Kako ostati poročen
Neki ameriški kirurg je bil popolnoma predan svojemu delu. Uspešna kariera in izredno dobri uspehi so ga osrečevali. Samo nekaj je bilo narobe v njegovem življenju: njegova žena je bila živčna. Zato jo je napotil k psihiatru.
Nekega dne je psihiater, ki je zdravil njegovo ženo, prišel h kirurgu in mu dejal, da je žena zbolela zato, ker ji ne posveča dovolj pozornosti. »Vsaj enkrat na teden bi jo moral peljati na kakšno zabavo,« mu je svetoval. Mož se je odločil, da bo ženo vsako soboto peljal v kino.
Čez nekaj časa je kirurg doživel srečanje s Kristusom in se spreobrnil. Začel je resno živeti kot kristjan. Do žene je postal pozoren in jo začel poslušati, a tokrat na čisto drugačen način: s srcem. Začutil je, da mora biti do žene bolj pozoren. Ko je razmišljal o pomoči psihiatra, je spoznal, da se s tem, ko je ženo poslal k njemu, ni rešil odgovornosti zanjo. Povedal je: »Ne obiskujeva več kina vsako soboto, ker za to ne čutiva več potrebe, ker se drug drugemu odpreva in si poveva stvari, o katerih nisva niti sanjala, da si jih lahko poveva. To storiva zato,
ker iščeva in želiva odkriti Božje vodstvo v najinem zakonu in družini.«
Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes? Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje! (Mr 10,2-9)
Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika. Ker pa obstaja nevarnost nečistovanja, naj ima vsak svojo ženo in vsak naj ima svojega moža. Mož naj ženi izpolni dolžnost, žena pa možu. (1 Kor 7,1-3)
Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešušvuj! Jaz pa vam pravim: kdorkoli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo. Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo celo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. (Mt 5,27-29)
Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji da ločitveni list. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje.
In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje. (Mt 5,31-32)
Zakoncem pa naročam – ne jaz, temveč Gospod – naj se žena ne loči od moža. Če se že loči, naj ostane neomožena ali naj se z možem spravi. Tudi mož naj žene ne odpušča. (1 Kor 7,13)
Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe. (Lk 10,27)
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 36
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
“Pot Cerkve je človek,” je izpovedal papež Janez Pavel II. v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik in s tem potrdil, kar je zapisal priznani slovenski psiholog dr. Anton Trstenjak v svoji knjigi V znamenju človeka: “Izhodišče našega krščanskega svetovnega nazora je danes – človek… Saj nas pot do Boga vodi preko poti do človeka. Človekova podoba je ogledalo, skozi katero zremo tudi podobo Božjo, ob kateri nam postane pričujoča tudi njegova eksistenca. Če je spačena človeška podoba, se zamegli tudi Božja podoba.” Pred sto leti rojeni raziskovalec človeške duše je v svojem dolgem življenju – dočakal je skoraj 91 let – napisal 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih. Dragocena so zlasti njegova dela “življenjske psihologije” za vsakdanjo rabo preprostega človeka, ki so izhajala pri Mohorjevi družbi.
Zibelka mu je tekla v Rodmošcih pri Gornji Radgoni, kjer se je rodil 8. januarja 1906 kot drugi sin malega kmeta v družini z osmimi otroki. V štirirazredno osnovno šolo je hodil v Negovi, nekaj pa v Radgoni, klasično gimnazijo z maturo je končal v Mariboru (1926). Že kot gimnazijec je kazal veliko ljubezen do filozofije in je sproti prebiral spise filozofa Franca Vebra. Rad je tudi risal in slikal, večinoma s svinčnikom in ogljem. V družbi je bil vedno sproščen, čeprav doma iz vinorodnih krajev, je bil abstinent. Bil je dober govornik in pevec z gromkim basom. Po maturi je vstopil v mariborsko bogoslovje, toda že po enem letu je odšel na jezuitsko univerzo v Innsbrucku, kjer je nadaljeval študij in ga končal z doktoratom iz filozofije (1929) in teologije (1933). V duhovnika je bil posvečen leta 1931. Nekaj mesecev je bil kaplan in katehet v Kamnici pri Mariboru, zatem pet let (1934-1939) katehet na realni gimnaziji v Mariboru, od leta 1937 pa je bil tudi profesor filozofije na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru. “Na duhovniški poklic sem vedno gledal kot na povezanost z vsem svetom.
Že tedaj nisem duhovnika pojmoval ločenega od sveta, kot so ga takrat pojmovali, ampak tako, kot se začenja odpirati šele sedaj po koncilu. Duhovništvo sem jemal kot poklic v službi človeka. Duhovnik zdravi človeka z duhovne strani, zdravnik s telesne, oba pa celega človeka.”
“Bil je moder, plemenit in neopazen vzgojitelj vse življenje,” je o Trstenjaku zapisal njegov učenec dr. Jože Ramovš, ki vodi Inštitut Antona Trstenjaka. Bil je pomočnik in svetovalec v stiski; prijazen človek med ljudmi z vedrim pogledom naprej. Že od malega je valjal za šibkega in bolehnega. “Pri vseh teh boleznih, ki mi jih vse življenje ugotavljajo,” se je pošalil, “pa imam vseeno eno zadoščenje: mlad ne bom umrl” Umrl je 29. septembra 1996, tri mesece starejši kakor njegova ljubljena mati, ki dočakala devetdeset let in šest mesecev.
Življenje in delo tega ognjevitega moža je v zajetni študiji prikazala Bojana Kralj; ob sedemdesetletnici njegovega rojstva mu je njegov goriški prijatelj Zorko Harej, prav tako glasbenik, »podaril« ljubezniv zapis v koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1977. Ubald Vrabec seje rodil 11. decembra 1 905 v Trstu. Oče Karel, po poklicu čevljar, je bil doma iz Pliskovice na Krasu, mama Urša, rojena Brešan, paje bilaTolminka. Ubald je imel starejšega brata Vladimira, ki pa je umrl že v predšolski dobi. Pri njih je živel Ubaldov stric Vincenc, ki je bil dober pevec in je igral na mandolino; pevca sta bila tudi oče in mama in pri Vrabčevih so ob večerih pogosto prepevali, zato ni čudno, da se je Ubald posvetil glasbi. V Trstu je obiskoval slovensko osnovno šolo, nemško pripravnico in italijansko nižjo srednjo šolo. S sedmimi leti se je začel učiti mandolino, z dvanajstimi pa violino v šoli Glasbene matice (njegov profesor je bil A. Ivančič), kasneje še klavir (V. Šonc) in harmonijo (pri skladatelju Vasiliju Mirku).
Po prvi svetovni vojni je glasbeni študij nadaljeval najprej v Trstu, nato pa v Bologni, kjer je leta 1929 diplomiral. Ves čas študija je nastopal v raznih pevskih zborih, dokler jih fašistične oblasti niso razpustile (1928). Glasbeno je deloval tudi med Slovenci v Argentini, kamor se je izselil leta 1929, toda leta 1 931 ga že najdemo v Mariboru. Maja 1941 se je vrnil v Trst. Po drugi svetovni vojni je vodil razne zbore na Tržaškem. Za raznovrstne priložnosti (proslave, koncerte/ radijske nastope) je sproti komponiral izvirne pesmi. Od leta 1949 do upokojitve (1961) je poučeval violino pri Glasbeni matici v Trstu.
Bojana Kralj v zgoraj omenjeni študiji navaja vsa dela skladatelja Vrabca. Kako številna in raznolika so, vidimo že iz kazala, kjer so naštete posamezne zvrsti: zborovska glasba (teh del je največ, saj je Vrabec izrazit zborovski skladatelj), otroški zbori, ženski zbori, pesmi za sopran, alt in klavir, moški zbori, mešani zbori, cerkvena in sakralna glasba, instrumentalna glasba, orkestralna glasba, simfonična pesnitev, kantate, solo pesem, opera. V tem kratkem sestavku ne morem njegovih skladb podrobneje predstaviti, navedel pa bom, kako je Vrabčeve vokalne skladbe po njihovi izpovedni vsebini razdelil Zorko Harej. »Zložil« jih je v pet »predalčkov«: pesmi o lepotah , stvarstva in življenja (med temi “je najbolj znana pesem Bratci veseli vsi), pesmi o slovenskih krajih, o slovenski junaški in trpki zgodovini (tu so njegove »tolminske« pesmi na besedilo Alojza Gradnika in v spomin materi Tolminki), pesmi vojnega in povojnega vzdušja o sužnosti, ponižanju, trpljenju naših ljudi, o maščevanju, o odrešujočem delu, o svobodi (zelo znana je Bilečanka), meditativna lirika (precej na besedila Srečka Kosovela), satirične pesmi. 
Smisel za humor in satiro razodevajo tudi njegovi iskrivi zapisi o glasbi in marsičem drugem. Bil je tudi odličen dirigent številnih pevskih zborov: mešanih, moških, ženskih, otroških, svetnih in cerkvenih. Z njimi je »osvojil« mnoge domače in mednarodne nagrade in priznanja. Pevce je znal pri vajah tako ogreti, da so na koncertih lahko peli čimbolj »samostojno«, živo in sproščeno. Ko je opazoval nastop kakega zbora, se mu je pogosto vsiljevala misel: »Kako bi ti pevci sproščeno, živo. podali to pesem, ko ne bi imeli pred seboj pevovodje, kijih s svojim dirigiranjem moti in zadržuje!«
»Ko sem osvojil prve pojme o harmoniji, sem napisal za cerkveni zbor pri Sv. Ivanu Te Deum,« se spominja skladatelj. »K Sv. Ivanu sem namreč nekaj let zaporedoma hodil igrat violino za glavne cerkvene praznike… Ta Te Deum so potem pri Sv. Ivanu prepevali vsa leta, ko sem bil v Argentini, v Mariboru in še med drugo svetovno vojno.« Vrabec je vse svoje življenje ustvarjal tudi na cerkvenem in sakralnem področju. Harej je zapisal, da Vrabčeva cerkvena glasba »izhaja iz istega lepotnega vira, kakor svetna, zasleduje isti namen, ganjenje človeškega srca, a se obrača na verski čut, zato uporablja posebna besedila, se izvaja v cerkvi in ima večidel za izvajalni instrument orgle in človeški glas. Vrabčeva cerkvenoglasbena ustvarjalnost obsega skoraj izključno vokal.«
Njegova razvijugana življenjska pot je trajala natanko 95 let: za ta svet se je rodil 30. septembra 1904, za večnost pa isti dan leta 1999. Zibelka mu je tekla v Mariboru, kjer je njegov oče Andrej služboval na sodišču. Za njim sta prišli na gostijo življenja sestri Marica in Milka, nazadnje pa še brat Zoran, ki ga je v nežni mladosti pobrala škrlatinka. Oče je bil velik narodnjak, rad je pel domovinske pesmi. Svojemu prvorojencu je namenil učiteljski poklic: »Na učiteljišče boš šel, boš šolmajster; pomagaj ljudem in ljudje te bodo imeli radi in ti pomagali!« Mati Marija pa je bila zelo pobožna. »Ne pozabi, da si Marijin sin,« je ponavljala Andreju, ki je bil krščen v mariborski cerkvi Marije Matere usmiljenja. Devetnajstletni učitelj je po diplomi šel poučevat otroke na salezijanski osnovni šoli na Radni. Takrat še ni mislil na duhovniški poklic, že jeseni leta 1924 pa je začel noviciat v salezijanski družbi. Med redovno pripravo in bogoslovnim študijem je opravljal razne odgovorne službe. Leta 1933 je prejel mašniško posvečenje in najraje bi takoj odšel v misijone na Kitajsko, kjer je uspešno deloval slovenski salezijanski misijonar Jožef Kerec. Njegova prošnja je bila uslišana dve leti kasneje. Najprej je deloval skupaj s Kerecem, potem pa sam.
Na Kitajskem je ostal šestnajst let: od 1935 do 1951, ko je bil od tam izgnan. Vodil je poklicno šolo za dečke, predvsem iz revnih družin: bilo jih je do 500. Ko so zavladali Maovi komunisti, je bil izgnan v Hongkong, odkoder je šel v Macao. Potem je dve leti (1952-1964) misijonaril v Severnem Vietnamu (Hanoi), ki je bil tedaj še francoski protektorat. Tam je divjala vojna med vietnamskimi partizani in Francozi, ki se je po dveh letih groze končala z zmago Ho Ši Minha. Majcen je deloval v ‘mestu dečkov’, kjer je živelo in se šolalo okoli 450 vojnih sirot, ki so jim salezijanci nudili strokovno šolanje in tudi verski pouk. »Vietnamci so zelo pobožni, mnogo bolj kot Kitajci,« se je spominjal naš misijonar.
Leta 1954 je bil imenovan za ravnatelja salezijanskega zavoda v Hongkongu: tam je vodil obrtno in višjo srednjo tehnično šolo, ki jo je obiskovalo nad 1100 učencev. Po dveh letih so ga poslali v Južni Vietnam (Saigon), kjer je deloval polnih dvajset let. Bil je ravnatelj različnih šol, delegat vrhovnega salezijanskega predstojnika za Vietnam. Enajst let je bil prvi magister vietnamskih novincev in je dejansko postavljal temelje Družbi, zato so ga imenovali »vietnamski Don Boško«. Konec aprila 1975 je v Južnem Vietnamu zavladal komunistični režim in kmalu zatem so morali državo zapustiti vsi tuji misijonarji. Majcen je odšel med zadnjimi, avgusta 1976. Ob svojem odhodu je že utrdil skupnost 130 mladih salezijancev, domačinov, da so lahko ustanovili samostojno pravno skupnost. Njegovi Vietnamci so ga imenovali Cha Maisen, Bo Maisen (Cha in Bo v vietnamščini pomeni oče), prijatelji misijonov pa so mu pravili dedek ali patriarh. Bolan in izčrpan se je ustavil na Taiwanu (Formozi) pri velikem slovenskem misijonskem zdravniku Janezu Janežu. Majcen je bil bolničar, spovednik, voditelj duhovnih vaj, ravnatelj deškega mesta. Tam je napisal 14 zvezkov zgodovine salezijanskih misijonov v Vietnamu, ob prihodu v Rim (1979) jih je izročil vrhovnemu vodstvu.
Na praznik evangelista Marka, 25. aprila 1979, je prišel v Ljubljano. Pred njim je bilo še polnih dvajset let »misijonarjenja« v domovini. Bil je spovednik v Želimljah in na Rakovniku, hodil je okoli in navduševal ljudi za misijone – z ljubljenim Vietnamom v srcu. Zadnji dve leti »se je končala tudi njegova stezica, ki je iz podstrešne sobice na Rakovniku po nekajkrat na dan vodila v cerkev Marije Pomočnice, v spovednico z napisom Andrej Majcen« (J. Zadravec). 30. septembra 1999 je stopil na pot večnosti.
Majhen deček se je peljal z vlakom, sam je bil v vagonu. Na eni od postaj je k njemu v vagon prisedel starejši možakar. Čudno se mu je zdelo, da deček potuje sam. Čez čas ga je vprašal:
Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini. (Mt 10, 28)
Dar za risanje je prejel po očetu – mizarju
“Dolžnosti sem se zavedal, ko sem videl očeta, kako mora delati v delavnici od jutra do večera; in mater, ki je ravno tako morala garati, skrbeti za sedem otrok… Že zgled me je klical, da sem tudi uvidel, da je treba delati, trdo delati vse življenje.” Po maturi leta 1925 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. “Tudi tam sem stalno risal, naredil sem portrete vseh svojih sošolcev.” Leta 1929 je bil posvečen v duhovnika. Že naslednje leto je odšel v Prago, kjer je pet let (1930-1935) študiral slikarstvo. Po končani akademiji se je vrnil v domovino in je bil do nemške okupacije (1941) profesor risanja na Škofijski gimnaziji v Šentvidu, kjer je imel tudi svoj atelje.
Po drugi svetovni vojni je bila škofijska gimnazija ukinjena in profesor Stane Kregar se je posvetil slikarstvu kot svobodnemu poklicu. Preselil se je v atelje pod Rožnikom, kjer je ustvarjal do zadnjega. V prvem obdobju svojega slikarskega ustvarjanja (še kot študent v Pragi in profesor v Šentvidu), ki je bilo obdobje surrealizma, je poudarjal dejastvo, da poleg vidnega obstaja tudi nevidno, poleg zavestnega tudi podzavestno. V sliko je uvedel sanjski svet, ki mu je ostal v spominu iz otroških let. “Mnogokrat sem leže na domačem vrtu v travi gledal oblake, ki se v njih videl zdaj to, zdaj ono, opazoval sem, kako se spreminjajo. Zdi se mi, da je bil to temelj moji poznejši težnji po spreminjanju enega predmeta v drugega.” Zelo pomemben mejnik v Kregarjevem umetniškem delu sta bila leti 1951 in 1953, ko se je predstavil s svojimi prvimi abstraktnimi deli.”Ko sem ustvaril prvo abstraktno sliko, se mi je zdelo, da sem dosegel luč svobode, da šele sedaj diham s polnimi pljuči. Ni se mi bilo treba več ozirati na barvo predmeta. Barva sama je začela govoriti s svojo ritmično razdeljenostjo po platnu. Zdelo se mi je, da šele sedaj lahko izpovem vse, kar hočem. Življenje, šum voda, valovanje žitnih polj, šumenje gozdov, ki sem jih prej slikal statično, so sedaj zadobili novo moč, moč gibanja.”
Kritika ga je označila za največjega slovenskega kolorista – mojstra barv za Rihardom Jakopičem. Razstava njegovega štiridesetletnega ustvarjanja v Moderni galeriji v Ljubljani (december 1971 – januar 1972) je potrdila, da za nobenim slovenskim umetnikom ni ostal tako obsežen opus kakor za Stanetom Kregarjem. Njegovih oljnih slik je registriranih nekaj nad 600. K tem pa je treba prišteti številne freske, sgrafitte, mozaike, predvsem pa dolgo vrsto slikanih oken (nad 400 jih je), s katerimi je oživil naše cerkve.
Po drugi svetovni vojni je Stane Kregar svoj umetniški dar v veliki meri posvetil cerkveni umetnosti. Okoli leta 1960 se je začelo veliko delati po cerkvah in tedaj je svoje talente podaril našim svetiščem od Prekmurja do Kopra. “Delal sem barvna okna, freske, oltarne slike, mozaik. Zraven tega še polno načrtov za mašne plašče in cerkvene vezenine.” To bi delal že prej, toda takrat ga niso sprejeli kot cerkvenega umetnika, “sem bil pač preveč moderen”. Za njegovo ustvarjanje na področju cerkvene umetnosti so najbolj značilna barvna okna, ki jih je ustvaril zelo veliko. In kaj misli o njih? “Barvna okna so zelo lepa stvar. Vernikom so bila vedno všeč… Tehnika slikanja oken pa se je zelo spreminjala. Sedanja je zelo blizu srednjeveškemu okenskemu slikarstvu: okna niso slikana, ampak so sestavljena kot mozaik.” Kregarjeva slikana okna so “lirična in melodična pesem barv, izražena v brezštevilnih simbolih in figurah. Z njimi je umetnik posejal naše cerkve in jim dal nadčasovno, mistično lepoto, z njimi pa je obogatil slovensko cerkveno slikarstvo kakor doslej še noben slikar umetnik” (Jože Dolenc). Kregar je manj znan kot ilustrator številnih knjig, zlasti koledarjev Mohorjeve družbe. Vodilo umetnika, čigar življenjska pot se je končala 1. avgusta 1973, je bilo: “Človek mora živeti v samoti in delati od jutra do večera… Delo mora stalno spremljati navdih. Velikokrat pride navdih šele z delom. Včasih pride tudi sam od sebe Vedno pa ga mora spremljati delo.”
Frančišek, toliko stoletij po tvojem kratkem bivanju na zemlji (1182–1226) je tvoje izpričevanje vere še vedno sveže, kakor da se je pravkar pojavilo. – Med tistimi, ki te poznajo, ni človeka – moškega ali ženske, mladega ali starega, vernega ali nevernega – ki ne bi občutil tvoje privlačnosti in te ne bi iskreno občudoval.
Zarodki, ki jim preprečijo, da bi dozoreli za življenje. Novorojenčki, ki jih vržejo v zabojnike za smeti ali skozi okna vlakov ali pa jih pustijo v straniščih podzemnih železnic. Otroci, ki so žrtve nasilja staršev ali sorodnikov, pretepeni do krvi, prodani pokvarjenim starcem, zapuščeni kakor potepuški psi, prisiljeni beračiti. Mladoletniki, ki jih spremenijo v zaloge organov, prisilijo, da opravljajo dela, ki jih telesno in moralno uničijo, prikrajšajo za izobrazbo, ki bi jo potrebovali, da bi lahko samostojno živeli na dostojen način. – Naša družba dokazuje pomanjkanje človeških in verskih vrednot z nasiljem nad majhnimi. – Nad majhnimi po starosti in nad majhnimi po človeški danosti in družbenem položaju. Z obojimi slabo ravna, ene in druge zatira. – Pravo preganjanje, ki ga trpijo majhni, nam vzbuja srh. – Na ves glas in na strehah bi morali vpiti strašne Jezusove besede: kdor preganja te male, si sam piše sodbo in odloča o svojem večnem pogubljenju. Ne bodo nas poslušali? Za hrbtom se nam bodo smejali? Ni važno. – Ne bodo pa mogli reči, da jih nismo opozorili.
Frančišek Asiški je najbolj čist in prepričljiv dokaz, da krščansko življenje ni sprejetje moralnih norm in verske prakse, temveč odločitev, da bo Kristus postal naše življenje, da se bomo enačili z njim. – Ne postanemo kristjani, če kopičimo dobra dela, tako da bi po določenem številu ur prostovoljnega dela, po določeni količini denarja, porabljenega v dobre namene, ter maš in molitev lahko rekli: »Zdaj sem pa kristjan«. – Kristjani postanemo z osebno in svobodno odločitvijo, da bomo mislili in delali tako kot Jezus in da bomo imeli takšen odnos do Boga ter do bratov in sester kakor Jezus. Vse prostovoljno delo tega sveta, trideset maš in štirideset rožnih vencev na dan ne služijo ničemur brez te odločitve. – Evangelizacija mora spet postati poglavitna naloga Cerkve, kajti odločitev, da postanemo kakor Jezus, se porodi iz poslušanja evangelija, ne iz določanja – ali vsiljevanja – moralnih norm, dobrih del, verskih navad. – Govoriti o teh otrokom ali jim jih vsiljevati, ne da bi jih spodbujali, naj si izberejo Jezusa za zgled in način življenja, marsikdaj pomeni zmanjšati možnost, da se bodo v prihodnosti odločili za krščansko življenje.
Jezusove misli in občutja izhajajo iz njegove popolne pokornosti Očetu, ki želi, da se podarja bratom in sestram vse do darovanja samega sebe na križu. – Enačiti se z Jezusom torej pomeni poglabljati vsak dan pokornost Očetu, ki želi, da se podarjamo bratom in sestram vse do darovanja nas samih. – To pomeni biti kristjani. Ne samo za duhovnike, redovnike in redovnice, ki nimajo družine in so odmaknjeni od sveta, temveč za vse: moške, ženske, mlade, stare, delavce, ljudi v različnih poklicih, poročene ali samske, izobražene ali neizobražene. Nobene življenjske situacije ni, ki ne bi zahtevala, da smo poslušni Bogu in da se podarjamo bratom in sestram. – Vsak kristjan, če hoče biti kristjan, mora po tej poti. Vse drugo je dodatek. – Taki kristjani so sol in luč okolij, v katerih živijo. – »Ampak to je težko!« – Res je, toda samo to vodi v veselje in slavo. – Ne samo v posmrtnem življenju.
Ubogi v duhu niso brezdomci, brezposelni ali ljudje, ki nimajo zaposlitve, primerne njihovi izobrazbi, ljudje z začasno zaposlitvijo, ljudje, ki si ne morejo privoščiti kosila in še večerje, ljudje, ki imajo mnogo nižji standard od povprečnega, ljudje, ki ne morejo privoščiti ne sebi ne svoji družini dobrin, ki so nujno potrebne za mirno in dostojno življenje. – Zamenjavanje ubogih v duhu z ubogimi v socialnem pomenu je neredko spravljalo kristjane v nepravičen in napačen položaj. – »Blagor vam, ki ste revni tu na zemlji,« so govorili nekateri kristjani, tudi duhovniki in redovnice, v ne tako zelo oddaljeni preteklosti, »ker boste srečni v nebesih. Mi pa, ki smo premožni, kdo ve koliko bomo morali trpeti.« – Ubogi v duhu so tisti, ki se svobodno odločijo, da ne bodo sužnji svojega bogastva, naj bo večje ali manjše, in da ga bodo uporabljali v dobro vseh. – »Ubogi v duhu« je izbira, ki rešuje. – Revščina je krivica, ki uničuje človekovo dostojanstvo. – Proti revščini se je treba boriti, zato da bo vsak, moški in ženska, lahko izbral uboštvo v duhu. – Revščino, in to revščino vseh vrst, lahko premagajo samo ubogi v duhu.
Nagovarjanje k nasilju se začne že v zgodnjem otroštvu: »Če jih nočeš dobiti, moraš ti udariti!« – Tudi nagovarjanje k strahopetnosti: »Nič nisi videl, nič nisi slišal, ti ne veš nič!« – Pa ne bi bilo treba, ker se z nasilnostjo in strahopetnostjo že rodimo, podarjeni sta nam z nagonom. – Ne v družini ne v šoli ne v župnišču pa ni vzgoje k nenasilnosti, ki je potrebna, ker nenasilnosti nagon ne pozna. – Nenasilnost pomeni reagirati na zlo z vsemi močmi, toda ne da bi komu vračali hudo s hudim (prim. Pismo Rimljanom 12,17), ker zlo ne more opravičiti zla in ostane zlo. – Nenasilnost pomeni ustaviti hudobneževe roke, ne da bi si umazali roke z istim blatom. – Pomeni zanesti se na moč razuma, ne na razloge za silo. – Pomeni premagati zlo z dobrim. – Za nenasilnost se lahko odloči samo tisti, ki se je sposoben zanesti na moč razuma, ne pa na razloge za silo. – Taka odločitev je samo za moške in ženske, ki so res ljudje, ki so se naučili hoditi v povsem vzravnani drži, saj lev, hijena in mačka ne znajo in ne morejo biti nenasilni.
Enea Silvio Piccolomini je bil po rodu iz italijanske pokrajine Toskane. Natanko pred šestimi stoletji mu je tekla zibelka v neznatnem kraju Corsigniano pri mestu Siena (ko je postal papež Pij II., je svoj rodni kraj preimenoval v Pienzo – Pijevo mesto – in ga naredil za sedež škofije). Luč sveta je zagledal 18. oktobra 1405. Osnove šolske izobrazbe (gramatiko) je prejel v rodnem kraju, ko mu je bilo osemnajst let, je šel študirat pravo – najprej v Sieno, nato pa v Firence. Še z večjo vnemo pa se je poglabljal v latinsko klasično slovstvo in postal eden vodilnih humanistov 15. stoletja. Kardinal Domenico Capranica ga je vzel za svojega tajnika, ko je šel na koncil v Basel (1431-1443), kjer je Piccolomini opravljal različne službe. Ob razkolu na tem koncilu in izvolitvi (zadnjega) protipapeža Feliksa V. (1439) je Piccolomini postal njegov tajnik v koncilskih zadevah. Vneto je zastopal ideje konciliarizma, ki je razglašal načelo, da je koncil nad papežem in da zato lahko papeža tudi odstavi. Med samim koncilom je opravil tudi nekaj diplomatskih potovanj po Evropi (v Anglijo in na Škotsko). V osebnem življenju je bil kot humanist vdan uživanju, vselej pa je obdržal neko plemenitost, da ga ni zaneslo predaleč. Bil je kritičen duh in zametaval je vsako polovičarstvo. Kot bister duh je kmalu sprevidel položaj in leta 1442 je postal tajnik cesarja Friderika III. Doživel je duhovni preobrat, stopil je na stran zakonitega papeža Evgena IV., se notranje umiril in leta 1445, ko mu je bilo štirideset let, prejel mašniško posvečenje. Tudi kot duhovnik je uspešno vodil številna pogajanja med cesarjem in papežem.
Kot cesarjev tajnik je Piccolomini proti koncu leta 1443 in v začetku leta 1444 prepotoval Štajersko, Koroško in Kranjsko. Januarja in februarja tega leta se je mudil v Ljubljani, od koder je odposlal tri pisma. “Omikani humanist je pogrešal severno od Alp italijansko udobnost ter smisel za slovstvo in umetnost, zato je bil tedaj kar strupeno kritičen do naših razmer, saj je zapisal, da se je v naših krajih znašel sredi med divjaki” (Franc Kralj). Ko se je na naše kraje malo bolj privadil, je bila njegova sodba mnogo prijaznejša. Kot uspešen pogajalec med cesarjem in papežem je bil maja 1447 imenovan za tržaškega škofa, decembra tega leta je na Dunaju prejel škofovsko posvečenje, 18. maja 1448 pa je nastopil kot škof v Trst. Ta nova služba ga je za nekaj časa malo bolj priklenila na naša tla, vendar manj, kot je sam želel, kajti diplomatske obveznosti, ki so mu jih nalagali, so ga gnale na pota po evropskih deželah. Vsaj eno leto pa je dosti stalno bival v Trstu ali v njegovi bližini. Za svojega škofovanja v Trstu je obhodil vso škofijo, leta 1450 je posvetil župnijsko cerkev v Dutovljah in podružno cerkev v Predjami. Trst mu je ostal globoko zapisan v srce. V pismu leta 1453 je zapisal: “Ko bom v kratkem potoval proti domu (Sieni), bom po vsej verjetnosti potoval mimo Trsta, da spet enkrat vidim Cerkev, kateri sem nekoč načeloval in ki jo bom vedno rad imel, dokler bom živ.” Januarja 1451 je iz Ljubljane sporočil tržaškemu kapitlju, da ga je papež Nikolaj V. imenoval za nadškofa v Sieni. Tudi tam se je ukvarjal z diplomatskimi nalogami. V tem času je dobil župnijo v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, prejemal je seveda le dohodke te župnije, ni je pa upravljal.
Nadškof Piccomini se je leta 1456 preselil v Rim in istega leta ga je papež Kalist III. imenoval za kardinala, 19. avgusta 1458 pa je bil izvoljen za papeža in privzel si je ime Pij II. (Pij I. je kot deveti naslednik apostola Petra vodil Cerkev v letih 149-155.) Ko je sprejel najvišjo službo v Cerkvi, je, zavedajoč se svojega ne ravno zglednega življenja v mlajših letih, izrekel znamenite besede: “Aeneum rejicite, Pium recipite!” (Eneja zavrzite, Pija sprejmite). Za glavni nalogi svojega pontifikata si je zadal prenovo Cerkve po vzoru prvih stoletij ter obrambo pred Turki, ki so ogrožali krščansko Evropo. Ne eno ne drugo mu ni kaj prida uspelo. Ko je leta 1463 vabil na križarsko vojno proti Turkom, je pri krščanskih vladarjih Evrope naletel na slab odziv. Križarsko vojsko je hotel voditi sam, zato je kljub težki bolezni prišel v pristanišče Ancono, kjer je 15. avgusta 1464 umrl. – Za nas je pomembno, da je že kot kardinal svetoval cesarju Frideriku III. naj ustanovi ljubljansko škofijo in cesar je, v smislu načel tedanjega državnega cerkvenstva, 6. decembra 1461 podpisal ustanovno bulo za ljubljansko škofijo. Ustanovitev nove škofije je potrdil papež Pij II. 6. septembra 1462. V tej listini je Ljubljani podelil značaj “odličnega mesta”, jo izločil iz oblasti oglejskega patriarha, cerkev sv. Nikolaja povzdignil v stolnico. Ni pa mogel ustreči želji cesarja, da nova škofija obsega vse ozemlje oglejskega patriarhata, kar ga je bilo pod habsburško oblastjo, zaradi odpora Benetk. Za prvega ljubljanskega škofa je imenoval svojega prijatelja Sigismunda (Žiga) Lamberga, ki jo škofijo vodil petnajst let (1463-1488).
Neki protestantski pridigar v ameriškem mestu Chicago je imel govor, v katerem je želel oddaljene in dvomeče ljudi povabiti h Kristusu. Eden od navzočih je pridigarja sovražno pogledal in zaničljivo dejal: »Vse je lepo, kar govorite. Lepo učite, toda jaz sem izgubil vero v Boga, ko so mi skozi vrata hiše odnesli mrtvo ženo. Vse lepo in prav, a če bi čudovita žena, ki vas spremlja, ležala mrtva ob vas: kako bi mogli še verjeti v Boga?«