Koristna pridobitev ob 200-letnici
Malteški red v Sloveniji in Malteška pomoč Slovenija že vrsto let sodelujeta z narodnim svetiščem na Brezjah, posebej ob tradicionalnem junijskem vseslovenskem romanju bolnikov in invalidov, ki ga organizira naša revija. 25. februarja pa so na Brezjah blagoslovili Sobo sv. Janeza Krstnika, namenjeno za laično prvo pomoč, ter avtomatskega defibrilatorja, ki ga je ob tej priložnosti donirala tovarna zdravil Krka. Vsem sponzorjem, predstavnikom brezjanskega svetišča, članom Malteškega reda ter Malteške pomoči v Sloveniji je predsednik Malteškega reda povedal: »Brez velikih besed smo vsi skupaj stopili na pot proti cilju, ki ga predstavlja laična prva pomoč na tako pomembnem kraju.«
Ob praznovanju 200-letnice Marijine podobe je ta soba koristna pridobitev za narodno Marijino svetišče, saj bo v njej številnim domačim in tujim romarjem zagotovljena laična zdravstvena pomoč, še posebej, ko se zbere večtisočglava množica.
Božo Rustja
Po vzhodnih obronkih Oljske gore, kjer Izraelci na palestinskem ozemlju vztrajno gradijo nova naselja in jih ograjujejo, se iz Betanije bližamo Jeruzalemu. Moramo čez kontrolno točko in že smo na grebenu Oljske gore, kakor se imenuje celoten hrbet griča, ki ima več vrhov. Peljemo se mimo univerzitetnega centra in z vrha imamo čudovit razgled: na eni strani na sveto mesto z okolico, na drugi pa na dolino reke Jordan, na Mrtvo morje in puščavo. Spustimo se do Betfage (hiša fig), ki leži na nekakšnem sedlu, ki povezuje Oljsko goro z višino Betanije. Tu se bomo pridružili Jezusu na njegovi poti v Jeruzalem.
Na tem kraju, ki označuje začetek velikega tedna je Kustodija konec 19. stol. na ostankih križarske cerkve postavila majhno kapelo, ob kateri je tudi samostan. Stopimo v svetišče in ob ograjeni skali, na katero naj bi po izročilu stopil Jezus in se povzpel na oslico, zbrano prisluhnemo besedam evangelista in preroka … glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici … Kot bi bili del množice, ki je upodobljena na freskah, pojemo … Slava ti, hvala in čast, o, Kralj naš, Kristus rešitelj … in mi gremo proti vrhu Oljske gore, po isti poti, po kateri gre procesija vsako leto na cvetno nedeljo popoldne. Pater pripoveduje, da se tu zbere velika množica, v praznovanju se združijo vse tri krščanske skupnosti, z glasbo, petjem, molitvijo in plesom se odpravijo proti Jeruzalemu … s palmami šlo je nekdaj hebrejsko ti ljudstvo naproti …
Vzpenjamo se po cesti na greben Oljske gore in na najvišji točki najprej obiščemo okroglo kapelo (rotundo) Jezusovega Vnebohoda, o kateri bom kaj več povedal prihodnjič, ko se bomo od Svete dežele poslovili. Na levi strani pa je cerkev očenaša – Pater noster. V bizantinski dobi je bilo tu na vrhu Oljske gore, od rotunde vnebohoda do cerkve očenaša, eno veliko svetišče, ki se je imenovalo Eleona, in sta ga dala postaviti cesar Konstantin in njegova mati sv. Helena. Na ruševinah so potem šele v 19. stol tu postavili cerkev, posvečeno očenašu, in karmeličanski samostan … Stopimo na njegovo dvorišče, polno cvetja in zelenja, ki opleta številne arkade, nekoliko naprej je tudi križni hodnik pred cerkvijo. Po izročilu je bila tu v bližini tudi votlina, kjer se je Jezus zadrževal z učenci. Ko so ga nekoč prosili, naj jih nauči moliti, se je to verjetno zgodilo prav v votlini, ki je postala kripta Eleone, in je danes slabo ohranjena. Jezus je z učenci govoril aramejsko, zato je to verjetno tudi prvi jezik očenaša. Med keramičnimi ploščami očenaša v različnih jezikih, ki so postavljene po zidovih na dvorišču, križnem hodniku in v samostanski kapeli (zdaj jih je že več kot 100) poiščemo tudi slovenskega, za katerega so našli prostor še v cerkvi. Bil je namreč postavljen med prvimi – leta 1910, ko je škof Jeglič v Sveto deželo pripeljal prve slovenske romarje. 
V Gospodovi molitvi se spomnimo naših staršev in vseh tistih, ki so nas kdaj v življenju učili moliti, hkrati pa obnovimo zavezo: da moramo tudi mi prenašati to molitev iz roda v rod … Spuščamo se po pobočju Oljske gore in naenkrat se pred nami odpre veličasten pogled na sveto mesto …
Jeruzalem še vedno ostaja tudi kraj zbiranja vseh vernikov, ki častijo enega Boga: Judov, kristjanov in muslimanov. Kristjani so skrbno varovali spomin na Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, vsega se ni dalo doseči s silo (križarji), največ je z vojno ljubezni storil sv. Frančišek in njegovi sinovi se še trudijo, da bi spomin na svete kraje ostal neokrnjen kljub velikim žrtvam in nasprotovanju. Jeruzalem je tudi muslimansko mesto, njihovo tretje sveto mesto. Kjer je stal tempelj, so zgradili Svetišče na skali (Omarjeva mošeja), v njeni bližini pa še mošejo El Aksa, vse to so tudi zanje kraji molitve in tudi med tem našim ogledom mesta z Oljske gore, se iz minaretov večkrat oglasijo presunljivi klici mujezinov v čast Alahu … Edinemu, Velikemu …
Lepo urejena kamnita pot nas s ceste pripelje na kraj, kamor izročilo postavlja evangeljski prizor Jezusovega objokovanja Jeruzalema … ker ne bo ostal kamen na kamnu v tebi … Tu je bilo že v bizantinski dobi svetišče, od 7. stol., pa so tu ostale le ruševine, na katerih je arhitekt Antonio Barluzzi leta 1954 postavil sodobno kapelo. Pri svojih zamislih in načrtovanju ta Plečnikov sodobnik vedno izhaja iz dogodka, ki naj ga svetišče predstavlja in tako je tu zraslo svetišče v obliki solze. Ob štirih reliefih in poslušanju svetopisemskega odlomka si prikličemo v spomin Jezusov pretresljivi klic mestu, na katerega je izjemen pogled skozi veliko stekleno okno za oltarjem. Velik del Z pobočja Oljske gore je judovsko pokopališče. Vsi Judje si namreč želijo biti pokopani čim bližje nekdanjemu templju, kjer bo ob svojem prihodu sodil Jahve in prvi bodo vstali tisti na njegovi desnici. Jezus se je z Oljske gore odpravil v mesto in vstopil v tempelj … in začel izganjati prodajalce … moja hiša naj bo hiša molitve … Mi pa se do Jafskih vrat na Z strani mesta peljemo z avtobusom in se za opoldanski odmor odpravimo na samostojno raziskovanje starega mesta …
Ko se spet zberemo okrog patra, se skozi Sionska vrata odpravimo proti vrhu Z jeruzalemskega griča (krščanski Sion), kjer je dvorana zadnje večerje in cerkev Marijinega zaspanja. Najprej se povzpnemo v dvorano zadnje večerje, ki je povezana s številnimi važnimi dogodki Jezusovega življenja in življenja prve Cerkve. Jezus pošlje učenca, naj večerjo pripravita v zgornji izbi … Pasho so Judje vedno obhajali v krogu družine, ker pa so učenci hodili z Jezusom, so tudi praznike praznovali z njim. V tem najetem prostoru je torej Jezus skupaj z apostoli obhajal velikonočno večerjo in ob praznovanju tega Judovskega največjega praznika (spomin na izhod iz Egipta), je postavil zakrament svoje navzočnosti – evharistijo in dopolnil staro zavezo … vzemite, jejte, to je moje telo …
Mimo Njive krvi (Hakeldama), kupljene za Judeževih trideset srebrnikov, se spustimo proti kraju, kjer je nekdaj stala Kajfova palača in kamor so vojaki po Judovem izdajstvu v Getsemaniju pripeljali Jezusa. Tu naj bi Peter Jezusa zatajil, potem pa … je šel ven in se bridko zjokal … Na tej kraju stoji cerkev Galicantus (petelinjega petja), ki je nastala na ruševinah nekdanjega svetišča. Nikjer pa ni nobenega dokaza, da bi bili tu ostanki Kajfove palače. V zgornjem delu je to moderna cerkev s prizorom Petrovega kesanja, pod njo pa je kripta, ki jo podpirajo mogočni stebri. Spustimo v prostor, ki predstavlja Jezusovo ječo, saj je velika verjetnost, da so Jezusa do jutra zadržali v nekem prostoru. Tu se spomnimo vseh zapornikov in molimo zanje in za tiste, ki skrbijo za njihovo duhovno oskrbo. Na dvorišču pred cerkvijo je kip, ki prikazuje Petrovo pregovarjanje z deklo … tudi ta je bil z njim … ne poznam ga … petelin na stebru pa se že pripravlja, da bo zapel … 
Ob cerkvi so tudi kamnite stopnice, po katerih se je iz doline (od studenca Siloe) prišlo do dvorane zadnje večerje. Dva reliefa spominjata na to, da so verjetno po njih na veliki četrtek prignali tudi zvezanega Jezusa. Z dvorišča pred cerkvijo je lep razgled na vrh Ofel, kjer je bilo nekdaj Davidovo mesto, spodaj je dolina Gehena, ki se povezuje s Cedronsko dolino, pogled seže naprej proti Oljski gori.
Skozi Levja vrata pridemo do najnižje točko cedronske doline, kjer najprej obiščemo Marijin grob. Po stopnišču gremo na ploščad pred cerkvijo vnebovzetja, ki stoji nad grobom, in je skoraj nespremenjena od križarskih časov. 48 stopnic vodi v kripto, v kateri je na desni kapelica – grobnica, v kateri so nekoč ležalo telo umrle naše Gospe. Ko se je namreč Marija vrnila iz Male Azije (bivala je v Efezu, Janez, ki je skrbel zanjo … glej tvoja Mati, glej tvoj sin … pa na bližnjem Patmosu), je z Janezom živela na Sionu. Ko je zaspala (tako govorimo o njeni smrti), je bila položena na najnižjo točko v Getsemaniju (o tem poroča apokrifni spis Marijino zaspanje), v grob, ki je bil izklesan v skali. Ko so se učenci drugi dan vrnili, je bil grob prazen (po apokrifnem Tomaževem evangeliju so v njem našli rože). Marija je tako edina, ki je z dušo in telesom sledila Kristusu, Božjemu in svojemu sinu, v dokončno slavo v nebesih.
Od votline gremo skozi oljčni vrt proti baziliki Jezusovega smrtnega boja. Vrt se je nekdaj imenoval cvetoči vrt in v njem je tudi več stoletnih oljk, zato se ohranja podobnost s tistim iz Jezusovega časa. Tri učence, ki jih je vzel s seboj je bodril … ostanite, bedite z menoj … šel je še malo naprej in molil strt od bolečine in žalosti. Dvakrat se vrne k učencem, toda vedno znova so zaspali … niste mogli eno uro čuti s menoj … Pred baziliko smo, ki stoji na kraju, kjer je bila nekdaj bizantinska cerkev. Mogočna cerkev narodov (šestnajst držav je sodelovalo pri njeni gradnji) je bila zgrajena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Notranjost me prevzame: šest vrst stebrov podpira dvanajst kupol, skozi okna iz alabastra prihaja modro–vijolična svetloba in nas navdaja s tesnobo trpljenja in smrtnega boja. Tu se ni težko zbrati in premišljevati. Pogled usmerim proti mozaiku, ki prikazuje Jezusa, kako Očetu daruje svoje trpljenje in trpljenje človeštva. 
V pravo središče bazilike pa pridem šele, ko se približam skali pred oltarjem, o kateri so pripovedovali romarji od prvih časov. Cerkev je namreč zgrajena na skali, na kateri je Jezus Očeta prosil naj gre ta kelih mimo njega … Del skale so vključili v baziliko, del pa je ostal zunaj in na zidovih … Kako velika milost, da se lahko dotikam skale, na kateri je Jezus podoživljal svoje trpljenje … Ob zatonu dneva se pri maši pod oljkami, ob pogledu na Jeruzalem, skušamo nekoliko poglobiti v skrivnost trpljenja, tako Gospodovega kot tudi vsega človeškega. V veliki petek Gospodovega vstajenja odhajamo s spoznanjem, da Getsemanski vrt ostaja spomenik goreče molitve in prošnje, ki je vedno uslišana ‘po Božje’ in ne ‘po človeško’.
Iz našega betlehemskega zavetja v Casi novi se odpravljamo že zgodaj zjutraj, da bi lahko med prvimi obiskali baziliko Božjega groba, prvo cerkev sveta, ki stoji na kraju, kjer je Jezus opravil svojo krvavo daritev na križu. Skalna pečina nad mestom, kjer so izvrševali smrtne obsodbe, je bila v Jezusovem času zunaj mestnega obzidja, s širitvijo pa je postala del mesta, zato Kalvarije in Božjega groba iz Jezusovega časa ni mogoče več videti. Te svete kraje danes varuje ena sama velika zgradba, kljub očitnim znamenjem časa in razpokam, ki so jih povzročili požari in potresi. Na dvorišču pred baziliko najprej prisluhnemo precej razgibani zgodovini tega kraja, ki so mu kristjani v Jeruzalemu že od začetka izkazovali veliko spoštovanje. Ko je Konstantin leta 313 (Milanski edikt) dal krščanstvu svobodo, je prišla v Sveto deželo njegova mati, sv. Helena, in na njeno pobudo je nad Jezusovim grobom zrasla veličastna bazilika (Martyrium), rotunda nad kapelico Božjega groba pa se je imenovala Anastasis (Vstajenje). Perzijci so (614) uničili vse Konstantinove stavbe, in ko so leta 1099 sveto mesto osvobodili križarji, so baziliko pozidali in sedanja ohranja njene osnovne obrise.
Ko so tu zagospodarili Turki (1187), so svetišče podržavili, leta 1335 pa so postali varuhi svetih krajev frančiškani, ki so baziliko dvakrat obnavljali, nazadnje so jo po požaru 1808 obnavljali pravoslavni Grki, toda notranja kapelica nad božjim grobom kaže precej klavrno podobo, zvezana je s kovinskimi vezmi in vedno bolj propada. Danes si ta najsvetejši kraj po uredbi iz leta 1852 (status quo – ki določa uporabo prostorov in urnike bogoslužnih opravil) delijo tri krščanske Cerkve (katoliška, grška pravoslavna in armenska) in tri manjše krščanske skupnosti (Kopti, sirski in etiopski kristjani). Kraj je vsem kristjanom tako svet, da vsak varuje svoj kotiček ali svojo kapelo, nihče pa ne more preseči zamer iz preteklosti … .[Pred dobrimi tremi leti (2015) pa se je vendarle zgodilo: katoliška, grško-pravoslavna in armenska Cerkev so se dogovorile za obnovo kapele (edikule) – devet mesecev je trajalo restavriranje in lansko leto (2017) pred veliko nočjo so tu obhajali ekumensko bogoslužje ob zaključku obnovitvenih del – več milijonov romarjev vsako leto lahko znova nemoteno obiskuje Jezusov grob.]
Stopamo na kraj, kjer so Jezusu odvzeli oblačila, mu dali vina z žolčem mešanega in ga pribili na križ. Ta sveti kraj je okrašen z mozaiki, posrebren oltar obdajajo prizori trpljenja … tu so ga križali … poleg je oltar Marije Matere bolečin, spodaj se skozi steklo vidi delček svete skale. Potrpežljivo se prepustim množici in njenemu valovanju, ki me nosi sem in tja, mimo stebrov v prostor, kjer je Jezus izdihnil na križu … Kapela na levi strani, za katero skrbijo pravoslavni Grki, sloni na častitljivi skali, ki je ob straneh oltarja vidna skozi steklene plošče. Srebrna plošča, ki je v sredini odprta, kaže odprtino, v katero je bil zasajen križ. Zelo se moram potruditi, da pridem do nje in jo počastim … Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil … Ko se na drugi strani po stopnicah spuščamo s Kalvarije, se na dnu ustavimo pri Adamovi kapeli, kjer je videti del skale z razpoko, ki je nastala v trenutku, ko je Odrešenik izročil svojo dušo Očetu. Po Jezusu, novem Adamu, prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje … Ob izhodu je na tleh kamnita plošča, postavljena na kraju, 
kjer je bilo nekdaj maziljeno Jezusovo telo, preden so ga položili v grob … vzela sta (Jožef in Nikodem) Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji … Ob skali ves čas poklekujejo romarji in Jezusu izkazujejo čast, se dotikajo skale, nekateri prinašajo dišave …
poglejta kraj, kamor so ga položili … vstal je od mrtvih … Od tam potem skozi nizka vrata vstopim v božji grob, dva metra dolg in približno toliko širok prostor, v katerega lahko hkrati vstopijo le trije … na desni strani je kamnita klop, na kateri je ležalo telo mrtvega Jezusa Kristusa … v nekaj trenutkih, ki so mi podarjeni, razmišljam o častitljivem grobu, ki je najbolj zgovorno znamenje novega dne, ki ga je začel Kristus. Velik kamen je odvaljen, grob je odprt, v resnici je to ‘zibelka’ Vstalega, ki je s svojim vstajenjem obnovil življenje tudi meni. [V zgoraj omenjenih obnovitvenih delih je bila največja pozornost namenjena odprtju Jezusovega groba (oktobra 2016). Našli so tanko ploščo še iz časov križarjev, kar pomeni, da grobnice niso odprli že 700 let. Pod njo pa so našli še drugo še starejšo ploščo iz časa Konstantina Velikega, ki je bil prvi cesar, ki je sprejel krščanstvo.]
Pod Kalvarijo je bil prostor (opuščen vodnjak), kamor so metali križe obsojencev, ki so bili križani. Ko je leta 340 prišla v Sveto deželo sv. Helena, je bila njena glavna skrb, da bi našla Kristusov križ. Iz množice križev je izbrala tistega, ob katerem so se zgodila čudežna ozdravljenja … Po stopnicah se spustimo še globlje, v kripto najdenja sv. križa, kjer na kamnitem oltarju stoji bronasti kip sv. Helene, ki drži v rokah križ, katerega je tu našla.
Po stopnicah se spustimo v del mesta, ki se imenuje Cardo, srčna os mesta, ki je nastala po uporu Judov leta 130 po Kr., ko so Rimljani Jeruzalem porušili in je cesar Hadrijan novo mesto preimenoval v Aelia Capitolina. Od Sionskih do Damaščanskih vrat je tekla ta glavna ulica Jeruzalema, s stebrišči in pločnikom za pešce … s stranskimi ulicami. Napis nas spomni, da vstopamo v sveto mesto Jeruzalem. Tu smo si ogledali tudi del mozaičnega zemljevida, ki je nastal v Madabi (na jordanski strani), iz 5. stol. ko je bilo še vedno tako urejeno, kot so naredili Rimljani. Tu je tudi menora, kopija svečnika iz templja … Smo že blizu srca starega mesta, kamor se srca Judov še danes obračajo z velikim hrepenenjem in upanjem … le nekaj korakov odtod, kjer je nekoč stal tempelj sta danes muslimanski svetišči: Svetišče Skale in mošeja El Aqsa, kamor hodi ob petkih molit na tisoče muslimanov. Naš glavni cilj pa je seveda zid žalovanja, najbolj svet prostor na tej zemlji, ki je Judom še ostal, potem ko so jim dokončno porušili tempelj. 
Od njega je ostal samo zahodni zid, nekaj kamnov je bilo na vrhu dodanih, še vsaj toliko zidu pa je v zemlji zasutega. Žene gredo na desno stran (vmes je zid) moški pa na levo, do zidu, lahko pa tudi v notranji prostor, kjer je vidnega še več zidu.
Zdaj stojimo pred trdnjavo Antonijo, kot tisto jutro Judje, ki niso stopili v sodno hišo, ker so se bali, da bodo nečisti. Pilat je zato prišel ven, da so mu ga izročili, na notranjem dvorišču ga je dal prebičati, s trnjem kronati, potem pa ga je pri drugem vhodu pripeljal pokazat. V tem delu nekdanje trdnjave je zdaj bazilika Ecce homo (Glejte, človek), za katero skrbijo sionske sestre, ki nenehno molijo za spreobrnjenje vsega človeštva. Zberemo se na dvorišču pred muslimansko šolo, kjer je stal eden od štirih stolpov trdnjave Antonije – tu se začne naše premišljevanje o Jezusovi obsodbi in poti proti Kalvariji … Sin človekov bo izdan … obsodili ga bodo na smrt … Križev pot se nadaljuje pod slavolokom Ecce homo, ulica se spušča in pri avstrijskem zavetišču zavija levo. Tu sta blizu skupaj tretja in četrta postaja, za kateri skrbi Armenski patriarhat, ki ima tu tudi svojo cerkev. Majhen relief zaznamuje kraj, kjer se za trenutek ujameta pogleda Matere in Sina. Na kraju, kjer ulica zavija desno, se ustavimo pri frančiškanski kapeli spomina na kraj, kjer so vojaki prisilili Simona, da mu je pomagal nositi križ … Skupina patrov (tudi pater Peter) vodi križev pot v različnih jezikih in posebno doživetje je, ko se na Jezusovi poti križa oglasi tudi slovenski očenaš in premišljevanje … 
Ulica je polna ljudi, gnetemo se med razstavljenim blagom trgovcev, vzkliki in glasnim govorjenjem nekaterih sredi množice … smo na Jezusovi poti na Kalvarijo, sredi vsakdana kot nekdaj … Kjer se je končalo jeruzalemsko obzidje (Sodna vrata), je kraj, kjer je Jezus padel drugič … Na steni grškega samostana je križ, ki spominja na srečanje med Jezusom in ženami … jokajte nad seboj in nad svojimi otroki … Zadnjih pet postaj je znotraj bazilike Božjega groba. V desni kapeli na Kalvariji, ki so jo zgradili frančiškani, obhajamo spomin na deseto in enajsto … križali so ga in si razdelili njegova oblačila … Pot križa se nazadnje vzpne na Kalvarijo, kjer se spominjamo Jezusovega nečloveškega trpljenja, ob strani stoji Mati bolečin … o, kaj žalosti prestati morala je sveta Mati … na drugi strani Kalvarije se pri majhnem oltarju, posvečenem žalostni Materi, spominjamo trinajste postaje … Jezusa snamejo s križa … Zadnje srečanje božje Matere z mrtvim Sinom je ob skali maziljenja. Vsa doživetja vere in molitev med postajami nam kličejo v spomin zadnje dni življenja Jezusa iz Nazareta in so za vsakega nekaj nepozabnega.
vzpnemo se v frančiškansko kapelo Kristusovega prikazanja njegovi Materi, za konec pa se pri slovesni vstajenjski daritvi v frančiškanski župnijski cerkvi Sv. Odrešenika Gospodu zahvaljujemo za vse milosti, ki smo jih na tem romanju prejeli.
Pišem vam, ker mi je Ognjišče zelo všeč. Tudi v Nemčijo sem dobivala Ognjišče, Družino, Prijatelja in Našo luč. Sedaj dobivam še vse te revije, razen Naše luči. Bereva pa samo z mlajšim bratom. Vsi nečaki in ta starejši brat ne marajo takega branja. Berejo same posvetne, protiverske revije. Eden od nečakov se še na božič in veliko noč ne udeleži svete maše. Starejši brat sovraži Cerkev in Boga in pravi, naj ne omenjam vedno ‘tistega Boga’, ker mu je beseda Bog zoprna. Težko prenašam brezbožnost brata in nečakov, ker živijo tako, kot da ni nič po smrti. Čisto brez Boga. Župnika sem že prosila, naj se vseh spomni pri molitvi. Treba je prositi Boga in zaupati v božjo pomoč.
No, meni ni bilo do smeha. Prav tako ne možinji, ki mi je seveda stala ob strani, me podpirala in ji je nepričakovano in popolnoma nepripravljeni v naročje, žal prav dobesedno, padlo dobrih devetdeset kil žive teže in začelo neumorno stokati. In ker devetdeset kil ni ravno mačji kašelj, odvisno pač od velikosti mačka in moči njegovega kašlja, in ker možinja, ki je po definiciji ‘boljša polovica’, premore tudi le polovico moje teže, ji nikakor ne gre zameriti, da me ni prav dolgo zadržala v naročju in je pač pustila, da je gravitacija opravila svoje.
Obstale so kot okamenele. »Jo poznate?« je vprašala natakarica, »nekam jo moramo spraviti, tu res ne more ležati.« »Jaz je ne poznam,« je rekla Stanka ter pogledala proč. »Tudi jaz ne,« je zviška pribila Vida. »Jaz jo pa,« se jima je v obraz zazrla Vera, »bila je moja in tudi vajina sošolka in zelo dobra prijateljica.« Sklonila se je nad njo, ji obrisala obraz ter ji pomagala vstati, ne meneč se za Stanko in Vido, ki sta osramočeni zapustili lokal.
Slovenščine se je začela učiti pri šestnajstih letih
V prvih letih svojega slovstvenega ustvarjanja je bila pesnica, pozneje je pesnila le takrat, kadar je prilika nanesla. Njene pesmi so izraz njenega mladostnega čustvovanja, osirotelosti, prve ljubezni, zlasti pa ljubezni in družinske sreče. Izhajale so v Zori, v knjigi pa jih je izdala leta 1878. Od njenih pesmi je najboljši venec enajstih pesmi z naslovom Materni glasovi. Pesmi so po obliki in jeziku precej trde. »Vidi se, da slovenščina ni bila njen materni jezik,« je zapisal v opravičilo njen sin Milan. Vse njene pesmi so bile vnovič natisnjene v prvi knjigi Zbranih spisov (Celje 1893).
»Ženska je rojena umetnica in tako tudi sposobna k pisateljevanju,« je v uvodu prve knjige zapisal njen mož Janko Pajk. »Ona ima bister vid in tanek čut za vsakoršno lepoto in dostojnost, najbrž vsled nežnejšega telesnega sestava, in pogodi v trenotku pravo sodbo o tem, kar opazuje.« Ko je sin Milan leta dobil službo v Ljubljani, sta se z Dunaja leta 1899 preselila k njemu. Janko je že po nekaj mesecih umrl, Pavlina pa je odšla za njim v večnost 1. junija 1901 v 47. letu življenja. V Ljubljani je osebno spoznala dr. Frančiška Lampeta, urednika Doma in sveta, ki je pohvalno spremljal njeno delo in je marsikaj njenega objavil. V zasebnem dopisovanju pa je bil Lampe do nje vseskozi dobrohoten, vendar pa odkritosrčen sodnik njenega pisanja. Grajal je njen jezik, neizrazitost njenih oseb, veliko je popravljal in črtal njene spise. Pavlina mu je bila za to hvaležna. Zelo jo je prizadela njegova nenadna smrt 24. septembra 1900. Za Dom in svet je napisala Spomine na dr. Frančiška Lampeta. To je bilo njeno zadnje objavljeno delo.
Na praznik Gospodovega oznanjenja se spominjamo najpomembnejšega dogodka v zgodovini naše Zemlje: ko je Marija sprejela povabilo nadangela Gabrijela, je postala mati učlovečenega Božjega sina. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na ta praznik obhajamo krščanski materinski dan. Lahko bi rekli, da je to praznovanje staro toliko kot krščanstvo. Zavestno pa se je utrdilo po drugem vatikanskem koncilu. V poslanici, ki so jo škofje vsega sveta ob njegovem zaključku naslovili na žene, so počastili vzvišeni poklic matere: »Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod.« Kako globoko ceni in spoštuje dostojanstvo žene matere, je v svojih nagovorih in pismih izpovedoval papež Janez Pavel II. Materinski dan je dan hvaležnosti našim staršem, ki so nam kot Božji sodelavci podarili življenje. (sč)
Družba individualistov, ki tekmuje za boljši rezultat na maturi, za prosta mesta na fakulteti, za delovna mesta in boljšo plačo, za boljši avto in več denarja, za boljši status v družbi … To je merilo uspeha današnjega časa. Koliko si dosegel, koliko imaš pod palcem, kolikokrat se pojaviš v medijih … Pa je to res merilo uspeha?