Janez Zupet
Sveto pismo naj nam postane vir novih spoznanj in navdihov za življenje
Konec leta 2006 smo Slovenci dobili prevod Kumranskih rokopisov, ki ga je opravil Janez Zupet, katoliški duhovnik in znani prevajalec ter profesor latinščine na Škofijski gimnaziji v Vipavi. V letu Sv. pisma nas je zanimalo, kaj prevajalec in poznavalec teh spisov meni o njih.
– V zadnjih letih se je v javnosti precej govorilo o Tomaževem evangeliju, Evangeliju po Judu, pa tudi o Kumranskih rokopisih. Nekateri so govorili, da naj bi ta “odkritja” postavila na laž svetopisemsko sporočilo in naj bi jih Cerkev skrivala. Kakšen je odnos Cerkve do teh nesvetopisemskih spisov?
Tomažev evangelij in Evangelij po Judu spadata med t. i. apokrife. To so spisi, do katerih se je Cerkev distancirala in jim nikoli ni priznala pristnosti, navdihnjenosti in kanoničnosti. Večina jih je nastala v gnostičnih krogih, ki so se širili zlasti v prvih treh stoletjih krščanstva. Lahko bi jim rekli tudi krivoverski, čeprav vsebujejo tudi kakšno zdravo zrno. Predvsem so hoteli tešiti človekovo radovednost. Tako so npr. »dopolnili« Jezusovo mladost z najrazličnejšimi podatki in zgodbami.
Ta odkritja seveda ne morejo postaviti na laž svetopisemskega oznanila, kakor laž ne more postaviti na laž resnice. Cerkev jih tudi ni skrivala, saj se jih ne boji. Ve namreč: Resnica osvobaja.
– Ali apokrife priporočate v branje katoličanom?
Med novozaveznimi apokrifi so najbolj znani: Nauk dvanajsterih apostolov, Tomažev, Petrov in Jakobov evangelij, Petrovo, Pavlovo in Tomaževo razodetje. Pri branju apokrifov je treba biti kritičen. Treznim in dobro podkovanim v veri branje ne bo škodilo, površni pa utegnejo imeti od tega več škode kot koristi.
– Apokrifnih knjig je torej precej. V Vašem prevodu kumranskih rokopisov je le nekaj krajših odlomkov. Je v načrtu, da boste prevedli še druge apokrife?
Glavni starozavezni apokrifi so: Knjiga jubilejev, Henohove knjige, Mojzesovo vnebovzetje in Oporoka dvanajsterih očakov. Kolikor mi je znano, obstaja načrt za prevod apokrifov, vendar ne v bližnji prihodnosti. Je pač veliko drugih prednostnih stvari.
– Zakaj pa ste se lotili prevajanja kumranskih rokopisov?
Naš biblicist prof. Jože Krašovec je dolga leta sistematično zbiral literaturo o kumranskih rokopisih, ker jih je nameraval sam prevesti. Končno pa je zaradi obilice drugega dela prosil mene, naj jih prevedem. Na voljo mi je dal vso svojo bogato knjižnico. In tako sem se pred tremi leti lotil tega zahtevnega dela.
– Kumranski ali mrtvomorski rokopisi so dokaj nova stvar, če jih primerjamo s Svetim pismom, seveda. Odkrivali so jih v letih 1947–1956. Prve so odkrili pastirji, po naključju …
Prvih sedem zvitkov – med njimi celoten prepis Izaijeve knjige – je v neki votlini blizu Kumrana odkril arabski pastir, ko je iskal izgubljeno ovco. Ko so za odkritje zvedeli strokovnjaki, so načrtno preiskali tisto območje in našli rokopise še v desetih votlinah. Največ fragmentov, čez tisoč, so odkrili v t. i. četrti votlini, med drugim slovit komentar k preroku Nahumu, v katerem sta omenjeni dve zgodovinski osebnosti: sirska selevkidska kralja Antioh in Demetrij. To je toliko pomembnejše, ker sicer v kumranskih spisih nastopajo le psevdonimi, recimo »učitelj pravičnosti«, »brezbožni duhovnik«, »jezni mladi lev« ipd. Ne vemo pa, na koga se dejansko nanašajo.
– Kako to, da so se ohranili, poprečno so stari dva tisoč let?
K temu je pripomoglo predvsem ugodno, suho podnebje. Rokopisi so bili skriti v lončenih vrčih po votlinah okoli Kumrana, kamor so jih skrili Kumranci, tik preden so jih napadli in iztrebili Rimljani (leta 68 po Kr.).
– Veljalo je, da so rokopisi delo esenov, posebne ločine v judovstvu. Ker so se ne tako dolgo pojavile govorice, da je bil Jezus pod vplivom esenov, če že ne kar njihov član, najprej razloživa, kdo so bili eseni?
O esenih pišejo trije antični avtorji. Poleg Filona Aleksandrijskega, ki je veljal za najbolj učenega Juda svojega časa, tudi rimski pisec Plinij Starejši, ki piše, da so eseni živeli severozahodno od Mrtvega morja. Največ pa je o esenih napisal judovski zgodovinar Jožef Flavij v svojem delu Judovske vojne. Poleg farizejev in saducejev, ki jih poznamo iz evangelijev, so bili eseni tretja judovska verska »stranka«. Živeli so odmaknjeno, strogo asketsko, tako rekoč redovno življenje. Zavzeto so preučevali Mojzesovo postavo in bili prepričani, da živijo v poslednjih časih. Pričakovali so kar dva Mesija, kraljevskega in duhovniškega, in se pripravljali na sveto vojno s »sinovi teme«, sami pa so se imeli za »sinove luči«. Verovali so v enega Boga, bili pa so pod močnim vplivom perzijskega dualizma: kozmičnega boja med počelom dobrega in počelom zla. Ta boj se zrcali tudi v človekovem življenju. Bog je nekatere ljudi predestiniral za zveličanje, druge pa za pogubljenje. Eseni so se imeli za Božje izvoljence in so se trudili, da bi se izkazali Bogu zveste. Jezus esenov nikoli ne omenja – verjetno zato, ker so mu bili duhovno bližji kakor hinavski farizeji in podkupljivi saduceji.
– So torej avtorji kumranskih rokopisov eseni?
Mnenje večine kumranologov je, da so Kumranci istovetni z eseni. Ta razlaga velja za klasično in standardno. Predvsem v zadnjem času pa skušajo nekateri na podlagi določenih fragmentov iz četrte votline, ki so bili šele pred kratkim objavljeni, dokazati, da so Kumranci nekaj posebnega. Vendar zaenkrat o tem ni trdnih dokazov.
– Kumranskih rokopisov je več. Nekaj gre za prepise že znanih svetopisemskih knjig, nekaj apokrifnih knjig, nekaj neznanih spisov. Kaj so ti rokopisi prinesli novega?
Novost prinašajo spisi, ki so izvirno delo kumranskih avtorjev. Med njimi je najpomembnejše Pravilo skupnosti, ki podrobno govori o življenju ljudi, ki so pripadali temu gibanju: našteva določbe, ki zadevajo uvajanje v ločino, ki je trajalo dve leti, navaja izvlečke iz bogoslužnih obredov, določa organizacijo življenja v skupnosti, kazenski zakonik, na koncu pa se prelije v pesniško razpravo o temeljnih verskih dolžnostih duhovnega učitelja in njegovih učencev ter o praznikih, značilnih za skupnost. Damaščanski dokument je pregled izraelske zgodovine, osredotočen na Božjo milostno rešitev svetega »ostanka« ljudstva, drugi del pa vsebuje obdelavo svetopisemske Postave. Vojni zvitek opisuje poslednjo bitko med sinovi luči in sinovi teme, v katero odločilno poseže Bog in ki se konča z Božjim zmagoslavjem. Zvitek Hvalnic priča, da je bilo življenje kumranske skupnosti prežeto s slavljenjem Boga. Tempeljski zvitek pa govori o novem templju, njegovi zgradbi in opremi ter o tempeljskem bogoslužju, zlasti o sobotnih daritvah in mnogih praznikih. Vsi kumranski spisi so izrazito verske vsebine.
– Med rokopisi so tudi prepisi vseh svetopisemskih knjig, razen Esterine. Gre za najstarejše ohranjene rokopise Svetega pisma. Prej znani rokopisi so tisoč let mlajši od kumranskih. V čem so obogatili ali celo preobrnili dosedanja spoznanja o nastanku Svetega pisma?
Kumranski prepisi svetih knjig so dokazali, da se Sveto pismo v tisoč letih praktično ni v ničemer spremenilo. V Izaijevi knjigi so razlike minimalne, podobno tudi drugod, le v knjigi Psalmov je zadnjih 50 psalmov razvrščenih precej drugače, kar priča o tem, da ta knjiga tedaj še ni imela dokončne redakcije. Ne smemo pozabiti, da je bil kánon Stare zaveze določen šele okoli leta 100 po Kr. Kumran torej potrjuje, da je besedilo Svetega pisma, ki je prišlo do nas, povsem verodostojno in zanesljivo.
– Kje se v Novi zavezi pozna vpliv kumranskih rokopisov?
Odnos Kumrana do krščanstva je kompleksen. Od kod dozdevne in dejanske podobnosti med njima? Iz očitnega dejstva, da imajo kumranski in novozavezni spisi skupno korenino v judovski Stari zavezi. Eni kot drugi so cepljeni na isto trto – Mojzesovo postavo, preroke in psalme. Še najmanj podobnosti je v samih evangelijih, nekaj več jih je v Janezovih in Pavlovih spisih, kjer je govor o nasprotju med lučjo in temo, resnico in lažjo, grehom in milostjo, kar vse najdemo tudi v Kumranu. Vendar so to tako splošni pojmi, da so praktično skupni vsem religijam. Zakaj bi jih torej krščanstvo prevzelo prav iz Kumrana?
Bistvena razlika med kumranskim gibanjem in krščanstvom je, nenazadnje, pogojena z osebnostjo njunih ustanoviteljev. Medtem ko se je Jezus iz Nazareta razodel kot »Kristus, Sin živega Boga«, pa je ustanovitelj Kumrana Učitelj pravičnosti nedvomno verski genij, a vendar zgolj človek. Tako pa se tudi verska razsežnost Kumrana, zaprta v ozko izvoljenost, ne more meriti z univerzalno duhovno razsežnostjo krščanstva.
– Zanimiva je pisava rokopisov. Brez ločil, od desne proti levi, jezik …
Nekateri rokopisi so zelo poškodovani. Ponekod so poškodbe tolikšne, da je besedilo že nerazumljivo. Tudi kumranski svetopisemski rokopisi so brez ločil in znakov za vokale. V nekaterih primerih ni niti presledka med besedami. Pisali so v stolpcih, ki sledijo drug drugemu.
– Iz katerega jezika ste jih prevajali?
Iz hebrejščine, pomagal pa sem si z angleškim prevodom. Nekaj fragmentov je tudi v aramejščini, vendar tega jezika ne obvladam.
– Iz hebrejščine ste prevajali tudi Sveto pismo. Za standardni prevod ste prevedli obe Knjigi kraljev, obe Kroniški knjigi, knjigi prerokov Jeremija in Ezekiela ter Visoko pesem. Visoka pesem je izšla v posebni knjigi pri Ognjišču z Vašo spremno besedo in opombami. Hebrejščine ne zna prav veliko ljudi. Kje ste se je učili?
Z osnovami hebrejskega jezika sem se seznanil na Teološki fakulteti. Leta 1981 sem obiskoval poseben tečaj biblične hebrejščine v Jeruzalemu. V pomoč mi je bilo tudi znanje arabščine, ki sem ga pridobil ob dveletnem študiju na Filozofski fakulteti.
– Danes se veliko ukvarjate s Svetim pismom. Prevajali ste ga, prevedli in uredili več knjig o Knjigi knjig. Kdaj in kako se je začelo vaše zanimanje zanj?
Začetki segajo v leto 1979, ko me je prof. Krašovec naprosil za sodelovanje pri prevodu obširnega Uvoda v Sveto pismo stare zaveze. Ker sem se »obnesel«, so me prosili še za sodelovanje pri prevodu Uvoda v Sveto pismo nove zaveze. Ko so se leta 1980 začele priprave na jubilejni prevod Nove zaveze (ob 400-letnici Dalmatinovega prevoda), so me takoj pritegnili in mi naložili prevod opomb iz francoske ekumenske izdaje Svetega pisma. Pomagal sem tudi pri prevodu evangelijev. Istočasno sem za vašo založbo vodil projekt prevoda Svetopisemskega vodnika (izšel 1984). Takoj po izidu Nove zaveze smo se začeli pripravljati na prevod Stare zaveze, kjer sem prevzel že omenjeni delež.
– Za Ognjišče ste tudi uredili in lektorirali Ilustrirano enciklopedijo Svetega pisma, ki je samo ena od knjig o Svetem pismu, ki je šla skozi vaše roke. Zanima me, kako sedaj berete svetopisemske odlomke kot duhovnik pri brevirju ali poslušate v cerkvi, odkar se toliko posvečate Svetemu pismu. Vam to pomaga k boljšemu razumevanju Božjega sporočila?
Zelo sem hvaležen Bogu za milost, da sem lahko prevajal svetopisemsko Božjo besedo in se tako globlje vživljal v njeno oznanilo. Čim bolj se poglabljaš v Božjo besedo, tem več uvidov in povezav odkriješ. Božja beseda je neizmerno bogata in v njej lahko odkrivaš vedno nove vidike. Če se iskreno trudiš, da bi svetopisemsko razodetje prevajal v svoje življenje, se to nujno pozna v vsem tvojem mišljenju in ravnanju. Čedalje bolj postajaš »Božji mož«, ki je svojo duhovno stavbo postavil na skalo.
gost meseca 02_2007
pogovarjal se je Božo Rustja
– Na trgu je veliko knjig, ki govorijo o vzgoji. Zanje vlada tudi veliko zanimanje. Torej se starši in vzgojitelji danes počutijo nebogljene pred nalogo vzgoje. Zakaj je po vašem mnenju vzgoja danes tako težka in zakaj je toliko vzgojnih problemov? Če samo pomislimo – pred sto leti je bilo malo vzgojnih knjig, a ne?
– Družina, ki naj bi bila nosilka vzgoje, je sama v krizi. Zakoni razpadajo, starši se med seboj kregajo. Najbrž ima to usodne posledice za otroke in njihovo vzgojo?
Po besedah Jožice Ličen, namestnice ravnatelja Škofijske karitas Koper je Bogdan Žorž tudi marljiv in zaželen sodelavec Karitas. »Z nami je sodeloval še v času begunske problematike v glavnem na goriškem območju skupaj z Gašperjem Rudolfom. Leta 1996 je naša Škofijska karitas namenila izkupiček druge likovne kolonije Umetniki za karitas njegovemu Mladinskemu centru v Čepovanu. Od takrat smo stalno povezani. Že drugi mandat je pri Škofijski kartas voditelj odbora za svetovanje in član njegovega tajništva. V okviru tega je že tretja generacija prostovoljcev Karitas opravila 120-urni seminar za neprofesionalno svetovanje, ki sta ga vodila z Matejem Kobalom. Seminarji so potekali na Sinjem Vrhu, Mirenskem Gradu in v Klancu, udeležilo se ga je 85 sodelavcev, ki v centrih karitas in drugih programih delujemo z ljudmi v stiski. Poleg tega, da je v naši karitas je vodil 120-urni seminar, je podobno nalogo opravil tudi za škofijski karitas Ljubljana in Maribor, dvakrat pa tudi v Banja Luki, kjer je imel seminar za sodelavce karitas o izgorevanju… Je pobudnik programa Popoldan na Cesti, pri katerem tudi sodeluje, predvsem s podporo prostovoljcem. Je član Zavoda Samarijan Karitas.- Posebno se je angažiral lansko leto ob potresu, ko smo v Bovcu imeli delavnice za odpravo strahu pri otrocih. Poleg delavnic je bil enkrat tedensko še na razpolago za individualni pogovor… in kar veliko staršev in otrok je prišlo. Skratka,« sklene svoje besede Jožica Ličen, »zelo rad priskoči, kjer je potrebno, če le utegne, kajti v resnici je zelo zaposlen«.
Zadnji ravnatelj zavoda Alojzijevišče
Po odhodu tržaško-koprskega škofa Franca Nagla na Dunaj je bil za njegovega naslednika 21. decembra 1910 imenovan Andrej Karlin. Škofovsko posvečenje je prejel v tržaški stolnici sv. Justa na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1911. Kot tržaško-koprski škof je ostal v Trstu dobrih osem let (do decembra 1919), ko ga je papež Benedikt XV. zaradi vedno hujših nasprotovanj italijanskih krogov razrešil vodstva škofije. Kot škof v Trstu je Andrej Karlin prvo skrb namenil svojim sodelavcem duhovnikom: priporočal jim je redne duhovne vaje, dobro pridiganje, resno poučevanje katekizma. Župnijskim občestvom pa je zelo priporočal Marijine družbe, Katoliško akcijo, močno se je ogreval za češčenje Jezusovega Srca, zato se je zavzemal za posvetitev družin Jezusovemu Srcu. Kot prvi pastir je večkrat obiskal vse župnije svoje škofije. Med prvo svetovno vojno je bil prisiljen podpreti vojno posojilo Avstriji in oddajo zvonov, kar je cerkvenim ustanovam prineslo škodo, ki nikoli ni bila poravnana. Po koncu prve svetovne vojne so se italijanski nacionalisti zakleli, da slovenskega škofa Karlina izženejo iz Trsta. Povod jim je dala škofova odklonitev zahvalne pesmi, ki naj bi jo pel v polastitev italijanske zmage. Sredi novembra leta 1919 je iz Rima prišlo jasno sporočilo, naj se škofiji odpove. Od svojih vernikov se je poslovil s pismom 2. decembra 1919. Iz Trsta se je preselil v Šentvid nad Ljubljano, kjer je prevzel vodstvo Jegličevega Zavoda sv. Stanislava za svetniškim Janezom Gnidovcem. Njegovo bivanje tam je bilo le priprava na nove odgovornosti, ki jih je tudi sprejel.
Po skoraj štirih letih “izgnanstva” ga je papež Pij XI. imenoval za lavantinskega (mariborskega) škofa: ustoličen je bil 29. julija 1923 v mariborski stolnici. V Mariboru je nadaljeval svoje delo po smernicah, ki si jih je začrtal v Trstu: skrb za duhovnike in nove poklice. Že prvo leto je obnovil dijaško semenišče, mu dal novo vodstvo z zahtevo, naj celotno poslopje služi samo gojencem. Novo vodstvo je nastavil tudi v bogoslovju, kjer je študij raztegnil na pet let. Njegovi skrbi nadpastirja je bilo 1. septembra 1923 zaupano Prekmurje, dotedaj pod sombolteljsko škofijo na Madžarskem. 1. maja 1924 je prenehala tisočletna zveza lavantinske škofije s Salzburgom.
“Povej mi, Filoteja (duša, ki ljubi Boga), ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli pridobiti nikakega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna. Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.” Tako je v znameniti knjigi Filoteja – Uvod v bogoljubno življenje (1609), v kateri se pogovarja s svojo namišljeno učenko, zapisal ženevski škof Frančišek Saleški. Kot izkušen in trezen mož jo uči, naj bo njena/naša pobožnost takšna, da bo, po Jezusovih besedah, “svetila naša luč pred ljudmi” in bomo z deli slavili našega nebeškega Očeta.
Mesec januar v Sloveniji velja za mesec verskega tiska. Radio Ognjišče, sicer ne spada med tisk, je pa logično nadaljevanje tistega, kar je pred dobrimi štiridesetimi leti začelo Ognjišče, v moderni, elektronski obliki. V današnjem času, ko tisk, kot opažamo, izgublja na moči, so elektronski mediji njegovo primerno in nujno nadaljevanje. Radio je vsem dostopen, nevsiljiv in zelo koristen medij. Evangelij, ki ga je Jezus Kristus prinesel na svet, moramo danes njegovi učenci oznanjati z vsemi sredstvi in eno od teh tudi radijski valovi.
Radio Ognjišče je ustanovila založba Ognjišče pred dobrimi 12 leti. O njem smo zlasti v njegovih začetkih veliko poročali. V teh letih se je zelo dobro »prijel med ljudmi« in ima veliko stalnih in občasnih poslušalcev. V zadnjih dveh letih, pa se je nekoliko prostorsko povečal ter prenovil. Zato se nam je zdela odlična prilika, da vas na teh straneh popeljemo na obisk osrednjega studia Radia Ognjišče, ki se nahaja v Škofovih Zavodih v Šentvidu pri Ljubljani.
Programsko je naš radio zvest svojim začetkom: oddaja 24 ur na dan, vsak dan pa je sedemnajst ur vodenega programa. Pred leti so v nočnih urah uvedli tudi ponovitve nekaterih oddaj. Za to skrbi šestindvajset zaposlenih in približno petinštirideset honorarnih sodelavcev. »Prednost našega radia je, da nimamo posebnih delavnih in organizacijskih razdelitev. Ko sem bi na obisku na hrvaškem katoliškem radiu, sem bil šokiran, ko sem videl uredništvo za verski program. Pri nas je celoten program versko obarvan. Ne gre za ozko poimenovanje verski, duhovni, ampak vse, kar delamo, oziroma o čemer, poročamo in govorimo, govorimo v duhu evangelija in s stališča katoliške Cerkve,« razlaga glavni in odgovorni urednik Franci Trstenjak. Seveda pa imajo delo po svoje razdeljeno po sektorjih: tehniki, novinarji, voditelji in marketing ter tajništvo. »Ves čas se vsi, vsak na svojem področju, trudimo, da je program dober, da nas ni sram v primerjavi z drugimi radijskimi postajami. Dela je veliko. Seveda imamo tudi kakšno hibo, še več pa neuresničenih zamisli in želja, za katere upamo, da jih bomo lahko počasi uresničevali.«
Zanimiva posebnost Radia Ognjišče je, da je velika večina tistih, ki so ob ustanavljanju radia in njegovih začetkih sodelovali, kasneje tudi ostala v službi. »Vsi skupaj smo ustvarjali program in radio in ob tem verjetno tudi tako vzdušje in pogoje, da radi delamo tu in se zavedamo našega poslanstva.« Druga posebnost Radia Ognjišče pa je, da je zelo povezan s svojimi poslušalci. Že na začetku so se poslušalci nanj »prilepili« in imajo širok krog izredno zvestih poslušalcev. »To dokazuje, da je tak radio manjkal in so si ga ljudje želeli. Po drugi strani pa smo s svojim resnim delom ljudi prepričali, da se splača ostati ob naših valovih.«
Ta vez se je še poglobila s Prijatelji Radia Ognjišče, ki so dobrotniki Radia. Trenutno jih je nekaj več kot petnajst tisoč. »Brez prijateljev, ki nam prostovoljno pomagajo, radio ne bi mogel delovati, ker bi bil neprestano v rdečih številkah: vprašanje je, če bi sploh še lahko deloval. S takim programom, ki zagotovo ni komercialnega značaja, v ekonomskem smislu radio ne bi preživel. Z dobroto mnogih ljudi, pa lahko tudi tak nepridobitni program, kot ga imamo mi, redno in dovolj kvalitetno oddajamo. Zato tudi skrbno negujemo stike s poslušalci. Pripravljamo razne prireditve, koncerte, radijske počitnice in tudi v tem se utrjujejo vezi in zvestoba,« poudarja Trstenjak.
Obseg radijskega dela in število sodelavcev se je vsako leto povečevalo in v letu 2005 se je pokazala možnost, da pridobijo še nekaj prostorov. Novi prostori so bili velika pridobitev, saj se sedaj ne tiščijo in ima vsak svoj prostor, kjer lahko dela. Posebno so veseli radijske kapele,ki je postala srce Radia in kjer se vsak dan zberejo k opoldanski molitvi angelovega češčenja. Iz nje lahko tudi prenašajo sveto mašo. »Osrednji studio pa smo po dvanajstih letih morali obnoviti. Hvala Bogu, da je vsa ta leta mešalna miza zdržala in se ni že prej pokvarila. Studio je bil digitalni že prej, sedaj pa smo ga posodobili, da uporabljamo novejše in boljše aparature. Poleg tega smo prostor osrednjega studia preuredili in ga napravili prijaznejšega in bolj uporabnega. Ob studiu smo postavili še posebno kabino za branje poročil, da gostom ni treba zapuščati studia, ko more novinar na hitro posredovati novice med oddajo. Nismo pretiravali, storili smo vse, da se bomo v teh prostorih dobro počutili, saj voditelj in tehnik v njih preživita veliko ur.«
“Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu,” je ob njenem Avtoportretu v belem (ok. 1910) zapisal umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar. Ta podoba izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. “Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke.” Rodila se je 21. decembra 1862 v Ljubljani, ki je bila takrat še “dolga vas”. Njen oče Jakob je imel delavnico in trgovino z dežniki, mati Marija Škofič je bila doma iz Podbrezja. Ivana je osnovno in meščansko (srednjo dekliško) šolo obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Že zgodaj je čutila posebno veselje do slikarstva in sklenila je, da bo to njen življenjski poklic. Sklep je začela uresničevati že kot srednješolka v Ljubljani, ko je obiskovala risarske ure pri slikarki Idi Kunl. Ta “mala šola” ji je dala prve pojme o slikarstvu in smernice za naprej.
Po končani meščanski šoli je leta 1879 proti volji svojcev odšla študirat slikarstvo na Dunaj, kjer je dobro leto dni v galeriji tamkajšnje akademije kopirala stare mojstre portreta, tihožitja in značilnih prizorov iz vsakdanjega življenja, zvrsti, ki jih je kasneje največ gojila. Leta 1881 se je preselila v München, tiste čase mesto, ki je v svoje učilnice privabljalo trume mladih umetnikov iz vseh koncev Evrope. Tam se je pričelo njeno devetletno šolanje, sedem let pri slikarju portretov in žanra Aloisu Erdteltu. Med počitnicami je doma zbirala in risala kmečke starožitnosti.
Za münchensko šolo je bilo značilno ateljejsko slikarstvo s temnejšimi barvami. Dober portret je pomenil skrbno preslikano glavo in oprsje v smislu realizma, jasne obrise, natančno modeliranje obraza, ki kot svetla lisa izstopa iz temnega ozadja in gmote telesa. Barve so temačne, predvsem rjave, osvetljava je zmerna. Glavna dela Ivane Kobilce iz te dobe so: Glava starca, Kofetarica (Mamica kavopivka), Citrarica, Babičina skrinja. Poleg teh so nastali tudi številni oljni in pastelni portreti njenih ožjih sorodnikov in znancev ter mnoge študije. Sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah po raznih evropskih mestih. Na počitnicah v domovini je precej slikala v naravi in na teh slikah je premagano temno šolsko slikanje. Primer take slike je Sestra Fani (1889), ki je bil prvikrat razstavljena še isto leto v Ljubljani. Sama je povedala: “V decembru 1889 sem priredila razstavo svojih del tudi v Ljubljani, to pa zato, ker so toliko govoričili, češ, toliko časa se je učila in učila, ne napravi pa ničesar. Razstava je bila v prvem nadstropju realke in njeni dohodki so bili namenjeni za dijaško kuhinjo. Vsa slikarska stojala iz Ljubljane smo takrat zvlekli na realko, da smo tistih 31 slik postavili nanje. Med drugim sem razstavila takrat tudi Mamico kavopivko, ki mi je bila vedno ena izmed najljubših slik. Portret moje sestre Fani v rožnati obleki pa rajnemu dobričini Jeranu ni hotel ugajati in prijel me je bil nekoliko v Danici zaradi naslikanih golih rok. Takrat so namreč precej moralizirali v umetnosti.”
Na pomlad leta 1891 je Ivana Kobilca odšla v Pariz. “Srečanje s Parizom in francosko umetnostjo ji odpre oči – barve postanejo svetlejše in bolj žive, poteza s čopičem je krepkejša, barve nanaša v vidnih slojih brez glajenja, tudi sence imajo svojo barvo, sončni prebliski pa že tako in tako svetle slike prežarjajo s pravimi pomladnimi poudarki.” Kasneje je dejala: “Na vso moč sem zasovražila črne glave, ki smo jih slikali v Monakovem (tako so nekdaj imenovali München).” Naša umetnica je torej spoznala tudi impresionistično slikarstvo, vendar pa ji njen temperament in tudi način razmišljanja ni dopuščal, da bi “skočila” iz svojega barvitega akademskega realizma. “Francoske” svetle barve sijejo iz njene znane slike Poletje, ki pa je nastala pred njenim odhodom v Pariz. V mladi ženi, ki se na vrtu igra s srčkanimi otroki, je Ivana Kobilca upodobila poletje življenja – zrelo ženskost. Po socialnem izvoru, načinu življenja, umetnostnih idealih in delu je bila izrazito meščanska umetnica. V svojih slikah ni načenjala globljih likovnih ali socialnih problemov. V letu 1892 je slikala v Barbizonu, shajališču navdušenih pristašev slikanja na prostem, v neposredni naravni svetlobi. Od tam je šla v Ljubljano, iz Ljubljane pa v Sarajevo, kjer je živela med letoma 1897 in 1905. Tam je med drugim slikala tudi za jezuitsko in za protestantsko cerkev. Leta 1896 je ilustrirala Pesmi Simona Jenka, z ilustracijami je sodelovala tudi v avstrijski enciklopediji. Leta 1903 je za prenovljeno dvorano ljubljanskega magistrata dokončala alegorično kompozicijo Slovenija se klanja Ljubljani. Leta 1914 se je za stalno naselila v Ljubljani in tam se je 4. decembra 1926 njeno življenje izteklo.
Nekoč je živel kralj, ki je modro, pravično in v miru vladal svoji deželi.
Deklica sanja o izobrazbi in srečni družini
Zaradi težkih družinskih razmer je bila Zofka v svoji zavesti kmalu emancipirana – enakovredna moškim, še preden je slišala to besedo. Že v tržaški Slovenki, “glasilu slovenskega ženstva”, je začela objavljati črtice in feministične članke. Med njenimi prvimi motivi je bila tragična ljubezen žene ob možu pijancu, kar je trpko izkusila v svoji mladosti doma. V Pragi je urejala mesečnik Domači prijatelj, ki izhajal od leta 1904 do 1914; izdajal ga je v raznih “avstrijskih” jezikih češki tovarnar Vydra za boljšo prodajo izdelkov svoje tovarne hranil. Urednica Zofka Kvedrova je k sodelovanju povabila slovstvene začetnike, med njimi Lovra Kuharja-Prežihovega Voranca in Franceta Bevka. Najplodovitejša sodelavka mesečnika je bila urednica sama, ki je bila v odkrivanju umazanij življenja naturalist, v sanjarjenju po sreči pa romantik. Za Zofkino prvo knjigo velja zbirka črtic Misterij žene, ki je izšla v samozaložbi v Pragi leta 1900 s posvetilom svojemu možu Vladimiru Jelovšku. V njej odkriva, da je žena “že zaradi svoje telesne in duhovne konstitucije nesrečno bitje in da je ta njena prvotna tragika še hujša zaradi moške trdosrčnosti in posledic kapitalističnega gospodarstva” (A. Slodnjak). Pri vseh teh mračnih pogledih pa je Kvedrova v nekaterih črticah te zbirke izpovedala vero, da je ženska individualna sreča vendarle mogoča v idealni ljubezni. Ta njena knjiga je sprožila vihar ogorčenja in pritrjevanja. Med tistimi, ki so pisateljici dali prav, je bil Ivan Cankar.
Zofka Kvedrova je kot urednica družinskega in reklamnega časopisa Domači prijatelj napisala vrsto črtic in zgodbic o svojih treh hčerkah, ki so v knjižni izdaji izšle najprej v češčini (1913), v slovenščini pa šele po njeni smrti. Zofka Kvedrova je v imela v svojem življenju zelo malo sončnih dni – sonce njenega življenja so bile njene hčerke, zlasti dokler so bile čisto majhne. “Ko bi bila slikarka, bi slikala samo svoje otroke, vse tri svoje hčerke…” Tudi sreča njenega materinstva ni bila neskaljena. Najprej zato, ker sta se z možem Vladimirom Jelovškom, očetom njenih treh deklic: Vladke, Mitke in Mirice, razšla; še huje pa jo je prizadela smrt prvorojenke Vladke, obetajoče študentke (1920). Sama teh zgodbic za slovensko bralstvo ni nikoli zbrala; šele po njeni smrti jih je v dveh knjigah – Vladka in Mitka (1927) ter Vladka, Mitka in Mirica (1928) pripravil dr. Ivan Lah. Sledilo je še več novih izdaj, kajti ljudje so zgodbe iz življenja Zofkinih hčerkic zelo radi brali in še zmeraj so dvojno mikavne. “Niso samo podobe rasti in dozorevanja otrok,” meni pesnica Erna Muser v spremni besedi k izdaji te lepe knjige ob stoletnici pisateljičinega rojstva (1978), “so tudi podobe časa, podobe pisateljice same, njenega življenja, dela in hotenja, njenega čustvovanja in temperamenta. In podobe njene sreče, zakaj zdi se, da se je kakor v varno zavetje zatekala k svojim otrokom in njihovim drobnim doživetjem in modrostim, v njihova še sončna življenja; zatekala iz vsega, kar je sama doživljala hudega…” Njena trnjeva življenjska pot se je končala 21. novembra 1926 v Zagrebu, ko je dopolnila komaj oseminštirideset let.
24. novembra 1906, je v Gorici umrl duhovnik Simon Gregorčič, priljubljen in priznan slovenski pesnik. Njegova smrt je bila zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja pričakovana. Tiskarski delavci v uredništvu dveh slovenskih listov v Gorici so tisti dan ostali dlje na svojih mestih. Ko je prišla vest o smrti, je liberalna (veri nenaklonjena) »Soča« na tretji strani z mastnimi črkami zapisala: »Pesnik Simon Gregorčič – umrl ob 10.10 dopoldne. Pogreb v ponedeljek ob 10. uri dopoldne.« Desničarska »Gorica« pa je čez celo tretjo stran objavila že prej pripravljeno osmrtnico: »Ob sklepu lista – NAŠ PESNIK SIMON GREGORČIČ MRTEV. Pravkar smo prejeli pretužno vest, da je pesnik Simon Gregorčič preminul ob 10. uri 10 minut predpoldne, pogreb bo v ponedeljek zjutraj. Truplo se prepelje na Libušnje. Pokoj njegovi duši.« Njegov pogreb je bil veličastna manifestacija, kakršne Gorica še ni doživela, in obenem dokaz, da je Gregorčič neizbrisno zapisan v srca ljudi.