Revija - Revija Ognjišče

Prositi Boga

Napisal Marko na 6. februarja 2014. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zgodba

Ali je kdo izgubil kontaktno lečo?

Mlado dekle se je odpravilo v gore plezat skupaj s svojimi prijatelji. Ko je priplezala do sredine kamnite stene, jo je v obraz udarila varovalna vrv in ji zbila kontaktne leče. Zelo se je prestrašila in takoj je začela iskati leče, toda zaradi slabovidnosti jih ni mogla najti.
Ko je kljub temu priplezala na vrh, so prijatelji skrbno pregledali njeno obleko, vendar niso mogli nič najti. Tedaj se je obrnila na Boga in ga goreče prosila: »Dragi Bog, ti vse vidiš. Vidiš vsak kamen in vsak list, ti veš tudi, kje so moje kontaktne leče. Prosim, pomagaj mi jih najti.«
S prijatelji se je spustila s stene in se odpravila proti izhodišču. Zaupala je Bogu, da ji bo pomagal najti leče.
Ni ji bilo treba iti na izhodišče, kajti že od daleč ji je nekdo iz nove naveze plezalcev zaklical: »Ali je kdo izgubil kontaktno lečo?« (nadaljevanje v zgodbi Križ)

Misel

Prositi Boga pomeni, obrniti se nanj v neki potrebi, s trdno vero v njegovo pomoč in z zaupanjem, da nam bo pomagal.
Presenetljivo je, kaj Bog daje tistim, ki se s popolnim zaupanjem odprejo njegovi očetovski ljubezni in vsemogočnosti.
Pogosto vsi prosimo Boga za neko stvar, a redko kdaj storimo to v popolnem zaupanju. Trdno zaupanje Bogu predpostavlja neomajno vero vanj.
Lahko se vprašamo: Kako močno vero imamo, ko se s prošnjo obračamo k Bogu?

Molitev

Gospod Bog, ponižno te prosimo,
naj tvoj Sveti Duh, ki prebiva v nas,
pomnoži našo vero in zaupanje vate.
Naj v tvojo ljubezen,
modrost in moč zaupamo tako močno,
da bomo prepustili tebi,
kdaj in kako nas boš uslišal,
saj najbolje poznaš naše potrebe.
Prosimo te predvsem, naj čutimo,
da si nam vedno blizu in misliš na nas
in po svoji dobroti odgovoriš na naše prošnje.

Iskra

Bog pride samo k tistim, ki ga prosijo, naj pride k njim, in ne more odreči svojega prihoda tistim, ki ga pogosto in goreče prosijo.
Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! (Lk 11,9)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ksaver Meško

Napisal Marko na 4. februarja 2014. Objavljeno v Priloga.

PEVEC DOBROTE IN LJUBEZNI

Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, da ga je leta 1900, ko je bil župnijski upravitelj v Škofji Loki, obiskal pisatelj Ksaver Meško. Šel je ponj na železniško postajo. »Ljubeznivo se mi je nasmejal, ko me je zagledal in sva si segla v roke. Vsa tista mehkoba, ki odseva iz njegovih del, mu je bila zapisana v očeh in na licu.« Ob tem pove, da ga je Ivan Cankar nekoč vprašal, če pozna Meška in mu rekel: »Povej mi, ali je resnično tako mehka duša, kakor razodeva njegov slog?« Ko je Finžgar potrdil: »Neizrečeno mehka duša in prav tako srce«, je Cankar dejal: »Potem piše pravilno. Odkritosrčen je in ne laže.« Izidor Cankar je bil leta 1910 pri Mešku, ko je bil župnik pri Mariji na Zilji na Koroškem. Po srečanju z njim je v svoji knjigi Obiski zapisal: »Meško je v življenju prav tak kot v knjigi: mehak, obziren in vljuden.« Njegovi junaki so večinoma ljudje srca. Meško zna v človeku odkriti toliko dobrote in hotenja po boljšem, da bralca nehote pritegne s svojo srčno plemenitostjo. Svoje poslanstvo glasnika dobrote je opravljal nad sedemdeset let – do 11. januarja 1964, ko je s praga svojega devetdesetega leta stopil v večnost.

Iz Slovenskih goric pod Uršljo goro

Pisatelja Ksaverja Meška so na Slovenske gorice, kjer je preživel otroška leta, vedno vezali topli spomini. V knjigi Mladim srcem je zapisal: »Paradiž mojega življenja je moja rojstna vas. Rodil sem se 28. oktobra 1874 v Ključarovcih na Štajerskem, v južnih vinorodnih Slovenskih goricah, v fari Sv. Tomaž nad Ormožem.« Bil je četrti otrok modrega kmeta Antona in Marije, roj. Obran. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu, četrti razred nemške šole v Ptuju, v tem starem zgodovinskem mestu je dovršil tudi nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju. Kot dijak je trpel pomanjkanje, hlastno pa je bral domače in tuje pisatelje, zorel v narodni zavesti in se uveljavil kot družaben fant. Po maturi leta 1894 se je odločil za bogoslovje v Mariboru. »Seveda me je mikalo in drugi so mi prigovarjali, naj bi šel na univerzo. A sem potem kmalu spoznal, da sem pametneje storil, ko sem šel v bogoslovje,« je priznal v pismu Viktorju Smoleju. Tedaj je bil že sredi literarnega dela in v Mariboru se je čutil utesnjenega, zato je jeseni 1897 odšel v celovško bogoslovje, kjer se je čutil svobodnejšega in tudi lažje je pisal. 19. julija 1898 je bil posvečen v duhovnika.

Po nekaj tednih je nastopil prvo službo v Škocjanu pri Klopinjskem jezeru. Kot kaplan v Žabnicah (maja in junija 1900) je bil tudi zakristan na Svetih Višarjah. Dobre pol leta je bil župnijski upravitelj v Kneži, potem nekaj časa upravitelj v Grebinjskem Kloštru nad Velikovcem, 1. maja 1901 je prišel na hribsko župnijo Št. Danijel nad Prevaljami, od koder je upravljal še više ležečo Strojno. Zaradi bolehnosti je leta 1906 dobil župnijo Marija na Zilji pri Beljaku. Ko ga je tam obiskal Izidor Cankar, mu je neka sopotnica na vlaku dejala: »Jaz hodim ob nedeljah k Devici Mariji na Zilji k maši, ker je tam slovenska pridiga. O, Meško je prijazen in tudi bogoslužen gospod!« Pozimi 1916 so ga nemškutarji obtožili veleizdaje in ga zaprli, ko so ga izpustili, ni smel več na Ziljo. Ob prevratu se ni čutil več varnega, zato je v začetku leta 1919 zbežal čez Karavanke in iskal zavetje po raznih krajih. Nekaj časa je živel pri frančiškanih na Brezjah, nato je bil na župniji v Tinjah, po plebiscitu pa je prišel v Slovenijo. Leta 1921 se je za stalno naselil na Selah, hribovski župniji (270 duš) na pobočju Uršlje gore nad Slovenjim Gradcem. Tu je živel skromno in tiho. Novega je pisal bolj malo, pač pa je pridno pripravljal ponatise in izbore. Ko so našo domovino zasedli okupatorji, so Meška dva meseca in pol vlačili po gestapovskih zaporih, nato pa ga poslali v konfinacijo v Slavonijo in Bosno. Prišel v četniško ujetništvo in nekaj časa kot njihov hišni duhovnik delil usodo drinskih mučenk. Po izpustitvi se je prebil do Beograda in se leta 1942 vrnil v Slovenijo in večji del vojne preživel kot begunec v stiškem samostanu. Po vojni se je vrnil na samotne Sele, kjer je bil zvest dušni pastir do zadnjega: umrl je 11. januarja 1964. Vstajenja čaka na pokopališču pod župnijsko cerkvijo sv. Roka. Na grobu je plošča, v katero je vklesana njegova zadnja želja: »Na grob pa križ mi lesen zasadite, / naj vere, upanja znamenje bo. / In le pogostokrat se nanj ozrite / naj kaže pot domov vam gor v nebo. // Ovene roža, sveti križ ostane. / Na svetu mine vse, ostane duša. / Otroci, le mnogokrat molite zame, / ko grob preraste že zelena ruša.«

»Pisateljska pot je trnjeva«

Ksaver Meško ni bil neposredno član moderne, bil pa je gotovo njen najpomembnejši sodobnik in ji je bil od takratnih slovenskih knjižnih ustvarjalcev najbližji. Ustvarjal je več kot šestdeset let. Okoli leta 1900 je zapisal svoje življenjsko geslo: »Naj bi bila moja dela izraz ljubezni do domovine, trpečega človeštva in do Boga.« O začetkih svojega pisanja se je leta 1910, ko je bil župnik pri Devici Mariji na Zilji, pogovarjal z Izidorjem Cankarjem za njegove ‘obiske’ pri znanih Slovencih. »Pisateljska pot je trnjeva,« je začel Meško. »Če bi jo pričel še enkrat in bi jo poznal tako, kakor jo poznam sedaj, resnično, ne bi je nastopil! Ker kaj čaka človeka na njej? Nešteto razočaranj, sitnosti, krivic in poniževanja. Naše delo je težko in ni nikakor šala. Mnogi mislijo, da pišemo za kratek časi in igraje. To je velika zmota. Če delam pet ali šest ur na dan, ne morem vso noč spati. Tisti mladi ljudje, ki tako hrepene po pisateljski slavi, ne vedo, kako grenkega kruha si žele.« Povedal je, da se je »pisateljska strast« v njem zbudila prav kmalu. Najprej je pisal pesmi. Prve verze je spesnil o svoji součenki, poštarjevi Pepiki, ki ga je vedno dražila zaradi njegove majhne postave. Prvo delo v prozi – črtico Starši in sin – je spisal v tretjem gimnazijskem razredu. »V dijaških letih sem bral mnogo. Poleg slovenskih pesnikov in pripovedovalcev mi je najbolj ugajal Dickens.« Očaral ga je Walter Scott, za njim Byron, zlasti pa Shakespeare. Ko je bil v četrtem letniku bogoslovja v Celovcu, je pisal roman Kam plovemo, ki je izhajal v nadaljevanjih v Ljubljanskem zvonu (1897), kar mu je ob študiju vzelo veliko časa, zlasti, ker je bil silno natančen: »Vsak rokopis prepišem petkrat ali šestkrat in menim, da je to stvari v prid.«

Meško je veliko pesnil. Po obliki, zgradbi in slogu so njegove pesmi preproste. Neredko je vidna Gregorčičeva šola in vpliv ljudske pesmi (ponarodeli sta njegovi pesmi Kako bom ljubila, me srce boli in Sem fantič z zelenega Štajerja, ki sta uglasbeni). Leta 1918 je Meško izdal pesniško zbirko Iz srca in sveta.

Pomembnejša in obsežnejša je Meškova proza. Njegovo prvo bolj znano delo je že omenjeni roman Kam plovemo (1897). Meškov prvi pisateljski svet je svet njegove domače vasi, domače fare in domače doline. Ta je navdihoval zlasti njegove spise za mladino. Druga njegova domovina pa je Koroška, s katero je povezanih nad dvajset let njegovega duhovniškega delovanja. Prvi Meškovi knjigi nosita skupen naslov Slike in povesti (1898, 1899). Svet, ki ga prikazuje, je v glavnem dvojen: svet kmečkega življenja Slovenskih goric in malomeščansko življenje Ptuja in Celja. Najznamenitejši sta njegovi knjigi liričnih črtic Ob tihih večerih (1904) in Mir božji 1906), ki sta mu v slovenskem slovstvu ustvarili ime in literarni pojem ‘meškovstvo’. Z obema si je pridobil navdušene bralce, zlasti med žensko mladino. V prvi se otožni in zasanjani pisatelj hrani s spomini na mater, dom in prijatelje, drugi pa dajeta osnovni ton otroštvo in vera. Notranji mir najde ob pogledu na Križanega, zaupljivo vero pri otrocih in ljudeh, sredi katerih živi. Njegovo najdaljše delo je domoljubni roman o slovenski vasi Na poljani (1907). Življenje vasi ponazarjajo zgodbe štirih družin in liki nekaterih posameznikov.

Pisal je tudi odrska dela: leta 1908 realistično dramo Na smrt obsojeni?, v kateri obravnava narodnostni boj Slovencev na Koroškem. Problem odnosa naših ljudi do domovine in tujine je pisatelja pritegnil v drami Mati (1908). Leta 1934 je napisal božično igro Henrik, gobavi vitez v slogu srednjeveških misterijev. Slovstveno ceno imajo njegove Legende o sv. Frančišku (1927).

Posebno mesto so v Meškovem srcu imeli otroci in mladi. Zanje je napisal več knjig zgodb, črtic in pesmi. Predvojnim rodovom mladih se je priljubila zbirka Mladim srcem (Mohorjeva družba 1911–1964. »Zgodbe je Meško zajemal večinoma iz spominov na otroška leta. Male bralce so pridobivale s čustveno mehkobo in toplino ter s preprostimi in nazornimi ilustracijami Saše Šantela. Leta 1957 je Mohorjeva družba izdala izbor iz prvih zvezkov zbirke pod naslovom Poljančev Cencek in druge zgodbe za mladino. Ob pisateljevi osemdesetletnici (1954) je Mohorjeva izdala Meškovo Izbrano delo v štirih knjigah. Ksaver Meško je poleg Ivana Cankarja med pisatelji tistega obdobja najbolj prevajan v tuje jezike.

Zvest svojemu duhovniškemu poklicu

»Pokojni Ksaver Meško je imel mnogo naslovov in odlikovanj. Ne vem dobro, kateri izmed številnih častnih in službenih nazivov mu je bil najljubši,« je ob njegovem odprtem grobu dejal dr. Stanko Cajnkar, ki se mu je zahvalil v imenu Društva slovenskih pisateljev in Teološke fakultete. »V času mladosti smo mu rekli: pisatelj Ksaver Meško. Vedeli smo, da je duhovnik in da je svojemu poklicu prav tako zvest kakor svojemu narodu. Ko sva si pred leti dopisovala zaradi izdaje njegovih duhovnih vaj za duhovnike, mi je zagotavljal, da mu je ta knjiga od vseh najbolj pri srcu.« V tej knjigi, ki je izšla leta 1960 z naslovom Duhovnik s svojim Bogom, so njegovi nagovori pri duhovnih vajah za duhovnike. Svojim duhovniškim sobratom je dejal: »Morda se zdi komu duhovniški stan prenizek, misli, da bi kje drugje bil bolj na mestu, bolj srečen. Ta slepi sam sebe. Če nisi v tem poklicu na pravem mestu, bi tudi v drugem ne bil.« O svoji odločitvi za duhovniški poklic je 29. oktobra 1957 v pismu Viktorju Smoleju, uredniku njegovih Izbranih del, zaupal, da je ta korak storil po osebnem premisleku. »Oče mi ni nikoli omenil, naj grem v bogoslovje ali kam, mati me je menda dvakrat bolj boječe vprašala po maturi, če “sem že bil pri dekanu”.« Priznal je, kot že povedano, da ga je mikal študij na univerzi, “a sem potem kmalu spoznal, da sem pametneje storil, ko sem šel v bogoslovje”. Izidor Cankar v svojih Obiskih pove, da mu je gospodinja v župnišču pri Mariji na Zilji na vprašanje, kje je gospod župnik, odgovorila po koroško: »Mislim, da modlijo.« In tedaj je stopil iz cerkve Meško z brevirjem v roki. Zaradi pisateljevanja ni zanemarjal svojih poklicnih dolžnosti. Ko je bil kaplan v Škocjanu pri Klopinjskem jezeru (1898), je imel obilo dela. »Sedel sem včasih v spovednici popoldne od petih do desetih zvečer, zjutraj pa od pol petih do desetih. Potem je prišla šola, ponoči pa sem hodil v gore na spoved (previdevat bolnike). Razen tega imam šest podružnic, katere moram vse sam opravljati, ker so župnik že čez sedemdeset let stari in zelo slabotni.« Mašo je nadvse cenil in jo daroval do zadnjega, ko je bil že na vozičku. Imenoval jo je “pot na Kalvarijo, da obnovimo tam daritev Gospodovo na križu, naše najodličnejše opravilo, sveto mašo, po kateri imamo ime: mašniki.” Do ljudi je bil, že po svojem blagem značaju, prijazen in razumevajoč. V svojih duhovnih vajah, je duhovnikom polagal na srce: »Gospodje, dajmo ljudem dobro besedo, zlasti mladini. Pohvalimo, kadar le moremo. To daje pogum, dviga, veseli, vžiga.« Kot župnik na Selah je bil dolga leta dekan slovenjegraške dekanije. Leta 1948 je v Slovenjem Gradcu obhajal svojo zlato mašo, petdesetletnico duhovništva, obenem je prejel visoko škofijsko odlikovanje: postal je častni kanonik mariborskega stolnega kapitlja.

»V miru živite, mene pa pustite v miru umreti«

»Dolgo življenje si obljubljati in na ta račun zanemarjati pripravo na smrt, je dostikrat obupno ponesrečen račun,« je zapisal Meško v svoji knjigi duhovnih vaj. Njemu je bilo podarjenih skoraj devetdeset let, vendar misli na smrt ni zavračal. Ko mu je nekdo kakšen mesec pred smrtjo pisal, če lahko pride na obisk, mu je Meško odpisal: »Eno knjigo vam bom poslal, sem gor pa, prosim, ne hodite. Raje molite zame. Živite v miru, mene pa pustite v miru umreti. Težko čakam, bilo je preveč trpljenja.« Stari župnik in pisatelj v svoji samoti ni ljubil obiskov, ker so ga utrujali. Imenoval jih je ‘šiba božja’. »Kar trepetam, če vidim koga proti hiši iti in bi mogel priti k meni. In če moram potem govoriti, mi je, da me bo vsak čas zadela kap. Če bi bil nekdaj sanjal, da bom imel na stara leta take nemirne čase, ne bi bil nikdar zapisal besedice!«

Povzemam kar je o zadnjih dneh Ksaverja Meška napisal Jakob Soklič (1893–1972), tedaj župnik in dekan v Slovenjem Gradcu, v Književnem glasniku Mohorjeve družbe v Celju (junij 1964). Ksaver Meško je imel kaj odporno naravo in je bil na starost primeroma zelo zdrav. Veliko je hodil, tudi ročnega dela se je lotil in zelo zelo skromno živel. Pri osemdesetih letih je zdravnik, ki ga je pregledal, rekel, da že dolgo ni videl pri taki starosti tako zdravega človeka. Imel je večkrat srčne napade, Kakor pred vojno, je tudi po vojni imel pisatelj navado priti (peš) vsak teden v Slovenj Gradec po opravkih in na pošto. Enkrat je v zimi omagal in bi zmrznil, če ne bi prišli do njega ljudje. Leta 1961 si je pri padcu v zakristiji zlomil nogo v kolku in od takrat je potreboval invalidski voziček. Vsako jutro so dvignili iz postelje in ga posadili v voziček, kjer je ostajal ves dan do noči, ko so ga položili nazaj v posteljo. Kljub temu je vso službo opravljal sam. Dobil je dovoljenje, da je maševal sede v sobi, ki so preuredili v kapelo, kamor so med tednom prihajali tudi verniki. Vsako nedeljo pa so mu dobri ljudje pomagali v cerkev, kjer je spovedoval, maševal, pridigal, krščeval in poročal.

Do zadnjega se je mučil s pisanjem, šele smrt mu je potegnila pero iz rok. Za božič leta 1963 je imel tri maše v mrzli cerkvi. Po praznikih je začel pešati, vseeno je vsak dan maševal v svoji sobi. Na novo leto 1964 je daroval sveto mašo v cerkvi in tudi pridigal. V četrtek, 9. januarja, je še maševal v hišni kapeli. Noč na petek je bila nemirna in zdravnik je predlagal, da ga odpeljejo v bolnišnico. Meško se je ustavljal, ko mu je zdravnik prigovarjal, da mu bodo v bolnišnici pomagali, se je vdal. Soklič ga je v soboto, 11. januarja, obiskal. »Željno me je čakal in klical. V bolnišnici sem naročil, naj me gotovo pokličejo, če bi se stanje poslabšalo.« Klicali so ga ob pol enih, da je Meško nekaj pred polnočjo mirno, skoraj neopazno izdihnil. Na mrtvaški oder so ga položili v slovenjgraškem župnišču. Na tisoče ljudi je šlo mimo in molilo za večni pokoj tega ljubljenca naroda. Po slovesu so ga iz Slovenjega Gradca prenesli v njegovo župnišče na Selah. K večnemu počitku so ga položili na viharno zimsko sredo, 15. januarja. Pogreb je vodil mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Grob si je pokojnik izbral ob zidu majhnega pokopališča pod župnijsko cerkvijo sv. Roka, ki je bila nad štirideset let njegovo svetišče.

Meškova spominska soba v Sokličevem muzeju

Jakob Soklič, rojen na Bledu, je kot duhovnik deloval na Primorskem, nazadnje v Klancu pri Kozini, od koder so ga fašisti zaradi njegovega delovanja za ohranitev narodne zavesti izgnali. Leta 1933 je postal župnik v Slovenjem Gradcu, sosed pisatelja Ksaverja Meška. Takoj je začel zbirati vse, kar se je nanašalo na njegovo življenje in pisateljevanje: fotografije različnih postaj Meškovega delovanja in raznih z njim povezanih dogodkov. Spodbujal je umetnike, da so ovekovečili njegovo podobo. Ljudje iz Sel, njegovi farani, pa tudi iz drugih krajev pod Uršljo goro so s posebno ljubeznijo in spoštovanjem skušali ohraniti čim več spominov na starega pisatelja, zglednega duhovnika in neutrudnega narodnega delavca.

Tako je v Sokličevem muzeju v Slovenjem Gradcu nastala Meškova spominska soba, urejena je v prav tisti sobi, kjer je po smrti, 11. januarja 1964, ležal na mrtvaškem odru. Odprli so jo s priložnostno slovesnostjo 31. oktobra 1965. Poleg raznih umetniških del in fotografij krajev, v katerih je pisatelj živel in deloval, tudi njegova književna dela. Vključenega je že precej gradiva o ilustriranju Meškovih del. Razstavljene so fotokopije naslovnih strani številnih prevodov Meškovih del. V spominski sobi je pomemben delež Meškove korespondence – dopisovanja. Večji del le-te je pisatelj že pred drugo svetovno vojno odstopil Pokrajinskemu arhivu v Mariboru, precej pa se je je ohranilo v župnišču na Selah in je zdaj shranjena v spominski sobi: gre za nad 300 pisem raznih umetnikov, ki so dragocena za literarno zgodovino. Velik del Meškove spominske sobe zavzema njegova knjižnica. Slovenskih del je malo, ker jih je posojal ljudem, pa jih niso vrnili. Svoje knjige pa je pisatelj vse razdal.

Posebej se na Meškovo življenje vežejo dokumenti o njegovih službah, o cerkvenih in svetnih odlikovanjih. V posebni vitrini je razstavljena Meškova posmrtna maska. Od Meškovega pohištva je v sobo postavljen pisalnik, ki je prišel s Sel, izhaja pa s Koroškega. Na pisalniku leži njegov peresnik in njegova pisalna mapa. V kotu visi znamenita Meškova surka, znana z nekaterih fotografij. Mešku je surka veljala za slovansko narodno oblačilo; bila je odmev noše nekdanjih štajerskih ilircev in mladoslovenskih slovanskih navdušencev. Ob surki je Meškova sprehajalna palica, ki ga je spremljala na mnogih potih.

»Gradivo, kolikor ga zdaj kaže Meškova spominska soba v Sokličevem muzeju v Slovenjem Gradcu, dobro ilustrira njegovo življenje in delo in je nadvse zanimivo za spoznanje njegove človeške podobe, njegovih življenjskih poti in njegovega pisateljskega dela,« je ob njeni postavitvi zapisal Viktor Smolej, odličen poznavalec Meškovega življenja in dela.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2014) 2, str. 58.

Urednikova beležnica februar 2014

Napisal Benjamin na 4. februarja 2014. Objavljeno v Beležnica.

Februar je zaradi kulturnega praznika tudi kulturniško obarvan. Tudi zato v letošnji novi rubriki Zlata akcija Ognjišča predstavljamo tri knjige Prešernovega nagrajenca, slikarja Marka Rupnika. Dve knjigi, Barve sojnosti in Prostorje ljubezni, sta tudi barvno zelo lepo opremljeni in predstavljata umetnikova likovna dela, tretja, Boguljubove povesti, pa predstavljajo patra Rupnika kot besednega ustvarjalca, saj so v njej zbrane njegove povesti z duhovnim sporočilom. V tej zlati akciji vam tudi sicer ponujamo knjige po ugodni ceni. Več o ponudbi si lahko ogledate na str. 85. Zaradi velikega popusta v tej akciji, jih lahko naročite tudi tisti, ki nimate globokih žepov.

Akcija velja samo za imetnike kartic zvestobe. Naj poudarimo, da to kartico lahko dobi vsak, ki preprosto izpolni obrazec. Imetniki kartice zvestobe nimajo nikakršnih obveznost, dobijo pa vse naše izdaje s posebnim popustom.

V reviji Ognjišče ne le spremljamo delovanje papeža Frančiška, ampak vam želimo njegovo sporočilo posredovati tudi v knjigi. Tako prihaja iz tiskarne knjiga Misli iz srca z mislimi iz njegovih nagovorov. Govori papeža Frančiška so tako življenjski in sveži, da bo knjiga koristno branje in duhovna obogatitev. Prav tako bi vas spomnili na knjigo Papež Frančišek, Njegovo življenje in izzivi, ki prinaša življenjepis priljubljenega papeža in smo jo izdali kmalu po njegovi izvolitvi. Prav tako pripravljamo že novo knjigo o papežu in papeštvu, a o njej več v prihodnji številki.

Iz tiskarne prihaja ponatis knjige Dragoceno darilo zgodb, 9. v zbirki Zgodbe za dušo. Prva izdaja (4.000 izvodov) je pošla in zaradi stalnega povpraševanja smo jo ponatisnili. Prav tako lahko dobite še vseh deset knjig iz zbirke Zgodbe za dušo in dve knjigi iz zbirke Zgodbe za dušo – nova serija: Obrisal bo solze z njih oči in Zgodbe za advent in božič. Zelo nas veseli, da ste s takim veseljem sprejeli knjigo Zgodbe za advent in božič in se zahvaljujemo za vse pohvale za njeno uporabnost. Posebej nas veseli, kakor ste napisali nekateri, da ste knjigo uporabljali kot ‘molitvenik’ ob adventnem vencu in v božičnem času. Nekateri že predlagate, da bi izdali podobno knjigo za postni in velikonočni čas. Vsekakor je to ideja, vredna razmisleka.

Prav tako prihaja iz tiskarne ponatis knjige Sto svetnikov in svetnic v sonetih, knjiga je našla prijeten sprejem med bralci in njena prva izdaja je kar hitro pošla .

S posebnim veseljem lahko napišem, da je prišel iz tiskarne Molitvenik za mlade, kot nekakšno nadaljevanje Katekizma za mlade – Youcat. Več o molitveniku, v katerem so “zbrane stare in nove molitve za dobre in hude dneve”, si lahko preberete na str. 45. Obe knjigi sta v tujini doživeli velik uspeh – prva tudi v Sloveniji – in sta lepo darilo za mladega človeka, sicer pa njuna vsebina obogati tudi odraslega bralca. Katekizem za mlade morda še na preprostejši način predstavlja vsebino našega verovanja. V isti zbirki pripravljamo Katekizem za mlade – priprava na birmo.

Še enkrat bi vas povabili, da kot darilo poklonite naročnino na revijo Ognjišče. Gre za lepo, poceni in koristno darilo. Prav tako so lepo darilo knjige in druge izdaje Ognjišča. Radi jih poklanjajmo.

Božo Rustja,
odgovorni urednik

Svetilka razuma

Napisal Marko na 1. februarja 2014. Objavljeno v Recept za srečo.

Skoraj nikoli ne prižgem TV, predvsem zato, ker težko najdem kakšen pameten program. Sovražim vse resničnostne šove, ker nimajo prav nič skupnega z resničnostjo. Nisem najbolj navdušen nad mladimi, ki se podijo po mestu s »sfriziranimi« avtomobili in navijajo glasbo na vso moč … Velik odpor imam tudi do zvonjenja telefonov in kar pobesnim, če mi kdo ne neha pošiljati neumnih SMS sporočil. Zelo me jezi tudi to, da se mi pri brskanju po spletu kar naprej prikazujejo razna reklamna sporočila in številne druge vsebine, ki jih nisem želel. Pa razna družbena omrežja, facebook, instagram etc. Nekaj stoletij po dobi razsvetljenstva, sem prepričan, da je danes neumnost tista, ki vsemu vlada. Veliko se govori o begu možganov, toda mislim, da je večji problem v tem, da neumni ostajajo doma … Zelo se strinjam z mislijo C. R. Kirkpatricka, ki pravi: »Človek je bitje, ki je od Boga prejel dva konca – enega za sedenje in drugega za razmišljanje. Uspeh ali neuspeh sta odvisna od tega, katerega bolj (več) uporablja.« Značilnost in za mnoge tudi modernost, naprednost našega sveta je prav v tem, da si prizadeva za uspeh tako, da uporablja prvega … Kaj mislite o tem mojem razmišljanju, ali morda pretiravam? Frenk

Možganska telovadba

Možgani: sto milijard nevronov, toliko kot je zvezd v Rimski cesti, medtem ko se sinapsi – povezave med njimi – štejejo v milijonih milijard. Čudo v vesolju. Vse je odvisno od tega. In vendar moramo tudi za možgane skrbeti, jih vaditi, in jih tudi uporabljati!

Ideje: prave,napačne, zastarele, nesmiselne, pametne …. Koliko idej se nam vsak dan porodi in vse usmerjajo in vodijo naše delovanje? Nekatere postanejo miti, nekaj, kar nam ne bo nikoli uspelo uresničiti, kletke, ki nas zapirajo, druge postajajo predsodki, neuresničena in nemogoča pričakovanja … Vse moramo upoštevati, veliko več delati z možgani in manj z rokami. Veliko bolj moramo biti pozorni na smeti in drugo šaro, ki nam vsak dan polni glavo, pa na to skoraj nikoli ne pomislimo, ampak avtomatsko sprejemamo vse, kar pride mimo. Ne razmišljamo o tem, ne bi naredili kakšen izbor, da bi znali izločiti tisto, kar ni koristno, ampak preprosto vse spustimo v naše možgane. V njih se neprestano nekaj dogaja, vedno poteka neko razmišljanje, večni dialog, imeti moramo le voljo, da se vključimo vanj. Ideje so čudovita sposobnost. Možgani so kot računalnik: vstavi smeti in odpadke in ves svet bo postal odlagališče smeti; vstavi pozitivne misli in ti bo vrnil z optimističnim pogledom na stvarnost. Angleži pravijo: »Zmoreš, če v to verjameš!« (You can if you think you can.) To res drži!

Razum je kot vrt: če ne skrbimo zanj, ga skrbno ne obdelujemo, gnojimo … se bo na njem razrastel plevel. Naš možgani so kot novo stanovanje, ki je že polno stare šare, ki smo ga tako zanemarili, da se je začela v kotih zaradi vlage nabirati plesen, s stropa in po stenah visijo pajčevine. Treba bi ga bilo nekoliko dezinficirati: odpreti okna, da bi videli, kakšno je resnično stanje, stene prebeliti in jim vrniti nekdanjo svežino, namestiti dobro protihrupno zaščito, odstraniti najrazličnejše vrste umazanije in nekoristno pohištvo. Morali bi postati ekologi našega lastnega uma. Tako, kot to počnemo s telesom, bi bilo tudi možgane treba peljati v telovadnico, jih vaditi in krepiti … vedno pa paziti, da bodo dobro povezani s srcem. Začeti je treba z zdravo možgansko telovadbo. Zelo prav imaš, dragi Frenk, ki si nam napisal gornje pismo. Neumen je tisti, ki misli, da je za to, da bo pameten, dovolj imeti širokopasovno internetno povezavo in sposobnost, da lahko kar se da hitro pišeš sporočila na svojem pametnem telefonu; obvladaš vse bližnjice na tipkah prenosnika ali vse funkcije, ki ti jih ponuja zaslon najnovejše tablice. Prihodnost ni v hitrosti prstov.

MLADI, UČITE SE …

Poglejmo, kaj o šoli, učenju in znanju misli Angelo Di Livio nekdanji nogometaš Juventusa in Fiorentine, in član italijanske državne reprezentance (40 nastopov v letih 1995-2002):

Veste, katera je bila moja največja napaka v mladosti? To, da nisem nadaljeval šole. Pa niso bili za to krivi drugi, sam sem bil kriv. Pustil sem šolske klopi in knjige in izbral nogometno žogo. In konec. Kaj govori, boste rekli: Spet eden tistih ‘velikih’, ki si je prislužil ogromno denarja s svojim delom, ki je pravzaprav igra in uživancija, in bi nas rad zdaj pokroviteljsko poučeval o pomenu učenja, o kulturi, vzgoji in odpovedovanju … Ne nakladaj, bo rekel kdo – ti pa res nimaš razloga, da bi se pritoževal. Dragi Di Livio, ti lepo igraj svoj nogomet (zdaj le še rekreativno) in pusti nas na miru, da se bomo zabavali tako, kot se danes znamo, da bomo tu in tam kdaj tudi špricali pouk, zamudili v šolo … Pusti nas z našim sanjarjenjem o tem, da je mogoče narediti kariero in si napolniti bančni račun z devetimi ali dvanajstimi številkami tudi z igranjem nogometa, najvažnejše postranske stvari na svetu.« Dobro, imate pravico, da si mislite, kar hočete. Toda to vam pripovedujem kot prijatelj, sicer nekoliko starejši od vas, pa z veliko več izkušnjami. Polagam vam na srce: Učite se, imejte radi šolo, veselite se novih spoznanj. To, kar se boste zdaj naučili, bo za vas vzgoja in kultura jutrišnjega dne, to boste lahko ponudili vašim otrokom. Ali pa bi raje ostali celo življenje v čredi nevednežev? Potem bodo drugi prevzeli vodilna mesta, določali, postavljali norme in zakone … oblikovali in vodili življenje. Vi pa boste lepo tiho in brez besed … zadovoljni da lahko ubogate …

… TODA NE ŽIVITE ZATO, DA BI ŠTUDIRALI — (oziroma SI PIFLAR, ČE):

… učitelj vedno zna manj kot ti
… te prijatelji premlatijo vsak mesec enkrat
… najbolj čedna v razredu postane tvoja najboljša prijateljica samo takrat, ko pišete teste (šolsko nalogo)
… vedno prineseš s seboj v torbi vse zvezke, ki jih rabiš tisti dan in še kakšnega več, če bo morda slučajno kakšna sprememba urnika
… že od prvega šolskega dne hočeš biti najbolj pomemben v razredu in hočeš varovati hrbet tudi tistim, ki se šalijo na tvoj račun
… pomisliš, da bi se vrgel skozi okno vsakokrat, ko te ne pohvalijo dovolj.
… pričakuješ uro športne vzgoje s takim strahom kot pričakujejo tvoji sošolci šolsko nalogo iz matematike.

POZOR: VIRUS

Virus iz antene

Vstopi v hišo, ne da bi vprašala za dovoljenje. Počasi zasede vse sobe in vzame veliko časa. Prisvoji si besedo in zatre medsebojni pogovor. Ne razmišlja o pravicah tistih, katerim govori, še manj je pozorna do otrok. Vse spreminja v predstavo, tako učinkovito, da kmalu ne ločimo več resničnosti od namišljenega, zasebnega od družbenega. Pogosto ji manjka smisel za dober okus in pametno vsebino. Zapeljuje tako z nasiljem kot s solzami. Uspe ji, da spremeni spolnost v nekaj neskončno privlačnega, smrt v prevaro, neumnost postane statusni simbol. Je najboljša prodajalna na domu: poveličuje vrednost in deluje na čustva, da bi nam vsilila določene predmete. Dela vse enake, obledele, nerazpoznavne … Kljub temu pa si jo vsakdo želi, kot drogo: doživi pravo abstinenčno krizo brž ko ti je nekaj vzeto. Zelo privlačna je, še posebej, če si prazen; saj je njena naloga prav ta, da napolni prazne … To je seveda TV … Čestitke, če si uganil! Najprej si bil tele-uporabnik, zdaj si tele-zasvojenec.

Virus mobilnega telefona

(Bogdan Žorž)

Zasvojenec s telefonom. Tisti, ki ne zmore pustiti telefona niti v najbolj neverjetnih situacijah in na najbolj svetih krajih. Pred nekaj dnevi sem tako pri maši opazoval dekle, ki se je celo mašo ukvarjala s telefonom, pisala sporočila … Ena od značilnosti zasvojenca je, da najprej vzame orožje iz torbice in živi v stalni pripravljenosti: odgovarja takoj, ne le na zvonjenje svojega telefona, ampak ga vznemiri tudi sosedov, zvok blagajne, sliši ga tudi na sprehodu, v pesmi murnov … Trdi, da je stalno prisoten, “tu in zdaj”, v resnici pa je nepristen, plitev, površen, siromaši oseben stik, ne gradi osebnega odnosa, zlahka se zlaže, tudi SMS sporočila so vedno bolj suhoparna, popačena, brez upoštevanja slovničnih pravil … Končna podoba mobi-zasvojenca: osamljen, negotov, depresiven, potopljen v namišljen svet svojih komunikacij, ne zna se več izražati, povedati, kaj bi rad …

NE duhovni lenobi

(Albert Einstein)

»Kdo ugane, zakaj sem splezal sem gor?« – »Da bi se počutil višjega.« – »Ne, na kateder sem se povzpel, da bi se spomnil, da moramo vedno gledati na stvari iz različnih zornih kotov. In svet je iz tega zornega mesta videti čisto drugačen. Ne verjamete? Pridite gor in poglejte! Kar korajžno! Takrat, ko mislite, da nekaj veste, je vedno dobro, če to preverite še kako drugače. Tudi če se vam zdi to neumno ali celo nesmiselno, morate poskusiti … Ne upoštevajte le avtorjeve zamisli. Pomembno je, kaj mislite vi. Morate se boriti, da boste izoblikovali svoje mnenje; dlje ko boste čakali, težje ga boste izrazili … Ne izgubljajte se v duhovni lenobi, ozrite okrog sebe … Bodite pogumni in si upajte nekaj spremeniti, iščite nove poti.« (iz filma Društvo mrtvih pesnikov – orig. naslov Dead Poets Society – 1989, režija P. Weir)

¿ Kakšne so tvoje izkušnje s šolo?

¿ Ali ti šola pomaga pri pripravi na življenje. Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi bila današnja šola (osnovna, srednja višja) učinkovitejša

¿ Hiter odgovor, ‘to že vem’, ki ga pogosto izrečeš iz navade, ti prepreči, da bi poslušal mnenje in nasvete drugih, da bi se soočil z njimi in tako bolj natančno določil svoje stališče. Ali misliš, da bi ti to škodilo?

¿ S pomočjo prijateljev poskušaj razložiti povezavo in razliko med tremi darovi Svetega duha: modrostjo, umnostjo in darom svéta?

Bogastvo

Če imam jaz en evro in imaš ti en evro
in si ju izmenjava, bova na koncu imela vsak en evro.
Če pa imaš ti eno idejo in imam jaz eno idejo,
in če si ju izmenjava, bova na koncu ugotovila,
da imava vsak dve ideji.

Učena neizobraženost svetnika (ali, šola je pomembna, toda ni vse)

Arški župnik Janez Vianney se je zelo težko učil. Ko je bil v semenišču mu je največ težav delala latinščina. Nekoč mu je po enem od izpitov profesor rekel: »Dragi Vianney, vi ste ‘popoln ignorant’, kaj naj naredimo, tak osel ne bo mogel veliko narediti za Božje kraljestvo.« Na to mu je Janez Vianney pogumno odvrnil: »Če je Samson, kot beremo v Svetem pismu, uspel pobiti tri tisoč Filistejcev z oslovsko čeljustjo, kaj bo šele uspelo Gospodu narediti s celim oslom?«

SPODBUDE PAPEŽEV NA SVETOVNIH DNEVIH MLADIH

Dragi mladi, doba v kateri ste zdaj, je najbolj pomemben čas v vašem življenju, da sejete in pripravljate ugodna tla za pobiranje sadov v prihodnosti. Koliko bolj bo živo prizadevanje, s katerim boste sprejemali svoje obveznosti, toliko večja bo tudi uspešnost, s katero boste uresničevali vaše poslanstvo v prihodnosti. Z velikim navdušenjem se lotite učenja in radi spoznavajte nove predmete. Znanje namreč odpira nova obzorja in spodbuja duhovni razvoj človeka. bl. Janez Pavel II.

Dragi študenti, ste na poti trajnega iskanja resnice. Toda do te resnice se ne da priti samo s sredstvi, ki jih ponuja znanost, razdeljena na številne stroke. Dobro veste, da je mogoče odkriti bistvo resnice o človeku, resnice o nas samih, samo s pogledom, polnim Kristusove ljubezni.« (Janez Pavel II.)

Nahrbtnik modrosti

Gospod Jezus
bolj ko napredujem v znanju
težje je breme,
ki ga moram nositi na svojih ramenih.
Priznam, da mi poln nahrbtnik
daje občutek, da sem velik in pripravljen.
Toda kultura ni samo zunanjost
se ne meri po teži.

Ti nas učiš, da ni pomembno
koliko knjig uporabljamo pri učenju,
ampak koliko plemenitosti zori v srcu.
Nahrbtnik je znamenje, da sem na poti:
pomagaj mi skrbno izbrati
kaj naj vzamem s seboj za rast
v razumnosti, v odnosih in v veri.
Podari mi pravo modrost
da bom znal videti razne možnosti
pri svojem delu in služenju.

Gospod Jezus, pomagaj mi
vztrajno rasti v veri
in vedno izbrati tebe
kot pravega Učitelja resnice.

Danes smo zaskrbljeni zaradi stanja v svetu in se sprašujemo: Kje naj najdem smernice in vodila za svoje življenje? Komu lahko zaupam – na koga naj se zanesem? Kje je Tisti, ki mi lahko da zadovoljiv odgovor na pričakovanje srca? Zastavljati si taka vprašanja pomeni, iskati Nekoga, ki se nam ne bo in se nam ne more izneveriti in nam zato lahko ponudi gotovost tako trdno da se splača živeti zanjo in v določenem primeru celo umreti. Benedikt XVI., SDM v Kölnu, 18. avgusta 2005

Sodobna kultura nas zapeljuje, naj ves čas iščemo hipno zadovoljevanje potreb in sledimo logiki potrošništva. Izkušnje pa učijo, da posedovanje stvari samodejno ne zagotavlja sreče. Mladi morajo razvijati svoje darove in jih uporabljati v dobro soljudi. Ne bi se smeli zadovoljiti zgolj z minimalnim prispevkom družbi, pač pa bi si morali prizadevati za pravičnejšo in bolj človeško družbo. Njihovega življenja naj ne vodi le pehanje za oblastjo, materialnim uspehom in denarjem. (papež Benedikt XVI.)

Evropa potrebuje vašo zavzetost, vaš pogum in vašo vero, da bi premagala težke trenutke, ki jih še vedno živi. (papež Frančišek)

Prinašati evangelij s pričevanjem lastnega življenja spreminja svet. (papež Frančišek)

Naloga mladih je odpirati vrata v novi svet upanja. Mladi bi morali predstavljati upanje za svet in to upanje posredovati tudi ljudem okoli sebe. Na ta način bi lahko ‘premagovali ovire in postali priče Božjega usmiljenja’ (papež Frančišek)

Mladi pa lahko evangelij ljudem prepričljivo pričujejo le v povezanosti s Kristusom. Le z Njim smo lahko upanje za naše bližnje. (papež Frančišek)

MODROST = SREČA IN LUČ … v svetopisemski knjigi Pregovorov

Sin moj, če kličeš razsodnost, daješ svoj glas razumnosti, če jo iščeš kakor srebro, jo odkopavaš kakor zaklade … (Prg 2,3–4)

Kajti modrost pride v tvoje srce, spoznanje bo všeč tvoji duši. Preudarnost te bo varovala, razumnost te bo ohranjala. Obvarovala te bo slabe poti … (Prg 2,10–12)

Ne imej sam sebe za modrega, boj se Gospoda in varuj se hudega. (Prg 3,7)

Blagor človeku, ki najde modrost, možu, ki si pridobi razumnost. Kajti pridobiti njo je bolje kakor pridobiti srebro, njen sad je boljši od zlata. Dragocenejša je kakor biseri, nobena tvoja želja ji ni enakovredna. Drevo življenja je tem, ki se je oprimejo, kdor se je drži, je srečen. (Prg 3,13–15.18)

… in v Knjigi modrosti

Modrost je odsev večne Luči, čisto ogledalo Božjega delovanja, podoba njegove dobrote. (Mdr 7,26)

Sijajnejša je kakor sonce, vsa ozvezdja prekaša. Če jo primerjamo s svetlobo, jo prekaša, njo pač zamenja noč, modrosti pa ne premaga hudobija. (Mdr 7,29–30)

pripravlja Marko Čuk

Prišla je ločitev, že sedem let živim sama.

Napisal Marko na 1. februarja 2014. Objavljeno v Pismo meseca.

Vse čestitke Ognjišču, spremlja me že od ranih otroških let. Zvesta sem mu ostala tudi sedaj, ko sem že zdavnaj odrasla. Imam pa nekaj vprašanj in prosila bi, da mi nanje odgovorite.
Vzgojena sem v veri, vse življenje sem iskala resnico, tudi kar zadeva vero. Prejela sem vse zakramente, tudi poročila sem se cerkveno. A žal je prišla ločitev, sedem let živim sama. Zanima me kakšno je uradno stališče Cerkve do nas ločenih? Smo res drugorazredni verniki, stigmatizirani tudi od Cerkve? Ali res ne smemo v cerkev in ne smemo prejemati obhajila? Jaz sem, kljub temu, da se je to zgodilo, ohranila vero v Boga in vedno ga prosim, da mi da milost, da bom lahko živela normalno življenje. Toda včasih se počutim odrinjena. To se mi ne zdi prav. Kaj naj naredim? Naj grem kam drugam? Kaj mi svetujete?
Želim ostati anonimna. Hvala.
ločenka

Navadno imena dopisnikov in kakšne podrobnosti iz njihovih pisem, ki bi jih utegnile narediti prepoznavne, spremenimo, razen če sami želijo drugače. Zato, kot sem že večkrat zapisal, ne iščite, da bi v pismih, ki jih objavljamo, odkrili znano osebo. To pripomore, da naši dopisniki bolj iskreno opišejo svoje probleme.
Ker imaš, kot mnogi, precej napačne predstave o odnosu Cerkve do ločenih, ti rad pojasnim nekatere stvari. Iz tvojega pisma lahko sklepam, da si se civilno ločila in ne živiš z možem. Cerkev pozna in je poznala tudi v preteklih stoletjih, že od samega začetka, ko so bili slučaji vernega in nevernega soproga bolj pogosti, saj so se verni znašli pred izbiro, ali svojega poganskega zakonca pustiti ali ostati skupaj, ker so bili vmes navadno še otroci. Imeli so izbiro, da družino ohranijo ali se ločijo. Oboje je bilo dovoljeno, ker zakona kot zakramenta med njima ni bilo. Drugače je med dvema, ki sta katoličana in sta se poročila cerkveno. Cerkev ne more razveljaviti njihovega zakona, če je bil veljavno sklenjen. Cerkev, kot dobra mati, ki trpi zaradi trpljenja svojih otrok, naredi kar največ more. Dovoli ločitev ‘od mize in postelje’, se pravi, da zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi. To ne pomeni, da je zakon razveljavljen in da lahko skleneta nov zakon. Nerazvezljivost zakona sloni na Jezusovih besedah: »Vsak, kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje« (Lk 16,18).

Sedanji papež Frančišek velikokrat govori o osebah, kot si ti, in jih spodbuja k vključevanju v Cerkev. Tudi tiste, ki dejansko ne morejo pristopati k obhajilu in spovedi, ker so si ustvarili novo družino in morajo zanjo skrbeti. Spodbuja jih, naj se ne čutijo ‘obrobne’ kristjane, naj se čim bolj vključujejo v dejavnost Cerkve tam, kjer se morejo.

Pišeš, da si že sedem let sama, po čemer se da sklepati, da nisi sklenila drugega (seveda civilnega – cerkvenega tako in tako ne moreš) zakona. Zakona nisi razdrla ti, zato nisi kriva, in ker živiš sama, imaš vso pravico prejemati zakramente. Nimaš se kaj čutiti ‘stigmatizirana’ in drugorazredna vernica. Če te kdo ima za manj vredno, je v zmoti. Lahko in zelo je zaželeno, da se vključiš v dejavnosti vaše župnije. To ti bo pomagalo, da se ne boš čutila osamljena. Če to poveš svojemu župniku, te bo z veseljem sprejel med ‘aktivne’ vernike. Sama veš, da nisi kriva za položaj, v katerem se nahajaš. Seveda pa moraš biti previdna pri tem vključevanju, ker marsikdo ne ve, tega tudi ti nisi vedela, da si lahko polnopravna članica Cerkve in njenih dejavnosti.
Sedanji papež Frančišek velikokrat govori o osebah, kot si ti, in jih spodbuja k vključevanju v Cerkev. Tudi tiste, ki dejansko ne morejo pristopati k obhajilu in spovedi, ker so si ustvarili novo družino in morajo zanjo skrbeti. Spodbuja jih, naj se ne čutijo ‘obrobne’ kristjane, naj se čim bolj vključujejo v dejavnost Cerkve tam, kjer se morejo.
Veliko si prizadevajo, da bi se ugotovilo, kateri od cerkveno sklenjenih in civilno ločenih zakonov so morda neveljavni, ker jim manjka prava privolitev in sprejem bistva zakona, ki je tudi rojstvo otrok. Če so to izključili pred sklenitvijo zakona, je njihov zakon neveljaven in tak zakon se lahko ‘razveže’, ker ga ni bilo, ali razglasi za neveljavnega.
Tudi papež ne more spremeniti tega, kar je Jezus določil. Jezusa so spraševali, zakaj je Mojzes dovolil možu, da je dal ženi ločitveni list. Odgovoril je, da zaradi njihove trdosrčnosti. »Stvarnik ju je na začetku ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mt 19, 6–10).
Papež in Cerkev se zavedata, da je to danes velik problem. Toliko katoličanov živi v civilnem zakonu. Ker prejšnji zakon ni uspel, je možnost, da je ta novi zakon uspešnejši. Tu so otroci, ki potrebujejo očeta in mamo, dobro vzgojo, tudi versko, spodbude in stalno skrb staršev. Morda v novem zakonu to imajo. Vse to razbiti je veliko tveganje in velika škoda. Zato papež opozarja, naj bi bili razumevajoči s temi ‘novimi’ družinami, jim pomagali v njihovih težavah. Zlati pa, da se ne čutijo osamljene in zapostavljene s strani vernikov. Ljudje smo, zlasti v današnjih časih, zelo kritični do drugih, radi se postavljamo nad nje in jih sodimo. To ni prav, to ni krščansko. Sploh smo danes kristjani mnogo manj povezani. Zgledovati bi se morali po prvih kristjanih, ki so se med seboj imeli radi, si pomagali, se podpirali. Zato je krščanstvo v prvih stoletjih tako hitro napredovalo in osvajalo srca. Taki bi morali postati tudi danes, ko je za vero in verne toliko ovir in nevarnosti. Papež poudarja, da Cerkev ne sme kazati svojega zunanjega blišča, moči, temveč mora biti zopet v službi najbolj revnih. Hvala Bogu, da nam je v teh težkih časih, dal papeža, ki nas z zgledom iz besedo spodbuja, da se vrnemo k navdušenju prvih kristjanov. To bo zopet mnoge privabilo v cerkev, ker vsak želi živeti v družbi takih ljudi. Torej ovira za boljše čase smo pravzaprav mi sami.

BOLE F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2014) 2, str. 8.

Osamljenost

Napisal Marko na 27. januarja 2014. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zgodba

Ni mi vrnila ljubezni

Deklica se je igrala s svojo priljubljeno punčko. Ljubeče jo je stiskala k sebi in ji govorila prijazne besede. Od časa do časa je pogledala k mami, ki je delala v drugem kotu dnevne sobe.

Komaj je mama končala delo, je deklica stekla v njeno naročje in ji rekla: »Vesela sem, da si nehala delati. Rada te imam!«

»O, hvala, moj otrok. Toda mislim, da si se tudi ti imela lepo, ko si se igrala.«

»Ne, mama,« je odgovorila hčerka. »Trudila sem se, punčki sem govorila prijazne besede, a mi ni nič odgovorila. Rada jo imam, ona pa mi ljubezni ne vrača.«

Misel

Osamljenost je občutek nesreče, ki zajame človeka, ki je sam, pa si samote ne želi. Občuti jo tisti, ki nima prijateljev, pa bi jih rad imel. Rad bi imel družbo ljudi, s katerimi bi se pogovarjal, pa jih nima.

Seveda pa ni še vsak, ki živi sam, tudi osamljen. Kdor je sam, izkuša samoto, ne pa osamljenosti. Dejstva biti sam ali biti osamljen ne smemo enačiti, kakor ne moremo enačiti posta in lakote. Prvo je prostovoljno, drugo je prisiljeno. Prvo človeka krepi, drugo mu jemlje moči.

Osamljenost je veliko bolj uničujoča kakor težka bolezen. Osamljenost ubija počasi, a gotovo. Lahko da ne uniči telesa, dušo pa gotovo.

Molitev

Gospod Bog, prosimo te,
da ne bi nikoli izkusili osamljenosti.
Če bi se kdaj zgodilo,
da bomo morali sami skozi težke trenutke,
naj nas ne teži misel, da smo sami.
Pomagaj nam,
da bomo pogumno sprejeli to stanje.
To bo prvi korak iz teme.
Potem pa nam pomagaj,
da dosežemo zastavljeni cilj.
Pomagaj nam razumeti,
da samota ni isto kot osamljenost.
Samoto kdaj celo iščemo,
samljenosti pa se vsi bojimo.
Ti si Emanuel, Bog z nami.
Naj se vedno zavedamo,
da nas na poti življenja spremljaš, saj si rekel:
»Jaz sem z vami vse dni«.

Iskra

Moli, da te samota spodbudi poiskati nekaj, za kar bo vredno živeti in tudi umreti.

»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 77.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Peter Pavel Glavar

Napisal Marko na 26. januarja 2014. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 2. maj 1721, Ljubljana; † 24. januar 1784, Gomila.

Nezakonski sin neznane matere in iskanje očeta

V krstni knjigi stolne župnije sv. Nikolaja v Ljubljani je zapisano, da je bil “2. maja 1721 krščen Peter Pavel Glavar, nezakonski sin Jerneja Glavarja in njegove priležnice”. Natančen datum njegovega rojstva ni znan. Prvi Glavarjev življenjepisec Josip Henrik Stratil pripoveduje, da je nekega poletnega jutra leta 1721 župnik v Komendi na pragu župnišča našel nekaj tednov starega otroka, med plenicami pa listič z napisom ‘Krščen je za Petra Pavla’. Otroka so dali v rejo revni družini Basaj (Jerasovi) v Vopolju pri Lahovčah. Zgodaj je pokazal nadarjenost in željo po učenju. Dali so ga v jezuitsko gimnazijo v Ljubljani, ki jo je končal z odliko.

Čutil je željo do duhovniškega poklica, zato je ‘pobegnil’ v Gradec in nadaljeval šolanje v tamkajšnjem bogoslovju, ki ga je dovršil z odliko ter postal magister bogoslovja in modroslovja. Vrata do tako zaželenega mašniškega posvečenja pa so mu bila zaradi njegovega nezakonskega rojstva zaprta. Odpravil se je iskat očeta: to naj bi bil komendator Peter Jakob Testaferrata. Več okoliščin govori, da je bil glavar res sin komendatorja Testaferrata, ki je prišel v Komendo leta 1715 in je tam živel dobrih petnajst let. Glavar je preko Senja, kjer je bil Jernej Basaj, s katerim je odraščal, obmejni častnik, šel k njemu v Ascoli, ostal nekaj časa pri njem. Z njegovim priporočilom se je vrnil v Senj. Škof Benzoni ga je po spregledu zadržka nezakonskega rojstva, kar dokazuje ohranjena listina, 13. septembra 1744 posvetil v mašnika. Štiri dni kasneje je daroval svojo novo mašo v božjepotni cerkvi na Trsatu. Njegova vztrajnost, s katero je premagoval vse ovire, je bila nagrajena.

Kot župnik je svoje farane obiskoval in poučeval

Mladi duhovnik se je s Trsata odpravil peš v Komendo, kjer se je takoj lotil dela. V dušnem pastirstvu je najprej kot kaplan pomagal onemoglemu župniku Roglju, prevzel je tudi oskrbništvo posesti. Leta 1751 je župnik Rogelj stopil v pokoj in Glavar je bil imenovan za komendskega župnika. Z vsemi močmi se je vrgel na delo. Spoznal je pomanjkljivo versko znanje svojih faranov, zato je pri popoldanski božji službi začel razlagati krščanski nauk. Svoje farane je obiskoval tudi na domu in jih tudi tam poučeval v krščanskem nauku in sicer po kratkem katekizmu, ki ga je sam sestavil. V njem je bilo za otroke 20, za odrasle pa 47 vprašanj. Prehodil je vso komendsko župnijo, ki je bila tedaj precej večja kot danes, ter obiskal in izprašal vse farane. Kdor ni znal krščanskega nauka, ni smel k velikonočni spovedi. Otroci so šli k prvi spovedi s sedmim letom, k prvemu obhajilu pa med osmim in devetim letom. Leta 1752 je dal sezidati lepo benficiatsko hišo (za morebitnega tretjega duhovnika), v kateri je danes znamenita Glavarjeva knjižnica s pohištvom iz tistega časa. Prizadeval si je tudi za splošno izobrazbo ljudi in 1760 v Komendi ustanovil šolo ter tako nadarjenim kmečkim dečkom omogočil pot do višje izobrazbe. Zanjo je kupil posebno hišo, kateri je pridružil še internat. V spomin svoji neznani materi je v letih 1762–1766 dal v Tunjicah sezidati novo baročno cerkev sv. Ane, za katero je prispeval precej denarja in jo je 2. maja 1766, na svoj petinštirideseti rojstni dan, blagoslovil. Med svojimi farani, katerim je posvetil svojih dvaindvajset duhovniških let, je bil srečen in zadovoljen, kljub temu pa je iz raznih vzrokov leta 1766 kupil graščino Lanšprež na Dolenjskem in se konec leta tja preselil.

Lanšpreški gospod, umni gospodar in dobrotnik

Ob njegovem prihodu je bil Lanšprež s posestvom vred hudo zanemarjen. Glavar se je brž lotil dela: sezidal je veliko klet in kaščo za žito, zasadil nov velik vinograd in sadovnjak, vrt za zelenjavo in nakupil plemensko živino. Vsa dele je izvršil popolnoma na lastne stroške. Ko je bila leta 1767 ustanovljena Kmetijska družba za Kranjsko, je Glavar kot njen član opozarjal na potrebe dolenjskega kmeta. Uvajal je nove, napredne načine kmetovanja in skušal je doseči, da bi tudi pri nas izdajali poljudne strokovne knjige za kmete. Glavarjeva velika ljubezen so bile čebele. Čebelariti je začel takoj po prihodu v Komendo in je imel do 200 panjev. Priredil in dopolnil je Janševo knjigo o čebelah in ji dal naslov O čebeljih rojih, ki je ostala v rokopisu.

Vsi Glavarjevi življenjepisci poudarjajo njegovo veliko darežljivost in dobroto. Svoje pomoči ni odrekel nikomur. V oporoki je kot glavne in popolne dediče svojega premoženja določil revne in onemogle bolnike, brez razlike stanu iz komendske župnije in izmed podložnikov lanšpreške graščine. Določil je tudi, naj se njegova graščina Lanšprež proda in z izkupičkom sezida bolnišnica v Komendi.

V začetku januarja 1784 ga je na Lanšprežu obiskal Jernej Basar, vrstnik v mladosti, takrat general v Karlovcu: 14. januarja ga je zadela kap in izdihnil je v Glavarjevih rokah, kar ga je silno prizadelo. Prijatelja so položili k večnemu počitku v grobnico njegove kapele. Duševno in telesno strt se je tudi sam začel pripravljati na smrt. Napisal oporoko in po krajši bolezni je 24. januarja 1784 izdihnil svojo plemenito dušo. Pokopali so ga poleg Basaja in tako ju je prijateljska ljubezen združila tudi po smrti.

(obletnica meseca 01_2014)

Nagovor škofa Jurija Bizjaka ob godu Frančiška Saleškega

Napisal Benjamin na 23. januarja 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

Francisek Saleski Ob godu zavetnika časnikarjev in pisateljev Frančiška Saleškega je škof Jurij Bizjak daroval mašo za zaposlene na Ognjišču. Namenil nam je te besede:

Lansko leto smo se zavetnika časnikarjev v naši hiši spominjali na dan po njegovem godu, letos pa na dan pred njegovim godom. Po njegovem godu se mu zahvaljujemo za prejete milosti, na vigilijo mu gremo naproti s svojimi prošnjami. Žuborenje njegovih besed nam nakazuje, kakšen je bil njegov notranji svet, koliko življenja, koliko vetra in vonjev, koliko cvetja in lepih sadov.

Kakor vsako leto bi se tudi letos rad zahvalil vsem za vaše sosedstvo in vašo bližino. Kolikor je res, da bi Ognjišče brez škofije ne bilo to, kar je, prav toliko je res, da bi tudi škofija brez Ognjišča ne bila to, kar je. Ob misli na naše sobivanje in sožitje mi vedno pride na misel psalmistova primerjava: Kako dobro in prijetno je, če bratje prebivajo skupaj, kakor vonj dragocenega olja, kakor svežina jutranje rose (Ps 133).

Tudi letos seveda ni mogoče našteti vseh pridobitev, ki smo jih skupaj dosegli in smo vam hvaležni za vašo pomoč in prispevek: od domofona do slik in kipov pri Svetem Blažu, od zgibanke do podobic in nalepk za Naldinija in za birmo. Hvala očetu Francu za njegovo brezkončno dobro voljo, direktorju Mihotu za številne povezave in dogovore, uredniku Božotu za tiskovno predstavništvo Škofije Koper in mnogim drugim za različna povabila pogostitve in baklave.

Letošnje naše današnje slavje sovpada s spominom na zaroko Marije in Jožefa, ki sta mu v naši cerkveni pokrajini posvečeni samo dve cerkvi: na kamniških Žalah in v Rakitniku pri Matenji vasi. Tudi čas zaroke je bil čas vigilije, čas pripravljanja in pričakovanja, škoda, da je skoraj pozabljen. V času zaroke je nadangel Gabriel prišel k Mariji in ji prinesel veselo oznanilo. Pa tudi vse naše življenje je nekakšen čas zaroke, saj smo vsi povabljeni na Jagnjetovo svatbeno gostijo.

Naj tudi vas in vaše hiše obiskovalci in poslušalci oblegajo z vseh strani kakor so v evangeliju oblegali Kristusa in naj prihajajo k vam iz vseh krajev in pokrajin. In naj tudi vam veljajo besede, ki so jih rajajoče žene pele mladeniču Davidu: »Savel jih je tisoč, David deset tisoč!« In vaš zavetnik sveti Frančišek naj vas s svojo duhovno zgovornostjo navdihuje, da boste vedno našli pravo misel in pravo besedo. Amen.

Škof Jurij Bizjak

Nasvet

Napisal Marko na 20. januarja 2014. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zgodba

Študent in profesor

Študent, ki si je zelo želel, da bi v življenju dosegel visok položaj, je imel težave pri učenju. Veliko je študiral in zelo se je trudil, a si ni mogel zapomniti, kar je slišal pri predavanjih niti tega, kar se je učil doma.

Svojo težavo je zaupal enemu od profesorjev. Dejal mu je, da namerava najeti inštruktorja, ki mu bo pomagal pri učenju.

»Nikakor,« ga je poučil profesor: »Ne potrebuješ učitelja, ampak učenca. Ti potrebuješ nekoga, ki mu boš posredoval, česar si se naučil. Tako bo tvoje učenje postalo bolj uspešno.«

Misel

Študent je ravnal zelo modro, ko je vprašal za nasvet izkušenega človeka.

Velikokrat se nam zgodi, da se v življenju znajdemo v resni težavi, a se ne moremo sami spopasti z njo. Ko bodo naše težave velike, bomo ravnali modro, če prosimo sposobne in modre ljudi, da nam pomagajo iti naprej.

Vendar se moramo zavedati, da moder človek ne bo rešil naših problemov, lahko pa nam bo nakazal, katere odločitve nam bodo pomagale do rešitve.

Molitev

Gospod Bog,
Zavedamo se, da izbereš včasih dobrega in modrega človeka,
da nas po njem nagovoriš.
Za to se ti iz vsega srca zahvaljujemo.
Pomagaj nam zavreči slepilo,
da ne potrebujemo nasveta.
Daj nam ponižnosti, ki nam je potrebna,
da bomo hvaležno sprejeli pameten nasvet.
Pomagaj nam razumeti,
da je s tem, ko iščemo nasvet,
večja možnost, da se bomo prav odločili,
saj marsikdaj kdo drug vidi, česar mi ne vidimo.

Iskrica

Nasvet je redkokdaj dobrodošel, a kdor ga želi, ga rad sprejeme.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Recept za srečo

Napisal Marko na 15. januarja 2014. Objavljeno v Recept za srečo.

Sonce, srce, ljubezen, niso samo besede, ki jih pogosto slišimo v lahkotnih pesmih. Lahko nas spodbudijo tudi h globljemu, bolj duhovnemu razmišljanju. Sonce nas vabi k svetlobi, toploti, optimizmu, veselju …; v srcu se razkrivajo čustva, vznemirjenost, čistost, nežnost, odločitve … ob besedi ljubezen pa pomislimo na naklonjenost, prijateljstvo, družino zaljubljenost, Boga … Letos bodo te besede tudi rdeča nit teh naših zapisov, ki bodo spregovorili predvsem o tem, kaj lahko naredimo, da bo naše življenje osrečeno …

Za srečno življenje

Bodi srečen v svojih mislih in v srcu
sprejmi se takšnega, kakršen si
da boš živel polno in širil okrog sebe vedrino.
Bodi srečen v svoji družini:
v tej ‘telovadnici’ ljubezni in služenja
se pripravljaj na življenje v skupnosti.
Bodi srečen v prijateljstvu:
skrbno ohranjaj trdne osebne odnose
v veselju, sprejemanju in odprtosti.
Bodi srečen pri učenju,
prizadevno se pripravljaj na naloge,
ki te čakajo v prihodnosti.
Bodi srečen, ko hodiš korak za korakom
napreduj potrpežljivo in pogumno
okrepi svojega duha.
Bodi srečen v veri,
izroči Gospodu v varstvo svoje življenje,
zaupaj vanj bolj kot sam vase.
Bodi srečen v upanju
prizadevaj si za lepe in visoke ideale
in skušaj jih uresničevati.
Bodi srečen v božji ljubezni
išči srečo za druge bolj kot zase
in delaj dobro vsem.
Bodi srečen v Gospodu
ki te je oblikoval z dlanmi svojih rok
da bi te varoval in se te veselil.
Bodi srečen v Cerkvi
ki se veseli tvoje rasti
in upa na tvoje pričevanje.
Da te bo SONCE vedrine vedno grelo
da bo tvoje SRCE mirno utripalo,
naj LJUBEZEN navdihuje tvoje življenje.

Recept za srečo

Včeraj sta me dva stavka zelo potrla. Moja starejša sestra mi je med prepirom zabrusila: »Odrasti že enkrat, bolje bo zate!«. Prijateljica Anita pa me je nenadoma ‘zadela’ z vprašanjem: »Čuj, Miha, ali si ti srečen človek?« … V svojem življenju sem večkrat zadovoljen sam s seboj, toda ne morem iskreno reči, da sem tudi srečen. Si pa zelo želim, da bi enkrat začel to preobrazbo: da bi odrastel in bi postal vesel človek. Ali imate kakšno zdravilo, kakšen recept? (Miha, 16 let)

Recept si ti sam!? Lahko si oblečemo zdravniško haljo, te poslušamo, svetujemo … toda recept je v tebi, še bolje, ti sam si recept sebi in vsa zdravila imaš pri roki: v svojem srcu, svojem razumu, v moči volje. Volja je beseda, ki je danes ne slišimo prav pogosto. Samo iskanje sreče je nekaj dobrega. Nič ni namreč slabšega, kot to, da si ne želiš ničesar. Tvoje želje so resnične: zato jih neguj. Želja je kot domišljija, da bi se dotaknil zvezd. Sreča je sad lepega življenja in prizadevanja. Ne smeš pričakovati, da se bodo nekatere stvari kar zgodile kar same od sebe. Moraš se truditi, sprejeti svojo resničnost. Najslabše je, če postaneš ujetnik samega sebe in stalno ponavljaš: »Poskusil sem že to, naredil sem tako! … Nikoli mi ne bo uspelo! … Vedno je bilo tako …« Še eno primerjavo ti ponujam za konec: sreča je podobna očalom, na nosu jih imamo, pa jih navadno ne vidimo.

»Glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje!« (Robert Baden–Powell)

NE brezvoljnosti

Življenje moramo živeti, ne pa se z njim mučiti. Zato mora vsakdo prevzeti odgovornost, uresničiti sebe in svojo vlogo … Najprej pa je treba odstraniti najhujšo bolezen našega časa, ki nas zelo mori: to je brezvoljnost, neodločnost, vdanost v usodo in malodušje, ki nam hoče vsiliti dobro znano reklo: »Stvari se ne bodo nikoli spremenile … Nikoli ne bo boljše!« Prihodnost je povezana z združevanjem različnih svetov, treba je stopiti skupaj, delati, se učiti … To pomeni biti radoveden, širiti svoje obzorje, vedno več znati, biti razgledan ….

Zgodba

V neki vasi je živel fant, navdušen lokostrelec, ki je vsak dan pridno treniral. Ljudje pa so se norčevali iz njega, ker njegove vadbe niso potekale običajno: namesto, da bi puščice usmerjal v tarčo, je streljal v nebo, proti zvezdam. »Misliš, da jih boš zadel?« so se mu posmehovali vaščani. Za krajevni praznik pa so pripravili različna tekmovanja, med njimi tudi lokostrelski izziv. Med udeleženci je bil tudi fant in prepričljivo je zmagal. To je bil uspeh njegove vadbe: meril je dlje kot drugi.

Veselje do življenja

Kako kaj tvoj zakon? Imaš prijatelje in se pogosto družiš z njimi? Veruješ in ti je vera v pomoč in oporo v tvojem življenju? … To je le nekaj vprašanj iz ankete, ki so jo poslali ljudem v 65 državah sveta – na temo Kako srečno je vaše življenje. Med vprašanji pa ni bilo tistih vprašanj, za katera navadno mislimo, da so odločilnejša za srečo: bogastvo … Rezultat ankete je bil presenetljiv: ugotovili so, da najsrečnejši ljudje ne prebivajo v ZDA, tudi v skandinavskih in drugih evropskih visoko razvitih državah ne – čeprav bi morda to pričakovali. Najsrečnejši so ljudje v revni Nigeriji, v Mehiki, Venezueli, Salvadorju … Kateri pa so najbolj nesrečni? Ljudje držav nekdanje Sovjetske zveze, Romuni …

Vprašanja

¿ Kaj ti pomeni sreča? Poskušaj odgovoriti s kakšnim primerom iz svojega življenja.

¿ Zakaj ljudje radi povedo, da iščejo srečo, le malo pa je takih, ki so pripravljeni priznati, da so tudi v resnici srečni? Kaj ne deluje?

¿ Zakaj Sveto pismo povezuje srečo z izpolnjevanjem božjih zapovedi?

Sreča ni cilj našega življenja, ampak sad tega, kako živimo. Sreča je kot naša senca, zbeži nam, ko jo dohitimo in nam sledi, ko hodimo proti soncu.(Dario Lostado)

Sreča ni cilj, proti kateremu hodimo: to je način potovanja. (Helder Camara)

Ideali so kot zvezde: ne moremo jih doseči z roko, lahko pa si jih – kot to delajo mornarji na odprtem morju – izberemo za vodnice. Če jim sledimo, dosežemo določen cilj v viharnem morju našega življenja. (Karl Schür)

Sonce je vsak dan novo. (Heraklit)

Ne bodi prevzeten, dlan tvoje roke ne more zakriti sonca (tuareški pregovor)

Največja tableta za srečo je življenje. Živi, sprosti se, odpri se, prisluhni drugemu. Če hočeš biti srečen, če hočeš biti svoboden, se nauči ljubiti. Ljubiti in pustiti drugim, da te imajo radi. (Fabio Volo)

Živeti je najredkejša stvar na svetu. Most people exist, that is all.” Večina ljudi obstaja, to je vse. (Oscar Wilde)

PAPEŽI MLADIM O SREČI

Jezus je tisti, ki ga iščete, kadar sanjate o sreči. On vas čaka, ko vas nič, kar najdete, ne zadovolji. On je lepota, ki vas tako privlači, on vas izziva z žejo po polnosti, ki vam preprečuje, da bi se zadovoljili s kompromisi. On vas poziva, da odvržete maske lažnega življenja. On v vaših srcih vidi najbolj pristne odločitve, odločitve, ki jih drugi poskušajo zadušiti. – Jezus je tisti, ki spodbuja v vas željo, da bi iz svojega življenja naredili nekaj čudovitega; voljo, da sledite svojim idealom in ne dovolite, da bi vas premagala povprečnost; pogum, da se ponižno in potrpežljivo posvečate izboljšanju sebe in družbe ter temu, da bi svet napravili bolj človeški in bolj bratsko povezan. (papež Janez Pavel II., svetovni dan mladih, Rim 2000)

Vem, da si prizadevate za velike stvari in se želite zavezati k graditvi boljšega sveta. Dovolite, da to vidijo tudi drugi, da to vidi svet, saj je to točno tisto pričevanje, ki ga svet pričakuje od učencev Jezusa Kristusa; na ta način in predvsem po vaši ljubezni, bo svet lahko odkril zvezdo, ki ji sledimo kot verniki.« (papež Benedikt XVI., 20. svetovni dan mladih, Köln 2005)

Mladi, vi imate pomembno vlogo v slavju vere! Prinašate nam veselje vere in nam govorite, da moramo vedno živeti vero z mladostnim srcem, tudi pri sedemdesetih ali osemdesetih letih! Mladostno srce! S Kristusom se srce nikoli ne postara! – Toda vsi vemo in tudi vi dobro veste, da je Kralj, za katerim hodimo in ki nas spremlja, zelo poseben: je Kralj, ki ljubi do križa in nas uči služiti, ljubiti. Vi se ne sramujete njegovega križa! Nasprotno, objemate ga, ker ste razumeli, da je resnično veselje v darovanju samega sebe, v odpovedi sebi. Razumeli ste, da je Kristus z Božjo ljubeznijo premagal zlo. (papež Frančišek, mladim na cvetno nedeljo, Rim 2013)

Pismo bogatemu mladeniču

Preberi odlomek: Mt 19, 16–22; Mr 10,17–31 ali Lk 18,18–30

Dragi ‘bogati mladenič’, naj ti takoj povem, da se mi zdiš kar simpatičen, čeprav te v Svetem pismu in v pridigah navadno prikazujejo kot otožno osebo. Niti tvojega imena ne vemo. Vemo samo to, da si bil približno mojih let in da je bila tvoja družina premožna. To te ni zadovoljilo. Želel si nekaj več, nekaj boljšega, višjega. In h komu drugemu naj bi se odpravil po nasvet, če ne k Učitelju? Jezus ti ni povedal nič novega: če želiš življenje, uresničeno v polnosti, potem izpolnjuj zapovedi. To si že delal, pričakoval si nekaj povsem drugačnega. Jezus se je ozrl vate, na misel so mu prišle svetopisemske besede: »… svojega Boga boš našel, če ga boš iskal z vsem srcem in vso dušo (prim. 5 Mz 4,29). Končno nekdo, ki išče, “kar je zgoraj”! Pogledal te je v oči in spoznal najgloblje želje tvojega srca, vzljubil te je in ti zato ponudil največ: »Nekaj ti manjka … In tu je pet glagolov, ki bi lahko spremenili tvoje življenje: »Pojdi … prodaj … daj … pridi in hodi za menoj.« Nisi pričakoval, da bo Jezus iz Nazareta zahteval toliko. Morda si pomislil na kakšno bolj konkretno zadevo: miloščino, kakšno daljšo molitev, nekaj več spokornosti … In na tej točki si padel na izpitu.

Podobno se dogaja tudi meni. Ko me prosijo, da sprejmem kakšno obveznost, ki je bolj zahtevna in me nekaj stane, ko bi moral sprejeti kakšno odgovornost, ko sem postavljen pred težjo odločitev … naredim podobno kot ti. Odklonim povabilo. Opravičila imam vedno pri roki in so ‘tehtna’: »Zakaj prav jaz? … Le kje ste našli mene? … Ne, hvala, za to nisem sposoben …, tega jaz ne znam!« Kaj če se napačno odločim? Zato raje odklonim in prepustim, da drugi izbirajo zame. Kot pravi modrec: »Ali si izbereš učitelja, ali pa postaneš učenec tistih učiteljev, ki niso bili izbrani, in se ravnajo po tistem, kar nam narekuje duh časa in je trenutno moderno.« Kako zelo te razumem: spoznati, kaj je prav in dobro, si to želeti, toda ne imeti dovolj poguma, da bi to izbrali … Želeti si leteti visoko, toda ostati nekje pri tleh, čeprav nesrečen, neizpolnjen. Tako gredo mimo mene številne priložnosti, ki mi jih življenje prinaša, življenje pa teče dalje: problem je, da se zelo redko srečava iz oči v oči. Ti si odšel s sklonjeno glavo, žalosten. Obdržal si vse svoje bogastvo, izgubil pa zaklad, ki ti ga je ponudil Jezus. Navezanost je tisto zlo, ki naredi največ škode našemu življenju, ker nas dela neobčutljive, kamnite. Pomisli: če bi to premagal, bi bil danes lahko poznan po imenu, na umetniških slikah bi te videli kot trinajstega apostola, častili bi te kot svetnika … Tako pa si trikrat omenjen v Svetem pismu in o tebi se zelo malo govori – bolj si zgled za to, kako ne smemo ravnati. Upam, da si našel vsaj zdaj svojo uresničitev in da si pri Jezusu v njegovem kraljestvu, da si očaran z njegovim ljubečim pogledom, ki te ni nikoli pozabil. Nekaj te pa lepo prosim: reci Gospodu, naj mi pomaga, da bom znal gledati na svoje življenje tako, kot ga vidi on, da ga bom znal oceniti tako, kot ga zna oceniti on, da bom znal uresničiti tista pričakovanja, ki jih je imel z menoj že od spočetja … in naj ne dopusti, da bi šli mimo mene tisti pomembni trenutki, ko mi ponuja priložnost. Dobro veš, da se nekatere priložnosti ponudijo samo enkrat v življenju in vse je odvisno od nekaj ‘da’ in nekaj ‘ne’, ki so izrečeni v pravem trenutku.

Ravnovesje

Moj Gospod, nakloni mi nemoč ovce in moč leva,
preprostost goloba in zvitost kače;
brezskrbnost murna in pridnost mravlje;
zvestobo psa in delavnost čebele,
opreznost zajca in vztrajnost osla.
Gospod, naj poletim visoko kot orel
in kopljem globoko kot krt,
naj pojem kot slavček in molčim kot riba,
naj bom drzen kot panter in velikodušen kot pelikan.
Gospod, lepo te prosim za moč,
da bom zmogel plavati proti toku.
do manjše
in breme drugih lažje.
Bolnega bom spodbudil
in če kdo sedi v temi,
mu boš prižgal iskrico upanja.

Phil Bosmans

Pripravlja Marko Čuk

Ali je kdo izgubil kontaktno lečo?

Možganska telovadba

POZOR: VIRUS

Virus iz antene

Virus mobilnega telefona

NE duhovni lenobi

Bogastvo

Učena neizobraženost svetnika (ali, šola je pomembna, toda ni vse)

SPODBUDE PAPEŽEV NA SVETOVNIH DNEVIH MLADIH

MODROST = SREČA IN LUČ … v svetopisemski knjigi Pregovorov

… in v Knjigi modrosti

Ni mi vrnila ljubezni

Študent in profesor

Recept za srečo

NE brezvoljnosti

Zgodba

Veselje do življenja

Vprašanja

PAPEŽI MLADIM O SREČI

Pismo bogatemu mladeniču

Ravnovesje

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing