Skip to main content

Vera daje odgovor na to, kje je treba iskati vir moči. Bog ne zahteva od človeka ničesar, ne da bi mu hkrati dal moč za to. Vera to uči in izkušnja življenja iz vere to potrjuje.(sv. Edith Stein)

1404-045a

Muzej Žiri

Varuhi kulturne dediščine

Prvega od dveh muzejev, ki ju povezuje načrt (O)živela kultura – Muzej Železniki, smo vam predstavili v 2. številki letošnjega Ognjišča. Tokrat je na vrsti Muzej Žiri. Njegovi začetki segajo v leto 1970, torej je leto dni mlajši kot muzej v Železnikih. Leta 1970 je bil v Žireh ustanovljen pododbor Muzejskega društva Škofja Loka iz katerega se je leta 1975 rodilo samostojno Muzejsko društvo Žiri.

1404-045a

Ustanovnim članom so pri postavitvah štirih stalnih zbirk pomagali strokovnjaki iz Loškega muzeja. Tako postavljene razstave (galerija s stalno zbirko žirovskih slikarjev, narodnoosvobodilna zbirka, čevljarska in klekljarska zbirka) so bile na ogled do začasnega zaprtja muzeja zaradi gradbenih del.

Muzej še vedno domuje v prenovljeni Stari šoli, v nekdanjem kmečkem dvorcu iz 17. stoletja. Podobo enonadstropne baročne stavbe z lepo obdelanim pročeljem in notranjostjo je dobil na začetku 19. stoletja. Po letu 1865 je bil dvorec preurejen v šolo, ki je tu delovala do 1. svetovne vojne, po drugi svetovni vojni pa je bil dvignjen za eno nadstropje. Tako je nekoč staro vaško jedro pomembno stičišče članov Muzejskega društva Žiri, ki je tudi varuh muzeja. Deluje ob podpori občine Žiri.

1404-046-007

1404-030d

Kardinal Loris Capovilla

No, če je slabega zdravja, naj pride k meni in bo umrl z mano.

— Kardinal Loris Capovilla

 

»Morate mi oprostiti mojo globoko, neustavljivo ganjenost,« je dejal 98-letni nadškof Loris Francesco Capovilla, ko mu je kardinal Angelo Sodano, dekan kardinalskega zbora, kot poslanec papeža Frančiška 1. marca 2014 izročil škrlatni kardinalski biret in prstan. Za kardinala ga je imenoval papež Frančišek 12. januarja skupaj z drugimi osemnajstimi nadškofi in škofi, katerim je kardinalska znamenja podelil 22. februarja v baziliki sv. Petra v Rimu. »Vsem, ki so mi po papeževi razglasitvi 12. januarja izkazali pozornost, sem poslal nekaj vrstic. Napisal sem jim: “Ubogi sobojevnik Janeza XXIII. bom po sklepu papeža Frančiška pridružen kardinalskemu zboru. Prav dobro se zavedam svoje majhnosti in me je strah. Ljubeznive in evangeljske besede služabnikov Cerkve, pred katerimi se počutim kot kobilica, med opogumljajo in tolažijo. Prosim, da molite zame. Jaz bom molil za vas. Nazadnje vas vse kleče prosim, da me blagoslovite.”« Za kardinala je bil povišan, ker je “vse svoje življenje zvesto služil Cerkvi”, kot je dejal papež Frančišek.1404-030d

1404-026a

Manj zato, da (do)živiš več

»Je kaj narobe?« me je zaskrbljeno povprašal oče.
»Neee …« sem zategnil tako, da je bilo obema takoj jasno, da nekaj prikrivam.
»Malce si čuden,« je dodala na očetov pritisk še mama, da bi ‘iztisnila’ iz mene neizrečeno.
Ogrožen sem stopil v obrambo: »Sem naredil kaj narobe?«
»Ne, ne … Vse je čudovito …«
Mamo sem spravil k umiku, a sem pomislil: “Sem čuden, je čudovito … No, manjka še samo čudežno, pa bi imeli priljubljeni ‘trojček’ župnika Franca. Sicer pa … Zakaj bi čakal na večer? Povem jima kar zdaj.” In sem izustil: »Jutri pride k nam na večerjo župnik!«
»Kaj?« – glas mame v šoku.
»Kdo?« – dodano vprašanje očeta, kakor da ne zmore sprejeti novice, saj se tepe z vsemi logičnimi povezavami v njegovi glavi.
Novica je bila zanju zagotovo 100% čudna, a prav v enakih % ne-čudovita.

    Karel Gržan je pričel s pisanjem nove rubrike Začinjeno za življenje, kjer skozi zgodbo poda recepte za rast v odnosu. Poleg tega se na teh straneh znajde pravi kulinarični recept.

 1404-026a

1404-005a

Pet obrazov Radia Ognjišča

V letu, ko v hiši Ognjišče slavimo okrogle jubileje, sem se na pogovor odpravil med kolege na Radio, ki letos obhaja dvajset letnico delovanja. Povedali so nekaj zgodb o svojih začetkih na Radiu in o svojem delu, ki se je v teh letih delovanja Radia tudi precej spremenilo. 

1404-005a

 

1305-124B - plamen

Urednikova beležnica april 2014

Aprilska številka Ognjišča prihaja med nas sredi postnega časa, zato je tudi postno obarvana. Vabi nas, naj vztrajamo v postnih odpovedih, ki smo si jih zadali. Še enkrat bi vas spomnili na dva križeva pota, ki smo ju izdali letos. Pot ljubezni do konca je ponatis ‘zbirke’ sedmih križevih potov in po katerih ste mnogi spraševali. Drugi Križev pot z razmišljanji blažene Terezije iz Kalkute je po obsegu skromen, a z bogato vsebino. Molitev križevega pota nam bo približala Kristusovo trpljenje, obenem pa bomo v novi luči gledali tudi na svoje življenjske preizkušnje.

1305-124B - plamen

Post je predvsem čas priprave na veliko noč. Tudi v naši založbi. Tako smo oddali v tisk knjigo Velika noč z ugankami. Knjiga je nekakšna sestra Božičnih dejavnosti. V njej so dejavnosti za otroke (uganke, poveži točke, izloči vsiljivca, ugani razliko, labirinti …). Vseuganke in dejavnosti se vsebinsko nanašajo na veliki teden, veliko noč in velikonočni čas. Otrokom bo približala dogodke največjega krščanskega praznika.

Plamen Ognjisce rdec urednikovabeleznica

Pred veliko nočjo smo izdali novo serijo velikonočnih čestitk. Gre za različne motive: od umetniških upodobitev vstajenja do fotografij pirhov in drugih velikonočnih motivov, vseh je 12. Komplet teh čestitk stane 4,10 €, kar pomeni več kot 30% ceneje, kot če kupite posamezno čestitko, ki stane 0,50 €. Prav je, da svojim znancem za največji krščanski praznik voščimo z lepo voščilnico. Več o čestitkah si lahko preberete na str. 16.

Plamen Ognjisce rdec urednikovabeleznica

Stopamo v pomladne mesece, ki so tudi čas prvih obhajil in birm. Zato vam že v tej številki na str. 120 predstavljamo ponudbo, predvsem knjige, ki so primerne za darilo ob birmi in obhajilu. Prihodnji mesec bomo v posebni prilogi prestavili širšo ponudbo Ognjišča: naše knjige in druge primerne spominke in pozornosti ob zakramentih. Prav tako tudi že pripravljene darilne pakete, ne samo za birme in obhajila, ampak tudi za krst. Priporočamo vam, da za obdarovanje naročate te pakete (najdete jih v naši spletni knjigarni), saj so tako sestavljeni, da je v njih več različnih stvari. Zdi se nam modro, da vsak paket vsebuje kakšno nabožno podobo ali rožni venec in knjigo. Današnji birmanci in prvoobhajanci dobijo veliko daril, najbrž pa ne tistih, ki bi jih spodbujala k verski rasti. To vrzel želimo zapolniti z našimi paketi in ponudbo verskih knjig. Pripravili smo tudi papirnate darilne vrečke, v katere boste lahko dali darilo.

Plamen Ognjisce rdec urednikovabeleznica

Veseli smo, da vam lahko ponudimo že četrti ponatis knjige v obliki torbice Otrokovo prvo Sveto pismo. Namenjeno je prvemu srečanju najmlajših s Svetim pismom. Njegova preprosta vsebina in privlačna oblika v obliki torbice – pa tudi otrokom prijazne ilustracije – so vas prepričale, da vedno znova segate po njej.

Plamen Ognjisce rdec urednikovabeleznica

V tem Ognjišču se hvaležno spominjamo dolgoletnega sodelavca psihoterapevta Bogdana Žorža. Po kratki, a težki bolezni se je poslovil s tega sveta. Do zadnjega je pisal, tako bo še po njegovi smrti izšlo nadaljevanje rubrike Pot do Boga – preko gora. Med bralci je vzbudilo veliko zanimanje njegovo razmišljanje Veselite se življenja, ki ga je napisal z bolniške postelje, kjer je opisal svojo izkušnjo bolezni. V sodelovanju z njim smo izdali več knjig s članki, ki jih je objavil v Ognjišču, in bralci ste jih lepo sprejeli. Tudi razmišljanja v rubriki Pot do Boga – preko gora bomo v prihodnosti izdali v knjigi.

Božo Rustja

odgovorni urednik

Od kod tako zanimanje za angele?

Kako se angeli javljajo ljudem?

Rad bi izvedel nekaj več o pojavnosti angelov, saj se mi zdi, da o tem vemo (pre)malo. Nekje sem namreč prebral, da so se angeli v zgodovini ljudem celo prikazali.

Videnja angela naj bi se zgodila na Portugalskem (leta 1917) – zakaj prav na Portugalskem, ki naj bi bila v novejšem času edina dežela, kjer naj bi se angeli prikazali. Ali je to kaj povezano s Fatimo … Prosim, če mi lahko napišete kaj več o teh videnjih (prikazanjih). V davni preteklosti naj bi se angeli prikazovali tudi na Irskem in na Madžarskem. Ali to drži? Ali je morda veliki teolog sv. Tomaž Akvinski, ki je veliko vedel o Sveti Trojici – odkril kaj tudi o angelih. Kaj pa sv. Dominik, sv. Avguštin?

Angeli so bili verjetno v tesni povezavi tudi z nekaterimi svetniki (Gema Galgani, Janez Bosko, oče Lamy, …) ali so imeli ti svetniki vidno (čutno) komunikacijo z angeli, kako so jih videli, slišali (če so jih res) in kaj so o tem napisali. V tretjem redu sv. Dominika naj bi se več sester pogovarjalo s svojim angelom, z angeli se je srečevala tudi sv. Frančiška Rimska… Tudi pri življenjepisih svetnikov, predvsem pri mučencih, so angeli večkrat omenjeni (sv. Doroteja, Vincenc, Venancij, Lovrenc … Tudi sv. Frančišek je gojil veliko ljubezen do angelov …

Naj sklenem, da ne bom preveč radoveden … Prosil bi vas, če mi lahko nekoliko razložite predvsem to, kako (ali je to sploh res) se angeli v preteklem in današnjem času javljajo ljudem – ali jih res lahko vidimo, slišimo, kako nas spremljajo? Fredi

Od kod tako zanimanje za angele?Zaradi omejenosti prostora, se bom omejil res samo na vaše osnovno vprašanje o pojavnosti angelov v našem načinu zaznavanja. Razodeto dejstvo je, da so angeli zgolj duhovna bitja. To pomeni, da nimajo telesa in zato po svoji duhovni naravi ne morejo puščati direktnih sledi v telesnem svetu. So pa po svoji naravi Božji poslanci človeku. Kar pa spet pomeni, da se morajo biti sposobni javiti v človekovem telesno-duhovnem načinu življenja in komuniciranja. To je na videz kontradiktorno, a Bog se nam sploh rad razodeva v nasprotjih. Morda tudi zato, da pritegne našo pozornost.

Že najpomembnejši svetopisemski sporočili, božično in velikonočno, vključujeta angele na viden in slišen način. Tako pastirji v Betlehemu, kot žene, ki so prve prišle h grobu, v Jeruzalemu so ‘v živo’ doživeli pojav angelov. Tako resničen, da so jih sprva celo zamenjali za ljudi. In ta seznam bi lahko nadaljevali z vašimi in še mnogimi drugimi primeri, ki jih poznamo predvsem iz življenja svetnikov ali krajevnih izročil. Saj ponekod hranijo celo kot relikvije ‘ostanke’ angelov po prikazovanjih. Ali so vse to samo izmišljotine, plod bujne fantazije ali bolnih blodenj? O konkretnih primerih se ne morem izrekati, ker imam premalo informacij in končno o pristnosti takšnih pojavov mora odločiti Cerkev po znanih postopkih. Zato se bom omejil zgolj na razumevanje možnosti takšnih pojavov in njihovo razumsko ter versko razsežnost.

Poskusimo odgovoriti na vprašanje, kako je tak telesno materialni stik z duhovnim bitjem, ki ga imenujemo angel, mogoč. Že v odnosih med ljudmi poznamo tako imenovane paranormalne pojave kot npr. hipnozo, telepatijo (prenos misli na daljavo), telekinezo (premikanje predmetov brez ‘telesnega’ stika), levitacijo (lebdenje teles, predmetov v zraku), materializacijo (‘nastajanje’ predmetov na neviden način) … Takšne pojave imenujemo para-normalne, ker po eni strani dejansko obstajajo, so ugotovljeni, zato so ‘normalni’; a si jih še ne znamo razlagati, očitno zato, ker še ne poznamo vseh naravnih pojavov, in zato so ‘para’. Če že torej v človeškem zemeljskem načinu doživljanja obstaja še veliko ‘skrivnosti’, ki si jih ne znamo pojasniti, koliko jih mora obstajati v samo duhovnem svetu. Te zmožnosti in možnosti pa so nam še manj znane in jih morda nikoli ne bomo mogli razumeti. A vendar, in zdaj naredimo sklep s pomočjo vere: če se te in podobne stvari resnično dogajajo, in o tem ne moremo dvomiti, potem jih hoče Bog, ko ustvarja svet, saj On vanj ‘polaga’ zakonitosti. In zato so same na sebi dobre. Do neke mere jih lahko celo človek razvija in uporablja kot svoje paranormalne sposobnosti, a zelo skromno, vsekakor pa jih lahko uporablja Bog, ko želi komunicirati s človekom, in seveda tudi angeli kot njegovi poslanci.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Tako si z lahkoto predstavljamo, da lahko sposobnost materializacije v človeku uporabi tudi Bog po angelu, in ta se prikaže v obliki, ki je takšna, da ga bo posameznik prepoznal kot angela, čeprav sam nima telesa. Enako velja za glas ali kakšno drugo telesno znamenje. Slišal sem, čeprav ne preveril, da naj bi nekje hranili kot relikvijo ‘pero’ nadangela Gabriela. Je to mogoče? Direktno gotovo ne, saj nadangeli nimajo ‘peres’, niti ‘kril’. Res pa je, da je najbolj znana podoba angelov mladenič s perutmi. A to je ‘izmišljotina’ kakšnega umetnika, ki se je navdihoval pri skrivnostnih videnjih v apokaliptičnih in preroških videnjih stare zaveze. In če se je nadangel Gabriel hotel nekomu s takšno predstavo o angelih približati tako, da ga je prepoznal in razumel, je moral ‘uporabiti’ to svojo ‘umetno’ podobo. Ali drug primer: v bližini San Giovanni Rotondo, romarskega kraja sv. p. Pija, stoji gora Monte Sant’Angelo, kjer se je večkrat od konca 5. stol. Naprej, prikazal nadangel Mihael in naj bi pustil v kamnu tudi odtis svojih stopal. Gre za podobno zgodbo. Nadangel Mihael seveda nima stopala, da bi njegov odtis lahko ostal v kamnu. Vendar zato, da bi človeku spregovoril o svoji resnični navzočnosti v njegovo dobro po Božjem naročilu, je lahko uporabil vse paranormalne sposobnosti ustvarjene materialne narave, da je svojo in Božjo navzočnost potrdil na način, ki so ga ljudje jasno in nedvoumno razumeli.

In prav to slednje bi želel poudariti. Karkoli angeli storijo, kakorkoli se nam ‘javijo’, storijo zato, da bi se skupaj z njimi v veri še bolj odprli Božji ljubeči navzočnosti in ga z veselim srcem slavili, se mu zahvaljevali in po potrebi tudi prosili. In če se je to dogajalo v preteklosti, ne vem, zakaj ne bi bilo možno tudi danes, če Bog presodi, da bi bilo komu v duhovno korist.

Marjan Turnšek

 

Pisatelj Tolkien svetnik?

Pisatelj Tolkien svetnik?

Pisatelj Tolkien svetnik?Skupina britanskih katoličanov je pripravila molitev za beatifikacijo (razglasitev za blaženega) znanega pisatelja Johna Ronalda Tolkiena, pisca priljubljenih domišljijskih knjig Gospodar prstanov in Hobit. Molitev je predala v roke škofu mesta Plymuth, da bi jo cerkvene oblasti odobrile. Gre za prvi korak za morebitni začetek postopka za beatifikacijo tega pisatelja in vernega katoličana, ki je svojo vero oznanjeval s svojimi popularnimi in priljubljenimi pripovedmi.

John Tolkien je bil profesor na Oksfordski univerzi. Kmalu po zgodnji očetovi smrti je bil skupaj z bratom in materjo krščen v katoliški Cerkvi, prej so bili anglikanci. Njegov brat je postal katoliški duhovnik. Celo njegovo življenje je bilo povezano s Cerkvijo. Tako je vzgajal tudi svoje otroke in tudi njegov sin John je postal duhovnik. Kot katoličan je deloval v sekulariziranem okolju angleške univerze in tako pripomogel k spreobrnjenju, C.S. Lewisa, svojega prijatelja in znanega pisca duhovnih knjig ter knjig zgodb (Zgodbe iz Narnije).

Kakšen katoličan je bil Tolkien, naj nam spregovori pismo o obhajilu, ki ga je pisal sinu: »Iz temine svojega življenja postavljam pred vas edino veliko stvar, ki jo je treba ljubiti na zemlji: presveti zakrament. … Edino zdravilo proti pešanju vere je obhajilo. Zakrament ne deluje popolno in stalno v vsakomer od nas. Kot v veri, sta potrebni vztrajnost in izkušnja. Največji učinek ima pogostnost. Sedemkrat na teden bolje hrani kot sedemkrat ob razmikih. Prav tako bi kot vajo priporočil to (toda, joj, za to je prelahko najti priložnost): prejmite sveto obhajilo v okoliščinah, ki so proti vašemu okusu. Izberite nerazumljivega in žlobudravega duhovnika, ali oholega in neotesanega patra; gnečo v cerkvi, nevzgojene otroke: od onih, ki kričijo, in onih, ki so proizvod katoliških šol in ki v trenutku, ko odprejo tabernakelj, sedijo in zehajo, razgaljeno in umazano mladež, ženske v hlačah z razpuščenimi lasmi in nepokrite (včasih so žene pri obhajilu bile pokrite, Op. B.R. ). Pojdite k obhajilu z njimi (in molite zanje). To bo enako (ali celo boljše) kot maša, ki jo je daroval vidno svet človek in pri kateri je bilo nekaj pobožnih in spodobnih ljudi. To ne more biti huje od gneče pri čudežu, ko je Jezus nasitil pet tisoč ljudi – s čemer je Gospod napovedal hrano, ki jo bo dal.«

Božo Rustja

Jezusove in naše skušnjave

Jezusove in naše skušnjave

Vsako leto na prvo postno nedeljo poslušamo evangeljsko poročilo o tem, kako je hudič v puščavi skušal Jezusa. Jezus je vse tri njegove skušnjave odločno zavrnil. Kaj nam je hotel s tem povedati? (Dora)

Jezusove in naše skušnjaveKaj je njegov prvi nauk za nas, lepo pove sv. Avguštin: »Naše življenje na tem svetu ne more biti brez skušnjav, ne napredek brez preizkušenj. Nihče namreč sebe ne spozna, če ni skušan, tudi ne more prejeti krone, če ni zmagal, zmagati pa ne more, če se ni bojeval: boriti pa se more samo, če ima sovražnika in preizkušnje.« Drugi nauk: Jezus je dopustil, da ga je hudič trikrat skušal, da nas opogumi v skušnjavah in nam pokaže, da skušnjava, se pravi, vse tisto, kar človeka mika, da bi storil kaj zoper Božjo voljo, še ni greh. Najpomembnejši pa je tretji nauk: Jezus ni bil samo skušan, ampak je tudi zmagal. Če se ne bi pustil skušati, bi nas ne mogel naučiti zmagovati, kadar smo skušani. Zmagovali bomo, če po njegovem zgledu hudiča odločno zavrnemo in se z njim ne pogajamo. (sč)

VS-vedrina-obraza

Vedrina obraza

Sebi moraš ugajati, če želiš biti všeč drugim

Prisežem, da bom tistega, ki mi bo še naprej nakladal, da zunanji videz ne pomeni nič, če ni notranje lepote itd …, vrgla skozi okno. Dovolj imam teh neumnosti, ki jih pripovedujejo nekomu, ki je grd kot jaz. Veste, kaj vam povem: Da bi postala vsaj malo bolj čedna, bi se odpovedala vsem mojim željam in pričakovanjem, ki jih, odkar se zavedam, nosim v sebi. Ali je kdo pripravljen zamenjati z mano? (Karin, 99)

Pišem vam, ker imam številne probleme. Pravijo sicer, da je to pri šestnajstih letih nekaj povsem normalnega, toda taka tolažba mi ne pomaga veliko. Počutim se popolnoma nekoristno, sem ničla in se dobesedno utapljam. Nisem ena tistih, ki se trudi, da bi bila vedno v središču dogajanja, ne potrebujem dokazovanja. Nisem človek s posebnimi potrebami. Spadam v kategorijo normalnih ljudi. Nisem ne vem kako lepa, nisem pa tudi … neopazna. Moj problem je: ne prenašam tega, da bi bila vsakdanja, ena od mnogih. Želim biti jaz, resnična, edinstvena. Moje sanje? Imeti svoj oseben look, nekoliko poseben, tako, da ne bi nikogar odbijala, pa tudi da ne bi preveč izstopala. (Lara,04)

 

Naj vam razkrijem nekaj ‘skrivnosti’

VS-vedrina-obrazaNekaj je gotovo res! Zunanji videz je danes zelo pomemben. In vsem je všeč, če jih drugi opazijo in občudujejo. Danes pa je tudi zelo pomembno da si simpatičen, da si prijetna oseba. Ta simpatija ni toliko vprašanje estetike in zunanjega izgleda. Lepota je namreč zelo relativna, odvisna od posameznika, okusa, okoliščin … Van Goghov avtoportret je lahko nekomu bolj všeč kot Botticcelijeva Venera. Glava kakšnega Mironovega kipa je lahko veliko večji navdih kot DaVincijeva Mona Lisa. Vzor (model) ali vzornica je lahko spodbuda, da si prizadevamo izboljšati svoj videz, zunanjost, toda če si vtepeš v glavo, da boš prav tak kot on (ona), ne boš nikoli zadovoljen sam s seboj. Ne delaj si utvar. Ti si ti, z vsemi odlikami in napakami: nikoli ne boš mogel biti nekdo drug. Najprej moraš razumeti, da nisi zvezdnik iz te ali one nadaljevanke, in zato tega ne jemlji tako resno. Sprejmi samega sebe s svojimi pomanjkljivostmi, mejami in nasprotji. Samo če boš prenašal sebe, boš postal kot človek simpatičen, prijetna oseba. Pomembno je, da vseh dobrih lastnosti, ki jih prav gotovo imaš, ne zakoplješ. Moraš jih sprejeti za svoje in jih skušati le nekoliko prilagoditi razmeram.

Samospoštovanje je pogoj za rešitev večine težav. Še en nasvet: nekoliko ironije do samega sebe tudi ne škoduje. Če se zjutraj, ko se pogledaš v ogledalo, zdiš samemu sebi kar v redu, in ne gledaš samo telesnih pomanjkljivosti, ampak si vzameš nekaj časa, da se normalno urediš, potem ves dan izžarevaš neko vedrino v vseh srečanjih in odnosih z drugimi. Ne bojiš se, kako te bodo ocenjevali drugi, pripravljen si prisluhniti, nisi zavisten drugim … In ko nekdo sprejema samega sebe že od trenutka, ko je zjutraj vstal, mu je potem lažje preživeti cel dan, in tako lahko vse tisto, kar mora čez dan postoriti, naredi veliko bolj uspešno. Samospoštovanje pomaga, da vzljubimo življenje. Erazem Rotterdamski, veliki poznavalec človeške duše, je zgoraj povedano strnil v kratkem stavku: »Jedro sreče: znati biti to, kar si!«

Naj vam odkrijem še nekaj skrivnosti, kako do potrebne vedrine pri srečevanju z drugimi:

Vedrino razodevaš

– če si preprost – če si prizanesljiv – če se tudi takrat, ko si prizadet, ne pustiš – če imaš številne ideale in pričakovanja – če si resničen, in ne živiš dvojnega življenja – če okrog sebe seješ umirjenost – če si sočuten in nosiš v sebi Božjo luč, sočutnega Boga v svojih očeh in na svojem obrazu: iz tega se razvije najbolj zanimiv in največ vreden videz na svetu.

    • Modrost je sonce duše. (nemški pregovor)
    • Kolikor v tebi raste ljubezen, toliko raste v tebi lepota, kajti ljubezen je lepota duše. (sv. Avguštin)
    • Ali ni lepota sorodna ali celo istovetna s tisto močjo, ki vabi človeka najsilneje k Bogu? (Anton Slodnjak)
    • Lepota stvari živi v dušah tistih, ki jih opazujejo. (David Hume)

Lepota

Kaj naj stori ženska, ki ni posebno lepa, pa se je zaljubila v lepega moškega? Ali naj čaka, da bo čudežno postala lepa? Če bi storila to, bi se v tem čakanju postarala in bila bi še manj lepa. Njena edina možnost je, da tega človeka ljubi z vsemi močmi: če ji on ljubezen vrača, bo njen obraz razsvetlila nova luč, ki jo bo naredila privlačno.

Tako je z našo dušo. Grda je zaradi naših grehov, lahko pa postane lepa, če ljubi Boga. Bog je Lepota, v njem ni nič grdega. On nas je ljubil tudi takrat, ko smo bili še grdi. Kako bomo postali lepi? Tako, da ljubimo lepoto. Kolikor raste v tebi ljubezen, toliko raste v tebi lepota, kajti ljubezen je lepota duše. Lep si: toda ne glej sebe, glej tistega, zaradi katerega si postal lep: Jezusa, »najlepšega med človeškimi sinovi«. On te je prvi ljubil. Postani lep na tak način, da te bo mogel ljubiti. (Sveti Avguštin)

Ogledala in njihov odsev

VS-vedrina-obraza2Ob večerih so se ogledala nekega stanovanja srečala, da bi nekoliko poklepetala. Sisi, ogledalo z vrat velike omare, je bilo čisto poklapano: “Moja gospodarica Teja,” je rekla, “se od tedaj, ko jo je zapustil zaročenec, sploh ne meni več zame: zelo sem osamljena, hodi mimo mene in me niti ne pogleda, kot da zanjo ne obstajam več. Tedaj se oglasi Teo: “Luka pa dela prav nasprotno. Cele ure stoji pred mano, ko se pripravlja na svoje rapanje. … Ko ga gledam, kako se zvija, kot bi bil elastičen, me je strah, da bom dobil morsko bolezen.” Zdaj se oglasi Kiki, ogledalo iz Suzanine sobe: “Moja gospodarica,” pravi, “preživi več časa pred menoj, kot s svojimi prijateljicami. Ogleduje svoje noge, trebuh, zadnjico, obraz …, ure in ure se samo ogleduje. Včasih bi se najraje nasmehnil, drugič me dela živčnega s tem svojim zapravljanjem časa.« Nenadoma prijatelji opazijo, da manjka Gogi, Silvijino ogledalo. Kristjanovo ogledalo jih obvesti, da ga je Silvija v trenutku jeze razbila na tisoče koščkov: prišel bo drugič, seveda ves polepljen. Bilo je že pozno in morali so se vrniti v sobe. “Mi ne odsevamo samo podobe telesa,” je modrovala Suzi, “smo tudi odsev želja in pričakovanj, razočaranj, upov in ran naših gospodarjev. Še veliko zanimivega bomo videli v prihodnosti!« Ko so ogledala odhajala, je vsako pri sebi razmišljalo: Škoda da ljudje ne razumejo, da mi ne moremo biti več kot njihov odsev. Če se smejijo, se bo svet okoli njih smejal z njimi. Če gledajo v nas čemerno, se jim bo vse okrog njih zdelo temno in žalostno.

USPEH

Pogosto in veliko se smejati, pridobiti si spoštovanje pametnih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev, ceniti lepoto, najti v drugih najboljše, narediti svet vsaj malo boljši – s tem, da odpravimo kakšno socialno stisko …, vedeti, da vsaj eno ustvarjeno bitje lažje diha, ker si ti živel. To je uspeh! Ralph Waldo Emerson

    • Bog nam podari obraz, nasmeh na njem moraš napraviti sam. (irski pregovor)
    • Obraz je svetilka, s katero sami sebi svetimo na poti, svetimo pa tudi drug drugemu. Obraz je načrt srca. (Ivan Golub)
    • Ljudje se prepoznavamo po obrazu. Spreminjaj nas s svojo milostjo, da bodo ljudje v našem obrazu prepoznali Tvoj obraz in Tebe, Tvojo milino in Tvojo dobroto, Tvojo ljubezen in Tvoj mir. (škof Jurij Bizjak)
    • Na zrcalu imam napis: »Gledaš obraz človeka, od katerega je odvisno, ali boš danes srečen.« Vse je odvisno od načina, kako gledamo na srečo. (John Powell)
    • Človek potrebuje ljubezen, ki bi mu bila Kristusov obraz. Mož, bodi ta obraz svoji ženi. Žena, bodi to svojemu možu. Starši, bodite to svojim otrokom. (Michel Quoist)
    • Daj kos kruha vsakomur, ki te prosi, podari nasmeh vsakemu človeku, ko vidiš, da ga je lačen. (irski blagoslov)
    • Veliko lepši kot lepotice z lepotnih tekmovanj so zame obrazi starih ljudi. Obrazi, polni gub, ki govorijo o sledeh, ki jih je na njih pustilo življenje. (Metka Klevišar)
    • Če tek življenja / ni brez trpljenja, / naj vsaj nam sije na pot Tvoj obraz. / On, če zaprede / mreža nas zmede, / nam bo v pomoč, da utremo si gaz. (Alojz Gradnik)
    • Kaj nas ni groza ob misli, da bi utegnil biti nekje nekdo, ki bi nam strgal krinko z obraza? Kaj nismo nevoščljivi vsem onim, ki so višji in večji od nas? (Marija Kmetova)
    • Kdor mora sam brez upanja živeti, / prijateljev ob sebi ne opazi, / ostanejo mu tuji vsi obrazi, / ne more jih nikoli doumeti. (Vida Taufer)
    • A sedaj je treba borbe v nas, / borbe, svete borbe, ne miru, / ne počitka niti lepih sanj, / ne raziskovanj, izpraševanj, / treba, da spoznamo svoj obraz / in da izpovemo: Mi smo tu! (Srečko Kosovel).
    • Ostati človek – to tvoj vzor / in smoter bodi tvoj najvišji! / Ljub bodi ti obraz človeški / in sveta ti človeška čast! (Anton Aškerc)
    • So ljudje, ki govorico obraza uporabljajo tako, da se ne da spoznati, kaj se skriva zadaj, kaj imajo za bregom. Bog vidi, kar je za obrazom, za kretnjo, za takšno ali drugačno držo telesa. (Romano Guardini)
    • Za praznično vzdušje so obrazi ljudi bolj pomembni kot besede. Obrazi izžarevajo prijateljstvo in prijateljstvo je obraz Kristusa samega. Nič ni lepšega od obraza, ki je postal jasen zaradi boja življenja in skušnjav. (brat Roger iz Taizéja)
    • Vesel obraz – in že se nasmeji sonce. (Phil Bosmans)

Vesel obraz

Ne pozabite, da je obraz narejen za druge: drugi ga morajo gledati in nič ni bolj neprijetnega, kot ure in ure gledati namrščen, zdolgočasen in nezadovoljen obraz. Tvoj obraz je več kot le lepa fasada, več kot znamenje, več kot vstopnica za obisk. Naredi nekaj za svoj obraz, ne samo zase, da bi bil lep v ogledalu, ampak predvsem za druge. Najboljša skrb za obraz ni, da uporabljaš številne kreme, da si puliš obrvi in si jih s črtalom ponovno narišeš, da uporabljaš senčilo, ličilo za veke …

Naredi nekaj za svoj notranji obraz: naj iz tvojih oči zasije veselje, vsaj nekaj svetlobe. Razširi ustnice in se nasmehni. Naj bo tvoj izraz prisrčen. Gospodinje ponavadi pred veliko nočjo naredijo veliko pomladno čiščenje. Lahko bi v letošnjem postnem času naredili čistilno akcijo v svojem srcu: da bi pometli vse tisto, kar nas vznemirja in nas žalosti … iti vzroke za pritožbe in kritike, obrekovanja …. Kaj ima za početi vsa ta šara s tvojo srečo? Nehaj do onemoglosti razglabljati o vsakdanjih nasprotjih. Pokaži svoj najlepši obraz, najboljšega, najbolj prisrčnega, in ne bo ti težko želeti dobro.

 

DESET ZAPOVEDI BOGA VESELJA

1. Jaz sem Gospod tvoj Bog, Bog veselja in ljubezni. Veseli se in se spominjaj, da ti želim dobro in te imam v svojem srcu.
2. Ne bodi žalosten, razočaran in malodušen; tako mi kažeš obraz, ki ni pravi. Prosi me za milost da bi bil veder in sproščen, ne glede na to, kaj ti prinaša življenje.
3. Zavedaj se, več kot boš molil in prosil, več sonca bio v tebi. Ni mogoče praznovati brez vedrega obraza.
4. Spoštuj očeta in mater in ju obdari z nasmehom.
5. Ne uničuj s posmehom, zamero in prezirom vedrine drugih. Ne uničuj skupnosti s prostaškim govorjenjem.
6. Tvoje veselje naj bo neprisiljeno, čisto in polno ljubezni, tako boš odseval Gospodov obraz.
7. Nikogar ne prikrajšaj za veselje, podari nasmeh vsakemu, ki ga srečaš.
8. Ne razširjaj bučnega veselja, ki ni pristno, prej ali slej se bo končalo v dolgočasenju.
9. Naj ne bodo temačni tvoji dnevi, zaradi zavisti do veselja drugih.
10. Veselje te osvobaja. Ne navezuj svojega srca na stvari, ki jih imaš: podari kaj, in boš bogat.

 

SONČNA stran

Veliko je moje veselje, Gospod,
ker vem, da me imaš rad.
Blagoslovljen bodi, Gospod
za veselje, ki si mi ga podaril;
da tvoje sonce razsvetljuje moj obraz.
Odpusti mi zaradi moje slabe volje
in kislih nasmehov,.
Odpusti mi, ker sem pozabil
na neskončno radost življenja.
Pomagaj mi odkriti
sončno stran vsakega človeka
ki ga srečam.
Naj žarek sonca posveti vsem,
ki živijo v temi in revščini,
materialni in duhovni.
Podari mi srce, polno luči,
da bom znal vedno
vsem podariti prijateljski nasmeh.
Veliko je moje veselje, Gospod,
zato, ker vem, da me imaš rad.

 

Papeži o lepoti, Božji podobi …

Cerkev mora spodbujati vse to, kar služi skladnemu razvoju človeškega telesa, ki je po pravici mojstrovina vsega stvarstva, ne samo s svojo skladnostjo, močjo in lepoto, ampak predvsem zato, ker ga je Bog naredil za bivališče in orodje nesmrtne duše, tako, da mu je vdihnil ‘življenjski dih’, s katerim je bil človek ustvarjen po njegovi podobi. (sv. Janez Pavel II.)

Tam, kjer izgine Bog, človek ne postane večji, ampak izgubi svoje božansko dostojanstvo in božji sijaj na svojem obrazu. Tako na koncu postane le še produkt slepe evolucije, nima več božanskega dostojanstva in zato se ga lahko uporabi in izkoristi. Samo če je Bog velik, je velik tudi človek. Zato je pomembno da Bog velik v našem življenju, javnem in zasebnem. (Benedikt XVI.)

Mladi, vi ste nosilci upanja, ustvarjalci prihodnosti, ker v sebi nosite tri želje: željo po lepem, po dobrem in po resnici. Ste iskalci lepote, preroki dobrote in žejni resnice. Vaš ideal mora ustvariti ta svet dobrote, lepote in resnice, saj ste tega tudi zmožni. Pogumno, pojdite naprej, delajte hrup. Kjer so mladi, mora biti tudi hrup.« (papež Frančišek)

    • Nasmeh je luč, ki se pokaže skozi okno obraza in oznanja, da je srce doma (vzhodna modrost)
    • Veselje do življenja je najboljša kozmetika (R. Russel)
    • Ne govorite kar naprej, česa še nimate. Naštejte sami sebi, kaj vendarle imate, in se nasmehnite življenju. Vsega ne boste dobili nikoli. (Marija Sreš)
    • Prijazen nasmeh lahko ogreje tri zimske mesece. (japonski pregovor)
    • Vzgaja se samo s srcem, nasmehom in ljubeznijo. Če otrok čuti, da ga ima nekdo rad, je to najboljša vzgoja. Če ga pa imaš preveč rad, ga razvadiš in vse zavoziš. (Tone Pavček)
    • Ni vam treba potovati po svetu, da bi našli svojo srečo. Vaša sreča je v dobrem, ki ga storite, v veselju, ki ga širite okoli sebe, v nasmehu, ki se razcvete zaradi vas, v solzah, ki jih osušite (Raoul Follereau).
    • Bodite dobri in usmiljeni! Vsak, ki pride k vam, naj odide boljši in srečnejši. Bodite živa podoba božje dobrote, ki naj se odraža na obrazu, v očeh, v nasmehu, v vašem prisrčnem sprejemanju (sv. Terezija iz Kalkute).
    • Ko se obraz smeje, v srcu vzhaja sonce (japonski pregovor)

 

Nagovori dan z nasmehom

Začni vsako jutro s prijaznim obrazom.
Delo te ne bo tako utrujalo.
Skrbi bodo manjše
in breme drugih lažje.
Bolnega bom spodbudil
in če kdo sedi v temi,
mu boš prižgal iskrico upanja.

Phil Bosmans

 

Svetilka telesa je …

VS-vedrina-obraza1

 

 

 

 

 

Nihče ne prižiga svetilke in je ne postavlja na skrit kraj ali pod mernik, ampak na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč. Svetilka telesa je tvoje oko. Kadar je tvoje oko čisto, je svetlo tudi vse tvoje telo, če pa je pokvarjeno, je tudi tvoje telo temačno. Glej torej, ali ni morda luč, ki je v tebi, tema! Če je namreč vse tvoje telo svetlo in ni noben njegov del temačen, bo svetlo vse, kakor tedaj, ko te svetilka osvetljuje z bleskom.« (Lk 11,33-36)

Marko Čuk

Ludovika de Marillac (1591 – 1660)

God: 15. marec

Hčere krščanske ljubezni, usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega, med ljudmi znane kot usmiljenke, ki smo jih predstavili v prejšnji številki Ognjišča, letos obhajajo 350-letnico smrti ustanoviteljev – sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ludovike de Marillac. Papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen navaja njeno ime med svetniki, ki so “slavni vzori družbene karitativne dejavnosti za vse ljudi dobre volje”.

Rodila se je 12. avgusta 1591; njen oče je bil Ludovik de Marillac, plemiški velikaš in svetovalec v francoskem parlamentu, ime njene matere ni znano. Najprej je živela pri očetu v mestu Ferrières, zatem je bila do dvanajstega leta v plemiškem zavodu, ki so ga vodile redovnice dominikanke. Tedaj pa jo je oče izročil v varstvo neki “revni ženi” v Parizu (morda je bila to njena resnična mati?), kjer se je privadila kuhanju in drugim ročnim spretnostim, ki so ji kasneje v življenju prišle zelo prav. Imela je tudi stike s preprostimi dekleti in se seznanila z življenjskimi težavami. Oče ji je pred smrtjo hotel zagotoviti varno prihodnost. Pripravil ji je ženina: to je bil Anton de Gras, oproda in tajnik kraljice Marije Medici. Ludovika se je uklonila očetovi želji in se leta 1613 z njim poročila. Ostala je dvanajst let v zakonu, ki je bil sprva kar srečen. Rodila je sina Mihaela Antona, ki ga je skrbno vzgajala, vendar se otrok pozneje ni ravnal po njenih željah. Mož je hudo zbolel, da se je Ludovike spričo družinskih težav lotevalo malodušje. Reševala se je z dobrimi deli, potrpežljivo je stregla možu in še drugim izkazovala dela usmiljenja. Ko je zašla v mučne verske dvome, ji je Bog poslal na pot sv. Frančiška Saleškega, ki je leta 1618 prišel v Pariz. Po pogovorih z njim se je pomirila.

Za njeno nadaljnje življenje je bilo odločilno srečanje z Vincencijem Pavelskim leta 1624, katerega je nekaj let zatem prosila za stalno duhovno vodstvo. Po smrti moža (1625) jo je Vincencij, ki je poznal njene velike sposobnosti, pošiljal v podeželske kraje kjer so po župnijah delovale Vincencijeve mlade bratovščine krščanske ljubezni. Članice teh bratovščin so se imenovale “služabnice ubogih”. Kamor koli je prišla Ludovika, povsod so te bratovščine oživele. Ludovika je kmalu uvidela, da poročene žene ne zmorejo vseh obiskov pri bolnikih in revežih, ker imajo dolžnosti do svojih družin. Skupaj z Vincencijem je k delu pritegnila preprosta kmečka dekleta. Kot prva se je sama ponudila Marjeta Naseau, za njo so prišle še druge. Prve štiri je sprejela v svoje stanovanje, jih uvedla v duhovno življenje in jih temeljito preskusila. 29. novembra 1633 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile službi bolnikov in revežev. To je bil pravi začetek družbe usmiljenih sester.

Število kandidatinj je naglo raslo. Dekleta so nosila obleko preprostih kmečkih deklet, vse enake, prirejene toliko, da je bilo lahko že na zunaj prepoznati služabnice ubogih. Vincencij je mislil na pravi novi red, vendar brez klavzure. “Njihov samostan bodo hiše bolnikov, njihove celice bodo najete sobe, njihova kapela bo župnijska cerkev, njihov križni hodnik mestne ulice,” je dejal. Ludovika je ob začetku nove družbe napisala nekak pravilnik, ga kasneje dopolnila, nekaj je temu dodal Vincencij. Leta 1647 je Ludovika določila, da mora biti vodstvo nove družbe v rokah predstojnika misijonske družbe Vincencija Pavelskega. Zanjo je neutrudno delala vse do svoje smrti 15. marca 1660. Za blaženo je bila razglašena leta 1920, svetniško čast ji je Cerkev priznala leta 1934. Vstajenja čaka v kapeli materne hiše reda v Parizu.