Skip to main content

Vera daje odgovor na to, kje je treba iskati vir moči. Bog ne zahteva od človeka ničesar, ne da bi mu hkrati dal moč za to. Vera to uči in izkušnja življenja iz vere to potrjuje.(sv. Edith Stein)

Med izpitom

Preizkušnja

Med izpitom

Zgodba

Med izpitom

Tik pred Božičem je dijak pisal kontrolno nalogo. Ni znal odgovoriti na vprašanje: »Kdaj se je začela prva svetovna vojna?«

Ko je prešlo nekaj časa, je napisal

a) Bog ve kdaj
b) Jaz ne vem
c) Vesel Božič

Čez nekaj dni je dijak dobil rezultate z naslednjimi ocenami:

a) Bog je dobil odlično
b) Ti nezadostno
c) Srečno novo leto

 

Misel

Študentje in dijaki bi bili zelo veseli, če bi vedeli, kaj bodo vprašani. Odgovore na tista vprašanja bi se naučili, da bi dobili odlično oceno.

V življenju smo na stalni preizkušnji. Vprašanja, podobna dijakovemu, se nanašajo na naša pretekla dejanja. Tudi v življenju moramo odgovarjati na vprašanja o naši preteklosti.

Odgovarjati pa moramo na vprašanja, o nas samih. Na primer: Zakaj smo rekli te ali one besede? Zakaj smo se odzvali na ta način in zakaj smo mi naredili določenega dejanja?

 

Molitev

Gospod, pomagaj nam,
da bomo vedno znova preiskovali sami sebe.
Pa ne zato, da bi objokovali svojo preteklost.
To bi bilo nekoristno.
O svoji preteklosti naj razmišljamo,
da se bomo učili iz nje
in poboljšali naše vsakdanje življenje.
Podeli nam moč,
da bomo odstranili vsako oviro na naši poti,
da se ne bi spotaknili.
Pomagaj nam pogumno odstraniti slabo,
ki je v nas, da se ne bi zapletli v zlo
in podlegli skušnjavi.
Naj nas preizkušnje in težave življenja
naredijo modre,
da bomo v življenju še bolj srečni in bolj zadovoljni.

 

Iskrica

Dragulja ne moremo lepo oblikovati brez brušenja, človek ne more biti popolnejši brez preizkušnje.

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2011), 52-53.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 5-7.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Oznanjati Kristusa v digitalni dobi

Oznanjati Kristusa v digitalni dobi

Oznanjati Kristusa v digitalni dobiCerkev že od takrat, ko se je začela množična uporaba interneta, poudarja, naj bomo kristjani navzoči tudi na tem mediju. To je spet poudaril papež Frančišek, ko je 7. decembra 2013 sprejel udeležence plenarnega zasedanja Papeškega sveta za laike. Toliko bolj, ker gre pri svetovnem spletu po papeževih besedah za privilegirano področje delovanja mladih, za katere je omrežje nekaj tako rekoč naravnega. Cerkev se je že od prvih stoletij krščanske dobe dalje soočala z dediščino grške kulture. Papež Frančišek je nadaljeval, da se pred globino njene filozofijo cerkveni očetje niso zaprli. Po drugi strani pa tudi niso sklepali kompromisov z nekaterimi idejami, ki so bile v nasprotju s krščanstvom. »Znali so prepoznati in sprejeti najbolj vzvišene zamisli ter jih od znotraj preoblikovati v luči Božje besede.« Uresničili so nasvet svetega Pavla: »Vse preizkušajte in, kar je dobro, obdržite« (1 Tes 5,21). Papež je še dejal, da je tudi med priložnostmi in nevarnostmi omrežja treba ‘vse preizkušati’ in se zavedati, da bomo tam našli tudi nevarnosti, katerim se je treba izogibati. »Toda pod vodstvom Svetega Duha bomo odkrili tudi dragocene priložnosti za vodenje ljudi do svetlega Gospodovega obličja.« (br)

Frančiškov objem - božje dejanje

Frančiškov objem – božje dejanje

Frančiškov objem - božje dejanjeSredi novembra je papež Frančišek ponovno presenetil vernike, zbrane na sredini avdienci na Trgu sv. Petra. Tudi tokrat je pokazal bližino človeku z ‘roba družbe’. Objel je bolnega Vinica Riva, ki se spopada z redko gensko boleznijo, zaradi katere njegovo telo prekrivajo tumorji. Tudi tokrat so fotografije objema hitro zaokrožile po internetu, o dogodku pa so pisala tudi druga javna glasila. Nekaj dni po dogodku se je o srečanju odločil spregovoriti tudi ta 53-letni Italijan, ki mu je papežev objem izredno veliko pomenil, saj si lahko predstavljamo, da se ga ljudje zaradi njegovega neprijetnega zunanjega izgleda, izogibajo.

Vinco Riva pravi, da se je rodil kot zdrav otrok in je zrastel v čednega fanta. Pri petnajstih letih pa so mi odkrili nevrofibromatozo. Pri tej bolezni gre za motnje v razvoju živčevja, mišic, kosti in kože. Pogosto se pri obolelih na končičih perifernih živcev razrašča odvečno tkivo, kar se navzven pokaže kot odvečna koža oziroma benigni tumorji. Ti so najprej prekrili njegov obraz, nato so se razširili še na ude in trup, končno pa so preplavili celo telo. Zdravniki so mu rekli, da ne bo dočakal tridesetega leta. Sedaj hodi dvakrat tedensko na terapijo, čeprav za bolezen, ki ga je na neki način porinila na rob družbe, ni zdravila. Zato mu je toliko več pomenil papežev prisrčen objem: »Moja bolezen sicer ni nalezljiva, a on tega ni vedel, čutil sem le ljubezen. To je bilo zagotovo Božje dejanje.« Dodal je še, da je mislil, da mu bo ob taki prisrčni sprejetosti srce skočilo iz prsi. (br)

Osebnost leta in osebnost, o kateri se največ govori na internetu

Osebnost leta in osebnost, o kateri se največ govori na internetu

Osebnost leta in osebnost, o kateri se največ govori na internetu11. decembra 2013 je revija Time za osebnost leta izbrala papeža Frančiška. V utemeljitvi priznanja so zapisali, da je Frančišek ‘ljudski papež’ in je kot »voditelj katoliške Cerkve postal nov glas vesti«. P. Federico Lombardi, tiskovni predstavnik Svetega sedeža, je imenovanje označil kot pozitivno znamenje, saj je prestižno priznanje na področju mednarodnega tiska dobil nekdo, ki svetu oznanja duhovne, verske in moralne vrednote ter je zagovornik miru in večje pravičnosti. Dodal je še, da “papež ne išče slave in uspeha, kajti svojo službo opravlja zaradi oznanjevanja evangelija Božje ljubezni do vseh”. Naj spomnimo, da sta bila tudi dva predhodnika sedanjega papeža imenovana za osebnost leta: 1962 Janez XXIII., leta 1994 pa Janez Pavel II.

Že pred tem so papeža Frančiška razglasili za osebnost, o kateri se največ govori na internetu. Številni se sprašujejo, od kod taka priljubljenost sedanjega papeža med ljudmi? Kako to, da je priljubljen tudi med nevernimi in nekatoličani? Morda je eno od skrivnosti odkril spletni portal The Huffington Post, ki je razkril, naj bi se sveti oče, ki je znan po bližini ubogim, bolnim in ljudem na robu družbe, ponoči tiho odpravi iz Vatikana. Preoblečen v navadnega duhovnika naj bi hodil k brezdomcem in celo z njimi razdelil hrano, ki jo je prinesel s seboj. Nadškof Konrad Krajewski, vatikanski ‘miloščinar’, pisanja portala ni zanikal. (br)

Vsi me imajo radi, samo oče ne na gledaliških deskah

Vsi me imajo radi, samo oče ne na gledaliških deskah

Vsi me imajo radi, samo oče ne na gledaliških deskah

Ob 150-letnici župnije Št. Peter–Otočec so se v Teatru Otočec, ki ima že več kot 30-letno tradicijo amaterskega gledališča odločili, da bodo na oder postavili dramo Đura Zrakića z naslovom Vsi me imajo radi, samo oče ne. Premiera drame je bila 23. novembra 2013 na Otočcu. V predstavi igra petnajst igralcev in zanimivo je, da je več kot dve tretjini igralcev dijakov, najmlajša članica šteje le sedem let.

Tokratni dogodek predstavljamo tudi zato, ker ravno to dramo kot povest lahko v nadaljevanjih berete v Ognjišču. Knjiga je leta 2000 izšla pri založbi Ognjišče.

Prva priložnost za ogled drame bo v Vinici 11. januarja 2014, ob 18. uri; v Šmarjeti 12. januarja 2014 ob 18. uri; v Novem mestu v Kulturnem centru Janeza Trdine 31. januarja 2014, ob 19.30, kasneje se jih bo pa dalo videti tudi v Ljubljani in še kje. V letošnjem letu so se v društvu odločili, da bodo del sredstev, zbranih z igro, darovali v dobrodelne namene. (me)

Priložnostna razstava ob 100-letnici Novin

Priložnostna razstava ob 100-letnici Novin

Priložnostna razstava ob 100-letnici Novin

V Martinju, na Goričkem, so 8. decembra obhajali poseben jubilej, 100 letnico izida prve številke prekmurskega tednika Novine. Ob tej priložnosti so pripravili posebno razstavo, kjer so na ogled različni izvodi tednika Novine, ki je izhajal od 8. decembra 1913 pa do 3. aprila 1941. Novine so v najboljših letih imele skoraj 6000 naročnikov – torej je na Novine bil naročen vsak dvanajsti prebivalec Slovenske krajine.

Pobudnik in prvi urednik Novin je bil Jožef Klekl st. »Zdi se, da je Klekl ustanovil Novine, predvsem da bi omejil madžarski, kot je sam dejal, brezbožni liberalizem, in ker je slutil, da prihaja komunizem oziroma boljševizem,« je ob odprtju poudaril soboški škof Peter Štumpf. Poslanstvo Novin je bilo tudi obveščati prekmurskega človeka in mu dvigati slovensko narodno zavest. Novine so s pisanjem o gospodarstvu, leposlovju, aktualnih dogodkih, politiki in verskem življenju širile obzorje ljudem med Muro in Rabo, kot tudi širše in s tem mogoče odločilno prispevale k temu, da meja med Slovenijo in Madžarsko danes ne poteka po reki Muri. Razstava je na ogled v Martinju do božiča, nato bo potovala po župnijah, da se pomen tega dogodka približa čim več ljudem. (me)

Božje in cerkvene zapovedi

Božje in cerkvene zapovedi

Pri verouku sem se naučil pet cerkvenih zapovedi: 1. Bodi ob nedeljah pobožno pri sveti maši, 2. Spovej se svojih grehov vsaj enkrat v letu, 3. Prejmi sveto Rešnje telo vsaj v velikonočnem času, 4. Posvečuj zapovedane praznike, 5. Posti se zapovedane postne dni. Zdaj je ta seznam drugačen. Ali ga Cerkev sme spreminjati? (Karel)

Božje in cerkvene zapovediNamen cerkvenih zapovedi je, kot uči Katekizem katoliške Cerkve, “da vernikom zagotavlja nujno potrebno najmanjšo mero v duhu molitve in v nravnem prizadevanju, v rasti ljubezni do Boga in do bližnjega”. Nastale so iz pastoralnih potreb, ki jih narekuje življenje v raznih obdobjih. Cerkev, ki je te zapovedi oblikovala, jih lahko prilagodi novim razmeram. ‘Stara’ prva zapoved pravi: »Bodi ob nedeljah pobožno pri sveti maši«, po novem pa se glasi: »Udeležuj se svete maše v nedeljo in na zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni«. Zakone in zapovedi lahko spreminja tisti, ki jih je izdal. Cerkev lahko spreminja ‘cerkvene’ zapovedi, ne more pa Božjih, ker jih je postavil Bog in so zapisane v vest vseh ljudi. (sč)

Božič – praznik družine

Božič – praznik družine

Božji Sin se je rodil kot človeški otrok v družini, zato je božič praznik družine. Vemo, da je dandanes, zlasti v razkristjanjeni Evropi, družina v hudi krizi. Z zakoni, ki nasprotujejo Božjim načrtom, rušijo družinsko skupnost. Verni ljudje bi se morali temu upreti. (Anton)

Božič – praznik družineNevarnosti, ki grozi družini, se dobro zaveda ne le Cerkev, ampak tudi družba, ki še trezno razmišlja. Organizacija združenih narodov je leto 1994 razglasila za mednarodno leto družine. S tem je hotela družini priznati, dati in utrditi tisto vlogo, ki ji pripada v življenju posameznega človeka, družbe in mednarodne skupnosti. Papež Janez Pavel II. je takrat napisal apostolsko pismo Leto družine, v katerem je predstavil katoliški nauk o družini in zakonski zvezi. Poudaril je, človeka kot moža in ženo in ju blagoslovil z naročilom, naj bosta rodovitna in gospodarja stvarstva. Božji izvor družine je potrdil Jezus, ko je na vprašanje o razvezi odgovoril: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje« (Mt 19,8). Papež kot zdravilo zoper ‘bolezni’ družine naroča krščanskim zakoncem molitev ter iskreno in zvesto ljubezen. (sč)

»Moja vzgoja je bila zaman: trpim, ker se otroci med seboj sovražijo in ne hodijo k maši«

»Moja vzgoja je bila zaman: trpim, ker se otroci med seboj sovražijo in ne hodijo k maši«

Na Ognjišče sem naročena že prav od samega začetka. Mislila sem ga že odjaviti, ker ga žal ne vzamejo v roke niti otroci, niti vnuki. Moti me namreč slabše čitljivo besedilo na barvni podlagi, majhne črke, svetleči se listi, ki ovirajo branje. Tako lahko sklepate, da imam že kar nekaj let za sabo. Kljub temu pa imama veliko problemov. Morda še več kot mladi.

V zakonu so se nama rodili trije otroci. Po svojih najboljših močeh sem se trudila, da bi jim približala vero in Boga. Tudi na morju smo hodili k maši. Bile so pravljice, molitve, pa vendar sem pazila, da ne bi bila preveč vsiljiva. Žal moj trud ni obrodil sadu. Sedaj so otroci odrasli in imajo že svoje otroke.

Jaz pa trpim, ker se med seboj sovražijo, so si nevoščljivi. Ne hodijo k maši. Poskušam samo gladiti. Pomagam pri vnukih in kuhi. Če prosijo, sicer se ne vtikam. Rezultata pa ni. Ko molim zanje, se v molitvi izgubim in mi sto različnih misli bega po glavi. Če pa mi že uspe moliti, je molitev površna. Ne vem, če je to sploh še vera ali molim samo še samo zaradi bojazni pred Bogom. Ko grem k spovedi, se mi zdi, da se sploh ne morem razbremeniti grehov, ker imam občutek, da mi jih Bog ni odpustil. Težko je, ko molim: »Moj Bog … trdno sklenem, da ne bom več grešila …«, ko pa vem, da mi bodo misli zopet begale od enega do drugega in tretjega in bom v mislih grešila. Podrejala se bom možu, ker je zelo močna osebnost, in zaradi ljubega miru naredim vse, da je mir pri hiši. Občutek imam, da sem stalno v grehu. Zelo težko živim, ker je moje breme vsak dan težje.

Mirjam

 

»Moja vzgoja je bila zaman: trpim, ker se otroci med seboj sovražijo in ne hodijo k maši«Vaše pismo je zelo zanimivo in odpira pereče težave, s katerimi se srečujejo številni današnji starši. Imel sem občutek, da spovedujem pred božičnimi prazniki in poslušam izpovedi staršev, ki jih težijo odnosi v zakonu in z otroki. Še zdaleč niste edini, ki se ji zdi, da je vzgoja bila zaman in jo boli, ker otroci ne hodijo k maši. Morda se sprašujete, kaj rečem ljudem, ki mi, podobno kot vi, spregovorijo o svojih stiskah. Najprej jim zagotovim, da ni nobena vzgoja izgubljena, tudi če trenutno ne vidimo njenih sadov. Vse, kar smo dobrega storili in združili z Božjo ljubeznijo, ni izgubljeno, ne umre, ampak je zapisano pri Bogu. Kdo pa ve, kdaj se bodo otroci spomnili vaših naukov? Morda jih bo zadelo trpljenje, prišli bodo v težave, bodo zboleli, zrušila se jim bo dosedanja trdnost življenja in se bodo začeli spraševati o smisla življenja. In morda se bodo takrat spomnili na vašo vzgojo. Morda jim bodo prav te pomagale iz težav. Kaj bi bilo, če se v takih trenutkih ne bi spomnili besed o veri in Bogu? Kajti tudi to sem že doživel, da so k meni prišli otroci, ki so se, podobno kot vaši, oddaljili od Boga, a so se v težkih trenutkih spomnili maminih besed in naukov.

Druga mati, ki je, podobno kot vi, doživela, da njeni otroci niso več hodili k maši, se je takole tolažila: »Vedno, ko grem k maši, peljem svoje otroke s seboj. Ko so bili majhni, sem jih peljala fizično, sedaj pa v duhu. Za vsakega posebej molim in prosim pri maši.« Kako opogumljajoče sporočilo tudi za vse starše, katerih otroci so zanemarili obisk maše. Peljite tudi vi v duhu svoje otroke s seboj v cerkev. Molite zanje in njihove vnuke. Izročajte jih Bogu in blagoslavljajte jih.

Če se naključno nanese pogovor o veri z otroki, jim to tudi povejte. Recite jim, da jih kot mati neizmerno ljubite in jim ne morete želeti drugega kot dobro. Zato molite zanje in jih v duhu ‘jemljete’ s seboj k maši in jih blagoslavljate. Še vedno pa veljajo tudi glede vere vaše besede: da se ne silite in vtikate. Vsaka sila glede vere bi rodila ravno nasprotni učinek.

Še nekaj o molitvi in o dejstvu, da vam med molitvijo misli zbežijo drugam. Popolnoma razumljivo je, da vam kot materi misli zbežijo k otrokom in vnukom. Toda to ne pomeni, da vaša molitev nima vrednosti. Seveda se nam med molitvijo vsiljujejo problemi, ki jih imamo v življenju. Pa molimo za te probleme in za ljudi, h katerim zbeži naša misel, medtem ko molimo. Izkoristimo te ‘miselne pobege’ za iskreno prošnjo k Bogu.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Bog ni tiran, ki bi prežal nad nami in iskal naše napake. Za prežanje nad našimi grehi ne bi potrebovali Boga. Dovolj bi bil že kakšen policijski minister, najbrž že primitiven komandant. Pa se Bog ne igra policaja. Je Bog neizmerne bližine, Bog, ki vidi naše solze in razume naše bolečine. Tudi vašo. Vidi tudi vaš napor, da bi želeli biti boljši, vidi, da vas skrbi za otroke. Vidi tudi vašo skesanost. Bodite brez skrbi, Bog nam vedno odpušča, ko se kesamo in ga prosimo odpuščanja. Papež Frančišek je pri prvi molitvi angelovega češčenja poudaril prav to, da nam Bog vedno odpušča in navedel besede preproste ženice, ki mu je nekoč dejala: Če Bog ne bi odpuščal, bi bilo že davno konec sveta! Nato pa dodal, da je težava v tem, da se mi utrudimo in ga ne želimo prositi odpuščanja. Ker vam Bog vedno odpušča in vas neizmerno ljubi, odpuščajte tudi vi svojim otrokom in jih ljubite, čeprav niso taki, kakor bi si želeli. Najbrž tudi mi nismo vedno taki, kakršne si želi Bog.

Na božič se nam Bog približa na najnežnejši način – kot nemočen otrok, da bi še laže prišli k njemu in mu zaupali, kar nas teži, ali kakor poje ljudska pesem: »Le k njemu hitimo, saj rad nas ima, zaupno odprimo mu rane srca.« Tudi vi zaupno odprite rane svojega srca Gospodu v zaupanju, da vam je blizu, da bi mogli biti tudi vi blizu najbližjim.

Božo Rustja

Ponižnost

Ponižnost

Ponižnost

Zgodba

Delavec, ki je čistil tla

Manjša šola se je bojevala za finančno preživetje. Stavba je bila v slabem stanju. Učitelji in drugi zaposleni pa so bili slabo plačani.
Nekega dne je neki premožen človek obiskal to šolo in vprašal delavca, ki je čistil tla: »Kdaj bi se lahko srečal z ravnateljem?«
»Od poldne naprej ga lahko dobite v njegovi pisarni,« mu je odgovoril čistilec.
Ko je obiskovalec ob tisti uri stopil v pisarno, je v ravnatelju prepoznal čistilca, čeprav je bil sedaj drugače oblečen.
Čez nekaj dni je ravnatelj prejel ček s precej visoko vsoto. To, da je ravnatelj v duhu služenja opravljal tako preprosto delo, je premožneža tako pretreslo, da je sklenil nameniti šoli lep dar.

 

Misel

Ponižnost je krepost, ki nam pomaga, da na sebe gledamo tako, kakršni smo v resnici: z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ponižnost je priznanje resničnosti.
Ponižnost ni v tem, da zanikamo svoje talente ali dobre lastnosti, ali da se delamo, da nismo tako sposobni kot drugi, da bi nas pohvalili.
Prav ponižnost je mati številnih kreposti, kot so: poštenost, skromnost, potrpežljivost, hvaležnost, poslušnost, spoštovanje in strpnost.
Sad ponižnosti je mir srca, odprtost, veselje.

 

Molitev

Gospod Bog, pomagaj nam,
da se naučimo iskrene ponižnosti,
kajti bolj ko smo ponižni, bližje smo tebi.
Želimo služiti bratom in sestram zaradi tebe.
Naj to služenje navdihujeta
velika ponižnost in ljubezen!
Kadar bomo čutili,
da moramo biti odločni,
naj ostanemo ponižni in ljubeznivi.
Opogumi nas,
da bomo prav uporabljali talente,
ki si nam jih podaril.
Naj to delamo s hvaležnim srcem,
v zavesti, da smo jih prejeli od tebe.
Naj postanemo vedno bolj podobni tebi,
ki si »krotak in v srcu ponižen«.

 

Iskra

Višjo stavbo ko hočemo zgraditi, globlje temelje moramo postaviti. Kolikor više mora rasti drevo, toliko globlje morajo biti korenine. Temelj in korenina kreposti je ponižnost. (Tomaš Špidlik)

Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam (Mt 11,29)

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 113.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.