Urednikova beležnica november 2016
Mesec november na začetku sicer zaznamujeta dva dneva, ko se spominjamo naših pokojnih – tudi o žalovanju imamo precej knjig, ki smo jih že priporočili –, a novembra zaznamuje naše uredništvo predvsem skrb za načrtovanje novega letnika Ognjišča in priprava kataloga, v katerem vam bomo prestavili nove knjige. Prav tako pripravljamo katalog s knjigami za otroke, primernimi za Miklavževo in božično-novoletno obdarovanje, pa tudi knjige, ki so primerne za obdarovanje ob drugih priložnostih.
Že v tem Ognjišču pa vam na sredini na štirih straneh predstavljamo knjige za otroke (str. 65–68). Te strani so nekakšna predhodnica Miklavževe ponudbe. Veseli je boste zlasti tisti, ki radi prej naročite knjige in druge stvari ter ne čakate na zadnji trenutek. Čeprav bosta tudi priloga in prihodnja številka revije izšli skoraj tri tedne pred Miklavžem.
Med knjigami za otroke, naj omenim dve novosti. Prva je Božična knjiga z nalogami. Njena posebnost je, da bodo lahko otroci naloge v knjigi večkrat reševali, saj je knjigi dodan poseben svinčnik, katerega pisanje lahko pobrišemo. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130. Druga novost je slikanica Miklavž že ve. Knjiga, ki opisuje pričakovanje Miklavža, ima še eno posebnost – zaradi njene oblike in nalog jo laže berejo tudi otroci z bralnimi težavami. Da bi vam olajšali vaše obdarovanje, smo v prilogi pripravili tudi nekaj ugodnejših ponudb. Ena od teh je ponudba dveh slikanic o Miklavžu (Miklavž piškote peče in Miklavževi škornji) in CD, na katerem sta posneti besedili teh dveh knjig.
Kot sem že napisal, v novembru in sploh zadnjih mesecih leta, načrtujemo nov letnik revije. Toda načrtovati moramo tudi njeno novo ceno. Cene v letu 2017 bo taka: posamezna številka bo stala 2,80 €. Letna naročnina prek župnijskih uradov bo znašala 30,90 €, za naročnike po pošti pa 31,70 €. Kot lahko sami opazite, smo naročnino minimalno povišali, saj nižanje naklade pomeni večji strošek pri pripravi in tiskanju revije. Ostanite zvesti naročniki tudi naprej. Priporočite revijo svojim prijateljem in znancem ter ne pozabite, da je naročnina na Ognjišče lahko tudi lepo darilo. Naročnike bomo prihodnji mesec obdarili s koledarjem za leto 2017.
Najbrž nobenemu človeku ni lahko odpustiti krivico, ki jo je doživel. V pomoč pri tem nam bosta lahko dve knjigi. Prva Kako odpustiti (avtor Jean Monbourquette) doživlja že drugi ponatis. Govori nam, da je odpuščanje sad procesa, ki vključuje vse človeške sposobnosti. Ne pozabimo, da odpuščanje pomeni, da se osvobodimo tesnobnega nemira, ki ga prinašajo zamere. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130. Druga knjiga, Odpuščanje, je novost na našem knjižnem trgu. Avtorja obeh knjig sta v tujini znana pisca duhovnih knjig. Svojega znanja ne črpata samo iz teorije, ampak sta v delavnicah ali pogovoru pomagala ljudem celiti rane, ki jih povzroča neodpuščanje, in jih usmeriti na pot osvobajajočega odpuščanja. Naj dodam, da je pred izidom tudi knjiga Ikona – zgodba o poteh odpuščanja. V njej bo zbrano besedilo, ki jo za istoimensko rubriko letos piše p. Karel Gržan.
Novembra praznujemo god sv. Martina. Po ljudskem izročilu ta dan mošt postane vino. Žal se v zadnjih letih god tega priljubljenega svetnika spreminja v dan pretiranega pitja alkohola. Sporočilo življenja sv. Martina, čigar 1700-letnico rojstva praznujemo, je čisto drugačno. Zato smo temu svetniku namenili tokratno prilogo z opisom njemu posvečenih župnijskih cerkva na Slovenskem.
Božo Rustja, odgovorni urednik
V krščanski simboliki je črna barva barva kneza teme in v srednjem veku so jo povezovali s čaranjem – ‘črno magijo’. Navadno črna barva spominja na žalovanje, bolezen, neuspeh,smrt. Ko je črna barva povezana z belo, je simbol ponižnosti in čistosti življenja, zato imajo člani nekaterih redov (benediktinci, cistercijani) habite (redovne obleke) črne in bele barve. Črna barva, kot barva žalosti, je (bils) bogoslužna barva obredov velikega petka, dneva Kristusove smrti na križu, in tudi pri mašah za rajne. Splošna ureditev Rimskega misala (2000) določa: »Črno barvo lahko uporabimo, kjer je v navadi, pri mašah za rajne« (346e). Po prenovi bogoslužja po smernicah drugega vatikanskega koncila pri nas tudi pri obredih in mašah za rajne uporabljamo vijolično barvo, ki je simbol ponižnosti in spokornosti. S takim razpoloženjem se obračamo k Bogu v molitvi za rajne. (sč)
Kristus je svoji Cerkvi podaril sedem zakramentov, med katerimi sta zakrament pokore in bolniškega maziljenja – zakramenta ozdravljanja naše slabotne človeške narave. Zakrament pokore je zakrament sprave, odpuščanja, spreobrnjenja. Najpomembnejše dejanje spovedanca je iskreno obžalovanje grehov in volja po spreobrnjenju. Če je v našem srcu to dvoje, so nam pri spovedi odpuščeni tudi tisti mali grehi, ki jih v svoji izpovedi nismo našteli. Katekizem katoliške Cerkve nas poučuje: »Spovedati se je treba vseh še ne spovedanih velikih grehov, katerih se človek spomni po skrbnem spraševanju vesti. Spoved velikih grehov je edina redna pot , da dosežemo odpuščanje.« Na vprašanje, kdaj smo se dolžni spovedati velikih grehov, Katekizem odgovarja: »Vsak vernik, ki je prišel v leta razločevanja, se je dolžan spovedati svojih velikih grehov vsaj enkrat v letu, in prav gotovo pred prejemom svetega obhajila.« (sč)
Sveti krst je vstopni in glavni krščanski zakrament, po njem postanemo krščenci člani Cerkve oziroma cerkvene skupnosti, v kateri smo krščeni. Krst je namreč osnovni zakrament in pogoj za vse druge zakramente. Združi nas z Jezusom Kristusom, vključi nas v njegovo odrešilno umiranje na križu, s tem nas osvobodi oblasti greha in nam omogoči vstajenje v življenje brez konca. Krst je milost, nezaslužen dar Boga, ki nas prav po krstu brezpogojno sprejema za svojega otroka. Verni starši, ki hočejo za svojega otroka najboljše, hočejo tudi krst, ki bo otroka rešil vpliva izvirnega greha in oblasti smrti. Seveda pa krst otrok predpostavlja, da ga bodo krščanski starši o krstu ne samo informirali, marveč tudi uvajali v vero. Zato Cerkev krščuje otroke zaradi vere staršev, in če starši niso verni, duhovnik ne sme krstiti otrok, ker ni poroštva za uvajanje v krščanstvo.
Preganjanje je ‘zaslužek’ kristjana, je pot tistega, ki želi hoditi za Jezusom, ki je tudi hodil po poti preganjanja in ponižanja. Svet ne prenaša Kristusove božanskosti, ne more se sprijazniti z oznanilom evangelija, noče slišati za blagre. Povem vam, da je danes več mučencev kot v prvih časih Cerkve. Mnogo naših bratov in sester pričuje za Jezusa in so zato preganjani. Jezusova pot pa je tudi vesela, saj nas Gospod nikoli ne preizkuša bolj od tistega, kar zmoremo nositi. Krščansko življenje ni komercialna ponudba, ni delanje kariere. Je preprosta hoja za Jezusom in na tej poti nam je naložen križ. Tudi nas morda čaka. Ali smo pripravljeni nositi in prenesti preganjanja, da bi pričevali za Jezusa tako, kot delajo ti bratje in sestre, ki so danes ponižani in preganjani. (papež Frančišek)
Jezusov učenec je tisti, ki živi kot Učenik, toda tudi njemu se bo godilo podobno, kar je doživljal Jezus. Poskusimo se enkrat opredeliti za neko resnico, poskusimo zares uresničiti en sam Jezusov nauk in bomo takoj opazili, kako so se stvari spremenile. Tako ravnanje zbuja nelagodje, notranji nemir in ogroženost, na kar se družba odzove s prezirom in preganjanjem pravičnega. To se je dogajalo tudi prerokom v različnih časih. Kristjan se vsak dan srečuje s krivicami, hinavščino… in večkrat ima občutek, da je s svojo logiko ljubezni v tem svetu nekako odveč. Svet ga ne sprejme in sreča se s križem zavračanja, trpljenja, preganjanja na vseh področjih. Svet se upira svetosti, mirno dopušča zlo, hinavščino,preračunljivost, laž, prevaro …
Začel sem brati tudi Sveto pismo, čisto od začetka, in zataknilo se je že pri Drugi Mojzesovi knjigi, Tretja Mojzesova knjiga pa je skoraj nečitljiva in vsekakor brez dodatnega, “tehničnega” znanja verjetno običajnem bralcu nerazumljiva. Dlje nisem še prišel.
»Neskončno dobrotljivi in usmiljeni Bog je v svoji milosti dovolil Savlu postati Pavel. Ko pa berem anonimno pismo (v njem neznani pisec namiguje, da je Štih “še daleč od tega, da bi si pred smrtjo klical duhovnika”, op.sč), spoznam, da nam slovenskim grešnikom ni bila, ni in tudi ne bo dodeljena milost, ki jo je prejel sveti Pavel … A ko pride ura slovesa in smrti, že zdaj se obračam k milosti za pogum, bom prosil tolažnika, da mi lajša bolečino in odveže grehov, ki sem jih morebiti storil v dobri in naivni veri proti človeku in človeštvu. A kdo je doslej na tem svetu brez greha živel, delal in se bojeval za svobodo?« Tako je v svoj dnevnik zapisal Bojan Štih, iskren iskalec resnice, kritik, esejist, gledališčnik in urednik, ki ga predstavljamo ob trideseti obletnici smrti. Pred odhodom v večnost je poklical prijatelja Jožeta Kastelica, tedaj župnika na Blokah. Ko ga je okrepil z zakramenti božjega usmiljenja, mu je Štih dejal: »Ti si najboljši človek. Ko se mi življenje izteče, te prosim, da me pokoplješ. Želim si ne le cerkven, ampak pravi krščanski pogreb!«
V Ljubljani je obiskoval osnovno šolo in nato realno gimnazijo. Iz gimnazijskih let mu je ostal v lepem spominu veroučitelj Peter Šorli. »Rekel bi, da so bile njegove veroučne ure literarna in filozofska vzgoja.« Po maturi leta 1941 se je odločil za študij slavistike in primerjalne književnosti na univerzi. Študij je prekinil zaradi vojne, leta 1942 je bil interniran v Gonarsu, od koder je s sedmimi sotrpini pobegnil in se pridružil partizanom na Primorskem. Leta 1944 je prišel v Belo krajino, po vojni je opravljal razne politične funkcije v Beogradu. Ko se je vrnil v Ljubljano, je nadaljeval študij na univerzi in leta 1957 diplomiral. Delal je v uredništvu Naših razgledov, potem pa kot ravnatelj služboval po slovenskih gledališčih: v ljubljanski Drami, celjskem gledališču, v Mestnem gledališču v Ljubljani, v mariborski Drami, zatem pa pri Viba filmu. Znan je bil po svojem ostrem in kritičnem pisanju. »Pišem, kar mislim, in to, kar mislim, bom povedal svoji domovini.« Njegov glas je utihnil 14. oktobra 1986.
Najbolj ustvarjalna leta svojega življenja je Bojan Štih posvetil gledališču in filmu. O tem nam govori sam, kakor je leta 1983 povedal v pogovoru za Mladino. »Moja osnova sta literatura in zgodovina. Literatura in zgodovina pa sta podlaga teatru, filmu, tisku. Imel sem srečo, da sem imel vrsto vzgojiteljev, ki so me spodbujali k delu. Genialnost je seveda božji dar. Jaz ga nimam. Lahko pa sem delaven… V ljubljanski Drami sem bil od leta 1961 do srede leta 1969, ko je izbruhnila dramska kriza, ki je bila prvi dokaz, da samoupravljanja ni mogoče avtomatično prenašati v kulturno sfero, kajti samoupravljanje izkoriščajo povprečneži, lenuhi, nenadarjeni ljudje, ki ustvarjalnim in delavnim onemogočajo, da bi izpeljali svoje zamisli.« Drama je takrat bila med vodilnimi evropskimi gledališči, saj je igrala od Moskve do Rima, Züricha, Budimpešte. 
Ravnatelj Štih je v ljubljanski Drami uveljavil zahteven repertoar, večinoma s sodobnimi svetovnimi in slovenskimi deli. Decembra 1969 je odšel v Celje in sprejel mesto upravnika tamkajšnjega gledališča. »Potem so me povabili v Maribor, kjer sem poskušal dati neko novo vizijo gledališča. V dveh, treh letih sem te ideje le nekako izpeljal, in takrat sem gledališču rekel nasvidenje – takrat (1982) je namreč prišlo Vibino vabilo. Priznati moram, da sem se stežka odločil…« O svojem delu pri slovenskem filmu je dejal: »Mislim, da smo uspeli nekaj narediti… Jaz sem si postavil dve načeli: prvo, prenoviti generacijo ustvarjalcev, dobiti novo generacijo, ki bi odpirala nove teme in nove vidike, in drugo, obdržati produkcijo od 4 do 5 filmov na leto.«
Bojan Štih je bil poročen s priznano slikarko Melito Vovk, po materinih stopinjah je šla njuna hčerka Ejti, ki že dolga leta živi v Boliviji. Njeno pismo za božič leta 1984, v katerem piše, kako je v tej tropski deželi postavljala jaslice, je prebudilo njegove čudovite spomine na božične praznike otroštva. »Spomnim se smrek in smrečic, ki so jih prodajali na Kongresnem trgu. Ko sem z materjo in očetom hodil po tem, na asfalt postavljenem gozdu, sem vroče prosil nebo, da bi na sveti večer zagledal v sobi božično drevesce polno lučk, okraskov vseh vrst in barv, pod drevesom pa jaslice, pred katerimi sem klečal in z otroško vročo sapo grel dete Jezusa … Predno smo (zvečer) vstopili otroci in starši v sobo, kjer je bilo drevesce in kjer so stale jaslice, je oče obhodil s kadilom na žerjavici v lopatici za premog stanovanje, stopnišče pa tudi klet in podstrešje. Bile so to blage vonjave, s katerimi sem živel do novega leta in še naprej … Ko smo stopili v sobo z drevescem in jaslicami, nas je mati pokrižala in objela. Poljubila nas je na čelo, bog vedi zakaj sem takrat videl solze v materinih očeh … Potem ko smo stopil k drevescu, je oče vključil radijski sprejemnik in kmalu smo zaslišali staro Sveto noč, ki bi morala biti himna evropskih narodov … V kuhinji smo sedli k večerji. Toda predno smo se dotaknili jedi, smo otroci nesli v kletno stanovanje, kjer sta živela upokojenca, darila. Bila sta stara, revna in sta težko živela … Ko smo se vrnili z obiska, smo sedli k mizi. Molili smo, predno smo se dotaknili vilic in nožev … Zdaj večkrat premišljujem o tej naši molitvi in vedno v njej odkrijem znak in simbol počlovečenja, zakaj prav ta molitev nam je preprečila, da bi planili po jedeh kot razbojniki iz zasede …«
Mogoče sva v taki polnosti doživljali tudi zato, ker sva se že prvo soboto v januarju začeli pripravljati na ta dogodek. Z družino iz sosednje vasi, ki naju je sprejela v svoj dom, smo začeli pobožnost prvih petih sobot v zadoščenje Marijinemu Srcu. Poleg tega smo se vsakega 13. v mesecu zbrali v topli kuhinji k molitvi rožnega venca in litanij. Kar veliko truda in prilagajanja je bilo potrebno, da smo uskladili svoje urnike ter vztrajali in nestrpno pričakovali Marijo Romarico. Bili smo presrečni, da bo prišla tudi v našo majhno podeželsko župnijo.
