Zaradi slabih pridig ne grem več k maši
Že več let odlašam s pisanjem, a sem se vendar odločila, da vam napišem nekaj stvari, ki me begajo.
Mati Marija je zelo trpela, ko je izgubila edinega Sina. Mislim pa, da tudi danes trpi zelo veliko mater, ko pokopavajo svoje otroke, muči jih pijan mož, imajo prizadete otroke. Mislim, da je veliko mater že na tem svetu svetnic.
Kako velik je greh, če ne greš v nedeljo k maši? Jaz si včasih mislim, da si marsikateri starši želijo, da bi jih otroci kakšno nedeljo obiskali. Pa jih zaradi takih ali drugačnih razlogov ne, pa starši vseeno ne zamerijo otrokom, ker razumejo, da ni vedno časa.
V zadnjem času poznam kar nekaj ljudi, ki so prenehali obiskovati nedeljsko mašo, čeprav so hodili štirideset ali več let, ker pravijo, da jim gre v cerkvi politika na živce. Ali bi se dalo politiko izločiti iz pridig?
Pa še nekaj. Vem, da nimajo vsi duhovniki daru govora ali smisla za pridiganje. Zanima me, če se ne bi dalo, da bi vsaj osnutke pridig nekdo napisal, in bi se razposlale po župnijah. Vedite, da je danes zelo malo duhovnikov, ki še znajo narediti kratko in jedrnato pridigo. Bistvo oz. misel dobre pridige te mora spremljati še ves teden. Posebno v današnjem času, ko se ljudje bolj izobraženi, bolj zahtevni in bolj kritični. Dolga pridiga brez prave vsebine odbija ljudi.
Težko mi je, ker se s takimi vprašanji obračam na vas. Morda ima še kdo podobne težave in pomisleke in bo z veseljem prebral vaše odgovore. Alenka
Popolnoma se strinjam z vami, da številne matere tudi danes zelo trpijo. Stiskam, ki ste jih omenili: izguba ali bolezen otroka, pijača v družini, bi lahko dodali še številne druge. Danes morda prav to, da nekaterim materam krvavi srce, ko nemočne gledajo, kako njihovi otroci ubirajo kriva pota, ko zaidejo v slabo družbo, začenjajo uživati mamila, pustijo šolo in, kar je zelo boleče, zapustijo Boga in Cerkev. Menim, da Mati Marija prav zato, ker je sama trpela, še laže uslišuje prošnje trpečih. Ona razume našo bolečino, vidi naše solze in je sočutna z našim trpljenjem.
Nedeljska maša je važna stvar v kristjanovem življenju. Prav lepo jo primerjate obisku otrok pri starših. Seveda starši razumejo, da otroci ne morejo vedno k njim na obisk, če so zaposleni, če imajo bolne otroke … Toda kaj bi rekli starši, ko bi videli, da imajo otroci ob nedeljah čas za vse, za nogometno tekmo, za izlet v gore, kopanje na morju, smučanje, obisk koncerta in diska, za spanje do poldneva, druženje s prijatelji .. samo zanje ne? Upravičeno bi rekli, da jih nimajo radi, ker najdejo čas za vse, le zanje ne. Za tistega, ki ga ljubimo, pa najdemo čas, mar ne? Podobno je z mašo. Če nam je vrednota, bomo našli čas zanjo. Zato je nedeljska maša merilo naše ljubezni do Boga.
Zdi se mi, da na mašo gledamo preveč kot na obveznost. Moraš k maši! Pred časom sem slišal o imenitnem italijanskem spreobrnjencu, ki je dejal: »Maša? Kakšna dolžnost! Privilegij je, da smemo iti k maši!« Sveta daritev je predvsem naša pravica, naše veselje, da smemo k maši, kjer Kristus na otipljiv način, pod podobo kruha in vina, pokaže, kako nas ljubi, da vedno znova prihaja k nam. Z vsako mašo nam pride povedat, kako smo mu dragoceni in nekako to potrdi tudi na ‘materialen’ način. Zdi se mi, da se kristjani premalo zavedamo tega. Papež Frančišek je na svojem tvitu zapisal: »Kakšen življenjski polet dobimo, ko dovolimo, da nas napolni Božja ljubezen!« Lahko bi nadaljevali, kakšen polet izgubimo, če se ne srečujemo z Božjo ljubeznijo pri maši!
Zato pri mašni daritvi, kjer okušamo Božjo ljubezen in dobroto, dobivamo moč za življenje in za vztrajanje v veri in krščanskemu življenju. Z rednim obiskovanjem maše nabiramo ‘duhovno kondicijo’. S to pa je podobno kot s telesno. Saj je lepo in koristno, če gremo dvakrat na leto teč ali v hribe. Škodi nam ne, a zaradi tega ne bomo imeli dobre kondicije. To bomo dosegli z redno vadbo. Tudi takrat, ko ne bomo razpoloženi, a bomo šli npr. teč, bomo postajali telesno odpornejši. Podobno velja za obisk maše. Pridobivamo si ‘duhovno kondicijo’, tudi takrat, ko se nam ne da iti.
Z govorom o evharistiji smo se dotaknili tudi vašega naslednjega vprašanja – pridig pri maši. Seveda politika ne spada v pridigo. Pridiga, oziroma homilija, je razlaga božje besede, večnega Božjega sporočila človeku, in soočanje te besede z našim življenjem. Politična dogajanja ne sodijo vanjo. Že pred leti sem napisal članek Pridigarjeve skušnjave. Med skušnjave sem uvrstil tudi vmešavanje dnevne politike v pridigo.
Nikakor pa ni to ne sme biti razlog, da bi opustili nedeljsko mašo. Niti če je v pridigah kaj politike, niti če pridige niso kvalitetne. Razumem ugovore, saj imam tudi sam rad pridige, na katere se duhovnik pripravi in v kateri mi ponudi ‘duhovno hrano’ za življenje. Dobro se spominjam žene, ki mi je še kot študentu dejala: »Poglej, vi duhovniki imate vsakdanje molitve in premišljevanje, brevir in duhovno branje, vsakdanjo mašo, duhovne obnove in vaje, mi pa imamo samo vašo pridigo. Od te moramo duhovno preživeti cel teden!« Nekvalitetna homilija ni razlog, da bi opustili obisk maše, saj homilija ni bistvo maše. Maša je tudi daritev, je pa tudi poslušanje božje besede (beril, psalma, evangelija), so prošnje vernikov, petje …. V vsem tem lahko najdemo veliko spodbud za življenje po veri.
Vsekakor je velika odgovornost za pridigarja, da se potrudi dati vsaj eno misel in spodbudo za življenje. Je pa to spodbuda tudi za poslušalce. Sveti Janez Zlatousti – ta vzdevek je dobil prav zaradi dejstva, da je imel ‘zlata usta’ za pridiganje – v svojih govorih naroča vernikom, naj bodo odprti za pridigarjevo sporočilo. Naj prosijo Svetega Duha, naj jim odpre srce, da bodo sprejeli razlago božje besede. Veliko ostrejši je papež Frančišek: »Kristjani, ki so alergični na pridigarje, vedno najdejo kaj, kar lahko kritizirajo. Toda v resnici se bojijo odpreti vrata Svetemu Duhu in postajajo žalostni,« je sredi lanskega decembra (13. 12.) rekel med pridigo pri jutranji maši v Domu sv. Marte, ko je razlagal odziv ljudi na pridiganje Janeza Krstnika in Jezusa. Pri prvem jim ni bilo všeč, ker ni jedel in pil, zavrnili pa so tudi Jezusa, za katerega so rekli, da je “požrešnež, pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov”. Vedno so imeli razlog, da so pridigarja kritizirali. Ne postanimo podobni tem ljudem, ampak dobronamerno poslušajmo pridige in skušajmo iz njih izvleči kaj koristnega tudi za svoje življenje.
- Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
Dolžina pridige ni merilo njene kakovosti. Tudi v kratki pridigi se da veliko povedati. Osnutki za pridigarje že obstajajo, prav tako lahko pridigar najde več knjig, kjer so že izdelane homilije. Seveda je najbolje, da pridigar sam pripravi homilijo in tako govori iz srca, da srce govori srcu, ali kakor pravi papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselje evangelija, ko govori o pridiganju, da je “Cerkev mati in pridiga ljudem kakor mati, ki govori svojemu otroku v zavesti, da ji otrok zaupa, da je vse, kar ga uči v njegovo korist, ker se čuti ljubljenega”. Dodaja pa tudi, da dobra mati “posluša njegove (otrokove) skrbi in se uči od njega” (139). Papeževe besede so zato izziv za pridigarje in poslušalce!
RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str 72-74
»V odgovor ti povem sanje. V času bolezni sem v njih prišla do pomembnega spoznanja,« je rekla in potem pripovedovala: »Ob meni je bil nekdo v blagi svetlobi. Mislim, da je bil moj angel varuh. Ves ljubeč, kot najboljši prijatelj, se je sklonil k meni in rekel: “Da se ne boš prestrašila … Kar boš videla ni za smrt, pač pa, da ti bo dobro živeti.” In potem sva, kakor prodrla, v veliko pogrebno dvorano. Stopila sva na mesto, kjer bi moralo biti moje telo. Prestrašila sem se. Angel me je ponovno opomnil: “Ne boj se! Kar zreš je le zato, da pridobiš spoznanje in se povrneš v življenje.” In bilo mi je dano vedeti, da je v poslovilni dvorani natanko 1548 sedežev – prav toliko, kot sem imela prijateljev na facebooku, preden sem odšla v bolnišnico. Vsi stoli so bili prazni. V duši me je zajela globoka tesnoba in angel je izrekel vprašanje, ki se je zastavilo tudi meni: “Kje so? Kje so prijatelji?” Za hip je v besedah zastal, da je še bolj pomenljivo dodal: “Kje so prijatelji, ki to ne morejo biti …” In potem … spominjam se besed angela: “Naj odmre, kar mora umreti, da bo dovolj moči za to, kar je vredno živeti.” Takrat sem zaznala dotik. Mislila sem, da v snu, a me je nekdo dramil k zavesti. Odprla sem oči in videla Jureta in Špelo, ki sta stala ob meni in se smehljala. – In sem doživela uvid: Prijatelji na dotik so tisti, ki jih potrebuješ v tem, kar doživljaš. Redki so in zato toliko bolj dragoceni v našem življenju!«
Na levi strani so nad nami slavne gore Gilboe, ki imajo v izraelski zgodovini pomembno mesto, saj so bile prizorišče velike bitke in izraelskega poraza v boju s Filistejci, v kateri je izgubil življenje tudi prvi Izraelski kralj Savel in njegovi trije sinovi. Naj ne pade na vas ne rosa ne dež … Naša pot zavija levo (proti SZ) na ravnino, ki se imenuje Ezrael (Gospod seje), ki se širi od Jordana proti Z. Počasi se vračamo iz depresije, pred nami je na desni že gora Tabor (588 m), ki se mogočno dviga nad pokrajino. Na tej izjemno rodovitni ravnini pa je vse usmerjeno v kmetijstvo: velike njive, hlevi in krave … izjemno rodovitna ravnina, ki pa kljub namakanju željno čaka na dež.
Na nas se zliva nebeška lepota tega kraja, tu smo deležni delčka nebes (pav) … Obiščemo še oba ‘manjša šotora’, Elijevo in Mojzesovo kapelo in na kratko obnovimo še zgodbi obeh mož, ki v Stari zavezi utelešata postavo in preroke. .. Gospod, dobro je, da smo tukaj! … Ali moram res že oditi, se sprašujem tudi sam … Povabilo, ki ga vsakdo prejme na tem kraju je: da poslušamo ljubljenega, ker nam je razodel Očetovo obličje in nas vabi, da se z gore spustimo v naše običajno življenje ter izpolnjujemo njegovo voljo – pa čeprav je to še tako težko.
Z Jezusom na poti v Jeruzalem (trpljenje) obiščemo Betanijo. Tu so živeli Lazar, Marija in Marta in sem je Jezus večkrat prihajal na obisk. Betanija je blizu Jeruzalema (3 km), na V pobočju Oljske gore, toda danes na palestinski strani in zaradi zidu in kontrolnih točk je pot do sem preko Cedronske doline zelo zamudna. Tu so se zgodili trije pomembni dogodki: pogovor med Jezusom in Marto … skrbna si in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno; Jezus je po štirih dneh obudil Lazarja … Lazar, pridi ven!, in bil na večerji pri farizeju Simonu Gobavcu, kjer ga je žena mazilila … za moj pogrebni dan. 
Odgovor na tvoje vprašanje nam ponuja Simon Gregorčič v svoji znani pesmi V pepelnični noči. Tam opisuje obred pepeljenja. »In stopil sem pred žrtvenik / kot bi duhovnik bil, / pepel iz oljčnih je mladik / nanj del cerkovnik bil. // Pepela zdaj na teme sem / najprej sebi vsul.« Za pepeljenje na pepelnično sredo sežgemo oljčne in druge vejice, ki so bile blagoslovljene na cvetno nedeljo prejšnjega leta. »Oljčne vejice in drugo zelenje spremeni v pepel ogenj,« razlaga France Oražem (Svet bogoslužnih znamenj). »Ogenj, ki vse spreminja in uničuje, je pač čas … Zato nas pepeljenje na začetku postnega časa opomni, naj bi se sredi vsega svojega bogatega življenja zavedali: Vse je minljivo, vse zemeljsko ima svoj končni cilj drugje … Pepeljenje nas torej po eni strani spominja smrti, po drugi strani pa spodbuja k življenju z Bogom.« (sč)
Sliko na naslovnici razlaga zgodba Križev pot, ki pripoveduje, kako je don Camillo ‘poučeval’ dva nevernika z ročajem vil. Njegov stari škof ga je zaradi tega kazensko prestavil v “najbolj nesrečen kraj na tem planetu”. V tisti gluhi samoti je strašno pogrešal Križanega iz cerkve, kjer je bil doslej in se je z njim pogosto zaupno pogovarjal. Sklenil je, da ga gre iskat. Križ je bil težak, pot pa dolga in strma, vendar je s skrajnim naporom prispel do vrha in križ postavil v svojo sedanjo cerkev. Po maši je Križanega vprašal: »Jezus, nisi jezen, da sem te pripeljal v to ubogo cerkev?« Kristus pa mu je z nasmehom odgovoril: »Ne, don Camillo, čudovita cerkev je …«
Tokrat razprodajamo! Pa ne tisto, česar nikakor ne potrebuješ, pač pa tisto, kar si morda že pozabil. In tisto, kar pogosto slišiš, pa se globine besed sploh ne zavedaš. V akciji je nekaj artiklov, ki med mladimi ljudmi nimajo več mesta, kakršnega so imeli v življenju naših prababic in pradedkov. Štirideset postnih dni je čas za vajo v odrekanju, za poglabljanje molitve in opravljanje dobrih del. Lahko pa je tudi čas, da se sprehodiš po nekoliko drugačni postni poti. Poskusi v svojo pripravo na veliko noč vključiti nekaj že malce pozabljenih vrednot in kreposti, ki so v času naših babic sestavljale kristjanov vsakdan.
»V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega.«
To je v svojem življenju v vsej polnosti uresničil Jože Trontelj. Rodil se je 1. junija 1939 v Kamniku. Po osnovni šoli v domačem mestu je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. »Hvaležen sem za svojo humanistično izobrazbo,« je povedal v pogovoru za Ognjišče (junija 2008). »Imel sem vrsto odličnih profesorjev, ki so skupaj s svojim bogatim znanjem na skoraj neopazen način prenašali na svoje učence tudi sposobnost za dojemanje vrednot.« Po maturi leta 1958 je študiral medicino: “o izbiri svoje poklice prihodnosti nisem imel nobenih dvomov”. Po diplomi na medicinski fakulteti se je odločil za nevrologijo oz. nevrofiziologijo, kjer je bilo veliko priložnosti ne le za lepo zdravniško, ampak tudi za zanimivo znanstveno delo. Leta 1972 je postal doktor nevroloških znanosti. Leta 1973 je postal docent, 1996 pa redni profesor za nevrologijo na Medcinski fakulteti in na Fakulteti za zdravstvo Univerze v Ljubljani.
Svojo zdravniško kariero je posvetil klinični nevrofiziologiji. V znanstvenih krogih se je uveljavil z mikroelektromiografijo – novo elektrodiagnostično metodo. Sodeloval je pri izdelavi Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstvu človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Oviedske konvencije), ki jo je Slovenija med prvimi državami v Evropi ratificirala. Leta 1995 je prevzel vodenje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Ta dolžnost je sčasoma zasegla ves njegov čas in energijo, tako da ga ni ostalo prav veliko za družino – ženo, dva sinova in hčerko, ki pa so njegova prizadevanja zvesto podpirali.
Ob vseh svojih zahtevnih nalogah in dolžnostih ni odrekel sodelovanja na javnih nastopih, na katerih je z mirno in prepričljivo besedo govoril zlasti o etičnih vprašanjih, povezanimi s področjem bioetike. Zaznamoval je tudi javno razpravo o šolstvu, kulturi, znanosti, pa tudi o odnosu do povojnih pobojev in narodovi prihodnosti. Na posvetu Urada za verske skupnosti, ki je bil v Ljubljani 24. oktobra 2012, je spregovoril o tem, da so religijske vrednote temelj svetovne etike. »Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.« Na velika etična vprašanja najbolj dosledno gleda katoliška vera. »Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.« Papež Janez Pavel II., ki je to načelo odločno zagovarjal, je svoje besede potrdil z zgledom: umrl je v domači postelji, ko je prišel njegov čas. Ni dovolil, da bi mu podaljševali življenje, čeprav bi to morda lahko dosegli v bolnišnici.
»Marsikdo večkrat zavpije med nami: ‘Za ljudstvo, za ljudstvo!’ Ali vprašam: koliko je pravzaprav pisanih knjig za slovensko ljudstvo? Ljudstvo bi že bralo, ko bi le imelo kaj. In kakor bi raslo med nami število dobrih knjig, tako bi tudi raslo med narodom veselje do njih.« Tako je zapisal Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju od Litije do Čateža (1858), v katerem je zarisal pot razvoja slovenskega slovstva. »Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu.« Ta njegova navodila je prvi izpolnjeval njegov trinajst let mlajši rojak Josip Jurčič, ki si je pridobil pisateljsko slavo že kot gimnazijec. Kakšno desetletje zatem je Josip Stritar zapisal: »Izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko častiteljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti. Vsako novo delo njegovo je pravo veselje slovenskemu občinstvu in množi pisatelju število prijateljev in slavo.
Josip Jurčič, mojster naše poljudne povesti in začetnik slovenskega romana, se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki. Njegov oče Marko iz Jablanice pri Kostanjevici se je kot stiški kočijaž priženil na četrt kmetijo Pri Pajštbarju, ki mu jo je v zakon prinesla žena Marija Jankovič, nekaj let je imel tudi branjarijo in žganjarno. Malemu Jožeku je bil učitelj pri odkrivanju sveta in življenja v domači okolici stari oče Jože Jankovič, materin oče. Rad mu je pripovedoval pravljice in pripovedke o čarovnicah in strahovih, prigode iz časa turških napadov, o tihotapcih in rokovnjačih, o stiških menihih in je s tem zbudil vnukovo domišljijo. V šolo je začel hoditi s sedmimi leti, vendar se niti brati ni naučil, zato je šolo za eno leto pustil. Ko ga je starejša sestra Marija naučila brati, se je vrnil v šolo na Krki, ki jo je končal tako uspešno, da je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Prvi razred gimnazije je dovršil z odliko, zato je bil sprejet v katoliški dijaški zavod Alojzijevišče, kjer je ostal do konca sedmega razreda. Nekateri vzgojitelji so podpirali njegov pisateljski dar. V osmem razredu si je služil kruh s pisateljevanjem. Anton Janežič, urednik Slovenskega glasnika iz Celovca, mu je mesečno pošiljal za njegove spise toliko, da je skromno živel. Že leta 1861 je izšla njegova Pripovedka o beli kači. Po dedovi smrti 1858 mu je v Novicah postavil trajen spomenik s Spomini na deda. Po maturi (1865) je Jurčič šel na Dunaj, da bi študiral klasično jezikoslovje. Veliko časa in moči je posvečal pisateljevanju, s katerim pa se je komaj branil gladu, zato je kmalu uvidel, da študija ne bo mogel nadaljevati. Nekaj časa je še vztrajal na Dunaju, sredi leta 1868 se je preselil v Maribor, kjer je dobil službo v uredništvu Slovenskega naroda.
V gimnazijskih letih je Jurčič zelo veliko bral dela slovenskih pesnikov in pisateljev, odločilno pa so vplivali nanj romani Angleža Walterja Scotta, pri katerem se je ogrel za pripovedništvo. Še večje važnosti pa so bili spisi Frana Levstika Napake slovenskega pisanja, Popotovanje od Litije do Čateža in Martin Krpan; vsi trije so izšli leta 1858, v prvih dveh je Levstik razgrnil svoj načrt, kako pospešiti razvoj slovenskega slovstva, predvsem pripovednega, tretjega pa je ponudil kot ‘vzorec’ ljudske pripovedi. Mladi Jurčič se je takoj lotil dela, kakor je želel Levstik; najprej je začel nabirati narodno blago, prisluhnil je govorici preprostih domačih ljudi, si zapisoval njihove krepke primere. Ob študiju Valvasorja me je vstala pred očmi ‘pravljica iz turških bojev’, kakor jih je priporočal Levstik za povesti. Tako je nastala povest iz 15. stoletja domače zgodovine Jurij Kozjak, slovenski janičar. Izšla je leta 1868 pri Mohorjevi družbi v Celovcu kot slovenske večernice. Čeprav je bilo mohorjanov le 2173, so morali povest natisniti dvakrat po 2500 izvodov. Osmošolec Jurčič je dobil zanjo 100 goldinarjev nagrade. (Po zaslugi Ferdinanda Kolednika je ta povest prevedena v okoli 50 jezikov!) Zelo veliko je Jurčič ustvarjal med svojim prvim bivanjem na Dunaju. Glavno delo te dobe je prvi njegov (in slovenski) roman Deseti brat (1866). Pobudo zanj je dobil od Levstika, s katerim se je osebno seznanil. Franc Levec je v spominih na Jurčiča zapisal, da mu je Levstik vsako povest strogo presojal: hvalil njene vrline, pa tudi odločno grajal, kar se mu je zdelo graje vredno. Deseti brat je kmalu postal prava ljudska knjiga. Popularen je postal zlasti po izdaji pri Mohorjevi družbi z zgovornimi ilustracijami Ivana Vavpotiča leta 1911 v nakladi 85.000 izvodov. Doslej je bilo že nešteto izdaj.
Tri leta (1865–1868), ki jih je Jurčič preživel na Dunaju, so bila pisateljsko zelo rodovitna. Poleg najpomembnejšega dela, romana Deseti brat je v tem času izšlo nekaj njegovih zgodovinskih povesti (Grad Rojinje, Kloštrski žolnir, Hči mestnega sodnika). Posebej pa velja omeniti povest Sosedov sin, ki je res najboljša Jurčičeva povest, verna slika kmečkih ljudi in vaškega življenja na Dolenjskem. Vendar je za svoje delo prejemal zelo skromne honorarje. Ko sta sredi leta 1868 zamrli Janežičevi književni podjetji, je odšel v Maribor v uredništvo Slovenskega naroda, pa se spet vrnil na Dunaj, a godilo se mu je slabo, zato je odšel v Sisak kot sourednik časnika Sudslavische Zeitung, od tam pa nazaj v Maribor. Tam je načrtoval družino z učiteljico Marijo Schwentnerjevo, pa je njen oče to preprečil. Po prehodu k časnikarstvu je v Jurčičevem leposlovnem delu nastal daljši premor. Po letu 1876 se je spet vrnil k leposlovju in napisal nekaj krajših del. »Bil je preverjen, da svojega poklica ni zgrešil in da ni ‘faliran’ študent, kakor so mu večkrat očitali politični nasprotniki. Bil je ponosen, da živi od zaslužka svojega peresa,« je zapisal Fran Levec v svojih spominih na Jurčiča. Leta 1880 je skupaj z Jankom Kersnikom, Franom Levcem in Ivanom Tavčarjem ustanovil nov leposlovni list Ljubljanski zvon – prva številka je izšla o novem letu 1881. Čeprav je bil takrat že na smrt bolan, je za LZ pisal roman Rokovnjači, dokončal je le 11 poglavij, preostala je po Jurčičevem načrtu napisal Janko Kersnik. Tri dni pred smrtjo je končal zgodovinsko tragedijo Veronika Deseniška. 3. maja 1881 je sušica izpila njegove življenjske moči.