Gregorij Rožman
* 9. marec 1883, Dolinčiče, Koroška, † 16. november 1959, Cleveland, Ohio,ZDA
Po krivici obsojeni dobri pastir
Pred šestdesetimi leti, 30. avgusta 1946, je vojaško sodišče v Ljubljani na montiranem sodnem procesu “obsodilo” v njegovi odsotnosti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana zaradi “izdajstva naroda in domovine” in “neštetih vojnih zločinov” na “odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 18 let, izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo desetih let po izdržani kazni in zaplembo celotne imovine”. S procesom so preganjali predvsem katoliško Cerkev, ki jo je škof predstavljal, in je bila za komunistične oblastnike največja ovira, da bi po krvavi zmagi zavladali tudi na dušami slovenskih ljudi. Obsodba je bila posmeh pravici. “Sodišče sploh ni upoštevalo dejstva, da je škof pri okupatorju interveniral za nešteto ljudi, za katere so svojci ali prijatelji pri njem iskali pomoč,” piše zgodovinarka dr. Tamara Griesser-Pečar. “Skozi dolgo vrsto let sem imela priliko opazovati škofovo dobro srce za vse, ne glede na njih prepričanje,” je hotela pričati zanj mati komunista Toneta Tomšiča.
Njeno pisno pričevanje je sodišče zavrnilo, češ “da je že sam predlog zaslišanja priče, ki bi se sklicevala na slavno ime padlega narodnega heroja Toneta Tomšiča, neumesten, zato, ker žali najgloblja čustva slovenskega naroda, zlasti ker so ga v smrt pognali prav isti ljudje, ki sedaj sede na zatožni klopi”. Sodišče ni bilo pripravljeno upoštevati kakršnekoli olajševalne okoliščine v procesu proti škofu Rožmanu. “Komunistična partija je namreč škofa že pred tem politično obsodila in je potrebovala zaradi domače in tuje javnosti le še formalnopravni akt, ki bi njeno obsodbo potrdil in ji tako dal videz legalnosti” (dr. France M. Dolinar).
Gregorij Rožman je bil doma s Koroškega. Rodil se je 9. marca 1883 v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku, kot najmlajši od šestih otrok Franca in Rožmana in Terezije roj. Glinik. Po končani osnovni šoli v Šmihelu je obiskoval gimnazijo v Celovcu. Po maturi leta 1904 je vstopil v celovško bogoslovje. Po treh letnikih bogoslovnega študija je bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Po novi maši je študij nadaljeval in končal ter leta 1908 postal kaplan v Borovljah, toda že naslednje leto ga je škof Kahn poslal študirat na Dunaj. Študij je “okronal” z doktoratom in se leta 1912 vrnil v Celovec, kjer je bil najprej prefekt v malem semenišču, jeseni 1913 pa je postal profesor cerkvenega prava in moralke na bogoslovnem učilišču v Celovcu ter hkrati spiritual (duhovni vodja) v celovškem bogoslovju. Kot zaveden Slovenec se je moral proti koncu leta 1919 pred nemškimi nacionalisti umakniti v Ljubljano, kjer je postal profesor kanonskega (cerkvenega) prava na Teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze. Bil je nasprotnik nemškega nacizma in italijanskega fašizma. Zmote teh dveh totalitarizmov je tudi javno v pridigah pobijal. Zvest nauku Cerkve je kasneje enak odnos zavzel tudi do komunizma. Ko je OF pod krinko NOB sredi sovražne okupacije sprožila komunistično revolucijo, je izjavil: “Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in največja nesreča za slovenski narod.” “In zgodovina mu je dala prav,” je zapisala zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar.
Sveta stolica je 17. marca 1929 Gregorija Rožmana imenovala z pomožnega škofa ljubljanskemu škofu Jegliču s pravico nasledstva. Kot da bi slutil, kakšne preizkušnje ga v škofovski službi čakajo, si je izbral geslo “Crucis pondus et praemium” (Križa breme in plačilo). Ko je leta 1930 prevzel vodstvo ljubljanske škofije, je nadaljeval versko in moralno prenovo, ki jo je korenito zastavil njegov prednik škof Jeglič. Škof Rožman je pospeševal verske in apostolske organizacije, kot Marijine družbe in Katoliško akcijo. Slednja naj bi se razvila po vseh župnijah po stanovskem načelu, zelo pomembna je postala dijaška KA. Leta 1935 je v Ljubljani organiziral veličastni II. evharistični kongres za Jugoslavijo, leta 1939 pa VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Leta 1940 je s škofijsko sinodo ter izdajo Zakonika ljubljanske škofije in Pastoralnih inštrukcij dopolnil škofijsko ureditev, kar pa zaradi izrednih razmer med drugo svetovno vojno in po njej ni moglo zaživeti.
Ob sovražni okupaciji aprila 1941je bila ljubljanska škofija razdeljena. V delu, ki so ga zasedli Nemci (Gorenjska), je ostalo 142 župnij, izgnanih je bilo 193 duhovnikov, 200.000 vernikov je ostalo brez dušnih pastirjev, Škofovi zavodi v Šentvidu so bili zasedeni in spremenjeni v zapore. Italijani so na okupiranem ozemlju (Dolenjska in del Notranjske) duhovnikom dovolili ostati na službenih mestih in bolj ali manj nemoteno opravljati svoje dušnopastirsko delo v slovenskem jeziku, skladno z obljubljeno kulturno avtonomijo v začetku okupacije. Vendar tudi tu ni teklo vse gladko. Škof je na prošnjo slovenskih demokratičnih strank s svojo avtoriteto pogosto interveniral tako pri italijanskih kakor nemških oblastnikih za nedolžne žrtve. Kljub temu so ga komunisti razglašali za “narodnega izdajalca”. Po nasvetu najbližjih sodelavcev se je maja 1945 umaknil v Avstrijo, od tam pa v Severno Ameriko. Avgusta 1946 je bil na sramotnem procesu v Ljubljani obsojen. V Ameriki je škof Rožman deloval kot potujoči misijonar med našimi rojaki v ZDA in Argentini. Ko je 16. novembra 1959 v Clevelandu umrl, komunistični oblastniki niso dovolili niti zvonjenja po župnijah ljubljanske škofije.
S. Čuk, Škof Gregorij Rožman. Po krivici obsojeni dobri pastir: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2006), 22-23.
V svoj škofovski grb si je škof Jožef Kvas postavil križ z oznako svetega leta 1983, v katerem je postal škof, spodaj pa sta mogočni gmoti Kočne in Grintavca, vršacev, izpod katerih poteka njegov rod. Rodil se je 9. septembra 1919 v vasi Zalog, ki spada pod župnijo Cerklje na Gorenjskem. Bil je najmlajši od osmerih otrok (dva sta umrla v nežnih dobi). Ko je bil star leto in pol, je umrl oče. “Mama, vdova, praktično brez večjega imetja ali službe, nas je preživljala z obdelovanjem lastne zemlje, nekaj pa tudi z dninami pri bogatejših kmetih,” je povedal bralcem Ognjišča avgusta 1983. “Kruha sicer nismo stradali, da bi pa mogel kdo od otrok študirati, na to sploh ni bilo misliti! Vendar pa je bila, kolikor se spominjam od otroških let, v naših pogovorih vseskozi prisotna misel, da bom jaz duhovnik.” Božja previdnost je pripomogla, da se je ta misel uresničila. Po končani osnovni šoli v Zalogu in Komendi je šel v Ljubljano.
“Sprejeli so me v Marijanišče, kjer je bil samo internat, od tam se hodil na klasično gimnazijo.” Študij mu je delno omogočil rojak dr. France Kimovec, skladatelj in stolni prošt v Ljubljani, še bolj pa njegova sestra Micka, ki je šla za deklo v Marijanišče in je s svojim delom odslužila njegovo sedemletno bivanje in šolanje. Po maturi se je jeseni leta 1939 vpisal v ljubljansko bogoslovje, kjer je zorel za duhovniški poklic v težkih letih druge svetovne vojne. Zaradi nemške zasedbe Gorenjske štiri leta ni mogel domov. Maja 1945, ko je bilo očitno, da bodo na Slovenskem zavladali zmagoviti “revolucionarji”, so se ljubljanski bogoslovci šestega letnika, ki so bili tik pred mašniškim posvečenjem, pridružili množici beguncev in šli na Koroško v upanju, da se bodo kmalu vrnili. Z vrnitvijo so morali počakati, ne pa z mašniškim posvečenjem, ki so ga prejeli kot begunci, ker takrat v Ljubljani ni bilo škofa (škofu Rožmanu so grozili s smrtjo, zato se je iz Ljubljane umaknil). Jožef Kvas je bil skupaj s tremi sošolci posvečen v duhovnika 5. junija 1945 v kapeli uršulinskega samostana v Zagradu pri Gospe Sveti. Čez tri dni, na praznik Srca Jezusovega, pa je daroval svojo novo mašo v Vetrinju, kraju slovenskega begunstva na Koroškem. V tisti cerkvi so takrat cele dneve naši ljudje molili križev pot in žalostni del rožnega venca. Slutili so, da so tisti možje in fantje, ki so jih odpeljali v Jugoslavijo (po podlem izdajstvu Angležev), nastopili pot mučeništva.
Mladega duhovnika je po novi maši za nekaj tednov sprejel dober koroški duhovnik, potem pa je novomašnik Jožef odšel v Italijo, da bi končal bogoslovne študije v samostanu Praglia blizu Padove. Njegovo prvo službeno mesto je bil Bovec, kjer je deloval kot kaplan do leta 1948. “Na Primorsko imam zelo lepe spomine.” Ljubljanski škof Anton Vovk ga je tega leta poklical “domov” in ga poslal za kaplana v Semič v Belo Krajino, kjer je ostal štiri leta. Leta 1952, pol leta zatem, ko so v Novem mestu napadli in zažgali škofa Vovka, namenjenega v Stopiče blagoslovit nove orgle, je bil imenovan za upravitelja te župnije, kjer so krvavele rane minule vojne. “Pol cerkve je bilo pri maši v črnini, večina otrok sirot brez očeta.” Po desetih letih lepega župnikovanja ga je nadškof Jože Pogačnik imenoval za kanonika v Novem mestu. “Moje glavno delo v Novem mestu je bilo poučevanje verouka. Prevzel sem ves verouk. Če si mislite, da je bilo samo prvoobhajancev 120, potem je bilo kateheze kar dovolj.” Njegovo “dolenjsko obdobje”, ki je trajalo polnih deset let, se je končalo leta 1968, ko ga je nadškof Pogačnik poklical v Ljubljano, kjer je kot stolni kanonik opravljal celo vrsto služb, med njimi vodstvo tečajev priprave mladih na zakon.
Leta 1983 je bil 15. maja imenovan in 12. junija posvečen za ljubljanskega pomožnega škofa. Za svojo novo službo si je izbral geslo “Služiti z veseljem”, ki mu je bil dosledno zvest do konca. Vsi so ga imeli radi, ker je bil ves božji in zato tudi zelo človeški, kar je potrdil njegov nečak duhovnika Maks Ipavec ob pogrebnem slovesu: “Z njegovega duhovniškega obraza je sijala milina, preprostost in miroljubnost. Jezusovi blagri so živeli v njegovi čisti duši.” Ko je dokončal osemdeset let življenja, je bil cerkveno upokojen in preselil se je v Duhovniški dom v Ljubljani, kjer je s svojo dobroto ustvarjal pravo družinsko ozračje. Rad je pomagal pri vseh škofovskih opravilih v nadškofiji, predvsem pa je veliko molil. Ob biserni maši sredi leta 2005 so ga vprašali, kako da je tako mladosten. Odgovoril je: “Zato, ker sem bil in sem še srečen v duhovniški službi.”
Rodil se je 14. januarja 1915 blizu mesteca Belfort v Alzaciji ob francosko-nemški meji. Njegov oče je bil socialist, zavzet borec za pravice delavcev. Svoje človekoljubne misli je širil s časopisom, ki ga je sam urejal in v glavnem tudi sam pisal. Po krstu je sicer bil katoličan, toda njegova “vera” je bil socializem. Mati je bila judovskega rodu, tudi ona brez vere. Toda oba sta ga za vse življenje obogatila s svojo veliko medsebojno ljubeznijo, tako da si je kot otrok mislil, da sta že od vekomaj poročena in da bosta za vedno ostala skupaj. Andre je od svojih staršev prejel čudovite moralne zglede, vere pa mu niso dali. “Boga za nas ni bilo…
Kristjani v našem mestu, ki bi nas lahko o njem poučili, so molčali; morda zaradi strpnosti, mogoče pa tudi iz strahu, da se ne bi iz njih norčevali… Njihova morala je bila približno taka kot naša. Bili smo popolni ateisti.” Po končani osnovi šoli je nekaj časa obiskoval srednjo šolo, kmalu se je prepisal na slikarsko akademijo, a že čez malo časa je začel sanjati, da bo postal arhitekt. Oče, ki je bil tedaj že znana osebnost v francoskem socialističnem gibanju in je kmalu zatem postal glavni tajnik Komunistične partije Francije, ga je nekega dne poklical, da se odkrito pogovorita o njegovi prihodnosti. Šola mu ni šla in na očetovo priporočilo je dobil službo v neki tiskarni, kjer pa se ni posebno izkazal, zato je službo večkrat menjal. V uredništvu nekega časopisa, ki je bil blizu socialistom, je spoznal pet let starejšega sodelavca Willemina, ki je bil katoličan od rojstva. Pri petnajstih letih je vero izgubil, a se je kasneje spet dokopal do nje. Posredno je do vere pomagal tudi Frossardu.
Minilo ga je potrpljenje in šel je za njim. Vstopil je v kapelico, ki je bila z umetniške plati dokaj revna. Njegov pogled je obstal na oltarju, na katerem so bile rože, goreče sveče in monštranca. Vse, kar je videl, mu je bilo popolnoma tuje. A naenkrat je, kakor silno razodetje, zaslišal v svoji notranjosti besedi “duhovno življenje”. V istem trenutku je s stoodstotno gotovostjo začutil: “Ta svet je resničnost! V vesolju je neki red: nad tem pajčolanom bleščečih oblakov je jasnost Boga, ki biva ta trenutek, ki biva osebno in sicer v osebi tistega, ki bi ga bil trenutek prej zanikal, ki ga kristjani imenujejo ‘naš Oče’ in katerega sladkost v tem trenutku čutim.” Ko sta s prijateljem prišla ven, ga Willemin skorajda ni prepoznal. “Kaj je s tabo?” ga je začuden vprašal. In Andre mu je odgovoril: “Katoličan sem, apostolski in rimski. Bog biva in vse je resnično!” Po tem silovitem srečanju z Bogom se je dal temeljito poučiti v veri. Ni želel, da bi se o njegovem spreobrnjenju govorilo v javnosti, da ne bi prizadel svojih najbližjih. Z očetom sta se kasneje lepo ujemala, mati in sestra pa sta šli za njim po poti vere.
Ko mu je bilo enaindvajset let, je šel služit vojsko kot mornar, kjer je dosegel stopnjo častnika. Leta 1942 se je poročil in se vključil v odporniško gibanje. Zajeli so ga Nemci in prišel v koncentracijsko taborišče, kjer so nacistični zločinci taboriščnike nečloveško mučili in poniževali. Njegova vera je ostala trdna. “Ta strahotna izkušnja mi je razodela neskončno vrednost človeškega bitja. Nacistični peklenski sistem nas je skušal na vse načine poniževati, nam jemati človeško dostojanstvo. Toda bolj kot so nas poniževali, bolj smo jaz in z menoj številni drugi v ponižanih in iznakaženih videli Kristusa. Iskreno povem: v taborišču sem doumel, zakaj je Kristus izbral nespametno pot trpljenja in smrti na križu. Vsi trpeči so njegova podoba.”
Študentje filozofije so bili pred zaključnim izpitom iz logike, ki je veljal za dokaj težkega. Profesor je slušateljem dovolil, da prinesejo s seboj navaden list papirja, na katerega si lahko napišejo čimveč podatkov.
Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni – in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu, da bi v prihajajočih vekih pokazali v svoji dobrosrčnosti do nas v Kristusu Jezusu čezmerno bogastvo svoje milosti. (Ef 2, 4 – 7)
Belgijski kardinal Godfried Danneels je dal deset praktičnih nasvetov za dober post, ki je zanj »čas za vajo v bolj krščanskem življenju in za pripravo na Veliko noč z dobro pripravljenim srcem. Program poznamo že dolgo: moliti, postiti se in deliti. Toda uresničujemo ga lahko vsakokrat drugače.« Dodal je še: »Tu je deset pravil za dober postni čas. Vendar pravila ne pomenijo nič, če nas ne približajo Bogu in ljudem. Ali pa če nas naredijo zagrenjene. V tem času se moramo truditi, da postajamo lažji in bolj veseli.«
Dediščina po materi čustvenost, po očetu vedrina
Leta 1888 šel v Ljubljano na klasično gimnazijo, toda po končanem drugem razredu se je prepisal na učiteljišče, da bi čimprej prišel do kruha, kajti oče je zbolel za jetiko, ki ga je leta 1891 pobrala. Za Dragotina se je zavzel trgovec Janez Valenčič, materin brat, zato se je Dragotin vrnil na gimnazijo, skrbnik je namreč hotel, da bi nečak postal duhovnik. Mladi dijak, ki se je že uveljavljal kot pesnik, ni ustregel njegovim načrtom. Kot petošolec je napisal pamflet Naš Mesija, uperjen proti ljubljanskemu škofu Missiu. Dobil je neprimerno v vedenju. Sorodniki so mu ustavili podporo; ker ni mogel plačati šolnine, so ga odslovili z gimnazije. Ob podpori prijateljev je mogel nadaljevati gimnazijo v Novem mestu, kjer je leta 1898 maturiral.
Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobenega,” je o Ketteju povedal prijatelj Ivan Cankar. Živel je v zelo težkih, preživljal se je s poučevanjem in pisanjem v razne liste, ob šolskem delu je veliko bral in študiral. Njegovi zapiski kažejo njegovo zgodnjo zrelost. “Bodimo delavni, ker delo je življenje… Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo.” Novo mesto je Dragotina pritegnilo s svojo ljubko okolico in mu navdihnilo mnogo lepih pesmi. Maja 1897 se je zaljubil v Angelo Smoletovo, hčerko sodnega svetnika. To idealno in neuslišano ljubezen je izpovedoval v svojih pesmih. Sicer pa je bil tudi drugače nesrečen: leta 1897 je bil pri vojaškem naboru potrjen za triletno vojaško službo, ki so mu jo odložili do mature, po maturi 1898 pa je moral v Trst, da odsluži rok kot navaden vojak. Toda vojaško življenje ni prijalo ne njegovemu značaju ne njegovemu zdravju. Zbolel je za jetiko (kot mati in oče!); 15. marca 1899 so ga odpustili iz vojske. Odšel je v Ljubljano k prijatelju Josipu Murnu v staro cukrarno in med njenimi mračnimi zidovi je ta svetli pesnik 26. aprila 1899 umrl. Umirajočemu Ketteju je Župančič v neodposlanem pismu izpovedal o sebi in Cankarju: “Ti nisi tako izzivajoč, kot sva midva, a ti si zato vse kaj drugega! Ne misli, da ti hočem laskati, a v tebi je globina, v tebi je bistvo. Mi tavamo, iščemo – ti hodiš trdno in varno; mi se motimo – ti prerokuješ.” Ob prvi obletnici njegove smrti je Anton Aškerc uredil prvo izdajo Kettejevih Poezij.
Kette je začel pesniti zelo zgodaj: ko mu je bilo osem let, je napisal prvo pesem očetu za god. Njegov pesniški razvoj obsega tri razdobja: ljubljansko (zgodnje), novomeško (izredno plodno) čas pred odhodom v Trst. Slovstveno se je izobraževal sam in sicer tako, da je veliko bral, mnoga dela v izvirniku, zato se je poleg ruščine naučil še francoščine, italijanščine in nazadnje še angleščine. Vendar se je zavestno odpovedal vsakemu posnemanju, odklanjal je tedaj modno zahodnjaško dekadenco. “Ugajala sta mu mir in ubranost starih mojstrov, antike in Goetheja… Poezija mu je morala biti čustveno pristna in temperamentna, a hkrati tudi preprosto zdrava, zato je črpal zanjo pobudo ne le v sebi, ampak tudi v naravi in pri ljudstvu” (Joža Mahnič). Zapisal je: “Velikega pomena za nas je narodna poezija. Kajti mi smo kolikor toliko pokvarjeni, narod ne še tako; on še misli in čuti, kakor je prav.” Že v začetku v Kettejevi poeziji prevladujejo ljubezenski motivi, ki dozorijo v novomeškem obdobju, ko ga navdihuje ljubezen do Angele. Kettejeva lirika doseže najlepši razcvet v sonetnih ciklih, nastalih v zadnjih počitnicah na Notranjskem, deloma v Trstu. V treh tednih je ustvaril kar sedem ciklov s 45 soneti. Cikel Moj Bog razodeva duševno stanje pesnika, ki intuitivno spet išče Boga, “katerega je v mladosti doživljal predvsem v stoterih lepotah narave in neuničljivih energijah vesolja” (J. Mahnič). Kette se je v javnosti oglasil najprej v mladinskih listih Angelček in Vrtec s svojo prozo za otroke. Značilne odlike njegovih del te vrste, med katerimi je zelo znana Pravljica o šivilji in škarjicah so pravljična fantazija, razgibana zgodba, tehtna življenjska modrost in prikupna vzgoja. Tako zna nagovoriti otroke umetnik z otroškim srcem, kar je bil Kette.
Neki ameriški kirurg je bil popolnoma predan svojemu delu. Uspešna kariera in izredno dobri uspehi so ga osrečevali. Samo nekaj je bilo narobe v njegovem življenju: njegova žena je bila živčna. Zato jo je napotil k psihiatru.
Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes? Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje! (Mr 10,2-9)
“Pot Cerkve je človek,” je izpovedal papež Janez Pavel II. v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik in s tem potrdil, kar je zapisal priznani slovenski psiholog dr. Anton Trstenjak v svoji knjigi V znamenju človeka: “Izhodišče našega krščanskega svetovnega nazora je danes – človek… Saj nas pot do Boga vodi preko poti do človeka. Človekova podoba je ogledalo, skozi katero zremo tudi podobo Božjo, ob kateri nam postane pričujoča tudi njegova eksistenca. Če je spačena človeška podoba, se zamegli tudi Božja podoba.” Pred sto leti rojeni raziskovalec človeške duše je v svojem dolgem življenju – dočakal je skoraj 91 let – napisal 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih. Dragocena so zlasti njegova dela “življenjske psihologije” za vsakdanjo rabo preprostega človeka, ki so izhajala pri Mohorjevi družbi.
Zibelka mu je tekla v Rodmošcih pri Gornji Radgoni, kjer se je rodil 8. januarja 1906 kot drugi sin malega kmeta v družini z osmimi otroki. V štirirazredno osnovno šolo je hodil v Negovi, nekaj pa v Radgoni, klasično gimnazijo z maturo je končal v Mariboru (1926). Že kot gimnazijec je kazal veliko ljubezen do filozofije in je sproti prebiral spise filozofa Franca Vebra. Rad je tudi risal in slikal, večinoma s svinčnikom in ogljem. V družbi je bil vedno sproščen, čeprav doma iz vinorodnih krajev, je bil abstinent. Bil je dober govornik in pevec z gromkim basom. Po maturi je vstopil v mariborsko bogoslovje, toda že po enem letu je odšel na jezuitsko univerzo v Innsbrucku, kjer je nadaljeval študij in ga končal z doktoratom iz filozofije (1929) in teologije (1933). V duhovnika je bil posvečen leta 1931. Nekaj mesecev je bil kaplan in katehet v Kamnici pri Mariboru, zatem pet let (1934-1939) katehet na realni gimnaziji v Mariboru, od leta 1937 pa je bil tudi profesor filozofije na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru. “Na duhovniški poklic sem vedno gledal kot na povezanost z vsem svetom.
Že tedaj nisem duhovnika pojmoval ločenega od sveta, kot so ga takrat pojmovali, ampak tako, kot se začenja odpirati šele sedaj po koncilu. Duhovništvo sem jemal kot poklic v službi človeka. Duhovnik zdravi človeka z duhovne strani, zdravnik s telesne, oba pa celega človeka.”
“Bil je moder, plemenit in neopazen vzgojitelj vse življenje,” je o Trstenjaku zapisal njegov učenec dr. Jože Ramovš, ki vodi Inštitut Antona Trstenjaka. Bil je pomočnik in svetovalec v stiski; prijazen človek med ljudmi z vedrim pogledom naprej. Že od malega je valjal za šibkega in bolehnega. “Pri vseh teh boleznih, ki mi jih vse življenje ugotavljajo,” se je pošalil, “pa imam vseeno eno zadoščenje: mlad ne bom umrl” Umrl je 29. septembra 1996, tri mesece starejši kakor njegova ljubljena mati, ki dočakala devetdeset let in šest mesecev.
Življenje in delo tega ognjevitega moža je v zajetni študiji prikazala Bojana Kralj; ob sedemdesetletnici njegovega rojstva mu je njegov goriški prijatelj Zorko Harej, prav tako glasbenik, »podaril« ljubezniv zapis v koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1977. Ubald Vrabec seje rodil 11. decembra 1 905 v Trstu. Oče Karel, po poklicu čevljar, je bil doma iz Pliskovice na Krasu, mama Urša, rojena Brešan, paje bilaTolminka. Ubald je imel starejšega brata Vladimira, ki pa je umrl že v predšolski dobi. Pri njih je živel Ubaldov stric Vincenc, ki je bil dober pevec in je igral na mandolino; pevca sta bila tudi oče in mama in pri Vrabčevih so ob večerih pogosto prepevali, zato ni čudno, da se je Ubald posvetil glasbi. V Trstu je obiskoval slovensko osnovno šolo, nemško pripravnico in italijansko nižjo srednjo šolo. S sedmimi leti se je začel učiti mandolino, z dvanajstimi pa violino v šoli Glasbene matice (njegov profesor je bil A. Ivančič), kasneje še klavir (V. Šonc) in harmonijo (pri skladatelju Vasiliju Mirku).
Po prvi svetovni vojni je glasbeni študij nadaljeval najprej v Trstu, nato pa v Bologni, kjer je leta 1929 diplomiral. Ves čas študija je nastopal v raznih pevskih zborih, dokler jih fašistične oblasti niso razpustile (1928). Glasbeno je deloval tudi med Slovenci v Argentini, kamor se je izselil leta 1929, toda leta 1 931 ga že najdemo v Mariboru. Maja 1941 se je vrnil v Trst. Po drugi svetovni vojni je vodil razne zbore na Tržaškem. Za raznovrstne priložnosti (proslave, koncerte/ radijske nastope) je sproti komponiral izvirne pesmi. Od leta 1949 do upokojitve (1961) je poučeval violino pri Glasbeni matici v Trstu.
Bojana Kralj v zgoraj omenjeni študiji navaja vsa dela skladatelja Vrabca. Kako številna in raznolika so, vidimo že iz kazala, kjer so naštete posamezne zvrsti: zborovska glasba (teh del je največ, saj je Vrabec izrazit zborovski skladatelj), otroški zbori, ženski zbori, pesmi za sopran, alt in klavir, moški zbori, mešani zbori, cerkvena in sakralna glasba, instrumentalna glasba, orkestralna glasba, simfonična pesnitev, kantate, solo pesem, opera. V tem kratkem sestavku ne morem njegovih skladb podrobneje predstaviti, navedel pa bom, kako je Vrabčeve vokalne skladbe po njihovi izpovedni vsebini razdelil Zorko Harej. »Zložil« jih je v pet »predalčkov«: pesmi o lepotah , stvarstva in življenja (med temi “je najbolj znana pesem Bratci veseli vsi), pesmi o slovenskih krajih, o slovenski junaški in trpki zgodovini (tu so njegove »tolminske« pesmi na besedilo Alojza Gradnika in v spomin materi Tolminki), pesmi vojnega in povojnega vzdušja o sužnosti, ponižanju, trpljenju naših ljudi, o maščevanju, o odrešujočem delu, o svobodi (zelo znana je Bilečanka), meditativna lirika (precej na besedila Srečka Kosovela), satirične pesmi. 
Smisel za humor in satiro razodevajo tudi njegovi iskrivi zapisi o glasbi in marsičem drugem. Bil je tudi odličen dirigent številnih pevskih zborov: mešanih, moških, ženskih, otroških, svetnih in cerkvenih. Z njimi je »osvojil« mnoge domače in mednarodne nagrade in priznanja. Pevce je znal pri vajah tako ogreti, da so na koncertih lahko peli čimbolj »samostojno«, živo in sproščeno. Ko je opazoval nastop kakega zbora, se mu je pogosto vsiljevala misel: »Kako bi ti pevci sproščeno, živo. podali to pesem, ko ne bi imeli pred seboj pevovodje, kijih s svojim dirigiranjem moti in zadržuje!«
»Ko sem osvojil prve pojme o harmoniji, sem napisal za cerkveni zbor pri Sv. Ivanu Te Deum,« se spominja skladatelj. »K Sv. Ivanu sem namreč nekaj let zaporedoma hodil igrat violino za glavne cerkvene praznike… Ta Te Deum so potem pri Sv. Ivanu prepevali vsa leta, ko sem bil v Argentini, v Mariboru in še med drugo svetovno vojno.« Vrabec je vse svoje življenje ustvarjal tudi na cerkvenem in sakralnem področju. Harej je zapisal, da Vrabčeva cerkvena glasba »izhaja iz istega lepotnega vira, kakor svetna, zasleduje isti namen, ganjenje človeškega srca, a se obrača na verski čut, zato uporablja posebna besedila, se izvaja v cerkvi in ima večidel za izvajalni instrument orgle in človeški glas. Vrabčeva cerkvenoglasbena ustvarjalnost obsega skoraj izključno vokal.«