Skip to main content

Šele tedaj, ko vidite, kakšni so vaši vnuki, lahko presodite, če ste dobro vzgajali svoje otroke.(Erich Maria Remarque)

VS-vedrina-obraza

Vedrina obraza

Sebi moraš ugajati, če želiš biti všeč drugim

Prisežem, da bom tistega, ki mi bo še naprej nakladal, da zunanji videz ne pomeni nič, če ni notranje lepote itd …, vrgla skozi okno. Dovolj imam teh neumnosti, ki jih pripovedujejo nekomu, ki je grd kot jaz. Veste, kaj vam povem: Da bi postala vsaj malo bolj čedna, bi se odpovedala vsem mojim željam in pričakovanjem, ki jih, odkar se zavedam, nosim v sebi. Ali je kdo pripravljen zamenjati z mano? (Karin, 99)

Pišem vam, ker imam številne probleme. Pravijo sicer, da je to pri šestnajstih letih nekaj povsem normalnega, toda taka tolažba mi ne pomaga veliko. Počutim se popolnoma nekoristno, sem ničla in se dobesedno utapljam. Nisem ena tistih, ki se trudi, da bi bila vedno v središču dogajanja, ne potrebujem dokazovanja. Nisem človek s posebnimi potrebami. Spadam v kategorijo normalnih ljudi. Nisem ne vem kako lepa, nisem pa tudi … neopazna. Moj problem je: ne prenašam tega, da bi bila vsakdanja, ena od mnogih. Želim biti jaz, resnična, edinstvena. Moje sanje? Imeti svoj oseben look, nekoliko poseben, tako, da ne bi nikogar odbijala, pa tudi da ne bi preveč izstopala. (Lara,04)

 

Naj vam razkrijem nekaj ‘skrivnosti’

VS-vedrina-obrazaNekaj je gotovo res! Zunanji videz je danes zelo pomemben. In vsem je všeč, če jih drugi opazijo in občudujejo. Danes pa je tudi zelo pomembno da si simpatičen, da si prijetna oseba. Ta simpatija ni toliko vprašanje estetike in zunanjega izgleda. Lepota je namreč zelo relativna, odvisna od posameznika, okusa, okoliščin … Van Goghov avtoportret je lahko nekomu bolj všeč kot Botticcelijeva Venera. Glava kakšnega Mironovega kipa je lahko veliko večji navdih kot DaVincijeva Mona Lisa. Vzor (model) ali vzornica je lahko spodbuda, da si prizadevamo izboljšati svoj videz, zunanjost, toda če si vtepeš v glavo, da boš prav tak kot on (ona), ne boš nikoli zadovoljen sam s seboj. Ne delaj si utvar. Ti si ti, z vsemi odlikami in napakami: nikoli ne boš mogel biti nekdo drug. Najprej moraš razumeti, da nisi zvezdnik iz te ali one nadaljevanke, in zato tega ne jemlji tako resno. Sprejmi samega sebe s svojimi pomanjkljivostmi, mejami in nasprotji. Samo če boš prenašal sebe, boš postal kot človek simpatičen, prijetna oseba. Pomembno je, da vseh dobrih lastnosti, ki jih prav gotovo imaš, ne zakoplješ. Moraš jih sprejeti za svoje in jih skušati le nekoliko prilagoditi razmeram.

Samospoštovanje je pogoj za rešitev večine težav. Še en nasvet: nekoliko ironije do samega sebe tudi ne škoduje. Če se zjutraj, ko se pogledaš v ogledalo, zdiš samemu sebi kar v redu, in ne gledaš samo telesnih pomanjkljivosti, ampak si vzameš nekaj časa, da se normalno urediš, potem ves dan izžarevaš neko vedrino v vseh srečanjih in odnosih z drugimi. Ne bojiš se, kako te bodo ocenjevali drugi, pripravljen si prisluhniti, nisi zavisten drugim … In ko nekdo sprejema samega sebe že od trenutka, ko je zjutraj vstal, mu je potem lažje preživeti cel dan, in tako lahko vse tisto, kar mora čez dan postoriti, naredi veliko bolj uspešno. Samospoštovanje pomaga, da vzljubimo življenje. Erazem Rotterdamski, veliki poznavalec človeške duše, je zgoraj povedano strnil v kratkem stavku: »Jedro sreče: znati biti to, kar si!«

Naj vam odkrijem še nekaj skrivnosti, kako do potrebne vedrine pri srečevanju z drugimi:

Vedrino razodevaš

– če si preprost – če si prizanesljiv – če se tudi takrat, ko si prizadet, ne pustiš – če imaš številne ideale in pričakovanja – če si resničen, in ne živiš dvojnega življenja – če okrog sebe seješ umirjenost – če si sočuten in nosiš v sebi Božjo luč, sočutnega Boga v svojih očeh in na svojem obrazu: iz tega se razvije najbolj zanimiv in največ vreden videz na svetu.

    • Modrost je sonce duše. (nemški pregovor)
    • Kolikor v tebi raste ljubezen, toliko raste v tebi lepota, kajti ljubezen je lepota duše. (sv. Avguštin)
    • Ali ni lepota sorodna ali celo istovetna s tisto močjo, ki vabi človeka najsilneje k Bogu? (Anton Slodnjak)
    • Lepota stvari živi v dušah tistih, ki jih opazujejo. (David Hume)

Lepota

Kaj naj stori ženska, ki ni posebno lepa, pa se je zaljubila v lepega moškega? Ali naj čaka, da bo čudežno postala lepa? Če bi storila to, bi se v tem čakanju postarala in bila bi še manj lepa. Njena edina možnost je, da tega človeka ljubi z vsemi močmi: če ji on ljubezen vrača, bo njen obraz razsvetlila nova luč, ki jo bo naredila privlačno.

Tako je z našo dušo. Grda je zaradi naših grehov, lahko pa postane lepa, če ljubi Boga. Bog je Lepota, v njem ni nič grdega. On nas je ljubil tudi takrat, ko smo bili še grdi. Kako bomo postali lepi? Tako, da ljubimo lepoto. Kolikor raste v tebi ljubezen, toliko raste v tebi lepota, kajti ljubezen je lepota duše. Lep si: toda ne glej sebe, glej tistega, zaradi katerega si postal lep: Jezusa, »najlepšega med človeškimi sinovi«. On te je prvi ljubil. Postani lep na tak način, da te bo mogel ljubiti. (Sveti Avguštin)

Ogledala in njihov odsev

VS-vedrina-obraza2Ob večerih so se ogledala nekega stanovanja srečala, da bi nekoliko poklepetala. Sisi, ogledalo z vrat velike omare, je bilo čisto poklapano: “Moja gospodarica Teja,” je rekla, “se od tedaj, ko jo je zapustil zaročenec, sploh ne meni več zame: zelo sem osamljena, hodi mimo mene in me niti ne pogleda, kot da zanjo ne obstajam več. Tedaj se oglasi Teo: “Luka pa dela prav nasprotno. Cele ure stoji pred mano, ko se pripravlja na svoje rapanje. … Ko ga gledam, kako se zvija, kot bi bil elastičen, me je strah, da bom dobil morsko bolezen.” Zdaj se oglasi Kiki, ogledalo iz Suzanine sobe: “Moja gospodarica,” pravi, “preživi več časa pred menoj, kot s svojimi prijateljicami. Ogleduje svoje noge, trebuh, zadnjico, obraz …, ure in ure se samo ogleduje. Včasih bi se najraje nasmehnil, drugič me dela živčnega s tem svojim zapravljanjem časa.« Nenadoma prijatelji opazijo, da manjka Gogi, Silvijino ogledalo. Kristjanovo ogledalo jih obvesti, da ga je Silvija v trenutku jeze razbila na tisoče koščkov: prišel bo drugič, seveda ves polepljen. Bilo je že pozno in morali so se vrniti v sobe. “Mi ne odsevamo samo podobe telesa,” je modrovala Suzi, “smo tudi odsev želja in pričakovanj, razočaranj, upov in ran naših gospodarjev. Še veliko zanimivega bomo videli v prihodnosti!« Ko so ogledala odhajala, je vsako pri sebi razmišljalo: Škoda da ljudje ne razumejo, da mi ne moremo biti več kot njihov odsev. Če se smejijo, se bo svet okoli njih smejal z njimi. Če gledajo v nas čemerno, se jim bo vse okrog njih zdelo temno in žalostno.

USPEH

Pogosto in veliko se smejati, pridobiti si spoštovanje pametnih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev, ceniti lepoto, najti v drugih najboljše, narediti svet vsaj malo boljši – s tem, da odpravimo kakšno socialno stisko …, vedeti, da vsaj eno ustvarjeno bitje lažje diha, ker si ti živel. To je uspeh! Ralph Waldo Emerson

    • Bog nam podari obraz, nasmeh na njem moraš napraviti sam. (irski pregovor)
    • Obraz je svetilka, s katero sami sebi svetimo na poti, svetimo pa tudi drug drugemu. Obraz je načrt srca. (Ivan Golub)
    • Ljudje se prepoznavamo po obrazu. Spreminjaj nas s svojo milostjo, da bodo ljudje v našem obrazu prepoznali Tvoj obraz in Tebe, Tvojo milino in Tvojo dobroto, Tvojo ljubezen in Tvoj mir. (škof Jurij Bizjak)
    • Na zrcalu imam napis: »Gledaš obraz človeka, od katerega je odvisno, ali boš danes srečen.« Vse je odvisno od načina, kako gledamo na srečo. (John Powell)
    • Človek potrebuje ljubezen, ki bi mu bila Kristusov obraz. Mož, bodi ta obraz svoji ženi. Žena, bodi to svojemu možu. Starši, bodite to svojim otrokom. (Michel Quoist)
    • Daj kos kruha vsakomur, ki te prosi, podari nasmeh vsakemu človeku, ko vidiš, da ga je lačen. (irski blagoslov)
    • Veliko lepši kot lepotice z lepotnih tekmovanj so zame obrazi starih ljudi. Obrazi, polni gub, ki govorijo o sledeh, ki jih je na njih pustilo življenje. (Metka Klevišar)
    • Če tek življenja / ni brez trpljenja, / naj vsaj nam sije na pot Tvoj obraz. / On, če zaprede / mreža nas zmede, / nam bo v pomoč, da utremo si gaz. (Alojz Gradnik)
    • Kaj nas ni groza ob misli, da bi utegnil biti nekje nekdo, ki bi nam strgal krinko z obraza? Kaj nismo nevoščljivi vsem onim, ki so višji in večji od nas? (Marija Kmetova)
    • Kdor mora sam brez upanja živeti, / prijateljev ob sebi ne opazi, / ostanejo mu tuji vsi obrazi, / ne more jih nikoli doumeti. (Vida Taufer)
    • A sedaj je treba borbe v nas, / borbe, svete borbe, ne miru, / ne počitka niti lepih sanj, / ne raziskovanj, izpraševanj, / treba, da spoznamo svoj obraz / in da izpovemo: Mi smo tu! (Srečko Kosovel).
    • Ostati človek – to tvoj vzor / in smoter bodi tvoj najvišji! / Ljub bodi ti obraz človeški / in sveta ti človeška čast! (Anton Aškerc)
    • So ljudje, ki govorico obraza uporabljajo tako, da se ne da spoznati, kaj se skriva zadaj, kaj imajo za bregom. Bog vidi, kar je za obrazom, za kretnjo, za takšno ali drugačno držo telesa. (Romano Guardini)
    • Za praznično vzdušje so obrazi ljudi bolj pomembni kot besede. Obrazi izžarevajo prijateljstvo in prijateljstvo je obraz Kristusa samega. Nič ni lepšega od obraza, ki je postal jasen zaradi boja življenja in skušnjav. (brat Roger iz Taizéja)
    • Vesel obraz – in že se nasmeji sonce. (Phil Bosmans)

Vesel obraz

Ne pozabite, da je obraz narejen za druge: drugi ga morajo gledati in nič ni bolj neprijetnega, kot ure in ure gledati namrščen, zdolgočasen in nezadovoljen obraz. Tvoj obraz je več kot le lepa fasada, več kot znamenje, več kot vstopnica za obisk. Naredi nekaj za svoj obraz, ne samo zase, da bi bil lep v ogledalu, ampak predvsem za druge. Najboljša skrb za obraz ni, da uporabljaš številne kreme, da si puliš obrvi in si jih s črtalom ponovno narišeš, da uporabljaš senčilo, ličilo za veke …

Naredi nekaj za svoj notranji obraz: naj iz tvojih oči zasije veselje, vsaj nekaj svetlobe. Razširi ustnice in se nasmehni. Naj bo tvoj izraz prisrčen. Gospodinje ponavadi pred veliko nočjo naredijo veliko pomladno čiščenje. Lahko bi v letošnjem postnem času naredili čistilno akcijo v svojem srcu: da bi pometli vse tisto, kar nas vznemirja in nas žalosti … iti vzroke za pritožbe in kritike, obrekovanja …. Kaj ima za početi vsa ta šara s tvojo srečo? Nehaj do onemoglosti razglabljati o vsakdanjih nasprotjih. Pokaži svoj najlepši obraz, najboljšega, najbolj prisrčnega, in ne bo ti težko želeti dobro.

 

DESET ZAPOVEDI BOGA VESELJA

1. Jaz sem Gospod tvoj Bog, Bog veselja in ljubezni. Veseli se in se spominjaj, da ti želim dobro in te imam v svojem srcu.
2. Ne bodi žalosten, razočaran in malodušen; tako mi kažeš obraz, ki ni pravi. Prosi me za milost da bi bil veder in sproščen, ne glede na to, kaj ti prinaša življenje.
3. Zavedaj se, več kot boš molil in prosil, več sonca bio v tebi. Ni mogoče praznovati brez vedrega obraza.
4. Spoštuj očeta in mater in ju obdari z nasmehom.
5. Ne uničuj s posmehom, zamero in prezirom vedrine drugih. Ne uničuj skupnosti s prostaškim govorjenjem.
6. Tvoje veselje naj bo neprisiljeno, čisto in polno ljubezni, tako boš odseval Gospodov obraz.
7. Nikogar ne prikrajšaj za veselje, podari nasmeh vsakemu, ki ga srečaš.
8. Ne razširjaj bučnega veselja, ki ni pristno, prej ali slej se bo končalo v dolgočasenju.
9. Naj ne bodo temačni tvoji dnevi, zaradi zavisti do veselja drugih.
10. Veselje te osvobaja. Ne navezuj svojega srca na stvari, ki jih imaš: podari kaj, in boš bogat.

 

SONČNA stran

Veliko je moje veselje, Gospod,
ker vem, da me imaš rad.
Blagoslovljen bodi, Gospod
za veselje, ki si mi ga podaril;
da tvoje sonce razsvetljuje moj obraz.
Odpusti mi zaradi moje slabe volje
in kislih nasmehov,.
Odpusti mi, ker sem pozabil
na neskončno radost življenja.
Pomagaj mi odkriti
sončno stran vsakega človeka
ki ga srečam.
Naj žarek sonca posveti vsem,
ki živijo v temi in revščini,
materialni in duhovni.
Podari mi srce, polno luči,
da bom znal vedno
vsem podariti prijateljski nasmeh.
Veliko je moje veselje, Gospod,
zato, ker vem, da me imaš rad.

 

Papeži o lepoti, Božji podobi …

Cerkev mora spodbujati vse to, kar služi skladnemu razvoju človeškega telesa, ki je po pravici mojstrovina vsega stvarstva, ne samo s svojo skladnostjo, močjo in lepoto, ampak predvsem zato, ker ga je Bog naredil za bivališče in orodje nesmrtne duše, tako, da mu je vdihnil ‘življenjski dih’, s katerim je bil človek ustvarjen po njegovi podobi. (sv. Janez Pavel II.)

Tam, kjer izgine Bog, človek ne postane večji, ampak izgubi svoje božansko dostojanstvo in božji sijaj na svojem obrazu. Tako na koncu postane le še produkt slepe evolucije, nima več božanskega dostojanstva in zato se ga lahko uporabi in izkoristi. Samo če je Bog velik, je velik tudi človek. Zato je pomembno da Bog velik v našem življenju, javnem in zasebnem. (Benedikt XVI.)

Mladi, vi ste nosilci upanja, ustvarjalci prihodnosti, ker v sebi nosite tri želje: željo po lepem, po dobrem in po resnici. Ste iskalci lepote, preroki dobrote in žejni resnice. Vaš ideal mora ustvariti ta svet dobrote, lepote in resnice, saj ste tega tudi zmožni. Pogumno, pojdite naprej, delajte hrup. Kjer so mladi, mora biti tudi hrup.« (papež Frančišek)

    • Nasmeh je luč, ki se pokaže skozi okno obraza in oznanja, da je srce doma (vzhodna modrost)
    • Veselje do življenja je najboljša kozmetika (R. Russel)
    • Ne govorite kar naprej, česa še nimate. Naštejte sami sebi, kaj vendarle imate, in se nasmehnite življenju. Vsega ne boste dobili nikoli. (Marija Sreš)
    • Prijazen nasmeh lahko ogreje tri zimske mesece. (japonski pregovor)
    • Vzgaja se samo s srcem, nasmehom in ljubeznijo. Če otrok čuti, da ga ima nekdo rad, je to najboljša vzgoja. Če ga pa imaš preveč rad, ga razvadiš in vse zavoziš. (Tone Pavček)
    • Ni vam treba potovati po svetu, da bi našli svojo srečo. Vaša sreča je v dobrem, ki ga storite, v veselju, ki ga širite okoli sebe, v nasmehu, ki se razcvete zaradi vas, v solzah, ki jih osušite (Raoul Follereau).
    • Bodite dobri in usmiljeni! Vsak, ki pride k vam, naj odide boljši in srečnejši. Bodite živa podoba božje dobrote, ki naj se odraža na obrazu, v očeh, v nasmehu, v vašem prisrčnem sprejemanju (sv. Terezija iz Kalkute).
    • Ko se obraz smeje, v srcu vzhaja sonce (japonski pregovor)

 

Nagovori dan z nasmehom

Začni vsako jutro s prijaznim obrazom.
Delo te ne bo tako utrujalo.
Skrbi bodo manjše
in breme drugih lažje.
Bolnega bom spodbudil
in če kdo sedi v temi,
mu boš prižgal iskrico upanja.

Phil Bosmans

 

Svetilka telesa je …

VS-vedrina-obraza1

 

 

 

 

 

Nihče ne prižiga svetilke in je ne postavlja na skrit kraj ali pod mernik, ampak na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč. Svetilka telesa je tvoje oko. Kadar je tvoje oko čisto, je svetlo tudi vse tvoje telo, če pa je pokvarjeno, je tudi tvoje telo temačno. Glej torej, ali ni morda luč, ki je v tebi, tema! Če je namreč vse tvoje telo svetlo in ni noben njegov del temačen, bo svetlo vse, kakor tedaj, ko te svetilka osvetljuje z bleskom.« (Lk 11,33-36)

Marko Čuk

Ludovika de Marillac (1591 – 1660)

God: 15. marec

Hčere krščanske ljubezni, usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega, med ljudmi znane kot usmiljenke, ki smo jih predstavili v prejšnji številki Ognjišča, letos obhajajo 350-letnico smrti ustanoviteljev – sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ludovike de Marillac. Papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen navaja njeno ime med svetniki, ki so “slavni vzori družbene karitativne dejavnosti za vse ljudi dobre volje”.

Rodila se je 12. avgusta 1591; njen oče je bil Ludovik de Marillac, plemiški velikaš in svetovalec v francoskem parlamentu, ime njene matere ni znano. Najprej je živela pri očetu v mestu Ferrières, zatem je bila do dvanajstega leta v plemiškem zavodu, ki so ga vodile redovnice dominikanke. Tedaj pa jo je oče izročil v varstvo neki “revni ženi” v Parizu (morda je bila to njena resnična mati?), kjer se je privadila kuhanju in drugim ročnim spretnostim, ki so ji kasneje v življenju prišle zelo prav. Imela je tudi stike s preprostimi dekleti in se seznanila z življenjskimi težavami. Oče ji je pred smrtjo hotel zagotoviti varno prihodnost. Pripravil ji je ženina: to je bil Anton de Gras, oproda in tajnik kraljice Marije Medici. Ludovika se je uklonila očetovi želji in se leta 1613 z njim poročila. Ostala je dvanajst let v zakonu, ki je bil sprva kar srečen. Rodila je sina Mihaela Antona, ki ga je skrbno vzgajala, vendar se otrok pozneje ni ravnal po njenih željah. Mož je hudo zbolel, da se je Ludovike spričo družinskih težav lotevalo malodušje. Reševala se je z dobrimi deli, potrpežljivo je stregla možu in še drugim izkazovala dela usmiljenja. Ko je zašla v mučne verske dvome, ji je Bog poslal na pot sv. Frančiška Saleškega, ki je leta 1618 prišel v Pariz. Po pogovorih z njim se je pomirila.

Za njeno nadaljnje življenje je bilo odločilno srečanje z Vincencijem Pavelskim leta 1624, katerega je nekaj let zatem prosila za stalno duhovno vodstvo. Po smrti moža (1625) jo je Vincencij, ki je poznal njene velike sposobnosti, pošiljal v podeželske kraje kjer so po župnijah delovale Vincencijeve mlade bratovščine krščanske ljubezni. Članice teh bratovščin so se imenovale “služabnice ubogih”. Kamor koli je prišla Ludovika, povsod so te bratovščine oživele. Ludovika je kmalu uvidela, da poročene žene ne zmorejo vseh obiskov pri bolnikih in revežih, ker imajo dolžnosti do svojih družin. Skupaj z Vincencijem je k delu pritegnila preprosta kmečka dekleta. Kot prva se je sama ponudila Marjeta Naseau, za njo so prišle še druge. Prve štiri je sprejela v svoje stanovanje, jih uvedla v duhovno življenje in jih temeljito preskusila. 29. novembra 1633 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile službi bolnikov in revežev. To je bil pravi začetek družbe usmiljenih sester.

Število kandidatinj je naglo raslo. Dekleta so nosila obleko preprostih kmečkih deklet, vse enake, prirejene toliko, da je bilo lahko že na zunaj prepoznati služabnice ubogih. Vincencij je mislil na pravi novi red, vendar brez klavzure. “Njihov samostan bodo hiše bolnikov, njihove celice bodo najete sobe, njihova kapela bo župnijska cerkev, njihov križni hodnik mestne ulice,” je dejal. Ludovika je ob začetku nove družbe napisala nekak pravilnik, ga kasneje dopolnila, nekaj je temu dodal Vincencij. Leta 1647 je Ludovika določila, da mora biti vodstvo nove družbe v rokah predstojnika misijonske družbe Vincencija Pavelskega. Zanjo je neutrudno delala vse do svoje smrti 15. marca 1660. Za blaženo je bila razglašena leta 1920, svetniško čast ji je Cerkev priznala leta 1934. Vstajenja čaka v kapeli materne hiše reda v Parizu.

Zaradi slabih pridig ne grem več k maši

Zaradi slabih pridig ne grem več k maši

Že več let odlašam s pisanjem, a sem se vendar odločila, da vam napišem nekaj stvari, ki me begajo.
Mati Marija je zelo trpela, ko je izgubila edinega Sina. Mislim pa, da tudi danes trpi zelo veliko mater, ko pokopavajo svoje otroke, muči jih pijan mož, imajo prizadete otroke. Mislim, da je veliko mater že na tem svetu svetnic.
Kako velik je greh, če ne greš v nedeljo k maši? Jaz si včasih mislim, da si marsikateri starši želijo, da bi jih otroci kakšno nedeljo obiskali. Pa jih zaradi takih ali drugačnih razlogov ne, pa starši vseeno ne zamerijo otrokom, ker razumejo, da ni vedno časa.
V zadnjem času poznam kar nekaj ljudi, ki so prenehali obiskovati nedeljsko mašo, čeprav so hodili štirideset ali več let, ker pravijo, da jim gre v cerkvi politika na živce. Ali bi se dalo politiko izločiti iz pridig?
Pa še nekaj. Vem, da nimajo vsi duhovniki daru govora ali smisla za pridiganje. Zanima me, če se ne bi dalo, da bi vsaj osnutke pridig nekdo napisal, in bi se razposlale po župnijah. Vedite, da je danes zelo malo duhovnikov, ki še znajo narediti kratko in jedrnato pridigo. Bistvo oz. misel dobre pridige te mora spremljati še ves teden. Posebno v današnjem času, ko se ljudje bolj izobraženi, bolj zahtevni in bolj kritični. Dolga pridiga brez prave vsebine odbija ljudi.
Težko mi je, ker se s takimi vprašanji obračam na vas. Morda ima še kdo podobne težave in pomisleke in bo z veseljem prebral vaše odgovore. Alenka

Zaradi slabih pridig ne grem več k mašiPopolnoma se strinjam z vami, da številne matere tudi danes zelo trpijo. Stiskam, ki ste jih omenili: izguba ali bolezen otroka, pijača v družini, bi lahko dodali še številne druge. Danes morda prav to, da nekaterim materam krvavi srce, ko nemočne gledajo, kako njihovi otroci ubirajo kriva pota, ko zaidejo v slabo družbo, začenjajo uživati mamila, pustijo šolo in, kar je zelo boleče, zapustijo Boga in Cerkev. Menim, da Mati Marija prav zato, ker je sama trpela, še laže uslišuje prošnje trpečih. Ona razume našo bolečino, vidi naše solze in je sočutna z našim trpljenjem.
Nedeljska maša je važna stvar v kristjanovem življenju. Prav lepo jo primerjate obisku otrok pri starših. Seveda starši razumejo, da otroci ne morejo vedno k njim na obisk, če so zaposleni, če imajo bolne otroke … Toda kaj bi rekli starši, ko bi videli, da imajo otroci ob nedeljah čas za vse, za nogometno tekmo, za izlet v gore, kopanje na morju, smučanje, obisk koncerta in diska, za spanje do poldneva, druženje s prijatelji .. samo zanje ne? Upravičeno bi rekli, da jih nimajo radi, ker najdejo čas za vse, le zanje ne. Za tistega, ki ga ljubimo, pa najdemo čas, mar ne? Podobno je z mašo. Če nam je vrednota, bomo našli čas zanjo. Zato je nedeljska maša merilo naše ljubezni do Boga.
Zdi se mi, da na mašo gledamo preveč kot na obveznost. Moraš k maši! Pred časom sem slišal o imenitnem italijanskem spreobrnjencu, ki je dejal: »Maša? Kakšna dolžnost! Privilegij je, da smemo iti k maši!« Sveta daritev je predvsem naša pravica, naše veselje, da smemo k maši, kjer Kristus na otipljiv način, pod podobo kruha in vina, pokaže, kako nas ljubi, da vedno znova prihaja k nam. Z vsako mašo nam pride povedat, kako smo mu dragoceni in nekako to potrdi tudi na ‘materialen’ način. Zdi se mi, da se kristjani premalo zavedamo tega. Papež Frančišek je na svojem tvitu zapisal: »Kakšen življenjski polet dobimo, ko dovolimo, da nas napolni Božja ljubezen!« Lahko bi nadaljevali, kakšen polet izgubimo, če se ne srečujemo z Božjo ljubeznijo pri maši!
Zato pri mašni daritvi, kjer okušamo Božjo ljubezen in dobroto, dobivamo moč za življenje in za vztrajanje v veri in krščanskemu življenju. Z rednim obiskovanjem maše nabiramo ‘duhovno kondicijo’. S to pa je podobno kot s telesno. Saj je lepo in koristno, če gremo dvakrat na leto teč ali v hribe. Škodi nam ne, a zaradi tega ne bomo imeli dobre kondicije. To bomo dosegli z redno vadbo. Tudi takrat, ko ne bomo razpoloženi, a bomo šli npr. teč, bomo postajali telesno odpornejši. Podobno velja za obisk maše. Pridobivamo si ‘duhovno kondicijo’, tudi takrat, ko se nam ne da iti.
Z govorom o evharistiji smo se dotaknili tudi vašega naslednjega vprašanja – pridig pri maši. Seveda politika ne spada v pridigo. Pridiga, oziroma homilija, je razlaga božje besede, večnega Božjega sporočila človeku, in soočanje te besede z našim življenjem. Politična dogajanja ne sodijo vanjo. Že pred leti sem napisal članek Pridigarjeve skušnjave. Med skušnjave sem uvrstil tudi vmešavanje dnevne politike v pridigo.
Nikakor pa ni to ne sme biti razlog, da bi opustili nedeljsko mašo. Niti če je v pridigah kaj politike, niti če pridige niso kvalitetne. Razumem ugovore, saj imam tudi sam rad pridige, na katere se duhovnik pripravi in v kateri mi ponudi ‘duhovno hrano’ za življenje. Dobro se spominjam žene, ki mi je še kot študentu dejala: »Poglej, vi duhovniki imate vsakdanje molitve in premišljevanje, brevir in duhovno branje, vsakdanjo mašo, duhovne obnove in vaje, mi pa imamo samo vašo pridigo. Od te moramo duhovno preživeti cel teden!« Nekvalitetna homilija ni razlog, da bi opustili obisk maše, saj homilija ni bistvo maše. Maša je tudi daritev, je pa tudi poslušanje božje besede (beril, psalma, evangelija), so prošnje vernikov, petje …. V vsem tem lahko najdemo veliko spodbud za življenje po veri.
Vsekakor je velika odgovornost za pridigarja, da se potrudi dati vsaj eno misel in spodbudo za življenje. Je pa to spodbuda tudi za poslušalce. Sveti Janez Zlatousti – ta vzdevek je dobil prav zaradi dejstva, da je imel ‘zlata usta’ za pridiganje – v svojih govorih naroča vernikom, naj bodo odprti za pridigarjevo sporočilo. Naj prosijo Svetega Duha, naj jim odpre srce, da bodo sprejeli razlago božje besede. Veliko ostrejši je papež Frančišek: »Kristjani, ki so alergični na pridigarje, vedno najdejo kaj, kar lahko kritizirajo. Toda v resnici se bojijo odpreti vrata Svetemu Duhu in postajajo žalostni,« je sredi lanskega decembra (13. 12.) rekel med pridigo pri jutranji maši v Domu sv. Marte, ko je razlagal odziv ljudi na pridiganje Janeza Krstnika in Jezusa. Pri prvem jim ni bilo všeč, ker ni jedel in pil, zavrnili pa so tudi Jezusa, za katerega so rekli, da je “požrešnež, pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov”. Vedno so imeli razlog, da so pridigarja kritizirali. Ne postanimo podobni tem ljudem, ampak dobronamerno poslušajmo pridige in skušajmo iz njih izvleči kaj koristnega tudi za svoje življenje.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Dolžina pridige ni merilo njene kakovosti. Tudi v kratki pridigi se da veliko povedati. Osnutki za pridigarje že obstajajo, prav tako lahko pridigar najde več knjig, kjer so že izdelane homilije. Seveda je najbolje, da pridigar sam pripravi homilijo in tako govori iz srca, da srce govori srcu, ali kakor pravi papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselje evangelija, ko govori o pridiganju, da je “Cerkev mati in pridiga ljudem kakor mati, ki govori svojemu otroku v zavesti, da ji otrok zaupa, da je vse, kar ga uči v njegovo korist, ker se čuti ljubljenega”. Dodaja pa tudi, da dobra mati “posluša njegove (otrokove) skrbi in se uči od njega” (139). Papeževe besede so zato izziv za pridigarje in poslušalce!

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str 72-74

 

grzan 03 2014

Postni izziv: krepimo odnose v živo!

V čast mi je, da smem spremljati utrip tolikih mladih v njihovem mladostnem doživljanju – v razbiranju tega, kar je vredno in pomembno za naše življenje. Posebej pomenljiva so mi tista mladostna spoznanja, ki so pridobljena v/po preizkušnjah bivanja. Lahko je v lagodju surfati po sanjskih predstavah, ki jih projicirajo v mozeg naše želje in strastna hotenja, a takšna sanjarjenja imajo le kratek let, zaletijo se v realnost …
»Za postni izziv, katere spremembe se ti zdijo za vas mlade najbolj potrebne?« sem povprašal Simono, ki je lani kot devetošolka prebolela raka. Vem, da se je v tem času soočila z bistvenimi vprašanji našega zemeljskega popotovanja.

grzan 03 2014»V odgovor ti povem sanje. V času bolezni sem v njih prišla do pomembnega spoznanja,« je rekla in potem pripovedovala: »Ob meni je bil nekdo v blagi svetlobi. Mislim, da je bil moj angel varuh. Ves ljubeč, kot najboljši prijatelj, se je sklonil k meni in rekel: “Da se ne boš prestrašila … Kar boš videla ni za smrt, pač pa, da ti bo dobro živeti.” In potem sva, kakor prodrla, v veliko pogrebno dvorano. Stopila sva na mesto, kjer bi moralo biti moje telo. Prestrašila sem se. Angel me je ponovno opomnil: “Ne boj se! Kar zreš je le zato, da pridobiš spoznanje in se povrneš v življenje.” In bilo mi je dano vedeti, da je v poslovilni dvorani natanko 1548 sedežev – prav toliko, kot sem imela prijateljev na facebooku, preden sem odšla v bolnišnico. Vsi stoli so bili prazni. V duši me je zajela globoka tesnoba in angel je izrekel vprašanje, ki se je zastavilo tudi meni: “Kje so? Kje so prijatelji?” Za hip je v besedah zastal, da je še bolj pomenljivo dodal: “Kje so prijatelji, ki to ne morejo biti …” In potem … spominjam se besed angela: “Naj odmre, kar mora umreti, da bo dovolj moči za to, kar je vredno živeti.” Takrat sem zaznala dotik. Mislila sem, da v snu, a me je nekdo dramil k zavesti. Odprla sem oči in videla Jureta in Špelo, ki sta stala ob meni in se smehljala. – In sem doživela uvid: Prijatelji na dotik so tisti, ki jih potrebuješ v tem, kar doživljaš. Redki so in zato toliko bolj dragoceni v našem življenju!«
Čeprav sem vedel, sem povprašal Simono, da bi izostrila misel: »Torej, kaj naj napišem?«
»Predlagaj, da se v postu odvrnemo od navideznih prijateljev, da bomo imeli več časa za stik – za prijateljevanje v živo!«
Če razmišljaš, čemu bi se za postni trening odpovedal, postavljam predte predlog Simone. Odvrni se od tega, kar te odtujuje od tistih vsebin in bližin, ki krepijo moči za življenje. Ne pozabi: Bog želi, da si srečen! Sreča pa se prebuja le v srečevanjih v živo (elektronska druženja, ti sicer izpolnijo/ukradejo čas, potem pa te pahnejo v notranjo praznino). Srečanje, ki je živi stik, okrepi in dodaja moči, pa naj bo to z Bogom (ob molitvi tudi na dotik v evharistiji!), s človekom in stvarstvom. Izkoristimo postni čas za to, kar nas krepi in nam dodaja moči za življenje!

K. Gržan, Na začetku – kolumna, Ognjišče 3 (2014), 3.

Ikona ateizma: "Bog biva!"

Ikona ateizma: “Bog biva!”

Ikona ateizma: "Bog biva!"

Samo enega znanstvenika so v zgodovini imenovali ikona ateizma. To je bil Anthony Flew, profesor filozofije na svetovno znanih univerzah in pisec številnih knjig, v katerih je zagovarjal stališče, da ni Boga. Najbolj znana knjiga Bog in filozofija je doživela veliko izdaj. Znani profesor je bil vzornik številnim ateistom, tudi številnim klubov nevernikov.

Na enem izmed pogovorov z vernim znanstvenikom je dr. Flew zagovarjal znane ateistične argumente, dokler mu nasprotna stran ni postavila dveh vprašanj:

(prvo vprašanje): »V rokah držim Sveto pismo, kje je nastala ta knjiga?«

Dr. Flew: »V tiskarni, seveda.«

Verni znanstvenik je nato nadaljeval: »V tej knjigi je veliko informacij, kar pomeni, da je knjiga nastala v pisateljevem razumu, ne pa v tiskarni. Se strinjate?«

Dr. Flew: »Da, imate prav. Knjiga je nastala v pisateljevem razumu.«

Sledilo je drugo vprašanje, na katerega znani znanstvenik ni znal odgovoriti: »Gospod Flew, ker imajo vsi živi organizmi v sebi zelo zapletene informacije, zapise v genih, v čigavi pameti je nastala ta informacija?«

Dolgotrajen molk je bil pravi šok za njegove ateistične simpatizerje in so zato temo pogovora spremenili in vprašanje je ostalo brez odgovora.

Devet mesecev po razpravi je dr. Flew razmišljal o vprašanju, ki mu ni vedel odgovora. Vedno se je držal svojega načela: Moramo upoštevati dejstva, ne glede, kam nas peljejo. In tako so dejstva znanega ateista privedla do sklepa, ki ga je predstavil na tiskovni konferenci in je izzvala pravi potres med znanstveniki. Pred številnimi kamerami je namreč dr. Flew izjavil: »To konferenco sem sklical, da vas obvestim, da sem postal veren. Pod pritiskom jasnih in nedvomnih znanstvenih dejstev sem moral sprejeti dejstvo, da Bog obstaja. V novi izdaji moje knjige Bog in filozofija bo pisalo, da so vsa moja dosedanja dela premagana.«

Sledil je silen šok. Številni ateisti tega preprosto niso mogli verjeti. Ko so mediji objavili to novico, se je sprožil pravi plaz komentarjev, da Flew ni tako mislil, in da so slabo navedli njegovo izjavo. In takrat je dr. Flew spet šel pred kamere in znova potrdil svoje trdno prepričanje, da Bog biva in da je to znanstveno dejstvo. In ker so še vedno govorili, da so nekateri verski fanatiki napačno razlagali njegove besede, je tokrat Flew sklenil napisati avtobiografsko knjigo Priznam: Bog biva! – Kako je najbolj pravoveren svetovni ateist spremenil svoje stališče. V njej opisuje svoje odraščanje v verski družini, svoj prehod v ateizem, pod vplivom ateistične literature in dolgoletno delo univerzitetnega profesorja in velikega pospeševalca ateizma v svetu. Sledil je popoln preobrat pod vplivom jasnih znanstvenih dejstev.

Božo Rustja

SD 02 2014 0

Na goro Tabor

Sveta dežela (iz romarjevega dnevnika)

Zapuščamo Judejo in na poti proti Galileji se kar nekaj časa vozimo ob Jordanu. Občudujemo, kako dobro je ta svet izkoriščen za rodovitna polja, za ograjami in mrežami so izraelski kibuci, velike vasi, (500 –1000 ljudi), ki so jih Judje uvajali ob naselitvi, da bi se lažje znašli v arabskem svetu in si v njih uredili skupno gospodinjstvo, finance, obrambo, varnost … Poznamo pa še drugačno vrsto združevanja, nekakšne zadruge (mošavim), v katerih se povezujejo sorodne gospodarske panoge. –SD 02 2014 0 Na levi strani so nad nami slavne gore Gilboe, ki imajo v izraelski zgodovini pomembno mesto, saj so bile prizorišče velike bitke in izraelskega poraza v boju s Filistejci, v kateri je izgubil življenje tudi prvi Izraelski kralj Savel in njegovi trije sinovi. Naj ne pade na vas ne rosa ne dež … Naša pot zavija levo (proti SZ) na ravnino, ki se imenuje Ezrael (Gospod seje), ki se širi od Jordana proti Z. Počasi se vračamo iz depresije, pred nami je na desni že gora Tabor (588 m), ki se mogočno dviga nad pokrajino. Na tej izjemno rodovitni ravnini pa je vse usmerjeno v kmetijstvo: velike njive, hlevi in krave … izjemno rodovitna ravnina, ki pa kljub namakanju željno čaka na dež.SD 02 2014 1

 GORA TABOR

Z avtobusom se pripeljemo do sredine pobočja gore, na vrh pa nas po zelo zaviti cesti prepeljejo taksiji. Pričakoval sem, da bom lahko šel ta del poti peš, pa zaradi dogovorjene ure za mašo to ni bilo mogoče … Stojimo na vrhu gore, ki je “videla slavo edinega Boga, učlovečenega božjega Sina”, pred mogočno baziliko, ki jo je arhitekt Barluzzi zasnoval v romansko-sirskem slogu, s tremi stolpi, čisto v smislu tiste Petrove: Gospod, naredimo tukaj tri šotore … Ta cerkev je že tretja na tem kraju, poleg je tudi samostan in hiša za romarje, ki jo vodi skupnost Mondo –X, v kateri se zdravijo nekdanji odvisniki. Vstopimo v mogočno svetišče: tri ladje, stopnišče, kripta in nad njo osrednja apsida, z velikim mozaikom, ki prikazuje božansko skrivnost gore Tabor; okrog mozaiki, ki upodabljajo spremenitve božjega Sina: rojstvo, evharistija, trpljenje in vstajenje …. Pri daritvi v kripti, pri kateri je trajno navzoče Jezusovo spremenjenje pod podobama kruha in vina, prosimo, naj Gospod odpre oči naše vere v to skrivnost na tem kraju … To je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte! … SD 02 2014 1Na nas se zliva nebeška lepota tega kraja, tu smo deležni delčka nebes (pav) … Obiščemo še oba ‘manjša šotora’, Elijevo in Mojzesovo kapelo in na kratko obnovimo še zgodbi obeh mož, ki v Stari zavezi utelešata postavo in preroke. .. Gospod, dobro je, da smo tukaj! … Ali moram res že oditi, se sprašujem tudi sam … Povabilo, ki ga vsakdo prejme na tem kraju je: da poslušamo ljubljenega, ker nam je razodel Očetovo obličje in nas vabi, da se z gore spustimo v naše običajno življenje ter izpolnjujemo njegovo voljo – pa čeprav je to še tako težko.

piše in fotografira: Marko Čuk

Betanija1

Z Jezusom v Betanijo

Sveta dežela (iz spominov na romanje)

Betanija

Betanija1Z Jezusom na poti v Jeruzalem (trpljenje) obiščemo Betanijo. Tu so živeli Lazar, Marija in Marta in sem je Jezus večkrat prihajal na obisk. Betanija je blizu Jeruzalema (3 km), na V pobočju Oljske gore, toda danes na palestinski strani in zaradi zidu in kontrolnih točk je pot do sem preko Cedronske doline zelo zamudna. Tu so se zgodili trije pomembni dogodki: pogovor med Jezusom in Marto … skrbna si in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno; Jezus je po štirih dneh obudil Lazarja … Lazar, pridi ven!, in bil na večerji pri farizeju Simonu Gobavcu, kjer ga je žena mazilila … za moj pogrebni dan.
Prihod v Betanijo si bomo dobro zapomnili, saj so prav tisto jutro muslimani obredno klali ovce in po ulicah je tekla kri … Ustavimo se pri cerkvi, kjer je v bizantinskem času nad Lazarjevo hišo in grobom stala mogočna bazilika s tremi ladjami in čudovitimi mozaiki. V 15. stol. pa so nad grobom zgradili mošejo. Kustodija je morala urediti nov dostop, da ne bi bilo treba hoditi skozi mošejo. Današnje svetišče si je arhitekt Barluzzi zamislil kot mavzolej, ki obsega ostanke vseh prejšnjih zgradb.
Polmrak v cerkvi in svetloba, ki prihaja skozi kupolo, pripovedujeta o upanju na vstajenje in življenje … Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje. Pred cerkvijo si dogodke iz Betanije obudimo z branjem iz Janezovega evangelija, potem pa se odpravimo proti Lazarjevemu grobu. Štiriindvajset ozkih zlizanih kamnitih stopnic vodi v preddverje, od tam pa skozi ozko odprtino, pokrito s kamnom v pravi grob … Ko se izvijemo iz objema groba, je naš cilj Jeruzalem. Če ne bi bilo zidu, ki ga ločuje od Palestincev, bi bili v petnajstih minutah peš pri Betfagi, kjer se bo prihodnjič začela cvetna procesija.

piše in fotografira: Marko ČUK

Pepel za bogoslužno rabo

Pepel za bogoslužno rabo

Štiridesetdnevni postni čas, pripravo na veliko noč, začenjamo s pepelnico, ki je dobila ime po spokornem obredu pepeljenja. Duhovnik verniku posuje nekaj pepela na glavo ali mu s pepelom naredi znamenje križa na čelu. Zanima me, kakšen pepel se uporablja pri tem? (Ignac)

Pepel za bogoslužno raboOdgovor na tvoje vprašanje nam ponuja Simon Gregorčič v svoji znani pesmi V pepelnični noči. Tam opisuje obred pepeljenja. »In stopil sem pred žrtvenik / kot bi duhovnik bil, / pepel iz oljčnih je mladik / nanj del cerkovnik bil. // Pepela zdaj na teme sem / najprej sebi vsul.« Za pepeljenje na pepelnično sredo sežgemo oljčne in druge vejice, ki so bile blagoslovljene na cvetno nedeljo prejšnjega leta. »Oljčne vejice in drugo zelenje spremeni v pepel ogenj,« razlaga France Oražem (Svet bogoslužnih znamenj). »Ogenj, ki vse spreminja in uničuje, je pač čas … Zato nas pepeljenje na začetku postnega časa opomni, naj bi se sredi vsega svojega bogatega življenja zavedali: Vse je minljivo, vse zemeljsko ima svoj končni cilj drugje … Pepeljenje nas torej po eni strani spominja smrti, po drugi strani pa spodbuja k življenju z Bogom.« (sč)

pb 2016 03a

Don Camillo in Peppone 3

pb 2016 03aSliko na naslovnici razlaga zgodba Križev pot, ki pripoveduje, kako je don Camillo ‘poučeval’ dva nevernika z ročajem vil. Njegov stari škof ga je zaradi tega kazensko prestavil v “najbolj nesrečen kraj na tem planetu”. V tisti gluhi samoti je strašno pogrešal Križanega iz cerkve, kjer je bil doslej in se je z njim pogosto zaupno pogovarjal. Sklenil je, da ga gre iskat. Križ je bil težak, pot pa dolga in strma, vendar je s skrajnim naporom prispel do vrha in križ postavil v svojo sedanjo cerkev. Po maši je Križanega vprašal: »Jezus, nisi jezen, da sem te pripeljal v to ubogo cerkev?« Kristus pa mu je z nasmehom odgovoril: »Ne, don Camillo, čudovita cerkev je …«

Prva leta po drugi svetovni vojni je bila za politično vzdušje v Italiji značilna napetost med strankama krščanskih demokratov in komunistov, ki so bili ‘zadrti’ stalinisti. To vzdušje je pisatelj Giovannino Guareschi zajel v zgodbah, v katerih prve pooseblja podeželski župnik don Camillo, druge pa ‘proletarec’ Peppone, župan v tistem kraju. Don Camillo si pri svoji ‘evangelizaciji’ večkrat pomaga z mišicami in je zaradi tega deležen graje Kristusa na velikem križu v cerkvi, ki se mu bolj ali manj skesano izpoveduje. Peppone s svojo rdečo druščino don Camillu rad nagaja in v javnosti nastopa kot zagrizen sovražnik Cerkve. Kot človeka pa sta si moža zelo blizu, prava prijatelja.

    Giovannino Guareschi
    Don Camillo in Peppone 3
    Mohorjeva družba, Celje 2015, strani 371,
    cena broš. 20 €

Zgodbe so izšle v več knjigah v letih 1948–1965; njihovo priljubljenost so povečali in jo še naprej ohranjajo po njih posneti filmi s francoskim komikom Fernandelom (don Camillo) in italijanskim igralcem Ginom Cervijem (Peppone). Dediči so vse knjige povzeli v zbirko Ves don Camillo (Tutto don Camilo), ki obsega 246 zgodb. Naša najstarejša založba jih postopoma ponuja slovenskim bralcem. Doslej so izšle tri zajetne knjige, lahko pričakujemo še dve.

(Ljudje so zahtevali od škofa, da se don Camillo vrne). »Domovinski čut je prisoten v nas, kjerkoli smo, toda ko gre v vojni vojak v napad, mora videti, kako plapola zastava njegovega polka. Zastava ohranja vero v naše moči in zato mora plapolati tudi takrat, ko je vera v domovino prisotna v nas. Ekscelenca: tisti križani Kristus je naša zastava, don Camillo pa njen praporščak.«

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 112.

1403-094a

Postna akcija!

1403-094aTokrat razprodajamo! Pa ne tisto, česar nikakor ne potrebuješ, pač pa tisto, kar si morda že pozabil. In tisto, kar pogosto slišiš, pa se globine besed sploh ne zavedaš. V akciji je nekaj artiklov, ki med mladimi ljudmi nimajo več mesta, kakršnega so imeli v življenju naših prababic in pradedkov. Štirideset postnih dni je čas za vajo v odrekanju, za poglabljanje molitve in opravljanje dobrih del. Lahko pa je tudi čas, da se sprehodiš po nekoliko drugačni postni poti. Poskusi v svojo pripravo na veliko noč vključiti nekaj že malce pozabljenih vrednot in kreposti, ki so v času naših babic sestavljale kristjanov vsakdan.

PDF Celotne postne akcije lahko prenesete na tej povezavi: POSTNA AKCIJA

Če želite igralno površino natisniti na več manjših listov, v Acrobat Readerju izberite gumb ‘Poster’.

Zadnjo verzijo Acrobata dobite na http://get.adobe.com/si/reader/