Magdalena Gornik
* 19. julij 1835, Gora nad Sodražico; u. 23. februarja 1896, Gora nad Sodražico
“Rada trpim, ker vem, da moram za nebesa trpeti.”
“Magdalena Gornik je petnajstletna deklica, hči revnih kmečkih staršev, ki se ukvarjajo izključno s poljedelstvom in veljajo v kraju za poštene kristjane. Že od svojih najnežnejših let je kazal ta otrok prijazno in tiho skromnost in je pri krščanskem nauku kot pri pripravi na prvo spoved in prvo obhajilo izpričal opazno znanje verskih resnic. Njena zamaknjenja, ki imajo vse značilnosti svetih zamaknjenj, so se začela avgusta 1848… Vsebina zamaknjenj so slikoviti dogodki iz Jezusovega trpljenja: strah na Oljski gori, bičanje, kronanje, križanje in smrtni boj na križu. Pri tem začnejo krvaveti njene stigme, ki jih vidno nosi.” Tako je leta 1851 ribniški dekan Ignacij Holzapfel poročal ljubljanskemu škofu Alojziju Wolfu o “zamaknjneni deklici” z Gore pri Sodražici. Ob stoletnici njene smrti (1996) je France Baraga v Koledarju celjske Mohorjeve družbe izrazil obžalovanje, da se “do danes še nihče lotil objave njenega življenjepisa”. Tega zahtevnega in blagoslovljenega dela se je lotila Martina Kraljič, študentka teologije. Njena diplomska naloga je “narasla” v knjigo, dragoceno pričevanje o tej Jezusovi izvoljenki.
Ko prebiramo to knjigo, kar ne moremo razumeti, da je (bila) ta izredna mistikinja tako dolgo čisto pozabljena. Njeno življenje je bilo polno zamaknjenj in hudega trpljenja, sedeminštirideset let je prebila brez hrane. Pri vsem tem pa ni bila nič “čudaška”, temveč prav blizu vsakdanjemu dogajanju. Ko bi bila Magdalena Gornik pripadnica kakšnega “velikega” naroda, bi jo poznal ves svet. Vse kaže, da se zdaj začenja uresničevati njena prerokba, za katero je vedel škof Stanislav Lenič, več let župnik v Sodražici, “da se bodo čez šest rodov začeli goditi čudeži na njeno priprošnjo”. Enega je doživela že Martina Kraljič, avtorica te knjige, ki jo je izdala v samozaložbi. Za tisk ni imela denarja, pa je njeno zadrego (po dobrih ljudeh) čudežno rešila pozabljena mistikinja in zamaknjenka, o kateri je pisala.
Njeno življenje je po svoji knjigi na kratko opisala v Koledarju goriške Mohorjeve družbe za leto 2005. Magdalena Gornik se je rodila 19. julija 1835 kot tretji od sedmih otrok preproste kmečke družine v zaselku Janeži in bila še isti dan krščena v cerkvi Marije Snežne na Gori nad Sodražico. “Mala Magdalena je bila povsem običajna deklica. Staršem je rada pomagala pri delu, do ljudi je bila prijazna in ljubezniva. Rada je bila v družbi svojih vrstnic. Že kot otrok je gojila posebno ljubezen in spoštovanje do Jezusa v najsvetejšem zakramentu.” Bog je na poseben način posegel v njeno življenje spomladi leta 1847. Mati jo je poslala na njivo po krmo za prašiče. Ko je prišla blizu njive, je pred seboj zagledala neznano ženo, ki se ji je po prisrčnem pogovoru predstavila kot Jezusova mati in mati vseh ljudi. Poučila jo je, naj Jezusa ljubi , kolikor more, in mu daruje vsako delo. Na dan prvega obhajila ji je dal Jezus začutiti del svoje ljubezni. Njene telesne moči so začele slabeti, vedno močneje pa je čutila Jezusovo bližino. Leta 1847 je začela obiskovati nedeljsko šolo, a je tako hudo zbolela, da je morala ostati v postelji. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. Avgusta 1848 pa je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Marija ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela vse, tudi hrano za svoje življenje. Odtlej Magdalena do konca svojega življenja ni zaužila nobene telesne jedi, hranila se je s skrivnostno nebeško jedjo.
Pri Magdaleni so se začele vsak dan dogajati nenavadne reči: zamaknjenja, videnja, stigme (znamenja Jezusovih ran), mistično obhajilo, dar spoznavanja notranjega stanja duše… To se je hitro razvedelo in ljudje so v procesijah prihajali na Goro, kar je vznemirilo svetne oblasti, ki so zahtevale pojasnila od cerkvenih oblastnikov. Leta 1852 je sodraški župnik Jožef Lesjak s škofovim dovoljenjem izvedel cerkveno preiskavo. Magdalena je bila 40 dni v župnišču v Sodražici. Ob koncu preiskave je škofu poročal: “Pri vseh svojih opazovanjih nisem mogel odkriti nobene prevare. Zelo bi bil zadovoljen, ko bi se najtrdovratnejši nasprotniki hoteli kot člani raziskovalne komisije prepričati o resnici zadeve.” Med temi nasprotniki so bili nekateri duhovniki. “Ko sem jim pripovedoval o dogodkih na Gori, so gledali name večinoma kot prenapeteža ali celo lažnivca.”
Leta 1867 se je Magdalena s svojima sestrama preselila na Bloke k župniku Janezu Kapleneku, kjer so ostale vse do njegove smrti leta 1863. Mistični pojavi (stigme, čudežna jed, mistično obhajilo) so se še vedno videli in pretresali ljudi. V zamaknjenih je veliko trpela, a je vse trpljenje rada vzela nase za odrešenje duš. Leta 1893 se je preselila nazaj na Goro in 23. februarja 1896 je umrla v sluhu svetosti. Duhovnik Dominik Janež, ki je Magdaleno pokopal, je v svojem pismu (verjetno škofu Jegliču) zapisal molitev: “Počivaj v miru, blaga Magdalena! Trpela si tukaj s Kristusom, na križ bila pribita, gotovo se že veseliš v svetih nebesih. Prosi za nas, da tudi mi tako voljno trpimo, kot si ti, da tudi mi tako častimo Sveto Rešnje telo, tako slavimo Devico Marijo, kot si jo častila ti.” Njen grob iz leta v leto obiskuje vedno več ljudi. To je prošnja, da bi od ljudi “pozabljena” Magdalena Gornik dosegla tudi uradno priznanje svetništva, ki ga je, kot smo lahko prepričani, pri Bogu že dosegla.
(pričevanje 11_2008)
Janez Bleiweis je deloval na Slovenskem polnih štirideset let. Vsa ta leta je posvetil svojim Novicam in delu za narod. Pri svojem delu je imel pred očmi predvsem kmečkega človeka. “Prizadeval si je vzgojiti kmeta in obrtnika v gospodarsko sposobnega, nacionalno osveščenega in politično trdnega človeka. Negativne ocene, ki so mu jih dali predvsem literarni zgodovinarji, so v veliki meri zmotne in krivične,” pravično sodi zgodovinar Vasilij Melik. Njegov “delovni dan” se je pričel 19. novembra 1808 v Kranju, kjer se je rodil v trgovski družini. Ljudsko šolo je obiskoval v rodnem mestu, v Ljubljani pa gimnazijo in dvoletni licej. Potem je odšel na dunajsko vseučilišče študirat medicino, kjer je leta 1832 postal doktor medicine, leto kasneje magister porodništva, leta 1835 diplomiran živinozdravnik. Sprva se je hotel posvetiti pedagoškemu poklicu. Po vrnitvi v domovino je leta 1841 postal profesor veterine in sodne medicine na ljubljanskem liceju in to službo opravljal do ukinitve liceja (1850). Leta 1842 je postal in do smrti ostal tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko. Ko so 5. julija 1843 začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, je postal njihov urednik. Opravljal je še številne druge naloge: do smrti je bil ravnatelj in predavatelj podkovske in živinozdravniške šole, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo. Živahno je deloval tudi na političnem in družabnem področju: bil je poslanec, predsednik političnega društva Slovenija, predsednik Slovenske matice. Bil je tako znan in priljubljen, da so ob njegovem pogrebu 2. decembra 1881 (umrl je 29. novembra) zvonili po vsej Sloveniji.
Slavo in ugled pri slovenskih ljudeh je Bleiweisu prineslo urejanje Novic. Znal jih je približati ljudem in po njegovi zaslugi so bile dolgo edini slovenski list in glasilo ljudstva. Novice so bile prvenstveno gospodarski časopis. “Ker pa je za gospodarski napredek potrebna tudi širša izobrazba, je Bleiweis lahko v njem objavljal tudi splošne kulturno-politične vsebine in nekatera literarna dela, zlasti pesmi” (Stane Granda). Glavni noviški pesnik je bil Jovan Vesel Koseski. Po sodbi zgodovinarjev je pomen Novic trojen: gospodarski, kulturni in politični. V kulturnem oziru so imele Novice četvero zaslug: združile so vse slovenske pisatelje, ki so bili dotlej brez glasila, središča in ognjišča; zedinile so Slovence med seboj pravopisno (po gajici) ter pripravljale enotnost pisnega jezika; ohranile in utrdile so slovenščino kot knjižni jezik ter končno razširile veselje do branja in s tem slovensko zavednost (F. Levec). Svoj čut za potrebe slovenskega človeka je Bleiweis kot urednik Novic pokazal že ob prvi številki.
Tri številke kasneje so se Novice lahko pohvalile, da imajo naročnike ne samo na Kranjskem, temveč tudi na Štajerskem, Koroškem, Tržaškem, Goriškem, Hrvaškem in celo v Dalmaciji. Lata 1850 je urednik bralcem obljubil: “Vse pisanje v podučnih sostavkih bo v navadnim čisto slovenskim in lahko umevnim jeziku Novic, ktere so slovenskemu ljudstvu namenjene, morajo pred vsim skerbeti, de se v bravcih veselje do branja obudi in se jim ne odtegnejo, rekoč: tega ne razumemo.” Poleg Novic je Bleiweis urejal priljubljeno Veliko in Malo pratiko Kmetijske družbe ter Letopise slovenske matice (1877-1881). Sodeloval je tudi pri slovenskih berilih za nižjo gimnazijo.
Marčna revolucija leta 1848 je zahtevala, da se Novice usmerijo vse bolj tudi na politiko in reševanje vprašanj naroda ter programa Zedinjene Slovenije, ki so ga sestavili člani društva Slovenija na Dunaju. Program je zahteval eno upravno enoto, enakopravnost jezika in druge pravice ter je pomenil slovenski politični program skoraj za nadaljnjih sto let. Bleiweis je v Novicah razlagal bistvo ustave ter razvijal slovenske politične “zvezde vodnice”: samostojna, ustavna in monarhična Avstrija, nedotakljivost katoliške vere in varstvo slovenske narodnosti. Tako je nastalo politično geslo: “Vse za vero, dom, cesarja!” Zagovarjal je najnujnejše kulturne potrebe svojega naroda: pomnožitev ljudskih in ustanovitev dekliških šol, da se v ljudske šole uvede izključno slovenski jezik, v normalke (šole v večjih krajih) slovenščina in nemščina, v vse šole pa enoten pravopis (gajica). Zahteval je, da morajo uradniki na Kranjskem biti popolnoma vešči slovenščine, da se morajo vsi zakoni in ukazi izdajati v slovenskem jeziku. Nasvetoval je tudi prošnjo za ustanovitev slovenske univerze. Leta 1861 je v članku Naš program zapisal načelo: Narodnost in svoboda sta nerazdružljivi sestri, ker narod ni svoboden, če se ne sme razvijati po svoji naravi – po svoji narodnosti. Ni zagovarjal centralizma, temveč se je potegoval za kolikor mogoče obširno avtonomijo vsake dežele v monarhiji. Leta 1868 je začel v Mariboru izhajati časnik Slovenski narod, glasilo mladoslovencev, katerega gibalo sta bila Josip Jurčič in Fran Levstik. Bleiweisu, voditelju staroslovencev, so mladi možje očitali boječnost in preveliko opreznost. Tak je bil po svojem značaju, nekaj pa je prispevala tudi starost.
Večkrat se spomnim neke gospe in njene izjemne življenjske zgodbe, ki mi jo je sama pripovedovala, ko je ob hudi prometni nesreči izgubila svojega mladega sina. Po tem strašnem udarcu je našla vero in začela živeti po njej. Toda to so redki primeri. Vsak dan umrje toliko ljudi vseh narodnosti, jezikov, vernih in brez vere. Vedno bolj me vznemirja, kaj je z njimi. Saj molim za te ljudi, toda ali je to dovolj?
Leta 1848, v letu “pomladi narodov”, je začel v Ljubljani izhajati Slovenski cerkveni časopis, ki je že naslednje leto dobil ime Zgodnja danica. Ustanovitelj, založnik in prvi urednik Janez Zlatoust Pogačar, kasnejši ljubljanski škof, je list izdajal ob sobotah kot versko prilogo Bleiweisovih Novic. Od leta 1852 vse do svoje smrti leta 1896 je Zgodnjo danico urejal in večinoma tudi pisal Luka Jeran, ki si je sicer “zaradi svojih sodb o svetnem pesništvu in slovstvu pridobil slabšo oceno v slovenski kulturni zgodovini, njegove zasluge za dvig bralne kulture, zlasti na podeželju, pa so neizbrisne,” je pravilno presodil Marijan Smolik. “Pomembna je tudi njegova povezanost s slovenskimi misijonarji, ker so njihova pisma, ki jih je objavljal v Zgodnji danici, hitro postala znana po vsej Sloveniji, kjer so bili redni naročniki ljubljanskega lista. Mnogim so ta pisma pomenila prve vesti iz neznanega sveta.” Tega zanimivega moža se spominjamo ob 190-letnici njegovega rojstva.
Rojstni kraj Luka Jerana so bile Javorje, idilična vas v Poljanski dolini, kjer je zagledal luč sveta 10. oktobra 1818. Prvo šolsko učenost je nabiral v Škofji Loki; v gimnazijo, ki jo je obiskoval v Karlovcu in Ljubljani, je šel šele pri šestnajstih letih. V Ljubljani je končal tudi licej in bogoslovje. V Karlovcu se je seznanil z ilirskim gibanjem, ki si je prizadevalo za povezavo južnoslovanskih narodov na podlagi skupnega knjižnega jezika. V Ljubljani je bil Jeran duša narodnega delovanja med dijaki in bogoslovci. Sošolcem je bil učitelj in voditelj v slovenskih jezikovnih zadevah. Zelo se je zanimal za slovanske književnosti, zlasti češko. Kot bogoslovec se je osebno seznanil s Stankom Vrazom in si z njim dopisoval v ilirščini. V duhovnika je bil posvečen leta 1845, zatem je deloval kot kaplan v Poljanah nad Škofjo Loko, v Horjulu in pri Sv. Petru v Ljubljani. Leta 1853 je odšel kot misijonar v Afriko, kjer je deloval Ignacij Knoblehar, a ker je zbolel, se je že po nekaj mesecih vrnil in bil nastavljen za kaplana v Trnovem v Ljubljani. Želja po misijonskem delu ga še ni minila in julija 1854 se je z novo skupino mladih navdušencev spet odpravil v Afriko za Knobleharjem, toda bolezen se je ponovila in moral se je vrniti že iz Kaira. Iz njegove vroče želje po misijonih se je rodila njegova dobrodelna akcija za odkup “zamorčkov” – črnskih otrok, in kar nekaj jih je prišlo v naše kraje. Enemu od teh so dali ime “Jožef Kranjski”, zato, “ker tako bo naj več dobrotnikov veselje imelo, namreč imeti svojega zamurčika”. Njegova dobronamerna zamisel pa ni rodila zaželenih sadov.
Po neuspelih poskusih delovanja v afriških misijonih se je Luka Jeran z vsem srcem posvetil svoji največji ljubezni – časniku Zgodnja danica, katerega uredništvo je sprejel leta 1852 (do leta 1856 je bil sourednik Andrej Zamejic). Pritegnil je nekaj dobrih sodelavcev in list je prinašal zgodovinske, teološke, umetnostne, liturgične, glasbene prispevke, poezijo in prozo, sprotne preglede domačega in tujega verskega tiska in dogodkov, pisma škofov, papežev in misijonarjev. “Zgodnja danica je zato osrednji vir za preučevanje verskega življenja na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja” (M. Smolik). V dijaških letih je Luka Jeran pisal pesmi, v katerih je opeval letne čase, domovino ali razne osebe, ki razodevajo njegovo ljubezen do slovenstva. Njegove pesmi iz te zgodnje dobe se odlikujejo po nenavadno čistem verzu in izpiljenem jeziku. Kot duhovnik pa je popolnoma opustil posvetno pesništvo in se posvetil skoraj izključno nabožni in prigodniški pesmi. Njegove nabožne pesmi (Marija, skoz’ življenje, O Marija, naša ljuba mati, Pred tabo na kolenih) spadajo med najboljše, kar imamo zapisanega iz tistega časa. Napisal je tudi veliko nabožnih knjig, kar sedem zvezkov šmarnic. Posvetno pesništvo je imenoval zablodo v prepričanju, da “mora vsaka pesem imeti določen dober namen, postavim podučiti, geniti, srca za kako čednost močno vneti”. V tej luči je v Zgodnji danici presojal tudi književna pojave na Slovenskem. “Presojal jih je kot asket in prijatelj mladine le z vzgojnega stališča; ker pa je pri tem dostikrat obsodil tudi dobra, tudi nravno neoporečna dela, če po snovi (po njegovem mnenju) niso bila primerna za mladino, njegov vpliv na literarni razvoj ni bil vselej ugoden” (Ivan Grafenauer).
Celo najstrožji literarni zgodovinar mora Luku Jeranu tudi glede takih polemik priznati, da je bil kot nasprotnik vedno pošten in ni vedoma nikoli nikomur delal krivice. Ob njegovi smrti 27. aprila 1896 v Ljubljani je njemu nasprotni Ljubljanski zvon zapisal: “Izza njegove polemike nikdar ni štrlel napuh, marveč istinita, blaga verska vnema.”To njegovo strogost je v obilni meri “prekrila” njegova srčna dobrota, ki se je razodevala predvsem v njegovi dejavni ljubezni do mladih. Bil je velik podpornik slovenskih dijakov. V Ljudski kuhinji, za katero je vodil finance, je ustanovil posebno “dijaško mizo” (1880), kjer so se hranili revni dijaki za majhen denar ali zastonj za posebne “marke”, ki jih je delil Luka Jeran. Take “marke” je dajal tudi Ivanu Cankarju nekako prva tri leta njegovega šolanja v Ljubljani, prav tako pa je poravnaval stroške za hrano in stanovanje njegovemu bratu Karlu, ki je leta 1892 prišel na ljubljansko gimnazijo. Ivan Cankar je Jeranu postavil lep literarni spomenik v avtobiografski črtici Zgodba o nepoštenosti. “Rajni Luka Jeran, ki je zdaj v nebesih in me sliši, mi je dal nekoč srebrn goldinar in mi je naročil, da naj ga ponesem – ne vem, kam.” Spotoma je podlegel skušnjavi in je tisti goldinar zapravil za reči, ki so mikale njegov želodec in oči. Obšel ga je tak nemir vesti, da je vse tisto zmetal proč. Po morasti noči je šel k Jeranu in po pravici povedal, kaj je storil. “Nisi storil prav! Nisi storil prav! mu je rekel tiho, počasi in pogrkovaje. Potem mu je dal desetico: “Na, kupi si štrukljev za nedolžen denar!” Rahlo se je nasmehnil, ga pokrižal po čelu in dejal: “Pojdi v božjem imenu! Le pojdi!”
Ko smo namreč z našim dojenčkom vsi vznemirjeni čakali na zdravnika, je moj pogled zataval po sobi. Prestrašeno sem iskala uteho v skrbi za svoje dete, kajti v tistem trenutku nisem uspela zbrati toliko miru, da bi zmolila vsaj kakšno desetko rožnega venca k Materi, ki me vedno tako dobro razume … Ustavila sem se ob otroku, ki je ležal v sosednji postelji in je kazal očitne znake zaostalosti. Ob njem pa mati, vsa zatopljena vanj. Neverjetno mirna se mi je zdela, nič zagrenjena, kot bi človek lahko pričakoval. Kmalu se ji je približal zdravnik in začela sta se pogovarjati o otrokovem razvojnem stanju. Presenetila me je mati z izjavo: »Vem, da bi po teoriji moral naš otrok dosegati višje rezultate, a vem, da ima on svojo pot. Mi smo se s tem sprijaznili in ga sprejeli, takšnega, kot je, kajti naš je.«
Ko sem sedla na klop pod prvi hrast, sem zagledala pri cerkvenih vratih moškega. Sam je bil. Bil je visok, zelo suh, nervozno si je popravljal pas na širokih mahedravih hlačah, kot kakšen šolar. Pogledala sem še enkrat tja. Malo bolj natančno. »On je!« me je spreletelo. »Seveda je on! Benjamin. Nihče mi ni rekel, da je doma. Le kaj ga je prineslo prav na rožnovensko nedeljo na Malo Goro? Ali morda spomini? Ali…«
Zakonik cerkvenega prava razlaga: »Odpustek je odpuščanje časnih kazni pred Bogom za grehe, katerih krivda je že izbrisana, in ga pravilno pripravljen vernik prejme pod določenimi in naštetimi pogoji ob pomoči Cerkve, ki v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov« (kan. 992). Z odpustki je Cerkev obdarila tudi pobožno molitev rožnega venca. Popolni odpustek prejme, kdor moli rožni venec v cerkvi ali javnem oratoriju ali v družinskem krogu, in sicer pod naslednjimi pogoji: 1. zadostuje molitev četrtine rožnega venca, toda pet desetk je treba zmoliti brez prekinitve; 2. ustno molitev mora spremljati premišljevanje posameznih skrivnosti; 3. pri javni in skupni molitvi je treba skrivnosti napovedovati, pri zasebni pa zadošča premišljevanje teh skrivnosti. Osnovni pogoj za odpustek je stanje posvečujoče milosti. Odpustke lahko vsako prejme zase ali pa jih nakloni rajnim v obliki prošnje. (sč)
Ko je bil izvoljen za rimskega škofa, naslednika apostola Petra, si je privzel ime Pavel VI. – po svetem Pavlu, velikem apostolu narodov, in s tem nakazal, da ga hoče v svoji službi oznanjevalca evangelija posnemati. To je uresničeval s svojimi številnimi apostolskimi potovanji po svetu in s svojimi “pismi” – okrožnicami, poslanicami, spodbudami. Zaradi njegove zadržanosti in ponotranjenosti so ga mnogi imeli za črnogledega in žalostnega, prestrašenega spričo vsega, kar se je dogajalo v svetu in zlasti v Cerkvi, ki jo je zajelo pomladansko “vrenje” po koncilu. Toda on je, zvest svojemu značaju in predvsem svojemu Gospodu trdno stal; z Apostolom narodov je ponavljal: “Vem, komu sem veroval!”
“Mi vsi bolj ali manj živimo od tistega, kar nas je o skrivnosti božjega naučila žena – mati,” je po izkušnji v domači družini dejal kasnejši papež. Rodil se je 26. septembra 1897 v kraju Concesio pri Brescii. Oče Giorgio je bil odvetnik, časnikar in politik, vedno pokončen mož. “Svojemu očetu se moram zahvaliti za zgled poguma in odločnosti.” Mati Giuditta Alghisi pa je bila tiha in mirna žena. “Od nje sem podedoval nagnjenje k zbranosti, ponotranjenosti, h globoki molitvi in premišljevanju.” Brata Lodovico in Francesco sta pravila, da je bil Giovanni Battista od vseh otrok najbolj podoben materi po značaju in tudi po zunanji podobi. Že v otroških letih je začutil veselje do duhovniškega poklica; zaradi slabega zdravja (srčne napake) ga niso sprejeli v semenišče in je v šolo hodil od doma. Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1920 posvečen v duhovnika, ki si je želel delati na kakšni manjši župniji. Zaradi uglednega očeta so ga povabili v vatikansko diplomatsko službo. Ko je končal študij na papeški diplomatski akademiji, so ga kot tajnika nuncija na Poljskem poslali v Varšavo. Ostro podnebje ni odgovarjalo njegovemu rahlemu zdravju, zato se je kmalu vrnil v Rim in dobil službo v vatikanskem državnem tajništvu, kjer je ostal polnih trideset let. Veliko je delal s študenti. Ko je nastopila druga svetovna vojna, je pod papežem Pijem XII. kot “drugi mož” vatikanskega državnega tajništva vodil karitativno akcijo Cerkve za iskanje ujetnikov, padlih in pomoč milijonom trpečih. Leta 1954 ga je papež Pij XII. poslal za nadškofa v Milan. Tam je kmalu pripravil “veliki misijon” za vse mesto, industrijsko prestolnico Italije. Zahajal je med delavce, da bi začutili, da je Cerkev njihova zaveznica v boju za socialne pravice. Leta 1958 je za Pijem XII. na Petrov sedež prišel Janez XXIII. Med prvimi kardinali, ki jih je novi papež imenoval, je bil milanski nadškof. Ali je s tem hotel nakazati, kdo bo njegov naslednik?
Ko je 21. junija 1963 izvoljeni papež Pavel VI. nastopil svojo službo prvega pastirja Cerkve, je dejal: “Moja prva skrb bo pripeljati koncil do srečnega in uspešnega zaključka.” To nalogo je uresničil. Potrdil je vse koncilske dokumente, ki so jih sprejeli koncilski očetje. Ob zaključku koncila je izrekel upanje, da smo se kristjani po koncilu “naučili bolj ljubiti in bolje služiti”.
Milost spremenjenja, ki si jo doživela, je nekaj velikega in bodi Bogu hvaležna zanjo. Ne zgodi se tako pogosto. Je pa to dokaz, kaj lahko naredi božja milost. Napisala si, da si v življenju že veliko pretrpela, ne samo bolezen, tudi tisto, kar imenuješ »notranja rana«, ki te je nekako omrtvila. Sedaj čutiš »veselje, srečo in veliko ljubezen«. Računaj, da ne bo vse življenje tako. Seveda boš vedno čutila božjo podporo, njegovo posebno ljubezen, prišle pa bodo tudi preizkušnje. Kot svetilnik ti bo vedno ostalo to doživetje božjega dotika v duši. Iz tega boš morala črpati moč in tudi iz Svetega pisma. To je neizčrpen vir božje modrosti in vodilo našega življenja. V tem vztrajaj in tudi drugim našim bralcem bi priporočal, da se, kot ti, napajajo pri tem viru.