God: 24. marec

Tudi danes – kljub močnim vplivom šole in okolja – drži, kar je pred več kot šestdesetimi leti zapisal Jernej Pavlin na začetku svoje pripovedi o današnji godovnjakinji: »Kakšni bodo kdaj otroci, je največ odvisno od vzgoje v domači hiši.« Pristavlja še: »Sveti starši imajo včasih tudi svete otroke.« V mislih ima Brigito Švedsko, mistično ženo in veliko svetnico, katere hči je bila sveta Katarina Švedska ali Karin, ki se je Cerkev danes spominja.

Karin je bila četrta izmed Brigitinih osmih otrok. Rodila se je leta 1331 ali 1332. Zgodaj so jo dali v samostan, da bi jo vzgojili. Na očetovo željo se je poročila s pobožnim plemičem, ko je imela šele štirinajst let. Mlada zakonca sta sklenila posnemati deviški zakon preblažene Device in svetega Jožefa. Katarina se je začela oblačiti preprosto in brez pretiranega nakita. Njen zgled so posnemale mnoge mlade gospe, njene prijateljice. Njena mati Brigita je po moževi smrti odšla v Rim in je tam pobožno živela. Tudi Katarini se je vzbudila želja po Rimu. Mož ji je sprva branil, končno pa ji je le dovolil. Zaradi bolezni je sam ni mogel spremljati. V Rim je prišla leta 1349, ko ji je bilo osemnajst let. Bila je srečna, ko je spet objela mater. Kmalu pa je začutila veliko domotožje in nameravala se je vrniti domov. Na materino prošnjo je sicer izjavila, da je zaradi Kristusa pripravljena vse zapustiti in ostati v Rimu, vendar je kmalu Rim naravnost zasovražila in mater prosila dovoljenja, da se vendarle vrne na Švedsko. Brigita je imela hčerino željo za nevarno skušnjavo, zato je začela moliti. Prikazal se ji je Kristus in ji dejal: »Povej hčeri, da je že vdova. Pregovori jo, naj ostane. Jaz bom poskrbel zanjo.« Katarina je po dolgem času dobila notranji mir. Materin duhovni voditelj je vodil tudi njo in pod njegovim vodstvom je napredovala v krepostih, ker mu je bila v vsem pokorna. Z materjo je večkrat romala, leta 1372 tudi v Sveto deželo. Obe sta imeli neke vrste samostansko življenje, v katerem so se vrstili molitev, delo, počitek in dobrodelnost. Njena mati Brigita je v nekem videnju že leta 1346 dobila naročilo, naj ustanovi nov red s prvim samostanom v Vadsteni na Švedskem. Sestavila je tudi pravila reda, ki se imenuje Brigitin red ali red Odrešenika, njeno zamisel pa je mogla uresničiti šele hči Katarina.

Kmalu po vrnitvi iz Svete dežele je mati umrla v Rimu 23. julija 1373. Po njeni volji je Katarina njeno telo prepeljala na Švedsko, kjer so ga slovesno pokopali v samostanski cerkvi v Vadsteni. Redovnice tega samostana so živele po pravilih njene matere in so Katarino izvolile za predstojnico. Toda že po enem letu je odpotovala v Rim, da bi pri vodstvu katoliške Cerkve poskrbela, da bi Brigito razglasili za svetnico. Pet let je zbirala potrebno gradivo, potem se je vrnila v Vadsteno, kjer jo je škof potrdil za predstojnico, ona pa se je začela pripravljati na smrt: umrla je 24. marca 1381. Njeno svetniško češčenje je potrdil papež Inocenc VIII. leta 1484, njena mati Brigita pa je bila razglašena za svetnico leta 1391.

God: 23. marec

»Čim več človek zahteva od samega sebe, tem bolj uspešno izžareva v okolico.« Ta misel francoskega pisatelja Daniela Ropsa v polni meri velja za svetniškega duhovnika Jožefa Oriola, apostola Barcelone. Do samega sebe je bil skrajno zahteven, za naše pojme nerazumljivo trd, toda kamor koli je prišel, so ga ljudje pozdravljali z ljubeznijo in z velikim spoštovanjem. Njegovo od mnogih postov sestradano in bledo obličje je kar žarelo. V njegovi bližini so ljudje čutili navzočnost svetega. To je potrjeval tudi Bog, ki je po njegovih rokah delal čudeže.

V mestu Barcelona, ki ga slavi kot svojega apostola, se je Jožef Oriol tudi rodil in sicer 23. novembra leta 1650. Njegov oče je bil tkalec svile in je umrl, ko je bilo Jožefu komaj šest let. Mati se je znova poročila s čevljarjem, ki je bil blag človek in je pastorka ljubil kot svojega lastnega otroka. Jožefa je dal v šolo duhovnikom, kjer je lepo napredoval ne le v znanju, temveč tudi v krepostih. Po očimovi smrti so ga podpirali dobrotniki, da je mogel na barcelonskem vseučilišču študirati bogoslovje. Študij je končal z doktoratom, ko mu je bilo komaj 23 let. Želel je postati duhovnik, da bi mogel delati za božjo čast in zveličanje duš. Želja se mu je izpolnila: dve leti kasneje je prejel mašniško posvečenje.

Najprej je sprejel službo domačega učitelja v neki bogati družini, da je z dohodki podpiral svojo mater. V tej službi je ostal devet let do materine smrti. Poromal je v Rim na grobove apostolov in papež Inocenc XI. mu je podelil nadarbino (službo, povezano z dohodki iz nepremičnin) pri barcelonski cerkvi Svete Marije ‘od Smreke’. Junija 1687 je nastopil službo, ki jo je vestno opravljal do smrti.

Veliko skrb je posvečal bolnikom in revežem. Njegovi dohodki so bili tolikšni, da bi si lahko privoščil lastno hišo, pa je raje stanoval v preprosti sobi kot podnajemnik. V njej ni imel niti postelje in je spal kar sede, sobe nikdar ni ogreval. Strogo se je postil. Pri vsej svoji resnobi in strogosti do samega sebe pa ni bil kakšen godrnjav črnoglednež, temveč vedrega obraza, tako da so ga imenovali ‘veseli svetnik’. Če je kdo vpričo njega hvalil njegovo svetost, je sklonil glavo in dejal: »Svetniki so v nebesih.«

Nikdar si ni privoščil počitka, a zdelo se mu je, da še vse premalo dela. Po zgledu sv. Frančiška Ksaverija bi rad šel misijonarit med nevernike, da bi tam umrl kot mučenec. Leta 1696 je res zapustil Barcelono ter se peš napotil v Rim, da bi tam od papeža dobil pooblastilo, da gre kot misijonar na Japonsko. Toda med potjo je zbolel. Mati božja mu je v prikazni naročila, naj gre nazaj v Barcelono in tam misijonari. Ubogal jo je in z neko tovorno ladjo se je vrnil v svoje mesto k prejšnjemu delu.

Ko je začutil, da se mu bliža konec, se je sklenil preseliti iz svoje skromne sobice na podstrešje hiše nekega prijatelja. Tega je prosil, naj mu tam pripravi ležišče, na katerem bo umrl. Storil je tako in Jožef se je preselil. Kmalu je resno zbolel za pljučnico in legel. Obiskovali so ga mnogi ljudje, ki so hoteli olajšati njegovo siromaštvo, pa je vse hvaležno odklonil. Z veliko pobožnostjo je prejel sveto popotnico. Preden je izdihnil, je prosil, da so mu dečki-pevci zapeli sveto pesem ‘Mati žalostna je stala’, ki opeva bolečine Žalostne Matere božje, nato je z očmi, uprtimi v Križanega, mirno izdihnil svojo dušo 23. marca leta 1702. Njegov pogreb je bil kraljevski. Pokopali so ga v Marijini cerkvi, kjer je služboval. Za svetnika ga je razglasil papež Pij X. leta 1909.

God: 22. marec

Drugi vatikanski cerkveni zbor je zelo poudaril pomen božje besede in Svetega pisma za krščansko življenje. V teh desetletjih po koncilu se je zanimanje za Sveto pismo poživilo tudi pri nas. V marsikateri slovenski župniji obstajajo biblične skupine večja ali manjša občestva, ki se posvečajo študiju in premišljevanju Svetega pisma.

Tako ‘biblično skupino’ je imela že družba pobožnih žena iz premožnih slojev v Rimu, ki se je zbirala okrog ugledne in bistroumne vdove Marcele. Te žene so se posvetile bogoljubnosti. Niso sicer ustanovile samostana v današnjem smislu, bile pa so med seboj tesno povezane in so ena drugo podpirale s prijateljskimi nasveti. Ko je leta 382 prišel v Rim sv. Hieronim in je prevzel službo tajnika pri papežu Damazu, so te žene zvedele, da je Hieronim odličen poznavalec Svetega pisma in prosile so ga, naj jim ga razlaga. Hieronim je vabilo sprejel, se za te obravnave dobro pripravljal in razlagi dodajal lastne spodbudne misli. Tako je duhoviti in jezikovno izobraženi Hieronim postal duhovni vodja te družbe in svetovalec posameznim med njimi. Vse je dobro poznal, ker se je zanimal za življenjsko usodo vsake svojih gojenk.

Med njimi je bila tudi mlada vdova Lea. Poročena je bila z nekim uglednim in bogatim Rimljanom, čigar ime ni znano. Mož ji je kmalu umrl in Lei so svetovali, naj se drugič poroči. Za njeno roko se je potegoval Vecij Agorij Pretekstat, mlad in sposoben mož, ki je bil v javnosti znan kot zagovornik poganstva. Lea se z njim ni marala poročiti. Gotovo je odločala tudi razlika v veri. Ni gotovo, kaj je bilo prej: ali je snubec odbil Leino zahtevo, da se sprijazni z njenim verskim prepričanjem, ali pa je Vecij huje zasovražil krščanstvo, ker ga ona ni hotela za moža. Gotovo pa je, da sta se pozneje glede vere ostreje razlikovala: on je bil hud nasprotnik, ona pa vneta zagovornica krščanskih misli in nravnosti.

Lea se je najprej vključila v družbo asketinj okrog vdove Marcele, kjer je bil njen duhovni voditelj sveti Hieronim. Kasneje pa je prevzela vodstvo podobne bogoljubne družbe na svojem posestvu pri Ostiji (južno od Rima), kamor se je umaknila. Morda je bil vzrok za njeno izselitev iz Rima prav njen zavrženi poganski snubec, s katerim se ni marala več srečevati. Krožek okrog vdove Lee je bil malo drugačen kakor rimski krog okrog Marcele. Lea v bližini ni imela veliko odličnih žena in deklet, zato je v svojo družbo sprejela tudi svoje služabnice in jih, po besedah svetega Hieronima, “učila bolj z zgledom kakor z besedo”. Ta poteza napravlja Leo še bolj prikupno, ker je z njo pokazala pravi evangeljski čut za enakost vseh ljudi v Kristusu. Prav gotovo se je Lea oprijela življenja krščanske odpovedi in dobrote, da je bila spodbuda za vso okolico, sicer je strogi Hieronim ne bi brez pridržka priznaval za sveto, celo ‘presveto’ osebo.

V marcu leta 384 je svetniška Lea v Ostiji umrla, istočasno je v Rimu izdihnil izvoljeni konzul Vecij, njen nekdanji snubec. Ko je Hieronim v hiši vdove Marcele to zvedel, je njuno smrt ponazoril s podobo bogatina (Vecij) in ubogega Lazarja (Lea): prvi trpi v peklenskem ognju, ona pa se veseli v rajskem poveličanju. Seveda je ta primerjava le malce pretirana. Hieronimovo pismo je pomembno bolj zato, ker v njem poveličuje kreposti umrle svetniške vdove.

God: 21. marec

Na poslopju švicarske zvezne vlade v Bernu stoji na častnem mestu kip današnjega svetnika Nikolaja iz Flüe ali brata Klausa: suha postava v puščavniški obleki. Tega moža Švicarji ne častijo samo kot svetnika, temveč tudi kot ‘očeta domovine’, ker je leta 1481 s svojim svetniškim posredovanjem preprečil državljansko vojno v Švici. Bil je preprost kmet in oče desetih otrok, s posebnim božjim razsvetljenjem pa je postal eden najmodrejših svetovalcev svojega časa. Nikolaj je bil doma iz kraja Flüe v švicarskem kantonu Unterwalden, kjer se je rodil leta 1417 premožnim kmečkim staršem. Že v otroških letih je marsikaj kazalo, da je Klaus, kakor so mu pravili, na poseben način izbran od Boga. Ko mu je bilo nekaj čez dvajset let, je moral k vojakom, čeprav je odločno zavračal nasilje. V vojaški službi je moral ostati do tridesetega leta. Ko se je vrnil domov, se je poročil z Dorotejo Wyss, ki mu je rodila deset otrok, pet dečkov in pet deklic. Nikolaj je bil vzoren mož in skrben družinski oče, marljiv kmet in moder svetovalec. Izvolili so ga za sodnika in razsojal je vedno pravično, nikoli se ni oziral na osebo.

Življenje mu je teklo na zunaj mirno in srečno, toda v njegovem srcu se je vedno močneje oglašala želja po puščavniškem življenju. Naposled se je o tem pogovoril z ženo Dorotejo: njegova misel jo je močno prizadela in skraja se ji je upirala. Končno pa mu je le uspelo ženo prepričati, da ga v samoto kliče višja sila. 16. oktobra leta 1467 se je poslovil od družine. Nekateri so njegov odhod obsojali kot grobo zanemarjanje družinskih dolžnosti, drugi pa so ta njegov korak zagovarjali, češ da je šel za božjim klicem.

Po krajšem iskanju primernega kraja se je naselil v Ranftu, blizu domačega kraja, kjer je živel kot ‘gozdni brat’, kakor so ga imenovali njegovi sodobniki. V Ranftu je prebil več kot devetnajst let življenja in ves ta čas je bila njegova edina hrana evharistija. Ljudje iz soseščine so ga na skrivaj opazovali ves mesec, da bi videli, če res ničesar ne zaužije. Ko so se o tem prepričali, so mu postavili leseno kočico in kapelico. Kmalu zatem je prišel k bratu Klausu pomožni škof iz Konstance, ki je blagoslovil kapelico in je samotarja temeljito izprašal o vsem, da se je prepričal o njegovi globoki in čisti veri.

Kljub trdemu življenju v molitvi in postu se brat Klaus ni branil ljudi. Možje in žene vseh stanov so prihajali k njemu s svojimi težavami in vprašanji. Kadar se je nabralo pred njegovo kočico več obiskovalcev, je odprl okno, pomolil glavo ven in jih pozdravil: »Bog vam daj dobro, srečno jutro, ljubi prijatelji in ljubi ljudje!« Preprost kmet je po posebnem božjem daru, ki ga je Klaus skrbno negoval, postal eden največjih švicarskih dušnih pastirjev.

Brat Klaus je imel tudi velik vpliv na politično življenje. Posebno se je izkazal v kritičnem trenutku švicarske zgodovine, ko je spor med kantoni napovedoval državljansko vojno. Brat Klaus je zboru predstavnikov vseh kantonov poslal prošnjo, naj imajo pred očmi korist celotne domovine, ne samo vsak svojega kantona. Božji mož je dosegel mirno poravnavo spora.

Po hudi bolezni je umrl 21. marca 1487, star sedemdeset let. Na njegov grob v župni cerkvi v Sachselnu od tedaj prihajajo številni romarji. Uradno je bil razglašen za svetnika šele leta 1947.

God: 20. marec

Svetnik današnjega dne je KUTBERT, opat in škof lindisfarnski. Rojen je bil okoli leta 634 na severu Anglije. Že zgodaj je postal menih. Življenjepisec, ki ga je še osebno poznal, opisuje mladega meniha takole: »Po obličju je bil kakor angel, v besedah izbran, pri delu vnet, na telesu neomadeževan, na umu odličen, v posvetu velik, v veri katoliški, v upanju premoder, v ljubezni prekipevajoč.« Od časa do časa je zapuščal svojo samostansko celico in odhajal med ljudi, ki so ga zaradi njegove prisrčnosti hitro vzljubili in mu zaupali.

Ko mu je bilo trideset let, je šel s svojim predstojnikom Eatom v samostan na otoku Lindisfarna, ki se še danes imenuje sveti otok. Kutbert je bil opatov namestnik. Kakor vsi menihi njegovega časa, je bil tudi Kutbert duhovnik in misijonar, ki je deloval med okoliškimi prebivalci in jih spreobračal. Slovel je tudi kot čudodelnik. Še čudovitejša je bila njegova moč nad grešniki.

Po dvanajstih letih se je umaknil na samoten otoček, kjer si je poiskal zavetje v skalni duplini, ki jo je poglobil in obdal z zidom. Tam se je postil in molil. Svetega moža so poklicali iz samote, kajti leta 685 je bil posvečen za škofa v Lindisfarni, obenem pa je prevzel službo opata. Škofovsko službo je opravljal samo dve leti, toda v tem kratkem času je obhodil vso svojo škofijo in se srečal z vsemi verniki, ki so v njem videli svojega očeta.

Ko je začutil, da se mu bliža smrt, se je vrnil v svojo ljubljeno samoto. Tam je živel še nekaj mesecev kot spokornik. 20. marca 687 je med molitvijo zaspal v Gospodu. Pokopali so ga v kamnitem sarkofagu ob oltarju samostanske cerkve sv. Petra v Lindisfarni. Šest let kasneje so Lindisfarno oropali Vikingi. Kutbertovo truplo so rešili in ga leta 999 pokopali v stolnici v Durhamu.

God: 19. marec

Litanije svetega Jožefa imajo petindvajset vzklikov. Ob današnjem prazniku sta v ospredju dva: Ženin božje Porodnice in Zaščitnik svete Cerkve. Osnova vseh odlik svetega Jožefa je dejstvo, da je bil od vekomaj izbran za ‘ženina’ deviškega moža Marije, iz katere si je druga božja oseba po moči Svetega Duha privzela človeško naravo, da bi odrešila človeštvo. Jožef je bil z Marijo zvezan v resničnem zakonu, zato je pred postavo veljal za očeta učlovečenega božjega Sina. Jezus je bil deviško spočet zato, da bi se na viden način razodelo učlovečenje božje Besede in skrivnost božje milosti. In zakaj gleda Cerkev v svetem Jožefu svojega posebnega zavetnika? Zato, ker je bil varuh svete nazareške družine, ki je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve: Kristusa kot prvorojenca božjih otrok, vseh kristjanov, in Marijo, deviško Mater vseh članov Kristusovega skrivnostnega telesa.

Vzvišeni nalogi Marijinega deviškega moža in Jezusovega deviškega očeta (pravimo mu tudi Jezusov ‘rednik’ ali ‘krušni oče’) ustreza tudi Jožefova edinstvena svetost. Mnogi teologi izrecno trdijo, da je bil sveti Jožef zaradi svoje vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil pri skrivnosti učlovečenja in odrešenja, že od začetka utrjen v milosti, podobno kot sveti Janez Krstnik ali apostoli po Jezusovem vstajenju. Sveti Jožef je živel nekako ‘v ozadju’ tako v sveti Družini kot tudi v Cerkvi.

Sledovi češčenja svetega Jožefa so sicer vidni že pri nekaterih cerkvenih očetih v 5. stoletju, vendar so njegov praznik začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju šele v 14. stoletju. Polagoma se je češčenje tega tihega, junaško ponižnega pričevalca za Kristusa (to pomeni beseda ‘spoznavalec’) v Cerkvi vedno bolj uveljavljalo. Papež Gregor XV. je leta 1621 ukazal, naj se god svetega Jožefa obhaja kot zapovedan praznik. Po odredbi papeža Janeza XXIII. so njegovo ime postavili v prvo evharistično molitev takoj za Marijo. Papež Pij IX. je leta 1847 uvedel praznovanje svetega Jožefa kot varuha svete Cerkve in sicer na 3. nedeljo po veliki noči. Od leta 1956 je to praznovanje združeno z današnjim praznikom. Papež Pij XII. je leta 1955 vpeljal poseben nezapovedan praznik svetega Jožefa Delavca, ki se obhaja 1. maja, na mednarodni praznik dela.

Sveti Jožef je zavetnik v družinskih zadevah, k njemu se zatekajo v gospodarskih stiskah. Poseben zavetnik je sveti Jožef krščanskim očetom v skrbi za družino in otroke, še posebej je zavetnik in priprošnjik tistih, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh. Ker je bil sveti Jožef deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija (evangeliji tega sicer ne poročajo, lahko pa upravičeno sklepamo), velja sveti Jožef za posebnega priprošnjika za srečno zadnjo uro. Na slovenskih tleh je bilo češčenje svetega Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika leta 1621. O tem priča skoraj 80 cerkva, postavljenih na naših tleh njemu v čast. Osebno ali krstno ime Jožef in Jožefa sta med najbolj razširjenimi v Sloveniji (pa tudi po svetu). Ime Jožef je hebrejskega izvora in pomeni ‘Bog naj doda potomstvo’.

God: 18. marec

Svetega Cirila Jeruzalemskega najbolj poznamo po njegovih Katehezah, v katerih nam je zapustil popoln tečaj priprave na krst in uvajanja v zakramente. Poučevanje je bilo sestavljeno iz osemnajstih učnih ur, ki po uvodnem nagovoru razlagajo člene veroizpovedi. Tem sledi pet homilij, ki na osnovi obredov, in dejanj razlagajo zakramente uvajanja. Katehumeni ali pripravniki na krst so se v Jeruzalemu zbirali v baziliki božjega groba, ki jo je dal zgraditi cesar Konstantin na kraju Jezusove smrti. »Noben drug kraj na svetu,« piše Adalbert Hamman, »ne bi mogel bolje prikazati povezave med krstom in velikonočno skrivnostjo kot prav ta kraj, kjer sta se dovršili Kristusova drama in vstajenje.«

Rodil se je v najverjetneje v Jeruzalemu okoli leta 313, torej v času, ko je krščansko v rimski državi dobilo svobodo. O njegovi mladosti nimamo poročil. Gotovo je le, da so bili njegovi starši kristjani in so mu oskrbeli dobro krščansko vzgojo, najbrž pri menihih. Že pod svetniškim jeruzalemskim škofom Makarijem je Ciril postal diakon, pod njegovim naslednikom pa je prejel mašniško posvečenje. Kmalu je zaslovel kot odličen govornik. Že kot duhovnik je pripravljal na prejem krsta in drugih zakramentov katehumene v baziliki božjega groba. Po smrti škofa Maksima leta 348 so Cirila izvolili za jeruzalemskega škofa ob navzočnosti metropolita Akacija iz Cezareje.

Med njim in Cirilom je kmalu prišlo do nesoglasij, kajti Akacij se je čedalje bolj družil s krivoverskimi arijanci. Bil je spoštovan na dvoru in to je izkoristil, da je sklical sinodo, ki je Cirila odstavila. Ciril se je pritožil, vendar so ga na silo pregnali iz Jeruzalema. Zatekel se je najprej v Antiohijo, nato v Tarz, kjer je kmalu postal zelo priljubljen zaradi svojih odličnih pridig. Nova sinoda je Cirilu vrnila škofovske pravice in vrnil se je v Jeruzalem. Sovražniki so ga tožili pri cesarju Konstanciju, ki ga je spet poslal v pregnanstvo. Ko je cesar Konstancij leta 361 umrl, se je Ciril ponovno vrnil v Jeruzalem, toda njegovo trpljenje še ni bilo končano. Za cesarja Valenta je bil leta 367 spet pregnan, ker je bil preveč očiten nasprotnik arijanizma. V pregnanstvu je ostal celih enajst let. Šele leta 378 se je smel dokončno vrniti na svoj škofijski sedež. Koncil v Carigradu leta 381, ki se ga je tudi sam udeležil, ga je slovesno priznal za zakonitega škofa v Jeruzalemu.

Po enajstih letih pregnanstva je našel v Jeruzalemu zelo žalostne razmere. »Tu ni pregrehe, ki ne bi z vso drznostjo dvigala glave,« je zapisal, »pokvarjenost, prešuštvo, rop, malikovanje, umori in poboji skratka, zločini vseh vrst se tu širijo.« Zadnja leta življenja si je Ciril prizadeval predvsem, da bi obnovil mir in zacelil rane bolečih let razkola, ki so ga povzročili arijanci. Njegova stalna skrb je bila edinost v veri. Znan je njegov izrek: »Zmota ima več oblik, resnica ima pa en sam obraz.« Poročila iz zadnjih let Cirilove škofovske službe hvalijo zgledno bogoljubnost in lep cerkveni red v jeruzalemski škofiji.

Ciril je umrl leta 386. Škof je bil osemintrideset let, od katerih je skoraj polovico šestnajst prebil v izgnanstvu. Papež Leon XIII. ga je leta 1893 imenoval za cerkvenega učitelja vesoljne Cerkve.

God: 17. marec

Sv. Jedrt je bila hči Pipina Starejšega,  za­četnika slavnega rodu Karolingov, ki je z odločnostjo, modrostjo in potrpljenjem znova uredil prostrano frankovsko državo in ji poskusil dati zares krščanski značaj. Mati sv. Jedrti je bila Itta (Iduberga), ki je mislila predvsem na bogoljubno vzgojo otrok. Itta je skrbno varovala svoj dom pred pokvarjenostjo tedanjega sveta, ki so ga dvigali k visokim idealom junaški zgledi, imenovani svet­niki. Po irskem zgledu se je odločila sama usta­noviti ženski samostan Nivelles. Z navodili ji je stal ob strani sv. Amand (gl. 6. februar), ki je bil po brezuspešnem poskusu, da pridobi za Kri­stusa alpske Slovane, škof v Maastrichtu.

Za bodočo redovnico je posebno prizadevno vzgajala svojo hčer Jedrt (Gertrudo), ki se je rodila leta 626. Otrok se je res čudovito razvijal. Mala Jedrt je bila ljuba Bogu in ljudem zaradi svoje ljubeznivosti, sra­mežljivega vedenja, ponižnosti in veselja do molitve. Bila je umsko ne­navadno nadarjena, uporabna za vsako delo pa tudi lepe zunanjosti. Mati jo je sicer spretno vodila, vendar ji je pustila vso možno prostost, da je povsod odločala z lastno voljo. Ko je Iduberga zvedela, da bo sam kralj Dagobert pripeljal v dvorec kot snubca sina avstrazijskega vojvo­da, je pustila komaj odraslo Jedrt, naj mu odgovori. Deklica je ljubez­nivo, zrelo in odločno odklonila ponudbo in rekla: »Ženina sem si že izbrala. Njegova lepota je večna in on sam kraljuje nad lepoto vseh stvari; neizmerno je bogat; pred njim padajo na obraz angeli in ga mo­lijo.« Kralj je vedel dovolj in ukazal, naj deklice nihče več ne nadleguje s snubljenjem.

Medtem je 640 umrl oče sv. Jedrt majordom Pipin, novi samostan Nivelles (flamsko Nijvel) južno od Bruslja pa je bil dozidan. Vdova Itta se je tedaj sama odločila za redovne obljube in prevzela vodenje samo­stana, ki se je naglo napolnil. Z veseljem se je materi pridružila tudi Gertruda in vnesla v nunsko družbo mladostno navdušenost za sveto življenje. Znala je zbrisati vsa znamenja visokega rodu in je bila raje prva v ponižni uslužnosti do svojih sosester. Svoje obilno znanje je nese­bično posredovala še drugim in se trudila, da bi preučila kar se da na­tančno Sveto pismo, ne le po črki, ampak tudi po duhu. Da bi se mogla še bolj poglobiti v navdihnjeno božjo besedo, sta z materjo naprosili ir­ske menihe, da so Sveto pismo razlagali vsej samostanski družini. Do smrti svoje matere 652 je bila Jedrt ves čas dobri duh vse samostanske družine, nato pa je morala sama prevzeti dolžnosti opati nje. S tem se je čutila še bolj dolžno prijeti za vsako, tudi najtežje delo, da bi mogla prav ukazovati in se ozirati na zmožnosti drugih sester. V nekaj letih so jo opravki, zaradi katerih ni opustila pobožnih vaj, tele­sno tako izčrpali, daje vodenje hiše prepustila drugim rokam. Poslej je živela še tri leta in se z največjo resnobo pripravljala na smrt. Vendar se te ni bala, ampak je gledala v njej le rešiteljico telesnih spon in prehod v popolno prostost duha, dvig “iz ječe v kraljestvo, iz teme k luči, iz smrti v življenje”. Zadnje tri mesece je na svet že skoraj pozabila in mislila sa­mo še na nebesa. Umrla je 17. marca 659. Njeno svetniško češčenje, ki se je začelo takoj po smrti, se je več stoletij samo še širilo in doseglo vse dežele srednje Evrope, Poljsko, Ogrsko in tudi naše kraje. Jedrt štejemo med svetnice, ki jih je slovensko ljudstvo že zgodaj vzljubilo, jih spoštljivo častilo in se jim prisrčno priporočalo. Njen god so praznovali kot pomemben dan in zelo zaupali v njeno priprošnjo. Ta domačnost sv. Jedrt pri nas je tem bolj zanimiva, ker je bila njena do­movina Belgija in je živela v času, ko smo se Slovenci sicer že naselili v sedanji domovini, krščanstva pa še nismo poznali ali smo ga odklanjali. Njeno češčenje so k nam zanesli šele Franki, kakih 150 let po njeni smr­ti; bilo pa je to češčenje med Franki tako živo, da smo se ga Slovenci hitro oprijeli in ohranili skozi celo tisočletje. Na Sloven­skem je sv. Jedrt posvečenih 11 cerkva.

Sv. Jedrt so od nekdaj častili vrtnarji, ker se ob njenem godu navad­no začenjajo dela po vrtovih, pa tudi svetnica sama je rada negovala cvetlice; ponekod so ji rekli kar ‘sveta vrtnarica’. Jedrt je znanilka pomladanskega dela na polju . Upodabljajo  jo kot opatinjo s palico, po kateri plezajo miši.

God: 17. marec

Mnogi narodi imajo svoje narodne svetnike, ki jih častijo kot prve blagovestnike in začetnike svoje narodne kulture. Tako častijo Čehi, Slovaki, Hrvati in Slovenci sv. Cirila in Metoda, Rusi sv. Vladimirja, Nemci sv. Bonifacija, Angleži, sv. Avguština s tovariši. Irci z veliko hvaležnostjo častijo sv. Patrika. Nešteti Irci imajo ime Pat, okrajšano od Patrick. Svetnikov spominski dan praznujejo zelo slovesno, saj je to njihov apostol, največji oznanjevalec evangelija v njihovi deželi.

Na njegov god se Irci pražnje oblečejo, za klobuk si zataknejo pomladno zelenje, najraje deteljo. Triperesno deteljo je menda svetnik uporabljal, da je poganom ponazoril skrivnost Svete Trojice. Patrik se je rodil okoli leta 385 na zahodni strani Britanskega otoka. Njegov oče je bil rimski uradnik in diakon. V očetovi hiši je Patrik dobil le površno latinsko izobrazbo. Bil je precej lahkomiseln mladenič. Nekega dne v letu 401 so ga na posestvu, kamor je družina odhajala poleti, ugrabili morski roparji in ga prodali za sužnja na Irsko. Tam je moral v pustih krajih pasti ovce. To svoje jetništvo je Patrik sprejel kot božjo kazen za svoje lahkomiselno življenje, zato ga trpljenje ni potrlo, temveč duhovno okrepilo. Irska je bila tedaj še poganska dežela. Po šestih letih ujetništva je neke noči v spanju slišal glas, ki je klical, naj se vrne v svojo domovino. Ubogal je in uspelo mu je, da je po dolgih zapletih prišel domov. Želel je postati duhovnik, pa ga škof ni hotel posvetiti. Odšel je na evropsko celino k redovnikom v Galiji, kjer je pokazal tako duhovno globino in gorečnost, da je papež Celestin I. leta 431 sklenil, da ga postavi za škofa na Irskem, kamor je Patrika neki skrivnosten glas že dolgo časa vabil. Njegovo misijonsko delo na Irskem se je pričelo leta 432 in je bilo zelo uspešno. Za krščansko vero je pridobil vse rodovne kneze in ljudstvo. Na svojih misijonskih potih je prišel do najbolj oddaljenih in skritih otoških vasi in povsod so se ljudje hitro oklenili krščanstva. Irska je edina dežela v zahodni Evropi, kjer se je pokristjanjenje izvršilo brez nasilja in odpora. Veliko je Patriku pomagalo izkustvo, ki ga si ga je bil pridobil v šestletnem ujetništvu, in tudi znanje keltskega jezika. Moč za svoje apostolsko delo je Patrik nabiral v samoti, kamor se je večkrat umaknil v postnem času. Papež Leon I. je leta 444 potrdil Patrika za irskega nadškofa. Zasluga tega velikega misijonarja je, da je vso Irsko še cerkveno organiziral. ‘Otok svetnikov’ je po njem prvič stopil v tesno duhovno zvezo z Evropo in s krščanskim svetom. Sveti Patrik je umrl 17. marca leta 461 na severnem Irskem, blizu Belfasta, pokopan pa je v Saulu pri Dovrapatricku.

God: 16. marec

 »Trpeli ste po nedolžnem kot Kristus,« so svojemu prvemu župniku Danijelu Halasu rekli verniki župnije Velika Polana v Prekmurju, ko se je sredi julija 1942 vrnil med nje po sedmih mesecih zapora v Budimpešti pod obtožbo, da je sodeloval s komunisti. Prav ti pa so ga pred šestdesetimi leti – 16. marca 1945 umorili iz sovraštva do njegove zvestobe evangeliju. Mariborski škof Franc Kramberger je na pobudo prekmurskih duhovnikov leta 1998 začel  škofijski postopek za razglasitev velikopolanskega župnika Danijela Halasa za krščanskega mučenca. Rimska kongregacija za zadeve svetnikov je 12. februarja 2000 izdala dopis, da se lahko začne postopek za beatifikacijo Danijela Halasa, ki je stekel z odlokom mariborskega škofa 10. avgusta 2000. Leta 2001 je bila urejena romarska pot, ki povezuje kraje, kjer je deloval božji služabnik Danijel Halas (Črensovci, Hotiza, Lendava, Velika Polana).

Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti in v Ljubljani, leta 1929 pa je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 9. julija 1933 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika, naslednjo nedeljo je pel novo mašo v svoji rojstni župniji. Novomašni pridigar je bil domačin Jožef Klekl starejši, svetniška duša in odličen duhovni voditelj, ki je na Halasa zelo vplival. Danijel, za prijatelje Dani, je bil po novi maši pol leta kaplan v Ljutomeru, nato pa štiri leta v Lendavi, kjer so ga vsi spoštovali kot gorečega in modrega duhovnika. Bil je blag in razumevajoč služabnik božjega usmiljenja v spovednici, širitelj češčenja Jezusovega in Marijinega srca in kot odličen katehet velik prijatelj otrok. Na podlagi vseh teh odlik je bil 1. januarja 1939 imenovan za prvega župnika novoustanovljene župnije Velika Polana. Ko so Madžari med drugo svetovno vojno zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran z obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti in v budimpeštanskih zaporih je prebil sedem mesecev s prekmurskima duhovnikoma Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem. Iz zapora je svojemu somboteljskemu škofu napisal soldo pismo, v katerem mu je pojasnil, da je vse “njegovo sodelovanje s komunisti” v tem, da jih ni hotel ovaditi. “Ali lahko duhovnik, ki je nekoga ovadil, računa na to, da bo sploh še kdo prišel k njemu po nasvet? Morda med verniki niti spovedancev ne bo imel več.”

Pisatelj Miško Kranjec (1908 – 1983), doma iz Velike Polane, je Danijela Halasa ovadil kot enega glavnih “begovcev”, pripadnikov bele garde v Prekmurju, čeprav je zgodovinsko dejstvo, da belogardizma v Prekmurju sploh ni bilo. Dobre štiri mesece po Kranjčevi ovadbi Pokrajinskemu komiteju KP Slovenije, je Martin Žalig, privrženec in učenec Miška Kranjca, “neko noč po novem letu 1945” v gomiliški šoli, župnija Turnišče, predlagal likvidacijo dekana Ivana Jeriča in župnika Danijela Halasa. Mladi komunisti so temu nasprotovali. “Povedali smo jasno, da se ves čas okupacije nista umazala s kakim sodelovanjem z okupatorjem, da nista nikdar Slovencev izdala. Halas je rajši šel v ječo, kakor da bi enega Slovenca izdal. Potem smo izjavili, da če se to zgodi, se bomo mi mlajši ločili od skupine.” To je Ivanu Jeriču povedal eden od tistih mladih. Jerič je razmišljal, s čim naj bi se pregrešil župnik Halas. “Nekoč mi je pripovedoval, da sta Miško Kranjec in Martin Žalig ustanavljala v Polani Društvo kmečkih fantov in deklet, on pa je članicam Marijine družbe prepovedal, da bi vstopale v to društvo, ker je brezversko. To je torej njegov greh!”

Na tihi petek, 16. marca 1945, se je Danijel Halas v večernih urah s kolesom vračal iz Lendave, kjer je bil po svoji uradni dolžnosti kot spovednik šolskih sester. Prijatelji na Hotizi so ga ustavljali, naj prenoči pri njih, ker ni varno hoditi ponoči. Na križišču z glavne ceste proti Polani so ga zgrabili štirje možje, dva pa sta stopila iz grmovja. Med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko. “Bil je oblečen v šal in dolgo suknjo, ki je bila takrat predpisana za duhovnike, in ki sta se zataknila za vejevje vrb ob vodi. Zato ga je brodar našel, sicer bi ga odneslo naprej na Hrvaško in morda nihče zanj ne bi vedel,” je v pogovoru za Ognjišče (11/2000) povedal Ivan Camplin, ki je štiri leta mlajši od Danijela Halasa. Na pogrebu, ki je bil 21. marca 1945 v Polani, je bilo izredno veliko ljudi, ki so bili ob novici o umoru priljubljenega duhovnika zgroženi. Žalni govor ob pogrebu, ki je bil župnikovo zmagoslavje, je imel lendavski kaplan Ivan Koren. Med množico vencev je bil eden z napisom: SLAVA MUČENIKU! “Kljub strahovanju so se na njegovem grobu kmalu začele prižigati lučke, ki so od vsega začetka prižigale svetlobo, v katero mora stopiti zelo zanimivi lik velikopolanskega župnika Danijela Halasa – mučenca,” je zapisal v svoji knjižici ob devetdesetletnici njegovega rojstva Franc Halas (Poti k Bogu, junij 1998). Od julija 2001 se verniki vsak 21. zbirajo v Polani k molitvi za Halasovo beatifikacijo. Ob 60-letnici njegove mučeniške smrti je bilo leto 2005 raglašeno za Halasovo leto.

Kako globoko je v človekovo naravo vsajeno teženje po družinskem življenju. Blagoslovljena družina je vir neizmerne zemeljske sreče.

Trpljenje pravičnih vedno več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari.

Mi moramo ponesti svetu blagovest. Ne samo z besedo: dejanja, življenje mora biti kakor kvas, ki bo prekvasilo svet.

Mladost in smrt – nekaj nezdružljivega. Velik je prepad med mladostjo, ko srce bije najbolj vroče, in med smrtjo, ko neha biti.

Pot, ki vodi v večno življenje, ni lahka, temveč spolzka. Po njej ljudje padajo in mnogi obležijo – za večno. Veliko je odvisno od tega, kakšne čevlje si obujemo. Ti čevlji so naši poklici.

Kakor vsaka rastlina najbolje uspeva v tisti zemlji, ki ji nudi pogoje, potrebne za njeno rast, tako tudi človek ne napreduje v vsakem poklicu, temveč ima samo en poklic, ki mu ga je Bog določil.

Otroška pamet je kakor vosek, na katerem ostane vsak najmanjši vtis. Vse, kar sliši, si zapomni in to v njem ostane.

Noben duhovnik ne mora vsaditi v rahla tla otroškega srca seme vere tako globoko in uspešno kakor mati. Nobeno duhovniško delo ne more dati toliko uspeha, kakor lahko storijo starši z dobrim zgledom in molitvijo.

Bog je vsakemu človeku dal starše, da ga varujejo, branijo, hranijo in vzgajajo. Oče in mati morata biti otrokom močna opora. To bosta, če bosta sama dovolj krepostna in dobro vzgojena.

Človek po svoji naravi z vso silo beži pred trpljenjem, toda z ravno tako hitrostjo beži trpljenje za človekom, celo hitreje, da ga dohiti. Ni mogoče pobegniti.