Samo da bo otrok zdrav
Nemalokrat se mi zgodi, da se mi kakšna nejasna misel dolgo plete po glavi, preden se izkristalizira v jasno spoznanje. Navadno se to zgodi ob dogodkih in ljudeh, kjer bi to najmanj pričakovala. Tako me je, denimo, že dolgo vznemirjalo stališče, s katerim sva bila kar zasipana ob izteku zadnje nosečnosti. Večina ljudi, ki me je srečevala v času pred odhodom v porodnišnico, je namreč naklonjeno vzkliknila: »Samo, da bo otrok zdrav, samo to je važno!« Seveda razumem njihovo dobronamernost, pa vendar me je ob tem vedno nekaj neprijetnega zadelo. Nisem uspela razumeti, kaj natančno me pri tej trditvi moti. Hvala Bogu, se nam je kmalu rodil zdrav fantek in tovrstna razmišljanja so prišla na stranski tir. A znova so oživela pred kratkim, ko sva z možem otroka peljala na preiskave v bolnišnico. Tam je namreč moje dolgotrajno spraševanje nepričakovano našlo svoj odgovor …
Ko smo namreč z našim dojenčkom vsi vznemirjeni čakali na zdravnika, je moj pogled zataval po sobi. Prestrašeno sem iskala uteho v skrbi za svoje dete, kajti v tistem trenutku nisem uspela zbrati toliko miru, da bi zmolila vsaj kakšno desetko rožnega venca k Materi, ki me vedno tako dobro razume … Ustavila sem se ob otroku, ki je ležal v sosednji postelji in je kazal očitne znake zaostalosti. Ob njem pa mati, vsa zatopljena vanj. Neverjetno mirna se mi je zdela, nič zagrenjena, kot bi človek lahko pričakoval. Kmalu se ji je približal zdravnik in začela sta se pogovarjati o otrokovem razvojnem stanju. Presenetila me je mati z izjavo: »Vem, da bi po teoriji moral naš otrok dosegati višje rezultate, a vem, da ima on svojo pot. Mi smo se s tem sprijaznili in ga sprejeli, takšnega, kot je, kajti naš je.«
Ko so bile izgovorjene te besede, sem vedela, da se dotikajo tudi mene. Natančneje: nemira, ki me je zaposloval v dneh mojega pričakovanja. To so besede, ki sem jih iskala in bi jih morala izreči, ko so me ljudje spraševali o mojem otroku. Namreč, da sprejemam svojega otroka točno takšnega, kakršen je. Sprejemam ga takšnega, ker je naš. Jaz bi s svojimi besedami rekla, da otroka sprejemam, njega kot njega, ker je naravnost iz Božjih rok položen v naše naročje.
V luči teh besed tudi lažje razumem, zakaj me moti radovedno ugotavljanje otrokovega spola že pred rojstvom. Mar ni velika stvar, sprejeti ga s polno odprtostjo, brez ‘kombiniranja’ glede na spol drugih njegovih sorojencev? To stališče me potrjuje v prepričanju, da nimajo prav oznanjevalci t. i. odgovornega starševstva. Mar mi s svojimi načrtovanji vemo bolje od Boga, kdaj in koliko otrok nam je namenil podariti? In končno, mar nam te besede ne utrgajo še zadnjo tančico navidezne upravičenosti raziskav na nerojenih otrocih, ki določajo, kateri otrok naj bo rojen in kateri mora zaradi svoje domnevne ‘defektnosti’ pristati v smeteh?
Hvala Ti, Gospod, za takšne matere, ki znajo govoriti besede življenja. Hvala, da si mi dal srečati eno izmed njih.
Hvala Ti, da me spodbujaš, da se jih učim tudi sama govoriti. Govoriti s svojim življenjem. In nazadnje, hvala, da lahko besede življenja posredujem tudi drugim, zlasti tistim, ki jih logika smrti drži v jalovem strahu zase in za lastno udobje.
Anja
Življenje je velika skrivnost. Znanost, zlasti medicina, je naredila v zadnjih nekaj stoletjih ogromne korake. Ko gledam kakšno medicinsko televizijsko oddajo, se ne morem načuditi, kaj vse je človek »odkril«, kaj vse ve, pa tudi, kako se je razširil krog tega, česar »ne ve«. Za enim rešenim vprašanjem se odpira sto novih. Lepo pove psalmist: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša te dobro pozna« (Ps 139, 14). Zame ni bolj prepričljivega razumskega dokaza, da Bog obstaja, kot je človekovo telo. Toliko med seboj povezanih funkcij, ki pogojujejo človekov organizem, da lahko deluje in se razvija. Tudi če odmislimo zadnje največje odkritje, to je DNK spirala, ki je v vsaki celici, ki ima v sebi zapisano vso zgodovino, razvoj in delovanje določene celice, imamo ves prebavni aparat, krvni obtok, živčevje, možgane, kot najbolj mogočen računalnik s spominom, vidni sistem, slušni sistem … Znanstveniki odkrivajo, kako je vse to smotrno urejeno. Evolucija ne razloži, od kod ta smotrnost, tudi evolucijo je moral nekdo načrtovati. In če ena malenkost od teh med seboj povezanih mehanizmov, zaradi neke okvare ali pomanjkljivosti, odpove – imamo otroka, ki »ne dosega zaželenih rezultatov«. Seveda tu ni več vprašanje, ali medicina ve, zakaj je tako in ali to lahko odstrani. Tu je vprašanje »človeka«, ki je ne le čudovit mehanizem, temveč oseba z dušo in telesom in z neodtujljivimi pravicami človeka.
Tu se za mnoge starše, ki nimajo tako globoke vere kot ti, zastavi vprašanje: Zakaj Bog dopusti, da se rodijo taki otroci? Ne bi mogel tega preprečiti? Tvoj nemir so potešile razmišljanja modre mamice v bolnišnici ob svojem prizadetem otroku: »Vemo, da ima on svojo pot. Mi smo se s tem sprijaznili in ga sprejeli takšnega, kakršen je!« To je višek plemenitosti in tudi zaupanja, čeprav ni nujno, da je tisti par tudi veren. Vsekakor pa vera takemu razmišljanju daje trdno podlago. Pri svojem duhovniškem in časnikarskem delu sem srečal veliko invalidov in njihovih staršev. Navadno sem med njimi odkrival tako ljubezen in požrtvovalnost, da sem jo lahko samo občudoval. Če jim njihov prizadeti otrok umre, žalujejo bolj, kot če bi bil zdrav. Medsebojna navezanost je bolj globoka, bolj pristna, bolj brezpogojna. Zaradi svojega invalida si morda ne morejo privoščiti počitnic, izletov, prostega časa, vendar vsega tega ne pogrešajo, ker vsa ljubezen velja njemu, ki so ga »sprejeli takšnega, kot je, kajti naš je«.
Tega »naš je« ne smemo vzeti samo v fizičnem pomenu. Taka navezanost je tudi, recimo, med posvojenim otrokom in posvojitelji. Žal je ta ljubeča skrb namenjena bolj otrokom kot odraslim, kar je nekje razumljivo, kajti otrok je nebogljen, bolj odvisen od drugih. Toda tudi v odnosu med odraslimi najdemo veliko požrtvovalnih oseb. Pred nedavnim sem srečal pred bolnišnico neko svojo bivšo faranko. Rekla mi je, da gre obiskat mamo, ki že pol leta ne pozna svojih otrok in se ne odziva na besede. Rekla mi je: »S sestro jo obiskujeva vsak dan, ena dopoldne, druga popoldne«. Človeški in krščanski odnos do matere, ki gotovo podzavestno čuti njuno bližino, tudi če se z njo ne moreta pogovarjati. Več ko bo take »človečnosti« med nami, več bo tudi prave sreče, ki jo poraja.
urednik oče Franc Bole – Ognjišče (2008) 10, str. 6
Ko sem sedla na klop pod prvi hrast, sem zagledala pri cerkvenih vratih moškega. Sam je bil. Bil je visok, zelo suh, nervozno si je popravljal pas na širokih mahedravih hlačah, kot kakšen šolar. Pogledala sem še enkrat tja. Malo bolj natančno. »On je!« me je spreletelo. »Seveda je on! Benjamin. Nihče mi ni rekel, da je doma. Le kaj ga je prineslo prav na rožnovensko nedeljo na Malo Goro? Ali morda spomini? Ali…«
Zakonik cerkvenega prava razlaga: »Odpustek je odpuščanje časnih kazni pred Bogom za grehe, katerih krivda je že izbrisana, in ga pravilno pripravljen vernik prejme pod določenimi in naštetimi pogoji ob pomoči Cerkve, ki v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov« (kan. 992). Z odpustki je Cerkev obdarila tudi pobožno molitev rožnega venca. Popolni odpustek prejme, kdor moli rožni venec v cerkvi ali javnem oratoriju ali v družinskem krogu, in sicer pod naslednjimi pogoji: 1. zadostuje molitev četrtine rožnega venca, toda pet desetk je treba zmoliti brez prekinitve; 2. ustno molitev mora spremljati premišljevanje posameznih skrivnosti; 3. pri javni in skupni molitvi je treba skrivnosti napovedovati, pri zasebni pa zadošča premišljevanje teh skrivnosti. Osnovni pogoj za odpustek je stanje posvečujoče milosti. Odpustke lahko vsako prejme zase ali pa jih nakloni rajnim v obliki prošnje. (sč)
Ko je bil izvoljen za rimskega škofa, naslednika apostola Petra, si je privzel ime Pavel VI. – po svetem Pavlu, velikem apostolu narodov, in s tem nakazal, da ga hoče v svoji službi oznanjevalca evangelija posnemati. To je uresničeval s svojimi številnimi apostolskimi potovanji po svetu in s svojimi “pismi” – okrožnicami, poslanicami, spodbudami. Zaradi njegove zadržanosti in ponotranjenosti so ga mnogi imeli za črnogledega in žalostnega, prestrašenega spričo vsega, kar se je dogajalo v svetu in zlasti v Cerkvi, ki jo je zajelo pomladansko “vrenje” po koncilu. Toda on je, zvest svojemu značaju in predvsem svojemu Gospodu trdno stal; z Apostolom narodov je ponavljal: “Vem, komu sem veroval!”
“Mi vsi bolj ali manj živimo od tistega, kar nas je o skrivnosti božjega naučila žena – mati,” je po izkušnji v domači družini dejal kasnejši papež. Rodil se je 26. septembra 1897 v kraju Concesio pri Brescii. Oče Giorgio je bil odvetnik, časnikar in politik, vedno pokončen mož. “Svojemu očetu se moram zahvaliti za zgled poguma in odločnosti.” Mati Giuditta Alghisi pa je bila tiha in mirna žena. “Od nje sem podedoval nagnjenje k zbranosti, ponotranjenosti, h globoki molitvi in premišljevanju.” Brata Lodovico in Francesco sta pravila, da je bil Giovanni Battista od vseh otrok najbolj podoben materi po značaju in tudi po zunanji podobi. Že v otroških letih je začutil veselje do duhovniškega poklica; zaradi slabega zdravja (srčne napake) ga niso sprejeli v semenišče in je v šolo hodil od doma. Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1920 posvečen v duhovnika, ki si je želel delati na kakšni manjši župniji. Zaradi uglednega očeta so ga povabili v vatikansko diplomatsko službo. Ko je končal študij na papeški diplomatski akademiji, so ga kot tajnika nuncija na Poljskem poslali v Varšavo. Ostro podnebje ni odgovarjalo njegovemu rahlemu zdravju, zato se je kmalu vrnil v Rim in dobil službo v vatikanskem državnem tajništvu, kjer je ostal polnih trideset let. Veliko je delal s študenti. Ko je nastopila druga svetovna vojna, je pod papežem Pijem XII. kot “drugi mož” vatikanskega državnega tajništva vodil karitativno akcijo Cerkve za iskanje ujetnikov, padlih in pomoč milijonom trpečih. Leta 1954 ga je papež Pij XII. poslal za nadškofa v Milan. Tam je kmalu pripravil “veliki misijon” za vse mesto, industrijsko prestolnico Italije. Zahajal je med delavce, da bi začutili, da je Cerkev njihova zaveznica v boju za socialne pravice. Leta 1958 je za Pijem XII. na Petrov sedež prišel Janez XXIII. Med prvimi kardinali, ki jih je novi papež imenoval, je bil milanski nadškof. Ali je s tem hotel nakazati, kdo bo njegov naslednik?
Ko je 21. junija 1963 izvoljeni papež Pavel VI. nastopil svojo službo prvega pastirja Cerkve, je dejal: “Moja prva skrb bo pripeljati koncil do srečnega in uspešnega zaključka.” To nalogo je uresničil. Potrdil je vse koncilske dokumente, ki so jih sprejeli koncilski očetje. Ob zaključku koncila je izrekel upanje, da smo se kristjani po koncilu “naučili bolj ljubiti in bolje služiti”.
Z nami se veseli, z nami se žalosti, njegov plašč nas varuje. Ko pademo, nas spet dvigne; ko zablodimo, nam spet pokaže pravo pot. Kajti angel ve: ljudje so ubogi, treba je imeti usmiljenje in potrpljenje z njimi…
Ob Solženicinovi smrti je ruski patriarh Aleksej dejal: “V življenju je prehodil zelo težko in naporno pot. Vse, kar ga je v življenju doletelo in se mu pripetilo, je prenašal pogumno, umirjeno in s krščanskim dostojanstvom. Prenašal je vso krivico vojne, od krivičnih sodišč do gulagov… Veliko časa je preživel v prisilnem izgnanstvu in bil priča kalvarije, ki jo je prestajala Rusija dvajsetega stoletja.” O tej “kalvariji” pričajo njegova dela, med katerimi so najbolj znana: En dan Ivana Denisoviča (1962), Prvi krog (1968), Rakov oddelek (1968), Avgust 1914 (1971), Arhipelag Gulag (174-1975), niz Rdeče kolo (1983). Pri pisanju ga je vodilo načelo: “Literatura mora izražati trpljenje posameznika v družbi, drugače ne zasluži tega imena.” Že po izidu njegove prve knjige En dan Ivana Denisoviča, v kateri je opisal en dan v nečloveških stalinskih zaporih in so jo ljudje dobesedno razgrabili, so kritiki zapisali: “Od zdaj naprej ne moremo več pisati kakor doslej.”
O svojem življenju naj spregovori sam. “Rodil sem se 11. decembra 1918 v Kislovodsku. Moj oče, študent filološkega oddelka moskovske univerze, ni končal študija, ker je leta 1914 kot prostovoljec odšel na vojno. Postal je topniški častnik, ostal ves čas na vojni in umrl poleti 1918, pol leta pred mojim rojstvom. Vzgajala me je mati Taisja Ščerbakova, strojepiska in stenografinja v Rostovu ob Donu, kjer so mi tekla tudi otroška in deška leta. Tam sem 1936 končal srednjo šolo.” Aleksander, ki ga je mati klicala Sanja, se je v srednji šoli zanimal predvsem za naravoslovje. Zelo rad je bral. “Že od mladih nog sem čutil v sebi željo po pisateljevanju, ki je ni v meni nihče posebej zbujal, pisal veliko navadnih mladostnih neumnosti in že v tridesetih letih poskušal kje kaj objaviti, vendar moji rokopisi niso bili nikjer sprejeti.” Želel je študirati književnost v Moskvi, zaradi skromnih finančnih možnosti se je vpisal na matematični oddelek rostovske univerze. “Matematika je odigrala blagodejno vlogo v mojem življenju. Vsaj dvakrat mi je rešila življenje; bržkone bi ne bil preživel osem let taborišč, če me ne bi bili kot matematika vzeli v tako imenovano ‘šaraško’.” Od leta 1939 do 1941 je vzporedno s fiziko in matematiko študiral tudi na dopisnem oddelku moskovskega inštituta za zgodovino, filozofijo in književnost. Ko je po uspešno končanem študiju matematika dobil štipendijo, se je leta 1940 skrivaj poročil z Nataljo Aleksandrovno Rešetovsko, ki mu je rodila dva sina. Kmalu po izbruhu druge svetovne vojne je bil vpoklican v Rdečo armado, kjer je bil po zaslugi matematike prestavljen na topniško šolo, ki jo je po skrajšanem postopku končal novembra 1942.
Postal je komandir izvidniške topniške baterije in v mnogih bojih se je tako izkazal, da je bil dvakrat odlikovan. Februarja 1945 pa je bil v Vzhodni Prusiji aretiran zaradi “nespoštljivih izrazov o Stalinu” v dopisovanju s prijateljem. Obsojen je bil na osem let taborišč. Kazen je prestajal v različnih taboriščih. Marsikaj tega, kar je doživel v teh ustanovah, je Solženicin popisal v romanu Prvi krog. V taborišču v Kazahstanu je zbolel za rakom, od katerega je čudežno ozdravel (Rakov oddelek). Ko je “odsedel” svojih osem let taborišč, je od službe državne varnosti dobil odločbo, da ne sme biti izpuščen na prostost, temveč mora biti poslan v “večno izgnanstvo”. Ko je po Stalinovi smrti (1953) postal prvi sekretar sovjetske partije Nikita Hruščov, ki sprožil boj za destalinizacijo, je bil Solženicin uradno rehabilitiran. Leta 1962 je izšel njegov roman En dan Ivana Denisoviča. Odjuga ni trajala dolgo – leta 1964 je Hruščova zamenjal Brežnjev, ki je Solženicina označil tudi za fizično nenormalnega človeka in shizofrenika. Snov njegovih del, ki so naperjena proti Sovjetski zvezi, so “njegova fiksna ideja”. V Sovjetski zvezi niso smeli objaviti nobenega Solženicinovega dela. Njegovo spisi so se širili “pod roko” v tako imenovanih samizdatnih prepisi in nekateri so prišli tudi v tujino. Leta 1969 so ga izključili iz zveze sovjetskih pisateljev, kmalu zatem pa je prejel Nobelovo nagrado za književnost za leto 1970, vendar ni šel v Stockholm iz upravičene bojazni, da mu bodo preprečili vrnitev v domovino. Februarja 1974 so ga nasilno izgnali: najprej ga je sprejel nemški nobelovec Heinrich Holl, potem je bil nekaj časa v Švici, od tam pa se je z družino preseli v ZDA. Brž ko je bilo mogoče, se je vrnil domov. To je bilo leta 1994. In iz domovine je odšel v večnost.
Bogastvo nekdanjih skromnih prekmurskih domov so bili številni otroci. Tako je bilo tudi pri Ciganovih v Žižkih v župniji Črensovci, kjer sta starša Jožef in Terezija roj. Horvat za prvorojencem Francem, našim slavljencem, rojenem 18. septembra 1908, kot božja sodelavca podarila življenje še enajstim otrokom. Ob pogrebu matere Terezije je župnik dejal: “Ciganova mati je za vsakega otroka napisala čudovit list v knjigo življenja. Zato potrebujemo še več takšnih mater, da bo življenje bolj božje in bolj sveto.” Franc je ljudsko šolo obiskoval v rojstni vasi. Leta 1920 je prišel v salezijanski zavod v Veržeju kot gimnazijec. Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru leta 1929 se je posvetil bogoslovnemu študiju na teološki fakulteti v Ljubljani, ki ga je zaključil z mašniškim posvečenjem 7. julija 1935 v ljubljanski stolnici. Med drugo svetovno vojno je bil učitelj, vzgojitelj in zborovodja pri salezijancih na Rakovniku, na Radni in v Lisičjem pri Škofljici, kjer je s svojimi fanti pomagal na kmetijah, ki so ostale brez gospodarjev, ker so jih internirali Italijani. Maja 1945 je zaradi neutemeljenih groženj odšel kot begunec na Koroško, ki je postala njegova druga “domačija”.
Ljubezen do petja je France Cigan prejel v domači družini, kjer so bili vsi glasbeno nadarjeni, zlasti še oče in teta Verona. Če se je v vasi slišala pesem, so ljudje rekli: “Pri Ciganovih pojo.” Leta 1968 je France Cigan zapisal: “Dokler bomo peli, bomo obstali. Ne more biti drugače, ker naša pesem je naša vez na vse strani. Veže nas z domom, veže s preteklostjo, veže med seboj, veže z mladino – našo bodočnostjo. Če teh vezi ni, smo kakor list, ki se je odtrgal od drevesa.” To je sam skušal uresničevati kot župnik med koroškimi rojaki in profesor glasbene vzgoje na slovenski gimnaziji v Celovcu. kjer je leta 1959 ustanovil mešani pevski zbor Jakob Gallus-Petelin, v katerega so bili vključeni pevci iz vse južne Koroške. Znal jih je navdušiti, da so imeli res veselje do petja. V okviru Koroške dijaške zveze, ustanovljene decembra 1961, je France Cigan ustanovil mladinski mešani in fantovski zbor, ki sta nastopala na raznih prireditvah. Zelo odmevne so bile akademije Slovenske gimnazije ob zaključku šolskega leta, ki so bile zamisel profesorja Franceta Cigana. Na njej so nastopili vsi zbori, ki jih je on ustanovil in vodil. Krščanska kulturna zveza se je po Ciganovi smrti odločila, da vsako leto ob obletnici njegove smrti pripravi osrednji koncert Koroška poje. Pri akademijah je spravil na oder tudi do 250 pevcev in pevk. Kot glasbeni pedagog je trdil, da glasbeno nenadarjenih mladih ljudi ni, razlika je le v stopnji glasbene kvalitete. Za njegovo glasbeno delo med našimi rojaki na Koroškem, dolgo časa “neopaženo”, mu je bila po smrti podeljena Gallusova plaketa, najvišje pevsko odličje Republike Slovenije.
Ko je leta 1957 postal profesor glasbe na Slovenski gimnaziji v Celovcu, je postal tudi vzgojitelj v dijaškem domu Mohorjeve družbe. “Kot vzgojitelj je bil po don Boskovem zgledu vedno med nami, od jutra do večera,” se spominja koroški duhovnik Ivan Olip. “Revne in uboge dijake je nesebično podpiral in skoraj ves denar, ki ga je zaslužil kot profesor, razdal za dijake in v dobrodelne namene.” Vzgojiteljski dar je pokazal že v begunskem taborišču na Vetrinjskem polju, kjer je zbiral okoli sebe dečke, “da bi se kaj pametnega pogovorili in skupaj kaj lepega naredili”, kot je zapisal eden od njih (Tone Oblak). “Bogu sem hvaležen, da sem bil rojen tako, da je bil dr. Cigan vzgojitelj mojih dijaških let, saj nam je bil močan steber in dragocena opora v času, ki je za človeka zelo važen,” pričuje inženir Franc Kattnig. “Veselil se je z nami, če nam je v šoli kaj posebnega uspelo, trpel pa je tudi z nami, če je kaj spodletelo. Grajal je, bolj pa prigovarjal, bodril in pozival. Skratka: čutil si, da ga malomarnost boli. In to nam je po moje bilo dovolj vzgojno, da smo se potrudili.”
Njegove številne načrte za delo na vseh področjih, ki so mu bila pri srcu, je prekrižala težka bolezen. Zdravja je iskal v Ljubljani in v Celovcu, vendar zaman. Njegovo plemenito srce se je ustavilo 23. februarja 1971. Vstajenja čaka med svojimi sobrati salezijanci na ljubljanskih Žalah. Ob njegovi smrti so natisnili spominsko podobico z napisom, ki ga je sestavil sam in zveni kot njegova oporoka: “Vaša molitev, bratje in sestre, naj bo v pomoč moji duši; vaša ljubezen do slovenske pesmi in mladine spomenik mojemu delu.”
Bil je že med prvimi vaškimi hišami in mislil si je: dobri ljudje me bodo sprejeli; nasitili me bodo ter mi prevezali rano; spočil se bom do jutra, nato pa bom nadaljeval svojo pot.
Iz rodovine poštenih in pridnih ljudi
V tej samoti se je posvetil pesnikovanju in študiju tujih jezikov ter filozofije. Šele z doktoratom v Gradcu je opozoril nase in leta 1852 je postal dekan v Šmohorju, kjer je ostal enaintrideset let, vse do svoje smrti 9. maja 1883.
Za pisanje pesmi ga je spodbudila Krajnska čbelica, katere sotrudnik je bil v vseh štirih “bukvicah”. Literarni zgodovinar Lino Legiša o njegovih pesmih sodi, da “ne tečejo brez zatikanja, kažejo pa višje prizadevanje, naj gre za hrepenenje po lepšem duhovnem svetu ali za žalovanje po padlem prijatelju”. Prešeren je pismu Čopu iz Celovca 13. februarja 1832 omenil “usodo” svojih pesmi iz študentskih let; ko jih je kasneje vzel iz predala, je razen treh vse vrgel v ogenj. Tam piše: “V metričnem in jezikovnem pogledu so bile približno take, kakršne so morda Levičnikove kantilene.” Levičnik je pisal pesmi tudi potem, ko je Čbelica “umrla”, nekaj jih je objavil v celovški Carinthiji. Literarne stike je ohranjal s Prešernom in Kastelcem. Na Prešernovo pobudo se je lotil prevajanja Schillerjeve Device Orleanske in mu je poslal nekaj strani svojega prevoda, da ga kot “najbolj klasični pesnik slovenskega vkusa” oceni. Dolgo je snoval svojo “epopejo” z nasloom Katolška cerkuv v 15 spevih z okoli 9800 verzi, ki je ostala v rokopisu.
Do Prešerna je bil Levičnik poln vdanega spoštovanja in občudovanja. Skoraj gotovo sta se osebno spoznala že v Ljubljani, ker je bil Jernej sošolec Prešernovega brata Jurija, srečevala pa sta se tudi v Celovcu, kjer se je Prešeren leta 1832. Levičnik se je imel za Prešernovega učenca in pozneje se v njegovem jeziku pozna Prešernov vpliv. Kot zvest Prešernov častilec je ob drugi obletnici Prešernove smrti (1851) kot nekrolog za celovško Carinthijo spisal prvi Prešernov življenjepis, ki ga France Koblar označuje kot “najzaslužnejši dokument Levičnikovega literarnega dela” in pravi: “Ta življenjepis je značilen zaradi iskrenega osebnega razmerja do predmeta in dovolj točnega poznanja glavnih življenjskih dogodkov, zlasti pa Prešernove notranjosti. Kakor vemo, sta bila njegova informatorja Jurij Prešeren oz. njegove sestre in Kastelic… Levičnik omenja pokrajino, iz katere je vzrasel Prešeren, družinske razmere, predvsem omenja očeta in mater ter navaja glavne točke iz znamenitega dunajskega pisma staršem leta 1824, očrtava pesnikovo zunanjost in njegov značaj, svobodomiselnost, pomanjkanje metafizičnih osnov v njegovem praktičnem življenju, njegovo radikalnost ter označuje Prešernovo življenje kot brezuspešno borbo s časom in usodo.” Ko slavi Prešerna kot pesnika, poudarja, da je s svojimi pesmimi “usposobil slovenščino za vse vrste pesništva, pokazal je veliko preprostost in prisrčnost v mislih in izrazu”. V ta življenjepis je Levičnik vložil veliko svoje osebne bolečine. Kot duhovnik je bil Levičnik vnet in požrtvovalen. Ljudi je pridobival s prisrčnostjo in nesebičnostjo. V Šmohorju je zapustil sloves velikega ljudskega dobrotnika.