Revija - Revija Ognjišče

Križ

Napisal Marko na 3. marca 2014. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zgodba

Dekle in kontaktna leča

(nadaljevanje zgodbe Prositi Boga)

Dekle je slišalo fanta, ki je spraševal, kdo je izgubil kontaktne leče. Na ves glas je zaklicala: »Jaz sem jih izgubila!«
Pohitela je k njemu in vesela odkrila, da so to res njene leče. Zahvalila se mu je in ga vprašala: »Kako si jih pa našel?«
Dejal je: »Zagledal sem mravljo, kako počasi nekaj nosi. Videl sem, da je to leča. Vzel sem ji lečo in jo pustil naprej.«
Ko je prišla domov, je dekle neverjetno prigodo o lečah in o svoji zaupni molitvi pripovedovala očetu, ki se je ukvarjal z risanjem karikatur.
Drugi dan je oče narisal mravljo, ki nosi lečo, z napisom: »Gospod, ne vem, zakaj želiš, da nosim to stvar. Ne morem je pojesti in neznansko težka je. Toda če ti želiš, da jo nosim, jo bom zaradi tebe nosila.«

Misel

Križ je vsaka težava, trpljenje, razočaranje ali neprijetnost, ki nas zadene.
Bog nam nikoli ne nalaga križev, pač pa jih dopušča, vendar ima gotovo razlog, da to za naše dobro naredi, podobno, kakor je dal mravlji, da je nosila lečo.
Kaj je smisel trpljenja? Zakaj je zadelo prav nas? Morda ne bomo nikoli dobili odgovora na ta vprašanja, ki si jih v trpljenju pogosto zastavljamo, a ko bomo storili vse, da bi se ga znebili, ali ko bomo padli pod križem, ne smemo obupati, ampak posnemati mravljo …

Molitev

Gospod Bog,
kot tvoji učenci razumemo,
da moramo vsi sprejeti in nositi križ.
Vemo, da lahko na križ gledamo na tri načine:
lahko prosimo, da nam ga ne pošlješ,
lahko prosimo, da nam ga olajšaš in
lahko prosimo, da nam daš dovolj moči,
da ga pogumno sprejmemo in nosimo.
Če bi nas kdaj zadel zelo težak križ,
nam daj dovolj poguma,
varuj nas malosrčnosti in obupa.
Po svojem križu, s katerim si nas odrešil,
nam utrdi vero v svojo ljubečo skrb za nas.
Navdihuj nas, da bomo sočutni s trpečimi.

Misel

Ravnaj tako, kakor ravna trgovec s svojo robo: pri vsakem kosu blaga ustvari dobiček. Ne dopuščaj izgube tudi pri najmanjši trski pravega križa. Lahko te razdraži samo vbod muhe ali igelne konice; lahko so to majhna čudaštva kakega soseda, kakšna nenamerna brezobzirnost, nepomembna izguba drobiža, rahel nemir duše, neznatna telesna slabost, malenkostna bolečina v tvojih udih. Ustvari dobiček pri vsaki stvari, kakor ga naredi špecerist, in kmalu boš bogat v Bogu. (sv. Ludvik Monfortski)

Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. (Lk 9,23)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

V življenju je vedno tako: če nič ne žrtvuješ, nič ne dobiš.

Napisal Marko na 1. marca 2014. Objavljeno v Pismo meseca.

Ne vem, če to pismo po vsebini sodi ravno v verski list, a ker bi bila rada tudi boljša kristjanka, pa sem s sedanjem življenjem precej oddaljena od tega, bi mi kakšna vaša misel in nasvet utegnila priti še kako prav. Pravzaprav bi si najbolj želela, da mi napišete samo odgovor, če bi pa najin ‘pogovor’ po vašem mnenju bil v korist tudi komu drugemu, ga le objavite.
Najprej naj povem, da živim v večjem mestu, da sem od mladih dni naprej imela versko vzgojo. Dokaj redno in aktivno se udeležujem tudi župnijskega življenja, čeprav sem stik z mladimi od prehoda k študentskim srečanjem izgubila. Najbrž je bila temu kriva moja nepripravljenost in zamerljivost. Ko sem marsikoga bolje spoznala, se mi je zazdelo, da ob stvareh, ki jih počne, ne spada v tako lep krog, kot je bilo na zunaj videti, in bi moral kot kristjan biti. Ker teh nisem mogla izločiti iz skupine, sem se ‘izločila’ sama. Prijateljem sem tudi zamerila vzvišenost, in tudi to, da so se nekateri hoteli povzpeti nad duhovnika. Med njimi preprosto nisem mogla več biti. Morda me je od njih odvrnilo tudi to, da so si mnogi poiskali simpatije, zame pa se ni našel nihče, ki bi bil tudi meni všeč. Vendar pa sem s tem izgubila stik z mladimi in tudi notranje ravnotežje.
Začel se je študij na univerzi, a se je pokazalo, da mu ne bom tako zlahka kos, kot v srednji šoli. Z mojo lenobo in brezvoljnostjo se je začel začarani krog. Ne da bi me snov ne zanimala ali da bi ne bila sposobna naštudirati izpitno snov. Preprosto nisem se učila. Ker sem edinka in pogosto sama, sem lahko počela, kar se mi je zljubilo. Minila so leta, jaz pa sem bila s študijem precej na začetku. Živim v udobju in obilju, ki mi ga starši na trdih žuljih omogočajo. Živim kot pravi parazit. Verjemite, še kakšna hujša beseda bi bila bolj na mestu, saj se do tu nimam za kristjanko. In sedaj, ko pomislim na besede, ki sem jih prej napisala o prijateljih, vidim, da sem še dosti slabša od njih. Bojim se, da se ne motim, če napišem, da je moja lenoba, kateri se pridružuje še nezmernost v jedači (zelo lepo napisano – pravilneje bi morala napisati požrešnost), ni samo manjša prehodna težava. Tega, kar počnem, sem se zavedla že večkrat, a nikoli se mi ni uspelo izkopati iz tega. Jasno je, da nisem človek z močno voljo, a tudi z molitvijo mi kar ne more uspeti. Tudi misel na milijone lačnih in ubogih me strezni le za hip, potem pa nadaljujem po starem.
Včasih se mi zdi, da bi mi iz tega lahko pomagal nekdo, ki bi moje življenje razgibal in bi me imel tudi iskreno rad. A ta sreča me še ni našla in bojim se, da se mi bo s takim početjem dokončno izmuznila. V časopisih sem že večkrat prebrala nasvete zdravnikov, ki ljudem, ki se še niso našli in svoje psihične težave rešujejo na neprave načine, kot jaz na primer s hrano, svetujejo pomoč psihiatrov Ali menite, da sem je tudi jaz potrebna?
Martina

Vzgajamo svojo osebnost in postajamo bolj sposobni pomagati drugim, vsaj tistim, ki so ob nas. Tudi vode oceana sestavljajo drobne kapljice. Bodimo kapljice v tem oceanu potreb.

V tvojem pismu mi je najbolj všeč to, da si iskrena s seboj, lahko bi rekel, kar neusmiljeno iskrena. To je prvi pravi korak, da stopiš na pravo pot. Ne bom ti rekel, da bo sedaj vse lahko, nasprotno, pripravljena bodi tudi na poraze, saj se iz porazov lahko veliko naučimo, če poraz jemljemo kot šolo. Ko si pregledovala svoje življenje, si odkrila, kot sama priznaš, marsikaj, česar o sebi nisi vedela. Pohvale vredno je to, da krivdo za stanje, v katerem se nahajaš, prevzemaš nase.
Nekatere človeške lastnosti so po izvirnem grehu v vseh v večji ali manjši meri prisotne, lahko bi rekli prilepljene na našo ‘duhovno kožo’. Med temi je tudi ošabnost ali precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih. Zanimivo je, da prav precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih povzroča veliko nevšečnosti, trpljenja nam in drugim, pa kljub temu ravnamo ponovno tako. Če pogledamo v zgodovino vidimo, da je prav precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih pripeljalo do najhujših nesreč, vojn, krutosti in krivičnosti. Tudi danes ni drugače. Morda si mislimo, da sami ne bi bili nikdar sposobni česa takega, vendar velike stvari so ‘narejene’ iz majhnih.
Ne misli, da te sodim samo po tvojih slabostih, ki si jih priznala. Iz tvojega pisma je očitno, da imaš tudi veliko lepih lastnosti. Zelo bi bil vesel, če bi bilo v Sloveniji veliko takih deklet, ki se zanimajo za druge, vzamejo resno svoje krščanstvo, imajo neke višje cilje. Rada bi postala boljša, bolj odgovorna. Prvo pravilo je: začeti moraš z majhnimi koraki, bodisi pri tvojem delu, študiju, pa tudi pri odpravljanju napak. Znano je, da – zlasti mladi – svoje neuspehe, nezadovoljstvo, tudi glede svojega videza, hočejo ‘popraviti’ s hrano. Moški navadno bolj s pijačo, kar je še slabše. Sprašuješ me, ali si ‘zrela’ za psihiatra. Mislim, da ne, če boš znala obvladati svoje napačne težnje z voljo. Zopet, z majhnimi koraki.
Svetoval bi ti, da vzameš v roke kakšno dobro knjigo. Branje je lahko velika pomoč pri naših življenjskih težavah. Spoznamo, kako so se drugi obnašali v podobnih okoliščinah. Zlasti to velja za kakšne resne življenjepise svetnikov ali velikih osebnosti, za psihološke knjige, knjige raziskav človeške duševnosti …. Danes sicer imamo internet in druge vire znanja, vendar to ni isto. Po mojem mnenju je knjiga nekaj bolj osebnega. Papež Frančišek stalno ponavlja. Berite Sveto pismo, evangelije. Knjižico, ki gre v vsak žep.
Praviš, da bi potrebovala ob sebi človeka, ki bi te imel resnično rad. Takih ljudi je na žalost vedno manj! Zakaj? Ker bi vsi radi živeli brez truda in v ugodju. Imeti nekoga resnično rad, pa ni najbolj ‘ugodno’. Moraš se zanj žrtvovati. V življenju pa je vedno tako: če nič ne žrtvuješ, nič ne dobiš.
Smo sredi postnega časa, ki je zahteven. Bog je usmiljen z nami, tudi mi moramo biti usmiljeni z drugimi, z ljudmi, s katerimi živimo vsak dan. Vsak dan preko ekranov vidimo, koliko ljudje v svetu in tudi pri nas trpijo. Mar smo mi boljši od njih, da lahko živimo bolje? Če nismo teh privilegijev zaslužili, naj jih skušamo vsaj deliti z drugimi. Zapisala si, da te misli na milijone lačnih za hip streznijo, vendar nadaljuješ po starem. Kaj bi pa v resnici lahko storili? Žal ne jaz ne ti nisva bogata, da bi jih lahko reševala. Lahko pa pomagamo tako, da vzgajamo svojo osebnost in postajamo bolj sposobni pomagati drugim, vsaj tistim, ki so ob nas. Tudi vode oceana sestavljajo drobne kapljice. Bodimo kapljice v tem oceanu potreb.

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 3, str. 8.

Školjka

Napisal Marko na 1. marca 2014. Objavljeno v Razsuti tovor.

Mami, na!«
Naša zvedava in zgovorna sedeminpolletnica, ki mi resda sega šele do popka, a mi je že zdavnaj zrasla prek glave, je očitno nekaj prinesla iz šole.
Pogovoru sem, priznam, prisluškoval nezapažen, skrit v edinem prostoru, v katerem ‘pater familias’ v lastnem domu lahko užije pet minut miru … V stranišču, če morda komu še ni jasno. In sedél sem na edinem fotelju, ki je tam na razpolago… počel, kar se tam pač počne … čeprav dostikrat tam ustvarjam. Diplomsko nalogo sem na primer spisal na školjki. In nič koliko svojih člankov. Školjka včasih rodi bisere … Včasih pa samo berem. Periodiko. Ne kakšnega Dostojevskega. Tudi revijo, ki jo ta trenutek držite v rokah, dostikrat prebiram tam. In naj mi bralci, predvsem pa cenjeno uredništvo tega ne zameri (kot se mi je to pripetilo pri konkurenčni katoliški založbi!), saj med zagrizenimi bralci velja, da je status ‘straniščnega branja’ največ, kar lahko revija doseže!
Torej:
»O, hvala.«
»Kaj pa je to?«
Mala je prinesla obvestilo iz šole, zanima jo sicer, kaj je napisano, a ne do te mere, da bi obvestilo tudi prebrala. Z žensko radovednostjo se torej lahko kosa – in jo včasih celo premaga – le ženska lenoba.
Kratek premolk. Možinja (žena in mati) na hitro preleti, kaj na dotičnem listu piše.
»Vabilo.«
»Kakšno vabilo?«
»Na predavanje.«
»Kakšno predavanje?«
»O vzgoji.«
»Je zame?«
»Ne. Za naju z atijem.«
»A sta nevzgojena?«
Navihan smeh. Kot bi stresel orehe iz vreče.
»Ne, ti si. In prav zato sva z atijem vabljena na predavanje, da te bova spravila v red!«
Opa!
»Pa bosta šla?«
»Ne vem. Mogoče.«
»Zakaj?«
»Da bi mi vsi skupaj bili boljša družina.«
»Mami, zakaj pa ati ne nosi več prstana?«
»Prste ima zatečene in ga boli.«
»Mami, a je ati debel?«
In je bil čas, da pritisnem tipko in opozorim nase, saj je pogovor zašel v čudne vode. Čudne vode. Najbolje, da se jih odplakne!
Nekaj dni zatem sem pospravljal jaslice. Pa ne te v hiši, to je delo za pet minut, kaj pa je tistih nekaj plastičnih ovčk … Ampak težke lesene figure, z močnimi vijaki privite na leseno steno našega skednja. In sem se dela lotil v krasnem vremenu: sneg in dež! Saj se gotovo še spominjate! Letošnja svečnica je bila vredna svojega imena in iz srca upam, da so vam že priklopili elektriko! Oborožen z izvijačem sem snel zvezde z neba. Sonce. In luno. Pospravil sem angele. Še ovce se niso upirale. Sveta družina pa … Jožef, Marija in Jezus so primrznili na steno in se niso dali. In niso šli narazen. Dobesedno odtrgati sem jih moral s stene. Še vedno pa so se držali skupaj. Odnesel sem jih na skedenj, da počakajo odjugo in tam sem se zazrl v njihove svete in nasmejane obraze. In razmišljal: Seveda … Dobra družina, sveta družina se ne zmeni za vreme in koledar … Dobre družine, svete družine ne zmotijo ujme in nalivi … Dobre družine, svete družine ne spravi narazen vsak pokmetavznjen mojster, ki v rokah vihti moderno orodje, o katerem se mizarju Jožefu v njegovih časih še sanjalo ni! Dobra družina, sveta družina potrpežljivo prenaša udarce in rane … ter vztraja! Skupaj! Bodi sonce ali zmrzal. Prilično ali neprilično!
In so naše predstave o dobri družini, sveti družini precej različne. Morda napačne. Celo izkrivljene. Jožef res v roki skoraj vedno drži palico, a ne zato, da bi tepel Dete, temveč, da bi ga branil pred volkovi. Palica je morda zato, da se opre … Ali pa, da razdeli kako vodo, če je treba, a to je že druga zgodba. In Marija res skoraj vedno Jezusa pestuje v naročju, a ga ne razvaja … Predvsem pa se ga ne oklepa … Ne bolestno. Ve, da ga mora spustiti. In ve, v kaj ga spušča … Vsi vemo. To je dobra družina. Sveta družina.
In sem te misli zapisal. Za vas … Na školjki! Upam, da je biser!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str. 17.

Črna luknja

Napisal Marko na 1. marca 2014. Objavljeno v Razsuti tovor.

Nekateri znanstveniki trdijo, da v vesolju poleg planetov, satelitov, zvezd in druge tovrstne zelenjave, rastejo tudi ‘črne luknje’, nekakšni kozmični vrtinci, ki vase posrkajo vse, kar jim pride na pot in to potem za vedno izgine v širnem neznanem prostorju, oziroma medprostorju.
Ne vem, no …
Nikoli nisem bil prav poseben ljubitelj znanosti: ne preverjene, še manj nepreverjene … znanstvene fantastike torej. Bitja iz vesolja, marsovci, neznani leteči predmeti … vse to me je, kot otroka, navdajalo s strahom in grozo, s prehodom v odraslo dobo pa z odporom in posmehom. Vesolje me je sicer vedno fasciniralo, a nikoli do te mere, da bi se navduševal nad raketami, astronavti ali odkrivanji daljnih planetov. Zvezde sem občudoval bolj kot pesnik, kar sem se v svoji mladostni naivnosti trudil postati. Dokler nisem spoznal, da pesnik ne postaneš, ampak se pesnik že rodiš. Da se ne moreš naučiti biti pesnik, temveč pesnik si. Če si … Spoznanje, ki bi ga privoščil mnogim sodobnim stihoklepcem! Tako sem se v svoji, že imenovani mladostni naivnosti, udeležil tudi pesniške delavnice, ki jo je vodil neki postarani samooklicani poet. In se mi je vtisnilo v spomin, da nam je razlagal, kako je, prav fizično, odkril prehod v drugo časovno dimenzijo. Vrata, ki so znana samo njemu – izbrancu, vstop v nekakšno ‘črno luknjo’, v katero pa je lahko po mili volji vstopal in izstopal. In tja je hodil po navdih. Pesmi pa, ki ji je prinesel z ‘one dimenzije’, so bile prav res ‘vesoljske’ … Pa še vesoljci ne vem, če bi jih razumeli! Tako pesniška kot vesoljska medprostorja so se mi zazdela en velik lari-fari, pa sem pustil, da je ta del moje mladosti vase posrkala črna luknja pozabe in posmeha …
Zadnje čase pa se mi dozdeva, da sem se morda zmotil … Da sem vsa ta leta preživel v zmoti … Ne kar se tiče mojega pesniškega talenta, ampak kar se tiče črnih lukenj. Resnično mislim, da obstajajo!
Da so resnične!
Da delujejo!
In vsaj ena je v naši hiši!
Na stopnicah, ki vodijo iz spodnjega v zgornje nadstropje!
Prav res!
Hiša je naša. A zgornje nadstropje pripada otrokom. Precej se mi jih je nabralo skozi leta. Zlati so … dobri … ubogljivi … moji … Zadnje čase pa … Mu rečeš, mulcu:
»Si naredil domačo nalogo?«
»Ne.«
»Še ne? Pojdi gor in se loti dela!«
In gre. In čez kakih dvajset minut greš za njim, on pa z rodnim bratom, ki je prav tako tvoj sin, igra karte, naloga pa seveda ni narejena. Da je pozabil, reče!!
Ali pa vprašaš, smrkljo, če je soba pospravljena.
»Ne,« odgovori.
»Gremo gor in pospravi sobo!«
In ko malo kasneje zakoračiš po njeni sobi, spotikajoč se čez igrače, zvezke in obleke, leži na kavču, bere, in pravi, da ni vedela, da mora takoj pospraviti!
Črna luknja, vam rečem! Zverina preži na stopnicah na moje mile, nedolžne, nič hudega sluteče potomce in jim posrka sleherno misel na to, kar sem jim naročil! Zgrabi to osamljeno, pogumno, dobrodelostoritihotečo misel, ki se mota po otroški glavi in jo pošlje v neznana medprostorja! Tam na stopnišču, ki ne povezuje le spodnje in zgornje nadstropje, ampak odrasli in otroški svet, je skrit prehod v drugo časovno dimenzijo, kjer se ‘takoj’, spremeni v ‘bom že’, ‘čez pet minut’ v ‘morda jutri’ in ‘kdaj’ v ‘ko se mi zljubi’!
Črna luknja je!
Pri meni doma!
Na stopnišču ali že kje!
Mora biti!
Drugače si tega ne znam razložiti.
Drugače bom morda celo začel razmišljati, da me moji otroci ne ubogajo. In če me ne ubogajo, to pomeni, da so slabo vzgojeni! A vzgajal sem jih jaz! In to bi pomenilo, da sem jih slabo vzgojil! Kar je nemogoče! Ta misel je absurdna! Vredna, da jo posrka črna luknja.
Evo, grem! Hodil bom po stopnicah gor in dol toliko časa, da me bo ta misel zapustila. Če pa to ne, bom pa morda shujšal! Kakorkoli obrnem, se bom bolje počutil!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 17.

Urednikova beležnica marec 2014

Napisal Benjamin na 1. marca 2014. Objavljeno v Beležnica.

Dve stvari zaznamujeta marčevsko Ognjišče. Prva je postni čas, ki ga bomo začeli 5. marca. Kako je postni čas pomemben v boju proti zlu v nas, nam bo pomagal odkriti pogovor z eksorcistom rimske škofije p. Gabrielom Amorthom. Knjiga Močnejši od zla poleg opisa patrovega življenja pokaže, kako se je treba varovati pred zlom in skušnjavcem. Več o knjigi si lahko preberete na str. 14. Ljubiteljem nemškega duhovnega pisatelja Anselma Grüna bo priljubljena spremljevalka skozi postni čas njegova nova knjiga Oče, odpusti jim. Več si lahko preberete na str. 55.

Postni čas je čas odpovedi in molitve. Med molitvami in ljudskimi pobožnostmi postnega časa je najbolj priljubljen križev pot, premišljevanje Jezusovega trpljenja. Ponujamo vam kar tri knjižice križevih potov. Prva, Pot ljubezni do konca, je ponatis ‘zbirke’ sedmih križevih potov, ki so izšli pri nas in po katerih ste mnogi spraševali. Druga Križev pot z razmišljanji blažene Terezije iz Kalkute je po obsegu skromen, a z bogato vsebino. Tretja Srce, ki ljubi vse ljudi, je izšla že pred leti in vsebuje dva križeva pota za otroke. Več o križevih potih si lahko preberete na str. 43.

Na str. 22 pa si lahko ogledate izredno ugodno akcijo knjig s postno vsebino za otroke: tri knjige za samo tri evre. Ne spreglejte tudi naše ‘zlate akcije’ na strani 85.

Druga tematika, ki zaznamuje marčevsko Ognjišče, pa je prva obletnica izvolitve papeža Frančiška, ki se je bomo spominjali 13. marca. O prvem letu njegovega papeževanja govori tokratna priloga. Trenutno vam lahko ponudimo kar štiri knjige o sedanjem priljubljenem papežu. Prva je knjiga 80 krajših zgodb iz papeževega življenja z naslovom Pripovedi o papežu Frančišku. Rosario Carello v osemdesetih zelo kratkih pripovedih po posameznih geslih predstavlja stvari in dogodke, ki so zaznamovale papeža. Zelo privlačno in zanimivo branje. Podobno branje je druga knjiga Papež se predstavi mladim. Že naslov pove, da je namenjena predvsem mladim, a bo zaradi zanimivega sloga in tematike (npr. Kaj dela papež in kako poteka njegov dan? Katere jezike govori? …) zanimiva tudi za odrasle. Dokumentarne barvne ilustracije knjigi še povečujejo vrednost.

Ob teh dveh novih knjigah bi vas radi spomnili še na dve že izdani knjigi o papežu. Prva je knjiga njegovih misli z naslovom Misli iz srca in smo vam jo predstavili že v prejšnji številki, tokrat pa vas nanjo samo opozarjamo. Prav tako vas opozarjamo na knjigo z naslovom Papež Frančišek – njegovo življenje in izzivi. To je sploh prva knjiga o papežu Frančišku, ki je izšla v slovenskem jeziku. Prva izdaja je že zdavnaj pošla, sedaj je na voljo ponatis. Več o knjigah, ki govorijo o papežu si lahko preberete na str. 64.

Zaradi stalnega povpraševanja smo ponatisnili Cvetke Janeza Pavla II. Na koncu knjige je dodan kratek življenjepis izpod peresa Silvestra Čuka. Duhovite pripovedi nam bodo predstavile papeža, ki bo 27. aprila letos skupaj s papežem Janezom XXIII. razglašen za svetnika. Tudi o tem bomo več pisali v prihodnjih Ognjiščih.

Ponatisnili smo tudi knjigo Anselma Grüna Ti si moj angel. Prva izdaja je bila hitro razprodana. O angelih, njihovem češčenju in trenutne aktualnosti si lahko preberete tudi med pismi v tokratnem Ognjišču.

Bruce Springsteen ali rock and roll ni satanističen

Napisal Benjamin na 28. februarja 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

Poluradno vatikansko glasilo L’Osservatore Romano je objavilo recenzijo novega albuma ameriškega rokerja Brucea Springsteena in tako spomnilo na ‘katoliške korenine’ enega najvažnejših ameriških rock pevcev v zgodovini. Nov album High Hopes vsebuje, podobno kakor tudi prejšnja dela, številne reference na Sveto pismo in krščanski nauk. »To ni nič novega, kakor to dobro vedo njegovi oboževalci, ki so se že navadili, da v pesmih svojega priljubljenega pevca slišijo odmev njegovih katoliških korenin,« piše vatikanski poluradnik. Spominja tudi, kako so verske prvine v Springsteenovi glasbi številni že zdavnaj prepoznali. Tako na dveh univerzah (New Brunswick v ZDA in Gregorjana v Rimu) že poučujejo ‘Springsteenovo teologijo’, kjer študentje poslušajo predavanja o verskih motivih v pevčevi glasbi.

Po pisanju časnika Springsteen kaže, kako rock ‘n’ roll glasba ni nujno satanistična. Med legendo iz New Jerseyja in papežem Frančiškom je veliko podobnosti. Pevec že več desetletij prepeva o življenju v predelih, ki jih je papež imenoval “bivanjsko obrobje Amerike”.

Navdušenje katoliških teologov nad ameriškim rokerjem traja že dlje časa. Antonio Spadaro, glavni urednik jezuitskega mesečnika Civiltá Catolica, ki je pred kratkim objavil dolg pogovor s papežem, je napisal članek pod naslovom Vstajenje. To je bilo v času, ko je Springsteen objavil morda svoj ‘najbolj katoliški’ album The Rising, ki govori o tragediji terorističnega napada 11. septembra. Naslovna pesem govori o newyorškem gasilcu, ki ob napadu na svetovni trgovinski center “nosi križ svojega poklica” in se vzpenja na goreča stolpa. Zadnje, kar pred smrtjo vidi, je njegova žena z imenom Marija (ime, ki ga pevec pogosto uporablja v svojih pesmih), obkrožena “s svetimi podobami svojih otrok”. Pesem opisujejo kot ultimativno “ameriško vstajenjsko pesem po 11. septembru”. Zadnja pesem albuma My City of Ruins (Moje mesto v ruševinah) poje o porušenem mestu, ki se mora dvigniti iz ruševin. Vrh doseže v prizoru sklenjenih rok, ki prosijo za moč, vero in ljubezen. Prizor je odpet v ‘gospel’ slogu.

Papež Frančišek z zgledom prenavlja Cerkev?

Napisal Benjamin na 23. februarja 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

Nad papežem Frančiškom so navdušeni številni ljudje. Nekateri od njega pričakujejo revolucijo v Cerkvi. »Papež Frančišek ne želi reformirati vere, ampak vernike. Pod njegovim vodstvom Cerkve ne čaka nikakršna revolucija,« pa so besede nadškofa Georga Gänsweina, prefekta Papeške hiše in osebnega tajnika papeža Benedikta XVI , ki jih je izrekel v pogovoru za bavarsko televizijo.

»Pri srečanjih ne dela nikakršne razlike med politiki, dostojanstveniki ali navadnimi ljudmi. Ima velik dar vzpostavljanja prisrčnih odnosov in s komunikacijo takoj razbije led, tako da strah in trema takoj izgineta,« so še besede nadškofa Gänsweina. Dodaja še, da je papež iz Argentine človek “velikih potez, katerim sledijo vsebinske spremembe”. Anglikanski primas Justin Welby (57), canterburyjski nadškof pa je za Britansko televizijo BBC dejal, da je Papež Frančišek izreden človek in je zanj osebnost leta 2013. »Katoliško Cerkev želi prenoviti s svojim zgledom,« je še dejal canterburyjski nadškof, ki od februarja vodi anglikansko skupnost, ki šteje približno 80 milijonov članov.

Odprimo (si) vrata k sreči

Napisal Benjamin na 12. februarja 2014. Objavljeno v Za začetek.

Vem, zakaj si odprl februarsko številko Ognjišča. Kot vsi, iščeš tudi ti nekaj, kar dopolnjuje in dodaja vredno v to, kar doživljaš. Človek je bitje z neustavljivim hotenjem po več. In nemirno je naše srce (celo telo ne najde dokončne potešitve in globina duha ne umiritve), dokler ne prodremo v razsežnost, ki je Presežnost. In v njej je Jezus Pot, Resnica, saj je Življenje samo. Po/v Njem je tista (po)polnost, po kateri neustavljivo težimo … in težimo sebi in bližnjim, dokler ne najdemo in dodamo k svojemu življenju tisto V/vredno, ki se v številnih zgodbah Ž/življenja ponujajo tudi v tej številki Ognjišča.

Ker je v februarju svetovni dan bolnikov in ker nas Ognjišče že od samega začetka izhajanja vodi v njihovo družbo, bi želel v tokratnem uvodniku vzeti v premislek, kako pomembno je živeti (ob domačih) v navezi z nekom, ki živi v stiski življenja in nas k njemu pokliče L/ljubezen. Že nekaj časa izkustveno spoznavam, kako nas Bog prepleta v mrežo sočutno prebujenih navez. Nihče izmed nas ne more rešiti sveta, a so posamezniki v stiski življenja, ob katerih doživimo notranjo obvezo, da se sklonimo k njihovi stiski (ne mislim le materialne) in zastopamo Boga kot (od)rešujočo bližino.

Pred kratkim sem bil v Ljubljani. Povabili so me na snemanje oddaje o sočutju. Mimo neštetih sem hitel proti radiu. Čeprav sem imel misli usmerjene k temi pogovora, me je poklicala v pozornost gospa, ki je sredi zime sedela na mrzli klopci. “Ne, ni brezdomka,” sem hitro ugotovil, pa me je vendarle nekaj (bil je Nekdo) pritegovalo, da pristopim. Klic Ljubezni sem zavrnil z izgovorom, da nimam časa. A božjega (po)klica ni mogoče zadušiti – z zavrnitvijo se zapleteš v duhamorna počutja. In potem, ko sem tam na radiu pometoval o sočutju, me je vznemirjala misel: “Ja, veliki blefer, ki naklada o sočutju, beži pa mimo konkretnih stisk, v katere je poklican.” Po snemanju sem pohitel in, Bogu hvala, še ne zamudil gospe na klopci. Če bi je ne našel, bi natrgal božanske vezi Sočutja, v sebi po niti duhovnega ravnovesja. Vrata k sreči in zadovoljstvu bi ostala zaprta.

Ja, ‘gospa sreča’ ne more vstopiti k nam, če ne odpremo srca k trpečim, h katerim nas kliče Ljubezen. Odprto srce ji omogoči vstop v obe smeri: ljudem v stiski in k nam samim. V S/sočutju prebujena B/bližina je edina, ki (nas) notranje (po)teši in (u)miri. Niti Bog ne more (od)rešiti sebičnežev, tistih, ki pestujejo le sebe in se odvračajo od bolečine bližnjih (ne le ljudi – tudi živali, pa matere zemlje …), h katerim so poklicani. So kot nabuhla zvezda, ki se slej ko prej sesuje sama vase in doživi osebni kolaps.

Vredno in potrebno je sestopati s piedestala lastnih ugodnosti in se sklanjati k tistim, h katerim nas priteguje Bog sam. Kako pomenljivo nam s svojimi ravnanji pričuje to papež Frančišek. Kot njegov zavetnik Frančišek Asiški stopa k ljudem v stiski, ki tavajo na rimskih cestah, v izgubljenosti Zahodne civilizacije. Nadškof Krajewski ni zanikal, da se mu papež Frančišek, oblečen v navadno duhovniško oblačilo, večkrat pridruži na nočnih obiskih revnih. Ja, papež je v L/ljubezni pogumen in iznajdljiv. – Sva tudi midva?

Karel Gržan

V imenu Boga so pobijali druge

Napisal Marko na 12. februarja 2014. Objavljeno v Pisma.

Pogosto berem Sveto pismo. Lahko rečem, da sem ga enkrat že prebral v celoti, zdaj ga berem še enkrat v novem prevodu. Vedno me je motilo nasilje, ki se predvsem v Stari zavezi pogosto pojavlja. Obširni odlomki, kako so v dobi očakov v imenu Boga pobijali druge narode, zasužnjevali ženske in otroke. Kako je to mogoče? Ali ne pravi božja zapoved: Ne ubijaj!? Oni pa so ubijali v imenu Boga. A res? Potem se ne smemo čuditi, da se tudi v novi dobi dogajajo množični poboji, Srebrenica itd., …
Tone

Ubijali so v imenu Boga. Ali res? Tega ne moremo sprejeti, če vsaj površno vemo, kakšen je Bog, ki nam ga je predstavil Jezus iz Nazareta. To je Bog, ki je prej pripravljen po svojem Sinu iti prostovoljno v nasilno smrt, kot da bi sam ubijal ali prizadejal komu kaj hudega. Če pa rečem, da so mislili, da ubijajo v imenu Boga, je to seveda možno. Na žalost so tudi kristjani v Božjem imenu naredili veliko slabega, tudi ubijali so in mislili, da je to potrebno zaradi prave vere in Božje slave. O tem govori Jezus apostolom: “… pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja daritev Bogu” (Jn 16,2). V svoji majhnosti velikokrat napak ‘mislimo’ o Bogu in o tem, kaj je Bogu všeč. In podobno je bilo tudi v stoletjih, ki se odvijajo pred nami, ko beremo Staro zavezo.

V času očakov, sodnikov in kraljev je bila splošna civilizacijska zavest v Kanaanu in sosednjih deželah pač na taki stopnji, da so vsi obsojali umor v družini, med sosedi in rojaki, zdelo pa se jim je samoumevno, da je ubijanje in drugo nasilje v vojnih spopadih in pri osvajanju novih ozemelj potrebno in upravičeno. Torej so tudi peto Božjo zapoved tolmačili v skladu s splošnim prepričanjem. Zato Davida Bog kaznuje za umor Urijaja, Batšebinega prvega moža (2 Sam 11–12). Nasprotno pa ne David ne pisatelj ne vidita v dejanju, ko je David pobil 200 filistejskih mož, da bi si pridobil kraljevo hčer za ženo, nič slabega (1 Sam 18,25–27). Nasprotno, imamo vtis, da pisec v tem vidi dokaz Davidovega junaštva in tega, da je imel Boga na svoji strani. Filistejci so bili pač tujci in sovražniki Izraela. Gledano z današnjimi očmi, krščanskimi ali zgolj humanističnimi, je bil to strahoten zločin.

Krščanskega bralca najbolj pretresejo tista besedila, v katerih Bog sam ukazuje poboje. Ko so Jozuetovi bojevniki čez razrušeno obzidje stopili v Jeriho, so “po zakletvi pokončali vse, kar je bilo v mestu; od moža do žene, od mladeniča do starca, vola, ovce in osla z ostrim mečem” (Joz 6,21). Če to beremo fundamentalistično, se pravi, da ne razumemo, kako je Sveto pismo tudi povsem človeško delo, ne samo Božje, potem se moramo od takega boga (!) nemudoma posloviti. Zakletev tu namreč pomeni spolnjevanje Božje volje, daritev Bogu. Tolažljivo je spoznanje, da se ta vdor Izraelcev v Jeriho v zgodovini ni odigral. Arheologi so prepričljivo dokazali, da je bila stara Jeriha v času prihoda Izraelcev v Kanaan že dolgo razvalina. Iz tega podatka, še bolj pa iz jezikovnih in slogovnih analiz postaja jasno, da gre bolj za teologijo kot za zgodovinska dejstva. Pisci in urejevalci besedila so hoteli poudariti doslednost pri odpravljanju greha poganskega kulta, kateremu so Izraelci pogosto podlegali.

Če vemo, da je Bog svoje izvoljeno ljudstvo polagoma vzgajal in pripravljal na Odrešenika ter da so naročila in ukazi, ki se pripisujejo Bogu, lahko tudi samo tisto, kar so nekoč mislili, da je Bogu všeč, potem lahko nadaljujemo branje svetih spisov in se veselimo svetlejših besedil. Ko vemo, da je treba resničnost in veljavnost Svetega pisma presojati iz celote, ne iz posameznih stavkov, potem vidimo, kako so nepopolna spoznanja o Bogu na drugih mestih, delno že v Stari zavezi, popravljena in dopolnjena. Verujemo pa tudi, da je polnost razodetja o Bogu in človeku Jezus, ki je “podoba nevidnega Boga” (Kol 1,15 ). Njegove besede, posebno pa njegov zgled, nam osvetljujejo celotno Sveto pismo in vse človeško bivanje na tem svetu. Jezusa njegovi sodobniki prav zaradi vzvišenega nauka o usmiljeni ljubezni, tudi do sovražnikov, niso mogli razumeti, celo njegovi najbližji učenci in prijatelji so zmajevali z glavo nad njim. Ni čudno, da imamo tudi danes težave z razumevanjem evangelija, saj smo še vedno samo omejeni ljudje.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Obsoditi je treba vsako pobijanje nedolžnih ljudi in si prizadevati za mir v pravičnosti. Veseli smo lahko, da smo priče vedno bolj razširjene zavesti, kako je človeško življenje sveto. Obenem pa nam tudi Božja knjiga odkriva resničnost greha in zmote v današnjem svetu. Zato moramo brati in premišljevati Sveto pismo, da bi spoznali “Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti” (Ef 3,19). Da bi razumeli in posnemali Jezusa, ki je na križu prosil za svoje krvnike in zasmehovalce: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Treba je videti vso gnusobo umora, a potem na strani Božjega Sina moliti tudi za morilce, ne samo za žrtve.

PEKLAJ, Marijan. (pisma) Ognjišče, 2014, leto 50, št. 2, str. 75-76.

Valentino

Napisal Marko na 11. februarja 2014. Objavljeno v Razsuti tovor.

Nisem nasilen človek.
Vzkipljiv, temperamenten – da, nasilen – ne!
Ne pomnim, kdaj sem se nazadnje tepel. Če me spomin ne vara, je to moralo biti v drugem razredu osnovne šole, ko sem bil torej star sedem ali osem let, kaj pa vem … In še to je bilo verjetno bolj v samoobrambi!
Priznam, tudi otrokom sem jih nekaj pripeljal, a bolj po plenički kot po zadnji plati, če me razumete. Pa tudi te osamljene družinske incidente lahko preštejete na prste ene roke … Kar je čisto spodobna številka, če računate, da imam šest otrok. In šest je številka, ki presega prste ene roke! (Seveda pod pogojem, da znate pravilno šteti in da niste medicinski fenomen.)
Res nisem nasilen človek. Še muhi raje odprem okno, kot da bi jo treščil s časopisom. Oba Frančiška bi me bila vesela, tako Asiški kot Prvi!
A ko sem tisto dopoldne poslušal tistega fanta na tisti šoli, priznam, so me zasrbele pesti, take je klatil.
Dobro, no, saj vem … Če človek kdaj pa kdaj kaj na glas pove, si bo že kdo že kaj mislil o njem. In če človek večkrat tako odpre usta, se bo slej ko prej zgodilo, da bo že kdo že kaj na glas povedal o njem … Za hrbtom ali pa v obraz …
Če pa človeka zanese do te mere, da postane gost v kaki TV-oddaji, prireditvi ali celo šolski proslavi … No, potem ga seveda začnejo predstavljati … In to pomeni, da ga začnejo opisovati ter mu pripisovati zasluge in predvsem lastnosti … ki jih ima ali pa nima … ki se jih zaveda ali pa ne!
In zdaj nazaj k tistemu fantu na tisti šoli …
Ko je rekel, da sem ‘znan igralec’ je bil pač prijazen. Že v redu! Razumem! Dobro je hotel. Čeprav bi bilo še lepše, če bi rekel, da sem ‘vrhunski’, ali pa vsaj ‘talentiran’! A naj bo. Besedni zaklad srednješolca seže pač, kamor seže in včasih je pač treba zaigrati lažno skromnost. Ha, ha, ha …
Da mi je rekel, da sem ‘zgleden kristjan’, mu sploh ne zamerim. »Oče, odpusti mu, saj ne ve kaj govori!«, če po parafriziram kalvarijski citat. Poleg tega sem šale na svoj račun vedno dobro prenašal. Hej, še resnico zasučem v šalo in takole na zunaj res zgledam kot kristjan, in potemtakem sem: zgleden kristjan! Ha, ha, ha …
Da ‘imam šest otrok’ je tudi podatek, ki mu ne gre oporekati, saj gre zgolj za matematiko. Statistiko. Preprost račun, s katerim opravi prvošolček. Je pa res, da za izračun potrebuješ prstov več kot jih je na eni roki, kar pa sem že omenil … Ha, ha, ha …
A kako, za božjo voljo, ta poba lahko ve, da sem ‘ljubeč mož’??!! Na podlagi česa je prišel do takega zaključka? Od kod mu podatki za tako trditev?
Seveda sem vse zasukal v vic in fanta prosil, če mi “da vse skupaj še pisno, črno na belem, da bom lahko doma pokazal!” Ha, ha, ha …
In možinja se je smejala. In to tako, da me je minil smeh!
Saj jo imam rad … Prisrčno bitje je. Potrpežljivo. In od dne, ko nama je nekdo za brisalce na vetrobranskem steklu z belimi rožami okrašenega avtomobila zataknil listek z narisanim srčkom in napisom: 100 LET SREČE!, sem bil skrben mož! In zvest mož! Eeee … In … skrben!… In …eee … zvest! Ne, to sem že rekel! Eeee …?
Ampak: ljubeč??!!
Stari, vzemi se v roke! Bliža se Valentinovo! Nikoli nisem dosti dal na komercialo in nežnost … Ampak … Sveti Valentin ni zgolj zavetnik zaljubljenih, temveč ima tudi ključe do korenin! Morda tudi do korenin prve ljubezni … pozabljene ljubezni … celo do zaljubljenosti?! Naredi kaj!
Kaj???
Nabral bom rože. Kupil karte. Rezerviral mizo. Pomil posodo. Opral perilo. Postrigel dlake v nosu. Še tiste, ki štrlijo iz ušes. Vse! Samo, da mladina po šolah ne bo več lagala o meni, da sem ljubeč!
Ker z mano ni šale.
Čeprav nisem nasilen.
(Pa tudi ljubeč ne!)

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 2, str. 17.

Dekle in kontaktna leča

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing