Avtor: Marko

* 21. december 1839, Smokuč, † 8. marec 1937, Okroglo pri Kranju

“Vodja Tomo Zupan je bil mož posebne vrste. Ljubezni si ni znal pridobiti, toda nekaj nam je dal: veselje do dela in pa veliko ljubezen nam je vcepil do naroda in spoštovanje do vseh kulturnih delavcev, zlasti pisateljev in pesnikov.” Tako je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) pisatelj F. S. Finžgar označil svojega predstojnika v Alojzijevišču, zavodu, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1846), da bi omogočil šolanje revnim, nadarjenim dijakom. V letih, ko je bil Finžgar gojenec tega zavoda (1886-1891), je bil Tomo Zupan njegov vodja (ravnatelj). Ta premalo poznani mož je bil goreč prešernoslovec, marljiv literarni zgodovinar in neutruden narodni delavec. V časih hudega nemškega pritiska je bil eden najzaslužnejših mož za slovenščino, ki jo je poučeval poleg verouka. Umrl je pred sedemdesetimi leti v starosti svetopisemskih očakov.

“Najstarejši pismeni Slovenec”

Dnevnik Jutro je Toma Zupana ob 97. obletnici rojstva imenoval “naš najuglednejši narodni svečenik in najstarejši pismeni Slovenec, naslednik slovanskih apostolov.” Rodil se je 21. decembra 1839 v vasi Smokuč, ki spada pod župnijo Breznica, ki je dala Slovencem mnogo znamenitih izobražencev; Zupan sam jih je opisal 120. Oče Matija je bil posestnik in trgovec s suknom, mati Marija roj. Fertin je bila sestrična pesnika Franceta Prešerna. Prvo šolsko modrost je zajemal v enorazrednici na Breznici; v letih 1848-1858 je obiskoval v Ljubljani normalko (osnovno šolo), kot gojenec Alojzijevišča pa klasično gimnazijo, ki jo je končal z odliko. Po maturi je študiral bogoslovje in bil leta 1863 posvečen v duhovnika. Tega leta je romal na Velehrad na proslavo tisočletnice prihoda sv. Cirila in Metoda na Moravsko in tam si je postavil za življenjski cilj službo narodu. Še kot bogoslovec in nato kot mlad duhovnik je bil prefekt v Alojzijevišču. Zasebno je študiral slavistiko in iz nje napravil izpit pri znamenitem jezikoslovcu Franu Miklošiču na Dunaju. Leta 1867 je postal profesor verouka v Kranju, leta 1879 pa je bil kot profesor prestavljen na ljubljansko gimnazijo, kjer se je odločno zavzemal za slovenski jezik. V letih 1881-1893 je bil vodja Alojzijevišča; ko ga je ljubljanski škof Jakob Missia odstavil, ga je to zelo prizadelo. Po upokojitvi leta 1904 je živel na svojem gradiču na Okroglem pri Kranju, kjer je v 98. letu življenja 8. marca 1937 umrl. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah – v istem grobu je Prešernova sestra Lenka. V oporoki je svoj gradič zapustil slepim, svojo bogato knjižnico Licejski knjižnici, svoje spomine na slavne može pa Narodnemu muzeju.

Prešernov sorodnik, varuh njegovega spomina

Po materini strani je bil Tomo Zupan sorodnik velikega Vrbljana Franceta Prešerna. Zaradi te sorodstvene vezi se je vse življenje ukvarjal s prešernoslovjem. Zbiral je zlasti podatke o Prešernovem rodu ter sestavil rodovnik Prešernove družine po očetovi in materini strani. Iskal je ljudi, ki so bili s pesnikom v sorodu ali so ga osebno poznali. Njegova najbolj znamenita poročevalka je bila Prešernova sestra Lenka (1811-1891), s katero se je načrtno pogovarjal več let (1878-1890) in njeno pripovedovanje skoraj dobesedno zapisal. Tako so nastale Črtice iz dr. Prešerinovega življenja (5 zvezkov) in Spomini na dr. Prešerina (12 zvezkov), oboje hranijo v rokopisnem oddelku NUK. V knjigi je izdal samo krajši povzetek z naslovom Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje (1933). Zbral je vso dostopno Prešernovo zapuščino in na Okroglem z njo opremil posebno Prešernovo sobo. Tam je bilo več kosov pesnikovega pohištva (postelja, mizica, dva stola, predalnik), osebnih predmetov (kavni mlinček, tobačnica, mrtvaški prt) in dokumentov (spričevala). V oporoki je vse to zapustil Narodnemu muzeju v Ljubljani; danes je pohištvo v Prešernovem spominskem muzeju v Kranju. Ko so na Breznici 28. avgusta 1912 odkrili spomenik rojaku škofu Pogačarju, kateremu je bil Zupan srčno vdan, je v svoji znameniti pridigi omenil vse pomembnejše Gorenjce zadnjih 130 let. O “Ribčevem pesniku” Prešernu je dejal: “Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja nego Prešeren v veličastnem Krstu pri Savici.” Tomo Zupan je več Prešernovim sorodnikom dal na svoje stroške postaviti nagrobnike.

Narodni delavec in vzgojitelj

Pomembno je tudi Zupanovo delo v narodnoobrambnem pogledu. Leta 1885 je ustanovil Družbo sv. Cirila in Metoda in bil njen predsednik do leta 1907. Družba je za preprečevanje ponemčevalne dejavnosti Schulvereina v obmejnih, narodnostno najbolj ogroženih krajih snovala narodne trdnjave: to so bile šole in vrtci v Trstu, Velikovcu, Korminu in drugod. Veliko je storil tudi kot pisatelj. Bil je dolgoletni sodelavec Jeranove Zgodnje danice, nekaj časa tudi njen urednik. Dopisoval si je z vsemi slovenskimi sodobniki. Njegov dom na Okroglem je bil na široko odprt za obiskovalce, vsak se je moral vpisati v spominsko knjigo.

Bil je znan kot strog vodja Alojzijevišča. Njegov gojenec pisatelj Finžgar poroča: “Vodja Tomo Zupan je zahteval od nas trdo delo. Najprej delo za šolo… Zaradi njegove pikrosti in strogosti smo se ga vsi bali. Ljubil ga menda ni nihče. Toda škodovalo nam ni. Zavod je bil pri vseh profesorjih spoštovan. Spominjam se nekega leta, ko nas je bilo petdeset v Alojzijevišču, od tega konec leta 35 odličnjakov, padel pa sploh nikoli ni nihče.” Zelo zanimivo je, kar pove Finžgar v nadaljevanju: “Skrbel je tudi za našo oliko. To je poučeval sam, in sicer v obednici po večerji. Učil nas je, kako naj se vedemo pri mizi, kako pri obiskih, kako naj se ognemo starim ljudem s pločnika, s katero roko naj se odkrijemo, če koga pozdravimo… Čeprav smo se ob marsičem hudomušno muzali, kasnejše življenje nam je dokazalo, kako je imel naš vodja prav.”

Tomo Zupan o Matiji Čopu in Francetu Prešernu

Tomo Zupan je bil eden številnih duhovnikov iz brezniške župnije; dočakal je redek jubilej – železno mašo (70- letnico duhovništva). Ko so 28. avgusta 1912 v župnijski cerkvi na Breznici odkrili spomenik ljubljanskemu škofu Janezu Zlatoustu Pogačarju, ki je bil rojen v Vrbi, je imel Tomo Zupan dolg govor, v katerem je naštel in opisal znamenite brezniške župljane zadnjih 130 let. Vseh je bilo 120, vendar se je »iz previdnosti« omejil na umrle. V svojem ognjevitem govoru je poslušalce vodil po vseh enajstih vaseh brezniške fare. To so: Breg, Moste, Žirovnica, Selo, Zabreznica, Breznica, Dosloviče, Smokuč, Rodine, Studenčice in Vrba. Iz Žirovnice sta bila doma Prešernova mati in njegov najboljši prijatelj Matija Čop. Kaj je povedal o njima?

Tu Pri Muhovcu je prišla na svet imenitno slovensko dekle: Mina Svetinova. V Vrbo na Ribičevino primožena je postala mati prvemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu. Pametni in premožni starši so jo kot otroka poslali celo v Beljak in pozneje v ljubljanski nunski samostan na izobrazbo. Bistre glave je postala po svoji pridnosti, potem popolnoma vešča precejšnjemu oddelku Svetega pisma. Od tod je umevala svoje otroke ne le izrejevati, nego tudi poučevati. – Pri Ovsenjeku se je rodil velikan učenosti, izmed Slovencev prvi veščak v jezikih: svetni gospod Matija Čop. Vročina ponedeljka 6. julija 1835 ga je premotila, da se je iz Ljubljane napotil do Save nad Tomačevim ter se vanjo šel kopat. V izgubo rodu je krog osmih zvečer tu utonil. Govoril je takrat 19 jezikov, a star je bil le 39 let in pol. In Čopova vera? Sla sta z moje matere očetom, Urbanom Frtinom, nekokrat tu mimo brezniškega pokopališča. Ustavil se je, uprl oko v spremljevalca in izustil: »Urban, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko – a ko bi tega ne veroval, kar so me mati doma učili, ne imel bi nobene vere.« Taka beseda iz takih ust zaleže. Kolikrat sta mi ponavljala to Čopovo sodbo moj stari oče in moja mati. Brezniške matere, ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve?

Ustavimo se še v Vrbi, ki ji Zupan zapoje pravo hvalnico.

O Vrba, srečna, draga vas domača! Kakor neki novozakonski Aron sredi domače duhovščine nam stopi tu pred oko Boštijanov stari stric Josip Prešeren. Imenoval bi ga vrbensko in narodovo drevo. Pripomogel je v šolo sorodnika dvema Ribičevima gospodoma: starejšemu župniku Francetu, ki je pokopan v Vodicah, in mlajšemu župniku Jakobu, ki počiva na Šmarni gori. Ta gospoda sta prava pesnikova strica. Segal je pod roko pesnikovemu bratu Juriju, ki je kot župnik umrl na Koroškem. Tako ima Ribičeva hiša štiri duhovnike… In Ribičev pesnik Prešeren! Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja, nego Prešeren v veličastnem Krstu pri Savici. Pogan Črtomir se bojuje v tej pesmi za svojo vero in silno sovraži krščanstvo; ki se vzbuja na Kranjskem. Na otoku Blejskega jezera biva to dobo z očetom vred Bogomila. Oba oskrbujeta tukajšnji hram boginje Žive. Bogomila postane Črtomirova nevesta. Po nesrečni bitki s kristjani ubeži edini ostal živ Črtomir ter se ob Savičinem slapu snideta z Bogomilo.

Bogomila mu pove, da je prejela krščanstvo in da so jo krstili. Zato ga roti, naj tudi on bode. »Ne branim se je vere Bogomile,« je njegov odgovor in pridevek: »Ak sklene me s teboj krst, Bogomila, kdaj bo zakona zveza me sklenila?« A šibka deklica Bogomila se ojunači. Pove, da je kristjana in več, govoreč: »Je uslišana bila molitev moja, ne smem postati jaz nevesta tvoja… Bogu sem večno čistost obljubila… O, čakaj, mi dopolni prošnjo eno, pred ko se ločiva, Bogomila pravi, se vpričo mene odpovej zmotnjavi. Dokler te posveti krst, se zamudi, voda je blizu in duhovni tudi.« Duhovnik, ki so ga imeli v družbi, Črtomira krsti.

Črtomir je postal kristjan in več: postane krščanski misijonar. »Med svoje rojake Slovence gre in daleč čez njih meje, do smrti tam preganja zmot oblake.« Tako, junaško dekle, šestnajstletna Bogomila je izvršila svoje poslanstvo. In pesnik končuje ta svoj Krst z besedo: »Domu je Bogomila šla k očeti, nič več se nista videla na sveti.«

Prav danes pred šestinšestdesetimi leti je Prešeren postal samostojen advokat v Kranju in bil to ne prav dve leti in pol. Bolehati je namreč jel na vodenici, ki je v Ribičevim menda rodbinska bolezen. Kranjčani so vedeli, kaj imajo. Sli so mu bolnemu v vsem na roko. Obiskal ga je nekoč in tolažil meščan, govoreč: »Doktor, toliko morate trpeti.« Prešeren dvigne ob tem svojo slavno glavo, upre pogled vanj in pravi: »Trpim, a Kristus je več trpel.« Ta zgodba je še danes znana slednjemu Kranjcu, ki mu je mar Prešeren. Tako umira naš najimenitnejši pesnik. Veliko mu je izprosila njegova nenavadna mati. Tako so mu tekle solze kot grah.

(obletnica meseca – Ognjišče 03_2007)

* 5. januar 1907, Spodnja Polskava (Slovenska Bistrica) † 11. marec 1992, Ljubljana.

“Rad sem zahajal v mizarsko delavnico”

“Pisatelj, ki je v slovenski književnosti prvi spregovoril o lukarjih, viničarjih in splavarjih, je zgodnja spoznanja o svetu pridobil v očetovi mizarski delavnici,” je o našem “slavljencu”, ki se je rodil 5. januarja 1907 na Spodnji Polskavi, zapisala Berta Golob. “Mizarska delavnica mu je bila sicer namenjena, a ne usojena.” Vanjo je rad zahajal in z občudovanjem opazoval, kako so v očetovih in v rokah njegovih pomočnikov nastajale mize, postelje in omare pa okna in vrata. “In kmalu sem se začel sam poizkušati v mizarstvu. Tudi kmečka opravila so pritegovala mojo pozornost, posebno tista, ki so zahtevala množico delavcev ali pomoč kakšnega stroja.” Ne mizarstvo ne kmečko delo ga nista osvojila. “Vsa moja deška leta so pravzaprav napolnjevale zgodbe, najprej zgolj tiste, ki sem jih slišal, pozneje, ko so mi začele v roke prihajati knjige, pa tudi tiste, ki sem jih prebral v večernicah in drugih mohorjanskih knjigah, tudi Staretova Obča zgodovina je bila zame knjiga najbolj razburljivih zgodb.” Bil je odličen učenec in zato je leta 1920 odšel v Maribor, da bi na tamkajšnji gimnaziji nadaljeval šolanje. Prvo leto je bil v dijaškem domu, kjer je imel kot odličen dijak brezplačno bivanje, vendar si je v želji po svobodi poiskal zasebno stanovanje ter se preživljal s poučevanjem otrok, ki so imeli težave z učenjem. Po maturi je razmišljal o poklicu, ki naj ga izbere. “Pokazala sta se mi dva poklica, ki bi mi omogočila, da bi ljudem izkazoval ljubezen, ki je je bilo polno moje srce: učiteljski in duhovniški,” je izpovedal v svoji knjigi Nemir mladostnika. Odločil se je za učiteljski poklic. Po maturi je eno leto študiral v Parizu francoščino, potem pa se je na ljubljanski univerzi usposobil za profesorja slovenščine.

Pisal je le o tem, kar je videl in doživel

Pisati je začel v mariborske dijaške liste. Med ljubljanskim študijem se je začel oglašati v dnevnikih z reportažami: tako je pisal o Parizu, o poti po Češkem. K pisanju ga je spodbujala tudi življenjska nuja: že v svojem drugem visokošolskem letu se je namreč poročil z učiteljico Adelo in kmalu se jima je rodila hčerka Alda (nekaj let kasneje še sin Borček). Po diplomi oktobra 1931 se je vrnil k svoji družinici na Polenšak v Slovenskih goricah, kjer so bivali v dokaj revni viničariji. Čeprav z diplomo v žepu je bil brez dela. “Morali smo se preživljati zgolj od več kot skromne ženine učiteljske plače pa od vrtička pred hišo in gozdnih sadežev pod njo… V največji stiski, duševni in socialni, sem se slednjič lotil pisanja. Najprej sem napisal žalostno zgodbo iz svojih otroških let: med vojno (prvo svetovno) je mama nas otroke na božični večer poklicala v kuhinjo, kjer so moji dve sestri in mene čakala pod skromno osvetljenim in okrašenim božičnim drevescem še skromnejša darila.” Konec leta 1932 je njegovo pisateljevanje (borbo za kruh) pretrgal dekret, s katerim je bil imenovan za suplenta na gimnaziji na Ptuju, kamor se je vsak dan vozil s starim kolesom. Med počitnicami leta 1933 se je družina preselila v Dornavo, kamor je bila premeščena Ingoličeva žena. V ta kraj je postavljeno dogajanje njegovega romana Lukarji (1936), katerega prvi del je izhajal v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Zemlja in ljudje, in si z njim pridobil ime. V njem, kot v vseh svojih drugih predvojnih delih (Soseska, Na splavih, Matevž Visočnik) je po načelih socialnega realizma največkrat oblikoval kot glavni motiv spopad med delodajalci in delavstvom. Z njimi je v slovensko pripovedništvo vnesel svet med Pohorjem in Halozami; svet viničarjev, bajtarjev, gruntarjev, lukarjev in splavarjev. Ta svet je poznal od blizu, čutil ga je na “lastni koži”, zato je lahko o njem tako prepričljivo pisal.

Plodovit mladinski pisatelj – oče Gimnazijke

Od junija 1941 pa do maja 1945 je Anton Ingolič kot izgnanec z družino živel v Srbiji (Arandjelovac, Zaječar, Ćuprija, Beograd). PO vojni se je vrnil na Ptuj, kjer je bil gimnazijski profesor eno leto, zatem je odšel v Maribor, leta 1955 pa se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Ingolič postal profesor slovenščine na klasični gimnaziji. Ves ta čas so izpod njegovega peresa prihajala številna dela, s katerimi je “zavestno pisal politično tendenčno slovstvo v smislu socialističega realizma, da bi pomagal pri ‘obnovi domovine in izgradnji socializma’, kakor so označevali politična in gospodarska prizadevanja v prvih povojnih letih” (Anton Slodnjak). Posebej velja omeniti njegove izseljenske romane (Kje ste, Lamutovi?, Lastovka čez ocean, Črni labirint), ki jih je napisal, ko je obiskal domala vse dežele, kjer bivajo Slovenci. Ingolič je eden najplodovitejših sodobnih pisateljev za otroke in mladino.

Otrokom se je najbolj priljubil s svojo povestjo Tajno društvo PGC, ki je bila dramatizirana, mladino pa je nagovoril s svojima romanoma Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967). “Gradiva sem si dovolj nabral med dolgotrajnim delom v šoli… V roman sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, a tudi kritiko prečesto zgolj manifestativnega zanimanja naše družbe za mladino… Kakor so otroci povest o pegecejevcih sprejeli za svojo, tako si je mladina prisvojila Jelkino zgodbo.” Svoje rodovitno pero je Anton Ingolič odložil 11. marca 1992.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 1, str. 32.

* 21. februar 1877 Kamnik, † 11. januar 1943 Ljubljana

Sošolec in prijatelj Dragotina Ketteja

Zibelka mu je tekla v Kamniku, kjer se je rodil 21. februarja 1877 kot sin okrajnega zdravnika Janeza Vavpotiča in matere Marije, rojene Obrekar. Že v Ivanovi zgodnji mladosti se je oče po službeni dolžnosti z družino preselil v Novo mesto. Na tamkajšnji gimnaziji je bil sošolec in prijatelj Dragotina Ketteja, pesnika slovenske moderne. Tam je leta 1897 maturiral in jeseni tega leta se je odpravil v Prago, kjer se je vpisal najprej na glasbeno, nato pa na slikarsko akademijo. Obe umetniški smeri sta ga mikali: že doma je veliko igral na klavir, a je naposled študij glasbe le zamenjal s slikarstvom, kateremu je potem posvetil vse svoje življenje. Praška šola je dala trdne temelje Vavpotičevi slikarski poti, njegovemu nagnjenju k žanrskemu in figuralnem slikarstvu. Dobro se je seznanil s slikanjem v naravi, tako imenovanim plenerizmom. Iz Prage se je za dve leti (1900-1901) preselil v Pariz (iz tega obdobja je njegov avtoportret), nato je šel na Dunaj, pa spet v Prago, ki ga je še posebej utrdila v slikarskem realizmu. Leta 1905 je končal svoj študij ter postal učitelj risanja in umetnostne zgodovine na Strakovi akademiji v Pragi. Tam se je tudi oženil z Marženko Pešan, ki mu je leta 1904 rodila sina Bruna. Leta 1906 se je z ženo in sinom za stalno vrnil v domovino. Najprej v Idrijo, kjer je na tamkajšnji realki poučeval risanje, med prostim časom pa se je ukvarjal z risanjem pokrajin in portretov ter pisal članke o umetnosti. V Idriji se mu je rodila še hči Rut, ki je pozneje postala znana plesalka, sin Bruno pa slikar in scenograf.

Leta 1910 se je dokončno naselil v Ljubljani, kjer se je že uveljavil na mnogih razstavah. Med prvo svetovno vojno je kot vojni slikar deloval na Primorskem, kjer je slikal prizore z raznih bojišč. V letih 1927-1929 je bil scenograf Narodnega gledališča v Ljubljani, potem pa je živel kot svobodni umetnik.

Njegovo umetniško delo je Ljubljana spoznala na prvi slovenski umetniški razstavi leta 1910 v Mestnem domu, še bolj pa ob prvi umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu, kjer se je predstavil s svojimi 23 deli. Po prvi svetovni vojni se je Vavpotič s svojimi deli uvrstil med najbolj priljubljene in najplodovitejše slikarje krajin in portretov, tihožitij in kompozicij.

Slikar našega meščanskega življenja

Sam se je štel v prvi vrsti za portretista. Od ljubljanskih meščanov je dobival toliko naročil, da je postal izrazit slikar našega meščanskega življenja. Ustvaril je vrsto podob slovenskih meščanov, med katerimi so najbolj znameniti portreti kulturnikov in politikov, naslikanih v svojem vsakdanjem domačem okolju. “Najbolj ljubke pa so podobe ljubljanskih gospa in gospodičen. Še s posebno ljubeznijo je, razumljivo, spremljal svoje družinske člane, zlasti hčerko, plesalko Rut, in sina, slikarja in scenografa Bruna” (M. Komelj). Povezan je bil tudi z gledališčem, kjer je kot scenograf z režiserjem Osipom Šestom pripomogel k njegovi evropeizaciji. Vselej se je znal prilagoditi vsakokratni režijski zamisli in literarni predlogi. S svojimi scenami je včasih izražal tudi svoj melanholični in nekoliko resignirani miselni odnos do življenja. “Njegovo delo je z motiviko in slikarskim načinom prava ilustracija slovenskega meščanskega življenja v prvi polovici 20. stoletja, njegovih protagonistov in ambienta, hkrati pa tudi podoba umetnikovega odnosa do upodobljencev in njihovega časa ter do same umetnosti, pa tudi prikrito zrcalo njega samega in njegovih doživetij,” je zapisal Milček Komelj. Naslikal je tudi vrsto vedro občutenih pokrajin, posebej ljubljanskih panoram, tivolskih parkov in drevoredov ter tihožitij in žanrskih slik. Bil je prefinjen risar, v barvi pa si je prizadeval  za njihov pretanjen sijaj in harmonično prelivanje. Po letu 1929 je ustvarjal kot svobodni umetnik. Neutrudno je delal vse do svoje smrti 11. januarja 1943.

Velemojster slovenske knjižne ilustracije

Slovenski likovni umetnosti je Ivan Vavpotič vtisnil najmočnejši pečat kot knjižni ilustrator. Njegova umetnost na tem področju je dosegla vrh, ki je bil za slovensko risarsko umetnost naravnost zgodovinskega pomena. Najbolj znane so njegove ilustracije nekaterih knjig Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske založbe. Najprej je z domiselnimi risbami obogatil prvi slovenski roman – Desetega brata Josipa Jurčiča (1911 in 1912; ker ilustrator ni utegnil o pravem času dovršiti vseh slik, je leta 1912 izšel Jurčičev roman v ponatisu z vsemi ilustracijami, toda v majhni nakladi – leta 1911 pa so ga natisnili v 85.000 izvodih!). Sledile so knjige: Jurij Trunk, Amerika in Amerikanci (1912), Fran Detela, Trojka (1915), Ksaver Meško, Mladim srcem (1915), Frančišek Pengov, Podobe iz narave (1916, 1917). Ko je Vavpotič risal podobe za Desetega brata in kasneje Mladim srcem, je njegova umetnost dosegla vrh, beremo v Mohorjevem koledarju 1978. Besedilo resnične umetnine je slikarja povsem prevzelo in navdihnilo. S pisateljem je krenil v gostilno k Obrščaku, od tam na grad Slemenice in dalje po vseh potih in stezah, ki jih je zarisal v dolenjski svet genialni Jurčič. Tu je doživel usodo “faliranega študenta” strica Dolefa, vraževerni svet in tragiko desetega brata Martina Spaka ter lepo ljubezen Lovra Kvasa in grajske Manice. Prav Vavpotičeve ilustracije so v veliki meri pripomogle, da so se omenjene knjige med narodom tako priljubile. Ilustriral je tudi nekaj knjig drugih založb, Frana Milčinskega Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (1917), pesniško zbirko Miška osedlana Iga Grudna (1922) in pri tem pokazal poseben smisel za pravljično, romantično srhljivo, fantastično  vsebino in otroško igrivost. Manj je znano, da je bil Ivan Vavpotič tudi avtor prvih jugoslovanskih znamk.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 2, str. 32.