Avtor: Marko

“Verujem, da Marija bedi nad mojo življenjsko potjo”

10. septembra letos (2006) bo v mariborski stolnici posvečen v škofa 44-letni salezijanski duhovnik dr. Peter Štumpf. Izhaja iz prekmurske župnije Beltinci, ki je dala kar 64 duhovnih poklicev. Ta najmlajši slovenski škof se nam je s svojo odprtostjo nekako kar sam ponudil za septembrskega gosta meseca in odkril nekaj zanimivosti o rodnem Prekmurju in o svojem življenju, predvsem pa o svoji povezanosti z nebeško.

– Začniva pri rojstvu. Praviš, da zaradi zapletov pri rojstvu dolguješ življenje Mariji.
Moja mama je že kot mlado dekle skupaj s svojimi starši in osmimi brati in sestrami romala vsako leto v Turnišče, osrednje prekmursko Marijino svetišče. Vse življenje je gojila globoko zaupanje do Matere Božje. Ob mojem rojstvu je bila mama pet dni brez plodne vode. Pravijo, da sta v takem stanju že dve uri dovolj, da otrok umre! Takrat v bolnišnici niso še tako skrbeli za porodnice. Mama je molila k Mariji, da bi se rodil zdrav. Tako je tudi bilo. No, bil sem nekaj časa v inkubatorju, a potem je šlo vse v redu. Še danes čutim, da sem se rodil z namenom: da sem postal redovnik in duhovnik. V življenju ni naključij. Če Bog ne bi imel nekega načrta z mojim življenjem, me danes ne bi bilo na svetu.

– Marija te torej spremlja že od nežnih let.
Kot otrok sem v družini doživel Marijansko pobožnost. Še kot šolar sem vprašal mamo in ateja, kam sta šla na poročno potovanje. Odgovorila sta mi: »Zjutraj sva se odpravila na Brezje, zvečer pa nazaj.« Pa še ju je zaradi tega ‘okregal’ stari stric, pri katerem sta stanovala, da je bil cel dan sam! Podoba Brezjanske Marije krasi naše stanovanje. Sem pravi »socialistični« otrok, saj sem hodil v vrtec. Oče je moral ob štirih v službo, ker je bil šef kmetijskega posestva. Z mamo sva postiljala in pospravljala sobo, preden sva šla v vrtec, in molila: Sveti angel, O Gospa moja, Pod tvoje varstvo… Komaj sem stal, pa sva že molila. Doma smo vedno opravljali kratke molitve in skoraj vse so bile marijansko obarvane.

– Tudi odločitev za redovništvo je bila tej luči?
Prav ko sem stopil v salezijanski noviciat, je mama hudo zbolela za rakom. Takrat je molila k Mariji: »Imam še tri nepreskrbljene otroke, zato me še nimaš pravice vzeti k sebi. Naj pridejo najprej do kruha, potem pa me lahko vzameš!« Ravno zaradi njene vere in Marijine priprošnje je mama še živa, mi pa že vsi nekaj časa pri kruhu…
Škof Peter Štumpf kot novomašnik leta 1990. – Peter Štumpf kot novomašnik stopa v domačo župnijsko cerkev. Ob njem starša, pred njim pa sestra z novomašnim križem. – Kot župnik v Veržeju ob birmovanju. Ob njem murskosoboški škof Marjan Turnšek.

– Omenil si že starega strica, pri katerem ste stanovali. Ta ti je že kot otroku dejal, da moli zate, da bi postal duhovnik.
Ta stric je bil spoštovan živinozdravnik. Študiral je v Budimpešti, kjer je spoznal svojo ženo. Oba otroka sta jim že ob rojstvu umrla. V Beltincih je zgradil hišo. Bil je bolj liberalnega duha, a je ostal zvest veri. V starosti je veliko molil, zavedal se je, da kakšna pot v njegovem življenju ni bila prava. Bil je popolnoma nepokreten in moja starša sta zanj skrbela noč in dan enajst let! Pa je bil včasih zelo zahteven! S tem sta mi dala lep zgled skrbi za bolne in ostarele. Prepričan sem, da je ta njuna žrtev rodila obilo milosti, zlasti za mene in mojo duhovniško pot. Ko sem ga obiskoval, sem se zelo zanimal za verske podobe, ki jih je imel v sobi. Na nočni omarici je imel lep križ, a Kristus na njem za mojo otroško domišljijo ni bil »pravi«, ker ni imel ran in sledi krvi. Medtem ko je stric zaspal, sem jih jaz s flomastrom narisal. Ko se je zbudil, ni bil jezen, ampak mi je dejal: »Peter, molim, da bi postal duhovnik.« Bilo je v tretjem razredu osnovne šole in zasekalo je v moje srce in mojo dušo. Zato sem se hitro v življenju tudi tako usmeril. Začel sem ministrirati. Tudi svojim sošolcem sem nekako dal vedeti, da bom duhovnik. Tako sem za veliki petek leta 1972 »izpraznil« razred, saj sem učiteljici dejal, da moramo ob peti uri iti, ker moramo ministrirati pri obredih velikega petka. Ne vem, ali je učiteljica okamnela, ampak šli smo in v razredu so ostale samo deklice.

– Izhajaš iz župnije Beltinci, ki je dala veliko duhovnih poklicev. Kaj je po tvojem pogojevalo to?
Iz župnije izhaja 64 duhovnih poklicev. Ko sem imel leta 1990 novo mašo, nas je bilo še 34 živih. Gre za širši duhovni proces, ki ni značilen za Beltince, ampak za celo Prekmurje. Procentualno ima duhovnih poklicev še več župnija Bogojina, veliko jih imajo Črenšovci. Zdi se mi, da je ta duhovni proces sprožil pred sto leti narodni buditelj Jožef Klekl s svojimi katoliškimi časopisi. Bil je svetniški človek in silno pastoralno zavzet. Ob slovenstvu je hotel poglabljati vero in je leta 1904 kot kaplan v Črenšovcih začel izdajati mesečnik Marijin list, ki je imel podobno vlogo kot jo ima Ognjišče danes za ves slovenski prostor. Marijin list je krepil slovensko narodno zavest, poglabljal vero, predstavljal verska dogajanja ter nudil informacije o Cerkvi … Leta 1934 je izdajal prilogo Marijin Ograček, ki je bil namenjen mladim. Od leta 1913 je izdajal katoliški družbeno politični tednik Novine, v katerem se je trudil za objektivno poročanje. V letih 1903 do 1944 je urejal tudi Koledar Srca Jezusovega, podoben današnjim pomurskim Stopinjam. Leta 1934 je v Marijinem listu navedel vse duhovne poklice iz Prekmurja. Bilo jih je 480, na 270 ljudi en duhovni poklic! To je bil fenomen v celotni takratni Jugoslaviji. Mnogi od teh priznavajo v svojih prispevkih, da je njegova periodika, predvsem Marijin list, vzrok njihovega zorenja v veri in odločitve za duhovni poklic. Vodil je tudi gibanje tretjerednikov Sv. Frančiška Asiškega, ki je štelo 700 članov, in so se zbirali v Črenšovcih, od teh jih je bilo 300 zaobljubljenih stalnemu devištvu za svetost Cerkve in svetost duhovnikov. Med njimi imamo svetniške laike. Prirejal je množične shode, na katerih so ljudje prejeli zakramente. Ta duhovni naboj, ki se je navzven končal leta 1945, je ostal globoko v ljudeh. Še jaz sem slišal govoriti ljudi: »Veliki Klekl«. Ljudje so s ponosom gledali na Cerkev in izpovedovali svojo vero in iz nje živeli. Ob ustanovitvi Prekmurskega pastoralnega področja so zavzeti duhovniki znali nadaljevati s to bogato versko tradicijo. Vse to je vplivalo, da je v Prekmurju veliko duhovnih poklicev.

RAD SEM V SAMOTI
– Kot duhovnik si menjal več službenih mest. Zanimivo je, da ti je bilo zelo všeč, ko si bil na samotni župniji. Imaš rad samoto?
Rad se vračam v samoto, nisem pa samotar. Na župnijo Zabukovje sem šel, da bi tam v miru naredil doktorat o Jožefu Kleklu. Prej sem bil na Igu, kjer sem veliko gradil. V tem »zunanjem« delu sem videl nevarnost. Ko je nenadoma umrl župnik na samotni župniji, me je takratni inšpektor Stanislav Hočevar poslal tja. Župnija leži 600 m nad morjem, tam sem srečal preproste in odprte ljudi. Njihova dobrota me je očarala, z druge strani pa sem vzljubil samoto. Te pa nisem izkoristil samo za študij – tam sem pisal doktorat-, ampak sem v tej samoti tudi zaslišal glas Boga, kako je spregovoril »v šepetu vetra«, skratka v miru, podobno kot Eliju v Sv. pismu. Velikokrat sem v tej samoti molil in premišljeval.

– Kot pastoralni delavec si se soočal s sodobni problemi. Kako si jih doživljal (nizko število otrok, koruzništvo, versko neznanje otrok, slaba verska praksa)?
Te probleme sem z ene strani doživljal kot bolečino. Nikakor ne morem verjeti, da nekdo leta in leta vztraja v izvenzakonski skupnosti, potem ko je bil versko vzgojen. Vsa leta je obiskoval verouk, pa reče, sploh ne vem, da bi bil to greh. Za mene je nekaj strašnega toliko let vztrajati v grehu. Zanimivo je, da me prav taki in podobni ljudje, na primer tisti, ki ob nedeljah ne prihajajo k maši, skušajo prepričati, da se jaz motim in da imajo oni prav. V šestnajstih letih, odkar sem duhovnik, so se ljudje zelo spremenili. Ko sem bil kaplan so bili ljudje bolj verni, bolj zvesti Cerkvi in bolj pošteni do sebe. Kabelska televizija in internet sta naredila svoje. Ta trditev se zdi neosnovana, ampak če samo pogledamo v življenje mnogih družin, vidimo, da so otroci v prostem času pred televizijo ali pri internetu. V počitnicah mnogi rečejo za svoje otroke: »Naš je pri internetu in ga ne moremo spraviti stran!« Z upadanjem vere in z nemoralnostjo, ki se vriva tudi med nas, katoličane, ljudje ne dajo toliko več na vrednote. Na dan imenovanja za škofa pred rakovniško Marijo. Ob njem inšpektor salezijancev dr. Alojzij S. Snoj. – Z ljubljanskim pomožnim škofom dr. Antonom Jamnikom in duhovniki na pastoralnem dnevu ljubljanskega arhidiakonata na Rakovniku dan po imenovanju za škofa. – S »svojim« škofom, mariborskim nadškofom Francem Krambergerjem na dan imenovanja.

– Kako naj se Cerkev spoprijema s tem?
Na vseh župnijah, kjer sem bil, sem imel zakonske skupine. Salezijanci se sicer ukvarjamo z mladimi. To je premalo, ker so mladi odvisni od družin, od okolij, kjer živijo. Delo z zakonskimi skupinami je delo za novo evangelizacijo naših župnijskih občestev. Zakonske skupine, če imajo pravilno duhovno vodstvo, imajo velik vpliv na okolico. Zmorejo pritegniti tudi tiste, ki so zgubili stik z župnijo ali Cerkvijo.
Seveda pa tudi glede omenjenih pojavov velja, da nalomljenega trsta ne gre zlomiti. Na vseh župnijah, kjer sem bil, sem skušal biti do ljudi človeški, razumevajoč, ne obsojati, ampak na rahlo opozarjati. Na župniji, kjer je bilo res veliko izvenzakonskih skupnosti, sem dejal: »Zaklali bomo govedo, naredili šotor in priredili množično poroko, da bodo stroški manjši.« Če mi je kdo rekel: »Gospod, nimamo denarja za poroko. Saj veste, hišo je prej potrebna, pa druge stvari…«, sem odgovoril: »Jaz vama plačam večerjo! Pa še pričama! In še zastonj vaju poročim.« Pa so ostali brez odgovora.

– Kot župnik župnije Ljubljana Rakovnik si bil tudi dekan dekanije Ljubljana Vič – Rakovnik kar je kar odgovorna služba, saj gre za veliko dekanijo.
V tej dekaniji živi nad 70 tisoč ljudi. To je mestna dekanija, ki pa ima še nekaj čisto podeželjskih naselij, torej je zelo raznolika. Ne srečanjih duhovnikov smo se največ pogovarjali o pastoralnih problemih. Najprej smo si želeli drug drugemu vlivati poguma in ovrednotiti delo, ki smo ga opravljali. Včasih je lahko kritizirati kakšen dokument ali odlok, ki duhovnikom nalaga, kakšno novo obveznost. Jaz sem poudarjal, da se mi resnično trudimo in veliko delamo. To smo poskušali ovrednoti in usklajevati. Običajno smo naredili pastoralni načrt, ki smo ga začeli z romanjem v enega od Marijinih svetišč. Ta romanja so postala tako tradicionalna, da so ljudje že čakali nanje in so spraševali po njih. Imeli smo skupna srečanja pevskih zborov, karitas, spoved mladine pred večjimi prazniki, pomagali smo si pri spovedovanju. Skoraj vse župnije so imele oratorij in zakonske skupine. Želeli smo biti del krajevne ljubljanske Cerkve. Dvakrat mesečno pa smo se sestajali tudi vsi ljubljanski dekani, da smo načrtovali svoje delo.

S TEBOJ MATI MARIJA
Škofovsko geslo S teboj, Mati Marija izhaja iz moje življenjske izkušnje. Videl sem, da sta starša šla na pot družinskega življenja z Marijo, pa čeprav so bile v začetku zelo skromne razmere. To je bil zgled tudi meni. Ko sem se v osmem razredu odločal za poklic, sem v negotovosti šel na božjo pot v Turnišče in se potem odločil za duhovniški poklic. Zame je že takrat to pomenilo: S teboj, Marija na pot. To pot sem začel pri salezijancih, kjer sem v Želimljem končal gimnazijo, vmes sem končal noviciat, bogoslovje začel v Ljubljani, kjer sem na Rakovniku – zopet ob Mariji – imel prvo pastoralno prakso (delo z ministranti, veliki romarski shodi, mašniška posvečenja). Po drugem letniku bogoslovja so me poslali študirat teologijo v Turin. Tam sem na poseben način doživel to, kar imamo salezijanci zapisano v konstitucijah, da Marija daje poseben pečat salezijanski družbi, saj je ona poroštvo varnosti in uspeha našega dela. Don Bosco nas zavezuje, da vse, kar začnemo delati, začnemo v imenu Matere Božje: O, Marija Pomočnica, bila si in boš nam ti. V Turinu sem večkrat šel v cerkev Marije Pomočnice, kjer je pokopan don Bosco. Pred njo sem molil za rast v poklicu, pa tudi za ljudi, ki so se mi priporočali v molitev.
Leta 1989 sem v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku prejel diakonsko posvečenje. V tej cerkvi sem imel svojo prvo mašo, 29 junija 1990 popoldne. Pokleknil sem pred Marijino podobo in molil: Marija, ne prosim te za dolgo življenje, niti za zdravje, ampak, da bi ostal zvest svoji poklicanosti in pa, da mi izprosiš pred Bogom dar modrosti. Tukaj sem bil tudi tri leta kaplan. Tudi na drugih dušnopastirskih postojankah sem imel priložnost (Ig – Kurešček) poglabljati marijansko pobožnost. 24. maja 2006, prav na praznik Marije Pomočnice, sem bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Res verujem, da Marija bedi nad mojo življenjsko potjo.

– Za svoj doktorat si obdelal življenje in delo Jožefa Klekla starejšega, o katerem smo pri Ognjišču tudi izdali knjigo. Zakaj si se odločil prav zanj?
Najprej sem s tem hotel potolažiti neko domotožje, ki ga Prekmurci imamo, to je navezanost na svoj dom in svojo zemljo. Ko sem odšel od doma, sem imel izredno veliko domotožje. Dejal sem si: »Če bom poskušal spoznati Klekla in njegovo delo, bom Prekmurje vedno nosil s seboj, kjerkoli bom.« Tudi sem se spomnil besed moje stare mame, ki je govorila: »Veliki Klekel so rekli…« Leta 1994 je izšel zbornik s simpozija o njem. Tam sem videl, da ni obdelana tema, zakaj smo Prekmurci v veliki večini katoličani. Zanimivo je, da v tej pokrajini najdete tudi luterance, binkoštnike, včasih Jude… Dejstvo je, da je bilo veliko luteranov v Prekmurju. V letih 1624-25 so bile vse župnije kalvinske. Šlo je za velik vpliv graščakov, ki so »krojili« vero podložnikov. Verska obnova se je začela šele v 18. stoletju. Duhovna katolizacija se je začela z Miklošem Kuzmičem ob koncu 18. stoletja. Leta 1777 je z gmotno podporo somboteljskega škofa izdal svoj slovenski molitvenik Molitvena knjiga, ki so jo natisnili kar 150 krat! Z njim so se začeli številni duhovni poklici. Iz tega se rodi krog Ivanocijevih duhovnikov, v katerem ima posebno mesto Klekl. Začel sem tako, da sem fotokopiral vse Kleklove Novine. Kar zajeten šop! Brskal sem po knjižnicah in počasi se je začel zarisovati moja doktorska disertacija. Ne brez težav. Ob strani sta mi stala škof Jožef Smej in pokojni Vilko Novak.

VERSKI TISK OBLIKUJE
– Veliko intervjujev sem že imel, a nihče mi v pogovoru ni tako temeljito nakazal pomen verskega tiska kakor prav ti, ki si proučeval življenje duhovnika in časnikarja Jožefa Klekla.
Po mojem je bil Klekl pionir pastorale z verskim tiskom. Na Slovenskem poznamo tudi druge primere, a nihče ni naravnost usmerjen v versko etično oblikovanje človeka kot Kleklovo časnikarstvo. V Prekmurju je potekala huda madžarizacija. Tudi somboteljskemu škofu ni bilo prvenstveno, da bi ljudi nagovarjal kot vernike, ampak jih je nagovarjal za pripadnost madžarski domovini. Poznamo primer, kako je somboteljski škof obiskal Tišino in pridigal nekako takole: »Jaz, veliki pastir, sem se ponižal, da vam, ki niste nič, spregovorim nekaj besed v vašem vendskem jeziku, zato ste vi toliko bolj dolžni, da se naučite madžarskega jezika!« Poniževalno! Imel je madžarsko pridigo, v kateri je govoril o veliki Madžarski. Tajnik pa, ki naj bi prevajal, je modro govoril o sveti evharistiji in ljudje so večinoma razumeli madžarsko! Le kaj so si mislili? Zato je Klekl ustanovil svoje liste, da bi ustavil madžarizacijo in vpliv madžarskega liberalizma. Ko se je leta 1919 pojavil boljševizem, so prepovedali izdajati Novine. Pred komunisti je celo moral bežati. Takrat je izjavil: »Komunisti ne bodo uničili vere v prekmurskem človeku, ker jaz držim vero v tem človeku!« In zakaj so mu ljudje sledili? Ne samo zaradi vsebine njegovih izdaj, ampak tudi zaradi njegove popolne poštenosti. Znan je primer, ko so hoteli za ogromno vsoto (zlatih forintov) kupiti Novine, a je to v samem začetku odbil: »Jaz se ne prodajam za zlato!«

– Tudi ti si sodeloval z različnimi verskimi listi. V čem vidiš danes pomen verskega tiska in medijev pri posredovanju vere?
Zdi se, da danes verskim časopisom pada naklada, a se ne smemo prepustiti malodušju. Tudi če bo Ognjišče imelo samo še enega naročnika, mora izhajati, kajti brez verskega tiska bi bilo stanje še slabše kot je. Vi pri Ognjišču zajamete zelo širok spekter bralcev od mladih do starih. Ne podležite skušnjavi, da bi vam kdo rekel: »Zaradi višje naklade objavite še kakšno stvar, ki ni ravno katoliška ali je sporna, ampak je privlačna.« Ne, morate biti znamenje, opora, časopis, za katerega bodo ljudje rekli, ko ga berejo, da je to hrana za njihovo dušo. Koliko drugih časopisov imajo, ki jim lahko strežejo z vsemi mogočimi »zanimivostmi«! Vi pa ne nasedajte temu. Bodite nekakšen »prevod« Svetega pisma v tej zmešnjavi našega časa!

OSEBNA IZKAZNICA
Mariborski pomožni škof dr. Peter Štumpf je bil rojen 28. junija, dan pred praznikom sv. Petra in Pavla, leta 1962 kot prvi otrok v družini. Ima še dve sestri. Po osnovni šoli v Beltincih je vstopil k salezijancem, pri njih naredil srednjo šolo in noviciat in po vojaščini v Zagrebu končal dve leti teološke fakultete v Ljubljani, tri leta teologije pa v Turinu, kjer je diplomiral na temo Marija kot uresničenje osnovnih verskih resnic.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 9, 2006, str. 6-11.