Jože Trontelj
* 1. junija 1939 v Kamniku, umrl 9. decembra 2013
»V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega.«
»Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje: Človek globoke osebne vere in zgleden kristjan je s svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor,« je v mašnem nagovoru ob njegovem pogrebu dejal ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, ki ga je s pokojnikom vezalo iskreno prijateljstvo. »Profesor Trontelj je pogosto poudarjal, kako krščanski pogled na življenje podpira smer bioetike, ki zagovarja svetost življenja … Izhodišče krščanskega pogleda na bioetična vprašanja je: človekovo življenje je najprej Božji dar. Zato človek nima oblasti nad svojim življenjem, ampak ga sprejema kot nekaj podarjenega, kot veliko priložnost, ki jo Bog polaga v njegove roke, in kot odlično nalogo, da iz svojega življenja naredi nekaj velikega in lepega.«
To je v svojem življenju v vsej polnosti uresničil Jože Trontelj. Rodil se je 1. junija 1939 v Kamniku. Po osnovni šoli v domačem mestu je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. »Hvaležen sem za svojo humanistično izobrazbo,« je povedal v pogovoru za Ognjišče (junija 2008). »Imel sem vrsto odličnih profesorjev, ki so skupaj s svojim bogatim znanjem na skoraj neopazen način prenašali na svoje učence tudi sposobnost za dojemanje vrednot.« Po maturi leta 1958 je študiral medicino: “o izbiri svoje poklice prihodnosti nisem imel nobenih dvomov”. Po diplomi na medicinski fakulteti se je odločil za nevrologijo oz. nevrofiziologijo, kjer je bilo veliko priložnosti ne le za lepo zdravniško, ampak tudi za zanimivo znanstveno delo. Leta 1972 je postal doktor nevroloških znanosti. Leta 1973 je postal docent, 1996 pa redni profesor za nevrologijo na Medcinski fakulteti in na Fakulteti za zdravstvo Univerze v Ljubljani.
Svojo zdravniško kariero je posvetil klinični nevrofiziologiji. V znanstvenih krogih se je uveljavil z mikroelektromiografijo – novo elektrodiagnostično metodo. Sodeloval je pri izdelavi Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstvu človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Oviedske konvencije), ki jo je Slovenija med prvimi državami v Evropi ratificirala. Leta 1995 je prevzel vodenje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Ta dolžnost je sčasoma zasegla ves njegov čas in energijo, tako da ga ni ostalo prav veliko za družino – ženo, dva sinova in hčerko, ki pa so njegova prizadevanja zvesto podpirali.
Jože Trontelj je bil leta 1991 izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki je vrhovna znanstvena in umetniška ustanova v naši državi. »Članstvo v akademiji je velika čast, tako pri nas, kot tudi drugod po svetu,« je dejal. »Ugled akademije je vreden toliko, kot je vreden ugled njenih članov.« Leta 1995 je napredoval v rednega člana. V letih 1999-2002 je bil tajnik razreda za medicinske vede, leta 2002 je bil izvoljen za podpredsednika, 22. aprila 2008 pa za predsednika SAZU. »Lahko rečemo, da je dr. Trontelj kot predsednik SAZU tej ustanovi vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti,« je zapisal Alojz Rebula. »Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu enakovrednega naslednika.«
Ob vseh svojih zahtevnih nalogah in dolžnostih ni odrekel sodelovanja na javnih nastopih, na katerih je z mirno in prepričljivo besedo govoril zlasti o etičnih vprašanjih, povezanimi s področjem bioetike. Zaznamoval je tudi javno razpravo o šolstvu, kulturi, znanosti, pa tudi o odnosu do povojnih pobojev in narodovi prihodnosti. Na posvetu Urada za verske skupnosti, ki je bil v Ljubljani 24. oktobra 2012, je spregovoril o tem, da so religijske vrednote temelj svetovne etike. »Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.« Na velika etična vprašanja najbolj dosledno gleda katoliška vera. »Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.« Papež Janez Pavel II., ki je to načelo odločno zagovarjal, je svoje besede potrdil z zgledom: umrl je v domači postelji, ko je prišel njegov čas. Ni dovolil, da bi mu podaljševali življenje, čeprav bi to morda lahko dosegli v bolnišnici.
(pričevanje 03_2014)
»Marsikdo večkrat zavpije med nami: ‘Za ljudstvo, za ljudstvo!’ Ali vprašam: koliko je pravzaprav pisanih knjig za slovensko ljudstvo? Ljudstvo bi že bralo, ko bi le imelo kaj. In kakor bi raslo med nami število dobrih knjig, tako bi tudi raslo med narodom veselje do njih.« Tako je zapisal Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju od Litije do Čateža (1858), v katerem je zarisal pot razvoja slovenskega slovstva. »Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu.« Ta njegova navodila je prvi izpolnjeval njegov trinajst let mlajši rojak Josip Jurčič, ki si je pridobil pisateljsko slavo že kot gimnazijec. Kakšno desetletje zatem je Josip Stritar zapisal: »Izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko častiteljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti. Vsako novo delo njegovo je pravo veselje slovenskemu občinstvu in množi pisatelju število prijateljev in slavo.
Josip Jurčič, mojster naše poljudne povesti in začetnik slovenskega romana, se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki. Njegov oče Marko iz Jablanice pri Kostanjevici se je kot stiški kočijaž priženil na četrt kmetijo Pri Pajštbarju, ki mu jo je v zakon prinesla žena Marija Jankovič, nekaj let je imel tudi branjarijo in žganjarno. Malemu Jožeku je bil učitelj pri odkrivanju sveta in življenja v domači okolici stari oče Jože Jankovič, materin oče. Rad mu je pripovedoval pravljice in pripovedke o čarovnicah in strahovih, prigode iz časa turških napadov, o tihotapcih in rokovnjačih, o stiških menihih in je s tem zbudil vnukovo domišljijo. V šolo je začel hoditi s sedmimi leti, vendar se niti brati ni naučil, zato je šolo za eno leto pustil. Ko ga je starejša sestra Marija naučila brati, se je vrnil v šolo na Krki, ki jo je končal tako uspešno, da je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Prvi razred gimnazije je dovršil z odliko, zato je bil sprejet v katoliški dijaški zavod Alojzijevišče, kjer je ostal do konca sedmega razreda. Nekateri vzgojitelji so podpirali njegov pisateljski dar. V osmem razredu si je služil kruh s pisateljevanjem. Anton Janežič, urednik Slovenskega glasnika iz Celovca, mu je mesečno pošiljal za njegove spise toliko, da je skromno živel. Že leta 1861 je izšla njegova Pripovedka o beli kači. Po dedovi smrti 1858 mu je v Novicah postavil trajen spomenik s Spomini na deda. Po maturi (1865) je Jurčič šel na Dunaj, da bi študiral klasično jezikoslovje. Veliko časa in moči je posvečal pisateljevanju, s katerim pa se je komaj branil gladu, zato je kmalu uvidel, da študija ne bo mogel nadaljevati. Nekaj časa je še vztrajal na Dunaju, sredi leta 1868 se je preselil v Maribor, kjer je dobil službo v uredništvu Slovenskega naroda.
V gimnazijskih letih je Jurčič zelo veliko bral dela slovenskih pesnikov in pisateljev, odločilno pa so vplivali nanj romani Angleža Walterja Scotta, pri katerem se je ogrel za pripovedništvo. Še večje važnosti pa so bili spisi Frana Levstika Napake slovenskega pisanja, Popotovanje od Litije do Čateža in Martin Krpan; vsi trije so izšli leta 1858, v prvih dveh je Levstik razgrnil svoj načrt, kako pospešiti razvoj slovenskega slovstva, predvsem pripovednega, tretjega pa je ponudil kot ‘vzorec’ ljudske pripovedi. Mladi Jurčič se je takoj lotil dela, kakor je želel Levstik; najprej je začel nabirati narodno blago, prisluhnil je govorici preprostih domačih ljudi, si zapisoval njihove krepke primere. Ob študiju Valvasorja me je vstala pred očmi ‘pravljica iz turških bojev’, kakor jih je priporočal Levstik za povesti. Tako je nastala povest iz 15. stoletja domače zgodovine Jurij Kozjak, slovenski janičar. Izšla je leta 1868 pri Mohorjevi družbi v Celovcu kot slovenske večernice. Čeprav je bilo mohorjanov le 2173, so morali povest natisniti dvakrat po 2500 izvodov. Osmošolec Jurčič je dobil zanjo 100 goldinarjev nagrade. (Po zaslugi Ferdinanda Kolednika je ta povest prevedena v okoli 50 jezikov!) Zelo veliko je Jurčič ustvarjal med svojim prvim bivanjem na Dunaju. Glavno delo te dobe je prvi njegov (in slovenski) roman Deseti brat (1866). Pobudo zanj je dobil od Levstika, s katerim se je osebno seznanil. Franc Levec je v spominih na Jurčiča zapisal, da mu je Levstik vsako povest strogo presojal: hvalil njene vrline, pa tudi odločno grajal, kar se mu je zdelo graje vredno. Deseti brat je kmalu postal prava ljudska knjiga. Popularen je postal zlasti po izdaji pri Mohorjevi družbi z zgovornimi ilustracijami Ivana Vavpotiča leta 1911 v nakladi 85.000 izvodov. Doslej je bilo že nešteto izdaj.
Tri leta (1865–1868), ki jih je Jurčič preživel na Dunaju, so bila pisateljsko zelo rodovitna. Poleg najpomembnejšega dela, romana Deseti brat je v tem času izšlo nekaj njegovih zgodovinskih povesti (Grad Rojinje, Kloštrski žolnir, Hči mestnega sodnika). Posebej pa velja omeniti povest Sosedov sin, ki je res najboljša Jurčičeva povest, verna slika kmečkih ljudi in vaškega življenja na Dolenjskem. Vendar je za svoje delo prejemal zelo skromne honorarje. Ko sta sredi leta 1868 zamrli Janežičevi književni podjetji, je odšel v Maribor v uredništvo Slovenskega naroda, pa se spet vrnil na Dunaj, a godilo se mu je slabo, zato je odšel v Sisak kot sourednik časnika Sudslavische Zeitung, od tam pa nazaj v Maribor. Tam je načrtoval družino z učiteljico Marijo Schwentnerjevo, pa je njen oče to preprečil. Po prehodu k časnikarstvu je v Jurčičevem leposlovnem delu nastal daljši premor. Po letu 1876 se je spet vrnil k leposlovju in napisal nekaj krajših del. »Bil je preverjen, da svojega poklica ni zgrešil in da ni ‘faliran’ študent, kakor so mu večkrat očitali politični nasprotniki. Bil je ponosen, da živi od zaslužka svojega peresa,« je zapisal Fran Levec v svojih spominih na Jurčiča. Leta 1880 je skupaj z Jankom Kersnikom, Franom Levcem in Ivanom Tavčarjem ustanovil nov leposlovni list Ljubljanski zvon – prva številka je izšla o novem letu 1881. Čeprav je bil takrat že na smrt bolan, je za LZ pisal roman Rokovnjači, dokončal je le 11 poglavij, preostala je po Jurčičevem načrtu napisal Janko Kersnik. Tri dni pred smrtjo je končal zgodovinsko tragedijo Veronika Deseniška. 3. maja 1881 je sušica izpila njegove življenjske moči.
Začel se je študij na univerzi, a se je pokazalo, da mu ne bom tako zlahka kos, kot v srednji šoli. Z mojo lenobo in brezvoljnostjo se je začel začarani krog. Ne da bi me snov ne zanimala ali da bi ne bila sposobna naštudirati izpitno snov. Preprosto nisem se učila. Ker sem edinka in pogosto sama, sem lahko počela, kar se mi je zljubilo. Minila so leta, jaz pa sem bila s študijem precej na začetku. Živim v udobju in obilju, ki mi ga starši na trdih žuljih omogočajo. Živim kot pravi parazit. Verjemite, še kakšna hujša beseda bi bila bolj na mestu, saj se do tu nimam za kristjanko. In sedaj, ko pomislim na besede, ki sem jih prej napisala o prijateljih, vidim, da sem še dosti slabša od njih. Bojim se, da se ne motim, če napišem, da je moja lenoba, kateri se pridružuje še nezmernost v jedači (zelo lepo napisano – pravilneje bi morala napisati požrešnost), ni samo manjša prehodna težava. Tega, kar počnem, sem se zavedla že večkrat, a nikoli se mi ni uspelo izkopati iz tega. Jasno je, da nisem človek z močno voljo, a tudi z molitvijo mi kar ne more uspeti. Tudi misel na milijone lačnih in ubogih me strezni le za hip, potem pa nadaljujem po starem.
»Kakšno predavanje?«
Pa še vesoljci ne vem, če bi jih razumeli! Tako pesniška kot vesoljska medprostorja so se mi zazdela en velik lari-fari, pa sem pustil, da je ta del moje mladosti vase posrkala črna luknja pozabe in posmeha …
Po pisanju časnika Springsteen kaže, kako rock ‘n’ roll glasba ni nujno satanistična. Med legendo iz New Jerseyja in papežem Frančiškom je veliko podobnosti. Pevec že več desetletij prepeva o življenju v predelih, ki jih je papež imenoval “bivanjsko obrobje Amerike”.
