Janez Pavel II. – odšel v Očetovo hišo
“Pustite me oditi v Očetovo hišo.”
Ko se je 2005 s tednom po velikonočnem prazniku začenjal mesec april, so se iztekali zemeljski dnevi papeža Janeza Pavla II. V sredo pred cvetno nedeljo, 23. marca, se je iz klinike Gemelli vrnil domov v Vatikan, za veliko noč je brez besed še zadnjič podelil blagoslov “mestu in svetu”, v sredo po veliki noči so verniki, zbrani Trgu sv. Petra, še zadnjikrat videli na oknu njegove sobe trpeči obraz svetega očeta. V soboto pred belo nedeljo (2. aprila 2005), ki jo je leta 2000 razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, je ob 21.37 odšel v Očetovo hišo. Njegov tajnik Stanislaw Dziwisz, ki je bil vseskozi ob umirajočem, je povedal, da je sveti oče, ko je opazil, da mu zdravniki hočejo pomagati, z utrujenim glasom, toda povsem razumljivo dejal: “Pustite me oditi v Očetovo hišo.” “Tisti hip sem razumel, da se končuje njegovo zemeljsko bivanje in se zanj pričenja drugo, prav tako pomembno poslanstvo.”
Veličasten pogreb v petek, 8. aprila 2005, ki se ga je udeležila milijonska množica ljudi z vsega sveta, vernih in nevernih, je pokazal, koliko je pokojni papež dal svetu s svojo neomajno zvestobo evangeliju. Med njimi je bilo ogromno mladih, katere je “stari papež”, kakor je samega sebe imenoval, silno ljubil in jim zaupal, ker je v njih gledal bodočnost sveta in Cerkve. “Magnet”, ki je mlade pritegnil k papežu, je bila njegova doslednost: čutili so, da trdno veruje, kar govori, in da tako tudi živi.
Naj nam o prvem papežu Slovanu, ki bo, upamo, kmalu uradno razglašen za blaženega in za svetnika, spregovori njegov tajnik Stanislaw Dziwisz, ki ga je papež Benedikt XVI. imenoval za nadškofa v Krakovu in pred nedavnim za kardinala. Stanislaw Dziwisz je duhovnik krakovske škofije, ki jo je od leta 1964 do 1978 vodil Karol Wojtyla. Bodoči papež je Stanislawa poznal še kot bogoslovca, brž po novi maši leta 1963, ko mu je bilo 24 let, ga je imenoval za svojega osebnega tajnika. To službo je opravljal vsa leta v Krakovu in potem v Rimu. Za papeža je bil kakor sin, vedno ob “očetu”, zato ga je poznal bolj kot vsi. Ko so ga pol leta po papeževi smrti, tedaj že krakovskega nadškofa, vprašali, kdo je bil zanj Karol Wojtyla, je dejal: “Ni lahko v nekaj besedah povzeti veličino take osebnosti. Lahko pa rečem, da je bila bistvena značilnost, da je bil človek, ki nikoli ni ločeval dela in molitve. Zdelo se je, da je njegovo bivanje nenehna molitev, tako da zanj resnično velja, da je bil poosebljena molitev. Moč, s katero se je soočal s tako številnimi nalogami, ki so ga čakale vsak dan, ni bila toliko telesna krepkost, čeprav mu tudi ta sprva ni manjkala, temveč duhovni sok, ki je izviral iz nenehne povezanosti z Bogom.” V zvezi z njegovim škofovskim in papeškim geslom “Totus Tuus” (Ves Tvoj) je Dziwisz pojasnil, da se ne nanaša samo na Marijo, katero je častil z otroško vdanostjo, ampak je bil usmerjen na skrivnost Svete Trojice. “Ohranil se je košček močno porumenelega papirja, na katerega je mladi Wojtyla lastnoročno napisal besedilo posvetitve, in ga je večkrat prepognjenega vedno nosil pri sebi kot škapulir. Besedilo se končuje z besedami: ‘Vse za Te, presveto Jezusovo Srce’, kar pove, da je bila njegova popolna posvetitev kristocentrična.”
Janez Pavel II. je živel popolnoma v luči vere in sad tega, pravi nadškof Dziwisz, je bila njegova sposobnost, da je z ljubeznijo in odprtostjo sprejel vsakega sogovornika in je spoštoval vsako mnenje, čeprav je včasih moral jasno povedati nasprotno. Kje je korenina tega zadržanja, je povedal papež sam in sicer s kratkim stavkom, ki ga je zapisal v sovji prvi okrožnici Človekov Odrešenik: “Pot Cerkve je človek.” “V vsakdanjem življenju je izpričeval globoko spoštovanje vsake osebe, ker je v vsakomer videl Božjo podobo.”
Krakovski nadškof je povedal, da so v teh mesecih po papeževi smrti mnogi ljudje zaupali številne osebne vtise o njem. “Največkrat so mi pravili, da je iz njega izžareval neki nadnaravni mir. Za kristjane je bilo to znamenje njegove bližine z Bogom, za neverne pa sad širine njegovega srca. Zame je bilo to potrditev dejstva, da je globoko veroval v tisto, o čemer je govoril, in je to živel v popolnem skladju med vero, ki jo je oznanjal, in vsakdanjim življenjem.” Med pogrebno mašo na Trgu sv. Petra je kardinal Joseph Ratzinger, sedanji papež, dejal, da nas “pokojni sveti oče gleda skozi nebeško okno”. Kaj bi rekel, če bi se vrnil na svet, so vprašali nadškofa Dziwisza. “Mislim, da bi ponovil, naj se ne bojimo Kristusa, iste besede, ki jih je izrekel ob nastopu svoje službe in so odmevale po vsem svetu.” Prav po teh besedah “Ne bojte se” se imenuje mednarodna ustanova, ki so jo naznanili 16. oktobra 2005 (na obletnico izvolitve Janeza Pavla II.) v svetišču Lagiewniki, posvečenem Božjemu usmiljenju, katere naloga bo ohranjati in poglabljati nauk papeža Janeza Pavla II.
Silvester Čuk
“Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo… Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu.” Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta “korakala v dvoje” (Pas de deux) – na plesnem odru in v življenju – od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno “poskušal peljati po svoji vesti”, izteklo.
Pino in Pia Mlakar sta bila legendi slovenskega in svetovnega baleta in omenjena sta v prav vseh svetovnih baletnih leksikonih. Pino se je rodil 2. marca 1907 v Novem mestu, kjer je družina živela v stavbi okrajnega sodišča, kajti oče je bil sodni uradnik “s povprečno plačo”, je tik pred koncem življenja zapisal v Pino v knjigi Srečne zgodbe bolečina (2005), v kateri obuja svoje spomine na mladost in na dolgo življenjsko pot. “Bili smo tradicionalna uradniška družina, brez imetja, pravzaprav proletarci,” je povedal. “Oče je imel službo, nas pa je bilo sedem otrok. Od vseh Mlakarjev sem še edini, zgodaj so mi pomrli. Najstarejši brat je bil profesor zgodovine, drugi inženir. Tudi sam sem se odločil za učiteljsko pot.” Pa se je zasukalo drugače in bilo mu je žal, ker je bila mama nad njim razočarana. Zamikal ga je ples. Še preden je videl prvi balet, je že nekaj časa sam zase plesal po stanovanju. “Da sem dobil potreben prostor za gibanje, sem najprej znesel pohištvo iz sobe, kar je vznemirjalo mamo, ki je ljubila red in mir.” Gimnazijo je začel obiskovati v Novem mestu, nato pa v Mariboru, kamor se je družina preselila k teti, očetovi sestri. Na tamkajšnji klasični gimnaziji so med drugimi bili njegovi sošolci Edvard Kocbek, Bratko Kreft, Vasja Pirc, Anton Trstenjak. Po maturi se je vpisal na filozofski fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani vpisal na fiziko, kemijo in matematiko. Bil je odličen risar in mikalo ga je, da bi šel študirat na slikarsko akademijo v Zagrebu. Premamil ga je ples. “V sedmem razredu gimnazije sem se začel zavedati, kako je telo v gibanju svojevrstni posrednik duhovnosti, kateri sem se čutil močno zavezanega.” Tedaj je sestavil svojo prvo “koreografijo” – simbolično prosto vajo za dekleta ob petju znane pesmi Gor čez izaro. Leta 1928 ga najdemo na baletni šoli Rudolfa Labana v Hamburgu in pozneje v Berlinu. Na tej šoli je spoznal svojo Pio; njeno pravo ime je bilo Marie Louise Scholz, bila je doma iz Hamburga in skoraj štiri leta mlajša. Bila je ljubezen na prvi pogled. Povabil jo je na morje, na jadranje. S pisnim pristankom njene matere sta se 6. avgusta 1929 na Rabu poročila (poročna priča je bil Edvard Kocbek). Še naprej sta ostala prizadevna in uspešna učenca baletne umetnosti. Pino je povedal, kako je potekalo šolanje pri Labanu: “Učenci so morali z vajo priti do občutja, kako se iz sredine telesa rojeva plesni gib-impulz. Raziskovali smo napetost-popuščanje, ozkost-širokost gibov, priteg-odriv, sunkovitost-lagodje, smeri zamahov in gibov po točkah ikozaedra vse v razmerju do prostora in časa.” Začela sta z baletnimi nastopi v deželnem teatru v Darmstadtu, bila sta solista, koreografa in vodji baleta v mestu Dessau pri Leipzigu, v tesni mednarodni konkurenci sta prejela odličje v Parizu (1932), v sezoni 1932/33 sta prvič nastopila v Ljubljani in s plesnim večerom Mlada pota izjemno uspela. “Njun ples raste iz notranje potrebe po izrazu,” je zapisal kritik. Kot plesni in koreografski par sta se kmalu uveljavila v evropskih mestih, predvsem v Münchnu in Zürichu, kjer sta prevzela štiriletno baletno službo ter s celovečernim baletom Vrag na vasi doživela veličasten uspeh (1935). Na Bokalcah v Ljubljani sta spomladi 1937 pripravljala celovečerno baletno pripoved, svojo najznamenitejšo izvirno plesno umetnino Lok (Mladost, Ljubezen, Zrelost). Takrat jima je že delala družbo hčerka Veronika, rojena 8. decembra 1935; po Veroniki se je rodil še Tomo. Oba sta šla po stopinjah svojih staršev: Veronika je bila znana baletna plesalka v Ljubljani, Münchnu, Parizu in New Yorku; Tomo, prav tako uspešen baletni plesalec, živi v svojem rojstnem domu v Münchnu z ženo balerino, ki je vodila odlično baletno šolo. Oba otroka bi rada ostala pri starših. Pino in Pia sta načrtovala, da bosta v Novem mestu napravila baletno domačijo, na katero bodo hodili talentirani mladi ljudje. Zemljišče v Ločni je Pino kupil že leta 1937, po vojni pa sta na njem začela graditi dom in baletno domačijo, pa so oblastniki nadnju poslali buldožerje. Ob pomoči prijateljev sta komaj nekaj rešila. “Kot težka mora leži to na mojem srcu; polastili so se mojega koščka zemlje, otrokom so vzeli ne le dom, temveč tudi domovino…. Tega nista mogla prenesti, to ju je odgnalo od doma: hčerko v Ameriko, sina pa v Nemčijo.” Po vojni leta 1946 sta Pino in Pia prevzela umetniško vodstvo ljubljanskega baleta in delala z njim dvajset let. Vtisnila sta mu svoj osebni pečat in dosegla, da je slovenski balet postal resnično del slovenske gledališke kulture. Baletnik Vojko Vidmar je zapisal, da ga je nekdo vprašal, če sta Pia in Pino Mlakar imela srečno življenje. “Ožarjenost, s katero smo odhajali z obiskov pri njiju, je dovolj zgovoren dokaz.”
“Sigismund (Žiga) Herberstein je bil po rodu in mišljenju sicer Nemec, po materi pa je prešla tudi slovenska kri v njegove žile,” je zapisal neznani avtor v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1927 v dolgem in zanimivem sestavku, posvečen štiristoletnici drugega potovanja tega znamenitega moža v Rusijo. “Dobro je znal in cenil slovenski jezik in v slovenski zgodovini zasluži še posebno zaradi tega častno mesto, ker si je pridobil naslov ‘drugega razkritelja Rusije’.” To se je zgodilo v prvi polovici 16. stoletja, ko je bila Rusija za Evropejce “neznana dežela”. Herberstein je tja potoval dvakrat (1516-1518 in 1526-1527). Pri drugem potovanju mu je cesar naročil, naj poleg diplomatskih nalog proučuje še verske razmere. Tako je nastala njegovo latinsko pisana knjiga Rerum Moscovitarum comentarii (Dunaj 1549). Knjiga je doživela številne natise in prevode; slovenski prevod ima naslov Moskovski zapiski (1951).
Tukaj je tekla zibelka Sigismundu, ki je zagledal luč sveta 23. avgusta 1486 kot tretji sin Lenarta in Barbare Luegger iz rodu predjamskih gospodov. Prvi pouk je dobival v Vipavi, kjer je že takrat bila župnijska šola. Poleg drugih potrebnih reči se je učil tudi slovenskega jezika, kar rojenemu Nemcu ni bilo lahko. Sam je priznal: “Slovenščina mi je delala v mladosti mnogo preglavic.” Kasneje pa mu je dobro služila, ko je potoval po raznih deželah, zlasti v Rusijo. Potem se je šolal pri sorodniku stolnem proštu v Krki na Koroškem, od koder ga je kuga pregnala na Dunaj. Pri sedemnajstih letih je na dunajski univerzi dosegel bakalavreat (prvo stopnjo akademske izobrazbe) in se vrnil v Vipavo kot izobražen viteški mladenič. Postal je vojak: izkazal se je v vojni proti Ogrom in proti Benečanom v spodnjem Posočju in v Istri. Za njegove zasluge ga je cesar Maksimilijan leta 1514 povzdignil v plemiški stan in ga poklical na dvor, kjer je postal dvorni svetnik. Od tedaj je v službi cesarjev Maksimilijana I., Karla V. in Ferdinanda I. opravljal mnoge zahtevne diplomatske naloge in sicer zelo uspešno zaradi bogatih izkušenj, znanja jezikov (obvladal jih je sedem) in telesne vzdržljivosti.
Sigismund Herberstein je kot cesarski odposlanec potoval v številne dežele tedanje Evrope: na Dansko, v Švico, Španijo, na Češko, večkrat na Madžarsko in Poljsko, dvakrat v Rusijo. Na ta službena pota se je odpravljal ne le kot diplomat, ampak tudi kot skrben opazovalec dežele in ljudi. Skrbno si je zapisoval vse: podnebje, rastline, živalstvo, kovine, vera, jezik, šege, vlada, trgovina, obrt, zidava hiš – vse ga je zanimalo. Svoje prvo diplomatsko nalogo je opravil leta 1515, ko je bil navzoč pri srečanju avstrijskega cesarja z ogrsko-češkim in poljskim kraljem. Leta 1516 ga je cesar poslal k danskemu kralju in med potjo se je sestal s tremi nemškimi volilnimi knezi. Istega leta je dvakrat potoval v Švico, naslednje leto kar dvakrat k poljskemu kralju Sigismundu, pri katerem se je ustavil med svojim prvim potovanjem k velikemu knezu v Moskvo, od koder se je vrnil po skoraj sedemnajstih mesecih. Cesar Maksimilijan I. ga je poslal v Moskvo zato, da bi moskovskemu velikemu knezu Vasiliju III. ponudil cesarjevo prijateljstvo s prošnjo, da se spravi s poljskim kraljem Sigismundom, s katerim je bil v dolgem in hudem sovraštvu. Pogajanja so se dolgo vlekla in v tem času je Herberstein proučeval šege in običaje ter življenje Rusov. Tudi ruskega jezika se je toliko naučil, da ni več potreboval tolmača. Po vrnitvi domov so ga čakala nova poslanstva v razne evropske dežele. Leta 1526 se je drugič odpravil na Poljsko in v Rusijo, da doseže mir med obema državama zaradi večje varnosti pred Turki, ki so tedaj napadali Evropo. Svoji službi je bil zvest do smrti: umrl je 28. marca 1566 na Dunaju, v osemdesetem letu življenja.
Pri vseh svojih diplomatskih nalogah in poteh je Sigismund Herberstein našel čas, da je opisal svoje vtise z dveh potovanj v Rusijo in jih oddal v tiskarno. Leta 1549 so izšli na Dunaju v knjigi z naslovom Rerum Moscovitarum Comentarii, v slovenskem prevodu Moskovski zapiski. Delo je v latinščini doživelo deset izdaj, vsaj tolikokrat pa tudi v nemškem, italijanskem, češkem in ruskem jeziku. “Herbersteinovi Moskovski zapiski so postali tako popularni ne samo zaradi snovne novosti in zanimivosti, plastične pripovedi in ilustracij ter kart, marveč tudi zaradi velike strokovne solidnosti in zanesljivosti,” je zapisal Sandi Sitar (Sto slovenskih znanstvenikov, Ljubljana 1990).”Herberstein se je vselej izredno skrbno pripravljal na svoja potovanja, vedno je poprej preštudiral vse dostopno gradivo… Kadar je šlo za neverjetne pripovedi, ki jih je bil tisti čas o malo znanih deželah poln, jih je sicer zabeležil, ni pa jim verjel, če zanje ni našel zanesljivih dokazov… Lahko rečemo, da je svoja potovanja pripravljal, opravljal in opisoval na način, ki zasluži oznako ‘znanstveni’.” Utemeljena je sodba Branka Marušiča, da je bilo Herbersteinovo delo “izredno pomembno za evropski prostor, saj je knjiga odkrila Rusijo, njene etnične značilnosti, prirodo, pravne običaje, gospodarsko stanje, zemljepis, verske razmere. Znanstveni svet še danes posveča Herbersteinovim moskovskim zapiskom veliko pozornost.” Njegov potopis je v slovenščino prevedel p. Modest Golia, križniški redovnik. Izšel je leta 1951 pod naslovom Moskovski zapiski, z opombami, Herbersteinovo biografijo in bibliografijo.
Po krivici obsojeni dobri pastir
Gregorij Rožman je bil doma s Koroškega. Rodil se je 9. marca 1883 v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku, kot najmlajši od šestih otrok Franca in Rožmana in Terezije roj. Glinik. Po končani osnovni šoli v Šmihelu je obiskoval gimnazijo v Celovcu. Po maturi leta 1904 je vstopil v celovško bogoslovje. Po treh letnikih bogoslovnega študija je bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Po novi maši je študij nadaljeval in končal ter leta 1908 postal kaplan v Borovljah, toda že naslednje leto ga je škof Kahn poslal študirat na Dunaj. Študij je “okronal” z doktoratom in se leta 1912 vrnil v Celovec, kjer je bil najprej prefekt v malem semenišču, jeseni 1913 pa je postal profesor cerkvenega prava in moralke na bogoslovnem učilišču v Celovcu ter hkrati spiritual (duhovni vodja) v celovškem bogoslovju. Kot zaveden Slovenec se je moral proti koncu leta 1919 pred nemškimi nacionalisti umakniti v Ljubljano, kjer je postal profesor kanonskega (cerkvenega) prava na Teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze. Bil je nasprotnik nemškega nacizma in italijanskega fašizma. Zmote teh dveh totalitarizmov je tudi javno v pridigah pobijal. Zvest nauku Cerkve je kasneje enak odnos zavzel tudi do komunizma. Ko je OF pod krinko NOB sredi sovražne okupacije sprožila komunistično revolucijo, je izjavil: “Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in največja nesreča za slovenski narod.” “In zgodovina mu je dala prav,” je zapisala zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar.
Sveta stolica je 17. marca 1929 Gregorija Rožmana imenovala z pomožnega škofa ljubljanskemu škofu Jegliču s pravico nasledstva. Kot da bi slutil, kakšne preizkušnje ga v škofovski službi čakajo, si je izbral geslo “Crucis pondus et praemium” (Križa breme in plačilo). Ko je leta 1930 prevzel vodstvo ljubljanske škofije, je nadaljeval versko in moralno prenovo, ki jo je korenito zastavil njegov prednik škof Jeglič. Škof Rožman je pospeševal verske in apostolske organizacije, kot Marijine družbe in Katoliško akcijo. Slednja naj bi se razvila po vseh župnijah po stanovskem načelu, zelo pomembna je postala dijaška KA. Leta 1935 je v Ljubljani organiziral veličastni II. evharistični kongres za Jugoslavijo, leta 1939 pa VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Leta 1940 je s škofijsko sinodo ter izdajo Zakonika ljubljanske škofije in Pastoralnih inštrukcij dopolnil škofijsko ureditev, kar pa zaradi izrednih razmer med drugo svetovno vojno in po njej ni moglo zaživeti.
Ob sovražni okupaciji aprila 1941je bila ljubljanska škofija razdeljena. V delu, ki so ga zasedli Nemci (Gorenjska), je ostalo 142 župnij, izgnanih je bilo 193 duhovnikov, 200.000 vernikov je ostalo brez dušnih pastirjev, Škofovi zavodi v Šentvidu so bili zasedeni in spremenjeni v zapore. Italijani so na okupiranem ozemlju (Dolenjska in del Notranjske) duhovnikom dovolili ostati na službenih mestih in bolj ali manj nemoteno opravljati svoje dušnopastirsko delo v slovenskem jeziku, skladno z obljubljeno kulturno avtonomijo v začetku okupacije. Vendar tudi tu ni teklo vse gladko. Škof je na prošnjo slovenskih demokratičnih strank s svojo avtoriteto pogosto interveniral tako pri italijanskih kakor nemških oblastnikih za nedolžne žrtve. Kljub temu so ga komunisti razglašali za “narodnega izdajalca”. Po nasvetu najbližjih sodelavcev se je maja 1945 umaknil v Avstrijo, od tam pa v Severno Ameriko. Avgusta 1946 je bil na sramotnem procesu v Ljubljani obsojen. V Ameriki je škof Rožman deloval kot potujoči misijonar med našimi rojaki v ZDA in Argentini. Ko je 16. novembra 1959 v Clevelandu umrl, komunistični oblastniki niso dovolili niti zvonjenja po župnijah ljubljanske škofije.
V svoj škofovski grb si je škof Jožef Kvas postavil križ z oznako svetega leta 1983, v katerem je postal škof, spodaj pa sta mogočni gmoti Kočne in Grintavca, vršacev, izpod katerih poteka njegov rod. Rodil se je 9. septembra 1919 v vasi Zalog, ki spada pod župnijo Cerklje na Gorenjskem. Bil je najmlajši od osmerih otrok (dva sta umrla v nežnih dobi). Ko je bil star leto in pol, je umrl oče. “Mama, vdova, praktično brez večjega imetja ali službe, nas je preživljala z obdelovanjem lastne zemlje, nekaj pa tudi z dninami pri bogatejših kmetih,” je povedal bralcem Ognjišča avgusta 1983. “Kruha sicer nismo stradali, da bi pa mogel kdo od otrok študirati, na to sploh ni bilo misliti! Vendar pa je bila, kolikor se spominjam od otroških let, v naših pogovorih vseskozi prisotna misel, da bom jaz duhovnik.” Božja previdnost je pripomogla, da se je ta misel uresničila. Po končani osnovni šoli v Zalogu in Komendi je šel v Ljubljano.
“Sprejeli so me v Marijanišče, kjer je bil samo internat, od tam se hodil na klasično gimnazijo.” Študij mu je delno omogočil rojak dr. France Kimovec, skladatelj in stolni prošt v Ljubljani, še bolj pa njegova sestra Micka, ki je šla za deklo v Marijanišče in je s svojim delom odslužila njegovo sedemletno bivanje in šolanje. Po maturi se je jeseni leta 1939 vpisal v ljubljansko bogoslovje, kjer je zorel za duhovniški poklic v težkih letih druge svetovne vojne. Zaradi nemške zasedbe Gorenjske štiri leta ni mogel domov. Maja 1945, ko je bilo očitno, da bodo na Slovenskem zavladali zmagoviti “revolucionarji”, so se ljubljanski bogoslovci šestega letnika, ki so bili tik pred mašniškim posvečenjem, pridružili množici beguncev in šli na Koroško v upanju, da se bodo kmalu vrnili. Z vrnitvijo so morali počakati, ne pa z mašniškim posvečenjem, ki so ga prejeli kot begunci, ker takrat v Ljubljani ni bilo škofa (škofu Rožmanu so grozili s smrtjo, zato se je iz Ljubljane umaknil). Jožef Kvas je bil skupaj s tremi sošolci posvečen v duhovnika 5. junija 1945 v kapeli uršulinskega samostana v Zagradu pri Gospe Sveti. Čez tri dni, na praznik Srca Jezusovega, pa je daroval svojo novo mašo v Vetrinju, kraju slovenskega begunstva na Koroškem. V tisti cerkvi so takrat cele dneve naši ljudje molili križev pot in žalostni del rožnega venca. Slutili so, da so tisti možje in fantje, ki so jih odpeljali v Jugoslavijo (po podlem izdajstvu Angležev), nastopili pot mučeništva.
Mladega duhovnika je po novi maši za nekaj tednov sprejel dober koroški duhovnik, potem pa je novomašnik Jožef odšel v Italijo, da bi končal bogoslovne študije v samostanu Praglia blizu Padove. Njegovo prvo službeno mesto je bil Bovec, kjer je deloval kot kaplan do leta 1948. “Na Primorsko imam zelo lepe spomine.” Ljubljanski škof Anton Vovk ga je tega leta poklical “domov” in ga poslal za kaplana v Semič v Belo Krajino, kjer je ostal štiri leta. Leta 1952, pol leta zatem, ko so v Novem mestu napadli in zažgali škofa Vovka, namenjenega v Stopiče blagoslovit nove orgle, je bil imenovan za upravitelja te župnije, kjer so krvavele rane minule vojne. “Pol cerkve je bilo pri maši v črnini, večina otrok sirot brez očeta.” Po desetih letih lepega župnikovanja ga je nadškof Jože Pogačnik imenoval za kanonika v Novem mestu. “Moje glavno delo v Novem mestu je bilo poučevanje verouka. Prevzel sem ves verouk. Če si mislite, da je bilo samo prvoobhajancev 120, potem je bilo kateheze kar dovolj.” Njegovo “dolenjsko obdobje”, ki je trajalo polnih deset let, se je končalo leta 1968, ko ga je nadškof Pogačnik poklical v Ljubljano, kjer je kot stolni kanonik opravljal celo vrsto služb, med njimi vodstvo tečajev priprave mladih na zakon.
Leta 1983 je bil 15. maja imenovan in 12. junija posvečen za ljubljanskega pomožnega škofa. Za svojo novo službo si je izbral geslo “Služiti z veseljem”, ki mu je bil dosledno zvest do konca. Vsi so ga imeli radi, ker je bil ves božji in zato tudi zelo človeški, kar je potrdil njegov nečak duhovnika Maks Ipavec ob pogrebnem slovesu: “Z njegovega duhovniškega obraza je sijala milina, preprostost in miroljubnost. Jezusovi blagri so živeli v njegovi čisti duši.” Ko je dokončal osemdeset let življenja, je bil cerkveno upokojen in preselil se je v Duhovniški dom v Ljubljani, kjer je s svojo dobroto ustvarjal pravo družinsko ozračje. Rad je pomagal pri vseh škofovskih opravilih v nadškofiji, predvsem pa je veliko molil. Ob biserni maši sredi leta 2005 so ga vprašali, kako da je tako mladosten. Odgovoril je: “Zato, ker sem bil in sem še srečen v duhovniški službi.”
Rodil se je 14. januarja 1915 blizu mesteca Belfort v Alzaciji ob francosko-nemški meji. Njegov oče je bil socialist, zavzet borec za pravice delavcev. Svoje človekoljubne misli je širil s časopisom, ki ga je sam urejal in v glavnem tudi sam pisal. Po krstu je sicer bil katoličan, toda njegova “vera” je bil socializem. Mati je bila judovskega rodu, tudi ona brez vere. Toda oba sta ga za vse življenje obogatila s svojo veliko medsebojno ljubeznijo, tako da si je kot otrok mislil, da sta že od vekomaj poročena in da bosta za vedno ostala skupaj. Andre je od svojih staršev prejel čudovite moralne zglede, vere pa mu niso dali. “Boga za nas ni bilo…
Kristjani v našem mestu, ki bi nas lahko o njem poučili, so molčali; morda zaradi strpnosti, mogoče pa tudi iz strahu, da se ne bi iz njih norčevali… Njihova morala je bila približno taka kot naša. Bili smo popolni ateisti.” Po končani osnovi šoli je nekaj časa obiskoval srednjo šolo, kmalu se je prepisal na slikarsko akademijo, a že čez malo časa je začel sanjati, da bo postal arhitekt. Oče, ki je bil tedaj že znana osebnost v francoskem socialističnem gibanju in je kmalu zatem postal glavni tajnik Komunistične partije Francije, ga je nekega dne poklical, da se odkrito pogovorita o njegovi prihodnosti. Šola mu ni šla in na očetovo priporočilo je dobil službo v neki tiskarni, kjer pa se ni posebno izkazal, zato je službo večkrat menjal. V uredništvu nekega časopisa, ki je bil blizu socialistom, je spoznal pet let starejšega sodelavca Willemina, ki je bil katoličan od rojstva. Pri petnajstih letih je vero izgubil, a se je kasneje spet dokopal do nje. Posredno je do vere pomagal tudi Frossardu.
Minilo ga je potrpljenje in šel je za njim. Vstopil je v kapelico, ki je bila z umetniške plati dokaj revna. Njegov pogled je obstal na oltarju, na katerem so bile rože, goreče sveče in monštranca. Vse, kar je videl, mu je bilo popolnoma tuje. A naenkrat je, kakor silno razodetje, zaslišal v svoji notranjosti besedi “duhovno življenje”. V istem trenutku je s stoodstotno gotovostjo začutil: “Ta svet je resničnost! V vesolju je neki red: nad tem pajčolanom bleščečih oblakov je jasnost Boga, ki biva ta trenutek, ki biva osebno in sicer v osebi tistega, ki bi ga bil trenutek prej zanikal, ki ga kristjani imenujejo ‘naš Oče’ in katerega sladkost v tem trenutku čutim.” Ko sta s prijateljem prišla ven, ga Willemin skorajda ni prepoznal. “Kaj je s tabo?” ga je začuden vprašal. In Andre mu je odgovoril: “Katoličan sem, apostolski in rimski. Bog biva in vse je resnično!” Po tem silovitem srečanju z Bogom se je dal temeljito poučiti v veri. Ni želel, da bi se o njegovem spreobrnjenju govorilo v javnosti, da ne bi prizadel svojih najbližjih. Z očetom sta se kasneje lepo ujemala, mati in sestra pa sta šli za njim po poti vere.
Ko mu je bilo enaindvajset let, je šel služit vojsko kot mornar, kjer je dosegel stopnjo častnika. Leta 1942 se je poročil in se vključil v odporniško gibanje. Zajeli so ga Nemci in prišel v koncentracijsko taborišče, kjer so nacistični zločinci taboriščnike nečloveško mučili in poniževali. Njegova vera je ostala trdna. “Ta strahotna izkušnja mi je razodela neskončno vrednost človeškega bitja. Nacistični peklenski sistem nas je skušal na vse načine poniževati, nam jemati človeško dostojanstvo. Toda bolj kot so nas poniževali, bolj smo jaz in z menoj številni drugi v ponižanih in iznakaženih videli Kristusa. Iskreno povem: v taborišču sem doumel, zakaj je Kristus izbral nespametno pot trpljenja in smrti na križu. Vsi trpeči so njegova podoba.”
Študentje filozofije so bili pred zaključnim izpitom iz logike, ki je veljal za dokaj težkega. Profesor je slušateljem dovolil, da prinesejo s seboj navaden list papirja, na katerega si lahko napišejo čimveč podatkov.
Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni – in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu, da bi v prihajajočih vekih pokazali v svoji dobrosrčnosti do nas v Kristusu Jezusu čezmerno bogastvo svoje milosti. (Ef 2, 4 – 7)
Belgijski kardinal Godfried Danneels je dal deset praktičnih nasvetov za dober post, ki je zanj »čas za vajo v bolj krščanskem življenju in za pripravo na Veliko noč z dobro pripravljenim srcem. Program poznamo že dolgo: moliti, postiti se in deliti. Toda uresničujemo ga lahko vsakokrat drugače.« Dodal je še: »Tu je deset pravil za dober postni čas. Vendar pravila ne pomenijo nič, če nas ne približajo Bogu in ljudem. Ali pa če nas naredijo zagrenjene. V tem času se moramo truditi, da postajamo lažji in bolj veseli.«
Dediščina po materi čustvenost, po očetu vedrina
Leta 1888 šel v Ljubljano na klasično gimnazijo, toda po končanem drugem razredu se je prepisal na učiteljišče, da bi čimprej prišel do kruha, kajti oče je zbolel za jetiko, ki ga je leta 1891 pobrala. Za Dragotina se je zavzel trgovec Janez Valenčič, materin brat, zato se je Dragotin vrnil na gimnazijo, skrbnik je namreč hotel, da bi nečak postal duhovnik. Mladi dijak, ki se je že uveljavljal kot pesnik, ni ustregel njegovim načrtom. Kot petošolec je napisal pamflet Naš Mesija, uperjen proti ljubljanskemu škofu Missiu. Dobil je neprimerno v vedenju. Sorodniki so mu ustavili podporo; ker ni mogel plačati šolnine, so ga odslovili z gimnazije. Ob podpori prijateljev je mogel nadaljevati gimnazijo v Novem mestu, kjer je leta 1898 maturiral.
Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobenega,” je o Ketteju povedal prijatelj Ivan Cankar. Živel je v zelo težkih, preživljal se je s poučevanjem in pisanjem v razne liste, ob šolskem delu je veliko bral in študiral. Njegovi zapiski kažejo njegovo zgodnjo zrelost. “Bodimo delavni, ker delo je življenje… Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo.” Novo mesto je Dragotina pritegnilo s svojo ljubko okolico in mu navdihnilo mnogo lepih pesmi. Maja 1897 se je zaljubil v Angelo Smoletovo, hčerko sodnega svetnika. To idealno in neuslišano ljubezen je izpovedoval v svojih pesmih. Sicer pa je bil tudi drugače nesrečen: leta 1897 je bil pri vojaškem naboru potrjen za triletno vojaško službo, ki so mu jo odložili do mature, po maturi 1898 pa je moral v Trst, da odsluži rok kot navaden vojak. Toda vojaško življenje ni prijalo ne njegovemu značaju ne njegovemu zdravju. Zbolel je za jetiko (kot mati in oče!); 15. marca 1899 so ga odpustili iz vojske. Odšel je v Ljubljano k prijatelju Josipu Murnu v staro cukrarno in med njenimi mračnimi zidovi je ta svetli pesnik 26. aprila 1899 umrl. Umirajočemu Ketteju je Župančič v neodposlanem pismu izpovedal o sebi in Cankarju: “Ti nisi tako izzivajoč, kot sva midva, a ti si zato vse kaj drugega! Ne misli, da ti hočem laskati, a v tebi je globina, v tebi je bistvo. Mi tavamo, iščemo – ti hodiš trdno in varno; mi se motimo – ti prerokuješ.” Ob prvi obletnici njegove smrti je Anton Aškerc uredil prvo izdajo Kettejevih Poezij.
Kette je začel pesniti zelo zgodaj: ko mu je bilo osem let, je napisal prvo pesem očetu za god. Njegov pesniški razvoj obsega tri razdobja: ljubljansko (zgodnje), novomeško (izredno plodno) čas pred odhodom v Trst. Slovstveno se je izobraževal sam in sicer tako, da je veliko bral, mnoga dela v izvirniku, zato se je poleg ruščine naučil še francoščine, italijanščine in nazadnje še angleščine. Vendar se je zavestno odpovedal vsakemu posnemanju, odklanjal je tedaj modno zahodnjaško dekadenco. “Ugajala sta mu mir in ubranost starih mojstrov, antike in Goetheja… Poezija mu je morala biti čustveno pristna in temperamentna, a hkrati tudi preprosto zdrava, zato je črpal zanjo pobudo ne le v sebi, ampak tudi v naravi in pri ljudstvu” (Joža Mahnič). Zapisal je: “Velikega pomena za nas je narodna poezija. Kajti mi smo kolikor toliko pokvarjeni, narod ne še tako; on še misli in čuti, kakor je prav.” Že v začetku v Kettejevi poeziji prevladujejo ljubezenski motivi, ki dozorijo v novomeškem obdobju, ko ga navdihuje ljubezen do Angele. Kettejeva lirika doseže najlepši razcvet v sonetnih ciklih, nastalih v zadnjih počitnicah na Notranjskem, deloma v Trstu. V treh tednih je ustvaril kar sedem ciklov s 45 soneti. Cikel Moj Bog razodeva duševno stanje pesnika, ki intuitivno spet išče Boga, “katerega je v mladosti doživljal predvsem v stoterih lepotah narave in neuničljivih energijah vesolja” (J. Mahnič). Kette se je v javnosti oglasil najprej v mladinskih listih Angelček in Vrtec s svojo prozo za otroke. Značilne odlike njegovih del te vrste, med katerimi je zelo znana Pravljica o šivilji in škarjicah so pravljična fantazija, razgibana zgodba, tehtna življenjska modrost in prikupna vzgoja. Tako zna nagovoriti otroke umetnik z otroškim srcem, kar je bil Kette.