Ubald Vrabec
* 11. december 1905, Trst, † 27. januar 1992, Izola
Življenje in delo tega ognjevitega moža je v zajetni študiji prikazala Bojana Kralj; ob sedemdesetletnici njegovega rojstva mu je njegov goriški prijatelj Zorko Harej, prav tako glasbenik, »podaril« ljubezniv zapis v koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1977. Ubald Vrabec seje rodil 11. decembra 1 905 v Trstu. Oče Karel, po poklicu čevljar, je bil doma iz Pliskovice na Krasu, mama Urša, rojena Brešan, paje bilaTolminka. Ubald je imel starejšega brata Vladimira, ki pa je umrl že v predšolski dobi. Pri njih je živel Ubaldov stric Vincenc, ki je bil dober pevec in je igral na mandolino; pevca sta bila tudi oče in mama in pri Vrabčevih so ob večerih pogosto prepevali, zato ni čudno, da se je Ubald posvetil glasbi. V Trstu je obiskoval slovensko osnovno šolo, nemško pripravnico in italijansko nižjo srednjo šolo. S sedmimi leti se je začel učiti mandolino, z dvanajstimi pa violino v šoli Glasbene matice (njegov profesor je bil A. Ivančič), kasneje še klavir (V. Šonc) in harmonijo (pri skladatelju Vasiliju Mirku).
Po prvi svetovni vojni je glasbeni študij nadaljeval najprej v Trstu, nato pa v Bologni, kjer je leta 1929 diplomiral. Ves čas študija je nastopal v raznih pevskih zborih, dokler jih fašistične oblasti niso razpustile (1928). Glasbeno je deloval tudi med Slovenci v Argentini, kamor se je izselil leta 1929, toda leta 1 931 ga že najdemo v Mariboru. Maja 1941 se je vrnil v Trst. Po drugi svetovni vojni je vodil razne zbore na Tržaškem. Za raznovrstne priložnosti (proslave, koncerte/ radijske nastope) je sproti komponiral izvirne pesmi. Od leta 1949 do upokojitve (1961) je poučeval violino pri Glasbeni matici v Trstu.
Plodovit skladatelj in odličen zborovodja
Bojana Kralj v zgoraj omenjeni študiji navaja vsa dela skladatelja Vrabca. Kako številna in raznolika so, vidimo že iz kazala, kjer so naštete posamezne zvrsti: zborovska glasba (teh del je največ, saj je Vrabec izrazit zborovski skladatelj), otroški zbori, ženski zbori, pesmi za sopran, alt in klavir, moški zbori, mešani zbori, cerkvena in sakralna glasba, instrumentalna glasba, orkestralna glasba, simfonična pesnitev, kantate, solo pesem, opera. V tem kratkem sestavku ne morem njegovih skladb podrobneje predstaviti, navedel pa bom, kako je Vrabčeve vokalne skladbe po njihovi izpovedni vsebini razdelil Zorko Harej. »Zložil« jih je v pet »predalčkov«: pesmi o lepotah , stvarstva in življenja (med temi “je najbolj znana pesem Bratci veseli vsi), pesmi o slovenskih krajih, o slovenski junaški in trpki zgodovini (tu so njegove »tolminske« pesmi na besedilo Alojza Gradnika in v spomin materi Tolminki), pesmi vojnega in povojnega vzdušja o sužnosti, ponižanju, trpljenju naših ljudi, o maščevanju, o odrešujočem delu, o svobodi (zelo znana je Bilečanka), meditativna lirika (precej na besedila Srečka Kosovela), satirične pesmi. 
Smisel za humor in satiro razodevajo tudi njegovi iskrivi zapisi o glasbi in marsičem drugem. Bil je tudi odličen dirigent številnih pevskih zborov: mešanih, moških, ženskih, otroških, svetnih in cerkvenih. Z njimi je »osvojil« mnoge domače in mednarodne nagrade in priznanja. Pevce je znal pri vajah tako ogreti, da so na koncertih lahko peli čimbolj »samostojno«, živo in sproščeno. Ko je opazoval nastop kakega zbora, se mu je pogosto vsiljevala misel: »Kako bi ti pevci sproščeno, živo. podali to pesem, ko ne bi imeli pred seboj pevovodje, kijih s svojim dirigiranjem moti in zadržuje!«
Devetnajstleten Je napisal svoj Te Deum
»Ko sem osvojil prve pojme o harmoniji, sem napisal za cerkveni zbor pri Sv. Ivanu Te Deum,« se spominja skladatelj. »K Sv. Ivanu sem namreč nekaj let zaporedoma hodil igrat violino za glavne cerkvene praznike… Ta Te Deum so potem pri Sv. Ivanu prepevali vsa leta, ko sem bil v Argentini, v Mariboru in še med drugo svetovno vojno.« Vrabec je vse svoje življenje ustvarjal tudi na cerkvenem in sakralnem področju. Harej je zapisal, da Vrabčeva cerkvena glasba »izhaja iz istega lepotnega vira, kakor svetna, zasleduje isti namen, ganjenje človeškega srca, a se obrača na verski čut, zato uporablja posebna besedila, se izvaja v cerkvi in ima večidel za izvajalni instrument orgle in človeški glas. Vrabčeva cerkvenoglasbena ustvarjalnost obsega skoraj izključno vokal.«
Kmalu po vrnitvi v Trst med drugo svetovno vojno je Ubald Vrabec napisal dva moteta (Oro supplex in Confitemini Domino) 41 za mešani zbor ih orgle. Njegova dejavnost na cerkvenem področju se je razmahnila po drugem vatikanskem koncilu, ki je uvedel v bogoslužje narodne jezike. Napisal je več maš, iz njegovega srca so privrele melodije mnogih cerkvenih pesmi, med katerimi so se ljudem priljubile zlasti božične Bila je noč, Zvezde gorijo. Vrabec je dolga leta pel v pravoslavnem zboru v Trstu in ga nekaj časa tudi vodil. Zanj je napisal skladbo-molitev Otče naš. Njegove zborovske priredbe starih ljudskih cerkvenih pesmi so izšle v zbirki Ljudske nabožne pesmi (Trst 1 974). V njej je zbranih 43 napevov z vsega slovenskega prostora različnih časov in narečij. Zaključni “amen” njegovega polnega življenja je izzvenel 27. januarja 1992. Za čakalnico vstajenja si je izbral božjo njivo v Rodiku pri Kozini.
Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2005) 12, str. 40.
Njegova razvijugana življenjska pot je trajala natanko 95 let: za ta svet se je rodil 30. septembra 1904, za večnost pa isti dan leta 1999. Zibelka mu je tekla v Mariboru, kjer je njegov oče Andrej služboval na sodišču. Za njim sta prišli na gostijo življenja sestri Marica in Milka, nazadnje pa še brat Zoran, ki ga je v nežni mladosti pobrala škrlatinka. Oče je bil velik narodnjak, rad je pel domovinske pesmi. Svojemu prvorojencu je namenil učiteljski poklic: »Na učiteljišče boš šel, boš šolmajster; pomagaj ljudem in ljudje te bodo imeli radi in ti pomagali!« Mati Marija pa je bila zelo pobožna. »Ne pozabi, da si Marijin sin,« je ponavljala Andreju, ki je bil krščen v mariborski cerkvi Marije Matere usmiljenja. Devetnajstletni učitelj je po diplomi šel poučevat otroke na salezijanski osnovni šoli na Radni. Takrat še ni mislil na duhovniški poklic, že jeseni leta 1924 pa je začel noviciat v salezijanski družbi. Med redovno pripravo in bogoslovnim študijem je opravljal razne odgovorne službe. Leta 1933 je prejel mašniško posvečenje in najraje bi takoj odšel v misijone na Kitajsko, kjer je uspešno deloval slovenski salezijanski misijonar Jožef Kerec. Njegova prošnja je bila uslišana dve leti kasneje. Najprej je deloval skupaj s Kerecem, potem pa sam.
Na Kitajskem je ostal šestnajst let: od 1935 do 1951, ko je bil od tam izgnan. Vodil je poklicno šolo za dečke, predvsem iz revnih družin: bilo jih je do 500. Ko so zavladali Maovi komunisti, je bil izgnan v Hongkong, odkoder je šel v Macao. Potem je dve leti (1952-1964) misijonaril v Severnem Vietnamu (Hanoi), ki je bil tedaj še francoski protektorat. Tam je divjala vojna med vietnamskimi partizani in Francozi, ki se je po dveh letih groze končala z zmago Ho Ši Minha. Majcen je deloval v ‘mestu dečkov’, kjer je živelo in se šolalo okoli 450 vojnih sirot, ki so jim salezijanci nudili strokovno šolanje in tudi verski pouk. »Vietnamci so zelo pobožni, mnogo bolj kot Kitajci,« se je spominjal naš misijonar.
Leta 1954 je bil imenovan za ravnatelja salezijanskega zavoda v Hongkongu: tam je vodil obrtno in višjo srednjo tehnično šolo, ki jo je obiskovalo nad 1100 učencev. Po dveh letih so ga poslali v Južni Vietnam (Saigon), kjer je deloval polnih dvajset let. Bil je ravnatelj različnih šol, delegat vrhovnega salezijanskega predstojnika za Vietnam. Enajst let je bil prvi magister vietnamskih novincev in je dejansko postavljal temelje Družbi, zato so ga imenovali »vietnamski Don Boško«. Konec aprila 1975 je v Južnem Vietnamu zavladal komunistični režim in kmalu zatem so morali državo zapustiti vsi tuji misijonarji. Majcen je odšel med zadnjimi, avgusta 1976. Ob svojem odhodu je že utrdil skupnost 130 mladih salezijancev, domačinov, da so lahko ustanovili samostojno pravno skupnost. Njegovi Vietnamci so ga imenovali Cha Maisen, Bo Maisen (Cha in Bo v vietnamščini pomeni oče), prijatelji misijonov pa so mu pravili dedek ali patriarh. Bolan in izčrpan se je ustavil na Taiwanu (Formozi) pri velikem slovenskem misijonskem zdravniku Janezu Janežu. Majcen je bil bolničar, spovednik, voditelj duhovnih vaj, ravnatelj deškega mesta. Tam je napisal 14 zvezkov zgodovine salezijanskih misijonov v Vietnamu, ob prihodu v Rim (1979) jih je izročil vrhovnemu vodstvu.
Na praznik evangelista Marka, 25. aprila 1979, je prišel v Ljubljano. Pred njim je bilo še polnih dvajset let »misijonarjenja« v domovini. Bil je spovednik v Želimljah in na Rakovniku, hodil je okoli in navduševal ljudi za misijone – z ljubljenim Vietnamom v srcu. Zadnji dve leti »se je končala tudi njegova stezica, ki je iz podstrešne sobice na Rakovniku po nekajkrat na dan vodila v cerkev Marije Pomočnice, v spovednico z napisom Andrej Majcen« (J. Zadravec). 30. septembra 1999 je stopil na pot večnosti.
Majhen deček se je peljal z vlakom, sam je bil v vagonu. Na eni od postaj je k njemu v vagon prisedel starejši možakar. Čudno se mu je zdelo, da deček potuje sam. Čez čas ga je vprašal:
Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini. (Mt 10, 28)
Dar za risanje je prejel po očetu – mizarju
“Dolžnosti sem se zavedal, ko sem videl očeta, kako mora delati v delavnici od jutra do večera; in mater, ki je ravno tako morala garati, skrbeti za sedem otrok… Že zgled me je klical, da sem tudi uvidel, da je treba delati, trdo delati vse življenje.” Po maturi leta 1925 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. “Tudi tam sem stalno risal, naredil sem portrete vseh svojih sošolcev.” Leta 1929 je bil posvečen v duhovnika. Že naslednje leto je odšel v Prago, kjer je pet let (1930-1935) študiral slikarstvo. Po končani akademiji se je vrnil v domovino in je bil do nemške okupacije (1941) profesor risanja na Škofijski gimnaziji v Šentvidu, kjer je imel tudi svoj atelje.
Po drugi svetovni vojni je bila škofijska gimnazija ukinjena in profesor Stane Kregar se je posvetil slikarstvu kot svobodnemu poklicu. Preselil se je v atelje pod Rožnikom, kjer je ustvarjal do zadnjega. V prvem obdobju svojega slikarskega ustvarjanja (še kot študent v Pragi in profesor v Šentvidu), ki je bilo obdobje surrealizma, je poudarjal dejastvo, da poleg vidnega obstaja tudi nevidno, poleg zavestnega tudi podzavestno. V sliko je uvedel sanjski svet, ki mu je ostal v spominu iz otroških let. “Mnogokrat sem leže na domačem vrtu v travi gledal oblake, ki se v njih videl zdaj to, zdaj ono, opazoval sem, kako se spreminjajo. Zdi se mi, da je bil to temelj moji poznejši težnji po spreminjanju enega predmeta v drugega.” Zelo pomemben mejnik v Kregarjevem umetniškem delu sta bila leti 1951 in 1953, ko se je predstavil s svojimi prvimi abstraktnimi deli.”Ko sem ustvaril prvo abstraktno sliko, se mi je zdelo, da sem dosegel luč svobode, da šele sedaj diham s polnimi pljuči. Ni se mi bilo treba več ozirati na barvo predmeta. Barva sama je začela govoriti s svojo ritmično razdeljenostjo po platnu. Zdelo se mi je, da šele sedaj lahko izpovem vse, kar hočem. Življenje, šum voda, valovanje žitnih polj, šumenje gozdov, ki sem jih prej slikal statično, so sedaj zadobili novo moč, moč gibanja.”
Kritika ga je označila za največjega slovenskega kolorista – mojstra barv za Rihardom Jakopičem. Razstava njegovega štiridesetletnega ustvarjanja v Moderni galeriji v Ljubljani (december 1971 – januar 1972) je potrdila, da za nobenim slovenskim umetnikom ni ostal tako obsežen opus kakor za Stanetom Kregarjem. Njegovih oljnih slik je registriranih nekaj nad 600. K tem pa je treba prišteti številne freske, sgrafitte, mozaike, predvsem pa dolgo vrsto slikanih oken (nad 400 jih je), s katerimi je oživil naše cerkve.
Po drugi svetovni vojni je Stane Kregar svoj umetniški dar v veliki meri posvetil cerkveni umetnosti. Okoli leta 1960 se je začelo veliko delati po cerkvah in tedaj je svoje talente podaril našim svetiščem od Prekmurja do Kopra. “Delal sem barvna okna, freske, oltarne slike, mozaik. Zraven tega še polno načrtov za mašne plašče in cerkvene vezenine.” To bi delal že prej, toda takrat ga niso sprejeli kot cerkvenega umetnika, “sem bil pač preveč moderen”. Za njegovo ustvarjanje na področju cerkvene umetnosti so najbolj značilna barvna okna, ki jih je ustvaril zelo veliko. In kaj misli o njih? “Barvna okna so zelo lepa stvar. Vernikom so bila vedno všeč… Tehnika slikanja oken pa se je zelo spreminjala. Sedanja je zelo blizu srednjeveškemu okenskemu slikarstvu: okna niso slikana, ampak so sestavljena kot mozaik.” Kregarjeva slikana okna so “lirična in melodična pesem barv, izražena v brezštevilnih simbolih in figurah. Z njimi je umetnik posejal naše cerkve in jim dal nadčasovno, mistično lepoto, z njimi pa je obogatil slovensko cerkveno slikarstvo kakor doslej še noben slikar umetnik” (Jože Dolenc). Kregar je manj znan kot ilustrator številnih knjig, zlasti koledarjev Mohorjeve družbe. Vodilo umetnika, čigar življenjska pot se je končala 1. avgusta 1973, je bilo: “Človek mora živeti v samoti in delati od jutra do večera… Delo mora stalno spremljati navdih. Velikokrat pride navdih šele z delom. Včasih pride tudi sam od sebe Vedno pa ga mora spremljati delo.”
Frančišek, toliko stoletij po tvojem kratkem bivanju na zemlji (1182–1226) je tvoje izpričevanje vere še vedno sveže, kakor da se je pravkar pojavilo. – Med tistimi, ki te poznajo, ni človeka – moškega ali ženske, mladega ali starega, vernega ali nevernega – ki ne bi občutil tvoje privlačnosti in te ne bi iskreno občudoval.
Zarodki, ki jim preprečijo, da bi dozoreli za življenje. Novorojenčki, ki jih vržejo v zabojnike za smeti ali skozi okna vlakov ali pa jih pustijo v straniščih podzemnih železnic. Otroci, ki so žrtve nasilja staršev ali sorodnikov, pretepeni do krvi, prodani pokvarjenim starcem, zapuščeni kakor potepuški psi, prisiljeni beračiti. Mladoletniki, ki jih spremenijo v zaloge organov, prisilijo, da opravljajo dela, ki jih telesno in moralno uničijo, prikrajšajo za izobrazbo, ki bi jo potrebovali, da bi lahko samostojno živeli na dostojen način. – Naša družba dokazuje pomanjkanje človeških in verskih vrednot z nasiljem nad majhnimi. – Nad majhnimi po starosti in nad majhnimi po človeški danosti in družbenem položaju. Z obojimi slabo ravna, ene in druge zatira. – Pravo preganjanje, ki ga trpijo majhni, nam vzbuja srh. – Na ves glas in na strehah bi morali vpiti strašne Jezusove besede: kdor preganja te male, si sam piše sodbo in odloča o svojem večnem pogubljenju. Ne bodo nas poslušali? Za hrbtom se nam bodo smejali? Ni važno. – Ne bodo pa mogli reči, da jih nismo opozorili.
Frančišek Asiški je najbolj čist in prepričljiv dokaz, da krščansko življenje ni sprejetje moralnih norm in verske prakse, temveč odločitev, da bo Kristus postal naše življenje, da se bomo enačili z njim. – Ne postanemo kristjani, če kopičimo dobra dela, tako da bi po določenem številu ur prostovoljnega dela, po določeni količini denarja, porabljenega v dobre namene, ter maš in molitev lahko rekli: »Zdaj sem pa kristjan«. – Kristjani postanemo z osebno in svobodno odločitvijo, da bomo mislili in delali tako kot Jezus in da bomo imeli takšen odnos do Boga ter do bratov in sester kakor Jezus. Vse prostovoljno delo tega sveta, trideset maš in štirideset rožnih vencev na dan ne služijo ničemur brez te odločitve. – Evangelizacija mora spet postati poglavitna naloga Cerkve, kajti odločitev, da postanemo kakor Jezus, se porodi iz poslušanja evangelija, ne iz določanja – ali vsiljevanja – moralnih norm, dobrih del, verskih navad. – Govoriti o teh otrokom ali jim jih vsiljevati, ne da bi jih spodbujali, naj si izberejo Jezusa za zgled in način življenja, marsikdaj pomeni zmanjšati možnost, da se bodo v prihodnosti odločili za krščansko življenje.
Jezusove misli in občutja izhajajo iz njegove popolne pokornosti Očetu, ki želi, da se podarja bratom in sestram vse do darovanja samega sebe na križu. – Enačiti se z Jezusom torej pomeni poglabljati vsak dan pokornost Očetu, ki želi, da se podarjamo bratom in sestram vse do darovanja nas samih. – To pomeni biti kristjani. Ne samo za duhovnike, redovnike in redovnice, ki nimajo družine in so odmaknjeni od sveta, temveč za vse: moške, ženske, mlade, stare, delavce, ljudi v različnih poklicih, poročene ali samske, izobražene ali neizobražene. Nobene življenjske situacije ni, ki ne bi zahtevala, da smo poslušni Bogu in da se podarjamo bratom in sestram. – Vsak kristjan, če hoče biti kristjan, mora po tej poti. Vse drugo je dodatek. – Taki kristjani so sol in luč okolij, v katerih živijo. – »Ampak to je težko!« – Res je, toda samo to vodi v veselje in slavo. – Ne samo v posmrtnem življenju.
Ubogi v duhu niso brezdomci, brezposelni ali ljudje, ki nimajo zaposlitve, primerne njihovi izobrazbi, ljudje z začasno zaposlitvijo, ljudje, ki si ne morejo privoščiti kosila in še večerje, ljudje, ki imajo mnogo nižji standard od povprečnega, ljudje, ki ne morejo privoščiti ne sebi ne svoji družini dobrin, ki so nujno potrebne za mirno in dostojno življenje. – Zamenjavanje ubogih v duhu z ubogimi v socialnem pomenu je neredko spravljalo kristjane v nepravičen in napačen položaj. – »Blagor vam, ki ste revni tu na zemlji,« so govorili nekateri kristjani, tudi duhovniki in redovnice, v ne tako zelo oddaljeni preteklosti, »ker boste srečni v nebesih. Mi pa, ki smo premožni, kdo ve koliko bomo morali trpeti.« – Ubogi v duhu so tisti, ki se svobodno odločijo, da ne bodo sužnji svojega bogastva, naj bo večje ali manjše, in da ga bodo uporabljali v dobro vseh. – »Ubogi v duhu« je izbira, ki rešuje. – Revščina je krivica, ki uničuje človekovo dostojanstvo. – Proti revščini se je treba boriti, zato da bo vsak, moški in ženska, lahko izbral uboštvo v duhu. – Revščino, in to revščino vseh vrst, lahko premagajo samo ubogi v duhu.
Nagovarjanje k nasilju se začne že v zgodnjem otroštvu: »Če jih nočeš dobiti, moraš ti udariti!« – Tudi nagovarjanje k strahopetnosti: »Nič nisi videl, nič nisi slišal, ti ne veš nič!« – Pa ne bi bilo treba, ker se z nasilnostjo in strahopetnostjo že rodimo, podarjeni sta nam z nagonom. – Ne v družini ne v šoli ne v župnišču pa ni vzgoje k nenasilnosti, ki je potrebna, ker nenasilnosti nagon ne pozna. – Nenasilnost pomeni reagirati na zlo z vsemi močmi, toda ne da bi komu vračali hudo s hudim (prim. Pismo Rimljanom 12,17), ker zlo ne more opravičiti zla in ostane zlo. – Nenasilnost pomeni ustaviti hudobneževe roke, ne da bi si umazali roke z istim blatom. – Pomeni zanesti se na moč razuma, ne na razloge za silo. – Pomeni premagati zlo z dobrim. – Za nenasilnost se lahko odloči samo tisti, ki se je sposoben zanesti na moč razuma, ne pa na razloge za silo. – Taka odločitev je samo za moške in ženske, ki so res ljudje, ki so se naučili hoditi v povsem vzravnani drži, saj lev, hijena in mačka ne znajo in ne morejo biti nenasilni.
Enea Silvio Piccolomini je bil po rodu iz italijanske pokrajine Toskane. Natanko pred šestimi stoletji mu je tekla zibelka v neznatnem kraju Corsigniano pri mestu Siena (ko je postal papež Pij II., je svoj rodni kraj preimenoval v Pienzo – Pijevo mesto – in ga naredil za sedež škofije). Luč sveta je zagledal 18. oktobra 1405. Osnove šolske izobrazbe (gramatiko) je prejel v rodnem kraju, ko mu je bilo osemnajst let, je šel študirat pravo – najprej v Sieno, nato pa v Firence. Še z večjo vnemo pa se je poglabljal v latinsko klasično slovstvo in postal eden vodilnih humanistov 15. stoletja. Kardinal Domenico Capranica ga je vzel za svojega tajnika, ko je šel na koncil v Basel (1431-1443), kjer je Piccolomini opravljal različne službe. Ob razkolu na tem koncilu in izvolitvi (zadnjega) protipapeža Feliksa V. (1439) je Piccolomini postal njegov tajnik v koncilskih zadevah. Vneto je zastopal ideje konciliarizma, ki je razglašal načelo, da je koncil nad papežem in da zato lahko papeža tudi odstavi. Med samim koncilom je opravil tudi nekaj diplomatskih potovanj po Evropi (v Anglijo in na Škotsko). V osebnem življenju je bil kot humanist vdan uživanju, vselej pa je obdržal neko plemenitost, da ga ni zaneslo predaleč. Bil je kritičen duh in zametaval je vsako polovičarstvo. Kot bister duh je kmalu sprevidel položaj in leta 1442 je postal tajnik cesarja Friderika III. Doživel je duhovni preobrat, stopil je na stran zakonitega papeža Evgena IV., se notranje umiril in leta 1445, ko mu je bilo štirideset let, prejel mašniško posvečenje. Tudi kot duhovnik je uspešno vodil številna pogajanja med cesarjem in papežem.
Kot cesarjev tajnik je Piccolomini proti koncu leta 1443 in v začetku leta 1444 prepotoval Štajersko, Koroško in Kranjsko. Januarja in februarja tega leta se je mudil v Ljubljani, od koder je odposlal tri pisma. “Omikani humanist je pogrešal severno od Alp italijansko udobnost ter smisel za slovstvo in umetnost, zato je bil tedaj kar strupeno kritičen do naših razmer, saj je zapisal, da se je v naših krajih znašel sredi med divjaki” (Franc Kralj). Ko se je na naše kraje malo bolj privadil, je bila njegova sodba mnogo prijaznejša. Kot uspešen pogajalec med cesarjem in papežem je bil maja 1447 imenovan za tržaškega škofa, decembra tega leta je na Dunaju prejel škofovsko posvečenje, 18. maja 1448 pa je nastopil kot škof v Trst. Ta nova služba ga je za nekaj časa malo bolj priklenila na naša tla, vendar manj, kot je sam želel, kajti diplomatske obveznosti, ki so mu jih nalagali, so ga gnale na pota po evropskih deželah. Vsaj eno leto pa je dosti stalno bival v Trstu ali v njegovi bližini. Za svojega škofovanja v Trstu je obhodil vso škofijo, leta 1450 je posvetil župnijsko cerkev v Dutovljah in podružno cerkev v Predjami. Trst mu je ostal globoko zapisan v srce. V pismu leta 1453 je zapisal: “Ko bom v kratkem potoval proti domu (Sieni), bom po vsej verjetnosti potoval mimo Trsta, da spet enkrat vidim Cerkev, kateri sem nekoč načeloval in ki jo bom vedno rad imel, dokler bom živ.” Januarja 1451 je iz Ljubljane sporočil tržaškemu kapitlju, da ga je papež Nikolaj V. imenoval za nadškofa v Sieni. Tudi tam se je ukvarjal z diplomatskimi nalogami. V tem času je dobil župnijo v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, prejemal je seveda le dohodke te župnije, ni je pa upravljal.
Nadškof Piccomini se je leta 1456 preselil v Rim in istega leta ga je papež Kalist III. imenoval za kardinala, 19. avgusta 1458 pa je bil izvoljen za papeža in privzel si je ime Pij II. (Pij I. je kot deveti naslednik apostola Petra vodil Cerkev v letih 149-155.) Ko je sprejel najvišjo službo v Cerkvi, je, zavedajoč se svojega ne ravno zglednega življenja v mlajših letih, izrekel znamenite besede: “Aeneum rejicite, Pium recipite!” (Eneja zavrzite, Pija sprejmite). Za glavni nalogi svojega pontifikata si je zadal prenovo Cerkve po vzoru prvih stoletij ter obrambo pred Turki, ki so ogrožali krščansko Evropo. Ne eno ne drugo mu ni kaj prida uspelo. Ko je leta 1463 vabil na križarsko vojno proti Turkom, je pri krščanskih vladarjih Evrope naletel na slab odziv. Križarsko vojsko je hotel voditi sam, zato je kljub težki bolezni prišel v pristanišče Ancono, kjer je 15. avgusta 1464 umrl. – Za nas je pomembno, da je že kot kardinal svetoval cesarju Frideriku III. naj ustanovi ljubljansko škofijo in cesar je, v smislu načel tedanjega državnega cerkvenstva, 6. decembra 1461 podpisal ustanovno bulo za ljubljansko škofijo. Ustanovitev nove škofije je potrdil papež Pij II. 6. septembra 1462. V tej listini je Ljubljani podelil značaj “odličnega mesta”, jo izločil iz oblasti oglejskega patriarha, cerkev sv. Nikolaja povzdignil v stolnico. Ni pa mogel ustreči želji cesarja, da nova škofija obsega vse ozemlje oglejskega patriarhata, kar ga je bilo pod habsburško oblastjo, zaradi odpora Benetk. Za prvega ljubljanskega škofa je imenoval svojega prijatelja Sigismunda (Žiga) Lamberga, ki jo škofijo vodil petnajst let (1463-1488).
Ob petdesetletnici svojega življenja v redovni skupnosti jezuitov – Družbi Jezusovi – je v pogovoru za revijo Slovenski jezuiti povedal: “Rodil sem se 22. januarja 1922 v kmečki družini v vasi Dobliče, župnija Črnomelj v Beli Krajini. Otrok nas je bilo rojenih enajst. Starši nam niso kupovali igrač, a nam nikoli ni bilo dolgčas. Ljubezni si v družini nismo izkazovali na zunaj, a smo se imeli radi in vedno držali skupaj. Oče in mama sta nam o veri komaj kdaj govorila, sta pa iz vere živela. Temu pripisujem, da nas je vseh sedem bratov in sester, ki smo dosegli odraslost (štirje so umrli majhni) kljub enoumnim časom ohranilo vero.” Oče je bil Gorenjec, mama pa je bila rojena v Ameriki, kamor sta šla njena starša “s trebuhom za kruhom”.
Po nasvetu gimnazijskega ravnatelja Ivana Dolenca, svetniškega moža, je prebral knjigo dr. Lovra Sušnika Akademski poklici, kjer je naletel tudi na jezuite. “Sklenil sem: jezuit bom, pa amen!” Hotel je iti v noviciat v Zagreb, pa ni dobil potnega lista. Medtem je prišel 8. september 1943, ko je Italija kapitulirala. Novo mesto so zasedli partizani, ki so razglasili splošno mobilizacijo: vsi od osemnajstega leta naprej se morajo javiti. Ko ni vedel, kako naj se odloči, je šel v cerkev molit: “Sveti Duh, razsvetli me, ker sam ne vem, kam naj grem.” Molitev ga je pomirila, Šel je v partizane, kjer je deloval kot kulturnik. Silili so ga v partijo, vendar je to odločno odklonil in povedal, da je veren. Redno je molil rožni venec, da bi vztrajal pri svoji odločitvi za duhovniški poklic. Proti koncu vojne je iz glavnega štaba prišel dopis: “Če noče vstopiti v partijo, ga odpustite.” Odpuščen pa je bil šele za Božič, za Svete tri kralje leta 1946 pa se je šel k jezuitom v Zagreb dogovorit, kdaj lahko pride k njim. To se je zgodilo na svečnico, 2. februarja 1946. V Zagrebu je bil kar precej časa: devet let in pol – tri leta filozofije, dve leti tako imenovanega magisterija, tri leta teologije, po katerih je bil leta 1955 posvečen v duhovnika, v Zagrebu je ostal še eno leto, da je študij dokončal, potem pa je prišel na svoje “delovno mesto” v Maribor, kjer je ostal vse do danes.
Eno leto je bil kaplan v župniji Brezje, potem so ga določili za ljudskega misijonarja in kot tak je “prebujal” vernike v številnih slovenskih župnijah s Svetim pismom in s kitaro v roki. “Glasbe nisem nikoli študiral, imel sem sicer neke splošne pojme, pa kolikor mi je Bog dal daru, predvsem pa veselje do petja.” Za mlade je pripravil dve pesmarici Zapojmo, bratje (1967, 1969), ki sta bili razgrabljeni. “Ljudje so bili takrat lačni vsega in so vse s hvaležnim srcem sprejemali.” Kot misijonar je obiskal blizu 600 slovenskih župnij!
“Zlatega” patra Franca Cerarja poznamo tudi kot pisatelja – ne le teh dveh knjig življenjskih spominov, ampak tudi duhovnih zapisov. Več let je za slovenski katoliški tednik Družina pisal misli ob nedeljskem evangeliju, iz katerih sta nastali dve knjigi: Evangelij na prepihu (1986) in Beseda da besedo (1994). “Mislim, da mi je Bog obenem s poklicem položil v srce sposobnost, da mi ni težko vživeti se v kakršnokoli delo ali službo. Zakaj sem prišel v Družbo, če ne za to, da se ji po predstojnikih dam na razpolago? To je zame tako preprosto in jasno, da bolj ne more biti. Zato sem vse delal z veseljem in vse mi je bilo pri srcu.”
Skupnost Cenacolo je skupnost za pomoč odvisnikom od različnih drog, oziroma zasvojenosti. V skupnost prihajajo fantje in dekleta, ki iščejo smisel svojega življenja, ker so ga enostavno izgubili in v življenju zašli na pota, ki niso ne zdrava in ne dobra. Skupnost je ustanovila redovnica sestra Elvira Petrozzi leta 1983 v Saluzzu v Italiji. Po svetu je sedaj več kot 50 hiš, za fante in dekleta. V Škocjanu je 22 fantov, ki živijo v stari domačiji, ki so jo naredili bivalno in jo še naprej urejajo. Poleg hiše za bivanje imajo še gospodarsko poslopje, hlev, velik vrt, pašnik in nekaj gozda. Vsaka hiša se mora vzdrževati sama. Kuhajo sami, skrbijo za sebe, delajo na vrtu, v hlevu in skrbijo za živino. Učijo se drug od drugega. »Z vsakdanjim delom začneš ceniti vse te majhne stvari: čisto obleko, hrano, toplo posteljo… prej nisem nič tega cenil, ker mi je bilo vse prineseno na pladnju,« mi je razložil eden od Slovencev, ki živi v tej hiši, skupaj z drugimi: Italijani, Poljaki, Slovaki, Čehi, Hrvati… Skupnost je mednarodna, uradni jezik je italijanščina, veliko pa si pomagajo tudi s hrvaščino.
Ko smo sedli za mizo, je pogovor zelo hitro stekel. Najprej me je zanimal urnik. Zjutraj sta najbolj zgodnja fanta, ki skrbita za hlev. Vstaneta ob pol petih, da pomolzeta krave. Fantje, ki so že več časa v skupnosti, se zbudijo ob petih in petnajst minut in gredo v kapelo k osebni molitvi pred Najsvetejšim. To je čas za razmišljanje o sebi, za pogovor z Bogom, da ga prosiš za pomoč za nov dan. Ob šestih se jim pridružijo še drugi in skupaj molijo veseli del rožnega venca, berejo Sveto pismo in prepevajo. Po zajtrku, okrog osme ure, začnejo delati. »Delamo stoje, pazimo, da se ne naslanjamo, da nimamo rok v žepu, da imamo spoštovanje do dela in do stvari. Vse stvari, ki jih delamo, skušamo delati zavzeto in biti čimbolj pri stvari. In delamo s srcem.« Opoldne imajo kosilo in po kosilu prosti čas, ki ga izkoristijo za obvezen pogovor po dva in dva.
Tudi sicer je priporočeno, da se ob delu pogovarjajo, da se nihče ne zapira v svoje misli in da ni prepuščen samemu sebi. Popoldne jih spet čaka delo, med katerim molijo drugi (žalostni) del rožnega venca. Molijo ob delu po dva in dva. Ko končajo z delom, okrog pol sedmih, pa ob sprehodu skupaj zmolijo še tretji del rožnega venca. Ob sedmih pa imajo navadno večerjo. Po večerji je prosti čas, spet namenjen pogovorom, po tako napornem dnevu pa se prileže tudi zgodnje spanje, okrog devetih. Za starejše se delavnik še ne konča, ker morajo pripraviti stvari za naslednji dan, razporediti naloge. Odstopanja od urnika so majhna, le ko pride vmes kaj posebnega.
Vsak dan je prepleten z molitvijo. V skupnosti imajo tudi posvečene duhovnike, ki jih obiščejo za posebne priložnosti in za praznike, sicer pa imajo dvakrat na teden mašo, ki jo pride darovat kak okoliški duhovnik. Poleg maše vsak dan berejo pripravljene kateheze in berila. Molitev je urejena tako, da je vedno v določeni hiši izpostavljeno Najsvetejše. »Po osebni molitvi, katehezi in v pogovorih, zlasti s starejšimi fanti, rastemo v osebni veri in molitvenem življenju. Zdravljenje poteka s pomočjo našega dela in molitve. Oboje je potrebno. Ne gre samo za terapijo zdravljenja, ampak za kristoterapijo, Kristus je tisti, ki nas zdravi. Ne smemo pa misliti, da bomo ozdraveli, če bomo samo sedeli in molili. Delo in molitev je potrebno zliti v življenje.« Vsak fant, ki vstopi v skupnost, dobi »angela varuha«, starejšega fanta, ki mu pomaga nekaj mesecev, da se »dvigne na noge«. Neprestano je z njim in zanj. Ko ne more več delati, dela zanj. To je eden največjih darov. »Ves čas sem bežal od odgovornosti in od ljudi, ki so mi hoteli dobro. To je še povečalo moje strahove. Zaradi njih sem bil nesvoboden in zaradi tega nesrečen. To je začaran krog, iz katerega ne moreš izstopiti. »Angel varuh«, pa mi je pomagal prestopiti to namišljeno mejo, stopiti ven iz tega. Spoznati sem moral, da mi hoče dobro, ker verjame v Ljubezen. Ni imel nobene koristi, če je dober z mano, ampak samo zato, ker mi hoče dobro. To je bilo meni na začetku nepojmljivo.«
Poleg fizičnega dela, da pridelajo hrano, si preskrbijo kurjavo, fantje tudi sprejemajo goste in imajo pričevanja. Ali pa gredo pričevat kamor jih povabijo. Oblikujejo tudi zelo lepe nabožne podobe, ki jih potem prodajajo. Vzdržujejo se samo s svojim delom in kar Božja previdnost poskrbi za njih.
Pri tem lahko pomagajo domači, če te postavijo pred dejstvo, ali greš v skupnost, ali pa na ulico. V takih trenutkih mnogi vidijo, da morajo nekaj storiti, sicer jih bo odneslo. »Jaz sem prišel v stik s skupnostjo Cenacolo prek Medjugorja, kamor sem šel s prijatelji. In tam me je prepričalo pričevanje fanta, ki sem ga poslušal. Spoznal sem, da je imel enake probleme kot jaz. Tudi prej sem se hotel povleči ven iz droge, ampak človek enostavno nima moči. Tipično za narkomane je, da so dobri lažnivci, tako dobri, da sami sebi verjamejo. Vedno sem si govoril, da lahko jutri neham, če hočem, vendar je bila resnica čisto drugačna.«
Pred vstopom v skupnost so potrebni najprej »kolokvij« (pogovori) in osamitev. Pogovor opravi naprej spremljevalec. Nato te pogovore, ki trajajo mesec ali dva, opravlja tisti, ki hoče stopiti v skupnost. To je neka priprava, čas, da odločitev dozori. V tem času je tudi doba osamitve, ko si odrezan od sveta in brez zdravil, da se telesno očistiš. »Za to se moraš odločiti, če se ne, ne uspeš. Je pa lažje, če ti nekdo stoji ob strani.« S starši se na začetku skoraj ne vidiš, kasneje pa so skupna srečanja nekajkrat na leto. V skupnosti ni privatnih obiskovanj, tudi ne odhajanja domov na počitnice. Če koga zanima, se lahko obrne na Skupnost Cenacolo Vrh pri Škocjanu 46. Ali na telefon 031 145 271. Skupnost Cenacolo predlaga program, ki traja od treh do petih let.
Slovenski slikar Anton Ažbe je bil v bavarski prestolnici znana osebnost, saj je tam vodil zelo cenjeno slikarsko šolo. V njej je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Iz njegove šole so izšli znameniti slovenski impresionisti: Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen. Njegov učenec je bil tudi Vasilij Kandinsky (1866-1944), slavni slikar ruskega rodu, ki je postal svetovno znan s svojimi abstraktnimi umetninami. “Anatomija mi ni šla, zato sem vprašal Ažbeta, ali se je moram res tako brezhibno naučiti. ‘Seveda, dragi moj, anatomijo morate izvrstno obvladati. Gorje vam, če boste pred slikarskim stojalom pomislili nanjo! Umetnik ne misli, ko dela.’ Še danes se ravnam po teh nasvetih,” je izjavil Kandinsky leta 1929.
Po zgodnji očetovi smrti je ugodil varuhovi volji in je šel v Celovec, da se izuči za trgovca, toda izkazalo se je, da je tudi za to preslaboten, zato so mu dovolili, da je šel za “vajenca” k slikarjem, ker je kazal nadarjenost za risanje. Dvajsetleten je prišel v delavnico uglednega ljubljanskega slikarja Janeza Wolfa (1825-1884), ki je slikarsko znanje pridobil v Benetkah in drugod po Italiji ter je veljal za najbolj izobraženega slovenskega slikarja tedanjega časa. Svoje znanje je znal posredovati tudi učencem, med katerimi je bil tudi Anton Ažbe, ki je v njegovi šoli tako hitro napredoval, da je kmalu postal sodelavec svojega mojstra, ko je s freskami poslikaval župnijsko cerkev v Zagorju ob Savi in potem še frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Wolf je svojega nadarjenega učenca leta 1882 poslal študirat na dunajsko akademijo, kjer je ostal dve leti; leta 1884 pa se je Ažbe vpisal na munchensko akademijo in se med šestletnim razvil v odličnega risarja. Do svojega prvega učitelja, slikarja Janeza Wolfa, je Ažbe ohranil globoko spoštovanje. Večkrat je omenjal, da je od umirajočega mojstra dobil “umetniško oporoko” -navodila, kako je treba vzgajati mladi slikarski rod.
Anton Ažbe je bil med najboljšimi učenci munchenske Akademije in nekateri profesorji so navezali z njim prijateljske vezi. Neki sodobnik je zapisal, da je bil Ažbe “že med študijem znan kot odličen poznavalec slikarskega postopka in tovariši so ga pogosto prosili za korekture. Vsak študent, ki ni bil doma v anatomiji ali kompoziciji, je odšel k Ažbetu: ‘Svetuj mi – pomagaj mi!’ In Ažbe ni samo svetoval, temveč je tudi zares pomagal in popravljal.” Spomladi 1891 je odprl majhno korektorsko zasebno šolo, ki pa je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval številne študente iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc njegovo šolo lepo predstavi (Enciklopedija Slovenije). “Učil je risanje in slikanje po modelu, anatomijo in perspektivo ter posamezne študije glave, akta in kostumiranih modelov. Pri pouku sta bili posebej cenjeni njegova nezmotljiva korektura in pedagoški žar, osebna dobrota in toleranca. Znamenita je postala šola po letu 1896, ko so se ji priključili številni ruski študentje, med njimi znani aristokrati…
Pri poučevanju je Ažbe izhajal iz lastnih izkušenj in iz analize sočasnega slikarstva… Izhodišče sta predstavljala ateljejska tonska svetlo-temna metoda in študij po modelu, vendar je tudi pri tem poudarjal individualno naravo umetniškega šolanja in učencem puščal popolno svobodo odločitve in izbire… V kolorističnem pogledu je poudarjal temeljno pravilo, da barv ne gre mešati med seboj na paleti, temveč jih je treba polagati drugo poleg druge v intenzivnih potezah na platno, tako da nastane iz ustrezne oddaljenosti bleščeč vtis barvne kristalizacije.”
Najstarejša od Ažbetovih ohranjenih slik je Avtoportret s posvetilom bratu iz leta 1886; v levem zgornjem kotu slike plava majhna paleta s poudarki živih barv in nekaj čopičev kakor sporočilo: “Tudi jaz sem slikar.” Iz drugega obdobja Ažbetovega slikanja, ki je trajalo tako dolgo kakor njegova šola, so se nam ohranile samo štiri slike: Starec s črno ovratnico, Zamorka, Pevska vaja in V haremu (naslikana okoli leta 1903). Med vsemi Ažbetovimi portreti, ki so se nam ohranili, je Zamorka iz leta 1895 nesporno mojstrska študija, delo, ki ga med vsem, kar je Ažbe naslikal, najpogosteje navajajo, obenem pa tudi delo, ki je že marsikaj prispevalo k njegovemu umetnostnemu življenjepisu (K. Ambrozić). Čeprav je bil Ažbe ves čas v “visoki münchenski družbi”, je umrl sam in zelo osamljen zaradi raka na grlu 5. avgusta 1905, star komaj triinštirideset let.