»Bravo, Tina, bravo, Tina!« je donelo iz otroških grl, da sem pohitela v dnevno sobo pogledat, kaj se dogaja. Vsi so bili tako zagledani v veleslalomsko vožnjo naše odlične smučarke, da me niso niti opazili. Tudi sama rada pogledam smučarijo, pa sem imela opravka s kuhanjem nedeljskega kosila, zato me je na tekmo opozorilo šele navdušenje domačih navijačev. Ker je bilo v kuhinji “vse pod kontrolo”, sem se za nekaj minut pridružila ogledu tekme.
Tekmovalke so se hitro vrstile in vsaka, ki je šla na progo, je bila favoritka, ki lahko prevzame vodstvo.
Ko je ena od tekmovalk srečno prismučala do cilja in prehitela svojo predhodnico, ki je tako izpadla iz prve trojice najboljših, je izpadli podala roko. Športni reporter je komentiral: »Kot kaže, so včerajšnje jezne, ostre in žaljive besede pozabljene. In verjetno sta si tudi podali roke v spravo, vsaj tako je videti z njunih obrazov. Sedaj bosta lahko spet neobremenjeni nadaljevali tekmovanja na belih strminah in se trudili od sebe dati vse, kar znata in zmoreta.«
Podali sta si roko sprave in miru. Tako kot mi vsi, ki smo pred dobro uro prišli od nedeljske maše. In ravno danes smo bili pred pozdravom miru nagovorjeni: »Podajte roko sprave vsem, ki so okrog vas. Podelite jim svoj mir, odpuščanje in to sprejmite tudi od njih. V mislih pa podajte roko svojega srca tudi vsem tistim, ki so predaleč, da bi jih dosegli, in ki so mogoče tako daleč zato, ker z njimi še nismo uredili svojih odnosov, čeprav si to želimo ali se za to trudimo.«
Ob tem sem se spomnila dogodka izpred mnogih let. Cerkev se je že napolnila in samo tu pa tja je bil še kakšen prostor v klopi. Počasi je po cerkvi stopala gospa in ogledovala, kje je še kakšno prazno mesto. V klopi pred nami je bilo eno, dve klopi pred nami pa kar dve prazni mesti. Ampak ne – gospa si je izbrala našo vrsto! Čudno se mi je zdelo, da si je želela sedeti ravno v naši vrsti, čeprav je bila polna. Vseeno smo se vsi pomaknili k zidu in ji naredili prostor. Le zakaj je to storila?
Prišli smo do pozdrava miru. Takrat pa sem videla, zakaj gospa ni sedla kam drugam. Gospa je najprej hitro podala roko meni. Ni se ozirala, ni se rokovala z drugimi, stala je in mirno čakala. Ko sem podala roko vsem, ki sem jih dosegla, sem se obrnila k njej in se ji nasmehnila. Še enkrat mi je podala roko, vsa nasmejana mi jo je stisnila, kot da je ne misli več izpustiti.
Pozneje sem zvedela, da je bila ta gospa poznana kot ženska, ki se ne razume z nikomer iz svoje vasi. Verjetno je prav zato izbrala prostor, kam bo sedla, da bi lahko vsaj nekomu podala roko. In meni jo je lahko.
Kako vsi hrepenimo po sprejetosti, prisrčnosti in ljubezni. Nismo vedno sposobni to vračati, dajati ali izkazovati. Vendar nismo srečni, če nismo v prijateljstvu z Bogom, ki se uresničuje v prijateljstvu z ljudmi.
Katarina

Ognjišče (2013) 02, str. 22

Stopal je po hodniku mimo vrtečih se vrat doma starejših občanov. Za vsakimi vrati druga usoda, druga trpljenja, drugačno gledanje na iztekajoče se življenje. Namenjen je bil do balkona na koncu hodnika, kjer so imeli oskrbovanci organizirano skupino. Od daleč je slišal slabotne glasove starostnikov, ki so peli slovensko narodno pesem. Vse vrste misli so mu šle po glavi. Kaj jim bo povedal, kako bi storil zanje kaj, kar bi jim koristilo, saj zato je bil tam.
Preko javnih del so ga zaposlili kot pomočnika glavne delovne terapevtke. Vedeli so, da dobro igra kitaro in lepo poje, da ima rad starejše ljudi in da rad pomaga drugim. Za majhno plačilo je hodil po sobah, bral starejšim časopise, jih tolažil in se pogovarjal z njimi. Tudi prinesel jim je marsikaj.
Prišel je do konca hodnika na zastekljen balkon, kjer so neprijetne vonjave po domski hrani popustile in kjer so se s pesmijo trudili starostniki. Drobne zgubane ženice so sedele na udobnih stolih, postavljenih v vrsti. Tudi nekaj možakov je bilo tam. Delovna terapevtka je vodila petje, ženice so kar z nekaj veselja prepevale pesem, ki so jo poznale že od mladosti.
Le ena je sedela sama na invalidskem vozičku ob oknu. Ni pela, zmajevala je z glavo in takoj mu je padla v oči. Približal se ji je in sedel na stol poleg nje.
»Zakaj pa ne pojete?« jo je obzirno vprašal.
Ona je odgovorila: »Oh, kako trpim, kako trpim.«
Bil je navajen videti trpljenje in nikoli mu ni bilo vseeno. Prizadelo ga je. Toda na obrazu te ženice ni bilo videti toliko trpljenja kot v njenih besedah. Še jo je ogovoril, ona pa je kar naprej ponavljala: »O, kako trpim, o, kako trpim.«
Kljub temu se mu je zdela razumna, pa je tvegal in ji rekel: »Pa darujte svoje trpljenje v kak dober namen – morda za vaše otroke ali za vaše vnuke.«
Utihnila je in dolgo gledala skozi okno. On se je pridružil tistim, ki so peli, in gledal, kakšne izraze so imeli na obrazih. Zdelo se mu je, da je bilo na obrazu marsikatere ženice več trpljenja kot v tisti, ki jo je gledal skozi okno. Ko je že pozabil nanjo, se je ozrl in glej: ženica se je pridružila pevcem. Obrnila je voziček in začela peti z njimi. Rahel nasmeh, kar zadovoljstvo, je bilo čutiti na njenih ustnicah in njen obraz je kljub gubam žarel v veselju.

TROBIŠ, Smiljan. Ognjišče (2013) 02, str. 23