Gotovo je kdo najprej pomislil, da bo govora o zgodovini dvorca, plemičih, sobanah, notranji opremi itd., vendar se je zmotil. Govorili bomo namreč o kozmetiki, kremah, mazilih, oljih in vsem, kar je povezano s kozmetično linijo Dvorec Trebnik, ki nastaja v istoimenskem dvorcu. Glede na okrepljeno zavest ljudi, da želijo čim bolj naravne proizvode na vseh ravneh, sem se odpravil pogledat, kako nastaja njihova naravna kozmetika.
 |
 |
Voditeljica in urednica oddaje Prava ideja na RTV Sloveniji je leta 2008 začela tlakovati pot eni bolj priljubljenih oddaj pri nas. Ob tem je tudi sama morala imeti malce podjetniške žilice, da je takrat uspela s trdno vero, da tako oddajo rabimo, prepričati vodstvo RTV Slovenije, da je oddajo uvrstila na program.
Tako kot njeni gostje tudi sama izžareva energijo in zanos, kako širiti dobre novice, kako vzpodbujati in deliti prave vzglede.
»Ime Pavlina Pajk je blagovna znamka slovenskega ženskega romana,« je zapisal Miran Hladnik (v knjigi Pozabljena polovica – o ustvarjalnih ženskah na Slovenskem). »Ta žanr opredeljujejo naslednje zakonitosti: glavna oseba je mlada, lepa in sirotna gospodična, katere položaj spominja na Pepelko, zavezana je visokim moralnim standardom, nikoli ne prelomi dane besede, nerazrešljive čustvene zagate pa se praviloma razrešijo v bolezni. Ljubezenska razmerja se pogosto spletejo v trikotnik, ki se nazadnje srečno razdre v korist poroke.« Kot pisateljica je bila izredno plodovita in v tem pogledu se je z njo lahko kosalo le malo moških.
Njene povesti in romani so nastajali pod vplivom nemške družinske povesti in slovenski kritiki so do njih zavzeli odklonilno stališče. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je priznal njen pisateljski talent, ki bi se lahko lepo razvil ob razumnem mentorju. France Koblar je pravično presodil pomanjkljivosti in odlike njenega pisanja in priznava: »Kot zastopnica družinske in zlasti ženske povesti si je s svojo vztrajnostjo in precejšnjo oblikovalno močjo utrdila svojstveno mesto v našem slovstvu.«
Varuhi kulturne dediščine
Prvega od dveh muzejev, ki ju povezuje načrt (O)živela kultura – Muzej Železniki, smo vam predstavili v 2. številki letošnjega Ognjišča. Tokrat je na vrsti Muzej Žiri. Njegovi začetki segajo v leto 1970, torej je leto dni mlajši kot muzej v Železnikih. Leta 1970 je bil v Žireh ustanovljen pododbor Muzejskega društva Škofja Loka iz katerega se je leta 1975 rodilo samostojno Muzejsko društvo Žiri.
Ustanovnim članom so pri postavitvah štirih stalnih zbirk pomagali strokovnjaki iz Loškega muzeja. Tako postavljene razstave (galerija s stalno zbirko žirovskih slikarjev, narodnoosvobodilna zbirka, čevljarska in klekljarska zbirka) so bile na ogled do začasnega zaprtja muzeja zaradi gradbenih del.
Muzej še vedno domuje v prenovljeni Stari šoli, v nekdanjem kmečkem dvorcu iz 17. stoletja. Podobo enonadstropne baročne stavbe z lepo obdelanim pročeljem in notranjostjo je dobil na začetku 19. stoletja. Po letu 1865 je bil dvorec preurejen v šolo, ki je tu delovala do 1. svetovne vojne, po drugi svetovni vojni pa je bil dvignjen za eno nadstropje. Tako je nekoč staro vaško jedro pomembno stičišče članov Muzejskega društva Žiri, ki je tudi varuh muzeja. Deluje ob podpori občine Žiri.
No, če je slabega zdravja, naj pride k meni in bo umrl z mano.
— Kardinal Loris Capovilla
»Morate mi oprostiti mojo globoko, neustavljivo ganjenost,« je dejal 98-letni nadškof Loris Francesco Capovilla, ko mu je kardinal Angelo Sodano, dekan kardinalskega zbora, kot poslanec papeža Frančiška 1. marca 2014 izročil škrlatni kardinalski biret in prstan. Za kardinala ga je imenoval papež Frančišek 12. januarja skupaj z drugimi osemnajstimi nadškofi in škofi, katerim je kardinalska znamenja podelil 22. februarja v baziliki sv. Petra v Rimu. »Vsem, ki so mi po papeževi razglasitvi 12. januarja izkazali pozornost, sem poslal nekaj vrstic. Napisal sem jim: “Ubogi sobojevnik Janeza XXIII. bom po sklepu papeža Frančiška pridružen kardinalskemu zboru. Prav dobro se zavedam svoje majhnosti in me je strah. Ljubeznive in evangeljske besede služabnikov Cerkve, pred katerimi se počutim kot kobilica, med opogumljajo in tolažijo. Prosim, da molite zame. Jaz bom molil za vas. Nazadnje vas vse kleče prosim, da me blagoslovite.”« Za kardinala je bil povišan, ker je “vse svoje življenje zvesto služil Cerkvi”, kot je dejal papež Frančišek.
Karel Gržan je pričel s pisanjem nove rubrike Začinjeno za življenje, kjer skozi zgodbo poda recepte za rast v odnosu. Poleg tega se na teh straneh znajde pravi kulinarični recept.
V letu, ko v hiši Ognjišče slavimo okrogle jubileje, sem se na pogovor odpravil med kolege na Radio, ki letos obhaja dvajset letnico delovanja. Povedali so nekaj zgodb o svojih začetkih na Radiu in o svojem delu, ki se je v teh letih delovanja Radia tudi precej spremenilo.
Aprilska številka Ognjišča prihaja med nas sredi postnega časa, zato je tudi postno obarvana. Vabi nas, naj vztrajamo v postnih odpovedih, ki smo si jih zadali. Še enkrat bi vas spomnili na dva križeva pota, ki smo ju izdali letos. Pot ljubezni do konca je ponatis ‘zbirke’ sedmih križevih potov in po katerih ste mnogi spraševali. Drugi Križev pot z razmišljanji blažene Terezije iz Kalkute je po obsegu skromen, a z bogato vsebino. Molitev križevega pota nam bo približala Kristusovo trpljenje, obenem pa bomo v novi luči gledali tudi na svoje življenjske preizkušnje.
Post je predvsem čas priprave na veliko noč. Tudi v naši založbi. Tako smo oddali v tisk knjigo Velika noč z ugankami. Knjiga je nekakšna sestra Božičnih dejavnosti. V njej so dejavnosti za otroke (uganke, poveži točke, izloči vsiljivca, ugani razliko, labirinti …). Vseuganke in dejavnosti se vsebinsko nanašajo na veliki teden, veliko noč in velikonočni čas. Otrokom bo približala dogodke največjega krščanskega praznika.
Pred veliko nočjo smo izdali novo serijo velikonočnih čestitk. Gre za različne motive: od umetniških upodobitev vstajenja do fotografij pirhov in drugih velikonočnih motivov, vseh je 12. Komplet teh čestitk stane 4,10 €, kar pomeni več kot 30% ceneje, kot če kupite posamezno čestitko, ki stane 0,50 €. Prav je, da svojim znancem za največji krščanski praznik voščimo z lepo voščilnico. Več o čestitkah si lahko preberete na str. 16.
Stopamo v pomladne mesece, ki so tudi čas prvih obhajil in birm. Zato vam že v tej številki na str. 120 predstavljamo ponudbo, predvsem knjige, ki so primerne za darilo ob birmi in obhajilu. Prihodnji mesec bomo v posebni prilogi prestavili širšo ponudbo Ognjišča: naše knjige in druge primerne spominke in pozornosti ob zakramentih. Prav tako tudi že pripravljene darilne pakete, ne samo za birme in obhajila, ampak tudi za krst. Priporočamo vam, da za obdarovanje naročate te pakete (najdete jih v naši spletni knjigarni), saj so tako sestavljeni, da je v njih več različnih stvari. Zdi se nam modro, da vsak paket vsebuje kakšno nabožno podobo ali rožni venec in knjigo. Današnji birmanci in prvoobhajanci dobijo veliko daril, najbrž pa ne tistih, ki bi jih spodbujala k verski rasti. To vrzel želimo zapolniti z našimi paketi in ponudbo verskih knjig. Pripravili smo tudi papirnate darilne vrečke, v katere boste lahko dali darilo.
Veseli smo, da vam lahko ponudimo že četrti ponatis knjige v obliki torbice Otrokovo prvo Sveto pismo. Namenjeno je prvemu srečanju najmlajših s Svetim pismom. Njegova preprosta vsebina in privlačna oblika v obliki torbice – pa tudi otrokom prijazne ilustracije – so vas prepričale, da vedno znova segate po njej.
V tem Ognjišču se hvaležno spominjamo dolgoletnega sodelavca psihoterapevta Bogdana Žorža. Po kratki, a težki bolezni se je poslovil s tega sveta. Do zadnjega je pisal, tako bo še po njegovi smrti izšlo nadaljevanje rubrike Pot do Boga – preko gora. Med bralci je vzbudilo veliko zanimanje njegovo razmišljanje Veselite se življenja, ki ga je napisal z bolniške postelje, kjer je opisal svojo izkušnjo bolezni. V sodelovanju z njim smo izdali več knjig s članki, ki jih je objavil v Ognjišču, in bralci ste jih lepo sprejeli. Tudi razmišljanja v rubriki Pot do Boga – preko gora bomo v prihodnosti izdali v knjigi.
Božo Rustja
odgovorni urednik
Rad bi izvedel nekaj več o pojavnosti angelov, saj se mi zdi, da o tem vemo (pre)malo. Nekje sem namreč prebral, da so se angeli v zgodovini ljudem celo prikazali.
Videnja angela naj bi se zgodila na Portugalskem (leta 1917) – zakaj prav na Portugalskem, ki naj bi bila v novejšem času edina dežela, kjer naj bi se angeli prikazali. Ali je to kaj povezano s Fatimo … Prosim, če mi lahko napišete kaj več o teh videnjih (prikazanjih). V davni preteklosti naj bi se angeli prikazovali tudi na Irskem in na Madžarskem. Ali to drži? Ali je morda veliki teolog sv. Tomaž Akvinski, ki je veliko vedel o Sveti Trojici – odkril kaj tudi o angelih. Kaj pa sv. Dominik, sv. Avguštin?
Angeli so bili verjetno v tesni povezavi tudi z nekaterimi svetniki (Gema Galgani, Janez Bosko, oče Lamy, …) ali so imeli ti svetniki vidno (čutno) komunikacijo z angeli, kako so jih videli, slišali (če so jih res) in kaj so o tem napisali. V tretjem redu sv. Dominika naj bi se več sester pogovarjalo s svojim angelom, z angeli se je srečevala tudi sv. Frančiška Rimska… Tudi pri življenjepisih svetnikov, predvsem pri mučencih, so angeli večkrat omenjeni (sv. Doroteja, Vincenc, Venancij, Lovrenc … Tudi sv. Frančišek je gojil veliko ljubezen do angelov …
Naj sklenem, da ne bom preveč radoveden … Prosil bi vas, če mi lahko nekoliko razložite predvsem to, kako (ali je to sploh res) se angeli v preteklem in današnjem času javljajo ljudem – ali jih res lahko vidimo, slišimo, kako nas spremljajo? Fredi
Zaradi omejenosti prostora, se bom omejil res samo na vaše osnovno vprašanje o pojavnosti angelov v našem načinu zaznavanja. Razodeto dejstvo je, da so angeli zgolj duhovna bitja. To pomeni, da nimajo telesa in zato po svoji duhovni naravi ne morejo puščati direktnih sledi v telesnem svetu. So pa po svoji naravi Božji poslanci človeku. Kar pa spet pomeni, da se morajo biti sposobni javiti v človekovem telesno-duhovnem načinu življenja in komuniciranja. To je na videz kontradiktorno, a Bog se nam sploh rad razodeva v nasprotjih. Morda tudi zato, da pritegne našo pozornost.
Že najpomembnejši svetopisemski sporočili, božično in velikonočno, vključujeta angele na viden in slišen način. Tako pastirji v Betlehemu, kot žene, ki so prve prišle h grobu, v Jeruzalemu so ‘v živo’ doživeli pojav angelov. Tako resničen, da so jih sprva celo zamenjali za ljudi. In ta seznam bi lahko nadaljevali z vašimi in še mnogimi drugimi primeri, ki jih poznamo predvsem iz življenja svetnikov ali krajevnih izročil. Saj ponekod hranijo celo kot relikvije ‘ostanke’ angelov po prikazovanjih. Ali so vse to samo izmišljotine, plod bujne fantazije ali bolnih blodenj? O konkretnih primerih se ne morem izrekati, ker imam premalo informacij in končno o pristnosti takšnih pojavov mora odločiti Cerkev po znanih postopkih. Zato se bom omejil zgolj na razumevanje možnosti takšnih pojavov in njihovo razumsko ter versko razsežnost.
Poskusimo odgovoriti na vprašanje, kako je tak telesno materialni stik z duhovnim bitjem, ki ga imenujemo angel, mogoč. Že v odnosih med ljudmi poznamo tako imenovane paranormalne pojave kot npr. hipnozo, telepatijo (prenos misli na daljavo), telekinezo (premikanje predmetov brez ‘telesnega’ stika), levitacijo (lebdenje teles, predmetov v zraku), materializacijo (‘nastajanje’ predmetov na neviden način) … Takšne pojave imenujemo para-normalne, ker po eni strani dejansko obstajajo, so ugotovljeni, zato so ‘normalni’; a si jih še ne znamo razlagati, očitno zato, ker še ne poznamo vseh naravnih pojavov, in zato so ‘para’. Če že torej v človeškem zemeljskem načinu doživljanja obstaja še veliko ‘skrivnosti’, ki si jih ne znamo pojasniti, koliko jih mora obstajati v samo duhovnem svetu. Te zmožnosti in možnosti pa so nam še manj znane in jih morda nikoli ne bomo mogli razumeti. A vendar, in zdaj naredimo sklep s pomočjo vere: če se te in podobne stvari resnično dogajajo, in o tem ne moremo dvomiti, potem jih hoče Bog, ko ustvarja svet, saj On vanj ‘polaga’ zakonitosti. In zato so same na sebi dobre. Do neke mere jih lahko celo človek razvija in uporablja kot svoje paranormalne sposobnosti, a zelo skromno, vsekakor pa jih lahko uporablja Bog, ko želi komunicirati s človekom, in seveda tudi angeli kot njegovi poslanci.
Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
Tako si z lahkoto predstavljamo, da lahko sposobnost materializacije v človeku uporabi tudi Bog po angelu, in ta se prikaže v obliki, ki je takšna, da ga bo posameznik prepoznal kot angela, čeprav sam nima telesa. Enako velja za glas ali kakšno drugo telesno znamenje. Slišal sem, čeprav ne preveril, da naj bi nekje hranili kot relikvijo ‘pero’ nadangela Gabriela. Je to mogoče? Direktno gotovo ne, saj nadangeli nimajo ‘peres’, niti ‘kril’. Res pa je, da je najbolj znana podoba angelov mladenič s perutmi. A to je ‘izmišljotina’ kakšnega umetnika, ki se je navdihoval pri skrivnostnih videnjih v apokaliptičnih in preroških videnjih stare zaveze. In če se je nadangel Gabriel hotel nekomu s takšno predstavo o angelih približati tako, da ga je prepoznal in razumel, je moral ‘uporabiti’ to svojo ‘umetno’ podobo. Ali drug primer: v bližini San Giovanni Rotondo, romarskega kraja sv. p. Pija, stoji gora Monte Sant’Angelo, kjer se je večkrat od konca 5. stol. Naprej, prikazal nadangel Mihael in naj bi pustil v kamnu tudi odtis svojih stopal. Gre za podobno zgodbo. Nadangel Mihael seveda nima stopala, da bi njegov odtis lahko ostal v kamnu. Vendar zato, da bi človeku spregovoril o svoji resnični navzočnosti v njegovo dobro po Božjem naročilu, je lahko uporabil vse paranormalne sposobnosti ustvarjene materialne narave, da je svojo in Božjo navzočnost potrdil na način, ki so ga ljudje jasno in nedvoumno razumeli.
In prav to slednje bi želel poudariti. Karkoli angeli storijo, kakorkoli se nam ‘javijo’, storijo zato, da bi se skupaj z njimi v veri še bolj odprli Božji ljubeči navzočnosti in ga z veselim srcem slavili, se mu zahvaljevali in po potrebi tudi prosili. In če se je to dogajalo v preteklosti, ne vem, zakaj ne bi bilo možno tudi danes, če Bog presodi, da bi bilo komu v duhovno korist.
Marjan Turnšek
Skupina britanskih katoličanov je pripravila molitev za beatifikacijo (razglasitev za blaženega) znanega pisatelja Johna Ronalda Tolkiena, pisca priljubljenih domišljijskih knjig Gospodar prstanov in Hobit. Molitev je predala v roke škofu mesta Plymuth, da bi jo cerkvene oblasti odobrile. Gre za prvi korak za morebitni začetek postopka za beatifikacijo tega pisatelja in vernega katoličana, ki je svojo vero oznanjeval s svojimi popularnimi in priljubljenimi pripovedmi.
John Tolkien je bil profesor na Oksfordski univerzi. Kmalu po zgodnji očetovi smrti je bil skupaj z bratom in materjo krščen v katoliški Cerkvi, prej so bili anglikanci. Njegov brat je postal katoliški duhovnik. Celo njegovo življenje je bilo povezano s Cerkvijo. Tako je vzgajal tudi svoje otroke in tudi njegov sin John je postal duhovnik. Kot katoličan je deloval v sekulariziranem okolju angleške univerze in tako pripomogel k spreobrnjenju, C.S. Lewisa, svojega prijatelja in znanega pisca duhovnih knjig ter knjig zgodb (Zgodbe iz Narnije).
Kakšen katoličan je bil Tolkien, naj nam spregovori pismo o obhajilu, ki ga je pisal sinu: »Iz temine svojega življenja postavljam pred vas edino veliko stvar, ki jo je treba ljubiti na zemlji: presveti zakrament. … Edino zdravilo proti pešanju vere je obhajilo. Zakrament ne deluje popolno in stalno v vsakomer od nas. Kot v veri, sta potrebni vztrajnost in izkušnja. Največji učinek ima pogostnost. Sedemkrat na teden bolje hrani kot sedemkrat ob razmikih. Prav tako bi kot vajo priporočil to (toda, joj, za to je prelahko najti priložnost): prejmite sveto obhajilo v okoliščinah, ki so proti vašemu okusu. Izberite nerazumljivega in žlobudravega duhovnika, ali oholega in neotesanega patra; gnečo v cerkvi, nevzgojene otroke: od onih, ki kričijo, in onih, ki so proizvod katoliških šol in ki v trenutku, ko odprejo tabernakelj, sedijo in zehajo, razgaljeno in umazano mladež, ženske v hlačah z razpuščenimi lasmi in nepokrite (včasih so žene pri obhajilu bile pokrite, Op. B.R. ). Pojdite k obhajilu z njimi (in molite zanje). To bo enako (ali celo boljše) kot maša, ki jo je daroval vidno svet človek in pri kateri je bilo nekaj pobožnih in spodobnih ljudi. To ne more biti huje od gneče pri čudežu, ko je Jezus nasitil pet tisoč ljudi – s čemer je Gospod napovedal hrano, ki jo bo dal.«
Božo Rustja