Ljubi moj sveti Benedikt!
Spadaš med tiste svetnike, ki nekako ne spadajo v mojo rubriko, saj se zaradi tvoje pomembnosti kar ne spodobi, da bi te tikal. A naj povem še, da si do te svoje pomembnosti in tudi svetniške poti prišel pravzaprav zato, ker nikamor nisi spadal in si iskal svojo – in ko rečem “svojo”, mislim pravzaprav “pravo” – pot.
In ta pot, kljub temu, da je bila samosvoja in precej samotna, nikakor ni bila “samo tvoja” in samotarska, temveč je vedno vodila k Bogu in bližnjemu.
Potem, ko si posrkal vse znanje, ki ti ga je nudilo tvoje domače mesto Nursija v Umbriji, so te starši poslali v Rim, v mesto, ki mu radi pritaknemo še vsaj dva pridevnika: Sveto in Večno! Pa si bil “prepriden” za ta dva visokoleteča pridevnika, predvsem pa nisi spadal v družbo lahkomiselnih in celo pokvarjenih sovrstnikov in sošolcev in si se takoj, ko je bilo mogoče, umaknil iz Večnega in – ne tako zelo, kot si pričakoval – Svetega mesta.
Naša Ljubljana ni ne večno ne sveto mesto, še največkrat slišimo, da je najlepše, pa še to je zgolj mnenje Ljubljančanov, in še to ne vseh, a če koga mestni utrip duši ali spravlja v stres, stopi par korakov iz centra, da se umiri s sprehodom po parku Tivoli. Tako si tudi ti našel zatočišče pred rimskim utripom in stresom v Tivoliju, mestu le par kilometrov od “centra sveta”, med – tako si mislil – enako mislečimi možmi.
A tudi tu nisi dolgo zdržal in si odšel, saj si ugotovil, da tudi sem ne spadaš, ker ne misliš enako kot “enako misleči”.
Če smem, ljubi moj sveti Benedikt, postreči še z eno mojo cvetko: Nekoč sem pri spovedi potožil, da mi gredo ljudje dostikrat na živce, pa mi je spovednik modro svetoval, da naj se ne družim z njimi. Tako nekako si verjetno sam pri sebi zaključil tudi ti in se umaknil v samoto. V soteski reke Anion, si si poiskal pečino in tam nekaj let prebil v samoti, molitvi in premišljevanju.
A ker se “mesto na gori ne more skriti” in ker “luči tudi ne postavljamo pod mernik”, se je glas o tebi, o svetniškem samotarju, razširil po okolici in kmalu so te spet nadlegovali ljudje. No, to se seveda samo tako reče. Nadležni so ljudje seveda bili, a ti si jih vse sprejemal z ljubeznijo, jim svetoval in pomagal v njihovih stiskah. Tako so prišli tudi bratje iz samostana v Vicovaru, prepričani, da spadaš k njim, ti pa, ljubi moj sveti Benedikt, prijazen kot si bil in si, si se odzval njihovemu vabilu.
Premalo je, če rečem, da si bil tudi za samostanske brate prepriden, presvet in preveč zazrt v večnost. Tako so prišli do spoznanja, da vendarle ne spadaš k njim, in ker jim je bilo nerodno, da bi te kar tako odslovili, so te sklenili zastrupiti z vinom.
Podobno se ti je godilo v še eni skupnosti, ki si ji želel pripadati oziroma so oni hoteli pripadati tebi, le da so se te tokrat hoteli znebiti z zastrupljenim kruhom.
Da skrajšam tole življenjepisno zgodbo, ki je znana vsem ljudem, tebi pa sploh: spoznal si, da človeka resda žene želja, da bi nekam spadal in pripadal, a da je to željo treba tudi preizkusiti – podvreči času in izkustvu – , to pa si, če poenostavim, zaobjel v vodilu “Ora et labora” – Moli in delaj, s čimer si, če še bolj poenostavim, postavil temelje zahodnemu meništvu.
Ljubi moj, sveti Benedikt! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo živeli iz krsta! Da se bomo zavedali, da z njegovim neizbrisnim znamenjem po moči Svetega Duha neločljivo pripadamo Bogu, in da spadamo v nebesa. Kjer tudi največji samotarji uživate v družbi Svete Trojice in vseh svetih.
G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 3 (2022), 98.
Začetnika zahodnega meništva je papež sv. Pavel VI. razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je “s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom”. Njegova redovna pravila povzemajo tri besede: Moli in delaj.
(ob obletnici) Rojen v Trstu, po selitvi družine v Gorico (1905) je obiskoval nemško realko v Gorici, spoznaval razmere v Benečiji in se seznanil z Ivanom Trinkom Zamejskim ter se navdušil za narodno delo. Po maturi 1909 se je vpisal na trgovsko akademijo v Gradec, toda v enem letu spoznal, da je to napačna odločitev, zato se je vpisal na goriško bogoslovje, leta 1914 je posvečen in je najprej kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu. Zaradi šibkega zdravja ga je leta 1918 tržaško-koprski škof Andrej Karlin premestil v Lokev, kjer je deloval kot samostojni kaplan. Bil je gonilna sila “Sedejeve šole”, s pomočjo katere se je slovenski jezik obdržal v župnijskih šolah ves čas do kapitulacije Italije. Na pobudo Zbora svečenikov sv. Pavla je bil izvoljen kot poslanec v rimskem parlamentu. Leta 1923 je postal tajnik Katoliškega društva v Gorici (KTD), ki je ustanovilo Katoliško tiskarno in knjigarno. Dal je pobudo za ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe (1923). Leta 1927 ga je goriški nadškof Sedej zaradi notranjih sporov v krščanskosocialni struji in ob čedalje hujših grožnjah in pritiskih fašističnih oblasti suspendiral, tako leta 1927 nastopi kot župnijski upravitelj v Avberju. Povabil je slikarja Toneta Kralja, da je prenovil cerkvene poslikave in mu je pomagal da je slikar lahko poslikal še 40 primorskih cerkva. Zanimivi so njegovi Paberki – spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu, ki razodevajo njegovo modrost in smisel za humor. Ker so pritiski fašističnih oblasti nanj postajali čedalje hujši, njegovo zdravje pa je vidno pešalo, je leta 1940 zaprosil za upokojitev in se umaknil najprej v Trst, nato pa k svojemu prijatelju duhovniku dr. Tonetu Požarju v Lokev.
Rodila se je leta 1890 blizu Ancone v srednji Italiji, družina se je zaradi revščine preselila J od Rima, kjer je oče vzel v zakup precej zemlje. Po očetovi smrti jo je obdelovala mati, Marija, čeprav še otrok, pa je prevzela gospodinjska opravila. Ko je imela dvanajst let, jo je nekaj let starejši sosed napadel. Ker se mu ni hotela vdati, jo je večkrat zabodel z nožem. Papež Pij XII. jo je leta 1950 razglasil za mučenko čistosti in jo mladim postavil za vzornico.
Ko je v naši hiši zavel pubertetniški prepih in ko sva z ženo videla, da se mila nama deca ne zateka več k nama, ampak iščejo odgovore na neizrečena vprašanja in podvprašanja vsepovsod, sva na seznam svetnikov, ki se v litanijah zvrstijo ob koncu večerne družinske molitve, dodala še dva: svetega Alojzija Gonzaga in tebe, ljuba sveta deklica.
Na šolah za starše v mesecu maju in juniju, ko se približuje konec šolskega leta, skoraj vedno spregovorimo tudi o pomenu dopusta in kako ga čim bolj kakovostno preživeti. Moje osnovno izhodišče gre v smeri, da naj gre družina na dopust sama. Torej brez prijateljev in njihovih otrok, bratov in bratrancev z družinami ipd. Starši velikokrat rečejo, da je vzrok za to, da gredo na dopust z družbo, v tem, da otrokom ne bo dolgčas. Ali je otrokom na morju sploh lahko dolgčas, je drugo vprašanje.
Ne vem, ne kdo pri nebeški, ne kdo pri tuzemski birokraciji deli svetniške patronate, ali ste morda – kot politiki od glasov volivcev – svetniki odvisni od glasov molivcev in od števila SOS klicev, ki jih z zemlje do nebes pošiljajo ljudje v stiski, a mnenja sem, da bi ti lahko prevzel malo več nalog, kot so ti jih božji in cerkveni birokrati, skupaj z ljudmi, naložili. Sploh, če vzamem v obzir, kaj vse si počel in s čim vse si se ubadal v času svoje zemeljske preroške službe.
Pravkar se na dvorišču šole čez cesto poslavljajo od devetošolcev, teh široko brstečih mladcev, ki stopajo na prste, da bi pogledali čez plot v nekaj novega, tako zelo primernega temu, kar živijo, mladosti, polni življenja in pomladi. Medtem zobljem črne češnje, sladke kot med, in tuhtam, kakšen čas je tole, čas neke prve dozorelosti, takole je to v naravi, ki se je razbohotila v življenju, čas, ki je vedno čas sladkosti in grenkobe obenem, slovesa in novega začetka, trenutek najdaljšega dne v letu, ko se vse spet prevesi v neko drugo smer in krenemo proti zimi, čeprav še nihče ne misli nanjo. Tako odraščamo, v teh drobnih preokretih, v takihle trenutkih, ki nekim mladim ljudem, ki ravno začenjajo prav okušati, kaj je to življenje, dopovedujejo, da je treba, da je dobro nekoč dozoreti, nekaj, kar smo počeli, dokončati, da je dobro in prav nekega dne odrasti. In stopiti po svoje.
Kožni rak je najpogostejši rak pri ljudeh. V koži imamo številne različne vrste celic in tkiv, ki se lahko pod vplivom mutacij spremenijo in postanejo rakave. Zato poznamo različne vrste kožnega raka: melanomskega in ne-melanomskega. Melanom ni najpogostejša oblika kožnega raka (predstavlja približno 15 % vseh kožnih rakov), a je najnevarnejša, saj pogosteje metastazira (se razširi na druge organe) in povzroči največ smrti (90 %). Nastane, ko pigmentne celice (melanociti) mutirajo in se prekomerno namnožijo. Mutacija je posledica poškodb celične DNK, ki nastane pod vplivom ultravijoličnega (UV) sevanja sončnih žarkov.
Meritve ozona v stratosferi od konca 70. let prejšnjega stoletja so pokazale, da se ozonski plašč tanjša. Ozon merimo v Dobsonovih enotah (DU), leta 1975 je znašal 300–400 DU, leta 2019 pa 150-200 DU. Tanjša ozonska plast predstavlja slabšo zaščito pred UV žarki in večjo nevarnost za obolenja.
Oče je vsak večer, ko je prišel iz službe, šel na sprehod s svojo najstniško hčerko. V njeni družbi mu je bilo lepo. Kar naenkrat pa je hčerka skoraj vsak dan našla kakšen izgovor, da ji ni bilo treba na sprehod. Prizadelo ga je, a ni nič rekel. Ko je prišel njegov rojstni dan, mu je hčerka podarila pulover, ki ga je sama spletla. Oče je tedaj spoznal, da ga je pletla tisti čas, ko je šel on na sprehod. Rekel ji je: »Draga Marta, zelo cenim tvoje darilo, toda tvoje družbe med sprehodom sem še veliko bolj vesel. Pulover lahko kupim v vsaki trgovini, tebe pa ne morem.«