Avtor: Marko

jezikoslovka

“Rekli so mi, da bom ‘letela’ s fakultete, a vere nisem hotela zapustiti”

Martina Orožen je oktobra 2021 praznovala visok življenjski jubilej, a so njene misli še vedno sveže, njen spomin pa nadvse bogat. Sega od otroštva naprej, v čase, ki počasi tonejo v pozabo. Žal se nisva mogla toliko pogovarjati o njeni stroki in njenih raziskavah, ki se v marsičem tičejo tudi sv. bratov Cirila in Metoda ter zgodovine slovenskega (cerkvenega) jezika, ampak sva se omejila na dragoceno pričevanje vrhunske znanstvenice. Začela sva z njenim otroštvom in s praznovanjem božiča.

– Kakšne spomine imate na praznovanje božiča v otroštvu?
Deset let mi je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna. Teh let se spominjam kot časa srečnega otroštva. Takrat so bile še zelo močne družinske povezave. Pri hiši so živeli tudi stari starši, po vasi smo imeli sorodstvo, strice, tete, botre … Delali in praznovali smo skupaj. Skupaj smo hodili po eno uro daleč k maši v Dol pri Hrastniku. Nedelja je bila sveta, dan počitka. Ni se delalo, tudi ob košnji ne. Samo če je grozila huda ura, so šli pograbit seno. Po nedeljskem kosilu smo se pogovarjali, na obisk so prišli sorodniki ali sosedje. Nekatere žene so šle še popoldne k večernicam, torej so šle dvakrat do farne cerkve, kar je zneslo štiri ure hoda.

– Kaj pa sami prazniki?
Omejila se bom na božič. Brat in mlajša sestra smo hodili nabirat mah. Pa ne šele v adventu, ampak že prej. Takrat so bile pogoste zgodnje zime. Zgodaj je zmrznilo. Bil je lep čas pričakovanja božiča. Mah smo nabrali za jaslice v hiši in za kapelo ob hiši. Jaslice smo postavili v bogkov kot. V kapeli pa jih je postavljal stric Janez, očetov bratranec. Bival je pri nas, ker je po prvi svetovni vojni postal sirota. Oče je padel pri Doberdobu, mama pa je umrla za tuberkulozo.

– Je bila to vaška kapela?
Ne, to je bila naša, ‘hišna’ kapela. Postavil jo je eden od naših prednikov. Lansko jesen sem jo dala obnoviti. Pripovedovali so, da so jo delali furlanski mojstri, ki so takrat v vasi obnavljali podružnično cerkev sv. Štefana. V kapeli pa je stric postavil tudi drevešček in ga okrasil. Okraskov se otroci nismo smeli niti dotakniti, da ne bi kaj ubili. Postavitev teh jaslic je bil za otroke velik dogodek.
Doma smo pa jaslice postavljali otroci. Bile so papirnate, mislim, da jih je naslikal slikar Maksim Gaspari. Oče je prinesel polo, mi smo pa morali paziti in natančno izrezati figurice. Na figurice smo nalepili palčke, ki smo jih zabodli v mah. Lepilo je bilo narejeno iz vode in moke. Vse je bilo preprosto, pa toliko veselja! Seveda smo to delali že teden pred božičem. Dreveščka v hiši nismo postavljali, ker takrat to ni bila navada. Pred jaslicami pa je morala goreti lučka. Zvečer smo kaj zapeli, večerjali, potem so se starejši odpravili na Dol k polnočnici. Bil je sneg, včasih brez gazi in to 30 ali 40 cm! Imeli so bakle, da so si svetili. Kot otrok sem bila pri polnočnici samo dvakrat ali trikrat. Smo pa šli k maši na sveti dan.
Za Sv. tri kralje je mama spekla poprtnik. Ta kruh je na svete tri kralje stari oče razrezal. En kos je dvignil visoko in otroci smo morali skočiti visoko, da smo ga dosegli. “Toliko, kakor skočiš, toliko boš tisto leto zrastel,” so nam govorili.

– Kakšno pa je bilo praznovanje med vojno?
Zelo žalostno petletje. Spominjam se še začetka vojne. Na cvetno nedeljo smo se vračali od maše. Nesli smo butarice in začelo je bobneti. Bombardirali so Zidani Most, pomembno železniško križišče, ki je po zračni črti dokaj blizu. Pri nas doma so se vse šipe tresle. Potem smo zvedeli, da so bombardirali Beograd. Takrat sta se začela skrb in strah. Vsi moški so morali k vojakom, a so se k sreči po nekaj dneh vrnili.

– Naenkrat je bila šola v nemščini.
Ko smo prišli v razred, smo videli, da sta izginila slika kralja Petra in križ. Namesto tega so obesili Hitlerjevo sliko. Najprej je bil učitelj Slovenec, ki pa se je ponemčil in z nami ni spregovoril niti besede slovensko. Začel nas je učiti nemške pesmi. Kmalu ga je zamenjal drugi učitelj, ki je bil Nemec, vojaški tip. Iz šol so odpeljali slovenske knjige in jih zmleli v papirnici Radeče.
Takoj po zasedbi so Nemci zahtevali, da morajo vsi obesiti nemške zastave. Moj oče tega ni hotel storiti. Prišla je komisija, ki je to prekontrolirala in s tem se je zelo izpostavil. Izobražence so odpeljali, ali pa so zbežali na italijansko stran. Zaprli so župnika, v sosednji župniji pa so župnika skrili in je ostal tam med vojno. Bil pa je že starejši. Župnika pri Sv. Jedrt pa so pozneje zaprli in ustrelili kot talca.
Našo župnijo in okoliške župnije je med vojno upravljal Ludvik Prelog, kaplan iz Hrastnika. Vozil se je s kolesom po klancih. Čisto poten je prišel v cerkev, cerkev pa mrzla! Tako je kašljal in ljudje so se bali, da bo zbolel. Ni smel govoriti slovensko. Pevce je raje naučil peti latinsko, da niso peli nemško. Evangelij je prebral v nemščini in prav tako pridigal. Velikokrat se je po maši obrnil proti cerkvi in po slovensko povedal oznanila. Pa tega ne bi smel. Naslednjo nedeljo je povedal, da ga je šla neka ženska tožit na policijo. Zagovarjal se je, da ljudje pač ne razumejo in zato jim je povedal po slovensko. Naročil nam je, naj bomo tiho in ne govorimo o njegovih slovenskih oznanilih. Med mašo so morali člani Hitlerjeve mladine priti vsako nedeljo na apel – dvignili so zastavo in zapeli himno – in tako niso mogli k maši! Tudi v šoli ni bilo nič verskega. Nacizem je bil poganski.

– Torej je bilo tudi praznovanje božiča drugačno. Kakšno?
V joku in strahu je bil naš prvi ‘vojni’ božič. Teden dni pred božičem leta 1941 so aretirali očeta. Bili smo v skrbeh – se bo vrnil? Kdaj? Čez dobra dva meseca se je oglasil s kartico v nemščini in povedal, da so v gradu Borl pri Ptuju. Na Štajerskem je bil narodni odpor, ne ideološki. Zaprli so vse duhovnike, pa zdravnike in učitelje. V zavednih Slovencih se je rodil odpor do okupatorjev. Zato so fantje v gozdovih imeli podporo ljudi. Tudi očetu so očitali, naj bi skupina teh fantov prenočevala na našem skednju. Jaz nisem nič opazila.
Zaprli so tudi očetovega bratranca ter iz vasi nad nami iz ene družine sina in mamo. Tista mati se je vrnila iz taborišča in povsod kazala ‘lagersko’ številko. Bila je globoko verna in skoraj ni bilo maše, da ne bi šla tja, toda povsod je kazala tudi številko ter pripovedovala, kaj vse so pretrpeli. Ljudje niso razumeli njenega trpljenja in njene izkušnje. Pripovedovali so, da je prišla Lidija Šentjurc, ki izhaja iz bližine Hrastnika in ta žena, ki naj bi bila z njo celo v sorodstvu, ji je pripovedovala o svojem trpljenju, obenem pa je bila izredno verna. Bila je preprosta, a se ni bala, ampak je pred vsemi pričevala za taboriščno trpljenje in za vero. Pravijo, da ji je Lidija Šentjurc odgovorila: “Takrat so oni vladali, sedaj pa vladamo mi!” Njenega sina in mojega očeta so Nemci ustrelili kot talca.

– Kako ste izvedeli za očetovo smrt?
Poslal nam je poslovilno pismo, napisano s svinčnikom. Sedaj ga hranim jaz. “Božja volja je, da se ne vidimo več. Umrl bom danes popoldne,” tako je začel pismo (Gospe Martini se orosijo oči). “Jaz bom s starim atom in staro mamo molil za vas. Molite neprestano za moj dušni mir,” je sklenil. In res smo potem celo vojno molili za očeta. Mama je ostala sama, z njo pa teta in že omenjeni stric Janez in šest majhnih otrok. Najstarejši Marjan je imel dvanajst let, najmlajša sestra je bila stara le nekaj mesecev. In celo kmetijo je bilo treba obdelovati!
Vsake štirinajst dni so viseli plakati z imeni ustreljenih. Nikoli jih ne bom pozabila. Ljudje po dolini so že pred nami vedeli za očetovo smrt, kajti na Dolu niso hoteli obesiti plakata zaradi mame in zaradi nas. Očeta so namreč imeli radi in ga spoštovali.
Po očetovi smrti smo se stalno bali, da nas bodo izselili, kakor se je zgodilo z družinami ‘sumljivih’. In res so nas odpeljali avgusta, aprila so ustrelili očeta. Odpeljali so nas v Celje. Po treh dneh naj bi nas odgnali v Nemčijo. Vendar so nas odpustili domov. Najbrž zato, ker je bila najmlajša sestra še dojenčica. Tako nam je bilo prizaneseno to, kar se je dogajalo naslednji dan, ko so ločevali otroke od mater. Ljudje, ki so to videli, so pripovedovali, kakšen neznanski jok je bil! Vrnili smo se domov, a se še vedno bali, da bodo spet prišli po nas. Obdelovali smo zemljo in vsi so se neznansko trudili, da smo preživeli. Neka žena nam je včasih sama od sebe prišla pomagat, ker smo se ji smilili. Spominjam se, kako lep odnos je imela do zemlje. Skoraj posvečen!

– Po vojni ste šolanje nadaljevali v Celju.
Po vojni se je iz izgnanstva v Srbiji vrnil stric Janko Orožen. Bil je med prvimi izobraženci, ki so ga izgnali iz Celja. Stric o svojem trpljenju ni pripovedoval, je pa pripovedoval o trpljenju duhovnika Ferda Potokarja, doma iz sosednje župnije Sv. Jedrt. Nemci so ga do smrti mučili!
Ob vrnitvi nas je stric obiskal. Z mamo sta se dogovorila, da bo mene vzel k sebi. Rada sem brala, na zemlji pa ne ravno rada delala in odločitev je bila, naj grem v šolo. Sprejeli so me v nižjo gimnazijo, morala sem delati dopolnile izpite, kajti bila sem brez spričevala in potrdil o šolanju, ker je šola v Dolu zgorela. Leta 1951 sem maturirala. Učila sem se ruščine in angleščine, prostovoljno pa še latinščino. Ruščino nas je učil profesor, po rodu Čeh. Veliko nas je naučil, predvsem pa nas je v okviru danih možnosti vzgajal za vrednote. Takrat se je že čutil vpliv nove ideologije, zato direktno ni smel govoriti. Po izletu na Sveto Goro, kjer je imel pred cerkvijo vzgojni govor, je na lepem izginil. Kazensko so ga upokojili, oziroma mu prepovedali poučevati. Njega in ravnatelja Blaznika smo otroci srečevali v cerkvi pri maši. Zato smo dijaki, ki smo hodili k maši, v njima čutili neko oporo. Verouka v šoli ni bilo več. V nižji gimnaziji sta nas poučevali še dve šolski sestri in duhovnik, a ne verouka, ampak druge predmete, ker je bilo veliko pomanjkanje profesorjev. Dva moja sošolca sta pozneje postala duhovnika: Friderik Kolšek, poznejši celjski opat, in Viljem Pangerl, poznejši mariborski kanonik. Gospoda Kolška so stalno klicali na zagovore skozi cel sedmi razred. V osmem razredu so ga v letnem semestru izključili, ker je vztrajal, da bo šel v bogoslovje. Mi nismo za to nič vedeli, ampak preprosto ga ni bilo več. Medtem je prišlo tudi do zamenjave ravnatelja. Prestavljen je bil na Akademijo, na geografski inštitut. Profesorji so bili še starega kova in so učili tako kot so znali, niso pa podajali ideološke interpretacije snovi. Le v zadnjem letniku smo dobili profesorico, ki je predavala nekakšen marksizem. Koliko smo si tistega zapomnili, pa ne vem.

– Stric Janko Orožen vas je učil slovenščino in zgodovino. Pri njem ste stanovali. Kako je to okolje vplivalo na vašo odločitev za študij slovenščine?
Zelo rada sem brala, pisala sem lepe spise. Na pamet sem znala slovenske ljudske pesmi. Zanimali so me ljudski običaji. Od doma sem imela lepe spomina na starega očeta, ki je pel pesmi, veliko Slomškovih je znal. Bil je še na zadnji skušnji pred birmo, ko je Slomšek birmal v Laškem. Slovenski jezik sem imela rada tudi zato, ker sem videla, kako so ga prepovedali in zaničevali. Zanimala sem se tudi za študij zgodovine in etnologije, a stric mi je oboje odsvetoval in dejal, naj grem na slavistiko.

– Sledil je študij slavistike.
V prvem letniku smo imeli dva predmeta, ki sta me usodno zaznamovala: fonetika (glasoslovje) in staro cerkvena slovanščina. Za ta jezik smo uporabljali srednješolsko knjigo, ker je prej veljalo precejšnje zanimanje za staro cerkveno slovanščino. V knjigi so bila besedila in razložena je bila slovnična struktura. Ko smo se učili glasove, sem ta razvoj glasov soočala z glasovi mojega narečja. Zame je bilo zelo zanimivo in veliko odkritje. Ta spoznanja so bila uporabna tudi pri dialektologiji (vedi o narečjih). Dobila sem lingvistično osnovo.
Pri staro cerkveni slovanščini me je zanimalo besedišče, katere besede smo v razvoju jezika ohranili in katere ne. Prav tako slovnična struktura s časi, tudi tistimi, ki jih slovenščina nima več. Začela sem se učiti slovanske jezike: češčino in poljščino. Ruščino sem že znala. V drugem letniku sem se vpisala v primerjalno slovansko jezikoslovje. Bila sem skoraj edina študentka. Veliko sem študirala po literaturi.
Je bilo pa zanimivo pri izpitu. Profesor Oštir je bil nepredvidljiv, nekoliko uporniški in je imel ogromno znanja. Na začetku izpita je dejal, naj zmolim očenaš. To je bilo leta 1953! Bila sem zmedena, nisem vedela, ali se norčuje ali misli resno. Vprašala sem: Ali po tiho ali naglas. »Na glas,« je odgovoril. V komisiji so se zasmejali in začela sem moliti na glas očenaš. Že sredi me je prekinil in dejal, sedaj bomo to prevedli v litavščino. To je on prevedel, jaz sem povedala, kar sem znala. Potem smo molitev prevedli v staro cerkveno slovanščino. Ob očenašu je spraševal fonetične in oblikoslovne zakone ter besede. Izpit sem seveda naredila, sledil je še slovenistični del študija. Potem je prišlo do reforme študija, ki je zmanjšal število ur staro cerkvene slovanščine. Najprej so mi omogočili, da sem predavala staro cerkveno slovanščino, potem pa so me prestavili na drugo katedro za zgodovinsko slovnico slovenskega jezika. Raziskovala sem jezik od Brižinskih spomenikov pa do ustalitve knjižne norme sredi 19. stoletja.

– Izpopolnjevali ste se tudi v tujini in predavali ste na univerzi v času komunizma, obenem pa ste stalno hodili k maši. Kako so to ‘trpeli’ vaši nadrejeni?
Pritiskov nisem čutila. Ko sem doktorirala, so mi predlagali, da bi stopila v partijo. »Če ne boš šla v partijo, boš morala iti s fakultete. Lahko ostaneš, kakor si, samo v partijo stopi,« mi je dejal človek, ki ga ne želim imenovati. »Kaj bo pa potem partija imela od mene,« sem odgovorila. »Potem boš pa šla s fakultete,« je še dejal in odgovorila sem: »Bom pa šla.« A zgodilo se ni nič. Ob demokratizaciji mu je bilo nerodno, da je tako govoril, jaz pa sem ga potolažila, da njegove besede niso imele posledic. Najbrž me je zagovoril, da niso nič ukrepali proti meni. Sicer sem predavala predmet, ki ga nisem mogla ideološko razlagati. Sem tvegala, a vere ne bi zapustila. Doma smo bili zelo nesrečni, ker so brata Marjana (Marjan Orožen, na koncu predsednik sindikatov Jugoslavije) vzeli iz družine in ga politično popolnoma prevzgojili. Spravili so ga v partijske vrhove, najbrž so k temu pripevali tudi visoki politiki iz okolice (Lidija Šentjurc, Stane Dolanc).

– Bili ste na slovenski jezik navezani tudi osebno in ne samo študijsko. Jezik vam ni bil samo kruh, čeprav ste se z njim poklicno ukvarjali, ampak tudi ljubezen. Kaj čutite, ko danes nekateri zahtevajo, naj postane učni jezik na univerzah angleščina in naj slovenščino odpravimo?
Že pred časom sem napisala razpravo o uradovalnem jeziku v slovenščini. 1848 so začeli prevajati obče državljanski zakonik v slovenski jezik. Avstrijci so dejali, kako boste to prevedli v uradni jezik, saj ga nimate. Zametki uradnega jezika so že od 16. stoletja naprej (urbarji, zapuščinska pisma, patenti …). Ne pozabimo tudi na rabo jezika v cerkvi, kjer se je oblikoval slovenski jezik. Zato so morali poenotiti pokrajinske različice jezika. Veliko truda je bilo treba, da so izoblikovali enotni jezik.
Vprašanje uporabe jezika na univerzi je vprašanje slovenske zavesti. Saj so v 19. stoletju vsi pravniki znali nemško in si bi lahko zakone prebrali v nemščini, pa so jih prevedli, da bi jih razumeli ljudje. In danes bi ti ambiciozni snobi, ki nimajo narodne zavesti, potem ko jih je slovenska država izšolala, saj so zastonj študirali na univerzi, ta jezik opustili in uporabljali angleščino, da bi objavljali v tujini in tam predavali. To je nadvse žalostno. In to bi naredili danes, ko je naš jezik razvit na vseh področjih od pesniškega do tehničnega, od pravnega do šolskega.
Naj sklenem z mislijo že omenjenega prof. Oštirja: Z vidika sporazumevanja je vseeno, ali rečeš mati ali Mutter. Ampak materin jezik je nekaj več. Je kakor krivček za klobukom gorenjskega fanta. Če mu ga bi hotel vzeti, bi ga branil. Materin jezik je zadeva časti!

dr. Martina Orožen (1931)
je bila rojena v vasi Turje pri Hrastniku. Po celjski gimnaziji se je vpisala na ljubljansko slavistiko in 1957 diplomirala iz slovenskega jezika s književnostjo in primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Na filozofski fakulteti je postala asistentka za staro cerkveno slovanščino in za zgodovinsko slovnico ter dialektologijo slovenskega jezika. Doktorirala je leta 1966 z disertacijo Razvoj futuralno-modalnih oblik v knjižni slovenščini od 16. do 19. stoletja. Skoraj štiridesetletno pedagoško in znanstveno delo na Filozofski fakulteti je sklenila leta 1996.
Študijsko se je izpopolnjevala v Varšavi in Krakovu, pa tudi na Dunaju in v Gradcu. Raziskovala je predvsem zgodovinsko oblikoslovje in besedoslovje slovenskega jezika. Pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete je bila nosilka raziskovalne naloge Razvoj slovenskega besedišča. Krajšo dobo je vodila Dialektološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik pri SAZU, bila predsednica Slavističnega društva Slovenije in vodila več seminarjev slovenskega jezika, literature in kulture. Izdala je štiri znanstvene monografije.

B. Rustja, dr. Martina Orožen, jezikoslovka: Gost meseca, v: Ognjišče 1, 2022, str. 6-10.