Vztrajna molitev
Nečak je skrbel za svojega strica, ki je imel hudo obliko raka. Ljudje iz stričeve župnije so molili, da bi ozdravel. Tudi bolnikove prijatelje so prosili, naj molijo v ta namen. Toda meseci so tekli in minilo je leto, stricu pa se je stanje še poslabšalo.
Nečak ni več obiskoval svojega strica, ko je videl, da mu vsak še tako majhen gib povzroča velike bolečine. Končno se je odločil, da ga še enkrat obišče in se tako poslovi od njega.
Leto in pol po tem obisku pa je bil stric popolnoma zdrav. Res je, da so na njegovem obrazu brazgotine in da je njegovo gibanje omejeno ter ne more povsod, kamor bi rad, a zdravniki pravijo, da je čudežno ozdravel.
Kaj bi se zgodilo, če bi ljudje opustili molitev, ko po njihovi prvi prošnji ni ozdravel? Pa tudi deseti ali petdeseti?
Bog, ki mu služim v svojem duhu, v evangeliju njegovega Sina, mi je priča, kako se vas nenehoma spominjam v vseh svojih molitvah. Prosim, da bi se mi nekako posrečilo priti kdaj do vas, če je to Božja volja. (Rim 1,9-11).
Prav tako Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. (Rim 8,26-28).
Zato tudi mi … ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnil po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti, da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu in rastli v spoznanju Boga. (Kol 1,9-10).
Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah. (Ef 1,15-16).
Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte. Obenem molite tudi za nas, da bi nam Bog odprl vrata besede in da bi oznanjali Kristusovo skrivnost. (Kol 4,2-3).
Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi.(Rim 12,12)
Ob vsaki priložnosti molite v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molite za vse svete. Molite tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno
oznanil skrivnost evangelija. (Ef 6,18-19)
Zmeraj se zahvaljujemo Bogu za vas vse, ko se vas spominjamo v svojih molitvah. (Tes 1,2)
Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. (Tes 5,16-18)
Tudi jaz vam pravim: Prosite in se vam bo dalo! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? … Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo. (Lk 11,9-13).
B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 8 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 45-46.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela. Stržinar se je rodil na današnji dan.
Rodil se je 11. maja 1676 na Suhi pri Škofji Loki. Gimnazijo je najverjetneje obiskoval pri jezuitih v Ljubljani, potem pa je odšel na Dunaj, kjer je študiral svobodne umetnosti in filozofijo ter dosegel naslov magistra. Tam je dokončal tudi teološki študij in bil leta 1702 posvečen v duhovnika. Leta 1703 je postal kaplan pri Sv. Petru v Ljubljani in bil hkrati prvi vikar na Brezovici pri Ljubljani. V letih 1707-1713 je bil spovednik ljubljanskih klaris. Leta 1713 je postal župnik in dekan v Gornjem Gradu, kjer je bil tudi predstojnik Marijinega kolegija, semenišča ljubljanske škofije. Po dveh letih je v cerkvi sv. Barbare v Radmirju (na Straži) uvedel božjo pot v čast sv. Frančišku Ksaveriju. Ko se je leta 1733 gornjegrajski župniji odpovedal, se je preselil tja. Umrl je v frančiškanskem samostanu v Nazarjah 17. maja 1741.
Odšel si, Gospod,
Pri sosedovih so zibali še enkrat, Liza pa je bila še vedno sama. Kmalu je lahko povrnila delček dobrega, ki so ji ga bili storili v njeni stiski. Mlada mamica je morala po rojstvu drugega otroka na delo v mesto, kmetija ni bila dovolj. Tonka in Andrej sta potrebovala varuško in teta Liza je bila prava! Vsako jutro je na hišnem pragu z veseljem sprejela sosedova otroka, zavita v deko. Ljubkovala ju je in razvajala, kot da bi bila njena (ali še bolj). Še vedno je pridno obdelovala svojo njivico, skrbela za kravico, najsrečnejša pa je bila ob otrocih. Spremljala je Andrejeve prve korake, poslušala Tonkine prve besede. Z njima je prebolevala vse otroške bolezni.
NADŠKOFIJA LJUBLJANA
Nadškof-metropolit 
Škof dr. Jurij Bizjak
Ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran je ob razglasitvi novih škofij v Cerkvi na Slovenskem, kar je za verujoče ljudi na tem področju izrednega pomena, povedal, kako je do tega prišlo. “Katoliška Cerkev na Slovenskem je ob nastanku samostojne slovenske države obsegala tri škofije: Ljubljano (ustanovljeno 1461), Maribor (ustanovljeno 1228) in Koper (ki ima svoje korenine od 6. stoletja dalje). Že ob ustanovitvi samostojne Slovenske škofovske konference (19. februarja 1993) je bila izražena misel o preureditvi cerkvene pokrajine, kar je podprl tudi Sveti sedež. Ustanovljena je bila komisija, ki je začela zbirati gradivo in razmišljati o možnostih in načinih urejanja pomembne naloge. Nazadnje je dozorela odločitev. Slovenska škofovska konferenca je z odlokom nadškofa dr. Franca Rodeta, predsednika Slovenske škofovske konference, dne 24. aprila 1998 ustanovila medškofijsko posvetovalno komisijo za ustanovitev novih škofij. Njena vloga je bila opredeljena v ustanovnem aktu tako, da prouči vprašanja, koliko, kje in v kakšnih mejah naj bi obstajale nove škofije. Vendar se zamisel še ni uresničila. Ko je v letu 2005 prišlo na ravni Slovenske škofovske konference ponovno na površje vprašanje oblikovanja novih škofij na Slovenskem, je pristopila k temu vprašanju vsaka škofija posebej. Koprska škofija se je odločila, da ostane še naprej v dosedanjem obsegu, ljubljanska nadškofija je po obširnih posvetovanjih in po prejetih dodatnih usmeritvah, sprejela sklep, da na njenem ozemlju nastane nova škofija s sedežem v Novem mestu, mariborska pa, da na njenem ozemlju nastaneta dve novi škofiji s sedežema v Celju in Murski Soboti.” Povedal je še, da te nove škofije ne bodo kar takoj “shodile”. “Potrebno bo vložiti veliko naporov in sodelovanja škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic, pa tudi vernikov in drugih ljudi dobre volje, da bodo nove škofije mogle izpolniti naloge, ki bodo v korist vsem.” Nazadnje je poudaril, kaj je namen ustanovitve teh treh novih škofij v “majhni” Sloveniji. “Pred očmi je treba imeti predvsem pozitivne vidike: večjo preglednost škofije, boljši stik med župnijami in škofijo, bolj neposredno vodenje škofije, povečanje zavesti pripadnosti škofiji in s tem povečanje zavzetosti za sodelovanje, bolj neposreden stik škofa z verniki.”
Celje, rimska Celeia, je bilo sedež škofije že v prvih krščanskih časih in v srednjem veku, ko so bili celjski grofje mogočni svetni gospodje, se je budila misel, da bi knežje mesto postalo tudi sedež škofije. Za ustanovitev škofije v Celju se je zavzel pri Svetem sedežu ljubljanski škof Janez Tavčar (1580-1597), ki pa ni imel podpore oglejskega patriarha. Oglejski patriarh in Benečani so preprečili tudi poskus naslednika nadvojvode Karla Ferdinanda, da bi Celje postavil za sedež štajerske škofije. Dolga stoletja je bil v Celju sedež savinjskega arhidiakonata. Sredi 19. stoletja se je Celje omenjalo kot škofijski sedež v pogovorih o prenosu sedeža lavantinske škofije od Sv. Andraža v Labotski (lavantinski) dolini na Koroškem na bolj strnjeno slovensko ozemlje. To je storil škof blaženi Anton Martin Slomšek, ko je leta 1859 sedež škofije prenesel v Maribor in s tem zavaroval pred ponemčenjem velik del slovenske Štajerske.
Prekmurje, severovzhodni del naše lepe Slovenije, je predstavljalo zaključeno in svojstveno cerkveno področje velik del zgodovine, tudi zaradi močne prisotnosti evangeličanov in prebivalcev madžarske narodnosti. Njegov srednji del je v srednjem veku spadal pod škofijo Gjor, v Murski Soboti pa je bil sedež arhidiakonata. Južni del je bil skupaj s hrvaškim Medžimurjem del zagrebške nadškofije in imenovali so ga “districtus Transmuranus” – Prekmurje. Cesarica Marija Terezija je leta 1777 ustanovila škofijo Szombathely in ji pridružila celotno Prekmurje. Po prvi svetovni vojni je lavantinsko-mariborski škof Andrej Karlin (leta 1923) od škofije Szombathely prevzel vseh 18 prekmurskih župnij, ki so pripadle Jugoslaviji. Vse do danes so ostale njen sestavni del, razen v času madžarske okupacije od aprila 1941 do aprila 1945.
“Tujci, ki so obiskovali Novo mesto, zlasti pa kapiteljsko cerkev, so težko verjeli, da monumentalna cerkev ni stolnica,” je zapisal zgodovinar dr. Stane Granda, po rodu Novomeščan. Od 7. aprila 2006, ko je papež Benedikt XVI. ustanovil novo škofijo Novo mesto, je kapiteljska cerkev sv. Nikolaja novomeška stolnica. Granda piše, da je april za Novo mesto srečen mesec: 7. aprila 1365 je habsburški vojvoda Rudolf IV. dal naselbini mestne pravice, 27. aprila 1493 je cesar Friderik III. v Novem mestu ustanovil proštijo, 7. aprila 2006 pa se je z ustanovitvijo škofije “moralo dopolniti, kar so stoletja mnogi želeli in si za to tudi praktično prizadevali”. Glede na dosedanjo ljubljansko nadškofijo nova škofija v Novem mestu obsega dobro četrtino površine dosedanje nadškofije. Razmejitev znotraj nadškofije poteka po dekanijskih mejah. V novo škofijo je prešlo šest dekanij sedanje nadškofije. Župnij ima nova škofija 74 in v povprečju so po površini večje kot v novi ljubljanski nadškofiji. Število prebivalcev nove škofije v Novem mestu predstavlja manj kot petino prebivalstva dosedanje nadškofije. Primerjava med deležem površine in deležem prebivalstva nove novomeške škofije pokaže, da je delež prebivalstva manjši, kar pomeni, da je to področje bolj redko poseljeno kot v novi ljubljanski nadškofiji. To je tudi razumljivo, saj je Ljubljana glavno mesto države in ob njem je precejšnje število manjših satelitskih mest. Po deležu katoličanov novomeška škofija novo nadškofijo v Ljubljani prekaša za dobrih deset odstotkov (76% – 86,1%).
Bela nedelja…
“Ob velikem bogastvu šeg in navad, ki so spremljale praznovanja našega ljudstva v preteklosti, se nam porodita dve misli. Prva je ta, da je bilo življenje našega ljudstva v prejšnjih dobah kulturno bogato, bogatejše, kakor si ga more predstavljati današnji civiliziranec. Le-temu ostaja to življenje tuje spričo njegovega racionalizma in kot načelnemu nasprotniku vsakega mita in vsake mistike. Druga misel pa je, da je v primeri z razgibanostjo in vsebinskim bogastvom praznovanj v prejšnjih dobah naš čas neprimerno siromašnejši.” Tako je zapisal dr. Niko Kuret, največji slovenski narodopisec, ko je “o trjacih” (na binkošti) leta 1960 pospremil na pot svoje življenjsko delo Praznično leto Slovencev, ki obsega skoraj 1400 strani. Izšlo je pri celjski Mohorjevi v štirih knjigah (1965-1970), ponatis pa v dveh zajetnih knjigah pri Založbi Družina (Ljubljana 1989). Tega skrbnega ohranjevalca naše dragocene dediščine se spominjamo ob obletnici rojstva.
“Na Jurjevo rojen, za Miklavža krščen, po priimku Kure(n)t – saj ni mogel postati kaj drugega kakor narodopisec, eden največjih, kar smo jih Slovenci doslej imeli,” je zapisala dr. Zmaga Kumer, po stroki njegova sodelavka, v spomin ob njegovi smrti. “Rojen sem bil 24. aprila 1906 v Trstu. Moj oče Franc je bil uslužbenec na glavni tržaški pošti… moja mati Ana je bila furlanskega rodu. Potem je sicer postala ‘naturalizirana’ Štajerka, v meni pa je ostalo nekaj ‘mešanega’, kar mi samo pomaga, da pri svojem delu zajemam vse bolj na široko,” je povedal, ko je bil kot sedemdesetletnik “gost meseca” v Ognjišču (aprila 1976). Osnovno šolo je obiskoval v Trstu, leta 1917, med prvo svetovno vojno, ko je bil oče upokojen in so na Trst padale prve bombe, se je družina preselila v Celje, kjer je končal gimnazijo. Potem je ljubljanski univerzi študiral jezike in primerjalno književnost. Po diplomi leta 1930 je poučeval francoščino na gimnaziji v Kranju. Zaradi svoje pokončnosti, poštenosti in iskrenosti je moral prestati marsikaj že pod staro Jugoslavijo in še več pod novim režimom po drugi svetovni vojni. Pod Živkovićevo diktaturo je bil ob službo. Delal je v založništvu in veliko prevajal. Med vojno je s priložnostnimi honorarji preživljal družino in študiral etnologijo. “Ko sem bil drugič študent, sem bil star štirideset let.” Bil je poročen in oče dveh otrok. Leta 1946 je diplomiral iz etnografije z etnologijo, leta 1954 je dobil službo v Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU; sprva se je posvetil koledniški dramatiki in iz nje tudi doktoriral (1956).
V Inštitutu za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ustanovljenem leta 1951, je takoj po prihodu (1954) prevzel področje za ljudske šege in igre, ki ga je vodil do upokojitve, stike z njim pa je ohranil vse do smrti. Tu je z veliko ljubeznijo in znanstveno natančnostjo delal tisto, kar mu je bilo najbolj pri srcu in “za kar je bil sposoben kot malokdo” (Z. Kumer). Raziskoval je običaje in navade ob najrazličnejših praznovanjih po vseh slovenskih pokrajinah in skrbno popisal izročila in življenjsko kulturo slovenskega naroda od naselitve do sodobnosti. Sad njegovega dolgoletnega dela je na začetku omenjena knjiga Praznično leto Slovencev. “To knjigo sem pisal dvanajst let… To so štiri knjige, razdeljene po štirih letnih časih, vsega skoraj 1400 strani. Omejil sem se na tako imenovane starosvetne običaje, torej tiste, ki v današnjem času že ginejo, ker jih ljudje pozabljajo… V knjigi sem obdelal posamezne cerkvene praznike in najvažnejša kmečka opravila v posameznih letnih časih (setev, košnjo, žetev, trgatev). Poudarek je seveda bil na običaju: kakšni običaji so bili povezani s tem. Nekateri so danes še ohranjeni (vsaj delno), drugi pa so že zgodovina. To sem poskušal v teh knjigah ohraniti.” Slikar Maksim Gaspari je v duhu ljudske umetnosti vse to ponazoril in s svojimi podobami dopolnil besedilo, umljivo tudi preprostim bralcem, saj je pisano v lepem slovenskem jeziku. V inštitutovem glasilu Traditiones (Izročila), ki ga je on ustanovil in dolgo urejal ter v raznih domačih in tujih strokovnih revijah je objavil številne razprave z narodopisnega področja. Zelo pomembna je tudi njegova knjiga Jaslice na Slovenskem (Družina, Ljubljana 1981).
Druga ljubezen Nika Kureta je bila dramatika. Že kot mladega študenta ga je profesor France Kidrič napotil, naj se zanima za srednjeveško gledališče. Kot pristaš tedanjega mladinskega gibanja okoli Križa na gori je od duhovne drame našel pot v “posvetno” gledališče. Leta 1934 je ustanovil revijo Ljudski oder, pri kateri je izdajal ljudske igre, med njimi svojo priredbo Škofjeloškega pasijona in Drabosnjakove duhovne igre: Božično pastirsko-trikraljevsko igro, Izgubljenega sina in Pasijon. Po vojni se je usmeril v radijsko igro. Večino iger je napisal za Radio Trst A, nekaj za Radio Celovec in Radio Ljubljana.
Vedela je, da bi bil tudi on tak do nje, če bi bila ona na njegovem mestu.
V naših srcih se prebuja, prepeva in odmeva do vseh, ki znajo prisluhniti tihim vzdihom osamljenih src.
“Bradati kapucin”, kakor so ga imenovali, se je na malih zaslonih prvikrat pojavil za polnočnico o božiču leta 1953, njegova znamenita oddaja Pošta patra Mariana pa je stekla zadnjo nedeljo januarja leta 1955. Na sporedu je bila takoj po televizijski maši ob nedeljah opoldne. V prvi oddaji je padre Mariano četrt ure govoril o božjem češčenju. Najbrž je imel zelo malo poslušalcev. Televizijski voditelji so menili, da se verska oddaja na televiziji lahko obdrži kvečjemu kak mesec, potem pa bo prenehala – ali zato, ker njen voditelj ne bo imel več kaj povedati, ali pa zato, ker bodo vsi ugasnili televizorje, kadar bo na sporedu. Padre Mariano se ni dal ostrašiti. S svojo dolgo brado in širokim nasmehom, predvsem pa s svojo prepričljivo besedo, je osvajal televizijske gledalce, katerih število je od oddaje do oddaje naraščalo, da jo je potem dolga leta spremljalo okoli 15 milijonov ljudi. Na vprašanje, kje je skrivnost tega uspeha, je padre Mariano s svojim značilnim nasmehom odgovoril: “Imam dva samostana sester karmeličank in samostan kapucinskih sester, ki neprenehoma molijo zame. Te molitve in nič drugega so ključ mojega uspeha.”
Naš “televizijski misijonar”, prvi v Evropi (v Ameriki, kjer so imeli televizijo prej kot na naši stari celini, ga je prehitel škof Fulton Sheen, ki se je na televizijskih zaslonih prikazal že za veliko noč leta 1940), se je rodil pred sto leti – 22. maja 1906 v Torinu, v družini Roasenda. Dva dni po rojstvu je bil krščen na ime Paolo. Po končani osnovni šoli in klasičnem liceju (gimnaziji) v rojstnem mestu se je vpisal na tamkajšnjo univerzo. Študiral je grško in rimsko književnost in že leta 1927 diplomiral. Pri enaindvajsetih letih je bil takrat najmlajši srednješolski profesor v vsej Italiji. Svojo prvo službo je dobil v Tolminu, kjer pa je ostal manj kot eno leto (od 10. septembra 1928 do 25. julija 1929). Zatem je dvanajst let po raznih krajih Italije na srednjih šolah poučeval grščino in latinščino. Ves čas se je ukvarjal s študijem krščanske prazgodovine in je o tem tudi pisal. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: dajati, osrečevati. V njem je vedno bolj zorelo spoznanje, da bi to mogel najbolje uresničiti v redovniškem in duhovniškem poklicu, zato je 28. decembra 1940, ko je bil že v petintridesetem letu, vstopil v kapucinski red. “Vzel sem si ime Mariano, da počastim (vsaj tako) Njo, ki ji toliko dolgujem.” Kot redovni novinec je nekdanji profesor moral postati učenec. Bogoslovne študije je opravil na frančiškanski univerzi Angelicum v Rimu, kjer je dosegel doktorat iz teologije. 29. julija 1945 je prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil nastavljen za kaplana v rimskih zaporih Regina Coeli. Svojim “ovčicam” je odprl srce na stežaj. Njegovi prvi oskrbovanci so mu v znak hvaležnosti podarili preprosto usnjeno mapo, ki so jo bili sešili sami. V tej mapi je potem nosil pisma gledalcev in drugi gradivo za svoje televizijske oddaje.
Predstojniki so hitro odkrili, da zna mladi padre Mariano najbolj globoke stvari povedati jasno in razumljivo, zato so mu zaupali vodstvo srednješolskih in študentskih skupin. Tako se je začela njegova pot “služabnika besede”. Leta 1949 ga je italijanski radio povabil, da bi imel vrsto verskih konferenc; dal jim je naslov “Vedra hiša”(Casa serena). Na vatikanskem radiu pa je vodil oddajo za bolnike “Četrt ure vedrine”. Vsem je hotel prinesti nekaj vere in zaupanja v življenje. Potem je prišla na vrsto televizija z oddajo Pošta padre Mariana, v kateri je v luči vere obravnaval najrazličnejša vprašanja sodobnega življenja. Leta 1958 so mu zaupali oddajo “V družini”, ki je bila, izmenoma s prvo, na sporedu vsakih štirinajst dni. V njej se je lotil problemov, ki zadevajo zakonsko in družinsko življenje. Postal je “kamen spotike” za vnete zagovornike razporoke. Leta 1959 je padre Mariano v spored verskih televizijskih oddaj vpeljal še tretjo rubriko “Kdo je Jezus” (moderni človek išče Kristusa). Ko so ga vprašali, koliko s svojimi televizijskimi oddajami zasluži, je padre Mariano smeje odgovoril: “Niti sam ne vem, koliko! Ves denar gre za misijone, ki jih ima kapucinski red po svetu. Jaz ljubim Boga in hočem, da bi ga ljubili vsi. Morda mi po televiziji le uspe koga približati Bogu in to je moja najlepša plača.” Delal je skoraj do zadnjega. Ko je tri tedne pred koncem zvedel, da ga čaka neizogibna smrt, je dejal: “Vedra smrt je najlepše dejanje, ki ga lahko še opravim v tem življenju.” Sestra Smrt ga je pobrala 27. marca 1972, v šestinšestdesetem letu življenja.