrivnostnem načrtu. Ludvik Martin se je rodil 22. avgusta 1823 v Bordeauxu; ko mu je bilo sedem let, se je družina preselila v Alencon v Normandiji. V tem mestu je 23. decembra 1831 zagledala luč sveta Zelija Guerin. Kot fant in dekle sta se oba hotela posvetiti Bogu v redovnem poklicu. Ludvika je privlačilo življenje menihov na prelazu Veliki sv. Bernardu, a ni bil sprejet, ker ni znal latinščine. Zelija pa je želela postati redovnica usmiljenka, pa jo je prednica zavrnila: “Vi ste preveč slabotni, da bi bili kos vsem naporom, ki jih ima bolniška sestra.” Zelija je v tem videla božjo voljo in to izpovedala v molitvi: “Moj Bog, ker me nimaš za vredno, da bi postala tvoja nevesta kakor moja sestra, se bom takoj poročila, da izpolnim tvojo voljo. Prosim te, daj mi veliko otrok in daj, da se bodo vsi tebi posvetili.”
Ludvik se je izučil za urarja in je odprl svojo delavnico, Zelija pa se je posvetila izdelovanju znamenitih alensonskih čipk. Ko je nekega dne šla po mostu čez reko Orne v Alençonu, je srečala mladega moža, ki je nanjo napravil globok vtis. Neki notranji glas ji je rekel: “To je tisti, ki sem ti ga namenil.” Bil je Ludvik Martin. Kmalu potem ko sta se seznanila, sta se zaročila, med polnočno mašo z 12. na 13. julij 1858 pa sta se poročila. Bog, Gospodar življenja, je uslišal Zelijino prošnjo, da bi imela veliko otrok, ki bi jih rodila za nebesa. 
Zakonca Martin sta kot božja sodelavca podarila življenje devetim otrokom, od katerih so trije umrli nekaj mesecev po porodu, ena hčerka pri šestih letih. Bog je izpolnil tudi drugo željo matere Zelije: da bi se vsi njeni otroci njemu posvetili: pet deklic, ki so ostale pri življenju, se je odločilo za redovno življenje – štiri so postale karmeličanke, ena pa sestra Marijinega obiskanja. Zakonca Martin sta vseh svojih devet otrok posvetila Brezmadežni, zato so vsi imeli dve imeni – prvo je bilo vedno Marijino. Rojstva vseh otrok sta se skupaj z možem iskreno veselila in pred seboj sta imela samo en cilj: da bi od Boga jima dane otroke vzgojila v dobre kristjane. Silno sta si želela sina, da bi ga Bogu dala kot duhovnika, toda oba dečka, rojena 1866 in 1867, sta po nekaj mesecih umrla. “Ko sem svojim mrtvim otrokom zapirala oči in jih spremljala na pokopališče, sem morala izkusiti vso bolečino, ki pa jo je vselej omilila vdanost v Božjo voljo.” 
Zelija je decembra 1876 zvedela, da ima raka v zadnji stopnji in da ji preostaja le nekaj mesecev življenja. Romala je v Lurd, da bi si pri Mariji izprosila zdravje iz ljubezni do svojih otrok. Ni bila uslišana, vendar je to mirno sprejela. Njeno življenje je ugasnilo 28. avgusta 1877. Pokopali so jo naslednji dan v Alençonu; leta 1894, po smrti njenega moža Ludvika, je dal njen brat Izidor njene posmrtne ostanke prepeljati v Lisieux, v grob njenega moža.Ob materini smrti sta imeli najstarejši hčerki, Marija in Pavlina, sedemnajst let in pol, oziroma šestnajst. Terezija, najmlajša, pa štiri leta in pol. Vmes sta bili Leonija (14) in Celina (8 let). Osirotela družina se je na povabilo strica Izidorja, mamine brata, 15. novembra 1877 preselila v Lisieux, v vilo Buissonets. Hčerke so ena za drugo odhajale v samostan h karmeličankam, kamor je vleklo tudi Terezijo, njegovo “kraljično”, ki se ji je ta želja izpolnila leta 1888, ko je imela komaj petnajst let. Za očeta, ki ga je prizadela huda arterioskleroza, je do njegove smrti, 29. julija 1894, skrbela hči Celina, ki je po njegovi smrti odšla h karmeličankam.
“Prav nič se ne čudim, če hoče Bog imeti otroke tako zglednega očeta za sebe,” je zapisala Marija, prvorojenka družine Martin. “Oče in otroci so mu tako ljubi, da njegov pogled na poseben način počiva na njih. Kako gleda na tebe /oče/, šele naša mati iz nebes! Kako vesela je tega, da krmari čolnič življenja vseh svojih dragih s tako zanesljivo roko v pristan srečne večnosti.”
Janezova mladost – Božja šola za misijone
Po treh letih redovniške vzgoje in bogoslovnega študija je bil 13. januarja 1851 posvečen v duhovnika. Služboval je po različnih krajih vse do leta 1871, ko se je pri dvainštiridesetih letih odločil, da gre za misijonarja v Čile, kjer so imeli kapucini svoje misijone med Indijanci. Na željo brazilske vlade pa so ga predstojniki poslali med Indijance v pragozdu v provinci Minas Gerais na severu Brazilije. Za sodelavca si je sam izbral petnajst let mlajšega redovnega sobrata očeta Angela iz Sassoferrata. Prihodnost je pokazala, da je res dobro izbral: oče Serafin je bil odličen predstojnik, oče Angel pa zvest in vztrajen sodelavec.
Iz Rima sta odpotovala 8. februarja 1872 in po petindvajsetih dneh plovbe s parnikom sta 7. aprila 1872 prispela v Rio de Janeiro. Od tam sta na konjih odpotovala v svoj misijon v dolini reke Mukuri in prišla tja 13. aprila 1873, na Veliko noč. Na nekem posestvu belih naseljencev, kjer so imeli kapelo, sta darovala praznično mašo, ki se je je udeležilo tudi nad sto že krščenih Indijancev. S tega posestva sta več mesecev raziskovala okolico, da bi našla kraj, primeren za misijon. Svetovali so jima, naj bo ta kraj na še nezasedenem področju pragozda, primeren za zbiranje več rodov Indijancev; lega kraja naj bi nudila lep razgled in omogočala ustanovitev naselja, župnijskega središča in kasneje mesta, v bližini naj bi bilo dovolj zemljišča za obdelovanje in močni izviri pitne vode. Ko sta po dolgem iskanju tak kraj odkrila, je oče Serafin, prevzet nad čudovitim razgledom, vzkliknil: “Od tod ne pojdemo proč!” In res sta oba ostala tam do smrti: oče Serafin 45 let, oče Angel pa 63 let. Tam sta pustila vzorno župnijo in urejeno mesto Itambakuri.
Veliko teh let, zlasti prvih dvajset, je bilo zelo težkih in misijonarja sta bila pogosto v smrtni nevarnosti, ki jima je grozila s strani belih naseljencev kot tudi od Indijancev. Beli naseljenci so v svojem pohlepu hoteli zasesti ozemlje, na katerem so živela indijanska plemena, ki so se preživljala z lovom, in da bi to dosegli, so Indijance brezobzirno izkoriščali kot sužnje ali jih kar pobijali. Ti pa so se jim maščevali. Oče Serafin je že v svoji prvi pridigi poudaril vzvišen namen poslanstva misijonarjev. Priseljence je prosil, naj se družijo z Indijanci kot z brati, naj jih ščitijo in skušajo pridobiti njihovo zaupanje. Tak odnos do Indijancev okoliškim veleposestnikom ni bil všeč in so vse mogoče načine spletkarili proti očetu Serafinu. On je čez noč postal upravitelj ogromnega veleposestva, da bi pridelovali hrano za indijanske naseljence. Zanje je ustanovil šolo ter jih učil poljedelstva in raznih obrti in še kako prav mu je prišlo znanje, ki si ga je nabral v mladosti. Kasneje je ustanovil redno šolo za otroke in mladino; šolo za dekleta je zaupal redovnicam, ki jih je povabil iz Italije.
Pri graditvi naselja, zlasti velike cerkve, je bil on sam arhitekt, nadzornik in delavec in tako z zgledom spodbujal svoje Indijance. Ob koncu življenja, ki se mu je izteklo 3. decembra 1918, je lahko z zadovoljstvom gledal na opravljeno delo. Nedvomno je papež Janez Pavel II. imel v mislih tudi njega, ko je 11. julija 1980 v Manausu, središču Amazonije, v nagovoru misijonarjem dejal: “Še z eno besedo bi rad ganljivo počastil tisoče misijonarjev, ki so se od odkritja Brazilije do danes trudili na vsem tem brazilskem ozemlju… Poklekujem pred vsakim od teh grobov in pred vsakim od teh misijonarjev…”
Na pročelju palače Slovenske filharmonije na Kongresnem trgu v Ljubljani je napis Academia Philharmonicorum (Akademija filharmonikov) in nad njim letnica 1701. Konec tega davnega leta se je na domu ljubljanskega patricija Janeza Bertolda pl. Hofferja zbralo enako mislečih in sklenilo ustanoviti Akademijo filharmonikov, podobno Akademiji operozov (1693), ki je bila znanstveno društvo. Može je vodila in združevala ljubezen do glasbe, pa tudi takratne družbene norme, po katerih naj bi se ukvarjal z glasbo vsakdo, kdor je hotel veljati za izobraženega. Akademija filharmonikov, ki ni smela imeti več kot enaintrideset članov, glasbenikov ali vsaj ljubiteljev glasbe, je delovala po italijanskih vzorih, svoje naloge in poslanstvo so člani orisali v zakonih, ki so obsegali osem členov. Namen Akademije ljubljanskih filharmonikov, je rečeno v prvem členu, “ni le, da se od časa do časa z ubranim igranjem dostojno razvedrijo, temveč tudi, da z občasnim igranjem pobožno prikličejo v spomin tisto nebeško glasbo, ki bo večno trajala. Zato so bile izbrane za akademski simbol orgle nebeške device Cecilije, katerih piščali so po zemlji razlivale presladko harmonijo, ob tem pa vsakogar tudi k nebesom povzdigovale, z geslom: OŽIVLJA, A DUHU NEMINLJIVOST KAŽE.”
Vsakoletna dolžnost članov je bila praznovanje godu sv. Cecilije (22. novembra). Člani so morali poskrbeti tudi za dostojne maše zadušnice za umrlimi kolegi. Njihove dejavnosti so bile deloma zaprtega tipa (le članom namenjeni nastopi), nastopali so pa tudi javno, vendar le ob posebnih priložnostih, na primer v zvezi z dogodki v vladarski družini. Redno so sodelovali pri slavnostnih mašah v ljubljanskih cerkvah. Ljubljančanom so se predstavljali z vsakoletnimi poletnimi regatami po reki Ljubljanici, kjer so izvajali “kar najbolj izbrano glasbo”. Prvi javni nastop naj bi bil ob predstavitvi Akademije 13. decembra 1701 v ljubljanskem škofijskem dvorcu. Na čelu Akademije je bil ravnatelj, ki je moral znati voditi zbor, kar se je zahtevalo tudi od njegovega namestnika. Orkester je štel od 50 do 60 izvajalcev; najmočneje je bil zaseden s strunskimi glasbili, s pihali, trobili in tolkali so se jim pridružili mestni muziki. Akademija je bila najbolj dejavna v prvih dveh desetletjih svojega obstoja. V tem obdobju je bila vodilna ustanova pri uveljavljanju baroka na Slovenskem. Zadnji znani podatek o Akademiji imamo še za leto 1769. Spomin nanjo je ostal in brez njenega zgleda ne bi mogla leta 1794 nastati Filharmonična družba, eno prvih podobnih združenj v Srednji Evropi.
Razsvetljenstvo na Slovenskem je pustilo svoj pečat tudi na glasbenem področju. Leta 1794 so namreč v Ljubljani ustanovili Filharmonično družbo (Philharmonische Gesellschaft), v kateri so složno sodelovali Nemci in Slovenci in je v svoje vrste privabila ugledne meščane, trgovce, učitelje, duhovnike in druge. Njen ustanovitelj in prvi direktor je bil Karl Moos. Z nekdanjo Akademijo filharmonikov ji je bilo skupno hotenje gojiti glasbo, zlasti instrumentalno. Bistvo in namen družbe sta bila nakazana v njenem statutu: plemenitenje čustev z izbiro dobrih skladb in oblikovanje okusa z dobro izvedbo in v družbinem krogu. Člani so se delili na izvajalce – profesionalne glasbenike in uspešne diletante ter na poslušalce. Glede žensk je statut določal, da so lahko članice samo glasbenice, ki pripomorejo k ciljem družbe (pozneje so ta člen omilili). Častni člani so postali “tuji glasbeni ljubitelji, ki so s svojimi sijajnimi glasbenimi talenti in zaslugami družbi lahko koristni”. Častni člani so bili nekateri veliki glasbeni mojstri: Josef Haydn (1800), Ludwig van Beethoven (1819), Nicolo Paganini (1824) in kasneje Johannes Brahms (1885).
Filharmonična družba si je prizadevala za ustanovitev javne glasbene šole, kjer bi se šolali kvalitetni izvajalci. Ta predlog se je uresničil prvič leta 1806, drugič pa leta 1816, ko se je za mesto učitelja glasbe prijavil tudi takrat dvajsetletni Franz Schubert, ki je kasneje zaslovel kot odličen skladatelj. V času Ilirskih provinc pod francosko zasedbo (1809-1813) je Filharmonična družba razglasila “kulturni molk” in s tem pokazala svojo zvestobo Avstriji.
On je tudi najbolj zaslužen za gradnjo nove stavbe Filharmonične družbe 1891 na mestu nekaj let prej pogorelega Stanovskega/Deželnega gledališča. Njegov naslednik Josef Zohrer (1883-1912) je bil kot dolgoletni dirigent naklonjen tudi sodobni simfonični ustvarjalnosti. V Ljubljano so kot gostje prihajali znani tuji umetniki: violinski virtuozi Pablo de Sarasate, Fran Ondriček, Bronislav Huberman, pianisti Alfred Grunfeld, Eugen Sauer, Paul Weingarten, Alfred Hoehn, mnogi pevci, med njimi Leo Slezak, orkestri z dirigenti Richardom Straussom, Hansom Richterjem, Oskarjem Nedbalom. V sezoni 1881-1882, ko je v Deželnem gledališču v Ljubljani deloval mladi Gustav Mahler, je nastopil kot pianist na koncertu družbe.
Sprva so Nemci in Slovenci v Filharmonični družbi složno sodelovali, ko se je v drugi polovici 19. stoletja začela dvigati slovenska narodna zavest, so se vedno bolj vnemala nasprotja med Slovenci in Nemci. Leta 1872 je bila ustanovljena Glasbena matica, ki je skrbela za razvoj domače Glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. Iz leta 1867 osnovanega Dramatičnega društva se je razvila slovenska opera (1892). V zadnjem desetletju 19. stoletja je zbor Glasbene matice zlasti pod vodstvom Mateja Hubada izvajal zahtevna vokalno-instrumentalna dela. Napetosti med Slovenci in Nemci so dosegla višek jeseni 1908, ko je po demonstracijah Ljubljana dobila slovensko podobo. Že nekaj let so tekle priprave za preoblikovanje “društvene godbe”, ustanovljene leta 1900, v slovenski orkester, ki je bil za slovensko glasbo nujno potreben. Po dogovoru z Glasbeno matico je bil ustanovljen 23. oktobra 1908 in je dobil ime SLOVENSKA FILHARMONIJA. Za kapelnika so angažirali mladega češkega dirigenta Vaclava Talicha. Zaradi finančnih težav je moral orkester nastopati na zabavnih prireditvah in “ob pogrnjenih mizah” v hotelu Union. Vmes pa so se pripravljali na koncertni nastop, ki je bil popoln uspeh. Vaclav Talich je brž postal osrednja glasbena osebnost v Ljubljani.
Na sporedih simfoničnih koncertov Slovenske filharmonije je bila v načelu vsa svetovna literatura, še posebej pa je orkester izvajal dela slovenskih skladateljev Parme, Sattnerja, Premrla, Lajovca, Schwaba in drugih. V prvi sezoni je imela Slovenska filharmonija kar 190 nastopov, ne upoštevajoč rednega sodelovanja v operi in pogoste nastope ob raznih slovesnostih in prireditvah zabavne narave z lažjim sporedom. Poleg Talicha so orkester vodili nekateri drugi domači in tuji dirigenti, med solisti pa so nastopili pevec Julij Betetto, pianist Andrej Trost in pianistka Vida Prelesnikova. Ko je Talich v sezoni 1910-1911 odšel na izpopolnjevanje v Leipzig in Milano, ga je nadomeščal mladi dirigent Fritz Reiner, ki je dosegel velik uspeh z izvedbo Beethovnove pete simfonije. Po Talichovi vrnitvi k Slovenski harmoniji in v Deželno gledališče je dosegla glasbena sezona 1911-12 v predvojni Ljubljani najvišji vzpon. Konec marca 1912 pa je Talich odšel iz Ljubljane, kar je imelo usodne posledice. Delo orkestra je nazadovalo, zaradi finančnih težav in strankarskih nesoglasij je prišlo do krize v operi in Slovenski filharmoniji. Jeseni 1913 je imel orkester še dva koncerta, 27. septembra pa so ga razpustili. Prva svetovna vojna je za več let zavrla glasbena prizadevanja na Slovenskem.
Konec prve svetovne vojne je prinesel Slovencem narodno državo v sklopu Jugoslavije, velik del našega narodnega ozemlja (Koroška, Primorska) je ostal zunaj meja matične domovine. Kmalu po koncu vojne je bila razpuščena Filharmonična družba zaradi njene nemške narave (formalno šele leta 1945), a novi oblastniki njene tradicije niso znali ohraniti in Ljubljana je za dolgo časa ostala brez rednih simfoničnih koncertov. Glasbeno življenje se je osredotočilo na zbor Glasbene matice, ki je dosegal vidne uspehe, obnovila se je opera in nastal je konservatorij, s čimer je bil omogočen razvoj glasbenega šolstva. Septembra 1919 so pri Glasbeni matici ustanovili Orkestralno društvo – amaterski godalni orkester, ki je vsa leta med obema vojnama nastopal samostojno ali skupaj s člani opernega in vojaškega, kasneje tudi radijskega orkestra ter študenti v simfonični zasedbi. Med dirigenti se je uveljavil mladi Lucijan Marija Škerjanc. Večkrat so v Ljubljani nastopali vojaški orkestri.
Na samostojnih koncertih je nastopal tudi operni orkester z dirigentom Mirkom Poličem. Iz tega orkestra so leta 1934 ustanovili Ljubljansko filharmonijo, ki je do druge svetovne vojne pripravila dva redna koncerta v sezoni, v goste pa vabila znane dirigente, med njimi tudi Lovra Matačića, ter soliste: violinista Zlatka Balokovića, pianista Rudolfa Firkušnyja. Vedno pomembnejšo vlogo je dobival radijski orkester, ki ga je vodil odlični dirigent Drago Mario Šijanec. Zlasti med vojno so bili koncerti radijskega orkestra pomembni glasbeni dogodki. Po izbruhu druge svetovne vojne pri nas, 6. aprila 1941, so nastopile nove razmere tudi za glasbeno življenje. Ob glasbi, ki je govorica ljubezni in miru, človek v najtežjih trenutkih najde uteho. Simfonični koncerti so postali bistveni sestavni del glasbene ponudbe v okupirani Ljubljani. V tem času je na pobudo radijskega in opernega orkestra nastal simfonični orkester, ki je s svojimi koncerti ljudem lajšal skrbi. Koncerti so bili večinoma v Unionski dvorani in večkrat razprodani.
Po drugi svetovni vojni so nastale nove razmere na vseh področjih, tudi na glasbenem. Na pobudo skladatelja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba je bila “obujena” Slovenska filharmonija z odlokom ministrstva za prosveto z dne 30. decembra 1947. Slovenska filharmonija je dobila svoj simfonični orkester, mešani in mladinski zbor (do leta 1952), godalni kvartet in koncertno poslovalnico. Orkester so sestavljali glasbeniki simfoničnega orkestra Radia Ljubljana in člani Tržaške filharmonije, s katerimi je prišel v Ljubljano tudi njen dirigent Jakov Cipci. Prvi umetniški direktor SF in njen vodja je bil Marjan Kozina, stalna dirigenta sta bila Jakov Cipci in Samo Hubad, zborovodji pa Rado Simoniti in Valens Vodušek- Prvi koncert novega orkestra Slovenske filharmonije je bil 11. januarja 1948 v veliki unionski dvorani, vodil ga je španski dirigent Salvador Bacarisee. V sezono 1954-55 je Slovenska filharmonija z novim načrtom: uvedli so tri abonmaje (rumeni, zeleni, rdeči). V letih 1958-1964 je bil direktor in umetniško vodja Marjan Lipovšek, zborovodje pa Janez Bole, Jože Hanc in Samo Vremščak. Ob koncu petdesetih let je Slovenska filharmonija uvedla ljudski abonma. Poudarek je bil na mladinskih koncertih in koncertih mladih umetnikov.
Abonmajske koncerte Slovenske filharmonije so obogatili mnogi sijajni solisti in dirigenti, med njimi violinista Yehudi Menuhin in Henryk Szering in pianistična zvezda tistega časa Arthur Rubinstein. Vsi so nastopali pod taktirko Boga Lajovica.
V duhovnika je bil posvečen 27. decembra 1937 pri Sv. Justu v Trstu, v stolnici takrat združene tržaško-koprske škofije. Po novi maši je nekaj časa deloval v rojstnem Piranu, potem pa med verniki v hrvaški Istri. Najprej dve leti v Novigradu, kjer se je posvečal predvsem mladini. Poleti 1939 je bil poslan v revno duhovnijo Krasico, ki je spadala v župnijo Buje in je v razkropljenih zaselkih takrat štela okoli 1300 prebivalcev. Veljal je mirnega, pobožnega in preprostega duhovnika, bil je globoko vere in kljub bolehnosti izredno delaven. Med vojno in po njej se je posvetil predvsem ostarelim in nemočnim. Kljub nagajanju komunističnih oblastnikov in številnim grožnjam je vztrajal na svojem mestu. Že leta 1944 je zapisal v svoj dnevnik: “Pripravljen moram biti tudi na mučeništvo, če bo potrebno.” Leta 1946 pa je pripisal: “Kdor si ne upa umreti za svojo vero, ni vreden, da jo izpoveduje!” Ko se je 11. septembra 1946 vračal z obiska pri sobratu v Grožnjanu, so ga ustavili in odvedli uniformirani oboroženci.
Kako in kje je umrl, se ne ve zanesljivo. Skoraj gotovo je, da so ga po mučenju umorili in vrgli v eno od številnih brezen. Škofijski postopek za njegovo beatifikacijo je že leta 1956 sprožil tedanji tržaški škof Santin, nadaljeval ga je njegov naslednik Lorenzo Bellomi, končal pa se je leta 1998. Julija 2008 je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega.