Psihoterapevt Bogdan Žorž
“Težavam pri vzgoji se ni mogoče izogniti, ker te sodijo v vzgojo samo.”
Nad vzgojo tožimo vsi: starši, učitelji, kateheti, duhovniki, starejši ljudje, ko gledajo nevzgojene mlade… Nad vzgojo tožijo tudi otroci in mladostniki sami. Zato se bomo najbrž strinjali, da je danes teže vzgajati kot je bilo v preteklosti. Bogdan Žorž je eden tistih psihologov, ki stoji ob strani staršem in mladostnikom ob vzgojnih problemih. O problemih vzgoje je napisal tudi veliko člankov in knjig. Ko je pri Ognjišču izšla njegova knjiga S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg, smo menili, da je to prava priložnost, da ga povabimo za gosta meseca.
– Na trgu je veliko knjig, ki govorijo o vzgoji. Zanje vlada tudi veliko zanimanje. Torej se starši in vzgojitelji danes počutijo nebogljene pred nalogo vzgoje. Zakaj je po vašem mnenju vzgoja danes tako težka in zakaj je toliko vzgojnih problemov? Če samo pomislimo – pred sto leti je bilo malo vzgojnih knjig, a ne?
Imam navado reči – malo za šalo, malo zares -, da danes povprečen starš ve veliko več o vzgoji, kot je pred sto leti vedel strokovnjak. In vendar je danes veliko več vzgojnih problemov kot včasih. Vzrokov za to je veliko. Naj jih tu navedem le nekaj.
- KNJIGA S PRAVIMI VPRAŠANJI DO REŠITVE VZGOJNIH ZADREG JE SESTAVLJENA IZ RESNIČNIH ŽIVLJENJSKIH ZGODB
»Knjig za strokovnjake je dovolj. Mislim, da je potrebno pisati tako, da lahko napisano razume tudi starš, ki nima neke pedagoške ali psihološke izobrazbe. Kadar pišem, si predstavljam, da snov, o kateri pišem, razlagam takemu poslušalcu. Tujk pa se izogibam, kolikor le mogoče, že zaradi spoštovanja slovenskega jezika. Koliko mi uspeva, naj presodijo bralci. Poleg tega je pomembno, da bralce ne zasipavamo s teorijo. Knjigo sestavlja niz resničnih življenjskih zgodb otrok in mladostnikov, s katerimi sem se srečal v svoji terapevtski praksi. V zgodbah sem le nekoliko »popravil« osnovne podatke (včasih spol, včasih tudi nekoliko starost, vedno imena…), da ne bi prišlo do morda za koga bolečega prepoznavanja, vsebinsko pomembne stvari pa sem pustil pristne. Vsako zgodbo pa sem poskušal tudi nekoliko teoretično razložiti, da bi izkušnjo zgodbe lahko širše uporabljali.«
– Imam občutek, da v svoji knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg opisujete predvsem težave, s katerimi se srečujejo starši pri vzgoji. Vendar danes otrok ne vzgajajo samo starši, ampak tudi vrtec in šola, ulica in družba, predvsem pa televizija in interenet. Kako naj starši vzgajajo ob teh »zunanjih« vplivih?
Prav zaradi teh velikih zunanjih vplivov je naloga staršev še težja, zahtevnejša, in starši zares potrebujejo veliko zunanje strokovne pomoči, da bi dobro vzgajali. Opažam, da se na področju usposabljanja za dobro starševstvo, na področju iskanja pomoči pri vzgoji dogaja nekaj zelo zanimivega: pogosteje iščejo pomoč osveščeni, razgledani, izobraženi starši, ker se svojih zadreg bolj zavedajo in so si jih pripravljeni priznati.
– Vodite dom za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski in k vam prihajajo starši z vzgojnimi težavami. Ko jih opazujete, ali imate vtis, da bi se starši lahko izognili kakšnim težavam? Kaj bi morali storiti pri vzgoji, da bi se jim izognili?
Odgovor na to vprašanje je zelo zapleten. Najraje bi dejal, da se težavam pri vzgoji ni mogoče izogniti, te sodijo v vzgojo. Ko starši sprejmejo starševstvo, je potrebno sprejeti tudi dejstvo, da se bodo srečali s težavami. Starši se pa lahko pripravljajo, usposabljajo, da se bodo znali s temi težavami uspešno spopasti.
– Družina, ki naj bi bila nosilka vzgoje, je sama v krizi. Zakoni razpadajo, starši se med seboj kregajo. Najbrž ima to usodne posledice za otroke in njihovo vzgojo?
Da. Omenil sem že, da je eden izmed zelo pomembnih dejavnikov današnjih težav prav kriza družine. Otroci se v družini, ki razpada, kjer sta doma prepir ter nasilje in kjer ni zdravih odnosov, ne počutijo sprejeti, ne varni in ne dobijo dovolj opore za svoj zdrav osebnostni razvoj. Problem pa je še bolj daljnosežen. V taki družini si tudi ne oblikujejo vzorca družinskega življenja in tudi sami ne bodo znali oblikovati zdrave družine.
– Več vzgojnih problemov je v neurejenih družinah. Bi zakoncem svetovali, naj pred ločitvijo res dobro premislijo, če je to edina rešitev, kajti ločitev zna otroke izredno prizadeti?
Kadar imam priložnost, to tudi naredim. Res je, da je ločitev včasih pravo olajšanje, kadar so odnosi tako slabi, da ni več kaj reševati. Žal pa smo v našem času na eni strani oblikovali nekak mit, da je dobra družina samo idealna družina, kjer je vse lepo, kot v pravljici – in zato mladi zakonci zelo hitro svojo družino, svoj zakon »prepoznajo« kot nevzdržen – ker pač ne ustreza tej pravljični, idealizirani predstavi.
- Osebna izkaznica
Bogdan Žorž se je rodil 27. februarja 1948 v kraju Tabor nad Dornberkom. Po novogoriški gimnaziji je študiral psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral leta 1971. Več let je delal v Centeru za socialno delo občine Nova Gorica, pozneje pa ga je tudi vodil. Kot psiholog se ukvarja v glavnem z vzgojnim svetovanjem, mladinskim prestopništvom in obrobnimi psihološkimi pojavi v družbi. V to problematiko se je poglabljal tudi na podiplomskem študiju. Usposabljanje je končal iz ene od znanih humanističnih smeri psihoterapije, »geštalt psihoterapijo«. Ima evropsko diplomo iz »geštalt psihoterapije« ter splošno evropsko diplomo iz psihoterapije. Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom. Od leta 1998 v Čepovanu nad Novo Gorico skupaj z ženo vodi zasebni zavod, ki se ukvarja z otroki, mladostniki in družinami v stiski. »Taka usmeritev je v meni tlela že dolgo prej, le da je družbene razmere niso dovoljevale. Potrebe po tem pa sem prepoznaval pri svojem delu z otroki in mladostniki na centru za socialno delo v Novi Gorici,« pravi o tem svojem podvigu. Bogdan Žorž je priljubljen predavatelj in pisec strokovnih in poljudnih člankov. Napisal je več knjig, med njimi zelo odmevno Razvajenost. Že tretje leto sodeluje v reviji Ognjišče kot pisec zelo brane rubrike.
– Nekateri starši pripeljejo k vam otroka kot avtomobil k mehaniku (strokovnjaku) – v slogu: »Popravite, kar je narobe, prosim.« Najprej, ali to ne kaže, da so nekateri starši že obupali nad vzgojo?
Drugo pa – ali je sploh mogoče »popraviti« samo otroke, ne da bi tudi staršev vključili v vzgojni proces?
– Ljudje želijo »popraviti« otroka v trenutku.
V naš čas se je kar premočno zarezala nekaka »instant« miselnost: ko se mi avto pokvari, ga peljem k mehaniku, da mi ga popravi; ko zbolim grem k zdravniku, da me ozdravi; ko opazim pri otroku težave, grem z njim k psihologu, da ga »malo poservisira«. To je problem odgovornosti, ki dandanašnji tudi zelo šepa. Vzgoja je celostni proces, ki se dogaja v družini in širšem okolju. Neke kvalitetne spremembe so možne le v primeru, če se družinsko okolje, ki prispeva k otrokovim težavam, tudi samo spremeni. Ampak včasih za to ni pripravljenosti. V takih primerih pač poskušam pomagati otroku samemu. To se dogaja še posebej v najtežjih primerih, ko je, na primer, otrok žrtev nasilja, zlorab vseh vrst.
– Nekateri učitelji, ki so na neki način »specialisti« za vzgojo in izobraževanje, s specialističnimi znanji pedagogike, imajo izredne težave z disciplino v razredih. Ste kdaj razmišljali o tem pojavu? Zakaj je tako? Zakaj pa nekateri učitelji nimajo problemov? Bi se strinjali s trditvijo, da bi morali »to mularijo« bolj »trdo« prijeti in bi v šoli ubogali?
O tem zelo veliko razmišljam, pa tudi govorim in pišem, veliko se o tem pogovarjam s samimi učitelji. Tudi ta problem je večplasten. Velik del vzrokov za takšno stanje je v pretirani permisivnosti sedanje dobe. Otrok, ki se že od malega nauči, da mu je vse dovoljeno, da dela, kar hoče, pač težko sprejema pravila, omejitve, ki jih pred njega postavlja šola. Torej se problem začne že veliko prej, ne šele z vstopom v šolo. Drug problem je v razvrednotenju šole – šola danes ne uživa več takega ugleda, kot ga je včasih. Kar nekako »moderno« je kritizirati šolo in učitelje, veliko več govorimo in pišemo o napakah učiteljev in nepravilnostih v šolah, kar zmanjšuje zaupanje v šole in učitelje. Kako naj ima avtoriteto učitelj, ki mu ne zaupamo? Avtoriteta je vendar predvsem vprašanje zaupanja, ne strahu! Potem pa je tu še problem našega šolskega sistema. Naše univerze učitelje usposabljajo v strokovnjake za svoj »šolski predmet«, premalo pa jih usposabljajo za vzgojitelje.
- MARLJIV SODELAVEC KARITAS
Po besedah Jožice Ličen, namestnice ravnatelja Škofijske karitas Koper je Bogdan Žorž tudi marljiv in zaželen sodelavec Karitas. »Z nami je sodeloval še v času begunske problematike v glavnem na goriškem območju skupaj z Gašperjem Rudolfom. Leta 1996 je naša Škofijska karitas namenila izkupiček druge likovne kolonije Umetniki za karitas njegovemu Mladinskemu centru v Čepovanu. Od takrat smo stalno povezani. Že drugi mandat je pri Škofijski kartas voditelj odbora za svetovanje in član njegovega tajništva. V okviru tega je že tretja generacija prostovoljcev Karitas opravila 120-urni seminar za neprofesionalno svetovanje, ki sta ga vodila z Matejem Kobalom. Seminarji so potekali na Sinjem Vrhu, Mirenskem Gradu in v Klancu, udeležilo se ga je 85 sodelavcev, ki v centrih karitas in drugih programih delujemo z ljudmi v stiski. Poleg tega, da je v naši karitas je vodil 120-urni seminar, je podobno nalogo opravil tudi za škofijski karitas Ljubljana in Maribor, dvakrat pa tudi v Banja Luki, kjer je imel seminar za sodelavce karitas o izgorevanju… Je pobudnik programa Popoldan na Cesti, pri katerem tudi sodeluje, predvsem s podporo prostovoljcem. Je član Zavoda Samarijan Karitas.- Posebno se je angažiral lansko leto ob potresu, ko smo v Bovcu imeli delavnice za odpravo strahu pri otrocih. Poleg delavnic je bil enkrat tedensko še na razpolago za individualni pogovor… in kar veliko staršev in otrok je prišlo. Skratka,« sklene svoje besede Jožica Ličen, »zelo rad priskoči, kjer je potrebno, če le utegne, kajti v resnici je zelo zaposlen«.
– Poudarjate, da se vzgoja začne že pri najmlajših. Torej že pri dojenčku? Kje lahko starši pogrešijo, pa ne, ker ne bi hoteli vzgajati, ampak, ker bi radi otroku dali vse najboljše?
Res je, vzgoja se začne ob rojstvu, da ne grem še bolj nazaj, kar je sicer res, da se vzgoja dogaja celo že veliko pred otrokovim rojstvom, celo pred spočetjem. Otrok od rojstva dalje sprejema vzgojna sporočila. Ker sam nima nobenih izkušenj, sprejema to v začetku, v prvih mesecih ali letih, kot »čisto zlato«. Prav zato je tembolj pomembno, kakšna vzgojna sporočila dobi v tem obdobju. Kasneje sprejema vsa zunanja sporočila skozi neko sito, ki ga predstavljajo njegove predhodne izkušnje. Torej so te izkušnje zelo pomembne. Napake, ki jih starši zagrešijo v tem zgodnjem obdobju, so lahko usodne. Pa naj gre za napake, ki jih starši zagrešijo s tem, ko mislijo, da otrok »še ne razume«, »še nima lastne pameti« – in torej lahko počnejo z njim kar hočejo – ali pa za napake, ki jih zagrešijo starši ob prepričanju, da je otroštvo namenjeno le temu, da ga otrok preživi »čimbolj neobremenjeno, svobodno, brezskrbno…«, da »ne bi ovirali njegovega razvoja«…
– Med rakastimi ranami naše družbe naštevate razvajenost. Ta se velikokrat konkretno kaže pri dejstvu, da starši otroku popustijo: na primer hodi pol leta k verouku (skavtom…), nato se naenkrat naveliča in starši mu ugodijo. Je prav, da mu (tudi v tem) ugodijo?
Razvajenost, kot jo sam razumem in o njej govorim, ni problem materialnega obilja. Je predvsem problem vzgoje v drži, da je napor nepotreben, celo škodljiv, da starši vse naredijo za svojega otroka, da popuščajo njegovim zahtevam, da ga ne učijo odrekanja. Sem sodi tudi to, kar ste vprašali: o nekaterih ključnih vprašanjih pač otrok sam še ne more odločati in smo dolžni odločati o tem starši. Dolžnost obiskovanja šole je celo zapisana v zakone kot dolžnost staršev in ni dopuščeno, da bi otrok sam odločal o tem, ali naj hodi v šolo, ali ne. Duhovnost smo v polpretekli dobi zanemarili, jo naredili nepomembno. Nekateri veliki zagovorniki liberalizacije celo trdijo, da naj bi se o tem odločal človek, ko odraste. Ampak ob tem, kar sem zapisal prej o vzgoji, ostaja vprašanje: kako naj se odrasel človek odloča o svoji duhovnosti, če nima izkušenj, osnov za svoje odločanje? Ni mogoče »ne vzgajati za duhovnost« – če duhovnosti ne vzgajamo načrtno – pač otroka vzgajamo v drži, da je duhovnost nekaj nepomembnega, obrobnega, postranskega.
pogovarjal se je Božo Rustja
Božo Rustja, Psihoterapevt Bogdan Žorž. (Gost meseca) Ognjišče, 2005, leto 41, št. 8, str. 8-12.
Zadnji ravnatelj zavoda Alojzijevišče
Po odhodu tržaško-koprskega škofa Franca Nagla na Dunaj je bil za njegovega naslednika 21. decembra 1910 imenovan Andrej Karlin. Škofovsko posvečenje je prejel v tržaški stolnici sv. Justa na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1911. Kot tržaško-koprski škof je ostal v Trstu dobrih osem let (do decembra 1919), ko ga je papež Benedikt XV. zaradi vedno hujših nasprotovanj italijanskih krogov razrešil vodstva škofije. Kot škof v Trstu je Andrej Karlin prvo skrb namenil svojim sodelavcem duhovnikom: priporočal jim je redne duhovne vaje, dobro pridiganje, resno poučevanje katekizma. Župnijskim občestvom pa je zelo priporočal Marijine družbe, Katoliško akcijo, močno se je ogreval za češčenje Jezusovega Srca, zato se je zavzemal za posvetitev družin Jezusovemu Srcu. Kot prvi pastir je večkrat obiskal vse župnije svoje škofije. Med prvo svetovno vojno je bil prisiljen podpreti vojno posojilo Avstriji in oddajo zvonov, kar je cerkvenim ustanovam prineslo škodo, ki nikoli ni bila poravnana. Po koncu prve svetovne vojne so se italijanski nacionalisti zakleli, da slovenskega škofa Karlina izženejo iz Trsta. Povod jim je dala škofova odklonitev zahvalne pesmi, ki naj bi jo pel v polastitev italijanske zmage. Sredi novembra leta 1919 je iz Rima prišlo jasno sporočilo, naj se škofiji odpove. Od svojih vernikov se je poslovil s pismom 2. decembra 1919. Iz Trsta se je preselil v Šentvid nad Ljubljano, kjer je prevzel vodstvo Jegličevega Zavoda sv. Stanislava za svetniškim Janezom Gnidovcem. Njegovo bivanje tam je bilo le priprava na nove odgovornosti, ki jih je tudi sprejel.
Po skoraj štirih letih “izgnanstva” ga je papež Pij XI. imenoval za lavantinskega (mariborskega) škofa: ustoličen je bil 29. julija 1923 v mariborski stolnici. V Mariboru je nadaljeval svoje delo po smernicah, ki si jih je začrtal v Trstu: skrb za duhovnike in nove poklice. Že prvo leto je obnovil dijaško semenišče, mu dal novo vodstvo z zahtevo, naj celotno poslopje služi samo gojencem. Novo vodstvo je nastavil tudi v bogoslovju, kjer je študij raztegnil na pet let. Njegovi skrbi nadpastirja je bilo 1. septembra 1923 zaupano Prekmurje, dotedaj pod sombolteljsko škofijo na Madžarskem. 1. maja 1924 je prenehala tisočletna zveza lavantinske škofije s Salzburgom.
“Povej mi, Filoteja (duša, ki ljubi Boga), ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli pridobiti nikakega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna. Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.” Tako je v znameniti knjigi Filoteja – Uvod v bogoljubno življenje (1609), v kateri se pogovarja s svojo namišljeno učenko, zapisal ženevski škof Frančišek Saleški. Kot izkušen in trezen mož jo uči, naj bo njena/naša pobožnost takšna, da bo, po Jezusovih besedah, “svetila naša luč pred ljudmi” in bomo z deli slavili našega nebeškega Očeta.
Mesec januar v Sloveniji velja za mesec verskega tiska. Radio Ognjišče, sicer ne spada med tisk, je pa logično nadaljevanje tistega, kar je pred dobrimi štiridesetimi leti začelo Ognjišče, v moderni, elektronski obliki. V današnjem času, ko tisk, kot opažamo, izgublja na moči, so elektronski mediji njegovo primerno in nujno nadaljevanje. Radio je vsem dostopen, nevsiljiv in zelo koristen medij. Evangelij, ki ga je Jezus Kristus prinesel na svet, moramo danes njegovi učenci oznanjati z vsemi sredstvi in eno od teh tudi radijski valovi.
Radio Ognjišče je ustanovila založba Ognjišče pred dobrimi 12 leti. O njem smo zlasti v njegovih začetkih veliko poročali. V teh letih se je zelo dobro »prijel med ljudmi« in ima veliko stalnih in občasnih poslušalcev. V zadnjih dveh letih, pa se je nekoliko prostorsko povečal ter prenovil. Zato se nam je zdela odlična prilika, da vas na teh straneh popeljemo na obisk osrednjega studia Radia Ognjišče, ki se nahaja v Škofovih Zavodih v Šentvidu pri Ljubljani.
Programsko je naš radio zvest svojim začetkom: oddaja 24 ur na dan, vsak dan pa je sedemnajst ur vodenega programa. Pred leti so v nočnih urah uvedli tudi ponovitve nekaterih oddaj. Za to skrbi šestindvajset zaposlenih in približno petinštirideset honorarnih sodelavcev. »Prednost našega radia je, da nimamo posebnih delavnih in organizacijskih razdelitev. Ko sem bi na obisku na hrvaškem katoliškem radiu, sem bil šokiran, ko sem videl uredništvo za verski program. Pri nas je celoten program versko obarvan. Ne gre za ozko poimenovanje verski, duhovni, ampak vse, kar delamo, oziroma o čemer, poročamo in govorimo, govorimo v duhu evangelija in s stališča katoliške Cerkve,« razlaga glavni in odgovorni urednik Franci Trstenjak. Seveda pa imajo delo po svoje razdeljeno po sektorjih: tehniki, novinarji, voditelji in marketing ter tajništvo. »Ves čas se vsi, vsak na svojem področju, trudimo, da je program dober, da nas ni sram v primerjavi z drugimi radijskimi postajami. Dela je veliko. Seveda imamo tudi kakšno hibo, še več pa neuresničenih zamisli in želja, za katere upamo, da jih bomo lahko počasi uresničevali.«
Zanimiva posebnost Radia Ognjišče je, da je velika večina tistih, ki so ob ustanavljanju radia in njegovih začetkih sodelovali, kasneje tudi ostala v službi. »Vsi skupaj smo ustvarjali program in radio in ob tem verjetno tudi tako vzdušje in pogoje, da radi delamo tu in se zavedamo našega poslanstva.« Druga posebnost Radia Ognjišče pa je, da je zelo povezan s svojimi poslušalci. Že na začetku so se poslušalci nanj »prilepili« in imajo širok krog izredno zvestih poslušalcev. »To dokazuje, da je tak radio manjkal in so si ga ljudje želeli. Po drugi strani pa smo s svojim resnim delom ljudi prepričali, da se splača ostati ob naših valovih.«
Ta vez se je še poglobila s Prijatelji Radia Ognjišče, ki so dobrotniki Radia. Trenutno jih je nekaj več kot petnajst tisoč. »Brez prijateljev, ki nam prostovoljno pomagajo, radio ne bi mogel delovati, ker bi bil neprestano v rdečih številkah: vprašanje je, če bi sploh še lahko deloval. S takim programom, ki zagotovo ni komercialnega značaja, v ekonomskem smislu radio ne bi preživel. Z dobroto mnogih ljudi, pa lahko tudi tak nepridobitni program, kot ga imamo mi, redno in dovolj kvalitetno oddajamo. Zato tudi skrbno negujemo stike s poslušalci. Pripravljamo razne prireditve, koncerte, radijske počitnice in tudi v tem se utrjujejo vezi in zvestoba,« poudarja Trstenjak.
Obseg radijskega dela in število sodelavcev se je vsako leto povečevalo in v letu 2005 se je pokazala možnost, da pridobijo še nekaj prostorov. Novi prostori so bili velika pridobitev, saj se sedaj ne tiščijo in ima vsak svoj prostor, kjer lahko dela. Posebno so veseli radijske kapele,ki je postala srce Radia in kjer se vsak dan zberejo k opoldanski molitvi angelovega češčenja. Iz nje lahko tudi prenašajo sveto mašo. »Osrednji studio pa smo po dvanajstih letih morali obnoviti. Hvala Bogu, da je vsa ta leta mešalna miza zdržala in se ni že prej pokvarila. Studio je bil digitalni že prej, sedaj pa smo ga posodobili, da uporabljamo novejše in boljše aparature. Poleg tega smo prostor osrednjega studia preuredili in ga napravili prijaznejšega in bolj uporabnega. Ob studiu smo postavili še posebno kabino za branje poročil, da gostom ni treba zapuščati studia, ko more novinar na hitro posredovati novice med oddajo. Nismo pretiravali, storili smo vse, da se bomo v teh prostorih dobro počutili, saj voditelj in tehnik v njih preživita veliko ur.«
“Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu,” je ob njenem Avtoportretu v belem (ok. 1910) zapisal umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar. Ta podoba izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. “Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke.” Rodila se je 21. decembra 1862 v Ljubljani, ki je bila takrat še “dolga vas”. Njen oče Jakob je imel delavnico in trgovino z dežniki, mati Marija Škofič je bila doma iz Podbrezja. Ivana je osnovno in meščansko (srednjo dekliško) šolo obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Že zgodaj je čutila posebno veselje do slikarstva in sklenila je, da bo to njen življenjski poklic. Sklep je začela uresničevati že kot srednješolka v Ljubljani, ko je obiskovala risarske ure pri slikarki Idi Kunl. Ta “mala šola” ji je dala prve pojme o slikarstvu in smernice za naprej.
Po končani meščanski šoli je leta 1879 proti volji svojcev odšla študirat slikarstvo na Dunaj, kjer je dobro leto dni v galeriji tamkajšnje akademije kopirala stare mojstre portreta, tihožitja in značilnih prizorov iz vsakdanjega življenja, zvrsti, ki jih je kasneje največ gojila. Leta 1881 se je preselila v München, tiste čase mesto, ki je v svoje učilnice privabljalo trume mladih umetnikov iz vseh koncev Evrope. Tam se je pričelo njeno devetletno šolanje, sedem let pri slikarju portretov in žanra Aloisu Erdteltu. Med počitnicami je doma zbirala in risala kmečke starožitnosti.
Za münchensko šolo je bilo značilno ateljejsko slikarstvo s temnejšimi barvami. Dober portret je pomenil skrbno preslikano glavo in oprsje v smislu realizma, jasne obrise, natančno modeliranje obraza, ki kot svetla lisa izstopa iz temnega ozadja in gmote telesa. Barve so temačne, predvsem rjave, osvetljava je zmerna. Glavna dela Ivane Kobilce iz te dobe so: Glava starca, Kofetarica (Mamica kavopivka), Citrarica, Babičina skrinja. Poleg teh so nastali tudi številni oljni in pastelni portreti njenih ožjih sorodnikov in znancev ter mnoge študije. Sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah po raznih evropskih mestih. Na počitnicah v domovini je precej slikala v naravi in na teh slikah je premagano temno šolsko slikanje. Primer take slike je Sestra Fani (1889), ki je bil prvikrat razstavljena še isto leto v Ljubljani. Sama je povedala: “V decembru 1889 sem priredila razstavo svojih del tudi v Ljubljani, to pa zato, ker so toliko govoričili, češ, toliko časa se je učila in učila, ne napravi pa ničesar. Razstava je bila v prvem nadstropju realke in njeni dohodki so bili namenjeni za dijaško kuhinjo. Vsa slikarska stojala iz Ljubljane smo takrat zvlekli na realko, da smo tistih 31 slik postavili nanje. Med drugim sem razstavila takrat tudi Mamico kavopivko, ki mi je bila vedno ena izmed najljubših slik. Portret moje sestre Fani v rožnati obleki pa rajnemu dobričini Jeranu ni hotel ugajati in prijel me je bil nekoliko v Danici zaradi naslikanih golih rok. Takrat so namreč precej moralizirali v umetnosti.”
Na pomlad leta 1891 je Ivana Kobilca odšla v Pariz. “Srečanje s Parizom in francosko umetnostjo ji odpre oči – barve postanejo svetlejše in bolj žive, poteza s čopičem je krepkejša, barve nanaša v vidnih slojih brez glajenja, tudi sence imajo svojo barvo, sončni prebliski pa že tako in tako svetle slike prežarjajo s pravimi pomladnimi poudarki.” Kasneje je dejala: “Na vso moč sem zasovražila črne glave, ki smo jih slikali v Monakovem (tako so nekdaj imenovali München).” Naša umetnica je torej spoznala tudi impresionistično slikarstvo, vendar pa ji njen temperament in tudi način razmišljanja ni dopuščal, da bi “skočila” iz svojega barvitega akademskega realizma. “Francoske” svetle barve sijejo iz njene znane slike Poletje, ki pa je nastala pred njenim odhodom v Pariz. V mladi ženi, ki se na vrtu igra s srčkanimi otroki, je Ivana Kobilca upodobila poletje življenja – zrelo ženskost. Po socialnem izvoru, načinu življenja, umetnostnih idealih in delu je bila izrazito meščanska umetnica. V svojih slikah ni načenjala globljih likovnih ali socialnih problemov. V letu 1892 je slikala v Barbizonu, shajališču navdušenih pristašev slikanja na prostem, v neposredni naravni svetlobi. Od tam je šla v Ljubljano, iz Ljubljane pa v Sarajevo, kjer je živela med letoma 1897 in 1905. Tam je med drugim slikala tudi za jezuitsko in za protestantsko cerkev. Leta 1896 je ilustrirala Pesmi Simona Jenka, z ilustracijami je sodelovala tudi v avstrijski enciklopediji. Leta 1903 je za prenovljeno dvorano ljubljanskega magistrata dokončala alegorično kompozicijo Slovenija se klanja Ljubljani. Leta 1914 se je za stalno naselila v Ljubljani in tam se je 4. decembra 1926 njeno življenje izteklo.
Nekoč je živel kralj, ki je modro, pravično in v miru vladal svoji deželi.
Deklica sanja o izobrazbi in srečni družini
Zaradi težkih družinskih razmer je bila Zofka v svoji zavesti kmalu emancipirana – enakovredna moškim, še preden je slišala to besedo. Že v tržaški Slovenki, “glasilu slovenskega ženstva”, je začela objavljati črtice in feministične članke. Med njenimi prvimi motivi je bila tragična ljubezen žene ob možu pijancu, kar je trpko izkusila v svoji mladosti doma. V Pragi je urejala mesečnik Domači prijatelj, ki izhajal od leta 1904 do 1914; izdajal ga je v raznih “avstrijskih” jezikih češki tovarnar Vydra za boljšo prodajo izdelkov svoje tovarne hranil. Urednica Zofka Kvedrova je k sodelovanju povabila slovstvene začetnike, med njimi Lovra Kuharja-Prežihovega Voranca in Franceta Bevka. Najplodovitejša sodelavka mesečnika je bila urednica sama, ki je bila v odkrivanju umazanij življenja naturalist, v sanjarjenju po sreči pa romantik. Za Zofkino prvo knjigo velja zbirka črtic Misterij žene, ki je izšla v samozaložbi v Pragi leta 1900 s posvetilom svojemu možu Vladimiru Jelovšku. V njej odkriva, da je žena “že zaradi svoje telesne in duhovne konstitucije nesrečno bitje in da je ta njena prvotna tragika še hujša zaradi moške trdosrčnosti in posledic kapitalističnega gospodarstva” (A. Slodnjak). Pri vseh teh mračnih pogledih pa je Kvedrova v nekaterih črticah te zbirke izpovedala vero, da je ženska individualna sreča vendarle mogoča v idealni ljubezni. Ta njena knjiga je sprožila vihar ogorčenja in pritrjevanja. Med tistimi, ki so pisateljici dali prav, je bil Ivan Cankar.
Zofka Kvedrova je kot urednica družinskega in reklamnega časopisa Domači prijatelj napisala vrsto črtic in zgodbic o svojih treh hčerkah, ki so v knjižni izdaji izšle najprej v češčini (1913), v slovenščini pa šele po njeni smrti. Zofka Kvedrova je v imela v svojem življenju zelo malo sončnih dni – sonce njenega življenja so bile njene hčerke, zlasti dokler so bile čisto majhne. “Ko bi bila slikarka, bi slikala samo svoje otroke, vse tri svoje hčerke…” Tudi sreča njenega materinstva ni bila neskaljena. Najprej zato, ker sta se z možem Vladimirom Jelovškom, očetom njenih treh deklic: Vladke, Mitke in Mirice, razšla; še huje pa jo je prizadela smrt prvorojenke Vladke, obetajoče študentke (1920). Sama teh zgodbic za slovensko bralstvo ni nikoli zbrala; šele po njeni smrti jih je v dveh knjigah – Vladka in Mitka (1927) ter Vladka, Mitka in Mirica (1928) pripravil dr. Ivan Lah. Sledilo je še več novih izdaj, kajti ljudje so zgodbe iz življenja Zofkinih hčerkic zelo radi brali in še zmeraj so dvojno mikavne. “Niso samo podobe rasti in dozorevanja otrok,” meni pesnica Erna Muser v spremni besedi k izdaji te lepe knjige ob stoletnici pisateljičinega rojstva (1978), “so tudi podobe časa, podobe pisateljice same, njenega življenja, dela in hotenja, njenega čustvovanja in temperamenta. In podobe njene sreče, zakaj zdi se, da se je kakor v varno zavetje zatekala k svojim otrokom in njihovim drobnim doživetjem in modrostim, v njihova še sončna življenja; zatekala iz vsega, kar je sama doživljala hudega…” Njena trnjeva življenjska pot se je končala 21. novembra 1926 v Zagrebu, ko je dopolnila komaj oseminštirideset let.
24. novembra 1906, je v Gorici umrl duhovnik Simon Gregorčič, priljubljen in priznan slovenski pesnik. Njegova smrt je bila zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja pričakovana. Tiskarski delavci v uredništvu dveh slovenskih listov v Gorici so tisti dan ostali dlje na svojih mestih. Ko je prišla vest o smrti, je liberalna (veri nenaklonjena) »Soča« na tretji strani z mastnimi črkami zapisala: »Pesnik Simon Gregorčič – umrl ob 10.10 dopoldne. Pogreb v ponedeljek ob 10. uri dopoldne.« Desničarska »Gorica« pa je čez celo tretjo stran objavila že prej pripravljeno osmrtnico: »Ob sklepu lista – NAŠ PESNIK SIMON GREGORČIČ MRTEV. Pravkar smo prejeli pretužno vest, da je pesnik Simon Gregorčič preminul ob 10. uri 10 minut predpoldne, pogreb bo v ponedeljek zjutraj. Truplo se prepelje na Libušnje. Pokoj njegovi duši.« Njegov pogreb je bil veličastna manifestacija, kakršne Gorica še ni doživela, in obenem dokaz, da je Gregorčič neizbrisno zapisan v srca ljudi.
Mati Terezija je pripovedovala o možu, ki so ga sestre pobrale na ulicah Melbourna. Več let je bil alkoholik in je živel na ulici, dokler ga sestre niso sprejele v svojo hišo usmiljenja. Iz tega, kako so skrbele zanj in kako so mu pomagale, je kmalu spoznal: »Bog me ljubi!« Zapustil je hišo in ni več poskusil alkohola. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom in na svoje nekdanje delovno mesto.
Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba