Pridejo dnevi, ko je vsakršen smisel težak kot breme, ki ga ne zmoremo več nositi. Vročina poletja je pometla znane ulice mesta. Nikjer ni žive duše. Zavijem v domačo ulico. Na vogalu je šola. Ko prihajam bliže, zagledam zelo običajen prizor. Na železni ograji sedi dekle. Osamljeno in izgubljeno. V roki drži mobilni telefon. Strmi vanj in nenehno pritiska drobne gumbe. Kakor v nekakšni čudni omami skuša nekoga priklicati. Nič. Za hip se ustavim in jo gledam. Nobenega zaupnega pogovora, nobene navdihujoče pripoved, izpovedi. Strmi v tisti majhni ekran in pritiska. Žalost, pomislim, in se z muko poženem proti hiši, v kateri stanujem.
Sam skoraj vedno puščam mobilnik doma. Vendar me danes daje nekakšna zoprna osamljenost, ki pride nenadoma kot nevihta ali kot reklamni letak prileti v poštni nabiralnik. Z ničemer ne morem preprečiti, da pride trenutek izgubljenosti in bede. Če si to priznam, je možnost za rešitev; če priznam to drugim, sem navadno deležen posmeha ali vsaj začudenja.
Ko pridem v prazno stanovanje in globoko v meni jecne tista strašna misel: vse je nesmiselno!, se prestrašim samega sebe. Kako naj rešim to osamljenost? S humorjem? Z jokom? Naj pobrišem prah po pohištvu? Naj napišem nov scenarij? Naj odprem predal, v katerem so nekakšni zdravilni jogurtovi bomboni? Nič od tega, ker je kriza zares huda in se poglablja iz ure v uro. Življenje je tako daleč od mene. Mrzlično iščem v mislih rešitev, človeček globaliziranega, servilnega, medijskega sveta. Vse bi bilo nesmisel. Morda preprost človeški pogovor! Pogovor z nekom, ki ga imam rad in mu zaupam. Na pisalni mizi zagledam svoj mobilni telefon! Nasmehnem se. Saj res, zakaj pa sploh imam to nujno čudo tehnike. Pred mnogimi leti je bil prvi telefon oddaljen od moje domače vasi skoraj uro hoda daleč. Danes … Pograbim to majhno škatlico, ki nam omogoča nenehno komunikacijo. V imeniku imam najmanj petdeset ljudi. Poklical bom samo enega. Enega od petih, tistih najbližjih, ki mi bodo gotovo pomagali. Nekoč mi je šali rekel neki mlad prijatelj: »Ej, stari, tebi se bo vedno oglasila ena sama številka: 112 – nujna pomoč …«
Zastrmim se v mobilni telefon in pritiskam drobne gumbe. Prvi klic. Zvoni. Nihče se ne oglasi. Drugo ime. Številka trenutno ni dosegljiva. Tretja oseba – zasedena … četrta, peta. Osuplo gledam v to čudno zablodo človeške veličine. Je mogoče, da ne dobim nikogar, ko ga zares nujno potrebujem? Še nikoli nisem bil tako razočaran. Odložim mobilnik in nenadoma zazvoni globoka, čudežna, strašno nenavadna misel. Stopim k drugemu predalu omare. Iz njega s potno roko potegnem star, črn mamin rožni venec. Če bi me zdaj videl kdo od mojih petih rešiteljev … Sesedem se v stol in začnem tiho, ponižno, enakomerno. Drobno jagodo za jagodo. Moj telefon do Prijatelja, ki menda vedno posluša; tudi kadar govorim samo o sebi. Molim. Počasi popušča napetost, kriza se umirja. Spet sem se našel. Včasih bolje delujejo nekdanji, zastareli načini komunikacije …
Stanislav

Ognjišče (2014) 02, str. 51

Rozalka je sedela v svojem najljubšem prostoru, v udobnem naslanjaču ob topli peči s pletenjem v rokah. Ob njej je igral radio, naravnan na Radio Ognjišče. Zaslišala je napoved njej priljubljene oddaje Klepetalnica med nami in vami. Napovedovalka je povedala: »Danes se bomo v naši klepetalnici pogovarjali o posojanju denarja. Drage poslušalke, cenjeni poslušalci, povejte nam ali ste že komu kaj posojali, in kakšne izkušnje imate. Ali so vam posojeno vrnili?«
Rozalka je pozorno prisluhnila in takoj so se v njenem srcu obudili že davni spomini. Bilo je lepo nedeljsko popoldne, ko so se vaška dekleta zbrala, da spletejo nekaj vencev in z njimi okrasijo mlaj ter vhodna vrata hiše, kjer bo konec tedna ohcet. V soboto bo namreč njihov vaščan pripeljal na svoj dom nevesto iz sosednje vasi.
Pred šrango bo ženin moral odkupiti nevesto v sosednji vasi, kot je v tem kraju navada, dekleta pa so hotela mladi nevesti z venci pokazati, da jo z veseljem sprejemajo v svojo vas. Po končanem delu se je Rozalka odpravila proti svojemu domu. Prav kmalu je zaslišala, da jo nekdo kliče. Ozrla se je in se začudila, ko je videla, da hiti za njo Martin – fant, ki bo v soboto ženin.
»Rozalka, nekaj bi te prosil,« je z vidno zadrego spregovoril Martin, ko je ob Rozalki stopil s kolesa.
Rozalka ga je vprašujoče pogledala: »Na dan z besedo! Če bom le mogla, bom ženinu rada ustregla,« je z nasmehom hitro pregnala Martinovo zadrego.
Martin je povedal, kaj ga žuli. »Ne skrbi me poroka, moje zadrege je kriva šranga. Saj nisem na praznem, toda zvedel sem, da se fantje iz sosednje vasi pogovarjajo, da mi šrango tako zasolijo, da bom moral izprazniti denarnico do zadnjega beliča, Jaz pa bi se rad malo postavil pred njimi, da me niso čisto izsušili. Rad bi jim pokazal, da mi je še nekaj ostalo v denarnici. Če imaš, te lepo prosim, da mi posodiš. V denarnico bi bankovce zložil tako, da bi čim več zgledalo. Če bom imel za plačilo šrange še dovolj svojega, ti bom vrnil takoj po poroki, če pa bi mi res zmanjkalo, pa ti vrnem ob prvi plači,« je obljubil Martin.
»Nič se mi ne bo mudilo, saj veš, da jaz nimam redne plače in moram vedno imeti pri roki nekaj za vsak slučaj. Jutri pridi. Nekaj imam res, a ne doma, ampak pri prijateljici, in ti bom lahko dala,« je pojasnila Rozalka.
»Hvala že vnaprej. Nikoli ne bom pozabil, da si mi pomagala v zadregi,« je dejal Martin ter se veselo odpeljal.
Ko je zdaj Rozalka poslušala Klepetalnico, je prva gospa, ki se je oglasila, rekla, da še vedno velja star pregovor: »Če si hočeš dobiti sovražnika za vse življenje, potem posojaj.« Rozalka je iz lastne izkušnje bila nasprotnih misli.
Ni se več dobro spominjala, ali ji je Martin posojeni denar vrnil takoj po poroki ali malo kasneje. Svojo obljubo je držal. Ob tem je v Rozalki dozorelo življenjsko spoznanje. Ona je ostala vaška teta, ki je bila pogosto potrebna kakšne pomoči. Ni lahko prositi, ko pa ima vsakdo svoje skrbi in stroške. Nikoli pa ni zaman prosila Martina za kakršno koli pomoč. Še več: Martin ji je pogosto sam ponudil pomoč. »V trgovino grem,« se je oglasil pri njej. »Ali kaj potrebuješ, lahko ti pripeljem.« Tako si je Rozalka z malim, le nekajdnevnim posojilom pridobila dobrotnika. Od tiste poroke je minilo veliko let, Martin je že dedek, toda svojo dobroto je ohranil vse življenje.
Tak je spomin na posojilo denarja poštenjaku v srcu Rozalke, ki je oživel ob radijski klepetalnici. Niso pa tako lepi spomini na vse njene dobrote, ki jih je izkazala drugim. Na žalost še vedno velja star pregovor: »Dobrota je sirota.«
Angelca Škufca

Ognjišče (2014) 02, str. 50

Ko sta se spoznala, nista bila več prav rosno mlada, saj sta jih oba imela že čez petindvajset, a bila je ljubezen na prvi pogled. Ona je vedno trdila, da se njej to že ne bo zgodilo – pa se ji je!
Ko je stopil v ambulanto ves popraskan po obrazu, je kot plah fantič stal pri vratih in mečkal v roki zdravstveno kartico. Ko mu je čistila rane, katere je prej pregledala zdravnica, so se vanjo zazrle najbolj prijazne in tople oči.
Že nekaj let, pravzaprav od konca šole, je tu delala kot medicinska sestra in srečevala veliko ljudi, a tako je ni prevzel še nihče. Sama sebi se je zdela otročja, ko je vsakič, ko je hodil po nove obliže, zardela kot najstnica. In tako se je začelo; čas, ki sta ga preživljala, je bil najlepši v njenem življenju. Takoj ko mu je povedala, da je globoko verna, ji je priznal, da je odraščal v družini brez vere. Starši so sicer imeli zakramente, a njega niso dali niti krstiti.
»Tako te imam rad, da bom naredil vse: sprejel bom vero, se pripravil na krst, šel k obhajilu in birmi, da se poročiva v cerkvi,« ji je rekel.
»Tega ne smeš narediti samo zaradi mene,« mu je odvrnila, »to napravi predvsem zaradi sebe.«
Tako je začel hoditi v cerkev, prejel je vse zakramente. Koliko lepih trenutkov je preživela, ko ga je učila. Zelo hitro je vse dojemal, ona pa je v tem uživala. Da je to delal res samo zaradi nje, je spoznala šele mnogo kasneje, V srcu je bila vera zanj še vedno nekaj tujega, nekaj, brez česar je živel do takrat, ko je spoznal njo, nekaj, “brez česar lahko živiš”, kot je izjavil potem, ko mu je nekoč poočitala, da zanemarja molitev. Saj nekaj časa je z njo hodil k maši, če le ni bil od doma, ker je kot gradbeni inženir delal okrog po gradbiščih. Potem pa je tudi to bilo vedno bolj poredko, le še ob večjih praznikih. Tudi potem, ko sta se jima druga za drugim rodila otroka, Lovro in Sara, ni bilo drugače.
Kot se je on hladil v veri, za katero ni bil nikoli res ogret, se je ohlajal tudi njun zakon. Čeprav na ločitev nobeden od njiju ni pomislil, sta si imela vedno manj povedati. Ob nedeljah in ob večerih je hodil s prijatelji igrat šah ali kegljat ali je sedel za računalnikom. Res pa mu ni smela očitati, da se ne ukvarja z otrokoma. Veliko je bil z njima in ji v vsem pomagal, le ko je beseda nanesla na molitev in vero, je zamahnil z roko in ni hotel reči nič.
Tako sta pač hodila vsak po svoji poti, oba prepričana vsak v svoj prav.
»Ali bova še kdaj našla skupno pot?« jo je nekoč vprašal žalosten in potrt. »Tako lepo je bilo nama na začetku, toliko sva si imela povedati.«
Prijela ga je za roko, pogledala v njegove tople oči in rekla: »Spet bova hodila po isti poti takrat, ko boš ti našel pot nazaj k Bogu. Tako dober človek si, toliko lepega je v tebi, le dušo imaš prazno, brez vere si kot suho drevo.«
Takrat ni slutila, koliko hudih trenutkov bosta prestala oba, da bo res našel pot nazaj.
Bilo je pozimi – šli so na smučanje vsi – tudi ona je uživala na snegu kot že dolgo ne, ko se je zgodilo. Oba sta bila premalo pazljiva in Lovro se je preveč približal nihalki – z vso močjo ga je odbila. Obležal je na tleh brez zavesti.
Sedela sta ob njem dan za dnem, teden dni, da bi se prebudil iz kome. Čeprav so jima zdravniki dajali upanje, da bo preživel, sta s strtim srcem čakala, kaj bo. Ona je tiho molila, on pa je le zrl predse. Ni hotela drezati vanj, ni jokala, le šepetala je: »Naj se zgodi tvoja volja!« Zaupala je tako močno, da ga Bog ne bo še poklical k sebi.
Nekega dne je vstal in brez besed zapustil bolniško sobo. Nič ga ni vprašala, kam gre, vedno ji je prej vse povedal – molče je odšel, čeprav je slutila, je počasi vendarle odšla za njim.
Tiho je odprla cerkvena vrata in obstala: klečal je pred oltarjem, ramena pa so se mu tresla v tihem joku. Stopila je k njemu in ga prijela za roko. »Vse bo še dobro, boš videl,« mu je rekla tiho. »Gospod je neskončno usmiljen , zaupajva vanj. Lovro bo preživel in vse bo še dobro.«
Hvaležno je pogledal skozi solze in se olajšano skupaj z njo potopil v molitev.
Ko so se čez leto po tem dogodku peš odpravili na Svete Višarje v zahvalo za vrnjeno zdravje, ji je na vrhu pred cerkvijo zašepetal: »Pa sva le spet našla skupno pot, jaz pa sem našel tudi pot nazaj k Bogu. Sva morala res oba prestati toliko hudega, da se je to zgodilo?« je povesil glavo.
»Nič se ne zgodi brez razloga, vsaka stvar nas nekaj nauči. Trpljenje je pot v očiščenje in novo življenje,« ga je prijela za roko, da sta družno stopila v božji hram v zahvalo za njegovo usmiljeno ljubezen.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2014) 02, str. 38