Tomo Zupan
* 21. december 1839, Smokuč, † 8. marec 1937, Okroglo pri Kranju
“Vodja Tomo Zupan je bil mož posebne vrste. Ljubezni si ni znal pridobiti, toda nekaj nam je dal: veselje do dela in pa veliko ljubezen nam je vcepil do naroda in spoštovanje do vseh kulturnih delavcev, zlasti pisateljev in pesnikov.” Tako je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) pisatelj F. S. Finžgar označil svojega predstojnika v Alojzijevišču, zavodu, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1846), da bi omogočil šolanje revnim, nadarjenim dijakom. V letih, ko je bil Finžgar gojenec tega zavoda (1886-1891), je bil Tomo Zupan njegov vodja (ravnatelj). Ta premalo poznani mož je bil goreč prešernoslovec, marljiv literarni zgodovinar in neutruden narodni delavec. V časih hudega nemškega pritiska je bil eden najzaslužnejših mož za slovenščino, ki jo je poučeval poleg verouka. Umrl je pred sedemdesetimi leti v starosti svetopisemskih očakov.
“Najstarejši pismeni Slovenec”
Dnevnik Jutro je Toma Zupana ob 97. obletnici rojstva imenoval “naš najuglednejši narodni svečenik in najstarejši pismeni Slovenec, naslednik slovanskih apostolov.” Rodil se je 21. decembra 1839 v vasi Smokuč, ki spada pod župnijo Breznica, ki je dala Slovencem mnogo znamenitih izobražencev; Zupan sam jih je opisal 120. Oče Matija je bil posestnik in trgovec s suknom, mati Marija roj. Fertin je bila sestrična pesnika Franceta Prešerna. Prvo šolsko modrost je zajemal v enorazrednici na Breznici; v letih 1848-1858 je obiskoval v Ljubljani normalko (osnovno šolo), kot gojenec Alojzijevišča pa klasično gimnazijo, ki jo je končal z odliko. Po maturi je študiral bogoslovje in bil leta 1863 posvečen v duhovnika. Tega leta je romal na Velehrad na proslavo tisočletnice prihoda sv. Cirila in Metoda na Moravsko in tam si je postavil za življenjski cilj službo narodu. Še kot bogoslovec in nato kot mlad duhovnik je bil prefekt v Alojzijevišču. Zasebno je študiral slavistiko in iz nje napravil izpit pri znamenitem jezikoslovcu Franu Miklošiču na Dunaju. Leta 1867 je postal profesor verouka v Kranju, leta 1879 pa je bil kot profesor prestavljen na ljubljansko gimnazijo, kjer se je odločno zavzemal za slovenski jezik. V letih 1881-1893 je bil vodja Alojzijevišča; ko ga je ljubljanski škof Jakob Missia odstavil, ga je to zelo prizadelo. Po upokojitvi leta 1904 je živel na svojem gradiču na Okroglem pri Kranju, kjer je v 98. letu življenja 8. marca 1937 umrl. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah – v istem grobu je Prešernova sestra Lenka. V oporoki je svoj gradič zapustil slepim, svojo bogato knjižnico Licejski knjižnici, svoje spomine na slavne može pa Narodnemu muzeju.
Prešernov sorodnik, varuh njegovega spomina
Po materini strani je bil Tomo Zupan sorodnik velikega Vrbljana Franceta Prešerna. Zaradi te sorodstvene vezi se je vse življenje ukvarjal s prešernoslovjem. Zbiral je zlasti podatke o Prešernovem rodu ter sestavil rodovnik Prešernove družine po očetovi in materini strani. Iskal je ljudi, ki so bili s pesnikom v sorodu ali so ga osebno poznali. Njegova najbolj znamenita poročevalka je bila Prešernova sestra Lenka (1811-1891), s katero se je načrtno pogovarjal več let (1878-1890) in njeno pripovedovanje skoraj dobesedno zapisal. Tako so nastale Črtice iz dr. Prešerinovega življenja (5 zvezkov) in Spomini na dr. Prešerina (12 zvezkov), oboje hranijo v rokopisnem oddelku NUK. V knjigi je izdal samo krajši povzetek z naslovom Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje (1933). Zbral je vso dostopno Prešernovo zapuščino in na Okroglem z njo opremil posebno Prešernovo sobo. Tam je bilo več kosov pesnikovega pohištva (postelja, mizica, dva stola, predalnik), osebnih predmetov (kavni mlinček, tobačnica, mrtvaški prt) in dokumentov (spričevala). V oporoki je vse to zapustil Narodnemu muzeju v Ljubljani; danes je pohištvo v Prešernovem spominskem muzeju v Kranju. Ko so na Breznici 28. avgusta 1912 odkrili spomenik rojaku škofu Pogačarju, kateremu je bil Zupan srčno vdan, je v svoji znameniti pridigi omenil vse pomembnejše Gorenjce zadnjih 130 let. O “Ribčevem pesniku” Prešernu je dejal: “Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja nego Prešeren v veličastnem Krstu pri Savici.” Tomo Zupan je več Prešernovim sorodnikom dal na svoje stroške postaviti nagrobnike.
Narodni delavec in vzgojitelj
Pomembno je tudi Zupanovo delo v narodnoobrambnem pogledu. Leta 1885 je ustanovil Družbo sv. Cirila in Metoda in bil njen predsednik do leta 1907. Družba je za preprečevanje ponemčevalne dejavnosti Schulvereina v obmejnih, narodnostno najbolj ogroženih krajih snovala narodne trdnjave: to so bile šole in vrtci v Trstu, Velikovcu, Korminu in drugod. Veliko je storil tudi kot pisatelj. Bil je dolgoletni sodelavec Jeranove Zgodnje danice, nekaj časa tudi njen urednik. Dopisoval si je z vsemi slovenskimi sodobniki. Njegov dom na Okroglem je bil na široko odprt za obiskovalce, vsak se je moral vpisati v spominsko knjigo.
Bil je znan kot strog vodja Alojzijevišča. Njegov gojenec pisatelj Finžgar poroča: “Vodja Tomo Zupan je zahteval od nas trdo delo. Najprej delo za šolo… Zaradi njegove pikrosti in strogosti smo se ga vsi bali. Ljubil ga menda ni nihče. Toda škodovalo nam ni. Zavod je bil pri vseh profesorjih spoštovan. Spominjam se nekega leta, ko nas je bilo petdeset v Alojzijevišču, od tega konec leta 35 odličnjakov, padel pa sploh nikoli ni nihče.” Zelo zanimivo je, kar pove Finžgar v nadaljevanju: “Skrbel je tudi za našo oliko. To je poučeval sam, in sicer v obednici po večerji. Učil nas je, kako naj se vedemo pri mizi, kako pri obiskih, kako naj se ognemo starim ljudem s pločnika, s katero roko naj se odkrijemo, če koga pozdravimo… Čeprav smo se ob marsičem hudomušno muzali, kasnejše življenje nam je dokazalo, kako je imel naš vodja prav.”
Tomo Zupan o Matiji Čopu in Francetu Prešernu
Tomo Zupan je bil eden številnih duhovnikov iz brezniške župnije; dočakal je redek jubilej – železno mašo (70- letnico duhovništva). Ko so 28. avgusta 1912 v župnijski cerkvi na Breznici odkrili spomenik ljubljanskemu škofu Janezu Zlatoustu Pogačarju, ki je bil rojen v Vrbi, je imel Tomo Zupan dolg govor, v katerem je naštel in opisal znamenite brezniške župljane zadnjih 130 let. Vseh je bilo 120, vendar se je »iz previdnosti« omejil na umrle. V svojem ognjevitem govoru je poslušalce vodil po vseh enajstih vaseh brezniške fare. To so: Breg, Moste, Žirovnica, Selo, Zabreznica, Breznica, Dosloviče, Smokuč, Rodine, Studenčice in Vrba. Iz Žirovnice sta bila doma Prešernova mati in njegov najboljši prijatelj Matija Čop. Kaj je povedal o njima?
Tu Pri Muhovcu je prišla na svet imenitno slovensko dekle: Mina Svetinova. V Vrbo na Ribičevino primožena je postala mati prvemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu. Pametni in premožni starši so jo kot otroka poslali celo v Beljak in pozneje v ljubljanski nunski samostan na izobrazbo. Bistre glave je postala po svoji pridnosti, potem popolnoma vešča precejšnjemu oddelku Svetega pisma. Od tod je umevala svoje otroke ne le izrejevati, nego tudi poučevati. – Pri Ovsenjeku se je rodil velikan učenosti, izmed Slovencev prvi veščak v jezikih: svetni gospod Matija Čop. Vročina ponedeljka 6. julija 1835 ga je premotila, da se je iz Ljubljane napotil do Save nad Tomačevim ter se vanjo šel kopat. V izgubo rodu je krog osmih zvečer tu utonil. Govoril je takrat 19 jezikov, a star je bil le 39 let in pol. In Čopova vera? Sla sta z moje matere očetom, Urbanom Frtinom, nekokrat tu mimo brezniškega pokopališča. Ustavil se je, uprl oko v spremljevalca in izustil: »Urban, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko – a ko bi tega ne veroval, kar so me mati doma učili, ne imel bi nobene vere.« Taka beseda iz takih ust zaleže. Kolikrat sta mi ponavljala to Čopovo sodbo moj stari oče in moja mati. Brezniške matere, ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve?
Ustavimo se še v Vrbi, ki ji Zupan zapoje pravo hvalnico.
O Vrba, srečna, draga vas domača! Kakor neki novozakonski Aron sredi domače duhovščine nam stopi tu pred oko Boštijanov stari stric Josip Prešeren. Imenoval bi ga vrbensko in narodovo drevo. Pripomogel je v šolo sorodnika dvema Ribičevima gospodoma: starejšemu župniku Francetu, ki je pokopan v Vodicah, in mlajšemu župniku Jakobu, ki počiva na Šmarni gori. Ta gospoda sta prava pesnikova strica. Segal je pod roko pesnikovemu bratu Juriju, ki je kot župnik umrl na Koroškem. Tako ima Ribičeva hiša štiri duhovnike… In Ribičev pesnik Prešeren! Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja, nego Prešeren v veličastnem Krstu pri Savici. Pogan Črtomir se bojuje v tej pesmi za svojo vero in silno sovraži krščanstvo; ki se vzbuja na Kranjskem. Na otoku Blejskega jezera biva to dobo z očetom vred Bogomila. Oba oskrbujeta tukajšnji hram boginje Žive. Bogomila postane Črtomirova nevesta. Po nesrečni bitki s kristjani ubeži edini ostal živ Črtomir ter se ob Savičinem slapu snideta z Bogomilo.
Bogomila mu pove, da je prejela krščanstvo in da so jo krstili. Zato ga roti, naj tudi on bode. »Ne branim se je vere Bogomile,« je njegov odgovor in pridevek: »Ak sklene me s teboj krst, Bogomila, kdaj bo zakona zveza me sklenila?« A šibka deklica Bogomila se ojunači. Pove, da je kristjana in več, govoreč: »Je uslišana bila molitev moja, ne smem postati jaz nevesta tvoja… Bogu sem večno čistost obljubila… O, čakaj, mi dopolni prošnjo eno, pred ko se ločiva, Bogomila pravi, se vpričo mene odpovej zmotnjavi. Dokler te posveti krst, se zamudi, voda je blizu in duhovni tudi.« Duhovnik, ki so ga imeli v družbi, Črtomira krsti.
Črtomir je postal kristjan in več: postane krščanski misijonar. »Med svoje rojake Slovence gre in daleč čez njih meje, do smrti tam preganja zmot oblake.« Tako, junaško dekle, šestnajstletna Bogomila je izvršila svoje poslanstvo. In pesnik končuje ta svoj Krst z besedo: »Domu je Bogomila šla k očeti, nič več se nista videla na sveti.«
Prav danes pred šestinšestdesetimi leti je Prešeren postal samostojen advokat v Kranju in bil to ne prav dve leti in pol. Bolehati je namreč jel na vodenici, ki je v Ribičevim menda rodbinska bolezen. Kranjčani so vedeli, kaj imajo. Sli so mu bolnemu v vsem na roko. Obiskal ga je nekoč in tolažil meščan, govoreč: »Doktor, toliko morate trpeti.« Prešeren dvigne ob tem svojo slavno glavo, upre pogled vanj in pravi: »Trpim, a Kristus je več trpel.« Ta zgodba je še danes znana slednjemu Kranjcu, ki mu je mar Prešeren. Tako umira naš najimenitnejši pesnik. Veliko mu je izprosila njegova nenavadna mati. Tako so mu tekle solze kot grah.
(obletnica meseca – Ognjišče 03_2007)
“Rad sem zahajal v mizarsko delavnico”
Pisati je začel v mariborske dijaške liste. Med ljubljanskim študijem se je začel oglašati v dnevnikih z reportažami: tako je pisal o Parizu, o poti po Češkem. K pisanju ga je spodbujala tudi življenjska nuja: že v svojem drugem visokošolskem letu se je namreč poročil z učiteljico Adelo in kmalu se jima je rodila hčerka Alda (nekaj let kasneje še sin Borček). Po diplomi oktobra 1931 se je vrnil k svoji družinici na Polenšak v Slovenskih goricah, kjer so bivali v dokaj revni viničariji. Čeprav z diplomo v žepu je bil brez dela. “Morali smo se preživljati zgolj od več kot skromne ženine učiteljske plače pa od vrtička pred hišo in gozdnih sadežev pod njo… V največji stiski, duševni in socialni, sem se slednjič lotil pisanja. Najprej sem napisal žalostno zgodbo iz svojih otroških let: med vojno (prvo svetovno) je mama nas otroke na božični večer poklicala v kuhinjo, kjer so moji dve sestri in mene čakala pod skromno osvetljenim in okrašenim božičnim drevescem še skromnejša darila.” Konec leta 1932 je njegovo pisateljevanje (borbo za kruh) pretrgal dekret, s katerim je bil imenovan za suplenta na gimnaziji na Ptuju, kamor se je vsak dan vozil s starim kolesom. Med počitnicami leta 1933 se je družina preselila v Dornavo, kamor je bila premeščena Ingoličeva žena. V ta kraj je postavljeno dogajanje njegovega romana Lukarji (1936), katerega prvi del je izhajal v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Zemlja in ljudje, in si z njim pridobil ime. V njem, kot v vseh svojih drugih predvojnih delih (Soseska, Na splavih, Matevž Visočnik) je po načelih socialnega realizma največkrat oblikoval kot glavni motiv spopad med delodajalci in delavstvom. Z njimi je v slovensko pripovedništvo vnesel svet med Pohorjem in Halozami; svet viničarjev, bajtarjev, gruntarjev, lukarjev in splavarjev. Ta svet je poznal od blizu, čutil ga je na “lastni koži”, zato je lahko o njem tako prepričljivo pisal.
Od junija 1941 pa do maja 1945 je Anton Ingolič kot izgnanec z družino živel v Srbiji (Arandjelovac, Zaječar, Ćuprija, Beograd). PO vojni se je vrnil na Ptuj, kjer je bil gimnazijski profesor eno leto, zatem je odšel v Maribor, leta 1955 pa se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Ingolič postal profesor slovenščine na klasični gimnaziji. Ves ta čas so izpod njegovega peresa prihajala številna dela, s katerimi je “zavestno pisal politično tendenčno slovstvo v smislu socialističega realizma, da bi pomagal pri ‘obnovi domovine in izgradnji socializma’, kakor so označevali politična in gospodarska prizadevanja v prvih povojnih letih” (Anton Slodnjak). Posebej velja omeniti njegove izseljenske romane (Kje ste, Lamutovi?, Lastovka čez ocean, Črni labirint), ki jih je napisal, ko je obiskal domala vse dežele, kjer bivajo Slovenci. Ingolič je eden najplodovitejših sodobnih pisateljev za otroke in mladino.
Otrokom se je najbolj priljubil s svojo povestjo Tajno društvo PGC, ki je bila dramatizirana, mladino pa je nagovoril s svojima romanoma Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967). “Gradiva sem si dovolj nabral med dolgotrajnim delom v šoli… V roman sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, a tudi kritiko prečesto zgolj manifestativnega zanimanja naše družbe za mladino… Kakor so otroci povest o pegecejevcih sprejeli za svojo, tako si je mladina prisvojila Jelkino zgodbo.” Svoje rodovitno pero je Anton Ingolič odložil 11. marca 1992.
“Boste videli: ta grob bodo ljudje dan za dnem obiskovali,” je dejal bogoslovni profesor in ugledni psiholog dr. Anton Trstenjak ob pogrebu dr. Josipa Demšarja, najstarejšega slovenskega duhovnika, na ljubljanskih Žalah 3. junija 1980. Njegovo žlahtno, svetniško srce, ki je bílo 103 leta in 81 dni, se je ustavilo zadnji dan maja tistega leta. “Ko je ležal na mrtvaškem odru v šempetrski cerkvi, so se kropilci spoštljivo dotikali njegovega telesa, kakor delajo ljudje ob smrti svetnikov.” Profesor Demšar je dejansko bil svetnik, če svetost razumemo (pravilno) kot brezmejno dobroto. Za vse, ki so se srečevali z njim ob oltarju, v spovednici, v vsakdanjem življenju, v šolskih klopeh in predavalnicah, je bil razodetje Božje dobrote. “Poleg njegove splošno priznane dobrote smo na teološki fakulteti posebno cenili njegovo brezprimerno spoštovanje človeka in njegov kristalni duhovniški lik,” je ob pogrebu dejal dr. Štefan Steiner, dekan teološke fakultete.
V Ognjišču smo ga “na zvijačo”, ker zaradi izredne skromnosti ni maral, da bi pisali o njem, predstavili ob stoletnici rojstva (marca 1977) in ob osemdesetletnici mašništva (julija 1979). Urednik Franc Bole je moral reportažni magnetofonček skriti pod plašč, da je imel pogovor videz prijateljskega kramljanja, kateremu se je častitljivi mašnik vendarle odprl. Preprosto je spregovoril o svojem življenju, ki se je začelo 12. marca 1877 v Škofji Loki, kjer je končal ljudsko šolo in odšel v Ljubljano na klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na ljubljansko bogoslovje in bil posvečen v duhovnika 22. julija 1899. Prva štiri leta je bil kaplan v Kočevju, zatem je bil dve leti prefekt v dijaškem zavodu Alojzijevišče v Ljubljani. V tem času je bil vpisan na teološki fakulteti dunajske univerze, kjer je dosegel doktorat. V letih 1905-1914 je bil profesor verouka, nemščine in latinščine ter vzgojitelj na Škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, ki jo je ustanovil škof Jeglič. Zatem je bil do leta 1932 profesor verouka na ljubljanskem učiteljišču. “Spotoma” je na filozofski fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani študiral psihologijo in pedagogiko ter leta 1926 (pri 49 letih!) dosegel svoj drugi doktorat. Tretjega, častnega, pa mu je leta 1970 podelila ljubljanska teološka fakulteta, na kateri je bil profesor katehetike in pedagogike od jeseni leta 1920 pa do 25. maja 1965, torej skoraj polnih petinštirideset let, do svojega 88. leta!
“Če priznavamo svetost zamaknjenj in videnj, potem moramo priznati tudi svetost v pomivanju posode in krpanju nogavic. Mati Marjeta je bila svetnica te vrste,” je rekel italijanski salezijanec-pisatelj Teresio Bosco kardinalu Ratzingerju, sedanjemu papežu. Ta mu je dejal: “Toda zakaj niste poskrbeli, da bi mati Marjeta bila razglašena za svetnico?” Bosco pa je odvrnil: “Vi prav dobro veste, da v Vatikanu do pred kratkim niso z naklonjenostjo obravnavali družinskih mater!”
Mati Marjeta je v njih videla napoved, da bo Janez postal duhovnik. Anton ni dovolil, da bi se Janez posvečal učenju, zato je mati, da bise izognila vojni v hiši, svetovala Janezu naj gre za hlapca na neko kmetijo. Mati Marjeta se je v vsemi močmi trudila, da je Janezu omogočila šolanje in pot do oltarja. Ko ga je prvič videla v talarju, mu je rekla: “Moj Janez, oblekel si duhovniško obleko in zato čutim vse tisto zadovoljstvo, ki ga lahko čuti mati zaradi uspeha svojega sina. Toda zapomni si, da tvojemu stanu ne daje časti obleka, ampak spolnjevanje kreposti.” Ko je 5. junija 1841 prejel mašniško posvečenje, mu je dejala: “Dobro si zapomni, da maševati pomeni začeti trpeti.” Ko je Janez Bosko v Torinu ustanovil Oratorij za uboge in zanemarjene fante, je povabil k sebi mater Marjeto: “Če se ti zdi, da bi bilo to všeč Gospodu, sem pripravljena iti ta trenutek,” mu je odgovorila in v začetku šolskega leta 1846 prišla v Valdocco. Ubogim fantom je postala prava mati: prvega je prenočila v kuhinji, ob njeni smrti jih je bilo v Oratoriju že devetdeset. Bila je tudi njihova modra vzgojiteljica, navajala jih je k redu in odgovornosti. Dečku, ki je pretepal tovariše, je resno rekla: “Veš, kaj ti bom povedala? Da si hujši kot zverina. Pretepati tovariše? Mar ni Bog oče vseh?” Ko se je nekoč počutila zelo utrujeno in je Janezu rekla, naj jo pusti oditi domov, je Janez dvignil pogled na križ na steni in mati Marjeta je brž razumela njegov odgovor. Ko je prišel v Oratorij Dominik Savio (1854), je rekla sinu: “Veliko dobrih fantov imaš, nobeden pa v lepoti srca ne prekaša Dominika.”
Oktobra 1856 je mati Marjeta zbolela in morala je v posteljo zaradi neprijetnega kašlja. Zdravnik, ki jo je pregledal, je ugotovil pljučnico, ki je v tistih časih za ostarele ljudi pomenila smrt. Mati Marjeta je to vedela, zato je rekla Janezu, naj pošlje po njenega spovednika. Ko je zvečer bedel ob njeni postelji, mu je rekla: “Zbogom, dragi Janez. Pomni, da to življenje pomeni ločitev. Pojdi v svojo sobo in moli zame, ki te pozdravljam zadnjikrat.” 26. novembra 1856 ob treh zjutraj je mati Marjeta umrla. Tisto jutro je don Bosko zbral vse fante Oratorija in jih tolažil: “Izgubili smo mamo, vendar sem prepričan, da nam bo pomagala iz nebes. Bila je svetnica!”
Pred kratkim smo praznovali god sv. Valentina, nekdaj prvega pomladina, za mlajše generacije pa vse bolj praznik zaljubljencev. A Slovenci imamo čisto svojega zavetnika »zaljubljenih«; na Gregorjevo, 12. marca, je v naših krajih dan, ko se še ptički ženijo. Nekoč, ko je veljal še stari julijanski koledar, je bil to prvi pomladni dan.
Slovenska dediščina je bogato prepredena z običaji, povezanimi z gregorjevim: Kroparski kovači so včasih na ta praznik prenehali z delom in v sprevodu odšli na »ptičjo vohcet«. Ker je takrat dan že malo daljši, delavcem na Krasu začno nositi popoldansko malico, za to velja rek, da »sveti Gregor južino prinese«. Mojstrom pa ni več treba delati pri luči, zato so ponekod spuščali luč v vodo. Na vnaprej določenem kraju so stari in mladi večer pred Gregorjevim skupaj kurili kresove, drugod delali papirnate ladjice, vanje postavili po več gorečih sveč in jih spustili po vodi. Ponekod pa so v stare peharje nasuli s smolo oblite oblance in jih spuščali po vodi, da bi voda odnesla neprijetno delo pri slabi luči.
Henri Groues – to je njegovo civilno ime – se je rodil 5. avgusta 1911 v Lyonu. Po končani srednji šoli je šel h kapucinom in po sedmih letih redovne priprave in bogoslovnega študija je leta 1938 prejel mašniško posvečenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju. Po gorskih krajih okoli Grenobla je reševal Jude in borce, da ne bi prišli v roke Nemcem. Za to svoje delo je prejel visoko odlikovanje: križec častne legije. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v francoski parlament. “To je bilo zelo dolgočasno delo, nisem imel nobenih izkušenj in kmalu sem začutil, da to ni poklic zame!” Ko se je kot poslanec mudil v Parizu, se je na vsakem koraku srečeval z bedo in želel jo je po svojih močeh lajšati.
“Bil sem še poslanec, ko sem zvedel, da je v pariškem predmestju Neuilly-Plaisance na razpolago zapuščena hiša z večjim parkom. Bila je v bednem stanju, vendar kot nalašč za moje načrte: nuditi streho družinam, ki so bile brez stanovanja. Tako sem jo najel in jo začel lastnoročno popravljati na veliko pohujšanje svojih sosedov, ki so videli redovnika v kuti in poslanca z odlikovanjem, kako pleza na streho in postane tesar, zidar, elektrikar, vodovodar, kakor so pač narekovale potrebe. Nekega dne pride k meni moški, ki je bil pravkar izpuščen iz zapora, kjer je odsedel dvajset let zaradi umora.
Bil je ves obupan in ni vedel, od česa naj živi in kam naj gre prenočevat. Rekel mi je, da je poskušal narediti samomor in da te misli še ni zavrgel. Ime mu je bilo Georges in umrl je pred nedavnim. Ta mož je spremenil moje življenje. Rekel sem mu: ‘Jaz ti nimam kaj dati, če pa hočeš delati z menoj, bova skupaj lahko pomagala drugim.'” To srečanje je bilo na neki način rojstni dan občestva Emavs, kajti Georgesu so se kmalu pridružili drugi, večina z roba družbe. Začeli so zbirati cunje in druge odpadke, jih prebrali in očistili, nato pa prodali, izkupiček pa namenili gradnji hiš. “Previdnost nam je pokazala, da je mogoče človeka, ki je postal izvržek družbe, rešiti prav z odpadki.”Med izredno ostro zimo leta 1954 je Abbe Pierre sprožil “vstajo dobrote” in tudi po radiu potrkal na vest ljudi, da so nudili pomoč brezdomcem. Leta 1972 je Emavs prestopil meje Francije in zdaj po vsem svetu deluje nad 350 občestev.
“Živim v nestrpnem pričakovanju smrti. Vem, da je smrt odloženo srečanje s prijateljem,” je zapisal v svoji knjigi Oporoka, ko mu je bilo osemdeset let in je bil še poln moči. Rodil se je 5. avgusta 1912 kot peti od osmih otrok družine Groues v Lyonu. Pri krstu je dobil ime Henri. Ko mu je bilo šestnajst let, se je med potovanjem po Italiji ustavil v Assisiju in tam se je odločil, da bo v življenju šel po Frančiškovih stopinjah. Po vrnitvi domov je vstopil v kapucinski red ter bil po študiju filozofije in teologije leta 1938 posvečen v duhovnika. Iz zdravstvenih razlogov je že naslednje leto izstopil iz reda in postal duhovnik škofije Grenoble in nastavljen za stolnega kaplana v tem mestu. Ohranil pa je svoje redovniško ime Pierre in pod tem imenom je postal znan. Med drugo svetovno vojno se je pridružil francoskemu odporniškemu gibanju.
Izvoljen je bil tudi za poslanca v francoskem parlamentu, kjer je ostal pet let. Ves svoj prosti čas, ki ga ni prebil v parlamentu, je posvetil ubogim, brezdomcem. Že v tem času je ustanovil prvo skupnost Emavs. To se je zgodilo leta 1949 po srečanju z nekim moškim, ki je bil izpuščen iz zapora, pa ni imel kam iti in je hotel narediti samomor. Abbé Pierre ga je sprejel pod streho in mu rekel: “Pomagal ti bom, če mi obljubiš, da bova oba skupaj pomagal drugim.” Rojeno je bilo prvo občestvo Emavs in danes po vsem svetu deluje nad 150 teh občestev.
Na vprašanje, če ga kaj moti, ker ga toliko ljudi pozna in ga ustavljajo na cesti, je dejal: “Dostikrat je to res nadležno; moram pa priznati, da je slava včasih tudi koristna: pozornost ljudi lahko usmerim v to, da mi pomagajo uresničevati načrte za naša občestva.”
“Namesto cvetja in vencev,” je zapisal pred smrtjo, “prinesite na moj grob sezname tisočev družin in otrok, ki ste jim izročili ključe stanovanja.”
Sošolec in prijatelj Dragotina Ketteja
Leta 1910 se je dokončno naselil v Ljubljani, kjer se je že uveljavil na mnogih razstavah. Med prvo svetovno vojno je kot vojni slikar deloval na Primorskem, kjer je slikal prizore z raznih bojišč. V letih 1927-1929 je bil scenograf Narodnega gledališča v Ljubljani, potem pa je živel kot svobodni umetnik.
Še s posebno ljubeznijo je, razumljivo, spremljal svoje družinske člane, zlasti hčerko, plesalko Rut, in sina, slikarja in scenografa Bruna” (M. Komelj). Povezan je bil tudi z gledališčem, kjer je kot scenograf z režiserjem Osipom Šestom pripomogel k njegovi evropeizaciji. Vselej se je znal prilagoditi vsakokratni režijski zamisli in literarni predlogi. S svojimi scenami je včasih izražal tudi svoj melanholični in nekoliko resignirani miselni odnos do življenja. “Njegovo delo je z motiviko in slikarskim načinom prava ilustracija slovenskega meščanskega življenja v prvi polovici 20. stoletja, njegovih protagonistov in ambienta, hkrati pa tudi podoba umetnikovega odnosa do upodobljencev in njihovega časa ter do same umetnosti, pa tudi prikrito zrcalo njega samega in njegovih doživetij,” je zapisal Milček Komelj. Naslikal je tudi vrsto vedro občutenih pokrajin, posebej ljubljanskih panoram, tivolskih parkov in drevoredov ter tihožitij in žanrskih slik. Bil je prefinjen risar, v barvi pa si je prizadeval za njihov pretanjen sijaj in harmonično prelivanje. Po letu 1929 je ustvarjal kot svobodni umetnik. Neutrudno je delal vse do svoje smrti 11. januarja 1943.
Slovenski likovni umetnosti je Ivan Vavpotič vtisnil najmočnejši pečat kot knjižni ilustrator. Njegova umetnost na tem področju je dosegla vrh, ki je bil za slovensko risarsko umetnost naravnost zgodovinskega pomena. Najbolj znane so njegove ilustracije nekaterih knjig Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske založbe. Najprej je z domiselnimi risbami obogatil prvi slovenski roman – Desetega brata Josipa Jurčiča (1911 in 1912; ker ilustrator ni utegnil o pravem času dovršiti vseh slik, je leta 1912 izšel Jurčičev roman v ponatisu z vsemi ilustracijami, toda v majhni nakladi – leta 1911 pa so ga natisnili v 85.000 izvodih!). Sledile so knjige: Jurij Trunk, Amerika in Amerikanci (1912), Fran Detela, Trojka (1915), Ksaver Meško, Mladim srcem (1915), Frančišek Pengov, Podobe iz narave (1916, 1917). Ko je Vavpotič risal podobe za Desetega brata in kasneje Mladim srcem, je njegova umetnost dosegla vrh, beremo v Mohorjevem koledarju 1978. Besedilo resnične umetnine je slikarja povsem prevzelo in navdihnilo. S pisateljem je krenil v gostilno k Obrščaku, od tam na grad Slemenice in dalje po vseh potih in stezah, ki jih je zarisal v dolenjski svet genialni Jurčič. Tu je doživel usodo “faliranega študenta” strica Dolefa, vraževerni svet in tragiko desetega brata Martina Spaka ter lepo ljubezen Lovra Kvasa in grajske Manice. 
Prav Vavpotičeve ilustracije so v veliki meri pripomogle, da so se omenjene knjige med narodom tako priljubile. Ilustriral je tudi nekaj knjig drugih založb, Frana Milčinskega Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (1917), pesniško zbirko Miška osedlana Iga Grudna (1922) in pri tem pokazal poseben smisel za pravljično, romantično srhljivo, fantastično vsebino in otroško igrivost. Manj je znano, da je bil Ivan Vavpotič tudi avtor prvih jugoslovanskih znamk.
Konec leta 2006 smo Slovenci dobili prevod Kumranskih rokopisov, ki ga je opravil Janez Zupet, katoliški duhovnik in znani prevajalec ter profesor latinščine na Škofijski gimnaziji v Vipavi. V letu Sv. pisma nas je zanimalo, kaj prevajalec in poznavalec teh spisov meni o njih.
– Zakaj pa ste se lotili prevajanja kumranskih rokopisov?
– Veljalo je, da so rokopisi delo esenov, posebne ločine v judovstvu. Ker so se ne tako dolgo pojavile govorice, da je bil Jezus pod vplivom esenov, če že ne kar njihov član, najprej razloživa, kdo so bili eseni?
– So torej avtorji kumranskih rokopisov eseni?
– Med rokopisi so tudi prepisi vseh svetopisemskih knjig, razen Esterine. Gre za najstarejše ohranjene rokopise Svetega pisma. Prej znani rokopisi so tisoč let mlajši od kumranskih. V čem so obogatili ali celo preobrnili dosedanja spoznanja o nastanku Svetega pisma?
– Zanimiva je pisava rokopisov. Brez ločil, od desne proti levi, jezik …