Vabilo za teto Lizo
V pobočju strme gore stoji na samem med smrekami hiša. Že stara. V njej sameva teta Liza, Elizabeta Gričarska. Že stara ženička. Le redko kdo se odpravi k njej. Edini, ki je stalen gost, je Justi, ki ji na starem motorju v hrib dovaža mleko, kruh in kar mu pač naroči in doline, da preživi. Večkrat ji prinese več, kajti tako skromno, kot živi teta Liza, se zares ne da živeti. Justi ve, koliko človek potrebuje za preživetje, čeprav je to teta Liza – suha, da bi jo lahko v pest stisnil. Vedno ga krega, da je preveč zapravil, ona pa nima denarja. Justi ji ponudi pomoč v takih trenutkih, ko jo popadejo te muhe. Stara Liza pa je ponosna, noče miloščine! Še njemu, prijatelju Justiju, bi rada poplačala vse usluge, saj bencin potrebuje tudi ta njegova škatla, s katero prijaha vsak dan v hrib k njej. Pa se kregata, a bolj za zabavo kot zares. Navezana sta eden na drugega kot mož in žena – ali pa še bolj.
Spomini bežijo v njuno mladost, ko je Justi delal v tovarni v mestu, Liza pa je od jutra do večera garala na kmetiji. Že od malih nog je pomagala očetu in mami, v hribih je pač potrebno več truda, da pokosiš strme laze, da znosiš seno v rjuhah na senik. Delala je kot živinče. Še bolj trdo, ko se je oče smrtno ponesrečil v gmajni. Od takrat je šlo vse narobe: mama je hirala od žalosti in skrbi in čez nekaj let ji je že zvonilo pri farni cerkvi. Tridesetletna Liza je ostala sama. Justi jo je rad videval v cerkvi, v trgovini. Smilila se mu je in skočil je kdaj pa kdaj na njen grunt in ji pomagal. Da, rad jo je videl in rad bi ji povedal, da jo ima rad, pa je bila vedno tako nedostopna, zaverovana v delo, da ni videla drugega. Delo in samo delo. Samo enkrat je bilo, ko ji je predlagal, da bi šla z njim v mesto. Imel je sicer skromno službo, a bi že šlo. A ona je bila je bila z debelo korenino vraščena v svojo zemljo. To staro mater zemljo – Bog ne daj, da bi jo zapustila! In tekla so leta.
Pa Liza tega teka ni čutila, bila je zdravo, kmečko dekle. Nekoč – ona misli, da je že cela večnost od tega – je obležala. Kravica je mukala ob praznih jaslih in Liza je prosila najbližje sosede, da so priskočili na pomoč. Onstran smrekovega gozdiča je bila še ena kmetija na samem. V tistem času sta tam živela Janez in njegova žena, oba mlada in polna moči, v pričakovanju prvega otroka. Takoj sta bila pripravljena pomagati. Tudi Justi se je pripeljal z avtobusom iz mesta in dal eno roko. Liza si je hitro opomogla in bila hvaležna tem dobrim ljudem. Stiska jih je povezala, te gorjance.
In tekla so leta.
Pri sosedovih so zibali še enkrat, Liza pa je bila še vedno sama. Kmalu je lahko povrnila delček dobrega, ki so ji ga bili storili v njeni stiski. Mlada mamica je morala po rojstvu drugega otroka na delo v mesto, kmetija ni bila dovolj. Tonka in Andrej sta potrebovala varuško in teta Liza je bila prava! Vsako jutro je na hišnem pragu z veseljem sprejela sosedova otroka, zavita v deko. Ljubkovala ju je in razvajala, kot da bi bila njena (ali še bolj). Še vedno je pridno obdelovala svojo njivico, skrbela za kravico, najsrečnejša pa je bila ob otrocih. Spremljala je Andrejeve prve korake, poslušala Tonkine prve besede. Z njima je prebolevala vse otroške bolezni.
In tekla so leta.
V mislih ju je spremljala v šolo, bila z njima v šoli in na poti domov. Komaj je čakala, da sta pritekla k njej. Pa sedaj sta bila že velika in prihajala sta navadno ob nedeljah popoldne. Takrat je za Lizo sijalo sto sonc. Imeli so se radi.
In tekla so leta.
Najprej je v dolino odšel Andrej – v srednjo šolo. Za njim je odšla v srednjo šolo tudi Tonka. Potem sta oba šla študirat v Ljubljano. Redki so bili obiski na gori. A Liza je živela za te obiske. Sanjala je o njih. Hranila je čokoladne bonbone v nizki omarici v svoji kamrici in jih varovala pred vsiljivimi mravljami. Pa Andrej in Tonka nista hodila k njej zaradi čokoladnih bonbonov, ampak zaradi njenih toplih dlani, njenega razumevajočega srca, njenih prijaznih besed. Kamor koli sta šla, je šlo z njima Lizino sonce.
In tekla so leta.
»Njena otroka« sta končala študij. Slišala je, da se bosta poročila: najprej Tonka, leto kasneje Andrej. In bila je srečna zanju. In kako je plesala tisti dan na poroki! Lica ji zažarijo, ko se spomni na to. Kje je že to! Takrat, se ji zdi, je bila že v letih. Pa Justi jo je zasnubil – tako sramežljivo – tisti dan. Še danes ve, kako mu je odvrnila, da nima smisla sedaj, na stara leta, vezati se. Pa ga še vidi, kako mu je ugasnil žar v očeh, takrat. Ah, Justi, Justi! Koliko dobrega je storil zanjo.
Tam ob steni ima kredenco – tako omaro s stekli, ki drsijo levo ali desno, ko odpiraš omaro. Tam, za tistimi stekli, so njeni spomini: Andrejček in Tonka ob torti s tremi svečkami, Andrejček in Tonka ob vstopu v šolo, Andrejček in Tonka pri prvem svetem obhajilu… Tam je na sliki tudi ona, pa na dan njune birme. Tonka jo je prosila za botro. O, tega pa res ne smeš odkloniti. Liza se spomni, kako se je posvetovala z Justijem, kaj naj ji kupi: verižico ali uro? S kakšnim veseljem je podarila uro, ko je spraskala na kup tisti denar, in kako je bila Tonka vesela. Da, Liza ima za seboj lepe trenutke, v srcu lepe spomine. Tam so, da jih lahko vsak trenutek pogleda. Andrejček in Tonka sta zrasla v Drejca in Antonijo. Med šipama srečna zreta v Lizo. Kot vojaka, resna in zbrana, stojita pred oltarjem: Andrej s svojo izvoljenko, in Tonka s svojim princem. Kdaj se bosta oglasila pri meni, ju v mislih sprašuje. Saj ve, da imata družino, službo, da niti k svojim staršem ne prihajata pogosto. E, čakala vaju bom, jima pove, in se nasmehne. Postavi lonček bele kave na štedilnik in počaka, da se malo segreje. Vzame skodelico in lesen stolček ter sede na prag pred hišo. Počasi srka kavico in gleda v dolino. Ne vidi več dobro, ne sliši več dobro, a zelena barva pomirja njene oči, petje ptic zdravi njen sluh, mir zdravi njeno dušo. Pa zaropota pred hišo in jo predrami iz misli. O, Justi! »Pošto imaš, Liza!« kliče že od daleč, še preden ugasne motor. »Liza, kako kaj gre?« prijazno vpraša in radovedno čaka, da bo odprla ovojnico. Na zlatem papirju z velikimi črkami piše VABILO. Tudi sama je nestrpna. Hitro bere.
Draga teta Liza! Najin sin Nejc bo 26. maja prejel zakrament svete birme. Vsi bomo zelo veseli, če pridete na praznovanje tudi Vi. Sveta maša bo ob desetih. Pridemo po Vas. Lepe pozdrave Vam pošiljamo Tonka, Rudi in Nejc
»Oh, ta moja Tonka pa res ne pozabi name! In Nejc je že tak fant? K birmi bo šel!« se čudi, mežika in v soncu pogleduje Justija. »Pomisli, Justi, k birmi bo šel in mene vabi!« Justi sede k njej. Tiho sta. Vsak v svojih mislih. Bogu hvala za tako dobre ljudi, moli Liza. Hvala, hvala, ljubi Bog! Hvala, da imam vero, hvala za sosede, hvala za Tonko in Andreja, hvala za Nejca. Pridi, Sveti Duh. Utrdi vero birmancem, vsem mladim. Tako radi pozabljajo na Boga. Prehitro živijo.
»Prišli bodo pome!« ne more verjeti. »Kaj pa bom oblekla?« je v skrbeh. »Boš šel z mano, Justi? Tako sem stara,« govori in rahlo pozibava z glavo. »Da, tako bo: oba bova šla. Šla bom, da jih vidim še enkrat! Saj boš šel z mano, Justi, boš?«
On je tiho, nežno privije njeno glavo na svojo ramo. Nasmehne se in komaj slišno dahne: »Seveda, Liza, moja Liza!«
P. Bizjak, (zgodbe), Ognjišče 5 (2006), 53-54.
NADŠKOFIJA LJUBLJANA
Nadškof-metropolit 
Škof dr. Jurij Bizjak
Ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran je ob razglasitvi novih škofij v Cerkvi na Slovenskem, kar je za verujoče ljudi na tem področju izrednega pomena, povedal, kako je do tega prišlo. “Katoliška Cerkev na Slovenskem je ob nastanku samostojne slovenske države obsegala tri škofije: Ljubljano (ustanovljeno 1461), Maribor (ustanovljeno 1228) in Koper (ki ima svoje korenine od 6. stoletja dalje). Že ob ustanovitvi samostojne Slovenske škofovske konference (19. februarja 1993) je bila izražena misel o preureditvi cerkvene pokrajine, kar je podprl tudi Sveti sedež. Ustanovljena je bila komisija, ki je začela zbirati gradivo in razmišljati o možnostih in načinih urejanja pomembne naloge. Nazadnje je dozorela odločitev. Slovenska škofovska konferenca je z odlokom nadškofa dr. Franca Rodeta, predsednika Slovenske škofovske konference, dne 24. aprila 1998 ustanovila medškofijsko posvetovalno komisijo za ustanovitev novih škofij. Njena vloga je bila opredeljena v ustanovnem aktu tako, da prouči vprašanja, koliko, kje in v kakšnih mejah naj bi obstajale nove škofije. Vendar se zamisel še ni uresničila. Ko je v letu 2005 prišlo na ravni Slovenske škofovske konference ponovno na površje vprašanje oblikovanja novih škofij na Slovenskem, je pristopila k temu vprašanju vsaka škofija posebej. Koprska škofija se je odločila, da ostane še naprej v dosedanjem obsegu, ljubljanska nadškofija je po obširnih posvetovanjih in po prejetih dodatnih usmeritvah, sprejela sklep, da na njenem ozemlju nastane nova škofija s sedežem v Novem mestu, mariborska pa, da na njenem ozemlju nastaneta dve novi škofiji s sedežema v Celju in Murski Soboti.” Povedal je še, da te nove škofije ne bodo kar takoj “shodile”. “Potrebno bo vložiti veliko naporov in sodelovanja škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic, pa tudi vernikov in drugih ljudi dobre volje, da bodo nove škofije mogle izpolniti naloge, ki bodo v korist vsem.” Nazadnje je poudaril, kaj je namen ustanovitve teh treh novih škofij v “majhni” Sloveniji. “Pred očmi je treba imeti predvsem pozitivne vidike: večjo preglednost škofije, boljši stik med župnijami in škofijo, bolj neposredno vodenje škofije, povečanje zavesti pripadnosti škofiji in s tem povečanje zavzetosti za sodelovanje, bolj neposreden stik škofa z verniki.”
Celje, rimska Celeia, je bilo sedež škofije že v prvih krščanskih časih in v srednjem veku, ko so bili celjski grofje mogočni svetni gospodje, se je budila misel, da bi knežje mesto postalo tudi sedež škofije. Za ustanovitev škofije v Celju se je zavzel pri Svetem sedežu ljubljanski škof Janez Tavčar (1580-1597), ki pa ni imel podpore oglejskega patriarha. Oglejski patriarh in Benečani so preprečili tudi poskus naslednika nadvojvode Karla Ferdinanda, da bi Celje postavil za sedež štajerske škofije. Dolga stoletja je bil v Celju sedež savinjskega arhidiakonata. Sredi 19. stoletja se je Celje omenjalo kot škofijski sedež v pogovorih o prenosu sedeža lavantinske škofije od Sv. Andraža v Labotski (lavantinski) dolini na Koroškem na bolj strnjeno slovensko ozemlje. To je storil škof blaženi Anton Martin Slomšek, ko je leta 1859 sedež škofije prenesel v Maribor in s tem zavaroval pred ponemčenjem velik del slovenske Štajerske.
Prekmurje, severovzhodni del naše lepe Slovenije, je predstavljalo zaključeno in svojstveno cerkveno področje velik del zgodovine, tudi zaradi močne prisotnosti evangeličanov in prebivalcev madžarske narodnosti. Njegov srednji del je v srednjem veku spadal pod škofijo Gjor, v Murski Soboti pa je bil sedež arhidiakonata. Južni del je bil skupaj s hrvaškim Medžimurjem del zagrebške nadškofije in imenovali so ga “districtus Transmuranus” – Prekmurje. Cesarica Marija Terezija je leta 1777 ustanovila škofijo Szombathely in ji pridružila celotno Prekmurje. Po prvi svetovni vojni je lavantinsko-mariborski škof Andrej Karlin (leta 1923) od škofije Szombathely prevzel vseh 18 prekmurskih župnij, ki so pripadle Jugoslaviji. Vse do danes so ostale njen sestavni del, razen v času madžarske okupacije od aprila 1941 do aprila 1945.
“Tujci, ki so obiskovali Novo mesto, zlasti pa kapiteljsko cerkev, so težko verjeli, da monumentalna cerkev ni stolnica,” je zapisal zgodovinar dr. Stane Granda, po rodu Novomeščan. Od 7. aprila 2006, ko je papež Benedikt XVI. ustanovil novo škofijo Novo mesto, je kapiteljska cerkev sv. Nikolaja novomeška stolnica. Granda piše, da je april za Novo mesto srečen mesec: 7. aprila 1365 je habsburški vojvoda Rudolf IV. dal naselbini mestne pravice, 27. aprila 1493 je cesar Friderik III. v Novem mestu ustanovil proštijo, 7. aprila 2006 pa se je z ustanovitvijo škofije “moralo dopolniti, kar so stoletja mnogi želeli in si za to tudi praktično prizadevali”. Glede na dosedanjo ljubljansko nadškofijo nova škofija v Novem mestu obsega dobro četrtino površine dosedanje nadškofije. Razmejitev znotraj nadškofije poteka po dekanijskih mejah. V novo škofijo je prešlo šest dekanij sedanje nadškofije. Župnij ima nova škofija 74 in v povprečju so po površini večje kot v novi ljubljanski nadškofiji. Število prebivalcev nove škofije v Novem mestu predstavlja manj kot petino prebivalstva dosedanje nadškofije. Primerjava med deležem površine in deležem prebivalstva nove novomeške škofije pokaže, da je delež prebivalstva manjši, kar pomeni, da je to področje bolj redko poseljeno kot v novi ljubljanski nadškofiji. To je tudi razumljivo, saj je Ljubljana glavno mesto države in ob njem je precejšnje število manjših satelitskih mest. Po deležu katoličanov novomeška škofija novo nadškofijo v Ljubljani prekaša za dobrih deset odstotkov (76% – 86,1%).
Bela nedelja…
“Ob velikem bogastvu šeg in navad, ki so spremljale praznovanja našega ljudstva v preteklosti, se nam porodita dve misli. Prva je ta, da je bilo življenje našega ljudstva v prejšnjih dobah kulturno bogato, bogatejše, kakor si ga more predstavljati današnji civiliziranec. Le-temu ostaja to življenje tuje spričo njegovega racionalizma in kot načelnemu nasprotniku vsakega mita in vsake mistike. Druga misel pa je, da je v primeri z razgibanostjo in vsebinskim bogastvom praznovanj v prejšnjih dobah naš čas neprimerno siromašnejši.” Tako je zapisal dr. Niko Kuret, največji slovenski narodopisec, ko je “o trjacih” (na binkošti) leta 1960 pospremil na pot svoje življenjsko delo Praznično leto Slovencev, ki obsega skoraj 1400 strani. Izšlo je pri celjski Mohorjevi v štirih knjigah (1965-1970), ponatis pa v dveh zajetnih knjigah pri Založbi Družina (Ljubljana 1989). Tega skrbnega ohranjevalca naše dragocene dediščine se spominjamo ob obletnici rojstva.
“Na Jurjevo rojen, za Miklavža krščen, po priimku Kure(n)t – saj ni mogel postati kaj drugega kakor narodopisec, eden največjih, kar smo jih Slovenci doslej imeli,” je zapisala dr. Zmaga Kumer, po stroki njegova sodelavka, v spomin ob njegovi smrti. “Rojen sem bil 24. aprila 1906 v Trstu. Moj oče Franc je bil uslužbenec na glavni tržaški pošti… moja mati Ana je bila furlanskega rodu. Potem je sicer postala ‘naturalizirana’ Štajerka, v meni pa je ostalo nekaj ‘mešanega’, kar mi samo pomaga, da pri svojem delu zajemam vse bolj na široko,” je povedal, ko je bil kot sedemdesetletnik “gost meseca” v Ognjišču (aprila 1976). Osnovno šolo je obiskoval v Trstu, leta 1917, med prvo svetovno vojno, ko je bil oče upokojen in so na Trst padale prve bombe, se je družina preselila v Celje, kjer je končal gimnazijo. Potem je ljubljanski univerzi študiral jezike in primerjalno književnost. Po diplomi leta 1930 je poučeval francoščino na gimnaziji v Kranju. Zaradi svoje pokončnosti, poštenosti in iskrenosti je moral prestati marsikaj že pod staro Jugoslavijo in še več pod novim režimom po drugi svetovni vojni. Pod Živkovićevo diktaturo je bil ob službo. Delal je v založništvu in veliko prevajal. Med vojno je s priložnostnimi honorarji preživljal družino in študiral etnologijo. “Ko sem bil drugič študent, sem bil star štirideset let.” Bil je poročen in oče dveh otrok. Leta 1946 je diplomiral iz etnografije z etnologijo, leta 1954 je dobil službo v Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU; sprva se je posvetil koledniški dramatiki in iz nje tudi doktoriral (1956).
V Inštitutu za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ustanovljenem leta 1951, je takoj po prihodu (1954) prevzel področje za ljudske šege in igre, ki ga je vodil do upokojitve, stike z njim pa je ohranil vse do smrti. Tu je z veliko ljubeznijo in znanstveno natančnostjo delal tisto, kar mu je bilo najbolj pri srcu in “za kar je bil sposoben kot malokdo” (Z. Kumer). Raziskoval je običaje in navade ob najrazličnejših praznovanjih po vseh slovenskih pokrajinah in skrbno popisal izročila in življenjsko kulturo slovenskega naroda od naselitve do sodobnosti. Sad njegovega dolgoletnega dela je na začetku omenjena knjiga Praznično leto Slovencev. “To knjigo sem pisal dvanajst let… To so štiri knjige, razdeljene po štirih letnih časih, vsega skoraj 1400 strani. Omejil sem se na tako imenovane starosvetne običaje, torej tiste, ki v današnjem času že ginejo, ker jih ljudje pozabljajo… V knjigi sem obdelal posamezne cerkvene praznike in najvažnejša kmečka opravila v posameznih letnih časih (setev, košnjo, žetev, trgatev). Poudarek je seveda bil na običaju: kakšni običaji so bili povezani s tem. Nekateri so danes še ohranjeni (vsaj delno), drugi pa so že zgodovina. To sem poskušal v teh knjigah ohraniti.” Slikar Maksim Gaspari je v duhu ljudske umetnosti vse to ponazoril in s svojimi podobami dopolnil besedilo, umljivo tudi preprostim bralcem, saj je pisano v lepem slovenskem jeziku. V inštitutovem glasilu Traditiones (Izročila), ki ga je on ustanovil in dolgo urejal ter v raznih domačih in tujih strokovnih revijah je objavil številne razprave z narodopisnega področja. Zelo pomembna je tudi njegova knjiga Jaslice na Slovenskem (Družina, Ljubljana 1981).
Druga ljubezen Nika Kureta je bila dramatika. Že kot mladega študenta ga je profesor France Kidrič napotil, naj se zanima za srednjeveško gledališče. Kot pristaš tedanjega mladinskega gibanja okoli Križa na gori je od duhovne drame našel pot v “posvetno” gledališče. Leta 1934 je ustanovil revijo Ljudski oder, pri kateri je izdajal ljudske igre, med njimi svojo priredbo Škofjeloškega pasijona in Drabosnjakove duhovne igre: Božično pastirsko-trikraljevsko igro, Izgubljenega sina in Pasijon. Po vojni se je usmeril v radijsko igro. Večino iger je napisal za Radio Trst A, nekaj za Radio Celovec in Radio Ljubljana.
Vedela je, da bi bil tudi on tak do nje, če bi bila ona na njegovem mestu.
V naših srcih se prebuja, prepeva in odmeva do vseh, ki znajo prisluhniti tihim vzdihom osamljenih src.
“Bradati kapucin”, kakor so ga imenovali, se je na malih zaslonih prvikrat pojavil za polnočnico o božiču leta 1953, njegova znamenita oddaja Pošta patra Mariana pa je stekla zadnjo nedeljo januarja leta 1955. Na sporedu je bila takoj po televizijski maši ob nedeljah opoldne. V prvi oddaji je padre Mariano četrt ure govoril o božjem češčenju. Najbrž je imel zelo malo poslušalcev. Televizijski voditelji so menili, da se verska oddaja na televiziji lahko obdrži kvečjemu kak mesec, potem pa bo prenehala – ali zato, ker njen voditelj ne bo imel več kaj povedati, ali pa zato, ker bodo vsi ugasnili televizorje, kadar bo na sporedu. Padre Mariano se ni dal ostrašiti. S svojo dolgo brado in širokim nasmehom, predvsem pa s svojo prepričljivo besedo, je osvajal televizijske gledalce, katerih število je od oddaje do oddaje naraščalo, da jo je potem dolga leta spremljalo okoli 15 milijonov ljudi. Na vprašanje, kje je skrivnost tega uspeha, je padre Mariano s svojim značilnim nasmehom odgovoril: “Imam dva samostana sester karmeličank in samostan kapucinskih sester, ki neprenehoma molijo zame. Te molitve in nič drugega so ključ mojega uspeha.”
Naš “televizijski misijonar”, prvi v Evropi (v Ameriki, kjer so imeli televizijo prej kot na naši stari celini, ga je prehitel škof Fulton Sheen, ki se je na televizijskih zaslonih prikazal že za veliko noč leta 1940), se je rodil pred sto leti – 22. maja 1906 v Torinu, v družini Roasenda. Dva dni po rojstvu je bil krščen na ime Paolo. Po končani osnovni šoli in klasičnem liceju (gimnaziji) v rojstnem mestu se je vpisal na tamkajšnjo univerzo. Študiral je grško in rimsko književnost in že leta 1927 diplomiral. Pri enaindvajsetih letih je bil takrat najmlajši srednješolski profesor v vsej Italiji. Svojo prvo službo je dobil v Tolminu, kjer pa je ostal manj kot eno leto (od 10. septembra 1928 do 25. julija 1929). Zatem je dvanajst let po raznih krajih Italije na srednjih šolah poučeval grščino in latinščino. Ves čas se je ukvarjal s študijem krščanske prazgodovine in je o tem tudi pisal. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: dajati, osrečevati. V njem je vedno bolj zorelo spoznanje, da bi to mogel najbolje uresničiti v redovniškem in duhovniškem poklicu, zato je 28. decembra 1940, ko je bil že v petintridesetem letu, vstopil v kapucinski red. “Vzel sem si ime Mariano, da počastim (vsaj tako) Njo, ki ji toliko dolgujem.” Kot redovni novinec je nekdanji profesor moral postati učenec. Bogoslovne študije je opravil na frančiškanski univerzi Angelicum v Rimu, kjer je dosegel doktorat iz teologije. 29. julija 1945 je prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil nastavljen za kaplana v rimskih zaporih Regina Coeli. Svojim “ovčicam” je odprl srce na stežaj. Njegovi prvi oskrbovanci so mu v znak hvaležnosti podarili preprosto usnjeno mapo, ki so jo bili sešili sami. V tej mapi je potem nosil pisma gledalcev in drugi gradivo za svoje televizijske oddaje.
Predstojniki so hitro odkrili, da zna mladi padre Mariano najbolj globoke stvari povedati jasno in razumljivo, zato so mu zaupali vodstvo srednješolskih in študentskih skupin. Tako se je začela njegova pot “služabnika besede”. Leta 1949 ga je italijanski radio povabil, da bi imel vrsto verskih konferenc; dal jim je naslov “Vedra hiša”(Casa serena). Na vatikanskem radiu pa je vodil oddajo za bolnike “Četrt ure vedrine”. Vsem je hotel prinesti nekaj vere in zaupanja v življenje. Potem je prišla na vrsto televizija z oddajo Pošta padre Mariana, v kateri je v luči vere obravnaval najrazličnejša vprašanja sodobnega življenja. Leta 1958 so mu zaupali oddajo “V družini”, ki je bila, izmenoma s prvo, na sporedu vsakih štirinajst dni. V njej se je lotil problemov, ki zadevajo zakonsko in družinsko življenje. Postal je “kamen spotike” za vnete zagovornike razporoke. Leta 1959 je padre Mariano v spored verskih televizijskih oddaj vpeljal še tretjo rubriko “Kdo je Jezus” (moderni človek išče Kristusa). Ko so ga vprašali, koliko s svojimi televizijskimi oddajami zasluži, je padre Mariano smeje odgovoril: “Niti sam ne vem, koliko! Ves denar gre za misijone, ki jih ima kapucinski red po svetu. Jaz ljubim Boga in hočem, da bi ga ljubili vsi. Morda mi po televiziji le uspe koga približati Bogu in to je moja najlepša plača.” Delal je skoraj do zadnjega. Ko je tri tedne pred koncem zvedel, da ga čaka neizogibna smrt, je dejal: “Vedra smrt je najlepše dejanje, ki ga lahko še opravim v tem življenju.” Sestra Smrt ga je pobrala 27. marca 1972, v šestinšestdesetem letu življenja.
Ko se je 2005 s tednom po velikonočnem prazniku začenjal mesec april, so se iztekali zemeljski dnevi papeža Janeza Pavla II. V sredo pred cvetno nedeljo, 23. marca, se je iz klinike Gemelli vrnil domov v Vatikan, za veliko noč je brez besed še zadnjič podelil blagoslov “mestu in svetu”, v sredo po veliki noči so verniki, zbrani Trgu sv. Petra, še zadnjikrat videli na oknu njegove sobe trpeči obraz svetega očeta. V soboto pred belo nedeljo (2. aprila 2005), ki jo je leta 2000 razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, je ob 21.37 odšel v Očetovo hišo. Njegov tajnik Stanislaw Dziwisz, ki je bil vseskozi ob umirajočem, je povedal, da je sveti oče, ko je opazil, da mu zdravniki hočejo pomagati, z utrujenim glasom, toda povsem razumljivo dejal: “Pustite me oditi v Očetovo hišo.” “Tisti hip sem razumel, da se končuje njegovo zemeljsko bivanje in se zanj pričenja drugo, prav tako pomembno poslanstvo.”
Janez Pavel II. je živel popolnoma v luči vere in sad tega, pravi nadškof Dziwisz, je bila njegova sposobnost, da je z ljubeznijo in odprtostjo sprejel vsakega sogovornika in je spoštoval vsako mnenje, čeprav je včasih moral jasno povedati nasprotno. Kje je korenina tega zadržanja, je povedal papež sam in sicer s kratkim stavkom, ki ga je zapisal v sovji prvi okrožnici Človekov Odrešenik: “Pot Cerkve je človek.” “V vsakdanjem življenju je izpričeval globoko spoštovanje vsake osebe, ker je v vsakomer videl Božjo podobo.”
“Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo… Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu.” Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta “korakala v dvoje” (Pas de deux) – na plesnem odru in v življenju – od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno “poskušal peljati po svoji vesti”, izteklo.
Pino in Pia Mlakar sta bila legendi slovenskega in svetovnega baleta in omenjena sta v prav vseh svetovnih baletnih leksikonih. Pino se je rodil 2. marca 1907 v Novem mestu, kjer je družina živela v stavbi okrajnega sodišča, kajti oče je bil sodni uradnik “s povprečno plačo”, je tik pred koncem življenja zapisal v Pino v knjigi Srečne zgodbe bolečina (2005), v kateri obuja svoje spomine na mladost in na dolgo življenjsko pot. “Bili smo tradicionalna uradniška družina, brez imetja, pravzaprav proletarci,” je povedal. “Oče je imel službo, nas pa je bilo sedem otrok. Od vseh Mlakarjev sem še edini, zgodaj so mi pomrli. Najstarejši brat je bil profesor zgodovine, drugi inženir. Tudi sam sem se odločil za učiteljsko pot.” Pa se je zasukalo drugače in bilo mu je žal, ker je bila mama nad njim razočarana. Zamikal ga je ples. Še preden je videl prvi balet, je že nekaj časa sam zase plesal po stanovanju. “Da sem dobil potreben prostor za gibanje, sem najprej znesel pohištvo iz sobe, kar je vznemirjalo mamo, ki je ljubila red in mir.” Gimnazijo je začel obiskovati v Novem mestu, nato pa v Mariboru, kamor se je družina preselila k teti, očetovi sestri. Na tamkajšnji klasični gimnaziji so med drugimi bili njegovi sošolci Edvard Kocbek, Bratko Kreft, Vasja Pirc, Anton Trstenjak. Po maturi se je vpisal na filozofski fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani vpisal na fiziko, kemijo in matematiko. Bil je odličen risar in mikalo ga je, da bi šel študirat na slikarsko akademijo v Zagrebu. Premamil ga je ples. “V sedmem razredu gimnazije sem se začel zavedati, kako je telo v gibanju svojevrstni posrednik duhovnosti, kateri sem se čutil močno zavezanega.” Tedaj je sestavil svojo prvo “koreografijo” – simbolično prosto vajo za dekleta ob petju znane pesmi Gor čez izaro. Leta 1928 ga najdemo na baletni šoli Rudolfa Labana v Hamburgu in pozneje v Berlinu. Na tej šoli je spoznal svojo Pio; njeno pravo ime je bilo Marie Louise Scholz, bila je doma iz Hamburga in skoraj štiri leta mlajša. Bila je ljubezen na prvi pogled. Povabil jo je na morje, na jadranje. S pisnim pristankom njene matere sta se 6. avgusta 1929 na Rabu poročila (poročna priča je bil Edvard Kocbek). Še naprej sta ostala prizadevna in uspešna učenca baletne umetnosti. Pino je povedal, kako je potekalo šolanje pri Labanu: “Učenci so morali z vajo priti do občutja, kako se iz sredine telesa rojeva plesni gib-impulz. Raziskovali smo napetost-popuščanje, ozkost-širokost gibov, priteg-odriv, sunkovitost-lagodje, smeri zamahov in gibov po točkah ikozaedra vse v razmerju do prostora in časa.” Začela sta z baletnimi nastopi v deželnem teatru v Darmstadtu, bila sta solista, koreografa in vodji baleta v mestu Dessau pri Leipzigu, v tesni mednarodni konkurenci sta prejela odličje v Parizu (1932), v sezoni 1932/33 sta prvič nastopila v Ljubljani in s plesnim večerom Mlada pota izjemno uspela. “Njun ples raste iz notranje potrebe po izrazu,” je zapisal kritik. Kot plesni in koreografski par sta se kmalu uveljavila v evropskih mestih, predvsem v Münchnu in Zürichu, kjer sta prevzela štiriletno baletno službo ter s celovečernim baletom Vrag na vasi doživela veličasten uspeh (1935). Na Bokalcah v Ljubljani sta spomladi 1937 pripravljala celovečerno baletno pripoved, svojo najznamenitejšo izvirno plesno umetnino Lok (Mladost, Ljubezen, Zrelost). Takrat jima je že delala družbo hčerka Veronika, rojena 8. decembra 1935; po Veroniki se je rodil še Tomo. Oba sta šla po stopinjah svojih staršev: Veronika je bila znana baletna plesalka v Ljubljani, Münchnu, Parizu in New Yorku; Tomo, prav tako uspešen baletni plesalec, živi v svojem rojstnem domu v Münchnu z ženo balerino, ki je vodila odlično baletno šolo. Oba otroka bi rada ostala pri starših. Pino in Pia sta načrtovala, da bosta v Novem mestu napravila baletno domačijo, na katero bodo hodili talentirani mladi ljudje. Zemljišče v Ločni je Pino kupil že leta 1937, po vojni pa sta na njem začela graditi dom in baletno domačijo, pa so oblastniki nadnju poslali buldožerje. Ob pomoči prijateljev sta komaj nekaj rešila. “Kot težka mora leži to na mojem srcu; polastili so se mojega koščka zemlje, otrokom so vzeli ne le dom, temveč tudi domovino…. Tega nista mogla prenesti, to ju je odgnalo od doma: hčerko v Ameriko, sina pa v Nemčijo.” Po vojni leta 1946 sta Pino in Pia prevzela umetniško vodstvo ljubljanskega baleta in delala z njim dvajset let. Vtisnila sta mu svoj osebni pečat in dosegla, da je slovenski balet postal resnično del slovenske gledališke kulture. Baletnik Vojko Vidmar je zapisal, da ga je nekdo vprašal, če sta Pia in Pino Mlakar imela srečno življenje. “Ožarjenost, s katero smo odhajali z obiskov pri njiju, je dovolj zgovoren dokaz.”
“Sigismund (Žiga) Herberstein je bil po rodu in mišljenju sicer Nemec, po materi pa je prešla tudi slovenska kri v njegove žile,” je zapisal neznani avtor v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1927 v dolgem in zanimivem sestavku, posvečen štiristoletnici drugega potovanja tega znamenitega moža v Rusijo. “Dobro je znal in cenil slovenski jezik in v slovenski zgodovini zasluži še posebno zaradi tega častno mesto, ker si je pridobil naslov ‘drugega razkritelja Rusije’.” To se je zgodilo v prvi polovici 16. stoletja, ko je bila Rusija za Evropejce “neznana dežela”. Herberstein je tja potoval dvakrat (1516-1518 in 1526-1527). Pri drugem potovanju mu je cesar naročil, naj poleg diplomatskih nalog proučuje še verske razmere. Tako je nastala njegovo latinsko pisana knjiga Rerum Moscovitarum comentarii (Dunaj 1549). Knjiga je doživela številne natise in prevode; slovenski prevod ima naslov Moskovski zapiski (1951).
Tukaj je tekla zibelka Sigismundu, ki je zagledal luč sveta 23. avgusta 1486 kot tretji sin Lenarta in Barbare Luegger iz rodu predjamskih gospodov. Prvi pouk je dobival v Vipavi, kjer je že takrat bila župnijska šola. Poleg drugih potrebnih reči se je učil tudi slovenskega jezika, kar rojenemu Nemcu ni bilo lahko. Sam je priznal: “Slovenščina mi je delala v mladosti mnogo preglavic.” Kasneje pa mu je dobro služila, ko je potoval po raznih deželah, zlasti v Rusijo. Potem se je šolal pri sorodniku stolnem proštu v Krki na Koroškem, od koder ga je kuga pregnala na Dunaj. Pri sedemnajstih letih je na dunajski univerzi dosegel bakalavreat (prvo stopnjo akademske izobrazbe) in se vrnil v Vipavo kot izobražen viteški mladenič. Postal je vojak: izkazal se je v vojni proti Ogrom in proti Benečanom v spodnjem Posočju in v Istri. Za njegove zasluge ga je cesar Maksimilijan leta 1514 povzdignil v plemiški stan in ga poklical na dvor, kjer je postal dvorni svetnik. Od tedaj je v službi cesarjev Maksimilijana I., Karla V. in Ferdinanda I. opravljal mnoge zahtevne diplomatske naloge in sicer zelo uspešno zaradi bogatih izkušenj, znanja jezikov (obvladal jih je sedem) in telesne vzdržljivosti.
Sigismund Herberstein je kot cesarski odposlanec potoval v številne dežele tedanje Evrope: na Dansko, v Švico, Španijo, na Češko, večkrat na Madžarsko in Poljsko, dvakrat v Rusijo. Na ta službena pota se je odpravljal ne le kot diplomat, ampak tudi kot skrben opazovalec dežele in ljudi. Skrbno si je zapisoval vse: podnebje, rastline, živalstvo, kovine, vera, jezik, šege, vlada, trgovina, obrt, zidava hiš – vse ga je zanimalo. Svoje prvo diplomatsko nalogo je opravil leta 1515, ko je bil navzoč pri srečanju avstrijskega cesarja z ogrsko-češkim in poljskim kraljem. Leta 1516 ga je cesar poslal k danskemu kralju in med potjo se je sestal s tremi nemškimi volilnimi knezi. Istega leta je dvakrat potoval v Švico, naslednje leto kar dvakrat k poljskemu kralju Sigismundu, pri katerem se je ustavil med svojim prvim potovanjem k velikemu knezu v Moskvo, od koder se je vrnil po skoraj sedemnajstih mesecih. Cesar Maksimilijan I. ga je poslal v Moskvo zato, da bi moskovskemu velikemu knezu Vasiliju III. ponudil cesarjevo prijateljstvo s prošnjo, da se spravi s poljskim kraljem Sigismundom, s katerim je bil v dolgem in hudem sovraštvu. Pogajanja so se dolgo vlekla in v tem času je Herberstein proučeval šege in običaje ter življenje Rusov. Tudi ruskega jezika se je toliko naučil, da ni več potreboval tolmača. Po vrnitvi domov so ga čakala nova poslanstva v razne evropske dežele. Leta 1526 se je drugič odpravil na Poljsko in v Rusijo, da doseže mir med obema državama zaradi večje varnosti pred Turki, ki so tedaj napadali Evropo. Svoji službi je bil zvest do smrti: umrl je 28. marca 1566 na Dunaju, v osemdesetem letu življenja.
Pri vseh svojih diplomatskih nalogah in poteh je Sigismund Herberstein našel čas, da je opisal svoje vtise z dveh potovanj v Rusijo in jih oddal v tiskarno. Leta 1549 so izšli na Dunaju v knjigi z naslovom Rerum Moscovitarum Comentarii, v slovenskem prevodu Moskovski zapiski. Delo je v latinščini doživelo deset izdaj, vsaj tolikokrat pa tudi v nemškem, italijanskem, češkem in ruskem jeziku. “Herbersteinovi Moskovski zapiski so postali tako popularni ne samo zaradi snovne novosti in zanimivosti, plastične pripovedi in ilustracij ter kart, marveč tudi zaradi velike strokovne solidnosti in zanesljivosti,” je zapisal Sandi Sitar (Sto slovenskih znanstvenikov, Ljubljana 1990).”Herberstein se je vselej izredno skrbno pripravljal na svoja potovanja, vedno je poprej preštudiral vse dostopno gradivo… Kadar je šlo za neverjetne pripovedi, ki jih je bil tisti čas o malo znanih deželah poln, jih je sicer zabeležil, ni pa jim verjel, če zanje ni našel zanesljivih dokazov… Lahko rečemo, da je svoja potovanja pripravljal, opravljal in opisoval na način, ki zasluži oznako ‘znanstveni’.” Utemeljena je sodba Branka Marušiča, da je bilo Herbersteinovo delo “izredno pomembno za evropski prostor, saj je knjiga odkrila Rusijo, njene etnične značilnosti, prirodo, pravne običaje, gospodarsko stanje, zemljepis, verske razmere. Znanstveni svet še danes posveča Herbersteinovim moskovskim zapiskom veliko pozornost.” Njegov potopis je v slovenščino prevedel p. Modest Golia, križniški redovnik. Izšel je leta 1951 pod naslovom Moskovski zapiski, z opombami, Herbersteinovo biografijo in bibliografijo.