Dag Hammarskjoeld
* 29. julij 1905, Jönköping, Švedska, † 18. september 1961, blizu Ndole, Severna Rodezija
Ta pošteni švedski diplomat, ki je bil na čelu Organizacije združenih narodov, najpomembnejše svetovne organizacije, skoraj osem let (prvič je bil za glavnega tajnika izvoljen 7. aprila 1953, septembra 1957 pa so mu podaljšali mandat za nadaljnja štiri leta), je bil trn v peti raznim prikritim svetovnim silam (multinacionalkam). Te so med drugim izzvale državljansko vojno v Kongu, podpihovale odcepitev Katange, da bi zlahka prišle do tamkajšnjih rudnih bogastev. “Mister H”, kakor so rekli glavnemu tajniku OZN, si na vse načine prizadeval narediti konec tej nesmiselni bratomorni vojni.
Šel je posredovat osebno, toda v noči med 17. in 18. septembrom 1961 se je letalo, s katerim se je peljal na mirovno poslanstvo, nad ozemljem Konga na nepojasnjen način vnelo. Dag Hammarskjoeld je izgubil življenje. Svetovna javnost se je za nekaj dni zavila v (iskreno ali narejeno) žalost, zgodovina ga je zapisala med “velike može”, Švedska akademija, katere član je bil tudi on, pa mu je soglasno podelila Nobelovo nagrado za mir 1961.
Dag Hammarskjoeld se je rodil 29. julija 1905 v stari švedski aristokratski družini v Jönköpingu na jugu Švedske kot četrti otrok. Njegov oče Hjalmar je bil najprej profesor na univerzi v Uppsali, potem pa se je posvetil politiki. V letih med prvo svetovno vojno je bil predsednik švedske vlade. Rodbina Hammarskjoeldovih je bila znana po resnosti in vztrajnosti. Če se je v javnem življenju Švedske pojavilo kakšno zapleteno vprašanje, so rekli: “Poiskati bo treba kakšnega Hammarskjoelda!”
Oče Hjalmar je bil član Švedske akademije. Njegovo mesto je 20. decembra 1954 “podedoval” Dag, ki je na dan sprejema med akademike z lepim govorom počastil spomin svojega očeta in svoje matere. Če je od očeta podedoval zanimanje za književnost in vztrajnost pri delu ter čut za odgovornost, je dejal, je po materi dobil čustvenost. V javnosti je Dag vzbujal videz hladnega in trdega moža, njegovi najbližji prijatelji pa so ga poznali kot zelo mehkega in čustvenega človeka, ki pa je znal svoja čustva obvladovati. Mati Agnes roj. Almquist je na življenje gledala z neko evangeljsko blagostjo. Dag je bil od vseh otrok nanjo najbolj navezan in tudi pozneje, ko je bil že na zelo visokih položajih, jo je ob nedeljah, če je le mogel, spremljal v cerkev. Pri Hammarskjoeldovih so redno prebirali Sveto pismo. Oče je bil predsednik Biblične družbe. Mati je najraje brala evangelije, ker so njenemu blagemu značaju bolj ustrezali.
Vsa družina se je na božični večer zbrala okoli okrašenega božičnega drevesca in mati je slovesno prebrala evangelij polnočnice. Tudi velikonočnih običajev so se strogo držali. Dag je zapisal: “Vse te navade, ob katerih sem odraščal in ki so mojemu življenju dajale določeno smer, sem priznal za svoje, kakor da bi jih bil sam izbral, dasi jih je moj razum nekaj časa zavračal.”
Dag je kot študent blestel. Njegovi kolegi so o njem govorili, da “pobira nagrade kakor da bi obiral jabolka”. Po končani srednji šoli je na univerzi v Uppsali študiral literarno zgodovino, filozofijo, francoščino in ekonomijo ter pri triindvajsetih letih študij končal. Leta 1933 je na univerzi v Stockholmu dosegel doktorat iz ekonomskih ved ter postal predavatelj politične ekonomije. V naslednjih letih je opravljal razne odgovorne službe v bančništvu – nekaj časa je bil celo predsednik Švedske narodne banke. Leta 1947 je presedlal v politiko. Leta 1951 je postal vodja švedske stalne delegacije pri Združenih narodih. Užival je velik ugled pri kolegih, ki so ga 7. marca 1953 soglasno izvolili za glavnega tajnika svetovne organizacije.
Nalogo je opravljal nadvse odgovorno in pošteno. Iz njegovih zapiskov vemo, da se je o svojem poslanstvu redno pogovarjal z Bogom in ga prosil pomoči. Vse življenje je ostal neporočen: bil je brez družine, da se je lahko posvetil večji družini. Bil je popolnoma na razpolago Bogu, da bi mogel biti čimbolj na razpolago človeštvu.
(pričevanje 07_2005)
“Po velikem papežu Janezu Pavlu II. so kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me, da Gospod ve, kako ravnati tudi z nevrednim orodjem, predvsem pa se zaupam vašim molitvam.” Tako je množico na Trgu sv. Petra v Rimu 19. aprila 2005 zvečer nagovoril naš novi sveti oče – papež Benedikt XVI., 264. naslednik apostola Petra, kateremu je Kristus pred odhodom s tega sveta naročil: “Hrani moja jagnjeta! Hrani moje ovce!” Brž ko je kardinal, ki naznani “veliko veselje: Habemus papam” (Imamo papeža) izrekel ime Joseph, je bilo vsem jasno, da je novoizvoljeni papež kardinal Joseph Ratzinger, ki je bil kot prefekt Kongregacije za verski nauk skoraj 24 let najtesnejši sodelavec Janeza Pavla II., s katerim ga je vezalo tudi iskreno prijateljstvo.
Kardinali volivci – 115 iz 52 držav z vseh celin – so šli v konklave v ponedeljek, 18. aprila 2005 dopoldne. Že naslednji dan, 19. aprila, po četrtem glasovanju prvega konklava tretjega tisočletja, se je iz bakrenega dimnika Sikstinske kapele sukljal bel dim, ki je naznanjal, da je bil 264. naslednik apostola Petra, 265. rimski škof, že izvoljen. To so potrdili – prvič v zgodovini – tudi zvonovi. To se je zgodilo ob 17.50; kmalu zatem se je v loži bazilike sv.Petra prikazal kardinal Jorge Antonio Medina Estevez, ki je oznanil “veselo novico”, da imamo novega papeža, kardinala Josepha Ratzingerja, ki je (kot se govori) prejel glasove skoraj vseh kardinalov volivcev. Veliko pomeni tudi ime, ki si ga izbere novoizvoljeni papež. Mnogi so pričakovali, da si bo kot dolgoletna “desna roka” Janeza Pavla II. privzel ime Janez Pavel III. in s tem pokazal, da hoče hoditi po njegovi poti. Zakaj je izbral ime Benedikt XVI., je razložil med prvo splošno avdienco na Trgu sv. Petra v Rimu, 27. aprila. Svojo izbiro je povezal predvsem s sv. Benediktom iz Nursije, začetnikom zahodnega meništva, ki ga je papež Pavel VI. 24. oktobra 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je “s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske”.
Z izbiro imena Benedikt XVI. je novi papež hotel povedati, da naj bi se “stara” Evropa zavedala svojih krščanskih korenin. Svoje papeško ime pa je povezal tudi s svojim daljnim predhodnikom Benediktom XV, ki je krmaril Petrovo barko v viharnih letih prve svetovne vojne in neposredno po njej (1914-1922). Med vojno, ki je izbruhnila dober mesec pred njegovim nastopom, si je prizadeval za vzpostavitev miru in blažitev strašnih posledic vojne zlasti med civilnim prebivalstvom. Po vojni se je zavzemal za reševanje vojnih ujetnikov. Preden je bil izvoljen za papeža, se je imenoval Giacomo della Chiesa in je bil nadškof v Bologni. Veliko skrb je posvečal misijonski dejavnosti Cerkve in delu za edinost med kristjani. Novi papež Benedikt XVI. hoče biti delavec za mir, ki je temeljna vsebina evangelija, in za edinost med kristjani ter za sodelovanje pripadnikov vseh verstev sveta, kot je napovedal v svojem nastopnem govoru.
Brž po izvolitvi, preden je iz lože bazilike sv. Petra pozdravil ljudi in podelil svoj prvi blagoslov “mestu in svetu” (Urbi et orbi), je odšel, kot se je zvedelo kasneje, molit na grob papeža Janeza Pavla II. Potem je bil skupaj s kardinali pri večerji v Domu svete Marte, kjer so kardinali v času konklava stanovali. Po večerji se je umaknil v svoje kardinalsko stanovanje, kjer je sedel k pisalni mizi in sestavil (v tekoči latinščini) 214 vrstic dolgo “poslanico”, ki jo je prebral naslednje jutro kardinalom med mašo v Sikstinski kapeli. V njej se je dotaknil vseh perečih vprašanj, ki jih bo morala reševati Kristusova Cerkev, da bo mogla biti pričevalka ljudem našega časa. Dejal je, da se čuti slabotnega pred tako veliko nalogo, vendar je ob misli na svojega velikega predhodnika Janeza Pavla II. ta strah pregnal. “Zdi se mi, da čutim njegovo močno roko, ki stiska mojo. Zdi se mi, da vidim njegove smejoče se oči in poslušam njegove besede, ki so v tem trenutku namenjene meni: ‘Ne boj se!'”
V nedeljo, 24. aprila 2005 dopoldne je bilo na nabito polnem Trgu sv. Petra (zapolnjeni so bili tudi drugi rimski trgi, saj se je v večnem mestu ta dan zbralo nad 400.000 ljudi) mašno slavje za “začetek petrinske službe rimskega škofa”. Nekdaj je bila to maša, med katero so novega papeža kronali s tiaro-trojno krono, potem pa maša “ob nastopu najvišjega pastirja vesoljne Cerkve”. Med to mašo je Benedikt XVI. prejel znamenja svoje papeške službe: palij in ribiški prstan. Pomen obeh znamenj je razložil v svoji jasni homiliji. Dejal je, da ne bo predstavljal svojega “vladnega programa”. “Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in da se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine.” Sešteli so, da je njegovo homilijo spremljalo navdušeno ploskanje, ki se je oglasilo osemintridesetkrat. Na koncu svoje homilije je nagovoril mlade, s katerimi se bo srečal prihodnjega avgusta v Koelnu na 20. svetovnem dnevu mladih: “Dragi mladi: Ne bojte se Kristusa! Ne jemlje ničesar, daje pa vse. Kdor se njemu izroči, prejme stoterno.” Ob navdušenem pozdravljanju množice se je v odprtem belem džipu zapeljal med množico na trgu.
Dan pred začetkom svoje petrinske službe je Benedikt XVI. v dvorani za avdience Pavla VI. sprejel okoli 4.000 predstavnikov “sedme sile”, ki so v Rimu spremljali zadnje dneve papeža Janeza Pavla II., njegovo veličastno zadnje slovo ter volitve njegovega naslednika. “Po vaši zaslugi so zgodovinsko pomembne dogodke v Cerkvi lahko spremljali po vsem svetu. Možnosti, ki so se nam odprle s sodobnimi sredstvi družbenega obveščanja, so čudovite in izredne.” V tednu po “nastopni” nedelji pa je imel celo vrsto srečanj. V ponedeljek najprej s predstavniki raznih Cerkva in verstev, ki so se udeležili tega slavja, zatem pa se je srečal s svojimi presrečnimi rojaki Bavarci, katerim se je najprej opravičil za tričetrturno zamudo. “Nemci smo znani po svoji točnosti,” se je pošalil, “kaže, da sem se že zelo poitalijančil.” V sredo, 27. aprila, je bila prva splošna avdienca na Trgu sv. Petra, kjer se je zbralo okoli 40.000 ljudi, med njimi tudi nekaj Slovencev. Benedikt XVI. se je pripeljal v odprtem belem džipu, v svojem nagovoru se je zopet spomnil svojega ljubljenega predhodnika in povedal, da bo pri teh srečanjih nadaljeval kateheze o psalmih, ki jih je pripravil že Janez Pavel II. Obrazložil je tudi, zakaj si je izbral ime Benedikt XVI., na koncu je romarje pozdravil v številnih jezikih, med njimi tudi v slovenskem in hrvaškem ter s tem pokazal, da je poliglot, kot je bil njegov predhodnik. Srečanje je potekalo v prisrčnem vzdušju; papež je osvojil srca ljudi s svojo ljubeznivostjo, preprostostjo in neposrednostjo. Že takoj na začetku je postavil na laž razne “verske sociologe” pri nas in po svetu, ki so ga v svojem “vseznanju” takoj po izvolitvi razglašali za trdega in mrkega konzervativca.
Znamenito okno papeževega stanovanja v Apostolski palači, kjer smo nedeljo za nedeljo opoldne videvali Janeza Pavla II., ki se je nekaj dni pred njegovo smrtjo zaprlo, se je v nedeljo, 1. maja 2005, na veliko veselje rimskih romarjev spet odprlo. Papež Benedikt XVI. je najprej povedal, da je to okno postalo tako znano zaradi Janeza Pavla II., “ki se nam še vedno zdi bližji kot kdajkoli”. Potem je vernikom pravoslavne Cerkve in drugih vzhodnih Cerkva voščil veliko noč, ki so ta dan praznovali. Spomnil se je tudi sv. Jožefa Delavca, s katerim je pred petdesetimi leti “pokristjanil” delavski prvi maj papež Pij XII. Njegova zadnja misel je bila posvečena Jezusovi Materi Mariji, ki jo v maju častimo s šmarnično pobožnostjo.
“Rodil sem se na veliko soboto, 16. aprila 1927 v Marktlu ob Innu (po naše bi se njegovemu rojstnemu kraju, ki šteje okoli 2.700 duš, reklo Tržič)… To se mi zdi zelo dober dan, ki nekako nakazuje mojo zgodovinsko podobo in lastni položaj: ob vratih velike noči, seveda pa še nisem vstopil.” Krščen je bil še isti dan – štiri ure po rojstvu – z vodo, blagoslovljeno na veliko soboto. Starši – Joseph, bavarski orožnik, in Maria, izučena kuharica – so se poročili pozno in imeli so samo tri otroke: hčerko Marijo ter sinova Georga (1924) in Josepha. “Mati je bila zelo toplega srca in notranje zelo močna, oče bolj razumski in hote poudarjeno, razmišljajočega verskega prepričanja.”
Odraščal je v letih, ko je v Nemčiji zavladal Hitler. Katoliški Bavarci so bili v veliki večini nasprotni njegovemu nacizmu, ker se jim je zdel nezdružljiv z vero, ki so jo izpovedovali. Ratzingerjev oče je ob začetku druge svetovne vojne svojim otrokom dejal: “Če bi v tej vojni zmagala Nemčija, bi bila to zmaga Antikrista!” Ob izvolitvi Josepha Ratzingerja za papeža so se v številnih časopisih pojavile njegove fotografije v vojaški uniformi, češ da je sodeloval v nemški vojski. Leta 1943 je bil – komaj šestnajstleten – vpoklican v protiletalsko službo. Na očitek, da je bil član Hitlerjugenda (kot nekdanje jugoslovanske pionirske organizacije), je povedal, da nikoli ni bil zraven, čeprav bi mu to prineslo materialne ugodnosti. Po vojni je nadaljeval bogoslovni študij v Munchnu. 29. junija 1951 je prejel mašniško posvečenje – tedaj je imela ta nadškofija 44 novomašnikov, zdaj pa jih ima manj kot 10! Po novi maši je bil eno leto kaplan, njegovo srce pa je hrepenelo po poglobljenem študiju. “Kot kaplan sem moral imeti šestnajst ur verouka… Bilo je zanimivo zame, enkrat sestopiti iz umske sfere in se učiti govoriti z otroki.” Svoj teološki študij je poglabljal in pripravljal se je na svoj poklic profesorja teologije. Osvojil ga je veliki cerkveni učitelj sv. Avguštin, kateremu je posvetil svojo doktorsko disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština. Svoje temeljito bogoslovno znanje je posredoval številnim učencem na bogoslovnih šolah v Freisingu, Bonnu, Munstru in Tubingenu, po letu 1962 pa se je “v službi” kolnskega nadškofa kardinala Fringsa vpisal med vodilne koncilske teologe. Tam je veljal za “progresista”. Zagovarjal je misel, da mora “tudi v Cerkvi nastati večja svoboda. Tukaj igra vlogo seveda tudi patos mladega človeka. Toda v glavnem je bila to zavest, ki jo je bilo treba čutiti po vsej Cerkvi, ki je bila povezana s prelomnim razpoloženjem povojnega časa – in z upanjem, da je zdaj vendarle mogoča nova ura krščanstva.”
Kot bogoslovni profesor je opravljal obširno in globoko raziskovalno delo na področju dogemske zgodovine in dogmatične teologije, posebej š še glede nauka o Cerkvi. Sad tega študija so njegove spisi, nekateri zelo obsežni, tudi do 500 strani, ki so jim strokovni ocenjevalci namenili laskave pohvale. V številne jezike je bila prevedena njegova knjiga Uvod v krščanstvo (1968), v kateri so zbrana njegova predavanja o Apostolski veri. Slovenski prevod, ki ga je pripravil Jože Urbanija, je izšel leta 1975 pri celjski Mohorjevi družbi. V slovenskem prevodu imamo tudi dve njegovi novejši knjigi Sol zemlje (1996) ter Bog in svet – Vera in življenje v našem času (2000), ki vsebujeta njegove pogovore z že omenjenim nemškim časnikarjem Petrom Seewaldom. Obe nam lepo odkrivata misel kardinala Josepha Ratzingerja, dolgoletnega prefekta Kongregacije za verski nauk, ki so zdaj, ko je postal papež, še bolj pomembne. “Pri svoji teologiji sem izhajal od teme Cerkve… in pri tem mi je postajalo vedno pomembnejše to, da Cerkev ni sama sebi namen, temveč da je tukaj zato, da bi bil Bog viden. Tako bi dejal, da se ukvarjam s temo Cerkev v tem smislu, da nastane razgled na Boga. In v tem smislu je Bog pravzaprav osrednja tematika mojega prizadevanja.” Poslanstvo bogoslovnega profesorja, ki ga je od leta 1957 do leta 1977 opravljal v Freisingu, Bonnu, Munstru, Tubingenu in Regensburgu, mu je bilo zelo pri srcu, zato je bil zelo iznenaden in celo zaskrbljen – ker je imel zalo malo dušnopastirskih izkušenj – ko ga je papež Pavel VI. leta 1977 kot “pomembnega mojstra teologije” imenoval za naslednika kardinala Juliusa Dopfnerja na nadškofijskem v Munchnu/Freisingu. Sprva je okleval, potem pa je odgovorno službo sprejel, ker je hotel biti med “sodelavci resnice” (ti dve besedi sta njegovo škofovsko geslo).
Škofovsko posvečenje je prejel 28. maja 1977, mesec dni kasneje pa je iz rok papeža Pavla VI. v Rimu prejel kardinalski “klobuk”. Na svojem škofovskem grbu je imel na ščitu, razdeljenim na štiri polja, dvakrat “freisinškega zamorčka” (kronana glava zamorčka je v grbu freisinške škofije, ki je imela svoje posesti tudi v Škofji Loki, od leta 1316), desno zgoraj je “korbinijanski medved”, levo spodaj pa je školjka, ki ima več pomenov. Nadškofijo je vodil do 15. februarja 1982, kajti papež Janez Pavel II., ki je izredno cenil njegovo teološko znanje, ga je 25. novembra 1981 imenoval za prefekta Kongregacije za verski nauk.
S Karolom Wojtylom, tedaj pomožnim škofom in nato nadškofom v Krakovu, sta se bežni srečevala na koncilu, pobliže pa sta se spoznala na škofovski sinodi v Rimu leta 1977. “Pravo poznanstvo je nastalo pravzaprav šele pri konklavu 1978, torej poznanstvo ni bilo tako dolgo. Spontano sem se zelo dobro razumel z njim, a da bi on pomislil name, ta misel me ni obšla.” S papežem se je srečeval vsak dan in pogovarjala sta se v nemščini. Obravnavala sta vsa pereča vprašanja verskega nauka, ki jih je treba na primeren način posredovati ljudem sedanjega časa. Kritiki Cerkve, ki to Kristusovo ustanov presojajo s “sociološkimi očmi” in so obremenjeni s številnimi predsodki, so Ratzingerju zaradi njegovega nemštva, ki naj bi bilo sinonim za hladno trmoglavost, obesili nalepko “Panzerkardinal” (kardinal-tank). Tisti, ki so delali skupaj z njim, vedo povedati, da je bil vedno zelo odprt za pogovor in sprejemljiv za pripombe. Iz svojega stanovanja nedaleč od sedeža Kongregacije za verski nauk je prihajal vsako jutro točno ob devetih. Peš in s črno aktovko. Oblečen je bil kot navaden duhovnik, ob hladnejšem vremenu je imel na glavi črno baretko. Ob četrtkih je ob sedmih zjutraj maševal za nemške romarje v zavodu Tevtonik. Tam je skupaj s študenti sedel k zajtrku. “Bil je preprost, sproščen, vesel in čisto domač,” so rekli tisti, ki so se družili z njim. Da je res takšen, smo se lahko prepričali v teh nekaj tednih, odkar je postal papež – res pravi “sveti oče”. V svojem govoru ob pogrebu Janeza Pavla II. je dejal, da nas pokojni papež “gleda z nebeškega okna”. Mirno lahko rečemo, da je s tistega okna gledal tudi v Sikstinsko kapelo in je “uredil” tako, da je prijatelj Joseph Ratzinger postal njegov naslednik. Svetniki zmorejo veliko!
Milana Vidmarja bo svetovna zgodovina tehnike pomnila zlasti kot izrednega poznavalca transformatorjev (naprave iz železnega jedra in navitja za spreminjanje izmenične napetosti). “Njegove knjige s tega področja so ponatiskovali v nemščini, ruščini, francoščini, romunščini in seveda slovenščini, po njih so se desetletja šolali evropski elektrotehniki. Svetovno pomemben je tudi njegov pionirski prispevek k teoriji gospodarne gradnje električnih strojev” (Sandi Sitar). Rodil se je 22. junija 1885 v Ljubljani. Bil je izredno bister otrok in vse od prvih šolskih let, predvsem pa v srednji šoli, je kar hlastal za znanjem. Po sedmi gimnaziji je maturiral na ljubljanski realki – tako se mu je mudilo iti študirat na Dunaj – čez eno leto pa na gimnaziji v Novem mestu. V letih 1902-1907 je na Dunaju študiral strojništvo in leta 1910 doktoriral z disertacijo o centrifugalnih črpalkah. Od strojništva se je dokončno poslovil leta 1923, ko je zaradi dosežkov v elektrotehniki že užival svetovno slavo.S praktično elektrotehniko se seznanjal v tovarni Elin pri Gradcu. Od tam je odšel v Budimpešto, kjer se je posvetil transformatorskim vprašanjem in vzbudil po svetu pozornost s svojimi rešitvami. Vse življenje je ohranil povezave z industrijo. Po prvi svetovni vojni, ko se je ustalil v Ljubljani, se je težišče njegovega dela preneslo na pedagoško in publicistično področje. Od ustanovitve univerze leta 1919 do leta 1957 je bil redni profesor na tehnični fakulteti. Bil je predstojnik (rektor) univerze in večkrat dekan svoje fakultete. Leta 194o je postal redni član SAZU. Leta 1948 je bil ustanovljen Inštitut za elektrogospodarstvo, ki nosi ime po njem.
Šah je igra za “matematične” možgane. Milan Vidmar je začel šahirati s petnajstimi leti. Kot maturant (1902) je premagal tedanja najboljša ljubljanska šahista. Njegove šahovske sanje so se začele uresničevati, ko je bil študent na Dunaju, tedanjem evropskem šahovskem središču. Kmalu se je njegov ime pojavilo na turnirskih tabelah med zmagovalci. Na mednarodnem turnirju nemške šahovske zveze leta 1904 v Coburgu je delil prvo mesto s tedaj slavnim šahistom Neumannom. Leta 1906 je na mednarodnem turnirju v Nurnbergu tudi formalno dosegel mojstrski naslov. Z uspešnimi igrami na turnirju v Karlovih Varih na Češkem pa je 22-letni Milan Vidmar postal mednarodni mojster. Na turnirju v San Sebastianu v Španiji leta 1911 je za kubanskim velemojstrom Josejem Casablancom zaostal le za pol točke in ta uspeh mu je prinesel naslov šahovskega velemojstra – prvega v Sloveniji in tudi na jugoslovanskih tleh.
Ta njegov uspeh je pri nas vzbudil veliko zanimanje za šah in tedaj je bil ustanovljen Ljubljanski šahovski klub. Turnirji, ki so Milana Vidmarja – ob že omenjenem San Sebastianu 1911 – uvrstili med prve šahiste na svetu, so bili še: London 1922 (3. mesto), Semmering (3. mesto), New York (štirikrožni velemojstrski turnir – 4. mesto). Uveljavil se je tudi kot odličen šahovski sodnik in Svetovna šahovska zveza (FIDE) ga je imenovala za glavnega sodnika na velikih šahovskih turnirjih. Vidmarju je šah miniatura življenja in simbol ustvarjanja. Šahovska partija je zanj “boj dveh osebnosti, dveh intelektov, dveh volj, dveh značajev. Veliki šah ni znanost, pač pa umetnost.” O šahu je napisal dva učbenika. Po njem se od leta 1969 imenuje največji slovenski šahovski mednarodni turnir.
jegova misel se je pogosto ustavljala pred vprašanji o svetu, v katerem živimo. Svoje svetovnonazorske poglede na svet je izpovedal v knjigah Moj pogled na svet (1935), Oslovski most (1936), Med Evropo in Ameriko (1937); po njegovi smrti so izšli Spomini I-II (1964). Filozof dr. Janez Janžekovič v svoji knjigi Smisel življenja (1966) piše: “Kdor se vedno in poklicno peča s samo gmoto, kaj lahko izgubi smisel za vse, kar ni snov. Teorije o razvoju vesolja so rade prečrtale Stvarnika. Naš Milan Vidmar pretresljivo pripoveduje, kako mu je taka teorija v mladosti vzela vero. ‘Štirinajst let mi je bilo. Mlada, žejna glava je srkala vase z neutešljivo slastjo vesoljni svet. Vsak dan ji je prinašal nove vpoglede v naravo, nova spoznanja. Nekje sem v tistih dneh naletel na Kantovo in Laplaceovo kozmogonijo (teorijo o nastanku sveta). Pretresla me je. Nekaj dni, mogoče nekaj tednov me je razburjala, vznemirjala, opajala.
Potem pa je prišla katastrofa tistega dne, ko sem ležal v visoki travi in brez misli poslušal daljni zvon. Kakor blisk z vedrega neba je udarilo v me hipno spoznanje: BOGA NI. Vse, kar se godi okoli mene, se dovršuje samo po sebi, brez tuje pomoči, brez vpliva višjih sil… Ni ga Boga, ki bi mogel spremeniti ves ta ogromni mehanizem… BOG ME JE ZAPUSTIL.” Kasneje je uvidel, da ta teorija o nastanku sveta ni bila pravilna. Spraševal se je o začetku sveta in življenja na njem. “Vsako uro je treba naviti, eno vsak dan, drugo vsak teden. Svet je ura, ki jo moraš naviti naviti vsa trilijon let. Kdo jo je navil?” Njegova ura se je iztekla 9. oktobra 1962.
Bilo je med prvo svetovno vojno. Vojak v strelskem jarku je zagledal svojega prijatelja na »nikogaršnji zemlji«, to je, na področju med okopi ene in druge vojske, kako se je opotekel in padel, ko ga je zadela sovražnikova krogla. Vojak je dejal svojemu oficirju: »Ali smem iti do njega in ga prinesti sem?« Častnik je podrejenega zavrnil z besedami: »Nihče se ne more živ vrniti od tam! Samo še tebe bi izgubili.«
Sin se je vrnil domov v Ameriko iz vietnamske vojne. Iz San Francisca je telefoniral staršem.
Jezus je vprašal: »Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,36–37)
Jacques Maritain, ki velja za največjega katoliškega filozofa 20. stoletja, je bil rojen 18. novembra 1882 v Parizu v protestantski družini, odraščal pa je brez verske vzgoje.Njegov stari oče Jules Favre je bil eden od ustanoviteljev tretje francoske republike (leta 1870). Kot študent na znameniti pariški univerzi Sorboni je srečal študentko Raisso Umancov, Judinjo iz južne Rusije, ki je pribežala v Francijo z materjo in mlajšo sestro Vero. Mlada študenta sta že ob prvem srečanju začutila, da spadata skupaj. Na dolgih sprehodih sta se veliko pogovarjala in spoznala sta, da ju mučijo enake stiske. Prvi žarki odrešujoče svobode so posijali v njuni duši, ko sta poslušala predavanja filozofa Henrija Bergsona, ki je bil po rodu Jud, a se je vedno bolj bližal krščanstvu. Prevzel ju je zlasti njegov nauk o “notranjem vpogledu v življenjsko resnico”: človek, ki globoko pogleda v svojo notranjost, se zave, da je svobodno bitje in zato odgovoren za svoja dejanja in svoje življenje.
Ta nauk jima je pomagal na poti do Boga. Pri tem je odigral odločilno vlogo Leon Bloy, “absolutni katoličan”, ki jima je odkrival neprecenljivo vrednost molitve, žrtve in uboštva. Jacques Maritain je kasneje zapisal, da v tem možu nista našla “pobeljenega groba”, temveč “počrnelo katedralo”, ki pa je bila “znotraj vsa bela”. Ko sta se Jacques in Raissa 26. novembra 1904 poročila, sta izbrala skupno geslo: “Do popolne resnice!” Pri tem iskanju je odigralo odločilno vlogo prijateljstvo z Bloyem. Ko sta Maritainova premagala čustvene, razumske in družinske ovire, sta 11. junija 1906 v cerkvi Srca Jezusovega na Montmartru prejela sveti krst in z njima tudi Raissina sestra Vera, ki je ostala pri njiju vse do svoje smrti leta 1959. Hiša Maritainovih je postala priljubljeno zbirališče krščanskih izobražencev. S posebnim dovoljenjem sta imela v njej tudi kapelo in v njej je bilo Najsvetejše.
Krstna milost je pomagala k novemu, vedno lepšemu razvoju Jacquesove filozofske misli: od Bergsonove filozofije se je obrnil k razmišljanju sv. Avguština in predvsem k sistematičnemu razglabljanju sv. Tomaža Akvinskega. Začutil je, da modrost tega prodornega in svetniškega misleca ponuja rešitev temeljnih vprašanj o Bogu in svetu in da ima katoliška Cerkev prav, da je njegovo filozofijo, po njem imenovano tomizem, vpeljala v svoje bogoslovne šole. Ko se je oklenil filozofije sv. Tomaža, si je nakopal prezir Sorbone, ki je priznavala vse filozofije razen Tomaževe. Leta 1914 je bil Jacques imenovan za profesorja zgodovine moderne filozofije na Institut Catholique v Parizu.
Od leta 1923 sta Maritainova prirejala jesenske tomistične krožke. Jacques je ogromno pisal; vseh njegovih knjig (nekatere je pisal skupaj z Raisso) je nad štirideset, med najbolj znanimi sta Prvenstvo duhovnega in Stopnje znanja. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne sta se z ženo pred nacisti umaknila v ZDA, kjer sta ostala do leta 1944, ko ga je predsednik republike general De Gaulle pregovoril, da sprejme mesto francoskega veleposlanika pri Svetem sedežu. V diplomatski službi se ni počutil najbolje in po štirih letih sta se z Raisso vrnila v Francijo. Leta 1959 je umrla svakinja Vera, nekaj mesecev zatem pa še Raissa. Veliki modrijan se je leta 1961 pridružil skupnosti Malih bratov Charlesa de Foucaulda v Tolousu. Kot ugleden katoliški laik je bil povabljen na drugi vatikanski koncil. Ob njegovem zaključku, 8. decembra 1965, mu je papež Pavel VI. predal poslanico koncila intelektualcem in mu dejal: “Cerkev se vam zahvaljuje za vse, kar ste storili zanjo v svojem življenju.” Leta 1970 je sprejel redovno obleko Malih bratov, 28. aprila 1973 pa je 91-letni očak odšel v Očetov dom. Vstajenja čaka ob svoji ljubljeni ženi Raissi.
Pokojni pater Simon Ašič je – verjetno ob svoji zlati maši, 50-letnici mašništva – opisal svojo življenjsko pot. Pričela se je 30. novembra 1906 v zaselku Trebež v župniji Brestanica (tedaj Rajhenburg) ob Savi. Pri krstu so mu dali ime Jožef, klicali pa so ga za Pepija. Oče Franc je bil izučen kovač, mati Marija/Minka Sotošek pa šivilja, imeli pa so majhen kos zemlje za preživljanje. Za njim sta se rodila še brat Maks, ki je po nekaj mesecih umrl, in štiri leta mlajša sestra Marija, ki je leta 1935 postala sestra Benjamina v družbi Frančiškank Brezmadežnega spočetja in še danes živi v Krškem. Družina se je otepala z revščino, zato je oče leta 1910 odšel v Ameriko, da bi tam kaj zaslužil in se po treh letih vrnil. Domov je pošiljal denarno pomoč, sam pa je ostal v Ameriki kot invalid: v rudniku ga je namreč zasulo. Umrl je leta 1961. Mama Minka, ki ji je Pepi – pater Simon veliko pomagal s svojimi zdravili, pa se s tega sveta poslovila leta 1964.
Do ljudske šole v Brestanici je bilo za otroke skoraj dve uri hoda, zato je Pepi začel hoditi v šolo šele z devetimi leti. Že prej pa je bil pastirček: doma je pasel njihovo edino kravico, pogosto pa je pomagal pasti veliko čredo svojemu tri leta mlajšemu prijatelju Ludviku, poznejšemu stiškemu opatu Rafaelu Ašiču (1909-1980). Po prvi svetovni vojni je 22. avgusta 1919 prišel kot gojenec v Stično. Skupaj s 15 sošolci je bil vpisan na klasično gimnazijo v Ljubljani, študirali pa so v Stični in ob koncu leta so prihajali tja profesorji iz Ljubljane in jih spraševali. Bili so vzorni dijaki. Leta 1924 je vstopil v samostan in z redovnim imenom Simon začel noviciat, ki ga je končal leta 1925 z začasnimi zaobljubami, slovesne večne zaobljube pa je izpovedal leta 1928. Leta 1925 je 12 članov stiške redovne družine, med njimi klerik Simon Ašič, odšlo na Poljsko “obujat v življenje” samostan Mogila pri Krakovu. Tja se je kasneje še dvakrat vrnil. Na Poljskem je maturiral, bogoslovne študije je začel v Nemčiji, končal pa na teološki fakulteti v Ljubljani leta 1934. Profesorji so ga nagovarjali k študiju za doktorat, vendar je to preprečila prevelika zaposlenost mladega patra, predvsem pa druga svetovna vojna, ki jo je preživel v stiškem samostanu. Med tem strašnim viharjem se je tja zateklo veliko ostarelih pregnanih duhovnikov in beguncev iz Štajerske in Gorenjske. Zaupani so bili skrbi patra Simona. “Bila je vojna in nobenih zdravil ni bilo. Pa sem si rekel: pomagati moram tem ljudem po svojih močeh. Ljubezen do nabiranja rož sem imel že v mladosti. In tako sem se začel resno ukvarjati z zdravilnimi zelišči in tudi z literaturo, ki govori o tem.” To je nadaljeval še pozneje in svoje izkušnje je začel zapisovati. Iz teh zapiskov so se rodile tri knjige-uspešnice, ki so v letih 1985-1989 izšle pri celjski Mohorjevi družbi: Pomoč iz domače lekarne I. in II., Priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč.
Po drugi svetovni vojni je opravljal razne odgovorne službe: postal je prior (opatov pomočnik), prevzel je skrb za stiško župnijo, veliko se je trudil za prenovo stiške bazilike. Novi oblastniki pa so vsa njegova prizadevanja (in tudi delo celotne stiške družine) “nagradili” z nenehnimi zasliševanji, grožnjami, zapornimi kaznimi. “Vsega skupaj sem bil po letu 1945 nad petdesetkrat zaslišan, petnajstkrat pred sodiščem, osemkrat obsojen, pa sem pet obsodb zavrgel, tako iz trte so bile obtožbe zvite.” Opat Anton Nadrah je v svojem nagovoru ob njegovem pogrebu dejal, da je bil “vedno korajžen, vesel – tudi takrat, kadar so drugi obupovali”. Dan je začenjal z molitvijo križevega pota in nato rožnega venca. Tako je napolnil svoje srce z božjo “energijo”, ki jo je posredoval številnim obiskovalcem in dopisovalcem, ki so pri njem iskali pomoči v raznih tegobah in težavah.
Po rojstnem kraju Cervignanu del Friuli, kjer je zagledal luč sveta 25. novembra 1894, bi ga imeli za Furlana, saj priimek Mesesnel ne pove veliko o narodnosti. Vendar je bil “pravi” Slovenec. Njegov oče Franc je ob času njegovega rojstva služboval kot železniški strojevodja v tem furlanskem mestecu, mati Amalija, roj. Birtič, pa je bila gospodinja. Na življenjsko pot sina Franceta je najbrž vplivalo tudi dejstvo, da je bil njegov oče po materini strani direkten potomec znamenitega slovenskega slikarja Matevža Langusa (1792-1855), ki je bil doma iz Kamne Gorice in je veliko slikal za cerkve; med drugim je leta 1843 s freskami poslikal novo kupolo ljubljanske stolnice. V sorodu je bil tudi s plemiškima družinama Kappus von Pichelstein in baroni Schellenburgi. Med šolanjem si je gmotno pomagal s štipendijo, ki so baroni Schellenburgi namenjali revnim sorodnikom svoje rodbine.
Tega leta je tudi maturiral in se jeseni vpisal na dunajsko univerzo: na filozofski fakulteti je kot glavni predmet poslušal umetnostno zgodovino, poleg tega pa se je vpisal na slikarski oddelek tamkajšnje umetnostne akademije. V študentskih letih je nanj idejno močno vplival Ivan Cankar in povezal se je s preporodovskim gibanjem. Med prvo svetovno vojno je bil poklical “pod orožje” in študij je mogel nadaljevati šele po koncu vojne in sicer sprva na zagrebški univerzi.
Iz ljubljanskih šol in tudi kasneje kot študent na Dunaju, v Zagrebu in nazadnje v Pragi, je med počitnicami rad zahajal k sorodnikom v Vipavi (bivali so v današnjem župnišču), ki mu je postala drugi rojstni kraj. Prezbiterij tamkajšnje župnijske cerkve sv. Štefana je z veliki freskami iz življenja in mučeništva tega svetnika poslikal v Benetkah šolani slovenski slikar Janez Wolf (1825-1884) in spadajo med njegova najboljša dela. “To resnično monumentalno delo sodi med najvišje dosežke v stenskem slikarstvu 19. stoletja na naših tleh” (Marijan Zadnikar). Verjetno ga je tudi ogledovanje teh mogočnih podob spodbudilo, da se je med nadaljevanjem študija umetnostne zgodovine na Karlovi univerzi v Pragi (od poletnega semestra 1920) poglabljal v tega mojstra in študij leta 1922 končal z doktorsko disertacijo o slikarju Janezu Wolfu. Zaradi strokovnega izpopolnjevanja je še eno leto ostal v Pragi. Po vrnitvi v Ljubljano je bil štiri leta (1923-1927) na filozofski fakulteti asistent Izidorja Cankarja. Imel je tudi pomembne vloge pri umetnostnozgodovinskem društvu ter v Narodni galeriji. Razvil je plodno kritiško dejavnost. Njegovo poglavitno delo je bilo preučevanje slovenskega slikarskega realizma od pobudnika Janeza Wolfa pa do impresionistov. Njegova že omenjena odlična monografija o slikarjih Janezu in Juriju Šubicu, ki je prvič izšla leta 1940, je bila plod dolgotrajnega študija. Pripravil je tudi več razstav: v Pragi razstavo modernega slovenskega slikarstva, v Ljubljani pa razstavo slovenskega portretnega slikarstva in retrospektivno razstavo Ivane Kobilce.
“Po nekajletnem službovanju in zavzetem delovanju v Ljubljani ga je nenaklonjenost starejših kolegov po krajši brezposelnosti pripeljala v daljno Makedonijo,” je zapisal njegov sin Janez (1931), tudi umetnostni zgodovinar, “kjer je v Skopju deloval na povsem drugačnem področju – kot konservator, arheolog in končno kot profesor na tamkajšnji filozofski fakulteti.” Načrtno je začel preučevati umetnostno in arheološko preteklost Makedonije (tedaj se je imenovala Južna Srbija), “prav tako sodobno umetniško tvornost in tako pripomogel h kulturnemu dvigu zatiranega makedonskega naroda” (Marko Vuk). Leta 1930 je postal honorarni predavatelj, 1933 docent, 1938 pa izredni profesor za bizantinsko umetnost na skopski filozofski fakulteti. Kot predavatelj je sodeloval na več bizantoloških kongresih. Zanimal se je tudi za pomembna arheološka izkopavanja (Stobi, Caričin grad). Tudi iz daljne Makedonije se je zanimal za novejše slovensko slikarstvo, spremljal je razstave in se oglašal s tehtnimi kritičnimi prispevki v reviji Sodobnost. Leta 1938 se je vrnil v Ljubljano in pri Spomeniškem uradu kot konservator za Slovenijo nasledil Franceta Steleta, leta 1939 pa je bil imenovan za honorarnega predavatelja za bizantinsko umetnost na ljubljanski univerzi. Zadnja leta je zbiral gradivo o likovni umetnosti ob slovenski zahodni meji. “Vojna, med katero se je aktivno vključil v odporniško gibanje, je njegovo delo prekinila, s tragično smrtjo 4. maja 1945, žal, za vedno. S svojim konservatorskim, zlasti pa s kritičnim in publicističnim delom je dr. France Mesesnel načel novo obdobje naprednejše kritične in umetnostnozgodovinske misli pri nas” (Janez Mesesnel)
Njegova življenjska pot se je pričela 3. novembra 1894 v trdni kmečki družini na Selih pri Zagorju ob Savi, v kateri je bilo sedem otrok – šest bratov in ena sestra. Po končani osnovni šoli v rojstnem kraju so starši nadarjenega Franca poslali v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Štirinajstletni dijak je med počitnicami leta 1908 izgubil očeta Jakoba, ki se je pri delu smrtno ponesrečil. Ovdoveli materi Tereziji, ki je imela na skrbi sedem mladih sirot, je priskočil na pomoč svak Franc Hrastelj, župnik in arhidiakon v Slovenskih Konjicah. Poskrbel je za šolanje svojega nečaka, ki se je po maturi vpisal na mariborsko bogoslovje (čeprav je bil iz ljubljanske škofije, kamor spada župnija Zagorje). 30. junija 1917 je bil posvečen za duhovnika lavantinske (mariborske) škofije, novo mašo pa je pel pri svojem stricu-dobrotniku v Slovenskih Konjicah. Eno leto pred mašniškim posvečenjem mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan.
“Štiri leta taboriščnega življenja inventarne številke 27640 v Dachavu, satanske metode sistematičnega izničevanja človekove osebnosti in zanikanja svetosti življenja, je Franc Hrastelj pretresljivo popisal v svojih spominih,” je v predgovoru h knjigi zapisal zgodovinar France M. Dolinar, njegov zagorski rojak. “Gre za pretresljivo izpoved človeka, ki je bil soočen z dnom človeške družbe, popolnim razvrednotenjem človeške osebnosti, satansko okrutnostjo svojih mučiteljev, ki pa je kljub peklu nemškega koncentracijskega taborišča zmogel ohraniti nedotaknjeno svojo vero v neizmerno božjo ljubezen in nezlomljivo voljo do življenja kot največjega božjega daru človeku.”
Iz tistega pekla se je vrnil domov, novi “ljudski oblasti” pa očitno ni bilo prav, da se je še en duhovnik živ vrnil iz nemškega koncentracijskega taborišča, zato so ga trikrat zaprli za nekaj mesecev. Po zaporu je bil nekaj časa duhovni pomočnik pri Sv. Marjeti ob Pesnici in pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, leta 1947 pa je postal rektor cerkve sv. Alojzija v Mariboru, kjer je ostal 32 let. Cerkev je skrbno obnovil, še bolj pa mu je bilo pri srcu občestvo, ki se je zbiralo v njej. Šestnajst let opravljal tudi službo škofijskega arhivarja.
Njegovo najpomembnejše delo v tem obdobju je bilo zbiranje in urejanje gradiva za Slomškovo beatifikacijo. Ob stoletnici Slomškovega prenosa sedeža škofije iz Št. Andraža v Maribor (1959) je napisal šmarnice Marijin otrok – božji služabnik Anton Martin Slomšek. Leta 1962 je za celjsko Mohorjevo pripravil (z Janezom Poljancem) Knjigo o Slomšku. Kar dvanajst let (1960-1972) je v našem verskem listu Družina izhajala njegova zgodovinska povest o Slomšku z naslovom Otrok luči, ki jo je Založba Družina leta 1999, ko je papež Janez Pavel II. med svojim drugim obiskom Slovenije razglasil Slomška za blaženega, izdala v knjižni obliki. To je zajetno delo, ki obsega 678 strani! Poleg starejših zgodovinarjev Kosarja in Kovačiča je bil Hrastelj nedvomno najboljši poznavalec našega prvega blaženega. “Ob proučevanju Slomška je zorel tudi Hrastelj za božje kraljestvo,” je lepo zapisal France M. Dolinar. “Sorodniki se ga spominjajo kot blagega, veselega in dobrosrčnega človeka. Odlikovala ga je velika ljubezen do slovenske domovine, do slovenskega človeka in do slovenske cerkvene pesmi.” Njegova življenjska pot se je iztekla 20. decembra 1981 v Mariboru.
Popotnik je prišel na Kitajsko in tam srečal misijonarja. Zanimalo ga je, kako uspešen je pri oznanjevanju evangelija. Misijonarjev odgovor je bil presenetljiv. Povedal mu je svojo izkušnjo: »Ne iščem jaz ljudi, ampak oni iščejo mene!«
Marija je rekla: