Že dolgo časa vam želim napisati pismo, ki ga nosim z grenkobo v srcu. Vsako nedeljo opažam, da je pri maši vedno manj vernikov, še posebej po mesecih, ko se je razkrilo velike grehe cerkvene ustanove.

Po ustoličenju demokratične Slovenije sem opazil porast vernikov. V cerkev so začeli hoditi celo neverni in …

Po prvih aferah s pedofili v cerkvenih vrstah pri nas ali po svetu so celotne družine prenehale obiskovati cerkvene obrede. Pri mašah ni bilo takoj opaziti večjega osipa. Osip se je pokazal, ko so ljudje skozi pogovore dobili še potencirane ali celo izmišljene informacije.

Prispevki za obnovo podružničnih cerkva se je katastrofalno poslabšal po mariborski aferi.

Moje mnenje, da so duhovniki ali drugi cerkveni delavci, ki so se pregrešili zoper šesto božjo zapoved kot pedofili, v bistvu hudiči v cerkvenih oblačilih, za katere velja še posebej Jezusovo svarilo: »Če kdo pohujša enega teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 9,42-48).

Cerkev bi morala takšne ‘hudiče’ takoj izgnati iz svojih vrst in jim soditi najprej po zemeljskem zakoniku končno sodbo pa prepustiti Bogu.

Vsak pedofil je z eno pregreho uničil mlado življenje in pohujšal na tisoče ljudi, ki so zapustili pot, na katero jih je pripeljal Sv.Duh. Tisoč misijonarjev, kot je na primer Pedro Opeka, ne more nadoknaditi enega greha duhovnika nad otrokom.

Vse navedeno, vendar v denarni obliki, velja tudi za duhovnike, ki so uničili ugled mariborske škofije tako močno, da je zapustilo Cerkev na tisoče Slovencev. Mnogi so postali celo zagrizeni nasprotniki katoliške Cerkve na Slovenskem, drugi so postali apatični in mlačni verniki – nujen obisk cerkve le za veliko noč ali božič.

Vse navedeno gotovo opažate tudi sami in vam ne posredujem nekaj novega, čeprav tudi sam nisem brez greha, si vendar upam vreči kamen v pedofila ali bedaka iz mariborske škofije. Posebej si upam vreči zato, ker sem se sam srečal s sleparjem in tatom v duhovniški obleki, ki je pohujšal lokalno župnijsko okolje …

Naj mi Bog oprosti za kamen, vržen od grešnika!

Harij

»Videl sem odpadnike, pa se mi je zastudilo, ker se ne držijo tvojega izreka« (Ps 119,158). Na te psalmistove besede sem se spomnil, ko sem prebral vaše pismo, v katerem ste se dotaknili dveh bolečih točk Cerkve pri nas: pedofilije in gospodarskega poloma mariborske nadškofije, oziroma, gospodarskega poloma družb, povezanih s to škofijo. Gre sicer za dve različni stvari, a ju številni ljudje doživljajo zelo boleče. Boleči tudi dejansko sta.

Strinjam se z vami, ko uporabljate ostre Jezusove besede za greh pedofilov v duhovniških vrstah. Prav te besede je navedel tudi papež, ko je spregovoril o tej rakasti rani sodobne družbe, ki je žal navzoča tudi v Cerkvi. »Pedofili nimajo mesta v Cerkvi,« je ostro dejal blaženi papež Janez Pavel II. in naglasil, da se nihče ne more skrivati za duhovniško službo in jo zlorabljati za svoje podle namene. Take ljudi je treba, ko se ugotovi njihova krivda, nemudoma odsloviti iz duhovniških vrst.

Morda bo kdo rekel, da je Bog usmiljen in da moramo biti tudi mi usmiljeni. Drži, da je Bog usmiljen, a drži tudi, da ne smemo nikoli in v ničemer sodelovati z zlom. Dejstvo, da je Bog dober, nam ne sme biti izgovor, da bi prikrivali zlo. Tudi trditve nekaterih – ki so resnične – da so pedofili povsod, ne samo v Cerkvi, nas ne smejo potolažiti. Tudi drugi grehi so navzoči v necerkvenih organizacijah, kar ne pomeni, da jih bomo trpeli v Cerkvi. Člani Cerkve smo prvi poklicani k prenovi in k spreobrnjenju in k temu, da izkoreninjamo zlo.

Prav te dni je papež Frančišek dejal, da se Cerkev trudi, da bi iz svojih vrst izkoreninila zlo pedofilije. Poudaril je še, da se trudi bolj kot druge organizacije. Verjamemo njegovim besedam in tudi v Sloveniji imamo komisijo, ki že v okviru Cerkve preiskujejo posamezne primere. Z molitvijo in tudi drugače podprimo ljudi, ki si prizadevajo za očiščenje Cerkve.

Obenem pa bodimo pravični in povejmo, da niso vsi duhovniki pokvarjeni. Med duhovniki je večina takih, ki živijo po Kristusovem nauku in si prizadevajo za oznanjevanje evangelija. Duhovniki, ki so se pregrešili s pedofilijo, mečejo slabo luč tudi na dobre duhovnike in sejejo pohujšanje. Še en razlog več, da take duhovnike odslovijo iz duhovniških vrst. Seveda so prvi in glavni razlog odslovitve žrtve same. Po evangeljskem nauku smo dolžni braniti in zaščititi »najmanjše«, to je najbolj ranljivo skupino ljudi. Med te gotovo spadajo zlorabljeni otroci.

Tudi drugi primer, ki ga omenjate, je boleč. Čeprav je čisto druge narave kot pedofilija. Verjamem, da ljudje iz mariborske nadškofije niso želeli nikomur škodovati, ko so se spustili v denarne in gospodarske posle, a rezultat njihovega početja je porazen. Že večkrat sem napisal, da je bilo v omenjenih poslih veliko nepravilnosti, ki se ljudem iz Cerkve ne spodobijo. Kakor je najbrž tudi res, da je kdo izven Cerkve, morda iz krogov, ki so proti veri, podpiral ‘cerkvene ljudi’, da so to počeli. Njegovo podpiranje se mu je ‘splačalo’, saj je Cerkvi naredil res veliko škode. Seveda to podpiranje ne opravičuje napačnega ravnanja nekaterih ljudi iz Cerkve.

Napake, ki ste jih opisali, pa seveda odpirajo problem napak duhovnikov in vernikov nasploh. Kako gledati na te napake? Za mnoge so te ovira in pohujšanje. Za nekatere celo vzrok, da ne gredo več v cerkev. Vendar to ni pravilno. V cerkev gremo zaradi Boga, ne zaradi duhovnika. Tudi molimo zaradi Boga. Saj verujemo v Boga, ne v duhovnika, niti v škofa ne! Duhovnik je človek in samo človek. Kot tak podvržen slabosti in grehu. Naša naloga je, da duhovnikom stojimo ob strani, da jih podpiramo v prizadevanju za dobro in molimo zanje.

Sami ste napisali, da nekateri ljudje širijo govorice o napakah duhovnikov. Pri tem še kaj dodajo ali posplošijo. Kakor na eni strani ne smemo zagovarjati napak duhovnikov, ne smemo pasti v drugo skrajnost in nekritično verjeti vsem govoricam. Veliko je krivičnih! Prav tako se zavedajmo, da niso vsi duhovniki slabi, kakor bi nas danes nekateri radi prepričali. Ne posplošujmo! Pokažimo na pozitivne vzore.

Na koncu naj še omenim pobudo, ki mi je bila zelo všeč – pobuda molitve za Cerkev v Sloveniji. Ta je v zadnjih letih šla skozi težke preizkušnje, ki še kar trajajo. Negotovi smo. V tej negotovosti še pomnožimo svojo molitev za Cerkev in duhovnike. Zame je zelo sporočilen zapis iz Apostolskih del. Ko je bil apostol Peter v ječi, je Cerkev neprenehoma molila zanj. In Peter je bil po molitvah vernikov čudežno rešen (prim Apd 12,1-11). Tudi naša Cerkev je v preizkušnji. Naj nas to ne navda z malodušjem, ampak pospeši našo molitev za Cerkev.

Božo Rustja

Spoštovani, rad bi vas nekaj vprašal glede krsta. Z ženo sva se namreč odločila, da bova otroka krstila, ko bo malo starejši in bo znal sam izpovedati vero in priznati svoje grehe, zaenkrat pa še ne zna govoriti. Rada bi, da bi se spominjal dneva, ko je obljubil Jezusu, da ga sprejme v svoje srce. Ker je krst zaveza z Bogom, tako kot je to storil Jezus, njegov Sin, ko se je zavestno odločil, ko je bil že odrasel. Nekje sem prebral, da so krst dojenčkov uvedli v katoliški Cerkvi, ko je začelo primanjkovati članov Cerkve, z ustrahovanjem ljudi, češ da imajo dojenčki izvirni greh itd. To se mi ne zdi logično, saj je Jezus umrl za nas in opral s svojo krvjo vse naše grehe. Slišal pa sem, da obstaja v določenih verskih skupnostih nekoliko drugačen krst, ko majhnega otroka prinesejo pred Gospoda, starša pa obljubita, da se bosta trudila in ga vzgajala po Jezusovem nauku.
Mate

Spoštovani g. Mate, hvala za nadvse aktualno vprašanje! Najprej na kratko nekaj direktnih odgovorov na direktna vprašanja. Prav je, da poudarim, da imate glede odločitve o krstu svojih otrok starši vso svobodo in pravico. Seveda pa imate tudi dolžnost, da se kot katoličani poučite o duhovni resničnosti zakramenta svetega krsta. Glede Jezusovega krsta v Jordanu in našega krsta naj samo poudarim, da ne gre za isto stvar. Samo zunanja oblika je podobna, vsebina pa je povsem drugačna. Novozavezni zakrament krsta je namreč skrivnostna ‘potopitev’ v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, kar pomeni zakramentalno znamenje, da je otrok (ali odrasel) osebno deležen Jezusovega odrešenja, ki je sad njegove ljubezni do vsakega človeka. Ker smo ljudje telesno-duhovna bitja, potrebujemo tudi takšna telesno-duhovna znamenja. Napačna je tudi trditev, da je Cerkev uvedla krst otrok šele mnogo kasneje, saj najdemo že v Apostolskih delih izjave, da se je dal krstiti gospodar in vsa njegova hiša. V takratnih časih pa je to prav gotovo pomenilo tudi otroke. Nauk o izvirnem grehu, ki ga omenjate, pa ni izum Cerkve, saj o njegovi resničnosti beremo v Svetem pismu že od tretjega poglavja Prve Mojzesove knjige. Glede vloge staršev in obljube, da bodo otroka vzgajali v krščanski veri in ga uvajali v aktivno življenje cerkvene skupnosti, pa velja tudi pri našem krstu, da je to starševska pravica in dolžnost, ki jo mora upoštevati tudi vsaka družba. Dovolite, g. Mate, da skupaj z vami na kratko obnovim duhovno resničnost svetega krsta.

Duhovni prehod preko Rdečega morja in puščave

To sta dve starozavezni podobi, ki razodevata tudi skrivnost tega zakramenta. Zakrament krsta postavlja povsem nov temelj človekovega življenja. In zakaj sploh potrebujemo novi temelj? Ali ni že povsem dovolj naravno življenje samo, ki smo ga prejeli po starših? V krščanskem razodetju je jasno prikazano stanje človeka, ki se ob spočetju znajde v izvirnem grehu (v svetu greha) in ne v rajskem stanju, kot si je zamislil Bog. Vsa stara zaveza predstavlja eno samo potrebo po ‘izhodu’ iz suženjstva v svobodo obljubljene dežele. Vse to skupaj se imenuje pasha, Božji mimohod, ki rešuje pred ‘angelom smrti’. Vsa zgodovina človeštva z vsem zlom in trpljenjem pričuje, da je ujetost v izvirni greh tolikšna, da je človek sam ne more premagati. S tem je usojen na večno ločenost od Boga, kar pomeni večno pogubljenje. To pa je prava katastrofa za človeka, ki je ustvarjen, da bi bil vedno z Bogom. Iz tega stanja duhovne smrti more rešiti le Bog. In prav to je storil, ko je iz ljubezni do padlega človeka večni Božji Sin postal človek, se povsem približal človeku, zanj umrl in bil po Očetu kot človek obujen iz telesne smrti v večno življenje. To je resnična pasha, resnična velikonočna skrivnost ljubezni. S tem je postavljen novi temelj človekovega ponovnega duhovnega rojstva v Bogu. V obhajanju krsta pa se ta velikonočna skrivnost zgodi za vsakega posameznega vernika, kar pomeni novo stanje za njegov vsestranski razvoj.

Pustiti otroka ali bližnjega v duhovnem ‘blatu’ ali ne: to je tu vprašanje

Starši, ki omogočijo krst svojemu otroku, mu torej odprejo nove, neslutene perspektive telesnega, duševnega in duhovnega razvoja, ki bi se sicer dogajal pod direktnim vplivom zla; tako izvirnega kot osebnega pri odraslem. V prispodobi povedano, mu omogočijo rešitev iz duhovne ‘nesnage’ (pomislimo na telesno nehigieno, kaj vse povzroča; kaj šele duhovna), ki je izvor nenehnih duhovnih okužb in bolezni. Kako naj starši, ki se zavedajo te duhovne razsežnosti, pustijo svojega otroka brez krsta, češ da se bo sam odločil, ko bo odrasel? Na telesni ravni nam je takoj jasno, da starši tega ne smejo storiti; ne pa na področju duha.

Smrt in novo rojstvo

Osnovni element obreda krsta je oblivanje z vodo ali, še bolje, potapljanje v vodo. Oblivanje ima bolj pomen očiščenja, osvežitve in poživitve, potapljanje pa bolj jasno pomeni, da nas krst zakramentalno vključi v Kristusovo smrt in v njegovo vstajenje. Saj krst pomeni najprej smrt starega človeka (odpuščeni so vsi grehi: izvirni in osebni pri odraslem krščencu). S svojo smrtjo na križu je Kristus vzel nase vse naše grehe in jih izničil. Ko se krščeni z njim ‘potopi’ v njegovo smrt (ki je zadnja posledica greha), postane deležen tega odvzetja grehov in večnih kazni, zato pride iz krstne vode kot duhovno na novo rojen, nov človek, prerojen iz vode in Svetega Duha. Človek je pred krstom duhovno mrtev, med krstom postane udeležen pri Kristusovi odrešilni smrti in vstajenju, kar pomeni, da na nov način zaživi v neločljivi povezanosti s Kristusom, ki je Življenje.

Svoboda za dobro

V središču krstnega dogajanja je torej Jezusova smrt in vstajenje, v katerega je krščenec skrivnostno, a resnično vključen. Novi človek, ki izide iz krsta, je osvobojen za novo življenje, ki se je v njem začelo. Nikakor ni vanj prisiljen, ampak se lahko s svojo svobodo spet odloča za življenje ‘po mesu’, ki pomeni ‘ne’ Kristusovemu delu v njem. A hkrati je tudi sposoben odločati se za dobro, za ljubezen, za trajen odnos s Kristusom. Tako postane krst vse življenje trajajoč prehod od starega k novemu človeku in ni zgolj neki enkraten dogodek, ki bi se z obredom pri krstnem kamnu končal. Ne znam si predstavljati ne staršev, ne sorodnikov ali prijateljev, ki vsem, ki jih imajo radi, ne bi hoteli omogočiti te svobode.

Novo rojstvo iz vere je vključitev v Kristusovo skrivnostno telo

Čeprav je krst v jedru Božje dejanje, se vanj vključuje tudi človek. Predvsem z vero. Nova upodobljenost po Kristusu nas na nov način tudi poveže z Njim in nas celo včleni Vanj. To pa dobesedno pomeni novi odnos z Jezusom Kristusom, v katerem smo dobesedno deležni najmočnejše ‘energije’ na tem svetu, to je tiste moči, ki je Jezusa Kristusa obudila iz smrti v življenje. S tem nam krst odpre tudi dostop do Cerkve, ki je občestvo vseh, ki so življenjsko povezani s Kristusom; podobno kot so udje telesa povezani z glavo. Ta skupnost, ki jo pri krstnem obredu zastopajo krstitelj, starši, botri in drugi člani župnijskega občestva, je zato tudi soodgovorna za novokrščenca, za njegovo postopno zorenje in postopno vedno bolj zavezujoče vstopanje in delovanje v občestvu Cerkve. Verni starši zato poskrbijo, da tudi njihovi otroci postanejo udje istega Kristusovega telesa kot so sami, saj so sicer v bistveni stvari ločeni med seboj.

Potrebnost krsta nam razodeva, da je sprva samoljubje v človeku zakoreninjeno v samem središču njegovega bitja in da od tam obvladuje vse. Da bi ga izkoreninili, mu moramo zoperstaviti prav tako konkretno in resnično ljubezen, ki je sposobna še bolj globinsko prežeti človeka in iz njegovega osebnostnega jedra obvladovati vse njegove deje; saj je edina sila, ki preživi smrt in grob. In v krstu smo ‘prepojeni’ s takšno ljubeznijo Boga samega. Sveti Duh, Ljubezen med Očetom in Sinom, je izvir Luči in nesmrtna reka žive Vode, v katero smo s krstom potopljeni in z njo prepojeni, da zažarimo kot žarek Sonca. Zares si ne znam predstavljati staršev, ki bi za to vedeli, in vsega tega duhovnega bogastva ne omogočili svojim otrokom čim prej. V tem duhu razumem, da so včasih starši poskrbeli za krst otrok celo isti dan, kot so bili rojeni; npr. blaženi Anton Martin Slomšek.

Kljub povedanemu, dragi g. Mate, ostajata z ženo kot starša edina, ki se morata svobodno odločiti za krst svojega otroka ali pa ga preložiti na kasneje. Sicer pa obstajajo v življenju mnoge pomembne stvari, ki jih otrok ni mogel izbrati sam. Niti to ga niste mogli vprašati, ali sploh želi biti spočet, ali želi biti Slovenec in kot materni jezik govoriti slovensko … pa tudi v šolo bo moral, četudi morda kdaj ne bo hotel, ker bosta vidva presodila, da je to zanj boljše.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 74-76.