Franc Cerar
* 22. januar 1922, Dobliče, Črnomelj, † 10. avgust 2014, Maribor
Ob petdesetletnici svojega življenja v redovni skupnosti jezuitov – Družbi Jezusovi – je v pogovoru za revijo Slovenski jezuiti povedal: “Rodil sem se 22. januarja 1922 v kmečki družini v vasi Dobliče, župnija Črnomelj v Beli Krajini. Otrok nas je bilo rojenih enajst. Starši nam niso kupovali igrač, a nam nikoli ni bilo dolgčas. Ljubezni si v družini nismo izkazovali na zunaj, a smo se imeli radi in vedno držali skupaj. Oče in mama sta nam o veri komaj kdaj govorila, sta pa iz vere živela. Temu pripisujem, da nas je vseh sedem bratov in sester, ki smo dosegli odraslost (štirje so umrli majhni) kljub enoumnim časom ohranilo vero.” Oče je bil Gorenjec, mama pa je bila rojena v Ameriki, kamor sta šla njena starša “s trebuhom za kruhom”.
“Kmečko delo me ni mikalo, bral sem pa vse, kar je tiskanega prišlo v hišo. Zato je med starši in stricem, ki je bil župnik, prišlo do dogovora, da me pošljejo v šole.” Dvanajstletnega so poslali na klasično gimnazijo v Ljubljano, vendar mu latinščina nikakor ni šle v glavo, zato je šolanje nadaljeval na realni gimnaziji v Novem mestu, kjer je leta 1943 opravil maturo. “Nekaj mesecev pred maturo,” se spominja, “me je prevzela posebna gorečnost. Postal sem lačen Boga. Poprej sem zahajal k maši in obhajilu enkrat ali dvakrat tedensko, sedaj pa me je vleklo vsak dan.”
Po nasvetu gimnazijskega ravnatelja Ivana Dolenca, svetniškega moža, je prebral knjigo dr. Lovra Sušnika Akademski poklici, kjer je naletel tudi na jezuite. “Sklenil sem: jezuit bom, pa amen!” Hotel je iti v noviciat v Zagreb, pa ni dobil potnega lista. Medtem je prišel 8. september 1943, ko je Italija kapitulirala. Novo mesto so zasedli partizani, ki so razglasili splošno mobilizacijo: vsi od osemnajstega leta naprej se morajo javiti. Ko ni vedel, kako naj se odloči, je šel v cerkev molit: “Sveti Duh, razsvetli me, ker sam ne vem, kam naj grem.” Molitev ga je pomirila, Šel je v partizane, kjer je deloval kot kulturnik. Silili so ga v partijo, vendar je to odločno odklonil in povedal, da je veren. Redno je molil rožni venec, da bi vztrajal pri svoji odločitvi za duhovniški poklic. Proti koncu vojne je iz glavnega štaba prišel dopis: “Če noče vstopiti v partijo, ga odpustite.” Odpuščen pa je bil šele za Božič, za Svete tri kralje leta 1946 pa se je šel k jezuitom v Zagreb dogovorit, kdaj lahko pride k njim. To se je zgodilo na svečnico, 2. februarja 1946. V Zagrebu je bil kar precej časa: devet let in pol – tri leta filozofije, dve leti tako imenovanega magisterija, tri leta teologije, po katerih je bil leta 1955 posvečen v duhovnika, v Zagrebu je ostal še eno leto, da je študij dokončal, potem pa je prišel na svoje “delovno mesto” v Maribor, kjer je ostal vse do danes.
Eno leto je bil kaplan v župniji Brezje, potem so ga določili za ljudskega misijonarja in kot tak je “prebujal” vernike v številnih slovenskih župnijah s Svetim pismom in s kitaro v roki. “Glasbe nisem nikoli študiral, imel sem sicer neke splošne pojme, pa kolikor mi je Bog dal daru, predvsem pa veselje do petja.” Za mlade je pripravil dve pesmarici Zapojmo, bratje (1967, 1969), ki sta bili razgrabljeni. “Ljudje so bili takrat lačni vsega in so vse s hvaležnim srcem sprejemali.” Kot misijonar je obiskal blizu 600 slovenskih župnij!
Z misijonarjenjem je prenehal, ko je leta 1966 postal kaplan pri Sv. Magdaleni v Mariboru, kar je ostal do leta 1973; od leta 1978 do 1992 je bil tam župnik, vmes (1973-1978) pa je vodil jezuitsko semenišče v Mariboru.
“Zlatega” patra Franca Cerarja poznamo tudi kot pisatelja – ne le teh dveh knjig življenjskih spominov, ampak tudi duhovnih zapisov. Več let je za slovenski katoliški tednik Družina pisal misli ob nedeljskem evangeliju, iz katerih sta nastali dve knjigi: Evangelij na prepihu (1986) in Beseda da besedo (1994). “Mislim, da mi je Bog obenem s poklicem položil v srce sposobnost, da mi ni težko vživeti se v kakršnokoli delo ali službo. Zakaj sem prišel v Družbo, če ne za to, da se ji po predstojnikih dam na razpolago? To je zame tako preprosto in jasno, da bolj ne more biti. Zato sem vse delal z veseljem in vse mi je bilo pri srcu.”
pričevanje 09_2005
NIČ BREZ NJEGA (Jn 15,5)
KOKLJA (Mt 23,37)
ODLOČITEV ZA JEZUSA (Mt 13,57)
OZKA VRATA (Lk 13,24)
DELAVCI ZA NOVO ŽETEV (Lk 10,2)
ZAHEJEVO DREVO (Lk 19,4)
LJULJKA (Mt 13,27-29)
Zakonska zveza v zvestobi, neločljiva je tako »drugačna« glede na nagon, da jo celo apostoli s težavo sprejmejo. Tako kot je »drugačen« spolni odnos, ki naj bi ga živeli samo v zakonski zvezi. Toda ta način življenja se ne oznanja kot »drugačen« in vzvišen, kot Božji dar ter dosegljiv po svobodni in zreli odločitvi za zvestobo in s stalno sublimacijo nagona. Prikazujejo ga kot odpoved grešni spolnosti, ki sicer velja za bolj svobodno in bogatejšo. Mladostniki se tako ob prvih nagonskih spolnih izkušnjah, usmerjenih v iskanje čutnih in čustvenih doživetij, čutijo obsojene in izključene iz Cerkve. Nehajo hoditi k spovedi in obhajilu ter se prepuščajo »naravni« spolnosti, ki jim pomeni osvoboditev v primerjavi s krščansko spolnostjo, sestavljeno iz samih »ne«. In tisti, ki se cerkveno poročijo, se redkokdaj zavedajo, da njihova izbira ni nič manj pogumna kakor ljubezen do sovražnikov. Kakšna škoda!
»Sem lahko daš poljub, tja ne. Tu se smeš dotakniti, tam ne. Ta del telesa smeš kazati, onega drugega ne. Do tu smeš gledati, nižje pa ne. Krilo mora segati vsaj do sem, krajše ne sme biti. Izrez pri obleki ne sme segati globlje kakor do sem.« – To je morala centimetrskega traku in lekarniške tehtnice, zaradi katere še nikoli srce ni nikomur prepevalo od veselja. To je morala, ki duši, vzbuja negotovost, občutke krivde. Vodi v smešno pretvarjanje in kompromise. – Kako je treba ravnati s svojim telesom in s telesom drugih? – Apostol Pavel pomete z vsemi centimetri in tehtnicami: »Vaše telo je tempelj Svetega Duha.« – Vsakokrat, ko si postavljamo vprašanje glede obleke, ličenja, kretenj, odnosa do svojega telesa ali telesa drugih, si moramo priklicati v glavo in srce Pavlove besede. – Prisluhnimo jim s popolno iskrenostjo, brez samoobrambnih izgovorov in popačenja. – In prišli bomo do takih dejanj in drž, s katerimi bomo poveličevali Boga s svojim telesom.
Bog je dober oče. Vendar ostaja Bog. Ni kakor tisti starši, ki hočejo postati prijatelji svojih otrok in zato nehajo biti starši. Bog je »nekdo drug« kakor mi. Pred njim moramo gojiti in pomnožiti do neskončnosti tisto čutenje strahu in občudovanja, ki nas prevzame pred nečem, kar je s svojo veličino nad nami: pred kakšnim slapom, visoko goro, morsko širjavo … To občutje strahu in občudovanja je zdravilno: ohranja nas v resničnosti in pripomore k zavedanju, da smo ustvarjena bitja. Za vzgojo k strahospoštovanju do Boga je Stara zaveza zahtevala spoštovanje svetih krajev, templja. Nova zaveza nam je razodela, da je pravi tempelj Boga človekovo telo, človeška oseba. – Vsakemu človeku – moškemu ali ženski, otroku ali ostarelemu, zdravemu ali bolnemu, bogatemu ali revnemu, belcu ali črncu, izobraženemu ali nevednemu – se moramo približati s spoštovanjem in strahom, ki so ga v svetopisemskih časih ljudje čutili do templja. – Vsakokrat, ko srečamo kakšnega človeka, nas Bog opominja: »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.« – Gorje, če se šalimo z Bogom in z njegovim templjem!
Še pred nekaj leti se je zdelo, da je zelo lahko vzgajati otroke v veri. Zadoščala je avtoriteta: »Zmoli to in to molitev! Pojdi k maši! Pojdi k spovedi!« – V resnici to ni bila vzgoja za vero, temveč vcepljanje navad. Saj se je ta vera sesula skupaj z navadami. – Danes starši tvegajo in ne naredijo nič več za to, da bi občutili veliko veselje, ki ga je občutil apostol Janez – in ga občuti vsak starš – ko bi videli, da gredo otroci po njihovih stopinjah. – Odpovejo se mu in vzdihujejo: »Kaj pa naj naredim? Nočejo poslušati, delajo, kar se jim zdi.« – Tudi za starše je to čas, da se »vzgajajo« v veri. – Vere ni mogoče vsiliti ne presaditi, ker vera otrok ne more biti enaka veri staršev. Vera je osebni odnos s Kristusom. In osebni odnosi so edinstveni in neponovljivi. – Vero je treba spodbujati, pripravljati, vsejati in ji pomagati, da raste. – Kako? Z oznanjevanjem. – Pustimo ob strani avtoriteto, starši se morajo naučiti govoriti otrokom o Jezusu. – Rekli boste: »Z deli in s pričevanjem.« – To ni dovolj! Potrebne so tudi besede. Kajti vera se rodi iz poslušanja (prim. Pismo Rimljanom 10,17).
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nekateri ameriški pedagogi v svojih teorijah zagovarjali odpravo vsake »prisile« pri vzgoji otrok. Pozneje so svojo zmoto vsi obžalovali. – Ta teorija je povzročila pravo katastrofo med starši, učitelji in vzgojitelji vseh vrst. – V resnici so kaj kmalu spoznali, da brez »palice« otroci nikoli ne postanejo odrasli. – Spremeniti pa se ni bilo lahko. – Zaradi novih razmer v družinskem življenju, s starši in otroki »tujci v hiši«, je bilo najlažje neprestano samo prikimavati, da bi se izognili neprijetnim resnim pogovorom in popadkom jeze. – Nujno je – čeprav bo kakšna psihologinja trdila nasprotno, s plehkim govorjenjem pa se ji bo pridružila še kakšna televizijska voditeljica – da se povrnemo k »palici«. – Ne govorimo o fizični nasilnosti, to je treba posebej poudariti; nasilja, okrutnega in sramotnega, imamo že več kot dovolj, pač pa o tem, da znamo otroke postaviti pred nedvoumne in odločne ne. – Brez te mejne črte otroci ne odrastejo in postanejo negotovi, ker se ne prerekajo, ne kritizirajo, se ne borijo, ne dosegajo s trudom svojih ciljev ter se ne naučijo izbirati in se odločati. – Nujno potrebno pa je naslednje opozorilo: nikoli ne smemo reči ne, če ta ne nima v sebi in v njem ni mogoče videti kakšnega večjega da.
Če se moram peljati z vlakom v Benetke, mi nič ne koristi vozovnica za Dunaj. – Če moram delati izpit iz matematike, mi nič ne koristi, da zelo dobro znam geografijo. Če ne morem hoditi bos, nič ne pomaga, da nataknem rokavice. – Jezus je določil pravila, pogoje, da pridemo v kraljestvo njegovega Očeta: »Lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, nag sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil … in ste mi pomagali.« – Vse drugo ne odpre vrat Božjega kraljestva. – »Kaj pa molitve? In maše? In zakramenti? In procesije? In romanja? In verouk? In večerna srečanja bibličnih skupin? In poletni tabori? In duhovne vaje? In post? In življenje v samostanu? In odpoved poroki in lastni družini? In odkrivanje čudežev in svetniških ljudi?« – Ne pomagajo, da pridemo v Božje kraljestvo. – Molitve, maše, zakramenti torej ne pomagajo? – Pomagajo nam, da imamo moč in vidimo Jezusa v tistem, ki je lačen, tistem, ki je žejen, tistem, ki je nag, tistem, ki je bolan, tistem, ki je tujec, tistem, ki je v ječi, in mu pomagamo.
Gospod Jezus, kako rad bi videl obraz človeka, ki stopi pred tebe, prepričan, da bo lahko prišel v nebesa, ker je ob petkih jedel ribe, pa mu ti rečeš: »Ne. Moral bi jesti meso in deliti svoj obrok s sestradanim bratom.« Gospod Jezus, kako rad bi videl oči človeka, ki stopi pred tebe suh in izčrpan, ker se je toliko postil, pa mu ti rečeš: »Ne. Svoje moči bi moral porabiti v socialnem in političnem delu za pravičnejšo družbo.« – Gospod Jezus, – kako rad bi slišal jecljanje človeka, – ki stopi pred tebe – s polnimi torbami molitev, pa mu ti rečeš: »Ne. Ne vidim zavzemanja za lepši svet. V katero torbo si ga spravil?« – Jezus, pomagaj mi! Nočem videti sebe s takšnim obrazom, s takšnimi očmi in slišati svojega jecljanja.
Skupnost Cenacolo je skupnost za pomoč odvisnikom od različnih drog, oziroma zasvojenosti. V skupnost prihajajo fantje in dekleta, ki iščejo smisel svojega življenja, ker so ga enostavno izgubili in v življenju zašli na pota, ki niso ne zdrava in ne dobra. Skupnost je ustanovila redovnica sestra Elvira Petrozzi leta 1983 v Saluzzu v Italiji. Po svetu je sedaj več kot 50 hiš, za fante in dekleta. V Škocjanu je 22 fantov, ki živijo v stari domačiji, ki so jo naredili bivalno in jo še naprej urejajo. Poleg hiše za bivanje imajo še gospodarsko poslopje, hlev, velik vrt, pašnik in nekaj gozda. Vsaka hiša se mora vzdrževati sama. Kuhajo sami, skrbijo za sebe, delajo na vrtu, v hlevu in skrbijo za živino. Učijo se drug od drugega. »Z vsakdanjim delom začneš ceniti vse te majhne stvari: čisto obleko, hrano, toplo posteljo… prej nisem nič tega cenil, ker mi je bilo vse prineseno na pladnju,« mi je razložil eden od Slovencev, ki živi v tej hiši, skupaj z drugimi: Italijani, Poljaki, Slovaki, Čehi, Hrvati… Skupnost je mednarodna, uradni jezik je italijanščina, veliko pa si pomagajo tudi s hrvaščino.
Ko smo sedli za mizo, je pogovor zelo hitro stekel. Najprej me je zanimal urnik. Zjutraj sta najbolj zgodnja fanta, ki skrbita za hlev. Vstaneta ob pol petih, da pomolzeta krave. Fantje, ki so že več časa v skupnosti, se zbudijo ob petih in petnajst minut in gredo v kapelo k osebni molitvi pred Najsvetejšim. To je čas za razmišljanje o sebi, za pogovor z Bogom, da ga prosiš za pomoč za nov dan. Ob šestih se jim pridružijo še drugi in skupaj molijo veseli del rožnega venca, berejo Sveto pismo in prepevajo. Po zajtrku, okrog osme ure, začnejo delati. »Delamo stoje, pazimo, da se ne naslanjamo, da nimamo rok v žepu, da imamo spoštovanje do dela in do stvari. Vse stvari, ki jih delamo, skušamo delati zavzeto in biti čimbolj pri stvari. In delamo s srcem.« Opoldne imajo kosilo in po kosilu prosti čas, ki ga izkoristijo za obvezen pogovor po dva in dva.
Tudi sicer je priporočeno, da se ob delu pogovarjajo, da se nihče ne zapira v svoje misli in da ni prepuščen samemu sebi. Popoldne jih spet čaka delo, med katerim molijo drugi (žalostni) del rožnega venca. Molijo ob delu po dva in dva. Ko končajo z delom, okrog pol sedmih, pa ob sprehodu skupaj zmolijo še tretji del rožnega venca. Ob sedmih pa imajo navadno večerjo. Po večerji je prosti čas, spet namenjen pogovorom, po tako napornem dnevu pa se prileže tudi zgodnje spanje, okrog devetih. Za starejše se delavnik še ne konča, ker morajo pripraviti stvari za naslednji dan, razporediti naloge. Odstopanja od urnika so majhna, le ko pride vmes kaj posebnega.
Vsak dan je prepleten z molitvijo. V skupnosti imajo tudi posvečene duhovnike, ki jih obiščejo za posebne priložnosti in za praznike, sicer pa imajo dvakrat na teden mašo, ki jo pride darovat kak okoliški duhovnik. Poleg maše vsak dan berejo pripravljene kateheze in berila. Molitev je urejena tako, da je vedno v določeni hiši izpostavljeno Najsvetejše. »Po osebni molitvi, katehezi in v pogovorih, zlasti s starejšimi fanti, rastemo v osebni veri in molitvenem življenju. Zdravljenje poteka s pomočjo našega dela in molitve. Oboje je potrebno. Ne gre samo za terapijo zdravljenja, ampak za kristoterapijo, Kristus je tisti, ki nas zdravi. Ne smemo pa misliti, da bomo ozdraveli, če bomo samo sedeli in molili. Delo in molitev je potrebno zliti v življenje.« Vsak fant, ki vstopi v skupnost, dobi »angela varuha«, starejšega fanta, ki mu pomaga nekaj mesecev, da se »dvigne na noge«. Neprestano je z njim in zanj. Ko ne more več delati, dela zanj. To je eden največjih darov. »Ves čas sem bežal od odgovornosti in od ljudi, ki so mi hoteli dobro. To je še povečalo moje strahove. Zaradi njih sem bil nesvoboden in zaradi tega nesrečen. To je začaran krog, iz katerega ne moreš izstopiti. »Angel varuh«, pa mi je pomagal prestopiti to namišljeno mejo, stopiti ven iz tega. Spoznati sem moral, da mi hoče dobro, ker verjame v Ljubezen. Ni imel nobene koristi, če je dober z mano, ampak samo zato, ker mi hoče dobro. To je bilo meni na začetku nepojmljivo.«
Poleg fizičnega dela, da pridelajo hrano, si preskrbijo kurjavo, fantje tudi sprejemajo goste in imajo pričevanja. Ali pa gredo pričevat kamor jih povabijo. Oblikujejo tudi zelo lepe nabožne podobe, ki jih potem prodajajo. Vzdržujejo se samo s svojim delom in kar Božja previdnost poskrbi za njih.
Pri tem lahko pomagajo domači, če te postavijo pred dejstvo, ali greš v skupnost, ali pa na ulico. V takih trenutkih mnogi vidijo, da morajo nekaj storiti, sicer jih bo odneslo. »Jaz sem prišel v stik s skupnostjo Cenacolo prek Medjugorja, kamor sem šel s prijatelji. In tam me je prepričalo pričevanje fanta, ki sem ga poslušal. Spoznal sem, da je imel enake probleme kot jaz. Tudi prej sem se hotel povleči ven iz droge, ampak človek enostavno nima moči. Tipično za narkomane je, da so dobri lažnivci, tako dobri, da sami sebi verjamejo. Vedno sem si govoril, da lahko jutri neham, če hočem, vendar je bila resnica čisto drugačna.«
Pred vstopom v skupnost so potrebni najprej »kolokvij« (pogovori) in osamitev. Pogovor opravi naprej spremljevalec. Nato te pogovore, ki trajajo mesec ali dva, opravlja tisti, ki hoče stopiti v skupnost. To je neka priprava, čas, da odločitev dozori. V tem času je tudi doba osamitve, ko si odrezan od sveta in brez zdravil, da se telesno očistiš. »Za to se moraš odločiti, če se ne, ne uspeš. Je pa lažje, če ti nekdo stoji ob strani.« S starši se na začetku skoraj ne vidiš, kasneje pa so skupna srečanja nekajkrat na leto. V skupnosti ni privatnih obiskovanj, tudi ne odhajanja domov na počitnice. Če koga zanima, se lahko obrne na Skupnost Cenacolo Vrh pri Škocjanu 46. Ali na telefon 031 145 271. Skupnost Cenacolo predlaga program, ki traja od treh do petih let.
Slovenski slikar Anton Ažbe je bil v bavarski prestolnici znana osebnost, saj je tam vodil zelo cenjeno slikarsko šolo. V njej je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Iz njegove šole so izšli znameniti slovenski impresionisti: Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen. Njegov učenec je bil tudi Vasilij Kandinsky (1866-1944), slavni slikar ruskega rodu, ki je postal svetovno znan s svojimi abstraktnimi umetninami. “Anatomija mi ni šla, zato sem vprašal Ažbeta, ali se je moram res tako brezhibno naučiti. ‘Seveda, dragi moj, anatomijo morate izvrstno obvladati. Gorje vam, če boste pred slikarskim stojalom pomislili nanjo! Umetnik ne misli, ko dela.’ Še danes se ravnam po teh nasvetih,” je izjavil Kandinsky leta 1929.
Po zgodnji očetovi smrti je ugodil varuhovi volji in je šel v Celovec, da se izuči za trgovca, toda izkazalo se je, da je tudi za to preslaboten, zato so mu dovolili, da je šel za “vajenca” k slikarjem, ker je kazal nadarjenost za risanje. Dvajsetleten je prišel v delavnico uglednega ljubljanskega slikarja Janeza Wolfa (1825-1884), ki je slikarsko znanje pridobil v Benetkah in drugod po Italiji ter je veljal za najbolj izobraženega slovenskega slikarja tedanjega časa. Svoje znanje je znal posredovati tudi učencem, med katerimi je bil tudi Anton Ažbe, ki je v njegovi šoli tako hitro napredoval, da je kmalu postal sodelavec svojega mojstra, ko je s freskami poslikaval župnijsko cerkev v Zagorju ob Savi in potem še frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Wolf je svojega nadarjenega učenca leta 1882 poslal študirat na dunajsko akademijo, kjer je ostal dve leti; leta 1884 pa se je Ažbe vpisal na munchensko akademijo in se med šestletnim razvil v odličnega risarja. Do svojega prvega učitelja, slikarja Janeza Wolfa, je Ažbe ohranil globoko spoštovanje. Večkrat je omenjal, da je od umirajočega mojstra dobil “umetniško oporoko” -navodila, kako je treba vzgajati mladi slikarski rod.
Anton Ažbe je bil med najboljšimi učenci munchenske Akademije in nekateri profesorji so navezali z njim prijateljske vezi. Neki sodobnik je zapisal, da je bil Ažbe “že med študijem znan kot odličen poznavalec slikarskega postopka in tovariši so ga pogosto prosili za korekture. Vsak študent, ki ni bil doma v anatomiji ali kompoziciji, je odšel k Ažbetu: ‘Svetuj mi – pomagaj mi!’ In Ažbe ni samo svetoval, temveč je tudi zares pomagal in popravljal.” Spomladi 1891 je odprl majhno korektorsko zasebno šolo, ki pa je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval številne študente iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc njegovo šolo lepo predstavi (Enciklopedija Slovenije). “Učil je risanje in slikanje po modelu, anatomijo in perspektivo ter posamezne študije glave, akta in kostumiranih modelov. Pri pouku sta bili posebej cenjeni njegova nezmotljiva korektura in pedagoški žar, osebna dobrota in toleranca. Znamenita je postala šola po letu 1896, ko so se ji priključili številni ruski študentje, med njimi znani aristokrati…
Pri poučevanju je Ažbe izhajal iz lastnih izkušenj in iz analize sočasnega slikarstva… Izhodišče sta predstavljala ateljejska tonska svetlo-temna metoda in študij po modelu, vendar je tudi pri tem poudarjal individualno naravo umetniškega šolanja in učencem puščal popolno svobodo odločitve in izbire… V kolorističnem pogledu je poudarjal temeljno pravilo, da barv ne gre mešati med seboj na paleti, temveč jih je treba polagati drugo poleg druge v intenzivnih potezah na platno, tako da nastane iz ustrezne oddaljenosti bleščeč vtis barvne kristalizacije.”
Najstarejša od Ažbetovih ohranjenih slik je Avtoportret s posvetilom bratu iz leta 1886; v levem zgornjem kotu slike plava majhna paleta s poudarki živih barv in nekaj čopičev kakor sporočilo: “Tudi jaz sem slikar.” Iz drugega obdobja Ažbetovega slikanja, ki je trajalo tako dolgo kakor njegova šola, so se nam ohranile samo štiri slike: Starec s črno ovratnico, Zamorka, Pevska vaja in V haremu (naslikana okoli leta 1903). Med vsemi Ažbetovimi portreti, ki so se nam ohranili, je Zamorka iz leta 1895 nesporno mojstrska študija, delo, ki ga med vsem, kar je Ažbe naslikal, najpogosteje navajajo, obenem pa tudi delo, ki je že marsikaj prispevalo k njegovemu umetnostnemu življenjepisu (K. Ambrozić). Čeprav je bil Ažbe ves čas v “visoki münchenski družbi”, je umrl sam in zelo osamljen zaradi raka na grlu 5. avgusta 1905, star komaj triinštirideset let.
Po končani ljudski šoli na Dobrovi je obiskoval nižjo gimnazijo v Ljubljani. Potem pa je prišel usodni maj 1945: skupaj s starši, sestrama in brati se je moral pred komunističnim nasiljem umakniti v tujino. V begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi je, kot mnogi drugi slovenski vrstniki, dokončal gimnazijo, leta 1948 pa se je družina odločila za pot čez “veliko lužo” v Kanado. Alojzij, ki se je ob koncu gimnazije odločil, da postane duhovnik, je brž po prihodu v Kanado vstopil v bogoslovje v Torontu. Prvo leto je bilo zelo trdo: ni znal angleškega jezika, ogromne razlike so bile v načinu življenja in mišljenja med Evropo in Kanado, vzgoja v zavodu je bila izredno stroga. 
“Dopovedoval sem si: eno leto moram na vsak način vzdržati.” Vzdržal je sedem let, kolikor je tedaj v Kanadi trajal bogoslovni študij, 4. junija 1955 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v slovenski župniji Marije Pomagaj v Torontu, novomašni pridigar je bil škof Gregorij Rožman. Po novi maši je šel za kaplana v manjše industrijsko mesto. “Naravnost zaljubil sem se v delo na župniji,” je povedal v pogovoru za Ognjišče novembra 1977. Toda tam je ostal manj kot dve leti, kajti poslali so ga v Rim, kjer se je specializiral v svetopisemskih vedah. Potem je sedem let poučeval Sveto pismo na teološki fakulteti v Torontu, leta 1967 se je vrnil v Evropo in svoj svetopisemski študij končal z doktoratom v Wurzburgu v Nemčiji. Leta 1970 ga spet najdemo kot profesorja na torontski teološki šoli, ki je kombinacija sedmih teoloških fakultet, štirih protestantskih in treh katoliških, da je tam ekumenizem nekaj vsakdanjega.
“Predstavljal sem si, da bom vse življenje profesor, kajti v tem poklicu sem bil zelo zadovoljen.” Maja 1976 ga je “doletelo” imenovanje za torontskega pomožnega škofa in zaupana mu je bila skrb za različne etnične skupine, ki jih je v škofiji Toronto zelo veliko. Temu imenovanju je poleg njegovega znanja jezikov botrovala tudi neposrednost in pristnost v medosebnih odnosih. 22. maja 1986 je papež Janez Pavel II. dr. Alojzija Ambrožiča imenoval za škofa pomočnika s pravico nasledstva ob tedanjem torontskem nadškofu kardinalu Carterju. Maja 1990, ko je nadškof Carter zaprosil za upokojitev, je naš rojak v torontski stolnici sv. Mihaela prevzel vodstvo te velike nadškofije. (Zavetnik stolnice je navdihoval Ambrožičevo škofovsko geslo Kdo kakor Bog – to namreč pomeni ime Mihael.) 18. januarja 1998 je papež Janez Pavel II. objavil njegovo imenovanje za kardinala. Od 22. do 28. julija 2002 je bil kardinal Ambrožič gostitelj 19. svetovnega dneva mladih, ki se ga je udeležil tudi papež Janez Pavel II. Kanadski nadškof, ki svojo “prvo” domovino vedno nosi v srcu, Slovenijo zelo rad obišče.
Na praznik Marije Vnebovzete, 15. avgusta 2005, je v svoji rojstni župniji Dobrova pri Ljubljani obhajal zahvalno daritev ob 50-letnici mašništva kardinal Alojzij Ambrožič, nadškof v kanadskem velemestu Toronto. Ob božjepotni cerkvi Marije v Leščevju, kakor jo imenujejo ljudje, se je zbrala velika množica, ki je pozorno prisluhnila besedam kardinala zlatomašnika v lepi slovenščini, ki je v dolgih desetletjih bivanja “v tujini” ni pozabil. Ob koncu maše je rojakom zagotovil: “Ostajam Dobrovčan, Slovenec.” V soboto, 13. avgusta, je kardinal jubilejno evharistično daritev praznoval skupaj z nekaterimi slovenskimi zlatomašniki pri Mariji Pomagaj na Brezjah. V večnost se je preselil 26. avgusta 2011.
“Iskalci Boga so vir upanja”
Začetke izobrazbe je Roger prejel že doma. Ko mu je bilo trinajst let, je vstopil v srednjo šolo. Stanoval je pri neki plemeniti ženi, ki je bila katoličanka, kar njegovih protestantskih staršev ni motilo – in to razodeva njihovo širino, ki jo je “podedoval” Roger. Po končani srednji šoli je želel postati pisatelj, toda na očetovo željo je začel s študijem teologije na univerzah v Lausanni in Strasbourgu. Proti koncu svojega študija je prišel v stik s skupino mladih, ki so iskali osebnega odnosa z Bogom, kar je zaznamovalo njegovo življenjsko pot.
Ko je iskal kraj, kjer bi se v samoti lahko posvetil Bogu in iz tega črpal moč za službo ljudem, se je avgusta leta 1940 s kolesom odpravil na pot. Ustavil se je v bližnji Franciji, v burgundski vasici Taize, ki se mu je zdela najbolj primerna za uresničitev zamisli, da bi ustanovil majhno skupnost, katera bi razumevajoče sprejemala vse, ki iščejo Boga. Za majhne denarje je kupil neko staro hišo, v kateri se je potem naselil. “Hotel sem najti hišo, kjer bi mogel nuditi pomoč tistim, ki so izgubili vse, in bi obenem bila kraj tišine, kamor bi se lahko zatekli tisti, ki so izgubili smisel življenja.” Za to izbiro je bilo pomenljivo tudi to, da je Taize v bližini Clunyja in Citeauxa, dveh znamenitih samostanov, ki sta bila žarišči verske prenove v 11. stoletju. Spočetka je v hiši nudil zavetje političnim ubežnikom, ki so jih preganjali Nemci. Leta 1942 so ga gestapovci pregnali v Švico.
Ko se je leta 1944 vrnil v Taize, so ga spremljali prvi trije bratje, med njimi Max Thurian, ki je veljal za teologa taizejske skupnosti, in je kasneje prestopil prag katoliške Cerkve. Leta 1949 je bilo bratov že sedem in o veliki noči so slovesno položili meniške zaobljube uboštva, skupnega življenja in celibata. Vodili sta jih dve misli: delati za spravo in zbližanje med ljudmi ter delati za edinost med kristjani.
Od leta 1957 Taize sprejema vedno več mladih, ki se tam zbirajo predvsem v poletnih mesecih. Brat Roger in njegovi bratje jih z veseljem sprejemajo in jim pomagajo, da v molitvi in premišljevanju odkrivajo skrivnost Bog in smisel svojega življenja. Leta 1974 je bil v Taizeju “koncil mladih”. Nekakšno nadaljevanje tega “koncila” so vsakoletna “romanja zaupanja na zemlji”, ki potekajo ob koncu oziroma na začetku leta, vedno v drugem mestu, in se na njih zbere zelo veliko mladih. Papež Janez XXIII., ki je obiskal Taize kot apostolski nuncij v Franciji, je ta kraj imenoval “mala pomlad”. Brata Rogerja in njegovega sodelavca Maxa Thuriana je kot “opazovalca” povabil na koncil. Med papežem Pavlom VI. in bratom Rogerjem je vladalo iskreno prijateljstvo, še tesneje pa je bil z njim povezan papež Janez Pavel II., ki med obiskom leta 1986 Taize imenoval “vir žive vode”.
“Poslušal sem strastno rad narodne pripovedke in bajke”
“Doma sem imel še eno duševno zabavo, ki mi je bila še ljubša nego čitanje. Poslušal sem strastno rad narodne pripovedke in bajke, ki so jih pripovedovale dekle, posebno pa moja bivša pestunja Neža.” Ta “duševna zabava” je bila podlaga za njegovo kasnejše pisateljevanje. Na prigovarjanje učitelja, kaplana in tete so ga domači namenili za šolanje, ki ga je nadaljeval v Ljubljani, kjer je vsa leta stanoval pri “dijaški materi” Mariji Tandler iz Idrije. Vzdrževal se je v glavnem sam z inštrukcijami.
Vseskozi je bil odličen dijak in po maturi (1849) se je odločil za študij zgodovine in zemljepisa na dunajski univerzi, kot stranska predmeta je vzel še grščino in latinščino, poleg tega pa je vpisal še starocerkvenoslovanščino pri Franu Miklošiču. Po diplomi je jeseni 1853 nastopil prvo službo na gimnaziji v Varaždinu, kjer je ostal dve leti; jeseni 1855 ga najdemo kot profesorja zgodovine in zemljepisa na gimnaziji na Reki. O nalogah svojega profesorskega in vzgojiteljskega poklica si je že na začetku zastavil jasne smernice: “Ne bom rekel le včasi v tujem jeziku kako domoljubno besedico kakor moj prof. Martinak (njegov gimnazijski profesor v Ljubljani), ampak oznanjeval in zasajal v mlada srca slovanski patriotizem o vsaki priliki, z vsemi mogočimi dokazi, budili in pripomočki. Srčna žila mojih naukov bo domoljubje… V historiji bom govoril brez straha celo resnico, četudi semtertja koga piknem in zbodem… Ne dotaknivši se jedra in dogem krščanske vere, bom napadal brez milosti na očitno praznoverje…”
V Mojem življenju pripoveduje, da je kot dijak v Ljubljani zapadel v pietizem, neživljenjsko pobožnost, katere ga je rešila prva, nežna ljubezen. “Verska vprašanja sem jel presojati povse hladno in objektivno. Dejal sem si: ‘Izpolnjeval bom svoje dolžnosti, živel pošteno in si ohranil čisto vest, pa se mi ne bo treba bati nikogar in še najmanj pravičnega in predobrega božjega Očeta’.” Na Reki je prišel v spor s spletkarskim ravnateljem Antonom Mažuranićem in 1. septembra 1867 je bil upokojen, čeprav so mu po dvanajstih letih službe priznali sposobnost in največjo priljubljenost med profesorji in učenci.
Komaj 37-letni upokojenec se je pozno jeseni 1867 naselil v Bršlinu pri Novem mestu, leta 1871 pa se je preselil v Novo mesto, kjer je živel do smrti. Zdaj se je lahko povsem posvetil pisateljskemu delu, ki ga je začel že v višjih gimnazijskih razredih. Prvi in najmočnejši vir njegovega navdiha za pisanje je bilo že tedaj živo ljudsko izročilo. Trdina ga je želel soustvarjati, ga razširjati, dopolnjevati in mu “podkladati” svojo misel – zlasti poučno, narodnovzgojno in satirično. Leta 1849 je v Sloveniji objavil Narodne pripovedke iz Bistriške doline, sledila sta pripovedna spisa Pripovedka od Glasan- Boga in Pripovedka od zlate hruške (satiri), zgodovinska novela Arov in Zman (1850) ter kritična razprava Pretres slovenskih pesnikov (1850), v kateri “postavi na prestol” Prešerna. Ime Janeza Trdina pa povprečno poznavalec slovenske književnosti brž poveže z njegovim delom Bajke in povesti o Gorjancih. “Z njimi je želel v slovensko literaturo uvesti pripoved, ki bi bila hkrati narodna in umetna, pri čemer bi se ohranjala zunanja oblika ljudske pripovedi, nova, se pravi realnejša, pa bi bila vsebina” (Matjaž Kmecl). Preden se je lotil pisanja, je petnajst let popotoval po Dolenjskem in Beli krajini ter zapisoval vse, kakor in kolikor je videl, slišal in zvedel (ohranilo se je 27 zvezkov njegovih zapiskov. Njegovo zadnje delo so spomini Moje življenje, ki jih je končal dobra dva meseca pred smrtjo, ki je prišla ponj 14. julija 1905. “Pred smrtjo bom vsaj v duhu povzdignil proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Presrčna ti hvala, blagi Oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka in njegovo slavno zgodovino in vzvišen poklic in namen njegov!”
Moški brez dostojanstva in samospoštovanja izgubi spoštovanje vseh, predvsem pa žensk. – Ženska, ki se odpove svojemu dostojanstvu in se ponuja kot predmet spolnosti, med moškimi vedno naleti na odobravanje in uživa sloves. Tudi če to traja le kratek čas in če se zanimanje zdi resno, jo lahko zavede v zmoto. – Moški so namreč, dokler so lahko, delili ženske na dostojanstvene, resne in zveste, kakršne so hoteli zase in za svoje otroke, ter na lahkomiselne, zlahka dosegljive, zgolj spolne igračke za zabavo in užitek. – Kar danes moški ne morejo več doseči s silo in z zakoni, poskušajo doseči z odobravanjem in z uvrstitvijo v kategorijo emancipiranih, svobodnih žensk, ki ne poznajo tabujev. – Ta past niti ni tako zelo zvita in skrita in ženske se neredko ujamejo vanjo.
Evangelist Luka je z mojstrsko roko naslikal Marijo in nekaj, za kar bi lahko rekli, da je značilno za ženskost: ponotranjenost. Kakor se vse obline ženskega telesa stekajo v naročju, tako prvine ženskega čutenja vodijo v notranjost. – Drugače kakor pri moškem, ki je usmerjen navzven, da napada, osvaja, gospoduje. – Seveda, ko jih vidimo, kako se pozibavajo v bokih na vseh televizijskih kanalih, v vseh oddajah in predstavah, težko verjamemo, da je ponotranjenost značilna za ženske.- Toda dovolj je že, če se srečamo z ženskami, ki se ne postavljajo na ogled v izložbena okna, zlasti potem ko z izkušnjo materinstva postanejo zrelejše; ugotovili bomo, da so ženske resnično ustvarjene za to, da hranijo v svojem srcu življenje in svet. – Jasno je, da ni nobenega daru, podarjenega moškemu in ženski, ki ne bi bil izpostavljen nevarnosti, da ga uničita in zapravita zaradi sebičnosti, površinskosti in preračunljivosti. – Nekdo, njegovega imena se več ne spomnim, je zapisal: “Ženske hočejo ugajati in to je zanje pogubno.” – Morda je res to tista skušnjava, na katero bi morale ženske paziti, da bi ostale ženske.