Avtor: Marko

V zadnjih dneh sem se udeležil dveh izredno pomenljivih dogodkov, ki se med seboj radikalno izključujeta. Prvi dogodek je bila okrogla miza na temo aktualnosti misli akademika prof. dr. Antona Trstenjaka, v Univerzitetni knjižnici Maribor. Naslov okrogle mize je bil: Za človeka gre – aktualnost misli prof. dr. Antona Trstenjaka. “Za človeka gre” je bilo pravzaprav Trstenjakovo geslo. Še posebej me je nagovoril Trstenjakov znani stavek, ki ga je velikokrat ponavljal: »Vküp držmo!« Ker smo majhni, moramo držati skupaj, moči moramo združiti in skupaj delati za dobrobit Slovenije, skupno prihodnost Evrope in sveta.
Drugi dogodek pa je bila predstava To noč sem jo videl, ki je nastala pod mojstrsko taktirko režiserja Janeza Pipana. Odrska priredba, ki traja 4 ure in 20 minut, temelji na Jančarjevem istoimenskem romanu, ki je nastal na temelju resničnih dogodkov. Gre za pripoved o nekaj letih življenja in izginotju Veronike Zarnik. Roman med drugim odlikuje poseben in intriganten način pripovedi. Veronikinemu življenju se bralec/gledalec približa preko petih pripovedovalcev – kako jo je vsak na svoj način videl in doživel: njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, njena mama, ki jo zakopana v spomine negotovo in skoraj blodno išče ter pričakuje njeno vrnitev, zdravnik nemške okupacijske vojske, družinska gospodinja in ostareli partizan, ki je bil soudeleženec nepredstavljivega zločina desetih mladih fantov. Gre za okruten in grozljiv umor zakoncev Rada in Ksenije Hribar iz Ljubljane, lastnikov gradu Strmol na Gorenjskem. Partizani so ju 4. januarja 1944 ponoči pod pretvezo in nasilno odvedli pod Krvavec, na Štefanjo goro. Njihov vstop v grad je po tem, ko so povečerjali, spremljalo nasilno zasliševanje in ropanje grajskega premoženja. Naslednji dan ju je deset partizanov iz smeri Štefanje gore odvedlo v smeri proti Mačam, kjer so jih domačini videli, kako ju pozno popoldan zelo pomanjkljivo oblečena ženejo skozi Mače. Nadaljevali so v smeri cerkvice nad Mačami. Grozljivi umor se je zgodil kakih 200 metrov naprej od cerkvice, kjer so ju oba do nagega slekli, se nad njima divjaško izživljali, ju pretepali in brutalno mučili, Ksenijo pa tudi posilili. Naslednji dan sem si ogledal še intervjuja z njunima nečakoma Petrom in Angeliko Hribar.
Samo od sebe se postavi vprašanje: Kako je mogoče, da deset mlajših moških brutalno ubije nekoga popolnoma nedolžnega? Nekoga, ki ni storil ničesar žalega ne njim in ne njihovim bližnjim? Ne samo ubije, ampak se sadistično izživlja, brutalno muči in posiljuje. Kakšno bitje je človek, da je sposoben nečesa tako zlega, pravzaprav demonskega? Izredno pomenljivo je, da so umor zagrešili izključno domačini. Torej moški, ki so ju dobro poznali. Ideološka prepričanost ni zadosten razlog za tovrstno sadistično početje. Moralo je biti nekaj več. Morda so skrivaj občudovali Ksenijino lepoto, bili nevoščljivi Radovi uspešnosti, intelektualni prodornosti in njuni omikanosti. Ta osebnostna poteza je zelo izražena v Jeraneku, ki je skrivaj gojil zaljubljenost v Ksenijo – v realnosti pa kot moški ni zmogel več kot biti ‘marljiv delavec’ na posestvu. Zanimiva bi bila analiza povezanosti med osebnostnimi kompleksi/frustracijami in zlimi dejanji. V zgodovini imamo vse polno takšnih oseb: nizke rasti, jecljavi, šepajoči … (Hitler, Napoleon, Mussolini, Tito, Goebbels, Kardelj …). Očitno so osebne frustracije v tesni zvezi s tem, da človek na neki točki ‘izklopi’ vest, razum in čustva. Izklopi svojo človeškost in postane … Da se tudi on izkaže in dokaže svetu, da nekaj velja, da nekaj pomeni. Verjetno se na ta način dokazuje in obenem maščuje tistim, ki jim to ali ono zavida. Hannah Arendt o banalnosti zla piše: »Največjega zla v zgodovini in še posebej holokavsta niso povzročili fanatiki in sociopati, pač pa navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega.« Tovrstna racionalistična razlaga je nezadostna – ne gre namreč zanemariti realnosti obstoja zla in človekovega pristanka na njegovo asistenco. Očitno ljudje z osebnostnimi kompleksi in frustracijami predstavljajo najboljšo osnovo za oblikovanje prikladnega kadra za razvoj ekstremističnih ideoloških prepričanj, ob tem pa tudi široko dovzetnost za asistenco zla, v imenu katerega so tovrstni posamezniki zmožni naravnost demonskih ravnanj. Nujna učna ura za človeštvo, še posebej pa za mlade rodove – roman bi morali uvrstiti med obvezno branje v vseh srednješolskih programih.
Kako naj Slovenec združi Trstenjakov “Vküp držmo!” in demonsko brutalnost desetih moških do Ksenije in Rada? Kako naj Slovenec razume, kaj je brat zmožen narediti bratu/sestri?

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 11.

Na velikonočni torek, ko so se prazniki tudi za župnika prevesili v nekoliko mirnejše obdobje in sem imel končno čas, da bi si nekoliko odpočil, me je zjutraj v zakristiji pričakala poplava. Nisem ravno zaklel, kakega veselja pa tudi nisem izžareval, a ni bilo druge, kakor da sem se vseeno spustil na kolena in pričel brisati, ni kaj, za veliko noč je pač treba na kolena, jaz pa sem stal, ko so drugi klečali, in sem moral to nekako nadoknaditi. “Poklekni-i-mo!” Velika noč ni praznik, velika noč je pot, je nastajanje, tako sem pridigal pri vigiliji, in potem sem moral svojo pridigo še oddelati, kakor se spodobi, da namreč besedam sledijo tudi dejanja. Velika noč ni počitek, sem razumel, je napor, in če so ga učenci iskali na obali jezera (Jn 21,1), se je očitno tam prikazal tudi meni. Vprašanje, če sem ga videl, morda sem pa še premalo brisal …
»Oprostite, ker sem vam pokvarila dan,« mi je rekla gospa, ki se mi je naslednji dan potožila o svojih težavah, verjetno si je mislila, da mi pripada vsaj nekaj časa živeti v neki nerealni velikonočni sliki z zlato svetlečim veseličkom, kjer smo vsi nasmejani do obisti, brez težav, tako si predstavljamo praznike, tako si predstavljamo dobro življenje, neki sveti tempelj, kjer problemi ne najdejo poti do nas. Kjer se joka samo zaradi hrena ali pa ker je zmanjkalo šunke. In bogvaruj če nas kdo zmoti pri tem, mati mila, kako postanemo sitni.
Ampak če velika noč resnično ni počitek, ampak napor, se očitno prazniki začnejo šele ko gremo domov od slovesne maše, ko vstanemo od mize in je treba pospraviti in pomiti, ko nas kaj zmoti v tem našem ‘svetem’ vzdušju, ko poči ventil in je treba na kolenih brisati poplave, za katere nisi prav nič kriv, ko je treba vstati s kavča, na katerem si imel ravno zadremati. Potem se torej velika noč dogaja prav tam, kjer se odločam, kaj bom storil z mulcem, ki mi je na velikonočni torek pol minute visel na zvoncu, da bi mi postavil banalno vprašanje, ali v tistem ‘motečem’ govoru, ki naj bi mi pokvaril dan. “Kaj neki se je zgodilo?” je rekel samotni popotnik učencema, namenjenima v Emavs, “Zakaj jokaš?” objokani Magdaleni. Sovražim, kadar ima evangelij tako prekleto prav … in sovražim, kadar moram na kolenih poslušati svoje pridige …
Maja rado poplavlja. V šoli in na faksu in v službi in v cerkvi tudi, vem, da bo tudi v farovžu še veliko dela, večkrat bo treba na kolena, ker bo kaj puščalo, ker bo kaj razneslo, kakšnega na vratih in mene tudi, in tam, na bregu bo spet stal Vstali s svojim ražnjem in ribami na njem, s kruhom, in bo malce zafrkljivo, kot ima navado, vprašal: »Otroci, imate kaj hrane?« (Jn 21,5) Ni treba vedno odgovoriti s prijaznostjo, kar zakričimo čez gladino, da imamo poln kufer, pardon, polne mreže, da bi že enkrat radi mir. Tudi tako se ga da videti. Ker je to pomembno, za veliko noč, za tisto vsakdanjo veliko noč, videti ga, prepoznati njegov odsev v poplavi v zakristiji, na kolenih se šele da verovati, resnično je vstal od mrtvih.
Človek pač oživi, ko si dovoli biti človek. Z vsem, kar to pomeni.

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 3.