Ljubezen do konca
Zgodba pripoveduje o indijanskem plemenu, ki je živelo v bližini Niagarskih slapov. Navada je bila, da so možje vsako leto z žrebom izbrali mladenko, da bi jo žrtvovali slapovom – kot njihovo »nevesto«.
Nekega leta je žreb zadel najmlajšo in najljubšo hčerko starega plemenskega poglavarja. Novico je sprejel brez vidnega vznemirjenja, mirno je sedel v šotoru in kadil pipo.
Bližalo se je usodno praznovanje. Vse je bilo pripravljeno: iz debla so izdolbli čoln, pobarvali so ga belo … Dekle so položili v čoln skupaj s številnimi dragocenimi predmeti. Štirje možje so porinili čoln v reko, odpeljali so ga proti sredini, kjer je bil tok močnejši. Nato so se vrnili na breg in čoln prepustili rečnemu toku.
Ko so ljudje gledali, kako se deblak z deklico bliža smrtno nevarnim slapovom, so na drugem bregu reke zagledali kanu. Ko se je približal, so ljudje v njem prepoznali starega poglavarja. Kolikor je mogel hitro, je veslal proti čolnu z mlado žrtvijo. Ko je prispel do nje, se je oprijel njenega čolna. Z ljubečim pogledom sta skupaj izginila v peneči vodi slapov.
Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti
tako ti je bilo všeč.« (Mt 11,25-27)
On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? (Rim 8,32)
In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. (1 Kor 13,2)
Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave, namreč to, da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. (2 Kor 5,18-19)
Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. … On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. (Heb 1,1.3)
Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« (Lk 10,27)
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
“Duhovnik sem. Svet mi torej ne sme šteti v zlo, da nosijo celo moje pesmi nekako neizbrisno znamenje svečeništva na sebi, kakor jaz sam. Mislim pa, da en bi pel drugače, čeprav ne bi bil postal duhovnik, samo da bi ostal zvest svojemu ljudstvu. Naše ljudstvo je v svojem jedru globokoverno. Verski momenti so vplivali z veliko silo tudi na mojo dušo,” je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1991) povedal Alojzij Merhar, javnosti bolj znan s pesniškim imenom Silvin Sardenko. Kot pesnik je bil sopotnik slovenske moderne (Cankar, Kette, Murn, Župančič), glavni pesnik revije Dom in svet. “Vem, da religiozni pesnik v našem modernem svetu nima prave in popolne veljave. A to je subjektivna sodba sveta, Objektivno pa vsaka umetnost zataji svoj božji izvor, svojega Stvarnika, če noče nositi na sebi nobenega verskega znaka.” Nežni in mehki poet lepot narave in religioznih občutij se je rodil pred 130 leti.
Bil je otrok ljubljanskega Posavja. Rodil se je 15. junija 1876 – tistega leta je bil ta dan praznik Svetega Rešnjega telesa – kmečkim staršem v Stožicah pri Ježici. Ob pomoči nekaterih dobrotnikov je po končani osnovni šoli šel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil gojenec dijaškega zavoda Marijanišče. Že na začetku gimnazije se je seznanil s Kettejem in Murnom, z Murnom je bil sošolec, s Kettejem prijatelj: v višji gimnaziji je bil član Zadruge (moderne). Že takrat je začel objavljati mladinsko poezijo v otroških listih Angelček in Vrtec. “A to ni tako važno,” je zaupal Izidorju Cankarju. “Bolj važno je to, da sem bil prvi, ki je izvedel za Ketteja kot pesnika. Spoznala sva se kot dijaka: on drugošolec, jaz prvošolec… V tistih dijaških letih je prišel k meni na stanovanje in mi pokazal album, kjer je hranil svoj zaklad – prve pesmi.” Skupaj sta jih šla brat med grmovje na Rožniku. “Čez tri leta me je poklical po gospodinji k svoji smrtni postelji.” Sardenko je bil takrat že bogoslovec. Kette je izrazil željo, da pride k njemu duhovnik in ga pripravi na odhod v večnost. Ko je Sardenko odhajal od umirajočega prijatelja, mu je ta dejal: “Kar sem napačnega napisal, je bolj napisano iz šegavosti moje narave, kakor lahkomiselnosti ali zlobnosti; sicer pa sem nekatere take reči tako uničil.” Umrlemu prijatelju v spomin je Sardenko napisal tri pesmi, ki so bile objavljene v Domu in svetu, in so imele prvikrat podpisan psevdonim Silvin Sardenko: priimek je vzel iz ukrajinskih dum in pomeni pomanjševalnico “srčece”, ime pa je izbral po svetniku tistega dne na koledarju. Od Murna in Ketteja je dobival dragocene pesniške spodbude. Leta 1902 je dosegel svoj življenjski cilj: bil je posvečen v duhovnika.
Po novi maši je nastopil službo kaplana v Šmartnu pri Litiji, zatem v Planini pri Rakeku, nakar je šel študirat rimsko in cerkveno pravo v Rim, od koder se je vrnil kot doktor. Potem je kaplanoval še v Dobu pri Domžalah v Sostrem. Od leta 1908 do 1924 je bil profesor verouka na ljubljanski gimnaziji in učiteljišču, leta 1924 pa je postal stolni kanonik v Ljubljani in zaupana mu je bila skrb dekliške in deške Marijine družbe. Takrat je bil že uveljavljen kot pesnik. V začetku leta 1942 se je v hudem mrazu prehladil, ko je čakal na sodišču pri italijanskih oblasteh kot zagovornik nekega stoženskega rojaka, ki so ga Italijani obdolžili sodelovanja z OF. Umrl je za pljučnico 21. februarja. Pokopali so ga poleg matere na pokopališču v Dravljah. V imenu književnikov se je od njega poslovil France Koblar, ki je dejal, da je Sardenko “s svojo pesmijo prinesel v slovensko poezijo svoj svet s cerkvicami in oltarji, romarskimi potmi in mladimi jutri, s Posavjem, z zvonjenji in molitvijo, predvsem pa z Marijo… Tako je postal pesnik večnega v nas, kar naj nas spominja na Boga in vodi k njemu.” – Ob svojem obisku leta 1911 ga je Izidor Cankar vprašal: “V kakšno literarno šolo si hodil?” Silvin Sardenko mu je odgovoril: “Moja literarna šola je trojna. Prva je narodna pesem.” Rad je poslušal petje slovenskih narodnih pesmi, prebiral je narodne pesmi drugih narodov. “Druga šola pa je bilo in je še Sveto pismo. Ono me je naučilo brati, pisati, čutiti, misliti in delati… Tretja šola so bili drugi pisatelji in pesniki… Izmed modernih pisateljev in pesnikov se nisem vedoma učil pri nikomer, razen pri Ivanu Cankarju. A tudi pri Cankarju bolj iz osebnih pogovorov in njegovih literarnih kritik, kakor pa iz njegovih spisov.”
Pisatelj Fran Saleški Finžgar, Sardenkov poklicni tovariš, je v avtobiografiji Leta mojega popotovanja zapisal, da se je v Ljubljani srečal z njim. “Še danes sem mnenja, da je bil talent in da je s temi pesmicami mnogo, mnogo obetal. Ocenil sem jih v Slovenčevem podlistku. Tam sem omenil, da je edini, ki se bliža Župančiču. To mojo sodbo je neki kritik kot hudo zmotno obsodil.” Kritika je Sardenku očitala, da kot pesnik premalo zajema iz lastne notranjost in preveč meditira ob zunanjih predmetih in dogodkih. “Namesto da bi nam dal samo knjigo intimnih in kvalitetnih pesmi, kolikor jih je zmogla njegova pesniška nadarjenost, je zložil skladovnico 37 zbirk, ki pomenijo sicer obsežno bibliografijo, nimajo pa na splošno nikake estetske cene,” je zapisal literarni zgodovinar Joža Mahnič. Tudi ljudski pisatelj Pavel Perko, Sardenkov sošolec v gimnaziji in bogoslovju ter iskren prijatelj, ni bil prav navdušen nad njegovimi pesmimi. “Ljudje iz ljudstva pa so zelo radi brali njegove pesmi. Je pač iz njih govorila neka nežnost, skoraj bi rekel otroška nedolžnost.” Sardenkova prva pesniška zbirka je bila V mladem jutru (1903) in v njej je zarisal tematski krog svojega pesnjenja: zanosno religiozno čustovanje, skladne podobe iz narave, obujanje spominov na otroštvo, vzgojni zgledi. Boljša od prve zbirke je Roma (1906), sad pesnikovih doživetij med študijskimi leti v Rimu. Sredi prve svetovne vojne (1916) je izšla drobna zbirka Nebo žari, pesnikov odziv na strahote prve svetovne vojne; ta problematika zajema podobe vojne na vasi, v družinah, na fronti (krajši “venec” iz te zbirke je uglasben). V Dekliških pesmih (1922) se Sardenko vtaplja v ljubezensko čustvovanje kmečkega in mestnega dekleta. Zbirka Trojno klasje (1938) pa je posvečena “materi, domu in polju”. Vse življenje je Sardenko opeval Božjo Mater Marijo – bil je med Slovenci prvi izrazit marijanski pesnik.
Neki homoseksualec je umiral zaradi AIDS-a. Nekega dne je, ne da bi bil vnaprej razkril svojo bolezen, povabil na kosilo duhovnika. Sredi obeda je mož pogledal duhovniku v oči in dejal: »Imam AIDS in umiram!« Duhovnik je pretresen vstal, stopil do gostitelja, ga potrepljal po rami in rekel: »Žal mi je za vas. Sočustvujem z vami.«
Ne sovraži svojega brata v svojem srcu; odkrito posvari svojega bližnjega.
Mladi mož je na tleh objemal ženo in jo spraševal,če je vse v redu z njo … pomagal ji je vstati in opotekaje sta se umaknila nekaj metrov stran od goreče hiše. Zdravnik je prihitel k njima, poskušal ju je pomiriti in jima je pomagal do rešilnega avtomobila.
Zares, bogastvo je varljivo,
Našega misijonarja na pokojnega očeta nenehno spominja kapelica Svete Družine v Mestu upanja na Madagaskarju, ki jo je po zaobljubi dal zgraditi tam. Ko so ga partizani junija 1945 gnali s Teharij na morišče pri Hrastniku, je klical na pomoč Sveto Družino, naj mu pomaga, da se reši. Uspelo mu je pobegniti in tedaj se je zaobljubil, da bo – brž ko bo mogoče – v zahvalo postavil na tistem kraju križ. Ko sta z ženo leta 1992 prvikrat obiskala Slovenijo in “poromala” tudi v tiste kraje, posvečene z mučeniško krvjo mladih fantov, sta v bližini videla zapuščeno kapelico. Želela sta jo obnoviti, pa jima ni bilo dano. “Pišimo Petru, mogoče bi pa on postavil kapelico na Madagaskarju in izpolnil najino zaobljubo,” je nekega dne predlagala mama. Sin misijonar je bil takoj za to. Ata in mama sta mu poslala potrebni denar za zidavo, Peter pa je poiskal mojstre, ki so zamisel uresničili. Kapelico je poslikal slikar domačin. V njej je upodobil Sveto Družino: v sredini je Jezus, ki tolče kamenje (blizu je kamnolom, kjer si nekdanji smetiščarji služijo kruh), na desni je Marija, ki plete prte, na levi pa sv. Jožef – zidar. Vsak prvi petek pri tej kapelici daruje sveto mašo za svoje starše.
“Ko razmišljam o svoji mladosti ugotavljam, da sem veliko stvari, o katerih mislim, da sem jih odkril veliko pozneje, v resnici doživel že prej,” piše Pedro Opeka v svoji knjigi. Otroštvo in mladost sta zaznamovala očetova čudežna rešitev pred kroglami in trpljenje begunske družine, še bolj pa izredna ljubezen staršev in globoka vera. Lojze Opeka, rojen 13. junija 1913 v župniji Begunje pri Cerknici, je sedem let mlajšo Marijo Marolt spoznal v begunskem taborišču Senigallia. “Njegov mirni glas, njegova pripravljenost in sočustvovanje z drugimi izgnanci, kar so izražale njegove modre oči, vse to me je presenetilo. To je odkrivalo pokončnega človeka, zmožnega brezmejnega spoštovanja,” je Petru nekoč zaupala mama Marija. “Ko je začel moliti, sem začutila odmev svoje lastne vere. Znašla sva se skupaj, v sozvočju tega trenutka zbranosti. Nemudoma sem razumela, da mu je Bog stal ob strani. Uspelo se mu je rešiti in Bog ni bil tam kar tako.” Iz hvaležnosti do Svete Družine za rešitev sta se 3. avgusta 1946 poročila v znanem italijanskem božjepotnem svetišču Loreto. Prva hčerka Bernarda se je rodila v taborišču, z drugim otrokom pod srcem je prve dni leta 1948 odplula proti Argentini. Tam se je na praznik sv. Petra in Pavla rodil sin Peter, misijonar Pedro.
Njegova življenjska pot, ki je bila hkrati “kalvarija” begunske družine, je lepo opisana v reviji Duhovno življenje (junij 2006), verskem listu argentinskih Slovencev. Mlada družina Opeka je pristala v Buenos Airesu 21. januarja 1948. Ata Lojze je kmalu našel delo kot zidarski mojster, vendar pa zdaj tu, zdaj tam, zato se je morala družina kar trinajstkrat seliti iz kraja v kraj. Kmalu je kupil zemljišče v Miramaru in tam sezidal skromno hiško, v katero se je vselila družina in se tam “pomnožila” z dvema hčerkama. Hudo je bilo, ko je ata ostal brez dela. Po nekaj mesecih je dobil ponudbo za zidavo v okolici Buenos Airesa in kmalu je prišla za njim vsa družina. Pričakovali so petega otroka. Ata Lojze je kupil zemljišče blizu drugih sorodnikov v Ramos Mejiji in začel na njem zidati nov dom, v katerega so se preselili leta 1951. Tukaj so se rodile še tri hčerke. V hiši, kjer je doraslo osem Opekovih otrok, sta starša nazadnje ostala sama: Peter je odšel v zavod, v bogoslovje in na Madagaskar, hčerke so se začele poročati in osamosvajati, prav tako sin Lojze. Ata je tudi po upokojitvi še delal in popravljal doma vse, kar se je pokvarilo. Prve zdravstvene težave je začutil pri petinosemdesetih letih. Pred devetdesetim rojstnim dnevom so ga morali operirati na pljučih. Lepo si je opomogel in za rojstni dan so bili ob njem vsi otroci, tudi Peter je priletel z Madagaskarja. Ata in mamo je obiskal tudi januarja letos v Miramarju, kjer ima družina počitniško hišo, ko je zvedel, da so zdravniki pri atu odkrili raka. Zbolela je tudi mama. Ko so jo odpeljali v bolnišnico, ji je ata rekel: “Ne ti, jaz grem prej!” Ob njegovi smrtni postelji je bila tudi ljubljena žena Marija. Ko je začutil njeno bližino, je rekel: “Molit!” Molče je skušal z roko blagosloviti sobo in domače ter rekel: “Mama, bodi korajžna!” To so bile njegove zadnje besede. 6. aprila 2006 so se iztekle ure njegovega življenja na zemlji, zanj se je začelo Življenje z veliko začetnico.
Na 57. rojstni dan prevzel vodstvo škofije
Ivan Jožef Tomažič si je, še preden je postal lavantinski škof, goreče prizadeval za beatifikacijo Antona Martina Slomška, ki je lavantinski škofijski sedež prenesel od Sv. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kot najtesnejši sodelavec škofa Andreja Karlina je leta 1926 postal prvi postulator za beatifikacijo škofa Slomška, kot škof pa je leta 1936 priredil Slomškove dneve, ki sodijo med največje verske prireditve takratnega časa, saj so na njih zbrali okoli 400.000 podpisov Slovencev za Slomškovo beatifikacijo. Skrbel je za to, da je komisija, ki ji je zaupal zbiranje gradiva in zasliševanje prič v postopku za beatifikacijo Antona Martina urno poslovala.
Delo je prav lepo steklo in verjetno bi se škofijski postopek uspešno končal, če ne bi nastopila vojna. Nadvse modra odločitev škofa Tomažiča je bila predčasna posvetitev novomašnikov leta 1941: na cvetno nedeljo, 6. aprila, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. Po nacistični zasedbi Maribora in celotne škofije tega ne bi mogel več storiti. Bil je zelo preudaren in moder mož: glede kakšnih kočljivih zadev je sodelavcem svetoval previdnost. Rad je ponavljal: “Sicer pa mislim, ne se prenagliti!” Hitro pa je ukrepal v zadevah, ki so se mu zdele nujne. Z denarno pomočjo vse škofije je zgradil novo bogoslovno semenišče, dosegel, da je bila zavodu priznana stopnja visoke šole, razširil je poslopje dijaškega semenišča, poskrbel je za prenovo notranjščine stolnice. V skladu s svojim spravljivim značajem je poudarjal, da morata biti Cerkev in duhovščina nad političnimi strankami.
Ko so Nemci aprila 1941 zasedli ozemlje mariborske škofije, so najprej z vso ostrino udarili po duhovščini, ker je stala na prvem mestu v boju Slovencev proti nemštvu. Škofova posredovanja za duhovnike in vernike je okupatorska oblast prezirljivo odklanjala. Ko so nemški oblastniki zahtevali od njega, naj zaukaže, da se morajo odslej cerkvena opravila vršiti v nemškem jeziku, je škof odvrnil: “Tega ne morem odrediti. Verniki lavantinske škofije so Slovenci, nemščine ne razume na podeželju niti dva odstotka vernikov.” Iz njegove škofije je bilo pregnanih (predvsem na Hrvaško) 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, na župnijah je ostalo samo 140 starih in onemoglih duhovnikov, ki jim je priskočilo na pomoč nekaj nemško govorečih duhovnikov iz sosednje graške škofije. Okupator je upal, da bodo ti duhovniki pomagali ponemčiti Štajersko, toda večinoma so sočustovali z zatiranim slovenskim ljudstvom. Škofu so odvzeli pisarniško osebje, tako da je več kot tri leta osrednjo upravo škofije vodil sam. Razen tega je bil “pomožni kaplan” v stolnici, kot je sebe imenoval.
Nedeljo za nedeljo je imel v stolnici dve maši ter bil dolge ure na voljo spovedancem iz mesta in s podeželja. Na široke je odprl vrata škofijskega doma in sprejemal ljudi, ki so bili potrebni tolažbe in pomoči. Z globoko hvaležnostjo Bogu je pozdravil konec vojne: “Naše molitve, naj Bog skrajša dneve vojne preizkušnje, niso bile zastonj,” je pisal vernikom. Razmeroma čil in zdrav je 1. avgusta 1946 obhajal svojo sedemdesetletnico, sredi leta 1947 pa ga je zadela kap. Več mesecev ni mogel maševati, potem pa si je toliko opomogel, da je sede 5. decembra 1948 daroval zlato mašo, 26. februarja 1949 pa je dokončal bogato daritev svojega življenja.
Ko se ob obletnici njegovega rojstva oživlja spomin na tega genialnega moža, si ga lastijo Hrvati in Srbi. Prvi se sklicujejo na njegov rojstni kraj, drugi pa trdijo, da je bil Nikola Tesla “po naključju” rojen na Hrvaškem, po narodnosti pa je Srb – in ti imajo prav, kajti Nikola Tesla se je vedno imel za člana srbskega naroda. Rodil se je 10. julija 1856 v Smiljanu pri Gospiću. Oče Milutin je bil pravoslavni duhovnik (pop), mati Djuka Mandić pa je bila hči pravoslavnega duhovnika. Nikola je bil eden od njunih petih otrok (izredno nadarjeni brat je umrl mlad, ostale so mu tri sestre). Nikola je bil rojen sredi viharne noči in babica, ki je materi Djuki pomagala pri porodu, je ob blisku in gromu dejala:”To bo otrok neurja.” Mati pa je odgovorila: “Ne, to bo otrok svetlobe.” Krstni boter novorojenca je bil Jovan Drenovac, častnik Vojne Krajine. Družina se je 1862 preselila v Gospić, kjer je Nikola hodil v osnovno šolo.
Šolanje je nadaljeval v Karlovcu, potem pa je odšel na tehnično šolo v Gradec. Leta 1879 je moral prekiniti študij, ker je Matica srbska iz Novega Sad zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev štipendije. Zaposlitev je našel v Mariboru: delal je pri nekem inženirju, a je kmalu odpotoval v Prago, kjer je dokončal študij. Zatem je bil nekaj zaposlen v Budimpešti, a se je znova vrnil v Maribor. Nekateri njegovi življenjepisci trdijo, da se je tam strastno predal igram na srečo. Zaradi smrti očeta in matere je doživel živčni zlom. Umirajoča mati ga je z zadnjimi močmi pozdravila: “Prišel si, Nidžo, moj ponos.” Dobro ga je poznala in vedela je, kakšne izredne darove je Bog položil vanj.
Zmnožek jakosti in napetosti nam da moč toka v vatih. Za prenos elektrike na velike razdalje je koristno, da ima čim večjo napetost, zato je gospodarno čim bolj zvišati napetost toka in zmanjšati njegovo jakost. To omogoča izmenični tok, na katerem je gradil Tesla; ta tok, ki ga proizvajajo sedanje elektrarne, menja v vodih smer velikokrat na sekundo. Potrebne spremembe pri napetosti v vodu iz enega kraja omrežja do drugega opravimo s transformatorjem. V elektrarni generator proizvaja izmenični tok z napetostjo, recimo, 11.000 voltov, visokonapetostni transformator zviša njegovo napetost na 220.000 voltov. Nadzemni vod, ki visi na jeklenih ali keramičnih izolatorjih in se razpenja od enega nosilnega stebra do drugega (daljnovod), prenaša visokonapetostni tok do nizkonapetostnega transformatorja za varno “razdelitev” električne energije med porabnike. Napetost se zniža na 250 do 110 voltov.
Končno prinaša par tankih žic veliko množino elektrike nizke napetosti v stanovanja. Največ zaslug za vse to ima Nikola Tesla, ki se je ločil od Edisona in je ustanovil lastno podjetje Tesla Electric Company. Osnovna sredstva zanj je pridobil s fizičnim delom. Znanstveni javnosti se je predstavil 16. maja 1888, ko je imel v New Yorku predavanje “Novi sistem motorjev in transformatorjev izmeničnega toka”. Vzbudil je pozornost izumitelja in denarnika Georgea Westinghousa, ki je odkupil 40 Teslinih patentov. Velike vsote denarja, ki jih je s svojimi izumi (Tesla je rajši govoril o odkritjih, ker je trdil, da so vse zakonitosti “skrite” v svetu okoli nas, samo “odkriti” jih je treba), je Tesla vlagal v orjaške poskusne naprave v Coloradu Springsu in na Long Islandu pri New Yorku. “Posvetil se je predvsem študiju visokofrekvenčnih tokov z napetostjo več milijonov voltov, delal je poskuse z umetnimi strelami in s svetili brez žarilne nitke ter z brezžičnim prenosom signalov in energije na daljavo” (Sandi Sitar). On Niagarskih slapovih je Tesla dal zgraditi veliko elektrarno za proizvodnjo izmeničnega toka, ki je bila eno največjih tehničnih čudes tistega časa. Ob hidrocentrali zdaj stoji Teslov spomenik, ki je ponoči osvetljen, da bi poudarili njegovo delo, brez katerega bi nas obdajala tema.
Menda je bil za to najvišje priznanje uradno nominiran leta 1937, nekateri pišejo, da je bil kandidat za Nobela že leta 1912, vendar naj bi se nagradi odpovedal zato, ker mu je niso prisodili leta 1909 namesto Marconiju, kar pa je malo verjetno, saj Tesla po značaju in svojem gledanju na znanost ni bil častihlepen. Leta 1915 so nekateri ameriški časniki objavili vest, da si bosta Nobelovo nagrado za fiziko tega leta delila Nikola Tesla in Thomas A. Edison, dejansko pa sta jo prejela angleška fizika Henry in William Bragg (oče in sin). Kako je prišlo do tega? Nekateri viri trdijo, da je Tesla nagrado odklonil, ker se mu je zdelo žaljivo, da jo mora deliti prav z Edisonom, s katerim sta bila že skoraj od vsega začetka huda nasprotnika. Druga, bolj verjetna razlaga pa je, da so bile časopisne novice napačne, kar se je v preteklosti večkrat dogajalo. Že pred temi zapleti glede Nobelove nagrade je Tesla zapisal: “Bodočnost naj sodi in pokaže resnico o mojem delu in mojih dosežkih.” Leta 1917 je Tesla za svoje delo prejel Edisonovo medaljo, najvišje odlikovanje ameriškega instituta elektroinženirjev. Številne univerze v ZDA in Evropi so mu podelile častni doktorat (vseh je prejel petnajst), nekateri življenjepisci so ga razglasili za “svetnika znanosti” in ga postavili ob bok Leonardu da Vinciju.
Doživel je dve svetovni vojni, ki sta v njem vzbudili razmišljanje o človeški razdiralnosti, nevredni kulturne ravni v 20. stoletju. Sanjal je o tem, da bi opustili delitve po narodih in bi vsi ljudje postali državljani sveta. Leta 1931, ob 75-letnici njegovega rojstva, je znana revija Time izšla z njegovo sliko na naslovnici, kar je pomenilo veliko priznanje zanj in za njegovo življenjsko delo. Zadnja leta se je vedno manj pojavljal med ljudmi, ki so pozabljali nanj. 7. januarja 1943 so ga našli mrtvega v njegovi hotelski sobi. Pri pogrebni svečanosti v cerkvi sv. Janeza Krstnika se je zbralo nad 2.000 ljudi, ki so molili ali vsaj hvaležno mislili nanj.
Zgodnjega nedeljskega jutra v januarju sta starša zvedela za pretresljivo novico, da se je njun najmlajši sin, star komaj 18 let, ustrelil s puško. Ko je duhovnik prišel v njihovo hišo, je povsod, kamor se je obrnil, srečal samo globoko in težko žalost. V hiši in pred njo so bili prijatelji ali sorodniki pokojnega fanta in vsi so bili zelo potrti. Nekateri so kar na glas jokali. Edini prostor, kjer se je duhovnik lahko govoril s staršema, je bila njuna spalnica. Objeli so drug drugega in tako izrazili svojo nemoč, bolečino in žalost. Potem so sedli na posteljo in duhovnik je zanju molil. Nato pa je predlagal zakoncema, naj prosita Boga, da bi bedel nad njunim življenjem ob težki nesreči, ki ju je doletela, ter jima pošlje svojega Svetega Duha.
Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,