Ponočnjaki
Čeprav je kazalo, da se zima že poslavlja in da je najhujše mimo, še dolgo ni bilo tako. Krme je po malem že začelo zmanjkovati. Prišel je čas, ko smo morali začeti voziti seno s svisli v rovtu. Z očetom sva šla nekajkrat na teden tja gor, pozno sva se vračala utrujena in prezebla.
Dolgo po svečnici ni bilo nič bolje. Zvečer smo legali spat, slišala sem očeta, ko je utrujen vzdihnil, in mamine pletilke, ki so še vedno zvončkljale na vogalu peči. Večer je bil sivkasto moder, leden, utihnil je lajež psov po vasi, le tu in tam so še zaškripali koraki na poti. Zapozneli ponočnjak je bil največkrat klavec, ki se je vračal s svojim nahrbtnikom in sekiro s svojega zimskega opravila.
Takrat je potrkalo. »Le kdo je tako pozno?« je rekla mama, ki ji ni ušel noben šum v bližini hiše ali hleva. Oče se ni odzval. Preveč utrujen je bil. Potrkalo je še enkrat, tokrat močneje. »Nekdo po vsej sili hoče priti noter!« je rekla spet mama. »Kakšen ponočnjak.«
Ponočnjaki smo pravili tistim, ki so takrat, ko je že vse spalo, hodili po vasi. Nekateri iz navade, drugi pa zaradi dela, ki so ga opravljali.
Spet je potrkalo. Tokrat še močneje. »Če bi mislil krasti, bi prišel potiho…« sem zinila in sedla na posteljo. V oknu se je lesketala luna. Mimo stoga sem videla bežati sence, a tisto so bile srne, ki so vsako noč hodile raziskovat za hrano.
Vrata so se spet zatresla. Ker je bilo vse okrog tiho, se je slišalo kakor bobnenje. »Grem pogledat, kdo je,« je rekel oče nejevoljno in vstal. Za njim je vstala mama, v nekaj minutah smo bili vsi trije v veži, na vratih. Ko je oče odklenil, sem stopila korak nazaj. Na pragu je stal moški, velik, plečat človek, s širokokrajnim klobukom na glavi. »Dober večer!« je pozdravil. »Bog daj!« Vsi smo v en glas zamrmrali isto. »Ali misliš, da smo gluhi! Da…« Oče je takoj za tem utihnil.
Moškemu za hrbtom je stala ženska. Majhna, okrogla, ovita z zeleno volneno ruto. V roki je držala velik slamnat cekar, segal ji je skoraj do tal. Tudi njeno rožasto, živopisano krilo ji je segalo skoraj do tal. Izpod njega so gledali črni gumijasti škornji. Bila je…
»Noseča je,« je rekel moški malo tišje in mirneje. »Pa sem mislil… Bog ve, kaj lahko pride… Skrbi naju prespati na skednju. Imate v hiši kaj prostora? Ni važno, kje, vse imava s sabo. Koc in rjuho, da bo le toplo.« Oče in mama sta se spogledala, jaz sem stopila korak nazaj, pogledovala sem v ledene sveče, ki so visele z naše strehe, pa spet v njeno rožasto kiklo, s katero ni mogla več zakriti svojega stanja.
»Se bo že našlo kaj, da bosta legla,« je zamrmral oče, ko je dolgo gledal v mamin napeti obraz. Ta se je po njegovih besedah razlezel v nasmeh, lica so ji pordela in oči so ji takoj postale budne in tople. Take, materinske.
Moški in ženska sta stopila v kuhinjo. Tam je bilo še vedno toplo. Ogenj v štedilniku je ugasnil, a tlela je žerjavica in na robu je stala pikasta skodelica z mlekom. Skodelico mi je prinesel decembra Miklavž, bila je moja najljubša. Mama je prijela za skodelico, prinesla je kruh na mizo, ga odrezala zajeten kos in vse skupaj potisnila pred žensko. »Le jej! Današnji je, v krušni peči pečen. In mleko je tudi še toplo,« je rekla in šla spet k štedilniku. »Tudi nekaj slanine je še ostalo od večerje,« se je spomnila in tudi tisto prinesla na mizo. »Jejta!«
Zdaj se je primaknil bliže k ženski tudi moški. Vzel je iz žepa pipec in zarezal v meso. Z rezilom je nosil koščke v usta in mlaskal z jezikom. Bila sta res lačna. Ženska si je hitro razvezala ruto, razmršeni lasje so ji padli na ramena. Prijazno je pokimala mami in nadrobila kruh v mleko. Ko sta se najedla, je mama kruh, ki je ostal na mizi, potlačila ženski v cekar. Ta ji je hvaležno pokimala, moški pa je vstal in se razgledal po kuhinji.
»Bova kar tu prespala,« je rekel. »Zelo toplo je, v nahrbtniku imam koc, razgrnil ga bom po tleh, pa bo…« »Na tleh? Na tleh pa ona ne bo mogla spati! Kako se bo pa zjutraj dvignila? Kako bo vstala? Nemogoče!« je rekla mama. »Tu bova, pa konec besedi!« je trmasto vztrajal moški. Ko je slekel suknjič in odložil klobuk na vogal mize, se mi je videl še bolj črn. Poraščen in črn. Nosil je črne hlače, prevezane s širokim, temno rdečim pasom.
Nekaj časa je obračal glavo sem in tja, nazadnje pa je zapičil oči v našo kredenco. »Nože brusim po hišah,« je rekel. »Dober posel je to, zdaj pozimi. Tako lažje preživiva. Prinesi jih, ti jih bom nabrusil za klanje,« je rekel mami. »Nabrusil sem jih že sam,« je zamrmral oče. »Vsako leto jih.« »Letos ti bom pa jaz pokazal, kako to gre. Gospa, prinesi vse nože na mizo!« Moški je sedel okobal na klop, vrgel nahrbtnik pred noge, ga razvezal in vzel iz njega brus in nekakšno krpo. Mama je odprla predal pri kredenci in prinesla na mizo nože. »E, gospa moja, skrhani so! Skrhani!« je rekel, ko je potegnil s palcem po rezilih. Mama se je obrnila, jezno pa je pogledala, drugega nič. Nikoli ji nihče ni rekel gospa, tudi marala ni tega, a pri teh popotnikih je bilo, zgleda, to v navadi. »Še papir mi daj,« je rekel moški, ki njene jeze sploh ni opazil. »Cajtenge!« Mama je prinesla star časopis in človek je pričel.
Brus je enakomerno drsel po rezilu naših nožev, da je cvililo. Ščemelo mi je v glavi in bolelo v čeljustih. Bilo mi je kot takrat, kadar je učiteljica v šoli potegnila s kredo po suhi tabli. Cviljenje, tiho, mučno cviljenje…
Moški je vsak nož posebej vzel v roke, si ga najprej ogledal in nato začel. Ko ga je obdelal, ga je obrnil k luči, da se je zabliskalo, se zadovoljno zarežal in segel po drugega. Nisem si mislila, da imamo toliko nožev! Moralo bi mu jih že kdaj zmanjkati, pa mu jih ni… Končno je le prišel zadnji. Moški je obrisal v krpo vsak nož posebej in jih zavil v časopis. »Na, gospa, zdaj bodo rezali, da bo kaj! Vse zajce in kure boš lahko poklala z njimi,« je rekel zadovoljno in se spet zarežal. Izbuljila sem oči in debelo požrla slino. Bilo me je strah… Moški se je sklonil, potlačil svojo krpo in brus nazaj v nahrbtnik ob nogah in začel vleči ven odejo in rjuho.
»Če je pa tako, da bosta spala kar tu, na tleh, grem pa po pernico,« je rekla mama. Ostala sem odprtih oči in ust. Na pernici že dolgo nihče ni spal, če pa je, je bil to zagotovo le njen brat, njen ljubljeni edini brat, in nihče drug.
Ko je mama izginila skozi vrata, se je ženska obrnila k meni, prijela je mojo roko in obrnila dlan proti luči. »Ali ti preberem tvojo srečo, mala?« Obstala sem. »Nič se ne boj, ti boš še srečna v življenju in tudi žalostna,« je začela. Oče je grdo gledal, meni se je potila roka, olajšano sem zavzdihnila, ko je vstopila mama s pernico. Ženska je pri priči spustila mojo roko, z moškim sta stopila vsak na svojo stran, napela sta rjuho čez ležišče in ga pokrila še s kocem.
»Gremo spat,« je rekel oče. »Jutri morava spet po seno na rovt.« Pokimala sem mu in se obrnila k hiši, naši največji sobi, kjer smo spali. Bila je topla, imela je veliko kmečko peč v kotu. »Čakajte!« je zavpil moški za nami. »Da vas ne bo strah imeti tuje ljudi po streho, vam bom pustil svojo osebno izkaznico!« Očetu je pomolil majhno knjižico, kakršne so bile takrat osebne izkaznice. »Ne rabim tvoje osebne, zaupam vama,« je rekel oče in jo položil nazaj na mizo. Šli smo spat, bila je že pozna ura.
Ko sem legla, dolgo nisem mogla zaspati. Pred očmi so se mi bliskali noži, šumelo mi je v ušesih in babičine zgodbe o krvoločnih morilcih in tolovajih, ki so kradli po hišah, so mi stopile v glavo. Premetavala sem se sem in tja in se zavijala v rjuho, jo vsa zbegana vlekla k bradi in prisluškovala h kuhinjskim vratom, če bi se tam kaj zganilo. Pa se ni. Vse do polnoči, ko sem končno trdno zaspala.
Ko sem zjutraj prišla v kuhinjo, je bila ta prazna. Pernica je zvita ležala na klopi. Nobenega sledu o naših ponočnjakih. Samo listek je bil na mizi, odtrgan s časopisa. »Bog vam povrni, dobri ljudje,« je bilo načečkano na njem s svinčnikom. Z okorno, krevljasto pisavo, komaj čitljivo. Nič drugega.
Pomlela sem tisti listek v roki, prebrala še enkrat in ga položila nazaj na mizo. »Nič nisem slišala, kdaj sta odšla,« je rekla mama na tisto. »Moraš si misliti, pa s tako žensko gre po hišah. Nože brusit.« »Življenje je težko,« je rekel oče in se sklonil nad svoj zajtrk.
Ko smo pojedli, sva spet šla. Na rovt, v mrzlo, ledeno jutro.
Zarja nad Jelovico je bila tistikrat tako lepa, kot še nikoli. Tako škrlatno je sijala, prav kraljevsko, vse okrog se je lesketalo, tudi poti mimo smrek me ni bilo strah. »Saj smo vendar dobri ljudje in vse bo dobro,« sem premišljevala in molče hodila ob konju, prav do svisli.
Zima je v gori še kar trmasto vztrajala, po drugi strani, po sončnih legah, pa so se že kazale suhe zaplate spočite zemlje. Torej bo le prišla pomlad… Vse se je ujemalo s tem lepim, mrzlim, a upanja polnim jutrom…
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 45, št. 3, str. 52-54.
“Da sklenem: Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija… Polje!… Da, tu je doma njegova pesem kakor škrjančkov klic nove pomladi, ki bo prišla v naše kraje. Odmev življenja ljudi in prirode, kakor ga sliši človek z odprtim pesniškim srcem,” je zapisal Ivan Prijatelj, sošolec Josipa Murna, kasneje ugleden literarni zgodovinar, ob koncu svojega človeško toplega uvoda v njegovo zbirko Pesmi in romance, ki jo na željo svojega umirajočega prijatelja on uredil in je izšla leta 1903. V njem je prikazal bridko življenje tega najmlajšega člana slovenske moderne, osvetlil pa je tudi notranje silnice njegove umetnosti. Prezgodaj umrlemu pesniku je najlepši spomenik prijateljstva postavil Oton Župančič s ciklom Manom Josipa Murna Aleksandrova. Pesniku, ki so ga celo mnogi njegovi prijatelji razumeli in cenili šele po njegovi smrti, posvečamo ta zapis ob 130-letnici njegovega rojstva.
“Prepričan sem, da bi jaz lahko mnogo dosegel, da bi imel dom in svojce. Tako me pa preganja čut osamelosti in mi izpodjeda vse,” je v pismu prijatelju Ivu Šorliju z Dunaja leta 1898 izpovedal Josip Murn. Rodil se je 4. marca 1879 kot nezakonski otrok Marije Murn, ki je bila doma iz Lahovč pri Cerkljah na Gorenjskem in je bila služkinja pri veletrgovcu Mayerju v Ljubljani. “Veste, lepa je bila, in takim je težko,” je njena sestra povedala Ivanu Prijatelju. Očitno so jo gospodarji imeli radi, kajti trgovec in soproga sta šla za krstna botra njenemu otroku, ki bi se po očetu pisal Cankar: njegov oče je bil Ignac Cankar z Vrhnike, hlapec pri Mayerjevih, ki pa se je po Josipovem rojstvu poročil z drugo, s katero je tudi imel otroka. Kmalu po rojstvu je Marija otroka oddala v rejo neki kmetici v Zadobrovi pri Polju, sama pa je šla služit kruh v Trst, kjer jo je Josip kasneje obiskal. S tem se je zanj začelo pravo brezdomstvo, ki je trajalo vse do prerane smrti in mu v življenju jemalo potrebno moralno oporo. Že kot otrok se je bal ljudi; pred njimi je bežal na polje in se skrival v visoki travi. Polje je kmalu vzljubil, ker je bil v njem varen. Ko mu je bilo štiri leta, ga je vzela k sebi na Poljansko cesto v Ljubljani Polona Kalanova, rojakinja njegove matere, denarno pa ga je največ podpirala teta Marijana. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljubljani kot notranji gojenec v bližnjem cerkvenem zavodu Marijanišče. Ko je začel hoditi v gimnazijo, se je spet nastanil pri svoji krušni materi Poloni Kalanovi; po ljubljanskem potresu, ki je prizadel tudi njeno stanovanje, se je morala s svojimi dijaki preseliti v staro cukrarno. Sprva je bilo to tovarniško poslopje za rafiniranje sladkorja, kasneje pa vojašnica. Ob potresu je bila prazna, zato so se lahko vanjo vselili ljudje, ki jim je potres uničil prejšnja domovanja.
V prvem letniku višje gimnazije, leta 1895, se je Murn spoprijateljil s Cankarjem in Župančičem, s Kettejem sta bila menda znana že od prej. Bil je sprejet v dijaško literarno društvo Zadruga. Najbolj se je zbližal z Župančičem – po rusko sta drug drugega nagovarjala z “batjuško” Njegov sošolec je bil tudi Ivan Prijatelj, ki je Murna uvedel v družino pisatelja Ivana Tavčarja; njegova soproga Franja je bila Murnova dobrotnica. Med počitnicami je že od prvih gimnazijskih let zahajal na Gorenjsko k Poloninim sodnikom, kjer se je njegova duša vsa razživela ob naravi in ljudstvu. “Ko sem ga med počitnicami 1899 obiskal,” pripoveduje Ivan Prijatelj, “sem se mu čudil: sedel je med kmetiškimi fanti v krčmi, pil in kadil in bil krepak kakor eden izmed njih.” Ko se je začela oglašati dedna bolezen – jetika, je nekajkrat šel iskat zdravja tudi v Vipavsko dolino. V Podragi, kjer je bil prvič leta 1895, se je seznanil s pesnikom Franom Žgurjem: na njegovem domu se je reklo Pri Aleksandrovih in po tem hišnem vzdevku si je Murn privzel svoj stalni psevdonim Aleksandrov.
Murn je začel pisati pesmi kot gimnazijec. Računajo, da je vsega skupaj napisal okoli 430 pesmi, kar je veliko, če pomislimo, da se je prvič oglasil v javnosti leta 1896, utihnil pa leta 1901. Pisal je tudi prozo, ki pa je manj obsežna in manj pomembna. Literarni zgodovinarji Murnovo poezijo delijo na ljubezensko, kmečko, razpoloženjsko in pripovedno. “Najpomembnejši in najbogatejši izmed njih sta kmečka in razpoloženjska lirika, medtem ko so ljubezenska, razmišljujoča in pripovedna pesem šibkeje zastopana” (Joža Mahnič). Vsi soglašajo, da noben slovenski pesnik ni s tako ljubeznijo in tako nadrobno opisoval narave in kmečkega življenja kakor Murn, Kot pesnik se je razvijal počasi, tako da sta bila celo Cankar in Župančič v dvomu, ali je “batjuška” sploh pravi pesnik. V pismu svojemu bratu Karlu je Cankar zapisal, da mu Murnove pesmi niso ugajale. “Vse so starokopitne.” Ko mu je Župančič poslal Murnove pesmi po pesnikovi smrti, je Cankar Zofki Kvedrovi priznal: “V rokah imam Murnove pesmi, nekaj nenavadno lepih je med njimi, posebno iz zadnjega časa.” Svojemu bratrancu Izidorju Cankarju pa je leta 1911 dejal: “Ljudje tega velikega lirika premalo ljubijo in spoštujejo. Izmed tistih nesrečnih in visokih duše je, ki jih kasni časi odkrivajo.”
Ta velika iskalka resnice in pravice se je rodila 3. februarja 1909 v Parizu bogatim judovskim staršem, industrijcem. Njen starejši brat Andre je že v otroških letih kazal veliko nadarjenost za matematiko in je kasneje res postal izreden matematik. Družinska vzgoja je bila brez verskega izkustva. Simone je že kot otrok imela tanek čut ljubezni do bližnjega. Ko je kot deklica doživela prvo svetovno vojno, je sklenila, da se ves čas vojne ne bo dotaknila sladkorja; zbirala je darove za fronto. Po vojni pa se je v zimskem času odpovedala nogavicam, da se je izenačila z deklicami, ki so bile zaradi revščine brez njih.V “tekmovanju” z genialnim bratom je zelo zgodaj pokazala izredno bistrino duha. V srednji šoli se je ob dveh odličnih mislecih in vzgojiteljih ogrela za miselno poglabljanje.
Profesor Alain (Emile Chartier) je v njej prebudil željo po pisnem izražanju svojih misli. Simone si jih je začela že v šoli zapisovati in tega vse do smrti ni opustila (te zapiske so njeni prijatelji začeli objavljati po njeni smrti). Po srednji šoli se je odločila za študij filozofije, ves svoj prosti čas pa je posvetila zgodovini in družbenim vedam. Naučila se je več tujih jezikov, odkrila veroslovje ter se s posebno ljubeznijo posvetila študiju stare grške književnosti. Brala in študirala je s svinčnikom v roki. Po treh letih je z odličnim uspehom končala visoko šolo. Svojo prvo službo je dobila na šoli v mestecu Le Puy blizu rudarskega središča Saint-Etienne in tam se je kmalu zbližala z delavskim svetom. Mlada profesorica je v šoli širila revolucionarne misli, v javnosti se je udeleževala vseh delavskih akcij. Od svoje plače je obdržala le vsoto, ki je bila enaka podpori za brezposelne, drugo je dajala delavski organizaciji. Po treh letih (1934) se je poslovila od državne službe in stopile med delavce.
Odšla je v Pariz in se v Renaultovih tovarnah zaposlila kot navadna delavka, da bi delila usodo delavcev, sužnjev tehničnega sveta. Ves čas svojega življenja v tovarni je Simone pisala dnevnik. Nikoli v svojem življenju ni toliko trpela kakor za strojem, ne samo zaradi kroničnega glavobola, ki jo je mučil, temveč tudi zaradi mehaničnega življenja. V tovarni Simone še ni bila verna, vendar si je že takrat zapisala v dnevnik: “Skrajna veličina krščanstva obstaja v tem, da ne išče nadnaravnega sredstva zoper trpljenje, temveč nadnaravno uporabo trpljenja.”
Ko je 25. februarja 1956 v domu za onemogle na Bokalcah pri Ljubljani umrl enainšestdesetletni skladatelj Marij Kogoj, je bilo število tistih, ki so se docela zavedali, kdo je s Kogojem preminil, zelo majhno. Na zadnji poti so ga spremili nekateri znanci, ki so mu bili blizu v letih njegovih borb za umetnostno izpoved, spremili so ga skladatelji, ki so poznali njegova dela pa tudi njegovo usodo. Javnost pa je pri tem stala daleč ob strani in zlasti mlajši rod, pa naj je pripadal tem ali onim umetniškim strujam, ni vedel, koga smo polagali v grob. Vzrok za to ni samo v običajni trpki poti slovenskega umetnika-ustvarjalca, ki ga priznamo navadno šele po smrti, ko se nam odpro oči za njegovo vlogo v ogromnem, raznovrstnem in po svoje čudovitem liku naše kulture. Vzrok za nepoznavanje Kogoja in njegovega dela je še drugje. Pri njem gre še za prav posebno težko usodo, saj mu je neozdravljiva bolezen že pred petindvajsetimi leti preprečila nadaljnje snovanje. – Tako je ob smrti Marija Kogoja pred šestdesetimi leti zapisal skladatelj Marijan Lipovšek (Naša sodobnost 9/1956).
»Drugačna kakor drugih ljudi je bila Kogojeva življenjska zgodba,« piše Josip Vidmar v svoji knjigi Obrazi. »Spominjam se, s kakšnim čudnim smehom mi je nekoč pripovedoval o zgodbi svojega otroštva. Oče jim je umrl v začetku leta 1898. Po njegovi smrti je mati menda tri otroke zaklenila v stanovanje in izginila … Otroke so rešili iz stanovanja in jih kot sirote poslali v očetov rojstni kraj, v Kanal, kjer je zanje skrbela občina … Kogoj je dejal, da po njegovem spominu v resnici sploh ni Marij, temveč Julij, da je bil rojen leta 1892, Marij je bil njegov mlajši brat (rojen leta 1895) in je umrl kot dojenček. Po njegovi smrti so Julija začeli klicati z imenom pokojnega Marija. In ime se je prijelo.« Uganko je skušal razvozlati tržaški skladatelj Pavle Merku. 
Kogoj se je rodil 30. septembra 1892 v Trstu kot tretji otrok Štefana Kogoja, kolarja iz Kanala, in Tržačanke Angele Filippini (ob poroki je imela komaj petnajst let). Pri krstu je dobil ime Julij (Dante Alojzij – po botrih). V tretjem letu starosti je bil nekaj časa v goriški bolnišnici zaradi neznane bolezni – v tem je mogoče iskati enega od vzrokov za njegovo poznejšo duševno bolezen. Marij, četrti otrok Kogojevih, je bil rojen 27. aprila 1895, umrl pa je 31. januarja 1896 zaradi meningitisa. Ko je Julij leta 1906 iz Kanala odšel v goriške šole, so za prijavo potrebovali krstni list. Iz župnije sv. Antona Padovanskega v Trstu so poslali krstni list na ime Marij Kogoj z rojstno letnico 27. aprila 1895. Nenavadno, kajti v matičnih knjigah omenjene župnije so pravilno vodili za živega Julija, za umrlega pa Marija!
Pri Franzu Schrekerju se je učil kontrapunkta, pri Arnoldu Schoenbergu pa instrumentacije. Neomajno je zaupal v svoj talent. Ko je jeseni 1918 prišel v Ljubljano, je bil prežet z novimi idejami o preobrazbi slovenske glasbe. V ljubljanskih glasbenih krogih so Kogoju sicer priznavali znanje, vendar tam nikoli ni bil prav zaželen. »Če si hotel shajati z njim,« je zapisal Josip Vidmar, »si moral brezpogojno verjeti v njegovo umetnost in njegov uspeh. Če se v čem nisi strinjal z njim, ti je zagrozil: “Fantič, boš že videl!”« V Ljubljani je bil kratek čas korepetitor v Operi, na Glasbeni matici je predaval zgodovino slovenske glasbe. Leta 1919 se je poročil z Marijo Podlogar iz Škocjana pri Turjaku, ki je pela v ljubljanskem opernem zboru. V zakonu so se jima rodili trije sinovi. Po pričevanju najstarejšega sina Marija Emila je bil Marij ljubeč oče in je bil rad v krogu svoje družine. 
Kadar je sedel za klavirjem in je skladal, pa je moral biti mir v hiši. Njegov glasbeni opus je po številu najbogatejši v zborih. Obsega kakih 35 pesmi za mladinski, moški, ženski in mešani zbor. Po sodbi glasbenih poznavalcev so kot umetnine največ vredni mladinski zbori. Druga najmočnejša stran Marija Kogoja so samospevi. Na začetku svoje usodne bolezni (1932) je svoje skladbe podpisoval “J./ulij/ Marij Kogoj”.
“Divjaj, življenje, jaz se ne podam, za temelj samega Boga imam.”
Tega junaškega pričevalca smo predstavili v Ognjišču januarja 1993, ob petdesetletnici njegove mučeniške smrti. Takrat se je postopek za njegovo razglasitev za blaženega komaj dobro pričel; med tem postopkom je prišlo na dan marsikaj novega. Leta 2001 sta izšli dve knjigi o njem: pri založbi Družina ponatis prvega življenjepisa Lojzeta Grozdeta izpod peresa dr. Antona Strleta s podnaslovom Mladec Kristusa Kralja (izšla je poldrugo let po Grozdetovi smrti in zaradi nje je bil njen pisec zaprt), dopolnjen z dognanji Toneta Pleška; Slomškova založba v Mariboru pa je izdala knjigo Slovenski sij svetosti, ki jo je napisal Miroslav Slana-Miros. Ko je papež Janez Pavel II. leta 1996 prvič obiskal našo domovino, je pri svoji homiliji v Stožicah izrekel tudi ime Lojze Grozde – kot rdeči mučeniški cvet stoletne slovenske vernosti.
Ta cvet je pognal v prijazni dolenjski zemlji. Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah, ki spadajo pod župnijo Tržišče, v silno revni kmečki hiši in sicer kot nezakonski sin mlade matere Marije, ki se je štiri leta zatem poročila v Impolje in rodila še devet otrok. Njen mož Lojzeta ni maral, zato je ostal na rojstnem domu brez matere. Materino ljubezen je močno pogrešal, vendar zaradi tega ni obupoval, zlasti ne potem, ko je prestopil šolski prag. Bil je najboljši učenec v vseh razredih. Učitelj, ki ga je imel v šestem razredu, je o njem dejal: “Njegovi spisi, domači in šolski, so kazali, da je imel že kot otrok izredno razvito duševno življenje.” Odličnjak je bil tudi na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je ob pomoči dobrotnikov dobil streho v zavodu Marijanišče. Bil je prvi v razredu, vendar ne iz tekmovalne želje, da bi bil najboljši, temveč zato, ker je hotel sošolcem pokazati, da se je treba pridno učiti zato, ker to od tebe zahteva Bog kot tvojo poklicno dolžnost. Kmalu je pokazal tudi svoj pesniški talent: njegove pesmi, ki razodevajo resnično nadarjenost, so povečini izpovedne. Objavljal jih je v lističu Izviri, ki so ga izdajali marijaniški nižješolci in ga je Grozde nekaj časa tudi urejal. Mladi urednik je vedno bolje spoznaval, da more mlad človek le iz Kristusovega nauka in življenja po njem črpati resnično življenjsko radost, pogum in srečo sredi mladostnih težav in temin. To spoznanje je črpal iz božjih virov: iz vsakdanje molitve, mašne daritve in obhajila ter iz zaupne povezanosti z Božjo Materjo Marijo.
Ko se je bližal konec njegove srednje šole, je veliko razmišljal o svojem poklicu. Mnogi, ki so ga poznali, so bili prepričani, da se bo po maturi odločil za duhovniški poklic. Dejansko ga je ta zelo privabljal, ker je hotel “reševati duše”. Po drugi strani pa je želel v kakšnem “svetnem” poklicu sredi sveta pričevati za Boga.
Proti večeru je prisedel na voz, namenjen proti Mirni. Pred vasjo so voz ustavili partizani in prijeli Lojzeta. Zvečer so se izživljali s tem, da so ga, kot krotko božje jagnje, mučili in ga nazadnje pobili. Skoraj dva meseca po njegovi smrti so otroci v gozdu ob potoku našli njegovo telo brez znakov razpadanja in ga pokrili s prvimi zvončki. 25. februarja 1943 so njegovo izmučeno telo položili v grob v Šentrupertu. Pogreba se je udeležila ogromna množica, ki so se v svojem srcu Lojzetu zaupno priporočali v priprošnjo v živem prepričanju, da njihove molitve ne potrebuje, ker je že pri Bogu.
Ob koncu škofijskega postopka za beatifikacijo mučenca Lojzeta Grozdeta je bila 20. avgusta 1999 opravljena ekshumacija (izkop trupla) po strogo določenih cerkvenih predpisih. Strokovnjaka sodne medicine sta ob navzočnosti cerkvene komisije ugotovila identiteto Božjega služabnika in iz dobro ohranjenega skeleta ugotovila, da je umrl nasilne smrti. Njegovi ostanki so bili v dvojni krsti – cinkasti in leseni – znova položeni v isti grob na pokopališču v Šentrupertu. Trdno verujemo, da mladi mučenec Lojze Grozde že od dneva svojega pričevanja ljubezni do konca živi pri Bogu in prosi za nas.
»Razvoju športa in telesne kulture sploh je posvečal vse svoje življenjske sile; s svojo skromnostjo, temeljitostjo, požrtvovalnostjo ter mecenstvom brez primere, predvsem pa z izredno delavnostjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture.« Tako je na koncu svoje knjige o inženirju Stanku Bloudku (DZS, Ljubljana 1971) zapisal Drago Stepišnik. Ta genialni mož se je odpovedal družini, da je lahko ves svoj čas in vse svoje moči posvetil tistemu, kar je čutil kot svoj življenjski poklic in poslanstvo: posvetiti svoje izredne tehnične in druge darove za načrtovanje naprav in pobud, ki bodo v pomoč ljudem, da ohranjajo in utrjujejo svoje zdravje. Ob njegovem imenu se najprej spomnimo na smučarske skakalnice, zlasti velikanko, v Planici. Pa to je le delček tega, kar je ustvaril Stanko Bloudek, ki se ga tu spominjamo.
Družina je štela pet otrok, najstarejši je bil Stanko, ki se je rodil 11. februarja 1890, za njim pa so prišle še štiri sestre. Jaroslav se je kot zaveden Čeh tesno povezoval z narodno zavednimi Idrijčani, kar je motilo nemško rudniško upravo; to je bil glavni vzrok, da so ga leta 1894 premestili v rudnik v Mostu (Brüx) na severu Češke, ki je bil na slabem glasu, tudi prave družbe ni imel. Stanko je v Mostu obiskoval osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Oče je zaradi neugodnih razmer in skrbi za družino zbolel na srcu in leta 1904 ga je zadela kap. Mlada vdova je morala preživljati veliko družino s silno nizko pokojnino. Vrnila se je v Slovenijo, kjer si je obetala pomoč od sorodnikov (v Kranju je bil njen svak Boleslav, gradbeni inženir, v Ljubljani pa drugi svak Leon, prav tako gradbeni inženir), a je bila razočarana, še najbolj so ji pomagali njeni sorodniki iz Idrije. Stanko je gimnazijo končal v Ljubljani. Kot dijak nikoli ni bil med boljšimi, v spričevalu je imel ocene »dobro« in »zadostno«, najboljši je bil vedno v risanju in telovadbi, najslabše pa mu je šlo pri fiziki in matematiki, kar se zdi čudno, če vemo, da se je potem posvetil tehničnemu poklicu in ga je nadvse uspešno opravljal. 
Mladi Bloudek je bil bister in nadarjen fant, toda v šolskih letih ga je privlačevalo toliko drugih stvari, ki mu jih šola ni mogla dati, da je šolo zdeloval le zaradi izredne nadarjenosti in s tem, kar se je sproti naučil med poukom. Po maturi se je vpisal na strojni oddelek tehnične visoke šole v Pragi, ki jo je končal leta 1913.
Najprej se je zaposlil kot tehnično vodja vojaških remontnih avtomobilskih delavnic v Ljubljani, kjer je ostal le eno leto. Potem je bil član delniške družbe, ki je kmalu razpadla, kasneje pa se je preživljal z raznimi izumi, ki so mu prinesli precej denarja, a bi ga lahko še veliko več, če bi imel več občutka za njegovo vrednost. – Brž se je spet vključil v športno življenje. Izvoljen je bil za prvega povojnega predsednika kluba Ilirija v Ljubljani, ki je bil največji slovenski športni klub v medvojnem času. Zanj je skrbel kot oče za svojega otroka. Uredil je razna igrišča (za nogomet, tenis) in sodobno kopališče. V slovenski šport je uvedel atletiko, umetnostno drsanje, hokej na ledu, namizni tenis in kotalkanje, še posebej pa ima veliko mednarodno vrednost njegovo delo pri razvijanju smučarskih skokov. Leta 1934 so bile prve tekme na njegovi prvi skakalnici v Planici in tekmovalci so pohvalili njeno varnost. Leta 1936 v dolini pod Poncami zrasla nova skakalnica-letalnica, s katero je Bloudek skeptičnim gospodom Mednarodne smučarske zveze (FIS) dokazal, da lahko človek na smučeh poleti 120 metrov pa tudi več.
V dijaških in študentskih letih se je Stanko Bloudek naučil skromnosti v vsakem pogledu; postala je ena najznačilnejših potez njegovega značaja in tak je ostal tudi, ko je postal bogat človek. Ko je leta 1919 prišel v Ljubljano, je prinesel s sabo nekaj prihranjenega denarja in se nastanil kot podnajemnik pri gospe Sattnerjevi, sestri skladatelja p. Hugolina Sattnerja, frančiškana, in tam ostal vse do smrti. Imel je eno samo sobico, tu se je hranil, ko je gospa umrla, mu je gospodinjila prejšnja gospodinjska pomočnica Francka. Sobo si je opremil z nekaj pohištva, celo risalna naprava, na kateri je napravil vrsto različnih znamenitih konstrukcij in izumov, je bila skromna in preprosta. Nikoli ni pomislil na to, da bi kupil večje in udobnejše stanovanje, čeprav bi si to lahko privoščil. Zelo preprosto se je oblačil, izredno nezahteven je bil tudi v hrani. Edino »razkošje«, ki si ga je privoščil, so bili navadni bomboni, ki jih je imel v okrogli škatlici in je z njimi gostil tudi otroke, svoje najboljše prijatelje. Ko je patentiral nekatera izume, je postal zelo bogat človek, toda vedno brez pravega občutka za vrednost denarja. Veliko denarja je imel vloženega v razne naprave; brez obotavljanja je bil pripravljen prijatelju ali znancu posoditi večjo ali manjšo vsoto, zanašajoč se na poštenost dolžnika. Družine si ni ustvaril. Osamelost si je lajšal z delom in neprestanim snovanjem novih načrtov, česar ne bi mogel delati v družinskem okolju. Ustvarjal je do zadnjega dne: njegovo oslabelo srce je prenehalo biti 26. novembra 1959.
– Veliko predavaš o Svetem pismu. Kako si se pa ti srečeval z njim? Morda začneva kar z otroštvom in mladostjo. Ste imeli doma Kratko Sveto pismo v slikah, ki je še sedaj uspešnica založbe Ognjišče? 
– V svojih razmišljanjih o sv. Pavlu poudarjaš, da ga je gnala Božja ljubezen. Vse, kar je delal, vse napore, ki jih je prestal, je delal v zavesti, da ga Bog neizmerno ljubi. 
– Dokaj malo je znano, da je Pavel šel po spreobrnjenju v puščavo. Se ve, kam?