God: 10. marec

Že v 3. stoletju je bilo mnogo mučencev tudi med vojaki. Ko je bila pod cesarjem Konstantinom (leta 313) krščanska vera državno priznana in sicer najprej v vojski! je bilo seveda naravno, da so bili v cesarskih četah tudi krščanski vojaki. Na Zahodu je vse lepo teklo, na Vzhodu pa je bil Konstantinov sovladar Licinij sprva do kristjanov strpen in celo dobrohoten, ko pa se je s Konstantinom spri, je začel kristjane preganjati. Preganjanje se je začelo okrog leta 320. Kristjane je imel za Konstantinove zaveznike in potem takem za svoje sovražnike. Najprej se lotil ‘čistke’ na svojem dvoru in v vojski. V Kapadokiji je dal razglasiti odlok, po katerem se mora vsak kristjan pod smrtno kaznijo odreči svoji veri. Ta odlok je Agrikolaj, cesarski namestnik v Kapadokiji in Mali Armeniji, posredoval vsem, ki so služili v cesarski vojski.

Na podlagi tega odloka je bilo obsojenih na smrt štirideset vojakov sloveče dvanajste rimske legije, ki je veljala za elitno. V njej so služili predvsem domačini iz Kapadokije in Armenije, nekaj vojakov pa je bilo iz drugih delov cesarstva. Legendarni opis smrti štiridesetih mučencev pripoveduje, da je namestnik Agrikolaj sam prišel k ‘bliskoviti legiji’, da spolni cesarjev ukaz. Tedaj je štirideset vojakov stopilo iz vrste in vsi so neustrašeno priznali, da so kristjani in da jih nobena muka ne bo odvrnila od Kristusa. Ohranila se nam je njihova oporoka ter govori cerkvenih očetov Bazilija Velikega, Gregorja iz Niše, Janeza Krizostoma, v katerih poveličujejo junaštvo teh vojakov.

Mučeništvo so pretrpeli v Sebasti (danes Sivas v Turčiji). Namestnik jih je najprej skušal pripraviti k odpadu od vere s tem, da jim je obljubljal odlikovanja, povišanja, denarne nagrade, toda vojaki so odvrnili: »Kaj nam hočeš dati takega, kar bi moglo nadomestiti ono, kar nam hočeš vzeti? Predlagati nas hočeš v odlikovanje cesarju, izneveriti pa njemu, ki je resnično vladar … Mi preziramo ta svet. Iz ljubezni do Boga smo pripravljeni pretrpeti kakršne koli muke.«

Odvedli so jih v ječo, čez teden dni pa jih je zasliševal vrhovni poveljnik čet Lisias. Ko jih ni mogel ne omajati ne ostrašiti, si je zanje izmislil nenavadno kruto smrt. V Armeniji je marca še zelo ostra zima, zato jih je obsodil, naj počasi umirajo zaradi zmrznjenja. Odvzeli so jim vso obleko in jih postavili na zamrznjen ribnik znotraj mestnega obzidja. Bil je peklenski mraz in pihal je leden veter. Blizu ribnika je bilo kopališče s toplo vodo za tiste, ki bi si morda premislili. Eden je to res storil, vendar je umrl brž ko je prišel na toplo. Namesto njega je stekel na led vojak, ki je stražil kopališki dom, tako da je bilo junaških pričevalcev spet štirideset. Naslednje jutro je prišel sodnik in ukazal, naj še živim polomijo roke in noge, jih sežgo na grmadi, pepel pa potresejo v reko. Tako kristjani niso mogli izpolniti oporoke štiridesetih mučencev, naj ji pokopljejo v skupnem grobu.

Češčenje štiridesetih mučencev iz Sebaste se je na Vzhodu hitro razširilo, na Zahod pa je njihovo češčenje prinesel škof Gavdencij iz Briksije, ki je obiskal vzhodne kraje. Njihov spomin se v rimski Cerkvi obhaja 10. marca. Po kmečki veri je god štiridesetih mučencev vremenski mejnik: vreme tega dne drži ‘štirideset dni’. »Če štiridesetih mučenikov dan ni lepo, tudi štirideset dni potem ne bo.« Niko Kuret k temu pripominja, da je pregovor pač treba razumeti tako, da se po dolgoletnih skušnjah vreme, kakršno se naredi proti sredini marca, rado nekaj časa drži.

God: 9. marec

Ena prvih molitev, ki jo verne matere molijo s svojimi otroki, je Sveti angel. Na podlagi svetopisemskih pričevanj kristjani verujemo, da ima vsak človek svojega angela varuha, od Boga poslanega spremljevalca, ki ga ne vidimo. Nekaterim pa je bilo dano, da so svojega angela tudi videli. Med temi je bila sveta Frančiška Rimska, zakonska žena in mati, ki danes goduje. V hudih preizkušnjah, ki jih je prestajala, jo je osrčeval pogled na angela varuha. Angel jo je varoval v boju s silami teme in pomagal ji je, da je spoznavala svoje lastne napake. Če je bila preveč zaskrbljena, je angel izginil, toda brž, ko se je z vsem srcem obrnila k Bogu, se ji je angel spet prikazal. Svetloba, ki je prihajaia od angela, ji je tudi omogočala, da je brala v človeških srcih.

Frančiška je bila plemenitega rodu. Doma je bila iz Rima, kjer se je rodila leta 1384. Pobožna mati ji je dala s svojim spovednikom duhovnega voditelja, ki ji je petintrideset let pomagal rasti v svetosti. Že kot majhna deklica je v sebi začutila željo, da bi šla v samostan, toda oče jo je po tedanji navadi že obljubil v zakon mlademu plemiču Lorenzu Ponzianiju. Duhovni voditelj ji je svetoval, naj se očetovi volji ne upira. Po hudih notranjih bojih je le privolila v zakon. Poročila se je, ko še ni dopolnila trinajst let! Dobila je moža, ki ji je bil duhovno soroden: srčno pobožen, v preizkušnjah vdan v božjo voljo, poln spoštovanja do svoje soproge. Frančiška se je trudila, da bi zakonsko življenje združevala z resnično pobožnostjo. Njeni življenjepisa pravijo, da je vsak dan našla čas za molitev, zraven pa je bila skrbna gospodinja, svojim otrokom najboljša mati pa še blaga mati neštetim rimskim revežem ter več kot trideset let usmiljena strežnica bolnikov v rimskih bolnišnicah.

Rodila je šest otrok, od katerih so trije umrli kmalu po rojstvu, ena hčerka je umrla petletna, eden od sinov je ugasnil pri devetih letih. Starše je preživel samo sin Janez Krstnik in prav zanj je Frančiška žrtvovala svoje življenje. Ko mu je v bolezni stregla, si je nakopala neozdravljivo bolezen.

Svoja izredna dela ljubezni in usmiljenja je Frančiška opravljala v zelo žalostnih časih. Vojske, kuge in lakota so Rim strahovito prizadele. Papeži so skoraj sedemdeset let (1309 – 1377) bivali v Avignonu v Franciji namesto v Rimu, kjer je sedež apostola Petra. Mesto je bilo v razvalinah. Frančiška je v svoji službi vztrajala tudi zato, ker jo je podpiral njen angel varuh. Njena palača je bila pravo gostišče ubožcev. Ko je ob nekem pomanjkanju tudi v njeni kašči zmanjkalo žita, ker ga je razdelila ubogim, ji je Bog to dobrodelnost poplačal s čudežem: nekaj dni zatem je našla predale, ki jih je bila čisto izpraznila, spet polne najlepšega žita.

Po moževi smrti je zapustila dom in se preselila k olivetankam, benediktinskim tretjerednicam, kjer je živela še štiri leta. Skupaj s svojimi duhovnimi hčerami je stregla siromakom po rimskih ulicah ter bolnikom po zasebnih hišah ali bolnišnicah. Vsi, ki so prišli v stik z njo, so jo že za življenja imeli za svetnico. Umrla je 9. marca 1440. Pokopali so jo v rimski cerkvi svete Marije Nove, kamor je najraje zahajala. Ko jo je papež Pavel V. leta 1608 razglasil za svetnico, je ta cerkev dobila ime po njej.

God: 8. marec

Na današnji dan pred nekaj več kot petsto leti je prijokal na svet otrok, ki si je zaslužil svetništvo s tem, da je brisal solze množici ubogih, bolnih, zapuščenih. Znan je pod imenom ‘berač iz Granade’ (takšen je tudi naslov življenjepisnega romana o njem, ki ga je napisal Wilhelm Hünermann, slovenski prevod pa je izšel leta 1971 v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča). V tem španskem mestu je namreč ustanovil prvo bolnišnico. Vsak dan je hodil po mestu s čebrom na hrbtu in z dvema skledama, ki sta mu viseli čez rame, ter je beračil za svoje bolnike. »Iz ljubezni do Boga storite vendar sebi kaj dobrega, moji bratje!« je klical meščanom.

Ta izredni mož je sveti Janez od Boga, ustanovitelj reda usmiljenih bratov.

Rodil se je 8. marca 1495 na Portugalskem. Ko mu je bilo osem let, so njegovi starši prenočili nekega duhovnika, ki je potoval v Madrid in je z velikim navdušenjem pripovedoval o verskem življenju v španski prestolnici. Janez Ciudad, tako je bilo dečku ime, je bil ves očaran. Ko je duhovnik odšel, je ušel svojim dobrim staršem in šel za njim. Na poti se je otrok izgubil. Mati je po treh tednih od žalosti umrla, oče pa je, ko je ostal sam, šel za brata laika k frančiškanom v Lizbono. Deček je prišel v hišo grofovskega črednika Franca Cida v španskem mestecu Oropesa. Ostal je pri njem: najprej je bil pastir, potem pa oskrbnik posestva. Naučil se je dobro brati, pisati in računati. Cid je hotel bistrega in delavnega mladega moža prikleniti na svoj dom s tem, da mu je ponudil svojo hčer za ženo.

Janez je čutil, da ni rojen za zakonsko življenje, zato se je priglasil med prostovoljce, ki so šli nad Francoze. Njegova vojaška kariera se je končala prav bedno. Ko je bil iz vojske odpuščen, je šel pogledat domov na Portugalsko, kjer je zvedel za materino smrt in očetov odhod v samostan. Vrnil se je v Španijo, od tam pa odšel v Afriko, da bi pomagal ujetim kristjanom in morda dosegel mučeniško krono. Neki frančiškanski pater mu je rekel, da je v tej njegovi želji po mučeništvu preveč samoljubja. Janez je zapustil Afriko in šel v Granado.

V to mesto je leta 1537 prišel slavni pridigar Janez Avilski. Njegova pridiga je Janeza tako pretresla, da so vsi menili, da se mu je zmešalo. Zaprli so ga v norišnico, kjer je na lastni koži občutil, kako nečloveško ravnajo z bolniki. Takrat se mu je porodila misel, da bo sam ustanovil bolnišnico, kjer bodo bolnikom stregli z ljubeznijo. Zamisel je začel uresničevati kmalu. Sprva so se iz njega norčevali, kmalu pa so se meščani prepričali o njegovi junaški ljubezni, kakršne so zmožni samo tisti, ki jih podpira Bog. Škof iz mesta Tuy ga je imenoval ‘Janez od Boga’ in to ime mu je ostalo. Delo za bližnjega in sveto življenje sta Janezu pridobila mnogo odličnih in premožnih prijateljev. Janez je lahko zgradil novo bolnišnico in ustanovil društvo svetnih ljudi za strežbo bolnikov, ki se je kasneje razvilo v red usmiljenih bratov.

Ko je v začetku leta 1550 hotel iz narasle reke Xenil rešiti fanta, si je nakopal pljučnico, ki je bila zanj usodna. 8. marca 1550, na svoj petinpetdeseti rojstni dan, je v Granadi umrl. Njegovo družbo bolniških strežnikov je papež Sikst V. povzdignil v red usmiljenih bratov. Leta 1630 je bil razglašen za blaženega, 1690 pa za svetnika. Papež Leon XIII. ga je leta 1886 imenoval za patrona vseh bolnišnic, bolnikov in bolniškega osebja.

God: 7. marec

Ko je nekaj let pred iztekom drugega stoletja po Kristusu zavladal cesar Septimij Sever (vladal je od leta 193 do 211), je bilo v rimskem cesarstvu že toliko kristjanov, da bi moral pomoriti milijone svojih podložnikov, če bi hotel krščanstvo popolnoma in hitro zatreti. Leta 202 je z najstrožjimi kaznimi prepovedal prestop h krščanstvu. Če ne bo smel nihče več prestopiti h krščanstvu, si je mislil, bodo kristjani, naj jih je še toliko, v nekaj desetletjih izginili. Njegovo preganjanje je zadelo predvsem katehumene tiste, ki so se pripravljali na krst ali so ga ravno prejeli.

O mučeništvu katehumenov sta iz tega časa ohranjeni dve poročili iz Afrike: prvo iz Kartagine, drugo iz Aleksandrije. Prvo poročilo pripoveduje o mučeništvu petih katehumenov v Kartagini: mlade žene in matere Vibije Perpetue, dveh sužnjev Felicite in Revokata ter Saturnina in Satura. Spis o tem mučeništvu, ki ga je večidel napisala Perpetua sama, ko je v ječi čakala na mučeniško smrt, je pravi biser med spisi iz prvih krščanskih stoletij. Pisatelj, ki dopolnjuje njeno poročilo, segajoče do dneva pred mučeništvom, in Saturovo poročilo o nočnem videnju, zatrjuje, da je bil sam priča dogodkov. Sveta Perpetua in Felicita ter njuni tovariši so umrli mučeniške smrti 7. marca 202 (ali 203) v Kartagini.

Mučenki Perpetua in Felicita, obe še zelo mladi, sta nam z njunimi tovariši svetel zgled s Kristusovo ljubeznijo navdane bratovske in sestrske povezanosti do smrti zgled, ki ni redek v mladi Cerkvi prvih stoletij. Perpetua je bila mlada žena iz ugledne družine, dobro vzgojena in stanu primerno omožena; malo pred tem, ko je bila vržena v ječo, je rodila sinka. Oče jo je nagovarjal, naj se usmili njegovih sivih las in svojega otroka ter daruje bogovom in si tako reši življenje. Katehumeni so v ječi prejeli sveti krst. »Meni je Duh navdihnil, naj po krstu nič drugega ne prosim kakor stanovitnost mesa,« je zapisala Perpetua. Hudo ji je bilo, ko je videla, da se oče in njeni domači zaradi nje tako žalostijo. Dosegla je, da so pustili otroka pri njej v ječi. »Trud in skrb za otroka sta me držala pokonci: ječa se mi je sedaj spremenila v palačo, da sem bila rajši tam kot kjerkoli.« Kmalu zatem je imela videnje, v katerem ji je bilo razodeto, da jih čaka smrt.

Pri javnem zasliševanju na mestnem trgu so vsi zaslišani priznali, da so kristjani. Rimski upravitelj je vse obsodil na smrt: izpostavijo naj jih zverinam. Mlada sužnja Felicita je bila v visoki nosečnosti, ko so jo prijeli, po rimskih zakonih pa nosečnic niso smeli umoriti. Bila je žalostna, da ne bo mogla iti v mučeniško smrt s svojo sestro in z brati v Kristusu. Molili so zanjo in rodila je deklico. Ko je v porodnih bolečinah stokala, ji je eden od stražnikov rekel: »Če sedaj tako stokaš, kaj bo šele, ko te vržejo zverinam!« Felicita je odgovorila: »Sedaj sama trpim, kar trpim; tam pa bo nekdo drug trpel v meni in za mene, ker bom tudi jaz trpela zanj.«

Prvi dan slavnostnih iger so postavili pred divje živali najprej Perpetuo in Felicito. Podivjana krava ju je pobodla in vrgla na tla, toda mučenki sta ena drugi pomagali vstati in odvedli so ju iz arene skozi vrata za zmagovalce. Ljudstvo je zahtevalo, naj ju privedejo nazaj k drugim in naj jih pred očmi vseh z mečem pobijejo. Zahtevo so izpolnili in mučenci so drug za drugim mirno sprejeli smrtni udarec.

God: 6. marec

Središče češčenja svetega Fridolina, priljubljenega ljudskega svetnika v ozemeljskem pasu, ki se začenja na Irskem in sega prek južne Anglije v Belgijo, od tam pa v Porenje ter pokrajine ob gornji Donavi, je mestece Sackingen, kjer je današnji godovnjak ustanovil novo opatijo in kjer je njegov grob. V tem kraju ob nemško-švicarski meji njegov god obhajajo z veličastno procesijo. Velja za zavetnika živinorejcev in krojačev, za pomoč ga kličejo ob povodnji in priporočajo se mu za lepo vreme. Skoraj povsod skupaj z njim častijo tudi sv. Hilarija, katerega slavo je Fridolin povsod širil.

Prvi je življenje svetega Fridolina opisal menih Balther že pred letom 1000. On sicer zatrjuje, da se opira na zanesljive zgodovinske vire, ki pa jih očitno ni znal dobro izbirati in tehtati. Vendar pa težave, ki jih imajo zgodovinarji, prav nič ne motijo zaupanja in ljubezni vernih ljudi do tega svetnika. Rodil se je na Irskem okoli leta 460. Njegovi starši so bili premožni in zelo prizadevni kristjani. Veseli so bili, da je sin kazal izredno pobožnost in zaupali so ga v vzgojo menihom. Ko je bil posvečen v duhovnika, je svojo dediščino podaril ubogim in cerkvam. Bog mu je dal izreden govorniški dar. K njegovim pridigam so ljudje vreli trumoma in Fridolin se je zbal, da bo podlegel napuhu, zato je zapustil sorodnike in domovino. Najprej je oznanjal evangelij v pokrajinah sredi sedanje Francije. Za izhodišče si je izbral mesto Poitiers in od tam hodil okoli misijonarit. V mestu je odkril grob svetega Hilarija in širil njegovo češčenje povsod, kjer je deloval. Povsod je gradil tudi cerkve temu svetniškemu škofu v čast.

Ko je ljudi tiste pokrajine za silo spreobrnil, je šel v Porenje. Tudi tod je bil neutruden glasnik božje resnice in božjega reda. Kjerkoli je misijonaril, nikjer ni Fridolin dolgo obstal. Življenjepisec pripoveduje, da mu je neke noči sv. Hilarij v sanjah pokazal otok, kjer naj sezida samostan in se v njem za stalno naseli. Po dolgem iskanju je tisti otok zagledal pri sedanjem Sackingenu in odločil se je za zidanje samostana, prvega na nemških tleh. Naletel je na hude težave: na otoku so namreč imeli kmetje pašnike, ki jih niso marali odstopiti. Končno jih je sveti menih le prepričal. Na otoku je postavil dvojni samostan in veliko cerkev. Poslej je večinoma ostal na otoku, ki ga je dobil v last kot slab pašnik, njegovi menihi pa so ga spremenili v rodovitne njive in vrtove. Otok je zavaroval z nasipi. Kmalu je samostanska naselbina na tem otoku postala privlačen kraj molitve, dela in krščanske vzgoje. V bližini samostana je začelo rasti mesto Sackingen.

Sveti Fridolin je umrl v tem samostanu; znan je le dan: 6. marec, leto pa je sporno najzgodnejši bi utegnili biti 538 ali 540, resni razlogi govore tudi za poznejši datum. Njegov grob je bil res častitljiv za ves okoliš in je tak ostal vse do današnjih dni.

God: 5. marec

Nekateri starokrščanski pisatelji dajejo med glavnimi krepostmi prvo mesto srčnosti. Živeli so v dobi, ko so imeli mučeništvo za najvišje in skoraj edino znamenje svetosti. Zanimivo je, pripominja Tomaš Špidlik, da je Cerkev cenila predvsem mučeništvo žensk in otrok, ker je v teh primerih prišla še bolj do izraza moč, ki je dar Svetega Duha. Na to spominja hvalospev pri mašah mučencev: »V človeški nemoči kažeš svojo božjo moč in slabotne sile krepiš za junaško pričevanje.

Škof Evzebij iz palestinske Cezareje (umrl je leta 339) je v osmi knjigi svoje Cerkvene zgodovine napovedal, da bo še posebej pisal o mučencih iz Palestine in več povedal o dogodkih, ki jih je z lastnimi očmi gledal, ko je bil še mlad. Obljubo je izpolnil: o palestinskih mučencih, ki so dali življenje za Kristusa med zadnjim velikim preganjanjem za časa cesarjev Dioklecijana in Maksimina Daja, je napisal kar dvoje poročil: eno kratko in zgoščeno, drugo pa obširno in govorniško okrašeno.

V enajstem poglavju tega daljšega poročila škof Evzebij opisuje tudi, kako sta za Kristusa junaško trpela zadnja dva iz vrst palestinskih mučencev: Hadrijan in Evbul. Prvi je dal življenje za vero 5. marca, drugi pa 7. marca leta 310. Spominjamo se pa obeh isti dan in sicer na dan, ko je prestal muke Hadrijan.

Poročilo, ki ga je v slovenščino prevedel dr. Franc Ksaver Lukman in ga najdemo v knjigi Martyres Christi (Kristusovi pričevalci), se glasi: Vse je bilo še vznemirjeno zaradi nenavadnih dogodkov ob smrti in pokopu prejšnjih mučencev in je o njih govorilo, ko sta Hadrijan (Adrijan) in Evbul iz kraja, ki mu pravijo Bataneja (najbrž južno od Cezareje), prišla k drugim spoznavalcem v Cezareji. Tudi nju so pri mestnih vratih vprašali, čemu prihajata. Ko sta po pravici povedala, da prihajata na pomoč preganjanim kristjanom v Cezareji, so ju peljali k sodniku Firmilijanu. Ta, ki je bil zaklet sovražnik kristjanov, ju je prav tako kot prejšnje kristjane brez odloga dal hudo trpinčiti in ju nato obsodil, naj ju raztrgajo zverine. Ko sta pretekla dva dneva, so peti dan meseca, za praznični dan poganske boginje Fortune ali Sreče, Hadrijana izpostavili levu, nato z mečem prebodli in usmrtili. Dva dni kasneje je sodnik na Evbula dolgo pritiskal, naj daruje, da doseže svobodo, kakršno si oni mislijo; njemu pa je bila častna smrt za vero več kot minljivo življenje. Ko so ga bili izpostavili zverinam, je tudi on postal žrtev kakor prejšnji, in kot zadnji med cezarejskimi mučenci zapečatil boje.

Na tem mestu našega spisa je vredno omeniti, kako je ne mnogo kasneje nebeška Previdnost brezbožne oblastnike kaznovala po nasilnikih samih. (Evzebij tu namiguje, da jih je dal usmrtiti cesar Maksimin Daja.) Tudi Firmilijan, ki je tako divjal zoper Kristusove mučence, je z drugimi vred pretrpel smrtno kazen in z mečem končal življenje.

God: 4. marec 

»Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!« bodo slišali ob poslednji sodbi tisti, ki so v življenju izpolnjevali Jezusove zapovedi. »Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« To je imel pred očmi današnji svetnik Kazimir, sin poljskega Kralja Kazimira IV. in kraljice Elizabete Avstrijske. Med trinajstimi otroki, s katerimi je Bog blagoslovil ta kraljevski zakon, je bil Kazimir tretji. Imel je pet bratov in sedem sester. Najstarejši od bratov je dobil češko kraljevsko krono, trije so bili za očetom zaporedoma poljski kralji, eden je postal nadškof – kardinal gnezenski. Toda večjo slavo kot vsi drugi je dosegel Kazimir: pred svetniškim sijajem namreč oblede vse druge krone in časti.

Kazimir je zagledal luč sveta 5. oktobra 1458. Najprej ga je vzgajala pobožna mati, ko je nekoliko odrasel, je prišel na dvor za učitelja in vzgojitelja duhovnik Janez Dlugoš, krakovski stolni kanonik in največji poljski zgodovinar svojega časa. Pod njegovim vodstvom je Kazimir hitro napredoval. Rad in z uspehom se je učil, še posebno pa se je trudil za pobožno življenje. Njegov najljubši kraj je bila cerkev, kjer se je potopil v molitev in premišljevanje Gospodovega trpljenja. Otroško vdano je častil Mater božjo. Njej na čast je vsak dan ponavljal dolgo hvalnico, ki jo mnogi pripisujejo njemu, pa jo je najbrž zložil sveti Anzelm. Začenja se z besedami: »Dan za dnevom / s hvalnim spevom / čast Marije oznanjuj! / Nje dejanja, / godovanja, / duša, radostno praznuj!« Mariji je pred njenim oltarjem obljubil, da bo vse življenje ohranil deviško čistost.

Ko je bil star komaj trinajst let, so ga Ogri, ki so se naveličali trde roke bojevitega kralja Matija Korvina, hoteli imeti za kralja, kakor je Čehom vladal Kazimirjev brat Vladislav. Na zahtevo svojega častihlepnega očeta je Kazimir z močnim vojaškim spremstvom odšel na Ogrsko, toda kralj Matija je za to zvedel in se je z Moravskega, kjer se je vojskoval, hitro vrnil domov. Načrti, da bi Kazimir zavladal na Ogrskem, so propadli. Siju kraljevske krone se je Kazimir z lahkim srcem odpovedal.

Vrnil se je domov in je bil svojim rojakom zgled pravega kristjana. Glas o njegovi zgledni pobožnosti in srčni dobroti je segel do najoddaljenejših vasi in vsi so ga imeli radi. Če je kdaj posegel v politično življenje, je to storil samo v obrambo pravic vdov in sirot, revnih in stiskanih. V veliko žalost ljudstva je Kazimir že v mladih letih neozdravljivo zbolel. Kljub bolezni je še naprej živel spokorno. Ko so mu zdravniki svetovali, naj uživa meso, je odvrnil, da mu tudi meso ne bi moglo koristiti, če mu zdravila nič ne pomagajo. 4. marca 1484 je umrl na gradu Grodno v Litvi v šestindvajsetem letu življenja. Pokopali so ga v stolnici v Vilni. V krsto so mu na njegovo željo dali prepis tiste hvalnice, s katero je vsak dan slavil nebeško Kraljico. Leta 1522 je bil razglašen za svetnika. Poljaki in Litovci ga časte kot svojega narodnega zavetnika, posebno pa kot zavetnika mladine. Upodabljajo ga v poljski narodni noši z lilijo, simbolom čistosti, v roki.

God: 3. marec

Zakonca, ki se iskreno in zvesto ljubita, postaneta eno srce in ena duša. Čudovit zgled takšne zveze sta današnja svetnica Kunigunda in njen svetniški mož Henrik, bavarski vojvoda in nato nemški cesar. Na vratih v stolnici mesta Bamberg, ki je vzcvetelo po njuni zaslugi, sta najlepše upodobljena. Cesar nosi znamenja svojega vladarskega dostojanstva: krono in žezlo, njegov resni obraz izžareva mir in moč. Zraven cesarja stoji cesarica Kunigunda: njen obraz je skoraj dekliški, v desnici drži model cerkve, simbol njene dejavnosti ustanavljanja cerkva z levico pa v zgovorni kretnji kaže na svojega moža. Umetnik, ki jo to podobo ustvaril skoraj sto let po njuni smrti, je najbolje zadel resnico: Kunigunde si ne moremo misliti brez Henrika in Henrika ne brez Kunigunde.

Kunigunda se je rodila okoli leta 980 v luksemburški grofovski družini, kjer je bilo veliko otrok. Starši so jo dali v samostansko šolo. Okoli leta 1000 se je poročila z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je leta 1002 postal nemški kralj, Kunigunda pa kot njegova žena nemška kraljica. 14. februarja 1014 pa ju je papež Benedikt VIII. kronal za cesarja in cesarico. Izobražena Kunigunda je bila modra svetovalka svojemu možu pri vladarskih poslih pa tudi skrbna spremljevalka in vodnica na poti k svetosti. Z vsem srcem je podpirala njegova prizadevanja v korist Cerkve: ustanavljanje samostanov, graditev cerkva, podporo duhovnikom. Njun zakon je bil brez otrok, zato je Henrik pri ustanovitvi bamberške škofije za svojega dediča postavil Kristusa.

Kraljica in cesarica Kunigunda je na svojega moža vplivala tudi tako, da je vladal socialno čim bolj pravično. Sama je poznala, v kako težkih razmerah živijo mnogi, saj je večkrat zahajala v bolnišnice in sirotišnice. V cerkvene zadeve se je vtikala toliko, da je zahtevala, da so za škofe in opate nastavljali samo vredne ljudi. Na njeno pobudo so zgradili stolnico v Bambergu in več drugih cerkva v mestu. Na dvoru je imela tudi sovražnike. Legenda pripoveduje, da so jo očrnili pri cesarju, da mu ni zvesta. Kunigunda je obrekovanja ovrgla z ‘božjo sodbo’: bosa je šla po razbeljenih lemežih in se ni opekla. Ko je cesar Henrik leta 1024 umrl, je Kunigunda sama vladala do izvolitve novega cesarja, nato pa šla v benediktinski samostan Kaufungen, ki ga je bila ustanovila. Na obletnico moževe smrti je med mašo na dan posvetitve nove samostanske cerkve odložila cesarska oblačila in iz škofovih rok sprejela spokorno obleko, tančico in prstan. Vključila se je v samostansko življenje kot preprosta redovnica in preživela v samostanski družini petnajst let. Ko je zbolela na smrt, so od vsepovsod prihajali v samostan, da bi preprosto nuno pokopali z vsemi častmi, kot se spodobi za nekdanjo cesarico. Ona pa je prosila: »Pokopljite me v redovni, ne v cesarski obleki, zakaj v obleki, ki jo nosim, sem zvezana z nebeškim ženinom.« Izrazila je še željo, naj jo pokopljejo v Bambergu »zraven ljubega brata in gospoda«, kakor je imenovala svojega pokojnega moža, cesarja Henrika. Umrla je 3. marca leta 1033 (ali 1039). Počiva ob možu v bamberški stolnici, kjer jima je umetnik Tillmann Riemenschneider v letih 1499 do 1513 ustvaril veličasten nagrobni spomenik. Papež Inocenc III. ju je leta 1200 razglasil za svetnika.

God: 2. marec

Lepe kraljične so bile v srednjem veku ‘kapital’, s katerim so vladarji utrjevali svojo moč in veljavo. Svoje hčerke so namreč že v nežnih otroških letih zaročili s kakšnim princem bodočim vladarjem katere od sosednjih dežel, in si tako pridobili zaveznike. Tako vlogo naj bi imela tudi današnja svetnica Neža Praška ali Češka. Njen oče, češki kralj Otokar L, jo je komaj triletno obljubil za nevesto enajstletnemu Boleslavu, sinu šlezijskega vojvoda, ki je vladal na Poljskem. S praškega dvora, ki je bil na slabem glasu zaradi nenravnosti, je prišla na dvor svojega izbranega ženina, kjer jo je vzgajala njegova svetniška mati Jadviga. Ta jo je zaupala cistercijankam v trebniškem samostanu, ki ga je bila sama ustanovila. Ko spoznavamo njeno življenje, odkrivamo, kako se je v načrte njenega očeta vmešal Bog, ki je uresničil svoje lastne načrte z njo.

Kraljična Neža se je rodila 20. januarja 1205. Njen oče je bil, kot rečeno, češki kralj Otokar L, njena mati Konstancija pa je bila sestra ogrskega kralja Andreja II., očeta svete Elizabete Turinške torej je bila Neža njena prava sestrična. Njen oče si je z vsemi močmi prizadeval doseči večjo neodvisnost Češke od tedanje nemške države, zato je triletno Nežo, smo slišali, zaročil z bodočim poljskim vladarjem. Neža je kot njegova zaročenka tri leta preživela v trebniškem samostanu. Ta leta so bila odločilnega pomena za njeno nadaljnje življenje. Njen golobradi zaročenec se je ponesrečil na lovu in šestletna nevesta je bila spet prosta. Vrnila se je v Prago. Častihlepni oče jo je obljubil za nevesto Henriku, sinu nemškega cesarja Henrika II., potem se je za njeno roko potegoval ovdoveli cesar sam, pa tudi angleški kralj Henrik III. bi jo rad dobil za ženo, čeprav se je medtem že dorasla hči upirala vsaki možitvi in je prosila očeta, da ji dovoli iti v samostan. Njeni želji je ustregel njen brat Venceslav, ki je zavladal po očetovi smrti.

Petindvajsetletna kraljična je kraljevska oblačila zamenjala z redovno obleko sester sv. Klare v samostanu, ki ga je s pomočjo svojega brata ustanovila v Pragi. Sveta Klara Asiška je poslala pet svojih redovnic iz asiškega samostana, tem petim se je kot prva klarisa iz severnih dežel pridružila češka kraljična Neža. Ohranjena pisma pričajo o prisrčni ljubezni, ki je vezala sv. Klaro z Nežo Praško. Po zgledu svete Jadvige Poljske, svoje nesojene tašče, je Neža Praška hotela lajšati bedo in vsaj malo omiliti hude socialne krivice, ki so vladale v tedanji družbi. Okrog samostana klaris in frančiškanskega samostana pri svetem Jakobu je zrastel venec bolnišnic in sirotišnic, zavetišč za gobavce in brezdomce. V bližini so se naselili tudi premožni meščani, ki jih je pritegnila dobrodelnost redovnih bratov in sester, da so tudi sami stregli revnim in bolnim.

Srce in duša tega otoka dejavne ljubezni do bližnjega je bila Neža, ki je leta 1234 na ukaz papeža Gregorija IX. postala predstojnica samostana. Samostan je dobil tako privlačno moč, da se je odločilo za življenje v njem precej hčera iz najvišjih čeških plemiških družin. Kmalu so morali ustanoviti še nove samostane. Neža tudi v samostanu ni pretrgala vezi s svojimi najbližjimi sorodniki. S svojim vplivom je pametno in odločno posegala v življenje družine, iz katere je izšla. Žal ni mogla prepričati nečaka Otokarja II., naj se ne zaplete v vojno z Rudolfom Habsburškim. Ta je ni poslušal in leta 1278 je v bitki na Moravškem polju izgubil krono in življenje.

Ona sama se je prej odpovedala naslovu predstojnice in se je umaknila v samostansko tihoto. Svojo nalogo je opravila in 2. marca 1282 je odšla k Bogu. Takoj po smrti so jo ljudje začeli častiti kot svetnico.